zakǫ̑nik, m. 1) der Ehegenoss, der Ehemann, Meg., C.; z. in zakonica, Trub.; zakoniki, die Eheleute, Trub., Dalm.; le-ta dva zakonika, Trub.; — 2) das Gesetzbuch, Cig., Jan., Cig. (T.); državljanski z., das bürgerliche Gesetzbuch, Cig., Jan., DZ.; — das Gesetzblatt, Jan., Levst. (Nauk); državni z., das Reichsgesetzblatt, DZ.

PLETERŠNIK, Maks, Slovensko-nemški slovar, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.

zakonik -a samostalnik moškega spola

Hieronymus Megiser: Slovensko-latinsko-nemški slovar, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.

zakonik [zakonec] sam. m ♦ P: 27 (TE 1555, TT 1557, TR 1558, TL 1561, TAr 1562, *P 1563, TO 1564, TPs 1566, KB 1566, TL 1567, KPo 1567, TC 1575, TT 1577, JPo 1578, DB 1578, TkM 1579, DC 1580, TT 1581-82, DB 1584, DM 1584, DAg 1585, DC 1585, MD 1592, TPo 1595, TfM 1595, TfC 1595, MTh 1603)

Besedje slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.