a- predpona v tujih sestavljenkah, pred samoglasniki an-
brenčáti1 -ím nedov.
brẹ̑nkati -am nedov.
césar cesárja m
dẹ̄l -a m
devẹ̑t štev.
drstīti se -ím se nedov.
dŕzen -zna prid.
E 1. V slovenskih fonemih, ki jih zapisujemo s črko e, (a) se ohranja pslovan. *e (iz ide. *e), npr. česáti. Pslovan. *e je lahko nastal tudi iz ide. *o ali *a neposredno za *i̯. (b) Lahko se je razvil iz pslovan. *ě (iz ide. *ē, *eH, *oi̯, *ai̯ pred soglasnikom), npr. bẹ̑l ali (c) pslovan. *ę (ide. *n̥, *en, *m̥, *em in verjetno tudi *in, *im pred soglasnikom), npr. pẹ̑t. (č) Če sloven. zapis e predstavlja polglasnik, se je ta lahko razvil iz starejšega kratkega, tj. novoakutiranega v zadnjem zlogu ali nenaglašenega polglasnika *ə, v katerega sta sovpadla pslovan. *ь (iz ide. *i) ali *ъ (iz ide. *u) v krepki poziciji, npr. pȅs. Pslovan. *ь (iz ide. *i) in *ъ (iz ide. *u) v šibki poziciji v vseh sodobnih slovan. jezikih odpadeta, npr. rod. psȁ. 2. (a) V izposojenkah ustreza tujejezičnim e-jevskim glasovom, npr. krẹ́ša, žẹ̑mlja, brẹ̑nta, poleg tega pa še srvnem. ö (knẹ́delj), ie (krẹ̑gati) in redko æ, npr. drẹ́ta. (b) V najstarejših ljudskih izposojenkah sta se tujejezična kratka i in u nadomestila s slovan. *ь oz. *ъ, ki se obnašata enako kot ь in ъ iz ide. *i oz. *u, npr. skedȅnj. 3. V imitativnih besedah e nima izrazite vrednosti, se pa pojavlja, npr. bebljáti.
flọ̑bert -a m
gnjáviti gnjȃvim nedov.
goldȋnar -ja m
hȃd -a m
hermelȋn -a m
imẹ̑ -na s
impregnȋrati -am nedov. in dov.
jāblana -e ž
jȃr1 jára prid.
jẹ̑ra -e ž,
jérmen jermẹ́na m
jesẹ̑n2 -i ž
júlij -a m
kájzer -ja m
kímelj -mlja m
klẹ́ti kọ́lnem nedov.
kȍnj kónja m
lȃjna -e ž
lazarẹ̑t -a m
lẹ̑zbijka -e ž
mȃraton -a m
mȃtrati -am nedov.
me1 rod., tož. zaimka jȁz
mecẹ̑n -a m
mȋkica -e ž
mozník -a m
N 1. V slovenskem fonemu n se ohranja pslovan. *n (< ide. *n), npr. nóga. 2. V prevzetih besedah ustreza tujejezičnemu n, npr. nágelj, kanọ̑n. 3. V imitativnih besedah velja za lahko izgovorljiv in mehak glas, npr. nȋna.
nȁk člen.,
nejevẹ́ren -rna prid.
nergáti -ȃm nedov.
njéga njẹ́ poudarjeni rod., tož. zaimka ȍn, óna
nobȅn -ȇna zaim.
nȗla -e ž
O 1. V slovenskih fonemih, ki jih zapisujemo s črko o, (a) se ohranja pslovan. *o (< ide. *o, *a, *ə, neposredno pred predsamoglasniškim u̯ tudi iz e), npr. nóga, dọ́ber, nȍv. (b) Lahko je nastal iz pslovan. *ǫ (< ide. *on, *an, *om, *am pred soglasnikom in v redkih primerih ide. *n̥, *m̥), npr. róka. 2. (a) V ljudskih izposojenkah ustreza tujejezičnim o-jevskim glasovom, npr. grȍš, rọ̑ža, kolerȃba, jọ̑ta. (b) Ustreza tudi srvnem. in nar. nem. a, ki se v bavarskih narečjih izgovarja o-jevsko, npr. rọ̑tovž. (c) V starejših izposojenkah ustreza tudi tujejezičnemu kratkemu a, npr. oltár, saj je bil pslovan. in prvotno sloven. o domnevno a-jevski glas. (č) Sloven. o se je lahko razvil iz srvnem. dvoglasnikov uo in ou, npr. cọ̑prati. (d) Sloven. dvoglasnik ov je lahko nastal iz srvnem. dolgega ū oz. njegovega mlajšega nem. naslednika, npr. rọ̑tovž.
olimpijȃda -e ž
orȃnžen -žna prid.
paláča -e ž
pẹ̑nez -a m
pergamȅnt -énta m
pẹ̑sem -smi ž
pirȃnha -e ž
platọ́ničen -čna prid.
plȗndra1 -e ž
plȗnkati -am nedov.
podlȃnka -e ž
pofȏčkati -am dov.
prẹ̄zati -am nedov.
rȁk2 ráka m
reciprọ̑čen -čna prid.
rīda -e ž
sánje sȃnj ž mn.
sẹ́či2 sẹ́žem dov.
séjem1 -jma m
sȅm1 sed. glagola bíti
sẹ́me -na in semẹ́na s
sẹ̑nca -e ž
sīdro -a s
skọ̑dla -e ž
slonẹ́ti -ím nedov.
so- predpona
soprọ̑g -a m
strnȃd -a m
strȍk -óka m
strúna -e ž
stržẹ̑n1 -a m
šȃlica -e ž
šíti šȋjem nedov.
špancȋrati -am nedov.
štẹ̑nga -e ž
tanȋn -a m
tercijȃlec -lca m
tȋlda -e ž
trans- predpona v tujih sestavljenkah
tŕn -a m
úsnje -a s
v predl. s tož. in mest.
za predl. s tož. in orod.
zanȋmati -am nedov.