Slovar slovenskega knjižnega jezika

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.

filozofíja -e ž (ȋ) 
  1. 1. veda, ki proučuje naravo sveta, njegov ustroj in položaj človeka v njem: zgodovina filozofije / proučevati filozofijo / star. čista filozofija
    ♦     filoz. proučevanje biti in bistva tega, kar biva
    // s prilastkom ta veda, to proučevanje, vezano na določenega filozofa, na določeno filozofsko smer: eksistencialistična filozofija; Heglova filozofija; idealistična, materialistična filozofija / antična filozofija
  2. 2. s prilastkom sistem teoretičnih načel kakega znanstvenega, umetniškega področja: filozofija države, zgodovine; strokovnjak za pravno filozofijo
  3. 3. sposobnost premišljanja, razglabljanja o splošnih življenjskih vprašanjih: nekoliko filozofije ima vsak človek / izpovedovati svojo življenjsko filozofijo
  4. 4. pog. filozofska fakulteta: vpisati se na filozofijo; študentje filozofije / doktor filozofije nekdaj doktor ene izmed znanosti, ki se predavajo na filozofski fakulteti
  5. 5. do 1848 vmesna šola med šestletno gimnazijo in univerzo
identitéten -tna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na identiteto: identitetni dokazi / identitetni znak
♦ filoz. identitetna filozofija filozofija, ki trdi, da so vsa nasprotja v bistvu identična; jur. identitetna priča priča, s katero se dožene identiteta
óžji -a -e prid. (ọ̑) 
  1. 1. primernik od ozek: cesta postaja vedno ožja; njegova soba je najožja od vseh; moje krilo je še ožje kot tvoje
  2. 2. ki kaj omejuje
    1. a) glede na večjo enoto, celoto: praznovanje v ožjem družinskem krogu; sestanek ožjega odbora; ožje sorodstvo
    2. b) glede na večje, obsežnejše območje: ožji gradbeni, šolski okoliš / to je njegova ožja domovina
    3. c) glede na področje delovanja, stroko: razprava iz ožje lingvistike; ožje strokovno slovstvo / filozofija v najožjem smislu
      ●       ekspr. to je mišljeno v najožjem pomenu besede natanko tako, kot je rečeno ali zapisano; prim. ozek
obdržáti -ím dov. (á í) 
  1. 1. narediti, da kaj ne gre iz prijema, se ne oddalji: ujel je konja za povodec in ga obdržal; obdržal ga je, čeprav se mu je z vso silo trgal iz rok; obdržati z rokami, zobmi / pajčevina je muho komaj obdržala / hotel mu je izbiti palico iz rok, vendar jo je obdržal
    // ne prenehati držati oprijeto z roko ali s kakim delom telesa: med govorom je obdržal kozarec (v roki) / nahrbtnik je obdržal na rami; sedla je in obdržala košaro v naročju
    // ne odložiti, ne sleči: klobuk je obdržal na glavi; v sobi je bilo hladno, zato je plašč kar obdržala ostala oblečena v plašč
  2. 2. narediti, da kaj ne preneha biti v določenem položaju, na določenem mestu, kljub delovanju nasprotne sile: komaj ga je obdržal, da se ni zgrudil; z vsemi močmi so voz le obdržali / podpore so obdržale drevo pokonci / obdržati vozilo na cesti narediti, da ne zdrkne s ceste; obdržati čoln na vodi narediti, da se ne prevrne, potopi; obdržati se na površini
    // narediti, da kaj ne preneha biti v določenem položaju, na določenem mestu sploh: dvignil je puško nad glavo in jo tako obdržal / obdržati roke na hrbtu, nogo na pedalu / med plavanjem obdržati glavo nad vodo; obdržati roko iztegnjeno
  3. 3. narediti, da kaj ne preide k drugemu, drugam: eno lopato je obdržal, drugo pa dal drugemu; prtljago je oddal v garderobo, plašč pa obdržal / obdržati sliko za spomin / kužka, ki so ga našli, so obdržali / zaradi revščine niso mogli vseh otrok obdržati doma niso mogli vsi otroci živeti, bivati doma
    // narediti, da kaj ne preide v last drugega: posestvo je zapustil sinu, le sadovnjak je obdržal / po mirovni pogodbi so obdržali velik del ozemlja
    // ne prenehati razpolagati s čim: obdržati funkcijo; obdržati pravico do odškodnine; obdržati službo
  4. 4. s svojo voljo, vplivom narediti, da kdo ne preneha biti
    1. a) na določenem mestu: obdržali so ga v bolnici, zaporu; ni ga mogla več obdržati doma, preveč ga je mikala gostilna; ekspr.: tujina ga ni mogla obdržati; tu me ne bi obdržali niti na vrvi
    2. b) v določenem odnosu: obdržati moža, prijatelje; obdržati (si) naročnike, odjemalce
  5. 5. ne prenehati
    1. a) opravljati kako dejavnost: obdržati gostilno, obrt
    2. b) uporabljati: obdržati stare ladje v prometu; obdržati latinico / obdržati predpise ne jih odpraviti
      // obdržati družinske navade
    3. c) gojiti: obdržati le nekatere vrste hrušk
  6. 6. rešiti, obvarovati (pred propadom): posestva v spremenjenih gospodarskih razmerah ni mogel obdržati; podjetje se je kljub krizi obdržalo; kot kovač se ni mogel obdržati; obdržati se brez tuje pomoči
    // ne prepustiti nasprotniku, sovražniku: obdržati postojanko; mesto se je kljub dolgotrajnemu obleganju obdržalo
    ♦     šah. obdržati figuro
