izobraževánje -a s (ȃ)
glagolnik od izobraževati:
a) skrbeti za vzgojo in izobraževanje mladine; oblike izobraževanja odraslih / dopolnilno izobraževanje ki dopolnjuje redni šolski pouk s fakultativnimi predmeti, tečaji, seminarji; ideološko, strokovno izobraževanje delavcev / področje izobraževanja in znanosti
♦ ped. formalno izobraževanje ki razvija učenčeve telesne in duševne, zlasti miselne sposobnosti; materialno izobraževanje ki obsega seznanjanje z dosežki z vseh področij naravoslovnih in družbenih ved
b) izobraževanje jezika
šóla1 -e ž (ọ̑) 1. vzgojno-izobraževalna ustanova, ki omogoča učencem organizirano, sistematično pridobivanje znanja, spretnosti: zaradi neprimernega vedenja so ga izključili iz šole;
hoditi v šolo;
včeraj so jo vpisali v šolo;
učiti na šoli, v šoli;
mreža šol;
povezanost šole s starši;
varovati ugled šole;
pogoji za ustanovitev šole / pritožiti se na svet šole / administrativna, delovodska, kmetijska, pomorska, vzgojiteljska šola; glasbena, plesna šola; osemletna osnovna šola v kateri traja izobraževanje osem let; prometna šola v kateri se učenci usposobijo za izvajanje različnih prometnih in logističnih dejavnosti; šola s prilagojenim programom šola z učnim programom, ki je prilagojen učencem s posebnimi potrebami; šola za oblikovanje / ustanoviti dvojezično šolo / državna šola ki jo ustanovi, vzdržuje in nadzoruje država; privatna šola ki jo ustanovi, vzdržuje kako društvo; samostanska šola nekdaj ki jo vzdržujejo redovniki ali redovnice / partnerska šola ki v okviru svoje dejavnosti kot partner sodeluje z drugimi šolami, zlasti v okviru različnih izmenjav / ekspr. vsa šola se je zbrala na proslavi učenci in učitelji// vzgojno-izobraževalni proces v tej ustanovi: fant je že dokončal šolo; v šoli se tega še niso učili; povezanost šole z življenjem / osnovna obvezno izobraževanje (v šoli), ki daje osnovno izobrazbo, srednja izobraževanje, ki daje srednjo izobrazbo, visoka izobraževanje, ki daje visoko izobrazbo, višja šola izobraževanje, ki daje višjo izobrazbo / reformirati šolo šolstvo / star. doma so ga namenili za šole / ekspr. nobene šole, nobenih šol nima nobene izobrazbe / ekspr.: gledališče bi moralo biti šola dobrega okusa; pravijo, da so nekatere jetnišnice prava šola za kriminalce // poslopje te ustanove: šola je imela samo eno učilnico; popraviti, prebeliti, sezidati šolo; dvonadstropna, pritlična šola 2. pog. pouk: šola se začne ob osmih;
danes nimamo šole;
skoraj vsak dan zamuja šolo;
po šoli je šel igrat nogomet;
začetek šole je prvega septembra 3. navadno s prilastkom privrženci, učenci, katerih dela imajo skupne značilnosti, izvirajoče iz doktrin, dosežkov vzornika, učitelja na filozofskem, umetniškem, znanstvenem področju: boj raznih (filozofskih) šol / ruska formalistična šola v poeziji; heglovska, pitagorejska šola; predstavniki nemške romantične šole; izhajati iz sofistične šole; zagrebška šola risanega filma
● pog. špricati šolo neupravičeno izostajati od pouka, iz šole; pog. dijak je letel iz šole je bil izključen, odpuščen; iti h komu v šolo učiti se od njega; prevzemati njegove izkušnje, navade; vzeti koga v svojo šolo učiti ga; dajati, sporočati mu svoje izkušnje, navade; pog. s šolo je skregan je ne mara; ne hodi rad v šolo; črna šola ljudski naziv, nekdaj vmesna šola med šestletno gimnazijo in univerzo; ekspr. to je bila draga šola zanj za izkušnje, ki si jih je pridobil ob tem neuspehu, je moral dosti pretrpeti, žrtvovati; šalj. enajsta šola pridobivanje življenjskih izkušenj pri otrocih zunaj šole in družine; mala šola organizirana nekajmesečna predšolska vzgoja; star. osma šola osmi razred nekdanje gimnazije; ekspr. naš oče je človek stare šole v vsem se drži ustaljenih navad; ekspr. iti skozi trdo šolo življenja imeti težko življenje; ekspr. vsaka šola nekaj stane za izkušnje, ki si jih kdo pridobi ob neuspehu, je treba nekaj pretrpeti, žrtvovati
♦ etn. šola otroška igra, pri kateri se z različnimi kretnjami, gibi meče žoga v zid; otroška igra, pri kateri se mečejo ali skakaje brcajo ploščati kamenčki v polja na tla narisanega lika; ristanc; lit. parnasovska šola; ped. splošnoizobraževalna šola ki daje splošno izobrazbo; enotna obvezna šola obvezna šola, ki dela po enotnem učnem programu in zajema vse učence določene starosti ne glede na spol ali socialni izvor; radijska šola za nižjo, srednjo stopnjo; psih. freudovska psihoanalitična šola; rel. antiohijska teološka šola teološka šola v 4. in 5. stoletju, ki pri razlagi verskih resnic poudarja razum; šol. celodnevna šola pouk od jutra do zgodnjega popoldneva, v katerega so vključeni tudi prosti čas, učenčevo domače delo za šolo in razne prostovoljne dejavnosti; dopisna šola v kateri se opravlja pouk z dopisovanjem; dvooddelčna, enooddelčna šola; javna šola dostopna vsem ljudem ob enakih pogojih; meščanska šola do 1945 zaključna štiriletna nižja srednja šola; kmetijska nadaljevalna šola do 1945 neobvezna šola za kmečke fante z dovršeno osnovno šolo; nedeljska šola v 19. stoletju šola ob nedeljah kot nadomestilo osnovne ali strokovne šole; nižje organizirana šola osnovna šola, navadno nižja, v kateri poteka v isti učilnici hkrati pouk navadno dveh razredov; osrednja šola osnovna šola s podružničnimi šolami; podružnična šola osnovna šola, ki deluje pod strokovnim vodstvom osrednje šole; poklicna šola ki usposablja učence za poklic zlasti z urjenjem praktičnega dela; poletna šola nekaj tednov v poletnih mesecih trajajoč pouk za izpopolnjevanje v kaki stroki; ponavljalna šola do 1929 obvezna šola za učence od dvanajstega do petnajstega leta s skrajšanim učnim programom; osnovna šola s prilagojenim programom osnovna šola za duševno ali telesno prizadete otroke; stanovska šola v fevdalizmu mestna ali cerkvena šola za določen poklic; strokovna šola ki usposablja učence za delo v določeni stroki; vesela šola osnovnošolsko tekmovanje v splošnem znanju; šola v naravi večdnevno bivanje zunaj kraja šole, namenjeno pouku nekaterih predmetov in spoznavanju narave; šola s pravico javnosti nekdaj privatna šola z enako veljavnostjo kot državna; šport. visoka šola jahanja pri dresuri konj povezava tehnično zahtevnih figur ob pravilni izrabi jahalnega prostora; žel. prometna šola v kateri se učenci usposobijo za vodenje železniškega prometa
usmériti -im dov. (ẹ̄ ẹ̑) 1. narediti, da dobi, ima kaj določeno smer: usmeriti vodni curek, svetlobni snop;
usmeriti čoln proti pristanišču / usmeriti napad; usmeriti promet po obvoznici / usmeriti rečno strugo tako, da se ne vijuga preveč; pren. njeno življenjsko pot je usmerila prezgodnja smrt staršev // narediti, da je kaj obrnjeno v določeno smer: usmeriti anteno; daljnogled je usmeril na vrh hriba; žarometi so se usmerili na stolp / usmeriti pogled skozi okno 2. narediti, da ima kaka dejavnost določeno vsebino: izvozno, tržno usmeriti gospodarstvo;
usmeriti raziskovanje na družbeno področje / usmeriti pozornost koga k čemu, na kaj // določiti potek česa, kako dogajanje glede na cilj, sredstva: usmeriti igro / usmeriti razvoj // narediti, da določena dejavnost obsega to, kar izraža določilo: usmeriti prodajo na tuje trge; usmeriti proizvodnjo v izdelavo končnih izdelkov; usmeriti raziskovanje na družbeno področje; kmetje so se usmerili v pitanje telet / izobraževanje se je preveč usmerilo v ozko specializacijo 3. narediti, povzročiti, da kdo misli, ravna na določen način: filozofsko, idejno usmeriti koga 4. povzročiti zanimanje za določeno dejavnost: usmeriti učenca v študij matematike;
usmeriti ženske k družbenemu delu
● tabla usmeri popotnika proti Ojstrici mu kaže smer; vratar ga je usmeril v drugo nadstropje mu je rekel, naj gre v drugo nadstropje; ekspr. usmeriti korak proti domu oditi, odpraviti se domovusmérjen -a -o
1. deležnik od usmeriti: po obvoznici usmerjen promet; žarometi so usmerjeni k palači, na palačo
2. ki vsebuje, izraža prizadevanje po določeni vsebini: duhovno usmerjen človek; potrošniško usmerjena družba; politično usmerjeno pisanje / njegova kritičnost je usmerjena proti sprenevedanju
♦ agr. usmerjena kmetija kmetija, ki se ukvarja s pridelavo določenih rastlin, gojenjem določenih živali; geom. usmerjena daljica daljica, pri kateri je izbrana ena od dveh možnih smeri gibanja po njej; šol. usmerjeno izobraževanje od 1981 do 1987 izobraževanje po končani osnovni šoli, ki usposablja za delo na določenem področju, v določeni stroki
