rítnik -a m (ȋ)
1. anat. končni del črevesa: vnetje ritnika
2. les. hlod iz spodnjega, najdebelejšega dela debla; koreničnik: obdelati ritnik
3. nar. debelejši spodnji del snopa; ritina: snope so zložili z ritniki navzven

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 26. 7. 2024.

rítnik -a m (ȋ) anat. |anus|; les. koreničnik

Slovenski pravopis, www.fran.si, dostop 26. 7. 2024.

rítnik -a m
GLEJ SINONIM: koreničnik, ritina, zadnjik

SNOJ, Jerica, AHLIN, Martin, LAZAR, Branka, PRAZNIK, Zvonka, Sinonimni slovar slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 26. 7. 2024

rȋtnik, m. der Mastdarm, Mur., Cig., Jan.

PLETERŠNIK, Maks, Slovensko-nemški slovar, www.fran.si, dostop 26. 7. 2024.

ritnik samostalnik moškega spola

Slovensko-nemško-latinski slovar po rokopisnem slovarju Hipolita Novomeškega (1711–1712): z listkovnim gradivom Jožeta Stabeja, prva izdaja 2022, www.fran.si.

ritnik

TOMINEC, Ivan, Črnovrški dialekt, www.fran.si, dostop 26. 7. 2024.

ritnik m

IVANČIČ KUTIN, Barbara, Slovar bovškega govora, www.fran.si, dostop 26. 7. 2024.

ritnik gl. ritnica

GREGORIČ, Jože, Kostelski slovar, www.fran.si, dostop 26. 7. 2024.

Število zadetkov: 8