Slovar slovenskega knjižnega jezika²

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 22. 5. 2024.

pravíčen -čna -o prid., pravíčnejši (ī)
1. ki ravna v skladu z določenimi normami, priznanimi načeli: pravičen človek; do sosedov je pravičen; bila je pravična: vsem je dala primerno plačilo
// ki pri presojanju, vrednotenju upošteva resnico, dejstva in ravna v skladu z moralnimi in drugimi priznanimi načeli: pravičen kritik, sodnik, učitelj; pravičen in krivičen / biti filmu pravičen; pravičen do zgodovine
2. nav. ekspr. ki je v skladu z resnico, dejstvi ter moralnimi in drugimi priznanimi načeli, pravili: dobiti pravično odškodnino; ta kazen, ocena je pravična / graditi nov, pravičen svet; njihova stvar je pravična; to ni pravično / obrambna vojna je pravična
● star. ob taki surovosti ga je popadla pravična jeza pokazal je upravičeno ogorčenje, odpor; preg. en krivičen vinar deset pravičnih sne zaradi krivično pridobljenega denarja, premoženja še veliko pravično pridobljenega ne prinaša sreče, koristi
poglédati -am dov., poglêj in poglèj poglêjte, stil. poglédi poglédite (ẹ́ ẹ̑)
1. upreti, usmeriti pogled kam: pogledal je proti hribom; pogledati na vse strani; pogledati skozi okno; pogledati v obraz, oči; od sramu je pogledal v tla; pogledal je za odhajajočimi; pogledati okoli sebe, stran; postrani pogledati; pren., ekspr. pogledati v preteklost
// upreti, usmeriti pogled kam z namenom, da se kaj
a) vidi, zazna: pogledal je sliko, pa mu ni bila všeč; pogledati kaj pod mikroskopom; pogledala se je v ogledalu
b) ugotovi, spozna: pogledal je k sosedu, če je oče tam; pogledali so v klet in na podstrešje, pa ga ni bilo nikjer; pogledati v slovar, kaj pomeni kaka beseda
2. odpreti oči: dolgo so ga morali buditi, da je pogledal; zamižal je in spet pogledal
3. s prislovom s pogledom izraziti
a) čustvo, razpoloženje: grdo, jezno, lepo, veselo, žalostno pogledati koga; zaljubljeno ga je pogledala
b) lastnost, stanje: bistro, ostro, pozorno, strogo pogledati
4. nav. ekspr. izstopiti, biti za krajši čas potisnjen iz svoje okolice: krilo ji je pogledalo izpod plašča; žebelj je pogledal na drugi strani deske ven / zvončki so že pogledali iz zemlje rastoč prišli iz zemlje na površje
5. pog., s predlogom pokazati zanimanje za osebo drugega spola: rad pogleda kako dekle, za kakim dekletom / ne bo mogel biti dolgo sam, bo moral pogledati za kako žensko začeti iskati, poiskati
6. ekspr., navadno v nikalnih stavkih priti v določen, navadno odklonilen odnos z dejstvom, pojavom: po nesreči avtomobila dolgo ni pogledal; cigaret več ne pogleda; soseda je že dve leti niti ne pogleda je jezna nanjo, ne govori z njo
7. ekspr. ugotoviti, spoznati: pogledati moramo, kako je pravzaprav z njegovo boleznijo / če natančno pogledamo, njegov predlog niti ni tako slab če premislimo, preudarimo
8. v medmetni rabi izraža
a) podkrepitev trditve: poglej, koliko težav nam delaš; poglej (no), saj te imamo radi
b) začudenje, presenečenje: poglej (ga), kako zna, če hoče / poglejte, poglejte, še ugovarjal bi rad
c) nejevoljo, nezadovoljstvo: poglej ga, bedaka, vse nam bo pokvaril
č) prošnjo za razumevanje, upoštevanje: poglejte, kako naj vrnem, če nimam; poglej, prijatelj, tako se ne dela z ljudmi