visòk -ôka -o prid., víšji (ȍ ó) 1. ki ima v navpični smeri navzgor razmeroma veliko razsežnost; ant. nizek: visok hrib, steber, zvonik;
visoka gora, hiša, ograja;
visoka trava;
visoko drevo, naslonjalo / žival na visokih nogah; visoko čelo / biti visoke postave; visoka pričeska / visok hlebec; visok sneg / visoki čevlji čevlji, ki segajo do gležnja ali malo čez; visoki fižol fižol z ovijajočim se steblom; čevlji z visoko peto; visoko pritličje pritličje, ki je za pol etažne višine nad zemeljsko površino// ki je v navpični smeri navzgor razmeroma precej oddaljen od površine: visok strop; visoka kljuka; ni dosegel visokih vej / ekspr. visoke zvezde / visok let žoge; visoka gladina vode // ki ima razmeroma veliko nadmorsko višino: visok svet; visoka planota / publ. v višjih legah je zapadel sneg na vrhovih, vzpetinah2. navadno z izrazom količine ki izraža razsežnost med skrajno zgornjo in skrajno spodnjo točko: izmeriti, kako visoka je hiša;
dva metra visoko drevo / sin je višji od očeta; ekspr. bil je za glavo višji od drugih / voda je visoka komaj za ped // ki izraža oddaljenost od površine v navpični smeri navzgor: dva metra visok skok 3. ki je glede na možni razpon zelo oddaljen od spodnje, izhodiščne meje: visoki davki;
visoke cene, obresti;
visoka produktivnost;
visoka starost;
visoka stopnja;
visoka temperatura;
karta visoke vrednosti / visoke zahteve / visoka kakovost zelo dobra; dobiti visoko oceno; izkazovati komu visoko spoštovanje veliko// ki v veliki meri ustreza določenim zahtevam: visok standard / visoka morala / visoka zavest // ki izraža velikost česa glede na število enot, s katerimi se meri: dogovoriti se, kako visoki smejo biti stroški; plačuje višjo najemnino kot lani 4. za katerega je značilno (razmeroma) veliko število nihajev glasilk, strune: govoriti, peti z visokim glasom;
visok ton 5. ki je glede na razvrstitev po položaju, pomembnosti, odgovornosti na zelo pomembnem mestu: najvišji državni funkcionarji;
visoke osebnosti iz javnega življenja / visoka služba; visoko odlikovanje / dosegel je od vseh najvišji družbeni položaj / publ.: konferenca na najvišji ravni konferenca vodilnih oseb, navadno šefov držav; pogovori na najvišji ravni pogovori med najvišjimi uradnimi predstavniki države// v primerniku ki je glede na razvrstitev po položaju, pomembnosti na bolj pomembnem mestu: višji čini; višji organi oblasti; višji uradnik / višji strokovni sodelavec sodelavec z visoko izobrazbo, ki samostojno strokovno raziskuje in pomaga pri pripravi znanstvenih del; višje sodišče sodišče druge stopnje6. ki je glede na stopnjo zahtevnosti najbolj poglobljen in usmerjen na določeno stroko, znanost: to delo zahteva visoko strokovno usposobljenost / visoka izobrazba / visoka šola izobraževanje (v šoli), ki daje visoko izobrazbo// v primerniku ki je glede na stopnjo zahtevnosti bolj poglobljen in usmerjen na določeno stroko: zahtevati višjo usposobljenost / višja izobrazba / višja šola izobraževanje (v šoli), ki daje višjo izobrazbo; višja šola za zdravstvene delavce // v primerniku ki zajema navadno zadnje organizacijske enote kakega šolanja: poročilo o uspehu v nižjih in višjih letnikih / višji razredi osnovne šole nekdaj razredi od petega do osmega razreda osnovne šole; višja gimnazija nekdaj gimnazija od petega do osmega razreda osemletne gimnazije7. ki pripada socialno uglednejšim, bogatejšim družbenim slojem: biti visokega rodu;
visoka družba;
ekspr. visoka gospoda / srednji in višji družbeni sloji 8. glede na možnosti težko uresničljiv: visoki cilji;
odpovedati se visokim željam 9. ekspr. vzvišen, nevsakdanji: višji smisel življenja / razmišljati o visokih stvareh / visoke besede / visoka čustva plemenita// domišljav, prevzeten: visok človek; visok je in nedostopen; zaradi uspeha je postal visok 10. v primerniku ki v kaki hierarhični razvrstitvi sledi prejšnjemu: napredovati v višji razred;
potegovati se za višjo oceno;
dobiti višje priznanje // biol. ki je glede na stopnjo razvoja poznejši, bolj popoln: višji organizmi; višje oblike življenja 11. v zvezi visoki c c tenorskega ali sopranskega glasu:
● knjiž. bil je že visok dan, ko so odšli na pot bilo je že zelo svetlo; publ. tekmovalec je segel po najvišji lovoriki je zmagal; ekspr. to je višja matematika izraža, da je kaj težko razložiti, razumeti; publ., ekspr. ta izdelek je visoka pesem tehnike je zelo kvaliteten, dober; ekspr. višja sila nepremagljiva ovira; v visoka drevesa rado treska pomembni ljudje so najbolj izpostavljeni kritiki
♦ agr. visoka klavnost; bot. visoka pahovka visoka trava s cveti v latastem socvetju, Arrhenatherum elatius; višje rastline rastline, ki imajo razvito steblo, liste in korenine; elektr. visoka napetost napetost, ki je višja kot 1000 voltov; fiz. visoka frekvenca; geod. višja geodezija geodezija, ki se ukvarja z določanjem lege posameznih točk na zemeljski površini in s preračunavanjem geografskih koordinat v ravnino; geogr. visoko barje barje, ki je poraslo z mahovjem; gozd. visoko redčenje redčenje, pri katerem se seka zlasti višje drevje; jezikosl. visoki samoglasniki samoglasniki, ki se izgovarjajo z največjim pridvigom jezične ploskve; visoka nemščina osrednja in južna nemška narečja; stara visoka nemščina osrednja in južna nemška narečja od 9. do 11. stoletja; les., tekst. visoki lesk; lov. visoki lov lov na veliko ali zaradi načina lova pomembno divjad; visoka preža preža na drevesu; mat. višja matematika; meteor. območje visokega zračnega tlaka; obl. visoki ovratnik ovratnik, ki sega ob vratu razmeroma visoko; pravn. visoki komisar višji državni uradnik, ki med vojno prevzame upravo zasedenega ozemlja; višja sila nepredvidljiv in neodvrnljiv, nepričakovan zunanji dogodek; šol. višji predavatelj do 1975 visokošolski predavatelj brez doktorskega naslova; šport. visoki start start iz stoječega položaja; visoka šola jahanja pri dresuri konj povezava tehnično zahtevnih figur ob pravilni izrabi jahalnega prostora; tisk. visoki tisk tiskanje z vzboklih delov tiskovne plošče; um. visoki barok; visoki relief relief, pri katerem so nekateri deli likov ločeni od osnovne ploskve; visoka jedkanica jedkanica, pri kateri se uporablja visoki tisk; zgod. visoki srednji vek obdobje srednjega veka od 9. do srede 13. stoletja; Visoka porta do ustanovitve turške republike sultanova vlada, dvor; zool. višji sesalci sesalci, katerih zarodki se razvijajo v posteljici v maternici, Placentaliavisôko prisl.:
sonce je že visoko na nebu; visoko dvigniti zastavo; peti visoko z visokim glasom; visoko so premagali nasprotnika; vzpenjala sta se višje in višje; ekspr. visoko doneče besede; visoko leteče letalo; visoko raščen človek; visoko usposobljen strokovnjak; publ. jesti visoko kalorično hrano zelo; višje ob reki ležeči kraji bližje njenemu izviru; knjiž. preseliti se visoko na sever daleč
● ekspr. visoko nosi nos je domišljav, prevzeten; ekspr. v pismu je prijatelja visoko povzdignil zelo pohvalil; v družbi, službi se je visoko povzpel dosegel visok družbeni, službeni položaj; ekspr. njihov sin je v nekaj letih visoko splezal, zlezel dosegel visok položaj; po razgledanosti je bil visoko nad drugimi bil je veliko bolj razgledan od drugih; preg. kdor visoko leta, nizko pade kdor ima pretirano dobro mnenje o svoji družbeni pomembnosti in pretirane zahteve po družabnem uspehu, ugledu, doživi pogosto neuspeh
visôki -a -o sam.:
uprli so se višjim nadrejenim; hrepeneti po čem višjem; sedeti na visokem
♦ rel. Sin Najvišjega Kristus
formálen -lna -o prid. (ȃ) 1. nanašajoč se na formo:a) formalna dovršenost umetniškega dela;
formalne prvine pesmi / novi formalni prijemi v umetnosti / formalna stran predavanja b) formalna pomanjkljivost predloga;
nima formalne pravice, da bi o tem odločal;
formalno priznanje države c) biti formalen v vedenju / z njim je bil formalen in hladen 2. ki izhaja iz družabnih, družbenih navad, norm: formalen obisk;
z njimi je imel le formalne stike;
opraviti formalne obveznosti;
formalno povabilo / formalna vljudnost 3. ki zadošča predpisom ali zahtevam ne glede na resnično stanje: ti so le še formalni člani stranke;
formalna demokracija, enakost;
formalna politična svoboda
♦ filoz. formalna logika veda o oblikah in načelih pravilnega mišljenja; ped. formalno izobraževanje izobraževanje, ki razvija učenčeve telesne in duševne, zlasti miselne sposobnosti; pravn. formalno pravo pravna pravila, s katerimi se oblikujejo, utrjujejo in pravno varujejo pravila materialnega prava; formalno zaslišanje zaslišanje po predpisih zakona; šol. formalna izobrazba izobrazba, ki jo izkazuje spričevalo določene šoleformálno prisl.:
delo je treba še formalno izboljšati; formalno sta se pobotala; formalno potrditi že prej sprejete sklepe
primáren -rna -o prid. (ȃ) knjiž. 1. ki je po pomembnosti na prvem mestu; glaven1:
primarni namen vzgoje;
ekonomski uspeh filma ne sme biti primaren;
primarna naloga določenega učnega predmeta / to je zanj primarnega pomena najpomembnejše2. ki se najprej pojavi; prvi, začeten: primarni učinki eksplozije atomske bombe;
primarne motnje;
primarno sevanje / primarno nahajališče zlata prvotno3. osnoven, temeljen: opravljati primarne raziskave / primarni viri za zgodovino besedila, predmeti, dejstva, ki dokumentirajo preteklost / primarno izobraževanje osnovnošolsko izobraževanje
♦ arhit. primarna os navadno vzdolžna os, v kateri potekajo glavni konstrukcijski, kompozicijski elementi; biol. primarni spolni znaki spolni organi, spolne žleze; ekon. primarni proizvod proizvod primarne dejavnosti; primarne dejavnosti kmetijstvo, gozdarstvo, rudarstvo; primarna proizvodnja proizvodnja v primarnih dejavnostih; elektr. primarno navitje navitje na vhodni strani transformatorja; fiz. primarne barve osnovne barve; geol. primarna kamnina kamnina, nastala ob strjevanju raztaljene zemeljske skorje; kem. primarni alkohol alkohol, ki z oksidacijo lahko preide v aldehid; primarna sol sol, ki nastane z zamenjavo enega izmed vodikovih atomov večbazne kisline z atomom kovine; med. primarni afekt prva bolezenska sprememba; psih. primarne potrebe potrebe, ki jih je treba zadovoljevati za ohranitev življenja; primarna čustva čustva, ki se pojavijo pri razvoju človekovega čustvovanja prva; soc. primarna skupina skupina, za katero je značilen intimen odnos med njenimi člani, pripadniki; primarna socializacija socializacija v družini; teh. primarna energija energija, ki jo dajejo naravni viri
profíl -a m (ȋ)
1. obris obraza, gledanega od strani: gledati, občudovati profil koga; prepoznati koga po profilu; ima lep, pravilen profil / grški profil pri katerem je nos v isti črti s čelom
2. v zvezi v profilu od strani: narisati koga v profilu; slikati se v profilu
3. oblika navadno prečnega prereza predmeta: določiti profil izdelka; aerodinamični profil letalskih kril; kvadratni, okrogli, trikotni profil
// prečni prerez: narisati profil tal; oblika profila / prečni profil
4. teh. navadno kovinska palica z značilno obliko prečnega prereza: tega profila je zmanjkalo; izdelovati, prodajati profile; aluminijasti, jekleni profili; debeli, tanki profili; valjani, vlečeni profili; žica, pločevina in profili
5. knjiž., navadno s prilastkom bistvene lastnosti, značilnosti česa: ugotoviti sociološki profil tistega časa; politični profil države / duhovni, umetniški profil pisatelja
● poklic ozkega profila poklic manjše zahtevnostne stopnje, za katerega zadošča krajše strokovno izobraževanje; poklic širokega profila poklic večje zahtevnostne stopnje, za katerega je potrebno daljše strokovno izobraževanje
♦ avt. avtomobilske gume z globokim profilom globoko narezane gume; geol. geološki profil geološki presek; grad. svetlobni ali svobodni profil zagotovljen prostor cestnega, plovnega, železniškega vozišča, v katerega ne sme nič segati iz okolice; metal. profil I in I profil katerega presek je podoben veliki tiskani črki I; profil U in U profil; ped. poklicni profil natančen opis dejavnosti, značilnih za določen poklic, ter telesnih in psihičnih lastnosti, potrebnih za uspešno opravljanje teh dejavnosti; psih. osebnostni profil grafični prikaz posameznikovih osebnostnih lastnosti; strojn. profil zoba pri zobniku; žel. nakladalni profil naprava, postavljena na tir, za ugotavljanje višine, širine naloženega tovora
sekundáren -rna -o prid. (ȃ) knjiž.
1. ki je po pomembnosti na drugem mestu, drugoten: sekundarni nagibi za kako dejanje; ekonomski uspeh je tu sekundaren; sekundarna naloga, vloga česa / slikarstvo je zanj sekundarnega pomena manj pomembno / sekundarna počitniška bivališča
2. ki se pojavi za prvim, glavnim: sekundarni učinki eksplozije; sekundarne motnje / sekundarni pojavi
3. ki se opravi na drugi stopnji: sekundarna predelava lesa; sekundarne raziskave; sekundarno zdravstvo / sekundarno izobraževanje srednješolsko izobraževanje
● knjiž. sekundarni literarni, zgodovinski viri posredni, obrobni podatki
♦ arhit. sekundarna os os, navadno prečna, v kateri potekajo stranski konstrukcijski, kompozicijski elementi; biol. sekundarni spolni znaki dlakavost, glas, mlečne žleze; ekon. sekundarne dejavnosti gradbeništvo, industrija, obrt; elektr. sekundarno navitje navitje na izhodni strani transformatorja; fiz. sekundarne barve barve, sestavljene iz osnovnih barv; kem. sekundarni alkohol alkohol, ki z oksidacijo preide v keton; med. sekundarne krvavitve; soc. sekundarna skupina skupina, za katero je značilen formalen odnos med njenimi člani; sekundarna socializacija socializacija v izobraževalnem procesu
terciáren -rna -o prid. (ȃ)
1. nanašajoč se na terciar: terciarni relikti; terciarne plasti, tvorbe / terciarna doba
2. ki se pojavi za drugim: terciarni učinki; terciarno zdravstvo / terciarno izobraževanje višješolsko in visokošolsko izobraževanje
♦ ekon. terciarne dejavnosti promet, trgovina, bančništvo; soc. terciarna socializacija socializacija v širšem družbenem okolju
univêrza -e ž (ȇ)
najvišja izobraževalna in znanstvenoraziskovalna visokošolska ustanova: hoditi, vpisati se na univerzo; študirati na univerzi; fakultete ljubljanske univerze; rektor univerze; profesor na univerzi
// izobraževalni proces v tej ustanovi: končati univerzo
// poslopje te ustanove: študenti so se zbrali pred univerzo
● pog. sin ima univerzo visoko, visokošolsko izobrazbo; delavska univerza ljudska univerza; ljudska univerza ustanova za dodatno splošno in strokovno izobraževanje odraslih; univerza za tretje življenjsko obdobje ustanova za izobraževanje starejših, upokojenih
izobrázba -e ž (ȃ)
1. kar se pridobi z izobraževanjem: imeti pomanjkljivo izobrazbo; pridobivati si izobrazbo s šolanjem in branjem / manjka mu glasbena, jezikovna izobrazba; humanistična izobrazba ki obsega področje kulture in umetnosti; klasična izobrazba ki temelji zlasti na znanju klasičnih jezikov in kulture; politehnična izobrazba ki obsega teoretično in praktično poznavanje osnov tehnike; splošna izobrazba ki obsega osnove z vseh glavnih področij človekove dejavnosti; strokovna izobrazba / njegova vsestranska izobrazba ni bila dovolj upoštevana izobraženost, razgledanost
// stopnja glede na opravljeno šolanje v določenem šolskem sistemu: navesti v prošnji izobrazbo; stopnja izobrazbe; predpis o minimalni izobrazbi za določena delovna mesta / nižja ali osnovnošolska, srednja ali srednješolska, visoka ali visokošolska izobrazba; ima nepopolno srednjo izobrazbo / šolska izobrazba
2. glagolnik od izobraziti ali izobraževati:
a) naloga zavoda je izobrazba kadrov za gospodarstvo; skrbeti za izobrazbo žensk; pravica do izobrazbe / vzgoja in izobrazba v predšolski dobi izobraževanje
b) potrebna je izobrazba okusa
c) izobrazba zemeljskih plasti
● ljudje renesanse niso priznali druge izobrazbe razen antične kulture
♦ šol. formalna izobrazba ki jo izkazuje spričevalo določene šole; priznana izobrazba ki se prizna na osnovi izkušenj brez ustreznega šolanja
poklíc -a m (ȋ)
1. delo, dejavnost, za katero je potrebna usposobljenost, navadno za pridobivanje osnovnih materialnih dobrin: zdaj ne opravlja svojega poklica; izbrati si poklic; pripravljati se na poklic; zakaj si se odločil za ta poklic; to je njen glavni poklic; lep, težek, zahteven poklic / akademski, intelektualni, tehnični poklici; duhovniški poklic; opravljati šiviljski, učiteljski poklic / sedeči poklic pri katerem se delo opravlja sede; svobodni ali samostojni poklic ki ga opravlja oseba kot glavno dejavnost, ne da bi bila v rednem delovnem razmerju; poklic ozkega, širokega profila / menjati poklic; zapustiti poklic / govorica posameznih poklicev ljudi v posameznih poklicih
// opravljanje takega dela, dejavnosti: takrat je bil še neizkušen v poklicu / je že v poklicu zaposlen; izobraževanje vzgojiteljic v poklicih / usmerjati v poklice
// usposobljenost za tako delo, dejavnost: imeti, pridobiti si poklic; priti do poklica; ljudje različnih poklicev
