Slovar slovenskega knjižnega jezika²
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
zasáčiti -im dov. (ā ȃ) 1. dobiti koga pri nedovoljenem dejanju: zasačiti vlomilca;
zasačiti učenca pri prepisovanju / zasačiti živino v detelji / zasačiti ljubimca pri ženi / zasačiti koga na laži 2. zastar. ujeti, uloviti: zasačiti pajka, zajca / tatu so dolgo iskali, pa ga niso zasačili / zasačiti koga v svoje mreže 3. zastar. odkriti, najti: stikal je po hiši, da bi zasačil kak plen / oko zasači gnezdo 4. star. dobiti, presenetiti: ladjo je zasačil vihar / smrt ga je zasačila v valovih zasáčiti se ekspr.
nepričakovano zavedeti se česa: zasačiti se pri čudni misli; zasačil se je, da kar naprej misli nanjo
zasáčen -a -o:
zasačen tat; biti zasačen pri laži
Slovenski pravopis
Slovenski pravopis, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.
zasáčen -a -o (ȃ) poud. |prijet, zaloten|: ~ tat; biti ~ pri laži
zasáčenost -i ž, pojm. (ȃ) poud.
Število zadetkov: 2