  7. 7. narediti, da kaj ostane nespremenjeno: obdržati prvotni vrstni red, začetni tempo
    // z oslabljenim pomenom s svojo dejavnostjo narediti, da kaj ne preneha biti v določenem stanju: obdržati koga pri volji; obdržati moštvo v kondiciji; obdržati živino zdravo
    // z oslabljenim pomenom izraža, da lastnost, značilnost, kot jo določa samostalnik, ne preneha biti, obstajati: obdržati barvo; obdržati ravnotežje; obdržati vitkost
  8. 8. ekspr., v zvezi obdržati v glavi, v spominu zapomniti si: vseh telefonskih številk ne more obdržati v glavi; ta dogodek sem obdržal v spominu
  9. 9. v zvezi obdržati zase, v sebi ne povedati, ne zaupati drugemu: obdržati novico, poslovne skrivnosti zase; ni mogel obdržati v sebi, kar je čutil
    ●     obdržati kontrolo nad čim ne prenehati kontrolirati kaj; obdržati korak s kom ne zaostati za njim; ekspr. ti svoje nasvete kar zase obdrži nočem tvojih nasvetov; pog. nobene stvari ne more več obdržati v sebi vse izbruha; ekspr. obdržati vajeti v svojih rokah ne izgubiti možnosti za odločanje o čem, za vodenje česa
življênjski -a -o prid. (ē) 
  1. 1. nanašajoč se na življenje:
    1. a) stopnje življenjske organiziranosti od molekul do tkiva / zakonitosti življenjskih pojavov; virusi in druge nižje življenjske oblike; organizmi, potrebni za ohranitev življenjskega ravnotežja / prenehanje življenjskih procesov; ponesrečenec ni kazal življenjskih znakov; bitja z veliko življenjsko močjo; življenjska nevarnost smrtna nevarnost
      // izboljšanje življenjskih razmer; življenjsko okolje
    2. b) življenjski cilj, smisel; življenjska filozofija; življenjska modrost, resnica; življenjske vrednote; življenjsko spoznanje; življenjsko vprašanje / življenjski nazor nazor o vprašanjih konkretnega vsakdanjega življenja, ravnanja
      // življenjsko geslo, vodilo / ekspr. njena življenjska zgodba
    3. c) življenjski optimizem; življenjski stil stalne značilnosti človekovega ravnanja, vedenja; doživeti življenjski uspeh; življenjska izkušnja, stiska / vaški življenjski ritem; kompozicija zgodbe poudarja življenjsko verjetnost
    4. č) njegovi življenjski načrti; izbirati si življenjski poklic / življenjski tovariš / povprečna življenjska doba prebivalstva; nagrada za življenjsko delo
    5. d) veliki življenjski stroški; zadovoljevanje življenjskih potreb; življenjske potrebščine / življenjska raven
  2. 2. navadno v povedni rabi ki izhaja iz resničnosti, iz življenja: ta človek je zelo življenjski / pouk naj bo življenjski; obravnavanje tega vprašanja ni bilo življenjsko
    ●     ekspr. to je za človeštvo življenjskega pomena odločilnega, bistvenega; publ. življenjska doba izdelka doba trajanja; življenjska pot ekspr. njegova življenjska pot je bila dolga življenje; ekspr. njegova življenjska pot ni bila posuta s cvetlicami njegovo življenje ni bilo lahko, prijetno; vznes. dokončal je svojo življenjsko pot umrl je; ekspr. včeraj sta nastopila skupno življenjsko pot sta se poročila
    ♦     biol. življenjski prostor prostor, v katerem živijo živali in rastline v enakih življenjskih razmerah; filoz. življenjski elan ali življenjska sila ustvarjalna sila, ki je osnova razvoja živih bitij; jur. življenjsko zavarovanje zavarovanje za izplačilo določene vsote ob poteku dogovorjene dobe ali ob smrti zavarovanca, če zavarovanje še traja; soc. življenjski minimum za življenje nujno potrebna sredstva
dúh -á m, im., tož. dv. tudi duhá (ȗ) 
  1. 1. razumsko-spoznavna stran človeka: njegov duh je ostal jasen; oblikovati duha človeka; stremljenje duha k lepoti; zadovoljiti potrebe duha; sposobnost duha; knjiž. moj duh bedi nad njim / dela človeškega duha najvišje, izvirno ustvarjalne sposobnosti; velikani duha / enoličnost ubija duha miselno dejavnost; bogastvo človekovega duha mišljenja, čustvovanja; lepa je in polna duha bistroumnosti, domiselnosti
    // s prilastkom miselne, značajske značilnosti: je bistrega, upornega duha; manjka mu kritičnega duha
    // s prilastkom nadarjenost, sposobnost: narava mu ni dala umetniškega duha; ima preroškega duha; je brez trgovskega duha
  2. 2. s prilastkom človek, zlasti glede na njegove miselne in značajske značilnosti: slovi kot izrazit analitičen duh; takšno stališče zastopajo naši najnaprednejši duhovi; nemiren, velik duh / spada med največje duhove dvajsetega stoletja mislece, razumnike; klasična filozofija je dolgo obvladovala evropske duhove
    // mn., publ. ljudje, zlasti glede na določene nazore, ideje: glede tega se duhovi razhajajo; novica je razburila duhove / ločitev duhov razcepitev v nazorsko različne skupine
  3. 3. splošne miselne, nazorske značilnosti: duh časa se spreminja; nasprotovati duhu časopisa; spoznati duha modernega človeka / napreden duh knjige; patriarhalni duh meščanstva / biti vzgojen v svobodoljubnem duhu miselnosti, nazorih; biti Slovenec po rodu in duhu / vsi so istega duha; vznes. bil mu je brat po duhu in po srcu
