dohitẹ́ti, -ím, vb. pf. eilend erreichen; Dunaj v noč' in dnevu dohiti, Npes.-K.; d. koga, ereilen, einholen; pri kakem delu koga dohiteti, jvzhŠt.; zamujeno d., das Versäumte nachholen, Cig.
pošȋljka, f. das Gesendete, die Sendung, DZ., C.; poštne pošiljke, DZ.; srečno je dospela pošiljka na Dunaj, Navr. (Kop. sp.).
splàv, spláva, m. 1) der Wasserablass, der Durchlass, die Schleuse, Mur.-Cig., Jan., C.; — das Gerinne im Berg- und Mühlenbau, das Fluder, Jan., vzhŠt.; — 2) na splav, schnell: na s. teči, Slc.; na s. dirjati, im Galopp reiten, V.-Cig.; Na Dunaj pride v splav in skok, Npes.-Vod. (Pes.); — 3) was vom Wasser fortgeschwemmt o. angeschwemmt wird: der Schwimmbruch, V.-Cig., C.; velik del zemljišča je reka s svojim splavom pokrila, Nov.; — der Eisgang, Cig.; — 4) das Floß, Šol., C., nk.; (hs.); — 5) die unzeitige Geburt, der Abortus; splav imeti, abortieren, Cig.; dete je šlo po splavu od nje, Lašče-Levst. (Rok.); — 6) = plavuta, die Flossfeder der Fische, Mur.-Cig.; (splav f. Jan.).
ustanovíti, -ím, vb. pf. 1) zum Stehen bringen, Mur., Svet. (Rok.); u. voz, kola, Trub., Dalm.; u. solnce, Jsvkr.; u. barko, Ravn.; u. uro, jvzhŠt.; — hemmen, Einhalt thun, Cig., Jan.; ni ga moči ustanoviti, er lässt sich nicht halten, Cig.; — u. se, stehen bleiben, Mur., Trub.-Mik.; konj se ustanovi, Let.; na starem pogorišču ustanovi se družba, Jurč.; In se popred ne vstanovi, Da v beli Dunaj pridrči, Npes.-K.; — u. se, zur Ruhe kommen: ta človek se ne more ustanoviti, Dol.; ne ustanovi se, er lässt nicht ab, Krelj; — vino novo, jabolčnik, žganje se ustanovi (= verändert sich nicht mehr), Dol.; — 2) fest machen, befestigen, Dict., Mur.; u. koga v dobrem, Cv.; — u. se, sich festsetzen, festen Fuß fassen, sich etablieren, Cig., Jan.; u. se kje kot trgovec, Dol.; priženil in ustanovil se je v sosednji vasi, Dol.; — 3) festsetzen, feststellen, bestimmen, Cig., Jan., Cig. (T.), Levst. (Nauk); u. plačo, dan, nk.; — 4) gründen, stiften, errichten, Mur., Cig., Jan., Cig. (T.), Levst. (Nauk), nk.; u. šolo, društvo, zavod, nk.
vozáriti, -ȃrim, vb. impf. Fuhrmann sein, das Fuhrgewerbe betreiben, herumfahren (trans.); za Marije Terezije vozarili so naši vozniki mnogo na Dunaj, Solnograško ..., Navr. (Let.); — v. se, viel herumfahren (intr.).