anonímen -mna -o prid. (ȋ) - 1. ki ni naveden z imenom, brezimen: anonimni pošiljatelj pisma / anonimni ljudski pesnik; ostal je anonimen
// pri katerem avtor ni naveden: anonimni članek; anonimna ovadba; dobiti anonimno pismo / anketa je bila anonimna / anonimna ljudska arhitektura - 2. redko ki nima (slavnega) imena: iz anonimnega igralca amaterja se je razvil v zrelega umetnika
anonímno prisl.: anonimno priobčiti članek
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 22. 5. 2024.
arhitektúra -e ž (ȗ) - 1. umetnost oblikovanja prostora, stavbarstvo: arhitektura, kiparstvo in slikarstvo so tesno povezane likovne discipline
// veda o tem: predava arhitekturo / pog. vpisal se je na arhitekturo ljubljanske univerze oddelek za to vedo - 2. kompleks arhitekturnih stavb, objektov z značilnostmi določene dobe: ljubljanska baročna arhitektura; antična, egipčanska arhitektura / funkcionalna arhitektura; notranja, vaška, vrtna arhitektura / arhitektura v kamnu stavba, objekt
- 3. umetniška in tehnična izvedba, gradnja umetniškega dela: lepa arhitektura stavbe; arhitektura dramskega dela, skladbe
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 22. 5. 2024.
dematerializírati -am dov. in nedov. (ȋ) odvzeti čemu čim več materialnega: gotska arhitektura dematerializira stavbo;
umetnost se je vedno bolj dematerializirala / dematerializirati človekova realna doživetjadematerializíran -a -o: dematerializirana telesnost
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 22. 5. 2024.
egipčánski -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na Egipčane: egipčanska arhitektura, pisava;
egipčanska zgodovina
♦ geom. egipčanski trikotnik pravokotni trikotnik s stranicami v razmerju 3 : 4 : 5
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 22. 5. 2024.
ekléktičen -čna -o prid. (ẹ́) nanašajoč se na eklektike ali eklekticizem: njegov svetovni nazor je eklektičen;
eklektična arhitektura / eklektični mislec / eklektično prisvajanje že danih pesniških oblikekléktično prisl.: eklektično usmerjena umetnost
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 22. 5. 2024.
feničánski -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na Feničane ali Fenicijo: feničanska arhitektura;
feničanske kolonije / feničanska pisava prva znana pisava, ki temelji na glasovih
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 22. 5. 2024.
funkcionálen -lna -o prid., funkcionálnejši (ȃ) - 1. ki ima poudarek na namenskosti, uporabnosti: funkcionalni princip v arhitekturi; funkcionalna preprostost pohištva; do kraja funkcionalen stil / funkcionalna arhitektura
// ki ustreza svojemu namenu, uporabi: funkcionalni in lepi izdelki; moderna kuhinja je funkcionalna / trobenta je vseskozi funkcionalna - 2. nanašajoč se na funkcijo: funkcionalna enota v organizmu / funkcionalna razlika med dramskim tekstom in filmskim scenarijem / funkcionalna razbremenitev centrale delovna; funkcionalna zmogljivost organov / funkcionalna pristojnost sodišč funkcijska
♦ fin. funkcionalni izdatki izdatki za opravljanje nalog, zaradi katerih je ustanova ustanovljena; kem. funkcionalne skupine atomske skupine, ki se pojavljajo v različnih spojinah in jim dajejo značilne reakcijske lastnosti; mat. funkcionalna analiza matematika, ki se ukvarja s funkcijami; ped. funkcionalno znanje znanje, ki ga kdo tako osvoji, da ga lahko uporablja v praksi
funkcionálno prisl.: funkcionalno opremiti stanovanje; funkcionalno organizirana družba
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 22. 5. 2024.
