jútro1 -a s (ú) 1. del dneva ob sončnem vzhodu: bilo je že jutro, ko so prišli;
jutro nastaja;
prišlo, knjiž. napočilo je usodno jutro;
pričakovati jutro;
bedeti do jutra;
že od jutra ga boli glava;
ekspr. dela od (ranega) jutra do (poznega) večera ves dan;
zaspal je šele proti jutru, na jutro, pod jutro;
ob jasnih jutrih je že slana;
v zgodnjem zimskem jutru;
napadli so jih še pred jutrom;
hladno, megleno, nedeljsko, pomladansko jutro / pesn. jutro se budi, drami; ekspr. jutro jo je zaščemelo v oči jutranja svetloba / knjiž., ekspr. peljati se v sivo jutro / drugo jutro je sklical posvet drugi dan zjutraj; neko jutro, tisto jutro je odšel; telovadi vsako jutro; vse jutro je bil nerazpoložen; nar. vstaja pozno v jutro zjutraj; ob jutrih, v jutrih je navadno megla; knjiž. bedeti do štirih v jutru zjutraj; zastar. vstal je na vse jutro navsezgodaj; star. v nedeljo jutro zjutraj / kot pozdrav dobro jutro! // ekspr., s prilastkom obdobje nastajanja, začetek: jutro človeške kulture; jutro leta 2. zastar. vzhod: na jugu in jutru
● ekspr. lahko se hvali s svojim srečnim zakonom, saj je šele dobro jutro je šele začetek zakona; vstopil je brez dobrega jutra brez (jutranjega) pozdrava
♦ rel. zvoniti jutro zvoniti zgodaj zjutraj, zlasti ob nedeljah in praznikih
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 9. 5. 2024.
jútro2 -a s (ū) star., nekdaj ploščinska mera, 57,55 a; oral1:
ima več juter obdelovalne zemlje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 9. 5. 2024.