gráben -bna m (á)
pog. jarek1: skočil je v graben; cestni graben
// zastar. grapa: s konjem je podil čez hribe in grabne / imeli so bajto doli v grabnu

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.