dezertêr -ja m (ȇ) kdor pobegne od vojakov ali iz boja, vojaški begunec: dezerterja so ustrelili;
sodili so mu kot dezerterju;
dezerterji (iz) armade;
po gozdovih so se klatile trume dezerterjev;
pren. dezerterji iz organizacije
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
begúnec -nca m (ȗ) kdor (z)beži pred nevarnostjo ali neprijetnostjo: pognali so se za beguncem;
goriški begunci v prvi svetovni vojni / vojaški begunec dezerter// kdor se izseli v tujino iz političnih vzrokov; emigrant: politični begunec je zaprosil za azil
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
kádrovec -vca m (á) nekdaj kdor služi kadrovski rok: dati podpore rodbinam kadrovcev
● zeleni kadrovec med prvo svetovno vojno dezerter avstrijske vojske, ki se skriva v gozdovih
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
prebég1 -a m (ẹ̑) zastar. kdor (z)beži pred nevarnostjo ali neprijetnostjo; begunec: naselitev prebegov / vojaški prebeg dezerter
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
prebéžnik -a m (ẹ̑) knjiž. kdor prebeži: pridružili so se jim vojni ujetniki in prebežniki;
prihajali so vedno novi prebežniki / prebežnik iz boja dezerter
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
ubéžnik -a m (ẹ̑) kdor ubeži, pobegne: zasledovati ubežnika;
ubežnik iz zapora / knjiž. politični ubežnik politični begunec; vojaški ubežnik dezerter
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
uhajávec -vca in uhajálec -lca [uhajau̯ca] m (ȃ) zastar. uhajač: pognali so se za uhajavcem / vojaški uhajavec dezerter
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
vojáški -a -o prid. (á) nanašajoč se na vojake: vojaški poklic;
vojaške veščine / vojaški škornji; vojaška puška, uniforma; vojaško letalo, vozilo; vojaško pokopališče / vojaške akcije; vojaška parada; vojaška prisega / vojaška akademija, šola; vojaška enota / vojaški udar; vojaška diktatura; vojaška oblast / vojaški begunec dezerter; vojaški sluga vojak, dodeljen častniku za osebno strežbo; vojaška invalidnina invalidnina, ki jo prejema vojaški invalid poleg plače ali pokojnine; vojaška knjižica dokument, ki izkazuje identiteto, uspeh med služenjem vojaškega roka in kasneje vojno razporeditev vojaškega obveznika
● star. stopil je v vojaški stan postal je vojak; ekspr. vojaška disciplina zelo stroga; ekspr. obleči vojaško suknjo postati vojak; ekspr. sleči vojaško suknjo nehati biti vojak
♦ polit. vojaška zveza dogovor med državami zlasti glede vojaškega sodelovanja; pravn. vojaško sodišče sodišče, ki sodi o kaznivih dejanjih vojaških oseb in o določenih kaznivih dejanjih drugih oseb, ki se nanašajo na obrambo ali varnost države; voj. vojaški čini; vojaški inštruktor; vojaški rok čas obveznega bivanja (vojaškega obveznika) v vojski; vojaška obveznost predpisano služenje vojaškega roka; vojaške operacije; vojaška pošta šifriran naslov vojaške organizacijske enote; vojaške vaje; vojaško okrožje vojaška teritorialna uprava, ki se ukvarja z mobilizacijsko, naborno in kadrovsko problematiko vojaških obveznikovvojáško prisl.:
pozdraviti (po) vojaško; vojaško vzgojen človek
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
uhajáč -a m (á) ekspr. kdor uhaja od kod: uhajača iz zavoda so ujeli
● zastar. vojaški uhajač dezerter
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.