ôtok1 -óka m (ó ọ́) 1. del kopnega sveta, obdan z vodo: prepeljali so se na otok;
izkrcati se na otoku;
živeti na otoku;
ladja je plula ob otoku;
otok na jezeru, reki;
otoki na morju;
ta kraj je bil zanj kot otok miru sredi razburkanega morja / koralni otok ki so ga zgradile korale; pren., ekspr. otok obilja v morju revščine
● publ. Otok Velika Britanija, Anglija
♦ geogr. rečni otok; geol. vulkanski otok ki so ga zgradile predornine2. s prilastkom navadno manjša površina, ki se po lastnostih, značilnostih razlikuje od okolja: travnati otoki v puščavi / ekološki otok manjša površina, navadno v naselju, z zabojniki za ločeno zbiranje odpadkov; zeleni otok zelena površina, navadno travnata, sredi mestnega asfaltnega ali betonskega okolja / jezikovni otok; narodnostni otok 3. grad. označeni ali dvignjeni del vozišča zlasti za usmerjanje prometa: obvezna smer okoli otoka / usmerjevalni otok; otok za pešce / prometni otok
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
otòk2 in otók -óka m (ȍ ọ́; ọ̑) star. oteklina: otok se je naglo širil
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.