čigȃ,* pron. interr. 1) wessen? čiga je le-ta dežela? Dalm.; da se učimo, čiga sin je Kristus, Trub. (Post.); čiga je le-ta podoba? Schönl.; čiga sin si? čiga delo je to? Danj., BlKr.; — 2) pron. indef. jemandes: ako čiga brat umrje, Dalm.; — skrčeno iz čijega, Škrab. (Cv. II. 11.).
PLETERŠNIK, Maks, Slovensko-nemški slovar, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
čigá (dodatek k slovarju), pron. (nam. čigȃ), Cv.
PLETERŠNIK, Maks, Slovensko-nemški slovar, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
číga 1., f. die Lauer: na čigo iti, na čigi biti, Rez.-C.; — prim. čigati.
PLETERŠNIK, Maks, Slovensko-nemški slovar, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
číga 2., f. 1) die Winde (um Lasten in die Höhe zu ziehen), Habd., C., Valj. (Rad); studenec na čigo, der Ziehbrunnen, vzhŠt.; — = škripec, die Ziehrolle, C.; — 2) der Kreisel, Habd., Trst. (Let.); — 3) die Schnecke, C.; — iz madž. csiga, C.
PLETERŠNIK, Maks, Slovensko-nemški slovar, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
číga 3., f. = kečiga, Erj. (Ž.); — hs.
PLETERŠNIK, Maks, Slovensko-nemški slovar, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
čiga1 zaim. vpraš. neskl. ♦ P: 11 (TE 1555, TT 1557, KPo 1567, DPa 1576, JPo 1578, DB 1578, TT 1581-82, DB 1584, TPo 1595, ZK 1595, MTh 1603)
Besedje slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
čiga2 zaim. nedol. neskl. ♦ P: 10 (TT 1557, TR 1558, JPo 1578, DB 1578, DPr 1580, TT 1581-82, DB 1584, DM 1584, TPo 1595, TfM 1595)
Besedje slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.
čiga (čiga, čega) nesklonljivo, zaimek1. vpraš. zaim. izraža vprašanje po pripadnosti ali izvoru; SODOBNA USTREZNICA: čigav
1.1 v vezniški rabi, v vprašalnih odvisnih stavkih
1.2 za uvajanje naslovov, povzemalnih robnih opomb
2. poljubn. zaim. izraža svojino, pripadnost nedoločni, poljubni osebi; SODOBNA USTREZNICA: čigav
FREKVENCA: 79 pojavitev v 15 delih
Slovar slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja, www.fran.si, dostop 24. 7. 2024.