O 1. V slovenskih fonemih, ki jih zapisujemo s črko o, (a) se ohranja pslovan. *o (< ide. *o, *a, *ə, neposredno pred predsamoglasniškim u̯ tudi iz e), npr. nóga, dọ́ber, nȍv. (b) Lahko je nastal iz pslovan. *ǫ (< ide. *on, *an, *om, *am pred soglasnikom in v redkih primerih ide. *n̥, *m̥), npr. róka. 2. (a) V ljudskih izposojenkah ustreza tujejezičnim o-jevskim glasovom, npr. grȍš, rọ̑ža, kolerȃba, jọ̑ta. (b) Ustreza tudi srvnem. in nar. nem. a, ki se v bavarskih narečjih izgovarja o-jevsko, npr. rọ̑tovž. (c) V starejših izposojenkah ustreza tudi tujejezičnemu kratkemu a, npr. oltár, saj je bil pslovan. in prvotno sloven. o domnevno a-jevski glas. (č) Sloven. o se je lahko razvil iz srvnem. dvoglasnikov uo in ou, npr. cọ̑prati. (d) Sloven. dvoglasnik ov je lahko nastal iz srvnem. dolgega ū oz. njegovega mlajšega nem. naslednika, npr. rọ̑tovž.

SNOJ, Marko, Slovenski etimološki slovar³, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.

o1 predl. z mest.

SNOJ, Marko, Slovenski etimološki slovar³, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.

ȍ2 medm.,

SNOJ, Marko, Slovenski etimološki slovar³, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.