prijátelj -a m (ȃ)
1. kdor je s kom v iskrenem, zaupnem odnosu, temelječem na sorodnosti mišljenja, čustvovanja: biti komu prijatelj; imeti prijatelje; dober, velik, zaupen prijatelj; prijatelj mojega sina; prijatelj iz otroških let / že v šoli so postali prijatelji / iron. ti si pa lep prijatelj / družinski, mladostni, osebni prijatelj / kot nagovor dragi prijatelj
// kdor ima do koga naklonjen, prijazen odnos: Slovenija ima v svetu veliko prijateljev; biti prijatelj otrok, revežev / pes je človekov prijatelj / Društvo prijateljev mladine
// s prilastkom kdor s kom dobro sodeluje, zlasti v gospodarstvu: poslovni, trgovski prijatelj
2. ekspr., s prilastkom kar je komu ljubo, drago: gozd je njegov prijatelj; otroku so se živali smilile, zato je pridno krmil svoje prijatelje / krilati prijatelji ptiči
3. ekspr., navadno s prilastkom kdor ima zanimanje, nagnjenje za kaj: oddaja za prijatelje dobre glasbe; biti prijatelj narave, pog. dobre kapljice; nisem prijatelj dolgih sprehodov / to vino ima veliko prijateljev mnogo ljudi ga kupuje, pije; publ. prijatelji smučanja so bili s počitnicami zadovoljni smučarji
4. ekspr. fant, zaročenec: že dolgo ima prijatelja; prišla je na ples s svojim prijateljem
● ekspr. stroji so človekovi prijatelji mu koristijo, olajšujejo delo; iron. v stanovanju je našel domačega, hišnega prijatelja ženinega ljubimca; ekspr. to je prijatelj v narekovajih to ni prijatelj; ekspr. prijatelj gor, prijatelj dol ne morem ti ustreči, čeprav sva prijatelja; prijatelja spoznaš v nesreči; čisti računi, dobri prijatelji poravnane medsebojne obveznosti omogočajo prijateljske odnose
♦ gastr. domači prijatelj trdo, na rezine razrezano pecivo z orehi in rozinami; jezikosl. lažni prijatelj beseda ali besedna zveza, ki ima v drugem jeziku enako ali podobno izrazno podobo, a drugačen pomen

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 19. 4. 2024.