júg in jùg júga m (ȗ; ȕ ú) - 1. smer na nebu ali zemlji proti položaju sonca opoldne: določiti jug; veter piha od juga, z juga; letalo leti proti jugu; usmeriti ladjo na jug / Grčija leži na jugu (od) Jugoslavije / magnetna igla kaže smer sever-jug
// južna stran neba ali zemlje: jug je že jasen; na jugu in severu se dvigajo gore / označiti na zemljevidu jug - 2. publ. južni del kake geografske ali politične celote: italijanski jug; na jugu dežele raste južno sadje; razlike v porabi lesa med severom in jugom v Evropi / ekspr. jug se upira prebivalci južnega dela
// ekspr.: bratski jug južni del Jugoslavije; slovanski jug države, dežele južnih Slovanov
♦ zgod. vojna med Severom in Jugom državljanska vojna v Združenih državah Amerike od 1861 do 1865, secesijska vojna - 3. topla področja, zlasti okrog Sredozemskega morja: ptice se jeseni selijo na jug; sončni, topli jug; arhitektura mesta kaže bližino juga
- 4. topel veter, ki piha z juga: jug buči, piha, vleče, ekspr. podi oblake; jug topi sneg / videti je, da bo nastopil jug južno vreme, odjuga
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 22. 5. 2024.
konstruktíven -vna -o prid. (ȋ) - 1. ki pomaga k ureditvi, izboljšanju česa; ustvarjalen, ploden: konstruktivni pogovori; konstruktivna politika; kritika naj bo konstruktivna; konstruktivno delo / konstruktivna kazen
- 2. redko konstrukcijski: konstruktivni material / konstruktivni deli gradbenega objekta
konstruktívno prisl.: konstruktivno kritizirati; konstruktivno in funkcionalno neoporečno zasnovana arhitektura
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 22. 5. 2024.
monumentálen -lna -o prid. (ȃ) - 1. ki ima velike razsežnosti in lep videz: monumentalni stebri; monumentalna stavba / monumentalna arhitektura
- 2. ekspr. ki ima izjemne, trajne umetniške, znanstvene vrednote: monumentalna povest, slika; monumentalno delo / monumentalni slog
monumentálno prisl.: monumentalno zasnovana kompozicija
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 22. 5. 2024.
muslimánski -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na muslimane ali muslimanstvo: muslimanski prazniki / muslimanska arhitektura; muslimanska mesta / muslimanska vera vera, ki jo je osnoval Mohamed; muslimansko leto leto, ki ima 354 dni
● muslimanski bratje v nekaterih arabskih državah desničarska versko-politična organizacija
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 22. 5. 2024.
obóčen -čna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na obok: obočna oblika stropa / obočno stopnišče / obočna opeka / obočna arhitektura
♦ um. obočna pola osnovni prostorski element med glavnimi podpornimi točkami oboka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 22. 5. 2024.
paláčen -čna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na palačo: vzpenjati se po širokem palačnem stopnišču / palačna arhitektura
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 22. 5. 2024.
plemenít -a -o prid., plemenítejši (ȋ) - 1. ki ima pozitivne lastnosti v moralnem, duhovnem pogledu: plemenit človek, značaj; biti plemenit / plemenit cilj; plemenita misel; plemenito dejanje; biti plemenitega srca / plemenit poklic ki se opravlja z veliko človekoljubja, požrtvovalnosti; ekspr. bil je ljudski pisatelj v najplemenitejšem pomenu te besede v najbolj pozitivnem
- 2. s širokim pomenskim obsegom ki po kakovosti, obliki zelo presega stvari svoje vrste: preja s plemenitim leskom; kazati plemenit okus; plemenita preprostost v oblačenju / plemenito vino / plemenit ton violine zelo lep, ki vzbuja ugodje
// lepo, skladno oblikovan: plemenita arhitektura; plemenita glava konja / plemenite kretnje; plemenite poteze njegovega obraza - 3. plemiški, plemenitaški: plemenit rod; plemenita družina / biti plemenite krvi plemenitega rodu
// kot pristavek k imenu plemiča, nekdaj Julij plemeniti [pl.] Kleinmayr
♦ agr. plemenita rastlina rastlina, ki ima s križanjem, namernim izborom izboljšane lastnosti; žlahtna rastlina; les. plemeniti furnir furnir za oblaganje zunanje strani izdelkov; plemeniti les kakovosten les z lepo strukturo in barvo; metal. plemenite kovine kemično zelo obstojne kovine, ki se uporabljajo zlasti za nakit in kovance; obrt. plemenito krzno tanko in odporno krzno z lesketajočo se dlako; teh. plemenito jeklo jeklo z izboljšanimi lastnostmi; vet. plemenita pasma konja pasma, ki ima s križanjem, namernim izborom izboljšane lastnosti
plemeníto prisl.: plemenito ravnati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 22. 5. 2024.
