divjánje -a s (ȃ) glagolnik od divjati: težko je prenašala njegovo divjanje;
divjanje otrok / divjanje morja / divjanje cen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
divjánje -a
s1.
živahno, razposajeno tekanje sem ter tja 2.
nastopanje z veliko silo
SNOJ, Jerica, AHLIN, Martin, LAZAR, Branka, PRAZNIK, Zvonka, Sinonimni slovar slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024
divjȃnje, n. das Toben, das Wüthen.
PLETERŠNIK, Maks, Slovensko-nemški slovar, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
divjanje samostalnik srednjega spola
Slovensko-nemško-latinski slovar po rokopisnem slovarju Hipolita Novomeškega (1711–1712): z listkovnim gradivom Jožeta Stabeja, prva izdaja 2022, www.fran.si.
divjanje s, F
5,
feritas, divjanîe, grimikoſt, ṡvirinṡka natura;
fervor, -ris, vrozhúſt, aiffer,
divjanîe;
furia, -ae, nagloſt,
divjanîe, nepamet;
furialiter, furiosè, s'naglim
divjanîom;
saevities, -ei, divjanîe
STABEJ, Jože, Slovensko-latinski slovar po: Matija Kastelec - Gregor Vorenc, Dictionarium Latino-Carniolicum (1608–1710), www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
divjanje sam. s ♦ P: 10 (TO 1564, TPs 1566, KPo 1567, DJ 1575, TT 1577, JPo 1578, TkM 1579, DB 1584, TtPre 1588, TPo 1595)
Besedje slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
divjanje -a (divjanje, divjane, divjajne, divjajnje) samostalnik srednjega spola1. izkazovanje jeze, zlobe z nasilnimi dejanji; SODOBNA USTREZNICA: divjanje
1.1 ekspresivno beda, nesreča kot posledica takega ravnanja
2. nastopanje, pojavljanje z veliko silo, intenzivnostjo; SODOBNA USTREZNICA: divjanje
3. ekspresivno razposajeno, brezglavo tekanje sem ter tja; SODOBNA USTREZNICA: bezljanje
FREKVENCA: 35 pojavitev v 10 delih
Slovar slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
divjanje ► divˈjaːn’je -a s
GREGORIČ, Jože, Kostelski slovar, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.