část -í ž (ȃ) 1. občutek velike etične, moralne vrednosti; dostojanstvo, ponos: ima še nekaj časti v sebi;
s tem je zapravil svojo čast;
ali sem ti rekel kaj čez čast? veliko da na svojo čast;
pod častjo mu je, da bi prosil / kot vljudnostna fraza čast mi je sporočiti vam; kot vljudnostna fraza pri seznanjanju: »Moje ime XY.« »Čast mi je!«; s kom imam čast govoriti? // ugled, veljava, dober glas: braniti čast domovine; krade jim čast in poštenje; omadeževala je čast družine; tega ne dovoljuje moja narodna čast / otroci mu ne delajo časti; izreden uspeh razreda je vsej šoli v čast / razžaljenje, žalitev časti 2. priznanje velike vrednosti ali veljave; spoštovanje, slava: dajati delu čast;
izkažite nam to čast, da pridete;
piti dobrodošlico na čast gostu;
to je storil vam na čast;
prirediti večerjo gostu v čast;
njeno prijateljstvo si šteje v čast;
v čast si štejem, da ste prišli;
to je pošten in vse časti vreden človek;
ni bil željen časti;
hišo je doletela čast visokega obiska / zapeti bogu na čast; zastar. čast bodi bogu, da smo končali hvala bogu / ekspr.: vsa čast jim, pogumno so se borili; čast komur čast! // nav. mn. dejanje v znamenje spoštovanja: sprejeli so ga z vsemi častmi; pokopali so ga z vojaškimi častmi / izkazali so mu zadnjo čast pri pogrebu3. služba ali naslov, ki vzbuja poseben ugled in spoštovanje: odrekel se je predsedniški časti;
povzpel se je do visokih časti;
akademska čast
● ekspr. na mojo čast res je tako; ekspr. laž je pri njih zelo v časteh radi lažejo; očeta imajo v velikih časteh, v časti zelo ga cenijo, spoštujejo
♦ rel. dosegel je čast oltarja bil je proglašen za svetnika
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.