    // resnična, prava vsebina: pačiti načela in duha gibanja; takšni zaključki so tuji duhu razprave; to ustreza le črki, ne pa duhu zakona / postopati v duhu predpisov smislu
  4. 4. navadno s prilastkom splošno psihično razpoloženje: zanimalo ga je, kakšen duh vlada med delavstvom, v deželi; tekmovalni duh je zajel šolo / knjiž., z oslabljenim pomenom: med množicami se je širil duh nezadovoljstva nezadovoljstvo; vanj je stopil duh zavisti / odnosi med državama se razvijajo v prijateljskem duhu vzdušju, atmosferi; publ. posvetovanje je potekalo v duhu medsebojnega razumevanja / vnašati v poslovanje dobičkarski duh stremljenje, težnje
  5. 5. v različnih mitologijah in religijah bitje netvarne narave: verjeti v duhove; dobri in zli duhovi; gozdni, vodni duhovi; odšel je tiho kakor duh / v krščanstvu: Bog je duh; hudobni duh hudič; nebeški duhovi angeli
  6. 6. v različnih religijah nematerialno, neumrljivo bistvo človeka; duša: duh je zapustil telo / prikazal se mu je duh rajnega; ekspr. ali si ti ali je tvoj duh
  7. 7. v idealističnih filozofijah nematerialno počelo vsega, kar je: duh in materija; bitnost duha
    ●     knjiž. njegov duh ni klonil ostal je pogumen; duh se mu je omračil duševno je zbolel; bibl. duh je sicer voljan, ali meso je slabo človek si prizadeva za dobro, toda njegove slabe lastnosti ga pri tem ovirajo; dvigniti duha vojakom jih opogumiti; biti v duhu pri kom z mislimi, ne dejansko; samo sedel je pri njih, z duhom pa je bil odsoten mislil je na druge stvari; brati kaj s pravim duhom namenom, razumevanjem; ekspr. on je njegov zli duh kvarno vpliva nanj; star. bolan na duhu slaboumen, omejen; iron. ubog na duhu nedomiseln, naiven; knjiž. braniti resnico z orožjem duha s prepričljivim, bistrim dokazovanjem; ura duhov po ljudskem verovanju čas od polnoči do ene, v katerem se vračajo duhovi rajnih; ekspr. zakladi duha kar je ustvaril človeški razum
    ♦     filoz. absolutni duh po Heglu zadnja, dokončna stopnja razvoja duha iz njega samega; svetovni duh po Heglu počelo in urejevalec zgodovine; rel. sv. Duh tretja božja oseba
eksisténca -e ž (ẹ̑) 
  1. 1. materialna ali duhovna navzočnost v stvarnosti; obstajanje, obstoj, bivanje: dokazati, zanikati eksistenco kake stvari; eksistenca naroda; konec biološke eksistence / preteklost mu greni eksistenco v novi družbi; komisija je z delom opravičila svojo eksistenco; individualna in družbena eksistenca
    ♦     filoz. eksistenca po eksistencialistični filozofiji kar določa človeka kot človeka; filozofija eksistence
  2. 2. materialna osnova za življenje, za preživljanje: s trudom si je ustvaril eksistenco; boriti se za eksistenco; odvisnost delavčeve eksistence od delodajalca / gospodarska kriza je uničila njegovo eksistenco; nima še nobene prave eksistence zaslužka, položaja
    // s tem si je zagotovil umetniško eksistenco med rojaki
  3. 3. nav. slabš. človek, oseba: v tem lokalu se zbirajo sumljive eksistence; izgubljena, ponesrečena eksistenca
imanénten -tna -o prid. (ẹ̑) knjiž.  
  1. 1. ki je v čem kot neločljiv, opredeljujoč del, notranji: spoznati imanentne lastnosti knjižnega jezika; vprašanje imanentne protislovnosti med enakostjo in izborom / to je v imanentnem interesu države
    // z dajalnikom značilen, tipičen: to je njim imanentno; družba se razvija po sebi imanentnih zakonih; hrepenenje je imanentno človeški naravi
  2. 2. ki ocenjuje kak nauk, teorijo s stališča tega nauka, teorije: imanentna kritika
    ♦     filoz. imanentna filozofija filozofska smer ob koncu 19. stoletja, ki trdi, da je svet le vsebina zavesti
koketírati -am nedov. (ȋ) 
  1. 1. nav. ekspr. izražati naklonjenost, simpatijo do osebe drugega spola, navadno z opaznim vedenjem ali govorjenjem, spogledovati se: sedela sta v slaščičarni in koketirala / rad je koketiral z mladimi dekleti / igralec je koketiral z občinstvom
    // izkazovati, imeti površen, neresen ljubezenski odnos; ljubimkati: vse poletje sta koketirala / koketira s sošolcem
  2. 2. ekspr., v zvezi z z izražati naklonjenost, simpatijo do česa sploh: koketirali so z idejo trializma / koketira z mislijo na uspeh / ta filozofija koketira z idealizmom
materialístičen -čna -o prid. (í) nanašajoč se na materialiste ali materializem:
  1. a) materialistični nauk tega filozofa; materialistični svetovni nazor; materialistične ideje; materialistično pojmovanje zgodovine / materialistična dialektika; materialistična filozofija
  2. b) zelo materialističen človek; njegovo delovanje je precej materialistično
naráva -e ž (ȃ) 
