Tiskanje

merčún -a m (ȗ) nekdaj
1. kdor uradno meri žito, sol: na trgu je opravljal službo merčuna
2. v zvezi vojaški merčun kdor uradno pregleduje, meri moške, če ustrezajo predpisom za opravljanje vojaške službe: ujete tlačane so odvedli k vojaškemu merčunu

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.

merčȗn, m. der Messer, Dict., Cig., Jan., Dalm.; žitni, vinski, solski m. (v prisegi iz 16. stol., Let. 1884. 205, 206, 211.); der Aicher, Cig.; — der Feldmesser, Jan.; pridejo dnevi, ino bom na njega merčune poslal, Škrinj.

PLETERŠNIK, Maks, Slovensko-nemški slovar, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.

merčun [merčȗn] samostalnik moškega spola

kdor (uradno) ugotavlja ustreznost mer, meric, zlasti prostorninskih

Slovar Pohlinovega jezika, spletna izdaja, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.

merčun (marčun, merčun) samostalnik moškega spola

Slovensko-nemško-latinski slovar po rokopisnem slovarju Hipolita Novomeškega (1711–1712): z listkovnim gradivom Jožeta Stabeja, prva izdaja 2022, www.fran.si.

merčun m, F2, mensor, merzhún; strator, -oris, en merzhún

STABEJ, Jože, Slovensko-latinski slovar po: Matija Kastelec - Gregor Vorenc, Dictionarium Latino-Carniolicum (1608–1710), www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.

merčun sam. m ♦ P: 1 (DB 1584)

Besedje slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.