planína, f. 1) prvotno: "gora brez drevja in rodu", Erj. (Torb. = Let. 1880, p. 168.); Sem daleč prijezdil Črez tri planine, Npes.-Vraz; pl. planine, das Hochgebirge, die Alpen, das Bergland; — 2) die Alpe, der Grasplatz im Gebirge; živino dati na planino; po planinah le pasejo, po rovtih kosijo, Gor.; pastirjev planine, Dalm.; — hrib, po katerem se da kositi, Laško (Št.); — plánina, gorski pašnjak, die Weidealpe, Bolc, Trenta-Erj. (Torb.).

PLETERŠNIK, Maks, Slovensko-nemški slovar, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.