nèveljáven -vna -o prid. (ȅ-á ȅ-ā)
ki ni veljaven: neveljavna oporoka, pogodba / nepravilno izpolnjene glasovnice so neveljavne / znamka je neveljavna ne velja več
notárski -a -o prid. (ā)
nanašajoč se na notarje: notarska pisarna / notarski kandidat; opravljati notarski poklic / notarska listina, oporoka
oporóka -e ž (ọ̑)
izjava, zlasti pisna, s katero kdo določi dediča, dediče: napraviti, preklicati oporoko; umreti brez oporoke; v oporoki zapustiti; imenovati koga za izvršitelja oporoke / pisna, ustna oporoka / dedovati po oporoki; pren. Prešernova pesniška oporoka
♦ pravn. izpodbiti oporoko s tožbo
ovréči ovŕžem dov., ovŕzi ovŕzite in ovrzíte; ovŕgel ovŕgla (ẹ́ ȓ) 1. ugotoviti in pokazati, da je kaj neresnično, nepravilno, neutemeljeno: ovreči dejstvo, dokaz, očitek, pomislek, trditev / njegovo razlago, teorijo so ovrgli jo zanikajo, ne priznajo / ovreči plan ne sprejeti; knjiž. ovrgli so vse stare navade opustili, odpravili / star. dve vreči pšenice so mu ovrgli izvrgli// pravn. dokazati neresničnost, nepravilnost, neutemeljenost česa: ovreči oporoko, pogodbo; sodbo je sodišče druge stopnje ovrglo 2. star. negativno oceniti: njegovo dejanje so ovrgli vsi sosedje / roman je kritika ovrgla 3. star. vreči, dati: okoli debla so ovrgli slamo / ovrgel si je nahrbtnik oprtalovŕžen -a -o:
ovrženi dokazi; ovržena oporoka, trditev
samorôčen in samoróčen -čna -o prid. (ō; ọ̄) zastar. lastnoročen: samoročne opombe samorôčno in samoróčno
prislov od samoročen: samoročno napisana oporoka
// sam, brez tuje pomoči: samoročno ga je želel premagati
testamènt -ênta m (ȅ é) izjava, zlasti pisna, s katero kdo določi dediča, dediče; oporoka: brati testament;
napraviti, preklicati testament;
ovreči testament / pisni, ustni testament; pren. pisateljev umetniški testament
♦ rel. Novi testament drugi del Svetega pisma, ki obsega obdobje po Kristusovem nastopu; Nova zaveza
veléti -ím dov., vêlel (ẹ́ í) 1. izraziti voljo, da kdo mora uresničiti kako dejanje; ukazati: velel je gostu vstopiti;
cesar veli kočijažu ustaviti / elipt. veleti vojakom v napad // star., v medmetni rabi izraža voljo govorečega, da uresniči ukaz, željo nadrejenega, gosta: kaj velite, prosim; odnesi to. Kot velite 2. nedov. in dov.,
nav. 3. os. izraža nujnost določenega ravnanja, dejanja glede na kaj: tako veli oporoka, ukaz / tako mi veli dolžnost, ekspr. srce / star. vera veli ljubezen zapoveduje3. nedov. in dov.,
star. praviti, reči: koruzi velijo Belokranjci debelača;
upravičeno se mu veli junak / velim se Janez Sever imenujem se, pišem se// v sedanjem času praviti, glasiti se: tako veli pesem, pregovor velèč -éča -e:
veleč, naj ga počakajo, steče nazaj
veljáven -vna -o prid., veljávnejši (á ā) 1. ki ima pravno moč: veljaven predpis, zakon / veljavna oporoka; zaradi nepravilnosti volitve niso veljavne / sodba še ni veljavna / veljavna igralna, športna pravila 2. ki zaradi določenega dejstva, lastnosti zagotavlja naslovniku, uporabniku kako pravico: veljaven potni list;
vozovnica je veljavna en dan / veljavno plačilno sredstvo // ki po odločitvi pristojne osebe, organa obvezuje koga, da upošteva določeno dejstvo: veljaven cenik; vozni red ni več veljaven 3. ki se zaradi dobrih, primernih lastnosti upošteva, uporablja: veljavne metode raziskovanja;
veljavne norme vedenja 4. ki je v skladu z resničnostjo: absolutno veljavna resnica 5. ki ima zaradi cenjenih, spoštovanja vrednih dejstev, lastnosti vpliv, ugled: veljaven človek, kmet;
biti doma iz veljavne hiše / francoščina ni več tako veljavna kot nekdaj / družbeno veljaven veljávno prisl.:
veljavno odločati z večino glasov