  1. 1. od človeka neodvisni predmetni svet in sile, ki v njem delujejo: opazovati, raziskovati naravo in njene pojave; nekatere elemente najdemo v naravi proste; upoštevati zakonitosti v razvoju narave; zakoni narave; nauk o naravi; ekspr. človekov boj z naravo / spomladi se vsa narava prebuja; jesenska narava / neživa voda, zemlja, zrak, nebesna telesa, živa narava živali, rastline, človek
    // nav. ekspr. ta svet kot ustvarjalec, vir česa: preživljali so se s tem, kar jim je dala narava; narava mu je podarila same lepe lastnosti; čuda narave; te čeri in soteske so delo narave; vznes. darovi matere narave; naravni gozd je enkratna biološka mojstrovina narave
  2. 2. del zemeljske površine, ki ga človek še ni bistveno spremenil: kvariti, spreminjati naravo; otroci naj bodo čimveč v naravi; divja, nedotaknjena narava; lepote narave; ljubitelj narave; izlet v naravo; urediti si prostor za bivanje v naravi / spomenik se lepo vrašča v naravo v naravno okolje
    // ekspr. v mestu je vse izumetničeno, na kmetih pa še gospoduje narava; uživati naravo / slikati naravo; pesnik jemlje prispodobe iz narave
  3. 3. kar označuje, loči kaj od drugega: značilnosti človeške narave / opredeliti naravo poezije; preiskati naravo virusov / prodreti v naravo stvari
    // kar označuje, loči kaj od drugega v okviru iste vrste: govoriti o naravi določene bolezni; upoštevati naravo dela; ugotoviti naravo poškodbe / z oslabljenim pomenom: predavanje je bilo bolj informativne narave; vzrok za spor je politične narave
  4. 4. navadno s prilastkom skupek človekovih lastnosti, iz katerih izhaja njegovo ravnanje: bila sta različne narave; ekspr. pokazal je svojo pravo naravo / biti dobre, nasilne, razdražljive narave / po naravi je blag, miroljuben; to je v njegovi naravi / ekspr. on je umetniška narava
  5. 5. navadno s prilastkom skupek zlasti telesnih lastnosti, značilnosti človeka: zaradi svoje narave je zmogel tak napor; biti močne, slabotne narave; imeti trdno, ekspr. železno naravo
    ●     ekspr. igra narave nenavaden, izjemen pojav v naravi; plačati v naravi ne z denarjem; dajatev v naravi v pridelkih; preg. volk dlako menja, a narave nikdar človek ne more zatajiti svojega bistva
    ♦     filoz. filozofija narave filozofska disciplina, ki raziskuje zakone narave s filozofskega stališča; šol. spoznavanje narave in družbe učni predmet o tem v osnovni šoli; šola v naravi večdnevno bivanje zunaj kraja šole, namenjeno pouku nekaterih predmetov in spoznavanju narave
novovéški -a -o prid. (ẹ̑) 
  1. 1. nanašajoč se na novi vek: novoveške zgradbe / novoveški novci; novoveška filozofija
  2. 2. knjiž. sodoben, moderen: novoveški človek
nrávstven -a -o prid. (ȃ) knjiž. moralen:
  1. a) z nravstvenega stališča je tako dejanje nedopustno / tega ne bi smel storiti, to vendar ni nravstveno
  2. b) nravstvena načela / nravstvena neoporečnost, zrelost / nravstvena vzgoja otrok / filozofsko-nravstveni nauk
    ♦     filoz. nravstvena filozofija etika; jur. nravstveno spričevalo nekdaj listina, ki jo izda občina o vedenju osebe
realístičen -čna -o prid. (í) 
  1. 1. ki pri mišljenju, ravnanju upošteva dejstva, uresničljive možnosti: tudi v najbolj razburljivih položajih je ostal hladen, realističen; realistična ženska s smislom za praktičnost
    // ki temelji na priznavanju, upoštevanju dejstev, uresničljivih možnosti: predlog je realističen, zato ga podpiram; realistična politika; realistično obravnavanje problema
  2. 2. nanašajoč se na realiste ali realizem: realistični umetniki / portret je realističen; realistična umetnost od najstarejših dob do danes; realističen in simbolen / realistični stil / realistična nazornost / realistična filozofija; realističen in idealističen
    ♦     lit. realistični roman
transcendentálen -lna -o prid. (ȃ) 
  1. 1. knjiž. ki presega naravno, zemeljsko; nadnaraven, nadzemeljski: iskati tolažbe v transcendentalnih upih; vera v nesmrtnost duše in transcendentalne sile
  2. 2. filoz., po Kantu nanašajoč se na pogoje spoznavanja, neodvisne od izkustva: logika in matematika sta transcendentalni znanosti / transcendentalna metoda; transcendentalna zavest / transcendentalna filozofija
    // ki je pred izkustvom in ga omogoča: človekova možnost govorjenja je transcendentalna; transcendentalno spoznanje / človekov transcendentalni svet
  3. 3. knjiž. nedoumljiv, nespoznaven: umetniško delo transcendentalne globine; transcendentalno bivanje človeka
    // od stvarnega, čutno zaznavnega zelo oddaljen: realistična in transcendentalna podoba življenja / transcendentalno omalovaževanje družbenih vprašanj; sam.: nasprotje med stvarnim in transcendentalnim
voluntarístičen -čna -o prid. (í) 
  1. 1. ki temelji predvsem na volji: umetnikovo voluntaristično razmerje do sveta / voluntaristična filozofija, psihologija / voluntaristična odločitev