pòpotrésen -sna -o prid. (ȍ-ẹ̑) nanašajoč se na čas- a) po določenem potresu: popotresne delovne akcije
- b) po potresu leta 1895 v Ljubljani: popotresna arhitektura / predpotresna in popotresna Ljubljana / popotresna doba
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 22. 5. 2024.
pôznorenesánčen -čna -o prid. (ó-ȃ) nanašajoč se na pozno renesanso: poznorenesančna arhitektura / poznorenesančni pesnik
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 22. 5. 2024.
prázen -zna -o prid. (á) - 1. v katerem, na katerem ni ničesar: prazen kozarec, zaboj; prazen prostor, stol; prazna miza, posoda / prazen list nepopisan; prazen tovornjak ki ni naložen
- 2. nav. ekspr. v katerem določenih stvari ni ali so v majhnem številu, v majhni količini: živino so prodali, hlev je prazen; avtobus je odpeljal skoraj prazen; igrali so pred napol prazno dvorano; ta gostilna je največkrat prazna brez gostov
// prazen svet neobdelan; jablana je letos prazna nima sadov; prazno klasje
// s širokim pomenskim obsegom ki je brez česa zanj značilnega: prazna blagajna, kašča; prazna struga; prazna puška ki je brez nabojev; ceste so skoraj prazne / hotel je prazen nezaseden; oddam prazno sobo neopremljeno; stene so prazne brez okrasa, slik
// ki ima določene lastnosti, značilnosti v majhni meri: prazen glas; prazen okus neizrazit
// izrazno prazen jezik; vsebinsko prazni verzi - 3. nav. ekspr. ki ne predstavlja prave, resnične vrednosti: bogastvo, slava, vse to je prazno / duhovno prazno življenje
// ki se mu ne pripisuje vrednost, pomen: prazen uspeh / prazna uglajenost nepristna, navidezna
// ki se mu ne pripisuje vsebinska, izrazna vrednost: prazne besede, fraze; vsebinsko prazna izjava; prazno govorjenje / prazen stil; prazna arhitektura - 4. ki je brez učinka, koristi: prazen trud; prazna prizadevanja / prazna razprava
- 5. ki ne izhaja iz objektivnih dejstev: prazni načrti; prazni pomisleki; prazne želje; prazno upanje / ekspr. prazen izgovor neprepričljiv, neutemeljen
- 6. nav. ekspr. ki ni sposoben (močno) čutiti, doživljati: prazen človek
// ki ničesar ne izraža: prazen obraz, pogled - 7. brezokusen, neokusen: vino je trpko in prazno / sadje praznega okusa
● ekspr. njegove obljube so prazen dim obljub ne bo izpolnil; ekspr. vedno se prepira za prazen nič brez vzroka; pog. piti na prazen želodec ne da bi prej jedel; ekspr. imeti prazen žep biti brez denarja; ekspr. urednikovi predali so bili prazni ni imel gradiva za objavo; pog. ne morem priti prazen na obisk ne da bi prinesel kako darilo; ekspr. imeti prazno glavo zelo malo ali nič vedeti; ekspr. sedeti pri prazni mizi ki ni pripravljena za serviranje hrane; ki ni obložena s hrano; ekspr. ostal je praznih rok ni dobil pričakovanega; njegova pričakovanja se niso uresničila; prišla je praznih rok k hiši v zakon ni prinesla denarja, premoženja; ekspr. mlatiti, otepati prazno slamo vsebinsko prazno govoriti; knjiž. prazna vera praznoverje; ekspr. prazna vreča ne stoji pokonci brez zadostne hrane človek ni sposoben za delo, se ne počuti dobro; ekspr. nevesta ne bo prazna bo imela precej dote; preg. prazen sod ima močen glas kdor malo ve, veliko govori; preg. kdor sam sebe povišuje, prazno glavo oznanjuje hvaljenje samega sebe in pretirano dobro mnenje o sebi izražata, kažeta omejenost
♦ elektr. akumulator je prazen ne more več oddajati električne energije; fiz. prazen prostor del prostora, v katerem ni snovi; mat. prazna množica množica, ki nima nobenega elementa; strojn. prazni tek stroja vrtenje stroja, pri katerem ta ne opravlja nobenega dela
prázno prisl.: te stavbe delujejo prazno in dolgočasno; prazno razpravljati, se smejati
prázni -a -o sam.: tam je še nekaj praznega; ekspr. ta je pa prazna to ni res, to je izmišljeno; ekspr. prazne govoriti izmišljene, neresnične stvari; star. oženiti se na prazno poročiti se z revno nevesto; v prazno ekspr. gledati v prazno nepremično predse, brez določenega namena; ekspr. govoriti v prazno prepričevati ljudi, ki se ne dajo prepričati; publ. predlogi so izzveneli v prazno niso imeli zaželenega uspeha; slabš. v prazno mahati govoreč, razpravljajoč o čem ne zadeti bistva; narediti korak v prazno ne da bi z nogo dosegel tla; seči z roko v prazno ne da bi kaj otipal, dosegel; ustreliti, udariti v prazno ne da bi zadel
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 22. 5. 2024.