2. z oslabljenim pomenom, s prilastkom izraža stanje, dejavnost, kot jo določa prilastek: ni se mogel odpovedati pesniškemu poklicu; poklic žene in matere
● imeti poklic za kaj sposobnosti, nagnjenje, veselje; ekspr. zgrešiti poklic ne izbrati si tistega poklica, za katerega ima osebek sposobnosti, nagnjenje, veselje
zapírati -am nedov. (ī ȋ) 1. dajati kaj v tak položaja) da ni mogoč prehod, vstop ali izstop: zapirati okna, vrata b) da postaja notranjost nedostopna: zapirati predale / zapirati omare, sobe // z namestitvijo določenega dela na čem delati nedostopno notranjost, vsebino: zapirati kozarce, steklenice; zapirati z zamaški; neprodušno zapirati 2. delati, da so prilegajoči se deli česa tesno drug ob drugem: zapirati oči, usta // delati, da pride kaj v položaj, značilen po uporabljanju: zapirati dežnik 3. dajati del priprave v tak položaj, da kaj nima proste poti: zapirati pipe, ventile / pog. otroci odpirajo in zapirajo radio izključujejo// na tak način onemogočati izhod česa: zapirati plin; zapirati vodo 4. delati kaj neprehodno: zapirati prehod z ovirami / lopute na več mestih zapirajo cev 5. s svojim položajem omejevati kaj: gore zapirajo dolino / tovarniške stavbe zapirajo dvorišče / hribi zapirajo obzorje 6. z zaprtjem vrat, izhoda delati, da kdo ne more iti od kod: zapirati otroke v hišo / zapirati ovce v stajo / zapirati živali v živalske vrtove; pren., ekspr. zapirati znanost v kabinete // delati, povzročati, da kdo nima več prostosti: sovražnik je začel izseljevati in zapirati / zapirati ljudi v ječe 7. prenehavati delati, poslovati: prodajalka pravkar zapira;
jeseni zapirajo kopališča // delati, da kje preneha kaka (poklicna) dejavnost: zapirati premogovnike; zapirati šole zaradi premajhnega števila otrok
♦ ekon. zapirati trg delati, da ni dostopen vsem ponudnikom in povpraševalcem8. publ. preprečevati, onemogočati: sovražniku zapirati prehod čez reko / stolpnice so zapirale pogled na hribe 9. v zvezi zapirati pot, vrata onemogočati komu, da kam gre, pride: ograja mu je zapirala pot v prostost / ne zapirati otrokom poti, vrat v svet // publ. onemogočati nastop, uveljavljanje česa: zapirati vrata sodelovanju / zapirati komu pot, vrata do izobrazbe onemogočati mu izobraževanje10. povzročati neobičajno redko, težavno iztrebljanje: čokolada zapira
● prometni policist odpira in zapira cesto dovoljuje in prepoveduje prehod čez njo; ekspr. zapirati si oči pred problemi ne hoteti jih spoznati, priznati; ekspr. kar sapo mu je zapiralo ob teh besedah zelo je bil presenečen; ekspr. zapirati svoje srce pred kom ne izpovedovati mu svojih čustev, misli; ne hoteti mu pomagati; ekspr. zapirati si ušesa pred resnico ne hoteti jo spoznatizapírati se
1. s prislovnim določilom biti pri zapiranju obrnjen, usmerjen tako, kot nakazuje določilo: vrata se zapirajo od zunaj / okno se dobro zapira prilega
2. prihajati v tak položaj, da ni mogoč prehod, vstop ali izstop: vrata se zapirajo sama od sebe
3. biti v stanju, ko deli prihajajo tesno drug k drugemu: cvetovi se zvečer zapirajo
4. z zaprtjem vrat onemogočati komu drugemu vstop v svoj prostor: zapira se v sobo
5. ekspr. postajati zadržan, nezaupljiv: po razočaranju se je čedalje bolj zapiral pred ljudmi / posamezni sloji so se zapirali vase omejevali so stike z drugimi
● ekspr. oči se mu že zapirajo postaja zelo zaspan; publ. organizacije se zapirajo v svoje kroge imajo čedalje manj stikov z drugimi; voda se mu zapira ima težave z odvajanjem seča
♦ med. rana se zapira celi in iz nje ne teče več gnoj
zapiráje :
zapiraje vrata, je še govorila
zapirajóč -a -e:
hrib, zapirajoč dolino; zapirajoča se vrata
dopolnílen -lna -o [dopou̯nilən] prid. (ȋ)
ki kaj dopolni, dopolnjuje: dopolnilno gnojenje z umetnimi gnojili; dopolnilno krmljenje čebel / sprejeli so nekaj dopolnilnih predlogov k osnutku statuta; dopolnilni predpisi; dopolnilna sredstva za financiranje družbenih služb / učencem je bila potrebna dopolnilna razlaga; dopolnilno vprašanje pri zaslišanju / dopolnilna dejavnost podjetja dejavnost, ki jo podjetje opravlja poleg osnovne; dopolnilno izobraževanje
♦ agr. dopolnilni posevek posevek, s katerim se izkoristi obdelovalna površina v času med glavnimi posevki; fiz. dopolnilni barvi barvi, ki pomešani med seboj dasta belo barvo; geom. dopolnilna piramida piramida, ki dopolnjuje prisekano piramido do popolne piramide; šol. dopolnilni izpit izpit, ki ga opravlja učenec ob prestopu na drugo šolo iz predmeta, ki ga ni bilo v programu njegove šole
drúžbenoekonómski -a -o prid. (ȗ-ọ̑)
nanašajoč se na gospodarstvo določene družbe ali gospodarski položaj posameznikov ali skupin v njej: družbenoekonomski interesi delovnih ljudi; izboljšati družbenoekonomske razmere / družbenoekonomska baza materialna osnova družbenega življenja / družbenoekonomsko izobraževanje
♦ ekon. družbenoekonomski sistem način uskladitve posameznih gospodarskih dejavnosti, da tvorijo narodnogospodarsko celoto; družbenoekonomska formacija način proizvodnje z ustrezno socialno, politično in ideološko nadstavbo; družbenoekonomska ureditev
izdvájati -am nedov. (ā) publ. izločevati, izločati: izdvajati manjše skupine delavcev za posebne naloge;
posamezniki so se začeli izdvajati iz kolektiva / izdvajati sredstva za izobraževanje
● publ. tvegano bi bilo izdvajati tega ali onega pevca posebej imenovati, pohvaliti
izlóčati -am nedov. (ọ́) 1. oddajati snovi iz celic ali iz telesa: jetra izločajo žolč;
izločati mleko;
skozi kožo se izločajo organizmu škodljive snovi;
izločati hormone v kri;
z dihanjem se izloča vlaga / izločati bolezenske klice / drevo izloča smolo 2. delati, da kaj ni več skupaj s prejšnjo celoto, enoto: pred pečenjem izločati mesu kosti;
s kuhanjem izločati vodo iz surovega masla / publ.: izločati sredstva za izobraževanje; izločati posamezne obrate v samostojne enote osamosvajati// delati, da kaj ni več skupaj s čim drugim v kakem procesu: izločati blago slabše kakovosti iz prodaje; izločati tovornjake iz prometa / izločati škodljive vplive odpravljati, odstranjevati// s kemijskim, fizikalnim postopkom prihajati do česa: izločati sol iz morske vode; cink se izloča na katodi 3. ne upoštevati, ne obravnavati v kaki celoti: izločati posamezne probleme izlóčati se
1. publ. nastajati, oblikovati se: resni konkurenti se izločajo iz globalnega trga
2. ekspr. kazati se v obrisih: iz teme so se izločale posamezne hiše
izločeváti -újem nedov. (á ȗ) 1. oddajati snovi iz celic ali iz telesa: izločevati seč;
z dihanjem se izločuje vlaga / izločevati bolezenske klice / izločevati smolo 2. delati, da kaj ni več skupaj s prejšnjo celoto, enoto: izločevati debelejša zrna;
izločevati snovi iz zmesi / publ. izločevati sredstva za izobraževanje // delati, da kaj ni več skupaj s čim drugim v kakem procesu: izločevati tovornjake iz prometa 3. knjiž. delati, da kdo ni več član kake skupnosti: izločevati nedelavne ljudi iz organizacije;
družba ga kot hudodelca izločuje izločujóč -a -e:
drevo, izločujoče smolo
izločíti in izlóčiti -im dov. (ī ọ́) 1. napraviti, da kaj ni več skupaj s prejšnjo celoto, enoto: pred pečenjem je treba mesu izločiti kosti;
s sušenjem izločiti vodo iz sadja / naše internirance so izločili iz transporta / cenzura je izločila nekaj pesmi; iz učnih programov so izločili nepotrebno učno snov / publ. izločiti sredstva za izobraževanje
● publ. virusa raka še niso izločili osamili, izolirali// napraviti, da kaj ni več skupaj s čim drugim v kakem procesu: izločiti blago slabše kakovosti iz prodaje; izločiti tovornjake iz prometa / izločiti tuje vplive odpraviti, odstraniti// s kemijskim, fizikalnim postopkom priti do česa: izločiti sladkor iz raztopine 2. ne upoštevati, ne obravnavati v kaki celoti: avtor je ta problem izločil;
iz natečaja se izločijo prošnje, ki niso bile poslane v določenem času / knjiž. kritik je izločil iz dela poglavitne motive posebej imenoval, obravnaval3. ekspr. napraviti, da kdo ni več član kake skupnosti: zaradi tega dejanja so ga izločili;
sam se je izločil iz družbe 4. imeti, šteti za neprimernega, nesposobnega: zdravniška komisija ga je izločila;
na naboru so ga izločili;
izločili so jo zaradi neustrezne izobrazbe 5. oddati snovi iz celic ali iz telesa: človek izloči dnevno do tisoč gramov znoja
♦ mat. izločiti neznanko z računskimi postopki doseči, da odpade določena neznanka v sistemu enačb; šport. izločiti igralca, moštvo zaradi neuspeha na izbirnem tekmovanju mu preprečiti nadaljnje tekmovanjeizločíti se in izlóčiti se ekspr.