    // nav. slabš. ki daje volji prednost pred razumom, dejstvi: voluntarističen človek / voluntaristična politika
  2. 2. knjiž. hoten, voljen: emocionalne, intelektualne in voluntaristične funkcije duševnosti
znánost -i ž (á) 
  1. 1. ed. dejavnost, ki si prizadeva metodično priti do sistematično izpeljanih, urejenih in dokazljivih spoznanj: znanost išče zakonitosti; financirati, podpirati znanost; metode, odkritja znanosti; ekspr. stoletje znanosti; veje, zgodovina znanosti / doktorat znanosti; filozofija znanosti / ustanoviti svet za znanost in kulturo / Slovenska akademija znanosti in umetnosti
    // celota spoznanj te dejavnosti: obvladoval je vso tedanjo znanost
  2. 2. navadno s prilastkom dejavnost, ki si prizadeva tako priti do takih spoznanj določenega področja, vidika stvarnosti: vsaka znanost si prizadeva biti eksaktna; mesto družboslovja med znanostmi / agronomske, pedagoške, vojaške znanosti; pedagoška psihologija in druge interdisciplinarne znanosti; literarna, računalniška znanost; mejne znanosti ki segajo na področje drugih samostojnih znanosti; teoretične, uporabne znanosti; znanost o kulturi, prihodnosti; znanost o znanosti / doktor, magister pravne znanosti, pravnih znanosti
    // celota spoznanj te dejavnosti: študirati kemijo in druge znanosti
  3. 3. lastnost, značilnost znanega: znanost njegovih izjav, pesmi se je po tem dogodku še povečala
  4. 4. zastar. znanje: s tem je dokazal svojo znanost / v šoli si pridobiti razne znanosti
    ●     ekspr. črna znanost po ljudskem verovanju čarovništvo
humanitáren -rna -o prid. (ȃ) 
  1. 1. human, dobrodelen: humanitaren človek; ustanova ima humanitaren značaj; poplavljencem so poslale pomoč razne humanitarne organizacije / humanitarna dejavnost
  2. 2. redko humanističen: humanitarna filozofija francoske revolucije / študij humanitarnih ved
klásičen -čna -o prid. (á) 
  1. 1. nanašajoč se na stare Grke in Rimljane: klasična filozofija; klasična tragedija / verzi v klasični obliki / klasični filolog; klasični jezik stara grščina ali latinščina; klasična gimnazija nekdaj gimnazija s poudarkom na pouku klasičnih jezikov in kulture
    // ima klasično izobrazbo izobrazbo, ki temelji zlasti na znanju klasičnih jezikov in kulture
    // ženska klasične lepote
    // redko klasicističen: pravila klasične estetike
  2. 2. ki ima (umetniške) značilnosti, izhajajoče iz določenega naroda, jezika, v največji meri: Prežihovega Voranca štejejo med klasične pisatelje; italijanska klasična umetnost; klasična dela naše literature / njegov jezik je skoraj klasičen / klasični srednji vek
  3. 3. ki ima obliko, sestavine, ujemajoče se s predstavo določenega pojma v preteklosti: klasično pohištvo / klasični tip restavracije; klasična oblika suknjiča / publ.: klasični viri energije; klasično orožje orožje, ki učinkuje neposredno z izstrelkom, razpršenimi drobci ali s pritiskom
  4. 4. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: klasičen primer skoposti; njihova nevednost je naravnost klasična
    ♦     grad. klasična gradnja gradnja, pri kateri se zidovi gradijo iz zidakov, kamenja, cementa; obrt. klasični kroj kroj iz posebej krojenega zgornjega dela, krila in všitih rokavov; šport. prvenstvo v klasičnih disciplinah; klasična kombinacija tekmovanje, ki združuje tek na smučeh in skakanje
povòj -ôja m (ȍ ó) 
  1. 1. podolgovat kos tkanine za zavarovanje rane, poškodovanega dela telesa: dati, oviti povoj okrog komolca; prevezati koleno s povojem / elastični povoj
    ♦     med. mavčni povoj z mavcem posut povoj, ki se uporablja za imobilizacijo telesnih delov
    // nekdaj podolgovat širši kos tkanine, navadno platnen, za povijanje dojenčka: plenice in povoji
  2. 2. ekspr., v zvezi biti v povojih biti na začetni razvojni stopnji: filozofija je bila takrat še v povojih; stvar je v povojih
    ●     ekspr. sestra je bila takrat še v povojih dojenček, zelo majhna; ekspr. saj je komaj zlezel iz povojev postal odrasel, samostojen
pragmátičen -čna -o prid. (á) ki se podreja praktični uporabnosti, koristi: pragmatična merila; brez teorije je vsaka reforma samo pragmatična
rékviem -a m (ẹ̑) 
  1. 1. rel. pogrebna ali obletna maša za umrle, navadno slovesna, pri kateri se moli, poje vstopni spev z začetkom: Requiem aeternam: naročiti rekviem / slovesni rekviem
    // muz. skladba na liturgično besedilo take maše: komponirati rekviem / poslušati rekviem / Mozartov Requiem in Rekviem
  2. 2. knjiž., ekspr. kar izraža, kaže žalost, prizadetost ob koncu, propadu česa: ta filozofija je rekviem stare družbe / njegov roman je rekviem starim časom
starovéški -a -o prid. (ẹ̑) 
  1. 1. nanašajoč se na stari vek: staroveški pisci; staroveška država, filozofija; obnoviti staroveško obzidje / staroveška zgodovina
