Slovar slovenskega knjižnega jezika²
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.
posréčiti se -im se dov. (ẹ́ ẹ̑) navadno z dajalnikom pri nastanku, uresničitvi doseči (zaželeno) kakovost, ustrezno lastnost: načrt, poskus se je posrečil;
šolska naloga se mu ni posrečila;
pecivo se ji je zelo posrečilo / temu človeku se vse posreči, česar se loti / primerjava se ni čisto posrečila // s smiselnim osebkom v dajalniku izraža uresničitev dejanja, kot ga nakazuje sobesedilo: posrečilo se ji je dobiti knjigo; posrečilo se jima je, da sta prišla na vrh posréčen -a -o
1. deležnik od posrečiti se: posrečen načrt; posrečena oprema knjige; posrečena primerjava; posrečena tura
2. ekspr., s širokim pomenskim obsegom dober, primeren: ima zelo posrečeno obleko / posrečen izraz; ta rešitev ni ravno posrečena
// duhovit, domiseln: zelo posrečen človek je / posrečena misel, šala; prisl.: posrečeno izbrani primeri; dogajanje je posrečeno prikazano
Slovenski pravopis
Slovenski pravopis, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.
posréčen -a -o; bolj ~ (ẹ̑) poud.: ~ izraz |dober, primeren|; ~a šala |domiselna, duhovita|
posréčenost -i ž, pojm. (ẹ̑) poud.
Slovenski etimološki slovar³
SNOJ, Marko, Slovenski etimološki slovar³, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.
Število zadetkov: 3