A 1. V slovenskem fonemu a (a) se ohranja pslovan. *a (iz ide. *ā ali *ō ali *aH, *oH pred soglasnikom ali v izglasju ali iz star. pslovan. dolgega ē za pslovan. *č, *š ali *ž), npr. máti, čȁs. (b) Lahko je nastal iz dolgega polglasnika ə̄, ki se je v sloven. končnih zlogih razvil pod cirkumflektirano, v nekončnih pa pod novoakutiranim naglasom iz pslovan. *ь (iz ide. *i) ali *ъ (iz ide. *u) v krepki poziciji, npr. vȃs, dánka, pásji. (c) V sklopih ra, la se je lahko razvil iz pslovan. *o v predsamoglasniških sklopih or, ol, npr. kráva, mlȃd. 2. V starejših ljudskih izposojenkah je nadomestil tujejezični (stvnem., srvnem. ali romanski) dolgi ā, npr. pȃpež, ki je narečno nastal tudi iz srvnem. ei, npr. ábota; v mlajših tudi kratki a, npr. papȋr, paradíž. Nadomestil je tudi srvnem. ä, æ, ou in še nekatere druge tuje glasove. 3. V imitativnih besedah velja a za najlažje izgovorljivi samoglasnik. Pojavlja se zlasti v besedah, ki se jih otroci najprej naučijo, npr. máma, áta.
Č 1. V slovenskem fonemu č (a) se ohranja pslovan. *č, ki je nastal po prvi palatalizaciji (tj. neposredno pred pslovan. samoglasniki *e, *ę, *ě /če iz ide. *ē ali *eH/, *i ali *ь) ali po jotaciji pred *j iz starejšega *k (glej k), npr. česáti. (b) Lahko je nastal tudi iz pslovan. *t' (iz starejše skupine *ti̯ ali *kt pred prednjimi samoglasniki), npr. svẹ́ča, nọ̑č. 2. V ljudskih izposojenkah je lahko nadomestil srvnem. z, npr. čẹ̑šplja. V romanskih izposojenkah ustreza it. ali furl. c pred i ali e, npr. čīčerka, v madž. ps cs, npr. čȃrdaš.
čoháti -ȃm nedov.,
E 1. V slovenskih fonemih, ki jih zapisujemo s črko e, (a) se ohranja pslovan. *e (iz ide. *e), npr. česáti. Pslovan. *e je lahko nastal tudi iz ide. *o ali *a neposredno za *i̯. (b) Lahko se je razvil iz pslovan. *ě (iz ide. *ē, *eH, *oi̯, *ai̯ pred soglasnikom), npr. bẹ̑l ali (c) pslovan. *ę (ide. *n̥, *en, *m̥, *em in verjetno tudi *in, *im pred soglasnikom), npr. pẹ̑t. (č) Če sloven. zapis e predstavlja polglasnik, se je ta lahko razvil iz starejšega kratkega, tj. novoakutiranega v zadnjem zlogu ali nenaglašenega polglasnika *ə, v katerega sta sovpadla pslovan. *ь (iz ide. *i) ali *ъ (iz ide. *u) v krepki poziciji, npr. pȅs. Pslovan. *ь (iz ide. *i) in *ъ (iz ide. *u) v šibki poziciji v vseh sodobnih slovan. jezikih odpadeta, npr. rod. psȁ. 2. (a) V izposojenkah ustreza tujejezičnim e-jevskim glasovom, npr. krẹ́ša, žẹ̑mlja, brẹ̑nta, poleg tega pa še srvnem. ö (knẹ́delj), ie (krẹ̑gati) in redko æ, npr. drẹ́ta. (b) V najstarejših ljudskih izposojenkah sta se tujejezična kratka i in u nadomestila s slovan. *ь oz. *ъ, ki se obnašata enako kot ь in ъ iz ide. *i oz. *u, npr. skedȅnj. 3. V imitativnih besedah e nima izrazite vrednosti, se pa pojavlja, npr. bebljáti.
izrẹ̄cen -cna prid.
K 1. V slovenskem fonemu k se ohranja pslovan. *k (< ide. *k, ku̯ pod pogoji, ki ne zadoščajo kateri od palatalizacij), npr. kȍš. Glej tudi c, č. 2. V izposojenkah praviloma ustreza tujejezičnemu k (v rom. jezikih pisano c), npr. kȃjža, kríž; lahko tudi srvnem. g v bavarski izreki, npr. krompír. Skupina kl je lahko nadomestila srvnem. tl, npr. crkljáti, skupina ks pa nem. chs, npr. bíksati.
múren -rna m
nȃmreč vez.
O 1. V slovenskih fonemih, ki jih zapisujemo s črko o, (a) se ohranja pslovan. *o (< ide. *o, *a, *ə, neposredno pred predsamoglasniškim u̯ tudi iz e), npr. nóga, dọ́ber, nȍv. (b) Lahko je nastal iz pslovan. *ǫ (< ide. *on, *an, *om, *am pred soglasnikom in v redkih primerih ide. *n̥, *m̥), npr. róka. 2. (a) V ljudskih izposojenkah ustreza tujejezičnim o-jevskim glasovom, npr. grȍš, rọ̑ža, kolerȃba, jọ̑ta. (b) Ustreza tudi srvnem. in nar. nem. a, ki se v bavarskih narečjih izgovarja o-jevsko, npr. rọ̑tovž. (c) V starejših izposojenkah ustreza tudi tujejezičnemu kratkemu a, npr. oltár, saj je bil pslovan. in prvotno sloven. o domnevno a-jevski glas. (č) Sloven. o se je lahko razvil iz srvnem. dvoglasnikov uo in ou, npr. cọ̑prati. (d) Sloven. dvoglasnik ov je lahko nastal iz srvnem. dolgega ū oz. njegovega mlajšega nem. naslednika, npr. rọ̑tovž.
pecívo -a s
píškav -a prid.
Š 1. V slovenskem fonemu š (a) se ohranja pslovan. *š, ki je po prvi palatalizaciji (tj. neposredno pred pslovan. samoglasniki *e, *ę, *ě /če iz ide. *ē ali *eH/, *i ali *ь) nastal iz starejšega *x (glej H), npr. šȅl. (b) Lahko je nastal iz pslovan. *s' (kar nekateri označujejo s š), ki je po jotaciji nastal iz *si̯, npr. šíti. (c) Pred samoglasnikom č se je asimiliral iz s, npr. ščípati. 2. V ljudskih izposojenkah je nadomestil (a) srvnem. in nem. sch, npr. šípa, (b) srvnem. ss, npr. prẹ́ša, (c) rom. s (zlasti pred p, t ali k), npr. špináča, (č) madž. s, npr. šantáti. 3. V imitativnih besedah in onomatopejah posnema predvsem šelestenje, šumenje in šepetanje, npr. šelestẹ́ti, šumẹ́ti, šušljáti.