  2. 2. star. nesodoben, zastarel: staroveški nazori / njegovi starši so še precej staroveški starokopitni
    // nosil je staroveški klobuk nemoderen, nesodoben
stóičen -čna -o prid. (ọ́) 
  1. 1. nanašajoč se na stoike ali stoicizem: stoični nazori; stoična filozofija; stoična in epikurejska šola / kazati stoično mirnost
  2. 2. knjiž. miren, ravnodušen: stoičen človek / stoično vedenje
teologíja -e ž (ȋ) 
  1. 1. veda o bogu in o stvareh v odnosu do njega, bogoslovje: študirati teologijo; islamska, katoliška, protestantska teologija; doktor teologije; predavanja iz teologije; filozofija in teologija
    ♦     rel. moralna teologija teološki nauk, ki obravnava pravila človeškega hotenja in ravnanja glede na dobro in zlo; naravna teologija ki skuša spoznati Boga miselno; negativna teologija ki poudarja, da je o Bogu mogoče vedeti predvsem, kaj ni; pastoralna teologija teološki nauk o usmerjanju, vodenju vernikov k zveličanju; teologija osvoboditve katere predmet in namen je osvoboditev človeka, zlasti družbena
  2. 2. pog. teološka fakulteta: vpisati se na teologijo; študenti teologije
tŕhel -hla -o [əu̯] prid. (ŕ) 
  1. 1. ki razpada, se razkraja zlasti zaradi delovanja vlage: trhel les; trhle veje; trhlo deblo / trhle stopnice / ekspr.: ima trhle kosti krhke; trhla stavba dotrajana
    // ekspr. brez moči, trdnosti: trhla država / trhla oblast
    // ekspr. onemogel, slab: trhel bolnik; star je in ves trhel
  2. 2. ekspr. slabo utemeljen: trhla filozofija; trhle zahteve / ima le trhlo upanje
    ●     ekspr. stvar stoji na trhlih nogah ni trdna, zanesljiva, ni dobro utemeljena
virulénca -e ž (ẹ̑) 
  1. 1. med. sposobnost povzročiti bolezen: zmanjšati virulenco bacila, bakterije
  2. 2. knjiž., ekspr. sposobnost prevzeti, pridobiti koga: filozofija na višku svoje virulence
eksistenciálen -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na eksistenco, bivanjski: eksistencialni položaj naroda; eksistencialni problem človeka
♦ filoz. eksistencialna filozofija; eksistencialna sodba sodba, v kateri se potrjuje ali zanika obstoj subjekta
eksistencialístičen -čna -o prid. (í) nanašajoč se na eksistencializem: eksistencialistični pisatelji; eksistencialistična načela / eksistencialistična filozofija / eksistencialistično gledališče gledališče, ki uprizarja eksistencialistična dela
empíričen -čna -o prid. (í) ki temelji predvsem na čutnem dojemanju, opazovanju, izkustven: empirična metoda; priti do česa po empirični poti; teoretične in empirične vede; empirično raziskovanje, znanje
♦ filoz. empirična filozofija; kem. empirična formula formula, ki kaže elemente v spojini in njihovo medsebojno razmerje; lingv. empirični sedanjik sedanji čas, ki izraža na izkustvo oprto, na čas nevezano dovršno glagolsko dejanje; izkustveni sedanjik
idealístičen -čna -o prid. (í) nanašajoč se na idealiste ali idealizem: idealistično prizadevanje mladine; idealistično stališče / idealistični svetovni nazor; idealistični pogled na svet; idealistična filozofija
♦ filoz. idealistični monizem; idealistična estetika
identitéta -e ž (ẹ̑) jur. skladnost, ujemanje podatkov z resničnimi dejstvi, znaki, istovetnost: dokazal je svojo identiteto; ugotoviti identiteto z osebno izkaznico / sumljiva identiteta
// knjiž. identičnost: identiteta med zavestjo in resnico
♦ filoz. dialektična identiteta ki vključuje notranja nasprotja, zaradi česar ne more nič ostati trajno enako samo sebi; nauk o identiteti identitetna filozofija; mat. identiteta identična enačba
ístost -i ž (ȋ) knjiž. lastnost, značilnost istega: istost pomena ga pri rabi besed ni ovirala / ugotavljati razlike in istosti stvari
// identičnost, enakost: istost stališč do spornega vprašanja jih je pomirila
♦ filoz. nauk o istosti identitetna filozofija; jur. ugotoviti istost osebe identičnost
jónski -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na Jonce: jonsko narečje
♦ filoz. jonska filozofija najstarejša starogrška filozofska smer, ki se je ukvarjala s preučevanjem nastanka in razvoja sveta; muz. jonska lestvica v srednjeveški cerkveni glasbi diatonična lestvica nealteriranih tonov od tona c navzgor; um. jonski kapitel kapitel z volutami na oglih; jonski slog starogrški umetnostni slog, za katerega je značilna vitkost in uporaba jonskega stebra; jonski steber steber z bazo in kapitelom z volutami na oglih
kúhinjski -a -o prid. (ú) nanašajoč se na kuhinjo: ima veliko kuhinjskega dela / kuhinjski odpadki; kuhinjsko okno gleda na dvorišče / kuhinjski element kos kuhinjskega pohištva, ki se lahko uporablja sam ali se kombinira z drugimi kosi; rezati s kuhinjskim nožem; kuhinjska deska za rezanje, sekljanje hrane; kuhinjska kredenca, miza; kuhinjska krpa; pomivati (kuhinjsko) posodo; (kuhinjska) sol; kuhinjska tehtnica / slabš. kuhinjska filozofija
● ekspr. kuhinjski muc kdor (rad) pomaga v kuhinji in ima od tega koristi