pokazati se v obrisih: iz megle se je izločila zasnežena hiša
izlóčen -a -o:
izločeni kandidati; naš tekmovalec je bil v polfinalu izločen; izločen iz prometa
♦ voj. izločena enota nižja vojaška enota, ki se zaradi posebne naloge izloči iz sestava višje enote
káder1 -dra m (á)
publ. delavci, usposobljeni za določeno področje, stroko: dobiti, usposobiti kadre; sistematično razvrstiti nov kader / skrb za kadre za vzgojo kadrov / center za izobraževanje kadrov / z oslabljenim pomenom: gostinski, medicinski kader; vodilni kader / revolucionarni kadri
● publ. zeleni kader med prvo svetovno vojno dezerterji avstrijske vojske, ki se skrivajo v gozdovih
načrtováti -újem nedov. (á ȗ) 1. geom. s črtami delati kaj, navadno po določenih podatkih: načrtovati krog, trikotnik // knjiž. risati: načrtovati razpredelnico / načrtoval mu je hišo v pesek 2. snovati, izdelovati načrt za kak objekt, območje: urbanisti načrtujejo novo naselje / načrtovati nov tip vozila / načrtovati zelenice // publ. vnaprej razmišljati o čem in predlagati, določati ustrezne ukrepe: načrtovati izobraževanje, potovanje / načrtovati milijon evrov prometa; načrtovati povečanje proizvodnje / načrtovati prihodnost // publ. misliti, nameravati narediti: na tem mestu so prvotno načrtovali bolnišnico; s kakšnim predmetom je obtoženi načrtoval uboj / že dolgo načrtuje nakup novega stroja načrtován -a -o:
načrtovani objekti; načrtovana proizvodnja
♦ soc. načrtovana nosečnost nosečnost, katere začetek se zavestno določa, izbira z uporabo kontracepcijskih sredstev
obrestováti -újem nedov. (á ȗ) plačevati obresti: banka obrestuje vloge obrestováti se
1. prinašati obresti: kapital se obrestuje
2. ekspr. prinašati korist: denar, ki so ga naložili v izobraževanje, se jim je zelo dobro obrestoval
oddvájati -am nedov. (ā) publ. ločevati: bolnike z nalezljivimi boleznimi oddvajajo od drugih / povezovati in oddvajati pojme / za izobraževanje so oddvajali visoke vsote od skupnega dohodka oddeljevali
odrásel -sla -o tudi odrástel -tla -o [odrasəu̯; odrastəu̯] prid. (ā á) ki je odrastel, odraščen: odrasel človek;
odrasli ljudje;
odrasla žival odrásli tudi odrástli -a -o sam.:
odrasli so odhajali na delo; izobraževanje odraslih; ekspr. odraslo in mlado je bilo navdušeno vsi;
prim. odrasti
odrékati1 -am nedov. (ẹ̑) navadno z dajalnikom 1. meniti, trditi, da kdo ni upravičen do tega, kar nakazuje določilo: odrekati komu čast;
odrekati narodom pravico do samoodločbe;
odrekali so mu umetniški talent / odrekati latinščini vrednost za nadaljnje izobraževanje 2. z oslabljenim pomenom delati, da kdo ni deležen česa pozitivnega od osebka: odrekati komu ljubezen, pomoč / odrekati staršem pokorščino ne biti jim pokoren, ne ubogati jihodrékati se
1. izjavljati, da osebek česa ne želi sprejeti, več imeti: odrekati se dediščini, nagradi
2. zavestno delati
a) da osebek česa zaželenega ne dobi, nima več: odrekati se udobju / svojim osebnim željam se vedno odreka
b) da se osebek zaželenega dejanja ne udeležuje, ga ne opravlja: zaradi dela se odreka izletom; odrekati se kajenju / tudi žganju se ne odreka
orientírati -am dov. in nedov. (ȋ) narediti, da je kaj obrnjeno v določeno smer; naravnati: daljnogled je orientiral na vrhove gor;
zemljevid je orientiral na sever // nav. ekspr. povzročiti zanimanje za določeno dejavnost, usmeriti: otroka so orientirali v študij ekonomije; orientirati ženske k političnemu in družbenemu delu
♦ arhit. orientirati sobo, stanovanje določiti lego svetlobnih odprtin sobe, stanovanja glede na strani nebaorientírati se
1. določiti svojo lego, položaj glede na določene točke, znamenja: ni se izgubil, ker se je znal orientirati po velikem vozu in po soncu; ptice selivke se orientirajo po zvezdah / orientiral se je s kompasom in zemljevidom / tudi v temi se je dobro orientiral
// določiti svoj položaj, svoje stališče glede na kaj: dolgo se ni orientiral v gospodarstvu, zunanji politiki / znal se je orientirati v vsakem položaju
2. publ. zgledovati se, ravnati se po kom, čem: njihova politika se orientira po uradni politiki države; založba se je orientirala po bralcih s srednjo izobrazbo
3. publ., z oslabljenim pomenom izraža področje svoje dejavnosti: podjetje se je orientiralo v glavnem na izvoz, iskanje notranjih rezerv; ponekod se je izobraževanje preveč orientiralo v ozko specializacijo
orientíran -a -o:
sociološko orientiran psiholog; mladina je orientirana proti vojnim pripravam; podjetje, orientirano na predelavo surovin
♦ geom. orientirana daljica daljica, pri kateri je izbrana ena od dveh možnih smeri gibanja po njej, usmerjena daljica
ósemléten -tna -o [osəmletən] prid. (ọ̄-ẹ̑)
1. star osem let: osemleten deček; že osemleten je moral pasti krave
2. ki traja osem let: osemletna odsotnost / osemletno šolanje / nekdaj osemletna gimnazija; osemletna šolska obveznost; osemletna osnovna šola osnovna šola, v kateri traja izobraževanje osem let
permanénten -tna -o prid. (ẹ̑) ki je, obstaja neomejeno dolgo obdobje; stalen, trajen: tak sistem ne sme postati permanenten;
občasne in permanentne naloge / publ.: načelo permanentne revolucije; skrb za permanentno izobraževanje delavcev
♦ fiz. permanentni magnet magnet, ki trajno ohrani magnetne lastnosti// nenehen, neprestan: imeti permanenten vpliv na koga; permanentna kriza gledališkega ustvarjanja permanéntno prisl.:
dvorana je permanentno zasedena
potróšnja -e ž (ọ̑)
1. glagolnik od potrošiti: potrošnja kruha se je pred prazniki povečala; potrošnja elektrike, vode; potrošnja goriva
2. uporabljanje, izkoriščanje materialnih dobrin za zadovoljitev človekovih potreb: povečati, usmerjati potrošnjo; proizvodnja in potrošnja / izdelki za osebno, široko potrošnjo
♦ ekon. osebna potrošnja sredstva, porabljena za zadovoljevanje osebnih potreb; skupna potrošnja sredstva, porabljena za izobraževanje, kulturo, zdravstvo, znanost; splošna potrošnja sredstva, porabljena za delovanje družbenih skupnosti
skŕb -í ž (ȓ) 1. občutek nemira, tesnobe zaradi neprijetnega, težkega položaja ali strahu pred njim: skrbi ga mučijo, ekspr. grizejo, morijo, pečejo, tarejo, žulijo;
vedno pogosteje jo je obhajala, prevzemala skrb za otroke, prihodnost, njegovo zdravje;
delati komu skrbi;
odriniti, pregnati, ekspr. potlačiti skrbi;
vso noč jih je s strahom in skrbjo čakala;
hude, velike, težke, ekspr. grenke, moreče, pekoče skrbi;
ekspr. siva, tiha skrb // stanje, ki je posledica tega občutka: od neprestanih, samih skrbi se je v nekaj letih zelo postaral; biti (ves) v skrbeh, star. v skrbi zaradi česa, za koga // kar povzroča tako stanje: imeti skrbi; s tem se je rešil skrbi; ekspr. veliko skrb si je nakopal na glavo; denarne, gospodarske skrbi; nima večjih problemov, le drobne, vsakdanje skrbi; skrbi in težave / z njim so same skrbi / skrb, kako bo prestal operacijo, ga je zelo vznemirjala; družina, zdravje je njena največja skrb / pog. ni skrbi, otrok je zdrav ni vzroka za zaskrbljenost2. ed. aktivnost, prizadevanje:a) za uresničitev, normalen potek česa: povečati skrb za družbeni standard;
razvoju te panoge so posvečali posebno skrb;
država je prevzela skrb za gradnjo bolnišnic, šol;
v programu društva je tudi skrb za izobraževanje članov / gospodinjstvo ima sama na skrbi sama skrbi za gospodinjstvo; ekspr. naložiti komu skrb za knjižnico b) za zadovoljitev zlasti telesnih potreb: če bo potrebno, bo prevzela skrb za sosedove otroke / skrb za zaslužek, ekspr. za vsakdanji kruh / na skrbi ima tri otroke skrbi za tri otroke3. ekspr. dolžnost, obveznost: ker ima druge skrbi, zanemarja družino;
po celoletnem delu je moral za nekaj časa odložiti vse skrbi in se odpočiti;