razstavíščen -čna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na razstavišče: razstaviščni prostor;
razstaviščne dvorane / funkcionalna razstaviščna arhitektura
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 22. 5. 2024.
renesánski -a -o prid. (ȃ) knjiž., redko renesančen: renesanski slog / renesanska arhitektura
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 22. 5. 2024.
rimljánski -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na (stare) Rimljane: rimljanski okus / rimljanska arhitektura rimska
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 22. 5. 2024.
sakrálen -lna -o prid. (ȃ) knjiž. verski, bogoslužen: sakralni obred;
indijski sakralni plesi / sakralna arhitektura, umetnost; sakralna glasba cerkvena glasba
● knjiž. v dvorani je bila sakralna tišina je bilo zelo tiho; sam.: v njegovem svetu ni nič sakralnega svetega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 22. 5. 2024.
sepulkrálen -lna -o prid. (ȃ) knjiž. nagroben, groben: sepulkralni kipi / mavzoleji in druga sepulkralna arhitektura
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 22. 5. 2024.
skulptúra -e ž (ȗ) um. delo, izdelek iz trdnega materiala, ki navadno predstavlja živo bitje ali predmet, kip: bronasta skulptura;
skulptura sedeče ženske;
skulptura iz kamna;
razstava skulptur in grafik / skulptura prikazuje uporne kmete / kapiteli s skulpturami z reliefi // umetnost, ki se ukvarja z delanjem, izdelovanjem takih del, kiparstvo: poznorimska skulptura; skulptura in arhitektura
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 22. 5. 2024.
stávbeništvo -a s (ȃ) knjiž. gradbeništvo, arhitektura: v stavbeništvu so dosegli velike uspehe
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 22. 5. 2024.
stavbínstvo -a s (ȋ) gradbeništvo: zaposlen je v stavbinstvu;
rudarstvo, gozdarstvo in stavbinstvo
● zastar. ljubljansko baročno stavbinstvo ljubljanska baročna arhitektura
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 22. 5. 2024.
stvaríteljica -e ž (ȋ) knjiž. ustvarjalka: znana leposlovna stvariteljica / arhitektura naj bo stvariteljica reda
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 22. 5. 2024.
škátlast -a -o prid. (ȃ) podoben škatli: škatlasta priprava / slabš. moderna škatlasta arhitektura / slabš. škatlasta ladja
● žarg., arhit. škatlasto pohištvo pohištvo iz škatli podobnih sestavljivih elementov
♦ med. škatlasti zvok zvok pri pretrkavanju napihnjenih pljuč, podoben zvoku ob udarcu na pavko; teh. škatlasti nosilec nosilec iz štirih pravokotno spojenih plošč, pasov, navadno ojačan z rebri, zaporamiškátlasto prisl.: škatlasto ropotati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 22. 5. 2024.
têrma -e ž (ȇ) - 1. knjiž. topli izvir, vrelec: odkriti termo
// voda toplega izvira, vrelca: kopati se v termi; zdravilna terma - 2. mn., knjiž. zdravilišče z vodo toplega izvira, vrelca; toplice: iti v terme; zdraviti se v termah
- 3. mn., pri starih Grkih in Rimljanih javno kopališče s športnimi, zabaviščnimi prostori: kopati se v termah; gostje term / graditi terme; arhitektura term / Dioklecijanove terme
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 22. 5. 2024.
utŕdben -a -o prid. (ȓ) nanašajoč se na utrdbo: utrdbene naprave / renesančna utrdbena arhitektura / utrdbena dela utrjevalna dela
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 22. 5. 2024.