marksístičen -čna -o prid. (í) nanašajoč se na marksiste ali marksizem: marksistična analiza, obdelava protislovij; marksistično delo; marksistično izobraževanje mladine / marksistični klasiki / marksistična dialektika; marksistična filozofija, sociologija
metafízika -e ž (í) 
  1. 1. filoz. filozofija, ki obravnava načela stvarnosti, ki so s čuti nedostopna, nespoznavna: pred Sartrom je metafizika dajala prednost esenci pred eksistenco; metafizika vprašuje, zakaj ni nič, temveč nekaj / idealistična metafizika / Aristotelova, sholastična metafizika
    // po Heglu filozofsko mišljenje, ki temelji na nepovezanosti, nespremenljivosti predmetov, pojavov: dialektika in metafizika
  2. 2. knjiž. kar se s čuti, izkustvi ne da zaznati, spoznati; nadčutnost, nadstvarnost: gon k metafiziki se je v njem vse bolj krepil / metafizika lepote, smrti
  3. 3. knjiž., ekspr. zapleteno, težko razumljivo razpravljanje, razmišljanje: njegova diagnoza družbe je jasna, a raje se umika v metafiziko
mévžast -a -o prid. (ẹ̑) slabš. neodločen, bojazljiv: z odločnim nastopom je prisilil mevžastega uradnika, da je podpisal dovoljenje; rešili se bomo, samo mevžast ne bodi / kot psovka kaj se pa obotavljaš, mevža mevžasta / mevžasta filozofija; skrito, mevžasto upanje
némški -a -o prid. (ẹ́) nanašajoč se na Nemce ali Nemčijo: nemški jezik; nemška književnost / nemški film; nemško-slovenski slovar / nemška klasična filozofija; nemška trgovska mornarica; nemško taborišče / nemški ovčar srednje velik službeni pes z daljšo trdo dlako črne ali sive barve
♦ bot. nemški rožmarin okrasna rastlina z rumenimi koški na dolgih pecljih, Santolina chamaecyparissus; nemška detelja lucerna; lov. nemški dolgodlakar rjav ali progast lovski pes z dolgo, valovito dlako; rel. nemški viteški red
// med drugo svetovno vojno nanašajoč se na pripadnike oboroženih enot Nemčije: partizani so uničili nemški bunker / nemška okupacija slovenskega ozemlja
orientálski -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na orientalce ali orient: orientalski tempelj; orientalsko mesto / orientalski običaji, plesi; orientalska glasba, filozofija / hiša je sezidana v orientalskem slogu; orientalske poteze, oči / študira orientalske jezike / orientalsko pecivo zelo sladko in mastno pecivo, navadno z dodatkom medu, orehov
♦ kozm. orientalski parfum parfum, ki diši po smolah in balzamih; obrt. orientalska čipka šivana čipka z geometrično zvezdastimi vzorci; tekst. orientalska preproga ročno izdelana večbarvna vozlana preproga, po izvoru iz osrednje in jugozahodne Azije
peripatétičen -čna -o prid. (ẹ́) filoz. nanašajoč se na Aristotelovo filozofijo helenistične dobe: filozofi peripatetične šole / peripatetična filozofija
póstklásičen -čna -o prid. (ọ̑-á) nanašajoč se na čas po klasiki: ta latinski izraz je postklasičnega izvora
♦ filoz. postklasična buržoazna filozofija filozofske smeri ob koncu 19. in v začetku 20. stoletja
pragmatístičen -čna -o prid. (í) nanašajoč se na pragmatizem: pragmatistična teorija resnice / pragmatistična filozofija / pragmatistično pojmovanje umetnosti pragmatično
racionalístičen -čna -o prid. (í) nanašajoč se na racionaliste ali racionalizem: racionalistična razlaga pojava / racionalistična filozofija
razsvetljênski -a -o prid. (é) nanašajoč se na razsvetljence ali razsvetljenstvo: razsvetljenska miselnost; razsvetljenska načela / razsvetljenska filozofija / razsvetljenski pisatelji / razsvetljenska doba
sholástičen -čna -o prid. (á) nanašajoč se na sholastiko: sholastičen način mišljenja / predstavnik sholastičnih mislecev; sholastična filozofija / to so sholastične abstrakcije
spekulatíven -vna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na spekulacijo: spekulativni elementi te filozofije / izkustvene in spekulativne metode; spekulativno mišljenje / spekulativna stran znanosti / spekulativna filozofija
srednjevéški -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na srednji vek: srednjeveška mesta / srednjeveški vitezi / srednjeveška filozofija, miselnost
● ekspr. njegovi nazori so čisto srednjeveški nesodobni, zastareli
stóiški -a -o prid. (ọ́) nanašajoč se na stoike: izpovedovati stoiške nazore / stoiška filozofija
strukturalízem -zma m (ī) metodološka smer, ki proučuje predmete, pojave kot elemente struktur: uporabljati strukturalizem / filozofija strukturalizma
tomístičen -čna -o prid. (í) nanašajoč se na tomiste ali tomizem: tomistični način razmišljanja / tomistična filozofija
utilitarístičen -čna -o prid. (í) nanašajoč se na utilitariste ali utilitarizem: utilitaristična etična načela / utilitaristično pojmovanje umetnosti / utilitaristična filozofija
