Slovar slovenskega knjižnega jezika²
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
dovóljen -jna -o prid. (ọ́ ọ̄) 1. zadosten: to je že dovoljen razlog za spor;
vsega ima v dovoljni meri;
njegovo ime je dovoljno jamstvo za uspeh 2. zastar. zadovoljen: mož je dovoljen in srečen
dovolíti -vólim dov. (ī ọ́) 1. dati dovoljenje, pristanek za kaj: učitelj nam je dovolil, da gremo domov;
ne, tega ne dovolimo / njegov ponos mu ne dovoli, da bi jih prosil; študij bo nadaljeval, če mu bo dovolilo zdravje
● preveč dovoli otroku je preveč popustljiv do njega; ekspr. kdo vam je dovolil tu kaditi in popivati ne smete; evfem. ne morem dovoliti, da bi tako ravnal z materjo prepovedujem ti2. v medmetni rabi, z oslabljenim pomenom izraža vljudnosta) pri nagovoru: dovolite, da vam iskreno čestitam;
dovolite, da vam zastavim tole vprašanje;
saj dovolite? je vprašal sopotnika in prisedel b) pri seznanjanju: dovolite, moje ime je XY;
dovoli, da ti predstavim svojo ženo c) pri ugovarjanju, zavrnitvi: »Niste poskrbeli za nova delovna mesta,« je rekla novinarka. »Dovolite! Tega nisem nikoli obljubljal,« se je branil politik / ekspr. dovoli, da dvomim o tem 3. zastar. privoliti: naposled je le dovolil v ta zakon dovolíti si
upati si, drzniti si storiti kaj: dovolil si je neslano šalo; misliš, da si lahko vse dovoliš / dovolil sem si kritiko njegovega dela / kot vljudnostna fraza: dovolil bi si navesti nekaj primerov; dovolil bi si opozoriti še na to dejstvo
● ne morem si dovoliti tolikšnega razkošja privoščiti
dovóljen -a -o
1. deležnik od dovoliti: kongres ni bil dovoljen; ali je dovoljeno vprašanje; pristopil je k mizi, vprašal: Dovoljeno? in sedel
2. dopusten1: dovoljena hitrost; zoper odločbo je dovoljena pritožba; sam.: nogometna tekma je prešla meje dovoljenega
Slovenski pravopis
Slovenski pravopis, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
dovóljen1 -a -o (ọ́) To je ~o
dovóljeni -a -o (ọ́) največja ~a hitrost
dovóljeno -ega s, pojm. (ọ́) meje ~ega
dovóljenost -i ž, pojm. (ọ́)
dovóljen2 -jna -o; -ejši -a -e (ọ́; ọ́ ọ̑ ọ́; ọ́) neobč. imeti vsega v ~i meri zadostni
Sinonimni slovar slovenskega jezika
SNOJ, Jerica, AHLIN, Martin, LAZAR, Branka, PRAZNIK, Zvonka, Sinonimni slovar slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024
Maks Pleteršnik: Slovensko-nemški slovar
PLETERŠNIK, Maks, Slovensko-nemški slovar, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
dovǫ́ljən, -ljna, adj. 1) genügend, zulänglich, Cig., Jan., Cig. (T.), ogr.-C., nk.; — 2) = zadovoljen, Meg., Mur., Cig., Jan., Ravn., Danj. (Posv. p.), Levst. (Zb. sp.), Gor.; d. koga (česa): bčele niso dovoljne matice, Levst. (Beč.).
Hieronymus Megiser: Slovensko-latinsko-nemški slovar
Hieronymus Megiser: Slovensko-latinsko-nemški slovar, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
Besedje slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja
Besedje slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
dovoljen [zadovoljen] prid. ♦ P: 2 (MD 1592, MTh 1603)
Slovar slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja
Slovar slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja, www.fran.si, dostop 16. 7. 2024.
dovoljen -ljna -o (dovojlen) pridevnik ki se duševno ugodno počuti zaradi dojemanja, da so njegove potrebe, želje izpolnjene; SODOBNA USTREZNICA: zadovoljen
FREKVENCA: 2 pojavitvi v 2 delih
Število zadetkov: 9