Ali je možna izgovarjava ozkih e in o če tadva nista naglašena. Na primer, v besedi zakon (naglašeno a), se mi zdi, ni ozkega o. Ampak, v rodilniku, torej, besedi zakona (naglašeno o), o je ozko.

Zanima me tudi, se reče pevca ali peuca (gre za rodilnik besede pevec), kopalnica ali kopaunica.

Večkrat slišimo in beremo ime danskega glavnega mesta Kopenhagen. Ali ni København?

V institucijah EU razmišljamo o poenotenju sklanjanja izraza Schengen. V Slovarju novejšega besedja je v geslu schengenski, uporabljena različica z e (v Schengenu). Ker je mogoča tudi različica brez e, ki se uporablja približno enako pogosto, me zanima, kako naj bi bil zapis normiran v prihodnjem slovarju.

Zanima me, kako ravnati, če se v istem besedilu pojavita dva različna zapisa oziroma različni tipografski menjavi danske črke ø (Søren, Köbenhavn). V prevodih večina prevajalcev Kierkegaardovo ime pušča v originalni obliki, ime mesta pa zapisujejo zelo različno. Kaj menite o odločitvi, da zaradi enotnosti oboje zapišem s slovensko črko o?

Iz zgodovinskih razlogov so v slovenščini uveljavljene in predpisane ruske različice številnih ukrajinskih in beloruskih imen (na primer Lvov, Vitebsk namesto Lviv, Vicebsk). Kateri pa je primeren zapis imen, ki nimajo uveljavljene slovenske oblike – ali slediti zgledu in jih porusiti (Ivano-Frankovsk, Kristina Timanovska) ali upoštevati izvirni jezik (Ivano-Frankivsk, Kriscina Cimanovska)?