antíčen -čna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na antiko: občudovati antične kipe; antični pesnik; propad antičnega sveta; antična filozofija, umetnost; uprizoriti antično tragedijo / antični značaj glavnih junakov
ántimetafízičen -čna -o prid. (ȃ-í) ki je proti metafiziki: antimetafizična filozofija; antimetafizično pojmovanje sveta
bívanjski -a -o prid. (í) nanašajoč se na bivanje b, c: odprti bivanjski odnosi med ljudmi z različnimi svetovnimi nazori; filozofija bivanjskega strahu / glavni junak se neprenehoma cepi na posamezne bivanjske možnosti
brezizgléden -dna -o prid. (ẹ́ ẹ̄) knjiž. ki ne kaže izhoda, rešitve: pesimistična, brezizgledna filozofija
// publ. brezupen: brezizgleden boj; znašel se je v brezizglednem položaju
deístičen -čna -o (í) pridevnik od deizem: deistična filozofija
dogmátika -e ž (á) rel. nauk o dogmah: dogmatika in filozofija / profesor dogmatike
empirístičen -čna -o prid. (í) nanašajoč se na empiriste ali empirizem: empiristična filozofija / empiristično stališče
epikuréjski -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na epikurejce ali epikureizem: epikurejska filozofija; epikurejska teorija o atomih / epikurejsko življenje
hedonístičen -čna -o prid. (í) nanašajoč se na hedoniste ali hedonizem: hedonistična filozofija / hedonistična umetnost
♦ psih. hedonistična psihologija nazor, da izvira človekovo delovanje iz težnje po ugodju ali izogibanju neugodja
helénski -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na Helene, stare Grke: helenska filozofija, kultura / helenske mestne državice
humanístičen -čna -o prid. (í) nanašajoč se na humaniste ali humanizem: humanistična filozofija; humanistična kultura / njegov odnos do delavcev je globoko humanističen / humanistična in tehnična inteligenca; humanistične vede vede s področja umetnosti, kulture
// ponaša se s svojo humanistično izobrazbo; humanistična gimnazija klasična gimnazija
monístičen -čna -o prid. (í) nanašajoč se na monizem: monistični nazor; monistična filozofija / monistični sistem kontrole
nàdčlovéčnost -i ž (ȁ-ẹ́) knjiž. lastnost, značilnost nadčloveka: filozofija o nadčlovečnosti
peripatétik -a m (ẹ́) filoz. učenec in nadaljevalec Aristotelove filozofije v helenistični dobi: filozofija peripatetikov
Pitágorov -a -o prid. (á) nanašajoč se na Pitagoro: Pitagorova filozofija
♦ mat. Pitagorov izrek
plátonski -a -o prid. (ȃ) tak kot pri Platonu: platonska filozofija / platonska država
polaritéta -e ž (ẹ̑) knjiž. polarnost: to sta polariteti, med katerima je razpeta filozofija tega časa
♦ fiz. magnetna polariteta magnetna polarnost
pozitivístičen -čna -o prid. (í) nanašajoč se na pozitiviste ali pozitivizem: pozitivistična filozofija / pozitivistična miselnost / pozitivistična analiza; pozitivistično pisanje
relativístičen -čna -o prid. (í) nanašajoč se na relativizem: relativistična etika, filozofija / tako gledanje na svet je zelo relativistično
♦ fiz. relativistični delec delec, katerega hitrost v primerjavi s hitrostjo svetlobe ni majhna in ga je treba opisati s (posebno) teorijo relativnosti
stárogŕški -a -o prid. (ȃ-ȓ) nanašajoč se na stare Grke ali staro Grčijo: starogrški jezik; starogrška filozofija, umetnost / starogrška mesta
vitalístičen -čna -o prid. (í) nanašajoč se na vitalizem: vitalistična filozofija; vitalistična biološka teorija / vitalistični pesnik, pripovednik / vitalistična lirika
crocejánstvo -a [kroče-] s (ȃ) Crocejeva filozofija ali na njenih osnovnih načelih temelječa filozofska smer: estetika crocejanstva
hajdegerjánstvo -a s (ȃ) filoz. Heideggerjeva filozofija ali na njenih osnovnih načelih temelječa filozofska smer: pristaš hajdegerjanstva
hegeljánstvo -a s (ȃ) filoz. Heglova filozofija ali na njenih osnovnih načelih temelječa filozofska smer: pristaš hegeljanstva
héglovstvo -a s (ẹ́) filoz. Heglova filozofija ali na njenih osnovnih načelih temelječa filozofska smer: pristaš heglovstva; bil je pod močnim vplivom heglovstva
kántovstvo -a s (ȃ) filoz. Kantova filozofija ali na njenih osnovnih načelih temelječa filozofska smer: Plehanov je kritiziral kantovstvo
kartezianízem -zma m (ī) filoz. Descartesova filozofija ali na njenih osnovnih načelih temelječa filozofska smer: pristaš kartezianizma
kartezijánstvo -a s (ȃ) filoz. Descartesova filozofija ali na njenih osnovnih načelih temelječa filozofska smer: pristaš kartezijanstva; kartezijanstvo in kantovstvo
modroslóvje -a s (ọ̑) star. filozofija: zgodovina modroslovja / končati tretji letnik modroslovja filozofske fakultete
modroznánstvo -a s (ȃ) zastar. filozofija: razvoj modroznanstva
natúrfilozofíja -e ž (ȗ-ȋ) filoz. nemška filozofija narave ob koncu 18. in v začetku 19. stoletja
ničejánstvo tudi nietzschejánstvo -a [niče-] s (ȃ) filoz. Nietzschejeva filozofija ali na njenih osnovnih načelih temelječa filozofska smer: nasprotnik, pristaš ničejanstva
Število zadetkov: 84