vlačúgar -ja m (ȗ) 1. moški, ki se (poklicno) ukvarja s prostitucijo: vlačugarji in vlačuge 2. slabš. moški, ki ima s stališča določene ljubezenske zveze nedovoljene spolne odnose: bil je vlačugar in pijanec / kot psovka prekleti vlačugar
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 31. 5. 2024.
vlačúgar -ja m z -em člov. (ȗ) slabš. velemestni ~ivlačúgarica -e ž, člov. (ȗ) slabš. |prostitutka|vlačúgarjev -a -o (ȗ) slabš.vlačúgaričin -a -o (ȗ) slabš.
Slovenski pravopis, www.fran.si, dostop 31. 5. 2024.
vlačúgar -ja
m
SNOJ, Jerica, AHLIN, Martin, LAZAR, Branka, PRAZNIK, Zvonka, Sinonimni slovar slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 31. 5. 2024
vlačȗgar – glej vlačúga
SNOJ, Marko, Slovenski etimološki slovar³, www.fran.si, dostop 31. 5. 2024.
vlačȗgar, -rja, m. 1) der Herumstreicher, der Vagabund; der Buhler; po dnevi si bil len, po noči vlačugar, Bas.; — 2) = kdor barko vlači z vrvjo, der Leinzieher, V.-Cig.
PLETERŠNIK, Maks, Slovensko-nemški slovar, www.fran.si, dostop 31. 5. 2024.
vlačugar [vlačȗgar]
samostalnik moškega spolapotepuh, vagabund
Slovar Pohlinovega jezika, spletna izdaja, www.fran.si, dostop 31. 5. 2024.
vlačugar gl.
kurbir
GREGORIČ, Jože, Kostelski slovar, www.fran.si, dostop 31. 5. 2024.