eremít -a m (ȋ)
knjiž. puščavnik, samotar: eremiti iz prvih časov krščanstva; živeti kot eremit

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

eremít -a m, člov. (ȋ) izobr. puščavnik, samotar
eremítinja -e ž, člov. (ȋ) izobr. puščavnica, samotarka

Slovenski pravopis, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

eremít -a m

SNOJ, Jerica, AHLIN, Martin, LAZAR, Branka, PRAZNIK, Zvonka, Sinonimni slovar slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024

eremit samostalnik moškega spola

Slovensko-nemško-latinski slovar po rokopisnem slovarju Hipolita Novomeškega (1711–1712): z listkovnim gradivom Jožeta Stabeja, prva izdaja 2022, www.fran.si.

eremit m, F2, anachoreta, en puszhavnik, eremyt; eremita, puṡzhavnik, hoſtnik, eremyt

STABEJ, Jože, Slovensko-latinski slovar po: Matija Kastelec - Gregor Vorenc, Dictionarium Latino-Carniolicum (1608–1710), www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.