kúkavica -e ž (ú)
1. ptica selivka, ki odlaga jajca v gnezda manjših ptic pevk: kukavica kuka; iz gozda je bilo slišati kukavico
● iz radijskega sprejemnika se je oglasila kukavica zvočni signal ljubljanske radijske postaje; ura s kukavico ura, navadno stenska, ki daje zvočne znake, podobne glasu kukavice
// ekspr. tuj, nezakonski otrok (v družini): podtaknila mu je kukavico
2. bot., navadno v zvezi navadna kukavica rastlina s svetlo ali temno vijoličastimi dišečimi cveti, Orchis morio: šopek navadnih kukavic
3. zastar. bojazljivec, strahopetec: ne bodi takšna kukavica

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 30. 4. 2024.