učenje naj bo tvoja edina, glavna skrb / gospodinjstvo je njena skrb 4. skrbnost: na sliki je očitna slikarjeva skrb pri obdelavi rok / s kakšno skrbjo mu je vselej pripravljala stvari za na pot 5. v povedni rabi, v zvezi brez skrbi izraža odsotnost tega, kar povzroča skrb: otroci so srečni, ker so še brez skrbi;
zaradi prenočišča ste lahko brez skrbi / živeti brez skrbi 6. pog., v medmetni rabi, v zvezi brez skrbi poudarja trditev: brez skrbi, vse se bo srečno končalo;
ali boš oddal pismo? Brez skrbi, seveda ga bom oddal / (bodite) brez skrbi, da bo spet zamudila
● star. posebna skrb mu je bila, kje bo prenočil zelo ga je skrbelo; star. po nepotrebnem te je skrb zanj po nepotrebnem te skrbi zanj; star. vedno me je skrb, če se boš vrnil zdrav vedno me skrbi; star. zakaj si je dal tako skrb za to zakaj je tako skrbel, si prizadeval za to; star. za učenje ima skrb je skrben; star. brezposeln je prišel domov njej na skrb da je ona skrbela zanj; star. odbor je vzel prireditev v skrb odbor je prevzel skrb za prireditev; ekspr. šola mu je deveta, zadnja skrb prav nič se ne zmeni zanjo; nič skrbi, resnica bo prišla na dan brez skrbi; preg. majhni otroci majhne skrbi
širòk -ôka -o prid., šírši stil. šírji (ȍ ó) 1. ki ima med najbližjima koncema glede na dolžino razmeroma veliko razsežnost; ant. ozek: rastlina s širokimi listi;
obleka s širokim pasom / klobuk s širokimi krajci; široka cesta / med oknom in mizo je širok prostor; široka luknja / širok obraz / široki presledki // ki ima razmeroma velik obseg: širok prsni koš; široka ramena / je široka čez boke // ki ohlapno stoji na telesu: široke hlače; rokavi so široki; nosi široko krilo 2. z izrazom količine ki izraža razsežnost med najbližjima koncema: dva prsta širok rob;
trak je širok tri centimetre 3. ki ima veliko razsežnosta) glede na začetno in končno mejo: izognil se mu je v širokem loku b) glede na površino: široka mreža osnovnih šol;
široke vojaške operacije;
široko območje mesta / ekspr. široki svet / publ. osvojiti široko tržišče c) glede na število udeležencev: gibanje je imelo široko podporo;
publ. za to se zanima široka javnost veliko ljudi, državljani, občani;
ekspr. najširše ljudske množice / uvoz blaga za široko porabo č) glede na število sestavin, delov: širok gledališki repertoar;
ekspr. trgovina s široko izbiro blaga veliko / publ. sodelovanje med državama je dobilo širok obseg d) glede na problematiko, vsebino: predmet obče pedagogike je širok;
bil je deležen široke izobrazbe;
ekspr. človek s širokim obzorjem;
njegovo delovno področje je zelo široko / široki pomenski izrazi / publ.: dane so široke možnosti za razvoj; dobili so široka pooblastila 4. nav. ekspr. ki pri presojanju, vrednotenju upošteva več kriterijev, ki zajemajo pojav čim bolj v celoti: bil je širok človek;
v estetskih ocenah je zelo širok / cenili so njegovo široko gledanje na stvari; široko pojmovanje kulturnih vrednot / široka svetovljanska miselnost
● poklic širokega profila poklic večje zahtevnostne stopnje, za katerega je potrebno daljše strokovno izobraževanje; ekspr. rad ima njen široki smeh smeh, ki izraža veliko zadovoljstvo, sproščenost; precej glasen; pog., ekspr. je širši kot daljši zelo debel; knjiž. osrednji lik romana je široka ruska duša dober, občutljiv človek, ki odkrito izraža svoja čustva; nizko postala je široka z njim noseča
♦ film. široko platno filmsko platno, katerega širina je precej večja kot višina; jezikosl. široki samoglasnik sredinski samoglasnik nižje lege; mont. široko čelo čelo, pri katerem je stena odkopnega prostora dolga; tekst. široke statve statve za tkanje širokih tkanin; vet. široka lisa konjska lisa, ki obsega ves nosni greben; zool. široka trakulja; žel. široki tir tir z več kot 1.435 mm razdalje med notranjima robovoma tirnicširôko prisl.:
vrata so se široko odprla; široko se smeje, zeha; gledati s široko odprtimi očmi; široko rabljene besede; široko razgledan človek; znan široko po svetu
♦ glasb. široko označba za hitrost izvajanja largo
širôki -a -o sam.:
široki bodo težko zlezli skozi odprtino; na široko odpreti okna; pripoveduje na dolgo in široko zelo obširno, s številnimi podrobnostmi; na široko se je razpisal o problemu;
prim. širši
tránsnacionálen -lna -o prid. (ȃ-ȃ)
ki z dejavnostjo in vplivom presega meje in druge dejavnike države: transnacionalni kapital, kriminal; transnacionalni program, projekt; transnacionalna družba, korporacija; transnacionalno podjetje / transnacionalno izobraževanje; krepitev transnacionalnega sodelovanja
udêjstviti -im dov. (ȇ) knjiž. uresničiti, izvesti2,
izpolniti: udejstviti načrt, zamisel / udejstviti izobraževanje / udejstviti svojo osebnost
vèčdisciplináren -rna -o prid. (ȅ-ȃ)
ki združuje več disciplin: večdisciplinarni pogled, pristop, vidik; večdisciplinarni projekt; večdisciplinarna skupina strokovnjakov; večdisciplinarno raziskovanje / večdisciplinarna umetniška delavnica; sistematično večdisciplinarno izobraževanje sodnikov
adolescénca -e ž (ẹ̑)
ped. doba človekovega razvoja med puberteto in zrelostjo, mladostna doba: izobraževanje mladega človeka v dobi adolescence
dòdiplómski -a -o prid. (ȍ-ọ̑)
ki je do diplome: dodiplomski program, študij; predavanja na dodiplomski stopnji; dodiplomsko izobraževanje
drúžbenopolítičen -čna -o prid. (ȗ-í)
nanašajoč se na politično življenje družbe: bil je aktiven družbenopolitični delavec; zakonitost družbenopolitičnega razvoja; družbenopolitična aktivnost žensk; družbenopolitično izobraževanje / družbenopolitični sistem politična ureditev družbe; družbenopolitične organizacije; družbenopolitična skupnost
ekologizírati -am nedov. in dov. (ȋ)
uvajati, uveljavljati ekološka načela, ekološko ravnanje: ekologizirati izobraževanje, turizem, vzgojo
informátik -a m (á)
strokovnjak za informatiko: izobraževanje informatikov
ínfotehnologíja -e ž (ȋ-ȋ)
informacijska tehnologija: izobraževanje z infotehnologijo
institucionalizírati -am tudi inštitucionalizírati -am dov. in nedov. (ȋ) publ. dati čemu ustaljeno, zakonsko obliko: takrat so institucionalizirali izobraževanje / institucionalizirati sodelovanje med državami tega območja institucionalizíran tudi inštitucionalizíran -a -o:
institucionalizirana skupnost; institucionalizirana merila
ízvenšólski -a -o [izvənšolski in izvenšolski] prid. (ȋ-ọ̑)
ki ni v šoli, v okviru šole: izvenšolska vzgoja mladine; v kraju se pozna prizadevno izvenšolsko delo učiteljev; izvenšolsko izobraževanje / publ. knjiga za šolsko in izvenšolsko rabo nešolsko
// ki ni v okviru rednega šolskega pouka, dela: izvenšolsko udejstvovanje mladine na šoli / vedenje učencev v izvenšolskem času prostem času
marksístičen -čna -o prid.(í) nanašajoč se na marksiste ali marksizem: marksistična analiza, obdelava protislovij;
marksistično delo;
marksistično izobraževanje mladine / marksistični klasiki / marksistična dialektika; marksistična filozofija, sociologija marksístično prisl.:
marksistično analizirati kako obdobje; biti marksistično izobražen
montanístičen1 -čna -o prid. (í)
nanašajoč se na montanistiko: montanistično izobraževanje / montanistični oddelek univerze / montanistični obrat rudarski
nèšólski -a -o prid. (ȅ-ọ̑)
ki ni šolski: premalo so upoštevali njegovo nešolsko izobraževanje / šolske in nešolske knjige / nešolsko obravnavanje snovi
obštúdijski -a -o prid. (ú)
ki poteka, je organiziran ob rednih študijskih dejavnostih: obštudijski program; financiranje obštudijskih dejavnosti; obštudijsko izobraževanje / obštudijsko življenje
osnôven -vna -o prid., osnôvnejši (ȏ) 1. ki vsebuje bistvene, najnujnejše elemente česa: osnovni strokovni izrazi;
osnovni biografski podatki;
osnovni pojmi iz matematike;
osnovne lastnosti, značilnosti / pridobiti si osnovno izobrazbo; osnovna pravila igre / osnovna načela 2. ki je po pomembnosti na prvem mestu: osnovna dejavnost podjetja;
osnovna dolžnost, naloga;
