jǜg tudi jǜk -a m
1. jug, južni veter: I, gda jüg piſe, právite KŠ 1771, 214; Gda bi pa jüg pihao, ſtimali ſzo, ka bodo KŠ 1771, 424; Püszto je pihati zdôlcz pod nébov, i zbüdo je po môcsi szvojoj jüg TA 1848, 63; za nistere dnéve jük podpino AIP 1876, br. 1, 8
2. jug, stran neba: Kralicza jüga gori ſztane na ſzoudnyi dén KŠ 1771, 208