osnovna vprašanja obstoja / osnovni pogoji za delo; osnovni vzrok za kaj glavni; to je njegova osnovna napaka velika, glavna / osnovna hrana; osnovna živila // ki je za kaj najpomembnejši, najvažnejši: osnovna misel romana; osnovne poteze glavnega junaka / publ. osnovna točka dnevnega reda glavna, prva3. ki predstavlja osnovo, temelj česa: brez osnovnih raziskovanj nadaljnje delo ni mogoče // v zvezi osnovna šola obvezno izobraževanje (v šoli), ki daje osnovno izobrazbo: dokončati osnovno šolo; nižji in višji razredi osnovne šole / devetletna osnovna šola / s samoprispevki so sezidali več osnovnih šol // v socializmu, v zvezi osnovna organizacija najmanjša organizacijska enota: osnovna mladinska organizacija 4. ki je bistvena sestavina česa: osnovna kovina v tej zlitini je baker / osnovna sestavina kamnine 5. teh. ki je v določenem procesu prvi: osnovni nanos laka, malte;
za osnovno barvo je uporabil belo barvo
♦ agr. osnovno gnojenje prvo gnojenje s hranili, potrebnimi za normalno rast; biol., bot. osnovno tkivo rastlinsko tkivo, ki lahko opravlja različne funkcije; ekon. osnovni kapital kapital, ki je naložen v delovna sredstva; osnovna glavnica glavnica brez rezervnih skladov in dobička; osnovna sredstva zemljišče, zgradbe, oprema, ki je potrebna za opravljanje določene gospodarske dejavnosti; fiz. osnovni delec; osnovni naboj najmanjši (negativni ali pozitivni) naboj v naravi; osnovne barve tri enobarvne sestavine, iz katerih se lahko sestavi vsaka barva; osnovna konstanta konstanta, ki se vzame kot dani podatek za kako teorijo; geogr. osnovna karta karta, izdelana na osnovi terenske meritve; geom. osnovna ploskev, stranica; osnovna projekcijska ravnina vsaka projekcijska ravnina v neposredno danem projekcijskem sistemu; glasb. osnovni ton najnižji ton osnovnega akorda; ton lestvice, ki ni zvišan ali znižan; prvi, najnižji harmonični delni ton, ki daje tonu višino; jezikosl. osnovni pomen besede pomen besede, iz katerega je mogoče logično izpeljati druge pomene; osnovna in določilna beseda zloženke; osnovna stopnja pridevnika ali prislova oblika, ki izraža izhodiščni pomen pridevnika ali prislova; mat. osnovna množica množica, ki vsebuje vse množice, ki se bodo obravnavale; osnovne računske operacije seštevanje, odštevanje, množenje, deljenje; med. osnovna presnova presnova, ki je potrebna za življenje pri mirovanju; min. osnovna celica najmanjši delec, ki se ponavlja v zgradbi kristalne snovi; obrt. osnovne petlje prvine, s katerimi se oblikuje (vzorčno) pletenje ali kvačkanje; pravn. osnovne človekove pravice človekove pravice, ki so zagotovljene z ustavo; šol. posebna osnovna šola nekdaj osnovna šola za duševno ali telesno prizadete otroke; šport. osnovna črta črta ob koncu teniškega igrišča, s katere igralec servira; teh. osnovne enote enote za osnovne količine v mednarodnem sistemu enot; tekst. osnovni valj del statev, na katerem je navita osnova; osnovne niti podolžne niti v tkanini; zool. osnovni tip značilni predstavnik kake živalske skupineosnôvni -a -o sam.:
pog. ima samo osnovno osnovnošolsko izobrazbo; ta lastnost je v njem nekaj osnovnega
páramedicínski -a -o prid. (ȃ-ȋ)
nanašajoč se na paramedicino: paramedicinske poklicne dejavnosti; paramedicinsko izobraževanje / paramedicinska pomoč, praksa; cene zdravstvenih in paramedicinskih storitev
pobúda -e ž (ȗ)
kar povzroča kako dogajanje, delovanje: politične pobude; pobuda za izobraževanje; nosilec pobud / pobude in predlogi se zbirajo v tajništvu / dati pobudo; prevzeti pobudo za vsa dejanja / publ. na igrišču so imeli gostje več pobude so bili uspešnejši
// prizadevanje, težnja po delovanju: preprečevati, zavirati pobude / nikoli ni pokazal nobene pobude
porába -e ž (ȃ)
glagolnik od porabiti: poraba denarja / poraba cementa narašča; velika poraba kruha, moke; poraba elektrike, energije, goriva / skupina je zagovarjala porabo zemljišča za park / pred porabo razkužite pincete uporabo
// uporabljanje, izkoriščanje materialnih dobrin za zadovoljitev človekovih potreb: nadzorovati, proučevati porabo / pridelovati za lastno porabo / uvoz blaga za široko porabo
♦ ekon. osebna poraba sredstva, porabljena za zadovoljevanje osebnih potreb; skupna poraba sredstva, porabljena za izobraževanje, kulturo, zdravstvo, znanost; splošna poraba sredstva, porabljena za delovanje družbenih skupnosti; sklad skupne porabe del dohodka v temeljni organizaciji ali delovni skupnosti za gradnjo stanovanj in zadovoljevanje drugih potreb delavcev
posodábljati -am nedov. (á)
prilagajati zahtevam sodobnega časa: posodabljati izobraževanje in vzgojo; posodabljati miselnost; treba se je posodabljati / knjiž. posodabljati naprave modernizirati
// delati aktualno, sodobno: posodabljati pouk; posodabljati revijo
posodôbiti -im dov. (ō ȏ) prilagoditi zahtevam sodobnega časa: posodobiti izobraževanje in vzgojo;
posodobiti knjižničarstvo;
posodobiti miselnost;
tudi mi smo se posodobili / v novi izdaji so jezik posodobili / knjiž. posodobiti kmetijo modernizirati// narediti aktualno, sodobno: posodobiti dramo, revijo; posodobiti pouk posodôbljen -a -o:
posodobljen mit o Orfeju in Evridiki; posodobljen pouk; cesta bo kmalu posodobljena
pòšólski -a -o prid. (ȍ-ọ̑)
nanašajoč se na čas po šoli: pošolska doba; pošolsko izobraževanje / pomen pošolskega varstva / pošolska mladina
srédnji -a -e prid. (ẹ̑) 1. ki je v sredi, v sredini: vstopiti skozi srednji vhod;
srednja črka v besedi;
srednja miza, vrsta;
srednje okno je bilo odprto / srednji del palice / srednji del mesta, vasi osrednji / srednje obdobje zemeljske zgodovine / Srednja Amerika 2. ki je glede na možni razpon med spodnjo in zgornjo mejo: nit srednje debeline;
soba srednje velikosti / čevlji s srednjo peto; bil je srednje postave / lani je bila srednja letina; vreme je srednje / ima srednje dohodke; zaslužek je bil srednji / srednja kakovost blaga; srednja mera, stopnja, vrednost 3. ki izraža srednjo vrednost dveh ali več istovrstnih količin: srednja dolžina, globina, teža;
izračunati srednjo hitrost;
srednja letna temperatura 4. ki je glede na stopnjo zahtevnosti med nižjim in višjim: za to delo zadostuje srednja usposobljenost / srednja izobrazba // v zvezi srednja šola izobraževanje (v šoli), ki daje srednjo izobrazbo: dokončati srednjo šolo; nižji in višji razredi srednje šole / povečati število srednjih in visokih šol; poučevati na srednji glasbeni šoli 5. ki pripada družbenim slojem med nižjimi in višjimi: srednji sloji prebivalstva
● srednji brat brat, ki je po starosti med mlajšim in starejšim bratom; srednji kmet kmet, ki ima navadno od 5 do 10 ha zemlje; srednja generacija generacija med mlajšo in starejšo generacijo; človek srednjih let star od 30 do 50 let; preg. srednja pot najboljša pot najbolj priporočljiva je zmernost, umerjenost v vsem
♦ agr. srednje oranje oranje v globino od 15 do 25 cm; anat. srednji možgani del možganov za urejanje gibov; srednje uho del ušesa med bobničem in notranjim ušesom; arheol. srednja kamena doba; čeb. srednja stena sata plast voska med nasproti ležečimi celicami sata; geogr. srednji tok reke del reke med zgornjim in spodnjim tokom; geol. srednji zemeljski vek vek v geološki zgodovini zemlje, ki sledi paleozoiku; jezikosl. srednji l l, izgovorjen s središčno zaporo, ki jo napravi jezična konica za zgornjimi zobmi; srednji način glagolski način s povračanjem dejanja na nosilca dejanja; medij; srednji samoglasnik samoglasnik, ki se izgovarja v srednjem delu ustne votline; srednji spol; lov. srednji petelin ptica, neposredna potomka ruševca in divje kokoši; mat. srednja vrednost vrednost, ki se dobi z deljenjem vsote dveh ali več istovrstnih količin z njihovim številom; rad. srednji valovi radijski valovi z valovno dolžino od 150 do 1000 m; strojn. srednje olje olje, za stopnjo gostejše od lahkega olja; šah. srednji kmet središčni kmet; srednja igra središčnica; srednja linija središčna linija; šol. srednja ocena ocena, izračunana iz več ocen v enem predmetu; povprečna ocena; šport. srednji napadalec igralec v sredini napadalne vrste pri nekaterih igrah z žogo; srednja kategorija kategorija (težkoatletov) telesne teže med 71 in 83 kg; tek na srednje proge tek na razdaljo od 800 do 1500 m; voj. srednja artilerija artilerija s kalibrom cevi od 75 mm do 155 mm; zgod. srednji vek obdobje med 5. in 15. stoletjem našega štetjasrédnje prisl.:
grozdje je letos srednje obrodilo; predstava je srednje uspela; srednje debela črta, nit; srednje hitra hoja; srednje močna svetloba; biti srednje nadarjen; srednje razvita država; srednje težavna naloga; srednje velika soba; srednje visoko drevo
srédnji -a -e sam.:
srednji je stopil naprej; pog. ima srednjo srednješolsko izobrazbo
supervízor -ja m (ȋ)
1. kdor strokovno vodi, nadzoruje delo: izkušen supervizor z licenco; odgovornosti supervizorja; usposabljanje, izobraževanje za supervizorja / naloge supervizorja bančnega sistema / vodstvo supervizorjev
// film. kdor strokovno vodi, nadzoruje delo režiserja začetnika: pri filmu je sodeloval kot supervizor
2. psiht. kdor se poklicno ukvarja z metodo razvijanja posameznikovih navadno delovnih zmožnosti: supervizorji skrbijo tudi za preprečevanje konfliktov; pomoč zunanjega supervizorja; pogovor s supervizorjem; psihoterapevt in supervizor
tretíranje -a s (ȋ)
glagolnik od tretirati: izobraževanje zasluži enako tretiranje kot druga področja; opozarjati na slabše tretiranje manjšin v drugih deželah / enostransko tretiranje človeka; površno tretiranje problemov
usposábljanje -a s (á)
glagolnik od usposabljati: izobraževanje in usposabljanje na novo sprejetih delavcev / poklicno, strokovno usposabljanje / usposabljanje športnikov za premagovanje velikih naporov
vídeomateriál in vídeo materiál -a m (ȋ-ȃ)
gradivo, ki ga sestavljajo videoposnetki: pregledovati videomaterial; posneti videomaterial na zgoščenko; videomaterial za analizo, izobraževanje; DVD z ekskluzivnim videomaterialom; avdio- in videomaterial
vzgájanje -a s (ā)
glagolnik od vzgajati: dobro, uspešno vzgajanje; vzgajanje otrok; vzgajanje in izobraževanje / estetsko, moralno, spolno vzgajanje / vzgajanje rastlin v rastlinjaku; vzgajanje novih rastlinskih vrst
♦ ped. intencionalno vzgajanje z določenim ciljem
vzgója -e ž (ọ̑)
1. duhovno in značajsko oblikovanje, zlasti otroka: ukvarjati se z vzgojo mladine; dosledna, napačna, stroga vzgoja; pomen domače vzgoje; vzgoja in izobraževanje / družbena, družinska vzgoja; državljanska vzgoja ki je usmerjena v oblikovanje dobrih, zavednih državljanov; estetska, moralna, socialna, verska vzgoja; spolna, zdravstvena vzgoja; iron. ta ima pa (dobro) vzgojo slabo je vzgojen, grdo se vede
2. načrtno razvijanje določenih sposobnosti koga za opravljanje kakega dela, kake dejavnosti: vzgoja strokovnjakov / filmska, glasbena, likovna, tehnična vzgoja; prometna vzgoja
3. načrtno ukvarjanje z rastlinami ali živalmi, da zrastejo, dobijo določene lastnosti: vzgoja novih sort / pravilna vzgoja krošnje
♦ agr. stebričasta vzgoja dreves pri kateri imajo drevesa vse veje enako dolge; šol. športna vzgoja učni predmet, pri katerem se s telesnimi vajami, športnimi aktivnostmi prizadeva za razvijanje telesnih sposobnosti in zmogljivosti
waldorfski tudi váldorfski -a -o [váldorfski] prid. (ȃ)
nanašajoč se na pedagogiko, ki temelji na izobraževalni filozofiji avstrijskega filozofa Rudolfa Steinerja: waldorfski koncept ocenjevanja upošteva celotno otrokovo osebnost; izobraževanje za waldorfske učitelje; waldorfski vrtec; waldorfska pedagogika, vzgoja / waldorfska šola
zádružnica tudi zadrúžnica -e ž (á; ȗ)
članica zadruge: izobraževanje zadružnic
zdrávstvenik -a m (ȃ)
knjiž. zdravstveni delavec, ki neguje bolnike: izobraževanje medicinskih sester in zdravstvenikov / srednji, višji, diplomirani zdravstvenik
// zdravstveni delavec sploh: primer je poučen za vse zdravstvenike
edukácija -e ž (á) knjiž. vzgoja, izobraževanje: edukacija mladega človeka
izobraževálen -lna -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na izobraževanje: izobraževalni tečaji; izobraževalne oddaje po radiu; izobraževalno društvo / izobraževalni postopek; izobraževalna učinkovitost šole / izobraževalna politika / izobraževalni center; vzgojno-izobraževalna ustanova
♦ ped. izobraževalna vrednost pouka; splošno izobraževalna šola šola, ki daje splošno izobrazbo
kòedukácija -e ž (ȍ-á)
knjiž. skupna vzgoja, izobraževanje (mladine obeh spolov):
obrazovánje -a s (ȃ) zastar. 1. oblikovanje: vpliv vzgoje na duševno obrazovanje človeka 2. izobraževanje: poklicno obrazovanje
pòdóktorski -a -o prid. (ȍ-ọ́)
nanašajoč se na izobraževanje, delo po pridobitvi doktorskega naslova: podoktorski projekt; podoktorski študij; podoktorsko raziskovalno delo
sámoizobrázba -e ž (ȃ-ȃ)
izobraževanje samega sebe brez šol: pomen samoizobrazbe; krožki za samoizobrazbo; samoizobrazba in samovzgoja
sámoizobraževánje -a s (ȃ-ȃ)
izobraževanje samega sebe brez šol: strokovno samoizobraževanje; samoizobraževanje ljudskih množic; skrb za samoizobraževanje
seminár -ja m (ā) 1. skupek organiziranih predavanj z določenega področja za dodatno izobraževanje odraslih: udeležiti se seminarja;
organizirati seminar;
predavati na seminarju;
tridnevni seminar / pripravljalni seminar; seminar za tuje slaviste 2. šol. organizirano študijsko delo na visokošolskih ustanovah, ki dopolnjuje program rednih predavanj: voditi seminar;
razpravljati o čem v seminarju / literarnozgodovinski seminar // šol. žarg. prostor za individualno delo študentov: priti v seminar; študirati v seminarju 3. knjiž. bogoslovje, semenišče: ustanoviti seminar
smér -í ž, daj., mest. ed. sméri (ẹ̑)
1. kar določa gibanje, lego glede na določeno umišljeno črto: določiti smer; druga, ista, nasprotna smer; navpična, poševna smer; smer hoje, leta, plovbe; ugotavljati smer vetra; z roko nakazati spremembo smeri; poslopje stoji v smeri vzhod–zahod / vrteti se v smeri urnega kazalca od leve proti desni
// kar določa gibanje proti določenemu kraju, točki: vlak je odpeljal v drugo smer; ladje vozijo v vse smeri; smer Ljubljana–Kranj / prezrl je znak: obvezna smer; plezalna smer / peljati v smer Kamnik; letel je v smeri proti Bledu proti Bledu
2. navadno s prilastkom kar določa potek česa, kako dogajanje glede na cilj, sredstva: odkar prevladuje v podjetju ta smer, dosegamo velike uspehe; smer političnega delovanja; smer razvoja / v to smer nisem razmišljal; nadaljuj raziskave v tej smeri; publ. narediti ustrezne korake v smeri izboljšanja odnosov za izboljšanje
3. navadno s prilastkom kar določa izobraževanje, šolanje glede na učni smoter, učne predmete in tvori zaključeno celoto: vpisati se na drugo smer; študijska smer / naravoslovno-matematična smer
4. navadno s prilastkom kar določa kako dejavnost glede na sredstva, ideje, ki tvorijo poseben sistem: filozofska, literarna, umetnostna smer; obtoženci pripadajo različnim političnim smerem / v slikarstvu se je uveljavila realistična smer
● spremenili so smer pogovora začeli so govoriti o čem drugem; pog., šalj. kolesca se mu ne vrtijo v pravo smer je nekoliko čudaški
♦ alp. direktna smer plezalna smer, ki poteka od vznožja stene do vrha v kar najbolj ravni črti; opraviti ponovitev smeri; fiz. gibanje v negativni smeri v nasprotni smeri od dane; geom. diagonalna smer; šol. pedagoška smer študija ki usposablja za pedagoško delo; teh. aksialna smer
splôšnoizobraževálen -lna -o prid. (ó-ȃ)
nanašajoč se na izobraževanje, ki obsega osnove vseh glavnih področij človekove dejavnosti: splošnoizobraževalne oddaje; splošnoizobraževalni in strokovni predmeti
♦ ped. splošnoizobraževalna šola šola, ki daje splošno izobrazbo