● ekspr. to bo (debelo) pogledal, ko bo izvedel bo zelo začuden, jezen; ekspr. tokrat ga je pogledala sreča je imel srečo; ekspr. knjige še pogledal ni se ni učil, ni bral; ekspr. on rad pogleda kak dober film ga gre rad gledat; pogledati stvari do dna spoznati, kar je zanjo najvažnejše in najznačilnejše; ekspr. moral je doživeti težke stvari, da je pogledal iz svoje kože da je postal objektiven, pravičen; ekspr. strah mu je pogledal iz oči po njegovih očeh se je videlo, da ga je strah; ekspr. ne boj se, ona bo že pogledala nanjo bo skrbela zanjo, bo pozorna do nje; ekspr. ko me ne bo, malo poglej na otroke malo popazi nanje; ekspr. v tem mestu sem pogledal na svet sem se rodil; pog., ekspr. v mesto sem šel samo na uro pogledat nisem opravil, kar sem se bil namenil; ekspr. pogledati komu pod kožo spregledati ga, spoznati, kakšen v resnici je; pog. pogledati komu skozi prste biti popustljiv, prizanesljiv do njegovih napak, pomanjkljivosti; pog. preveč jim je v karte pogledal, zato so ga odpustili iz službe preveč je spoznal njihove načrte, spletke; šalj. globoko je pogledal v kozarec opil se je; ekspr. v zvezi s tem lahko pogledam komurkoli v obraz se ne čutim krivega; nisem kriv; ekspr. pogledal je smrti v obraz, v oči bil je v smrtni nevarnosti; ekspr. dejstvom, resnici pogledati v oči sprejeti, priznati jih take, kot so; ekspr. pogledati komu v srce spoznati, kakšen v resnici je, kaj v resnici čuti; ekspr. poglej vase in mi odgovori, če je to pošteno presodi po vesti; ekspr. pogledati za kulise spoznati stvari, dogajanja, ki niso javna, vidna; ekspr. tudi po svetu je že malo pogledal je že malo bil, potoval; ekspr. bilo ga je veselje pogledati vzbujal je občudovanje zaradi lepote, postavnosti, zdravja; ekspr. ima njive, da jih je veselje pogledati zelo lepe; ekspr. sedel je za mizo in ni pogledal ne na levo ne na desno gledal je naravnost in se ni oziral okoli sebe; ekspr. kamorkoli pogledate, sama žitna polja vsenaokrog; star. stvar bo urejena, kakor bi kvišku pogledal zelo hitro; ekspr. malo lepše ga poglej, pa bo popustil bodi z njim malo bolj prijazen; ekspr. to je dekle, ki jo je vredno pogledati lepo, postavno; ekspr. zaradi tega se bomo še grdo pogledali se bomo še sprli; pog. pogledati mimo ne naravnost, ne v oči; ekspr. pisano ga je pogledala jezno, srepo
nebésa -bés s mn. (ẹ́ ẹ̄)
1. v krščanstvu kraj, kjer prebivajo Bog, zveličani: pekel, vice in nebesa / iti v nebesa / pri omenjanju pokojnega rajnki, Bog mu daj nebesa, je bil pravičen mož / ekspr. prositi nebesa milosti Boga
2. ekspr. velika sreča, ugodje, udobje: obljubljal ji je nebesa / to so prava nebesa za plesalce / narediti si nebesa na zemlji
3. knjiž. navidezno usločena ploskev nad obzorjem; nebo: oblaki so zatemnili nebesa; sinja nebesa
4. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi do nebes izraža, da se pojavlja kaj v zelo visoki stopnji, v močni obliki: njihovo gorje kipi do nebes / hvaliti, povzdigovati koga do nebes
5. v medmetni rabi, v zvezi sveta nebesa izraža
a) nejevoljo, nestrpnost: sveta nebesa, boš tiho ali ne
b) začudenje, navdušenje: sveta nebesa, kako je lepo
● ekspr. z njihovim prihodom so se mu odprla nebesa je postal zelo srečen, zadovoljen; ekspr. ta bo šla gorka v nebesa je zelo poštena, pravična, pobožna; ekspr. kovati koga v deveta nebesa zelo hvaliti, povzdigovati; ekspr. biti v devetih, malih nebesih zelo srečen; godi se mu kot v nebesih zelo dobro; to je gotovo kakor bog v nebesih to je res, resnično; preg. (dobra) mera in vaga v nebesa pomaga pri tehtanju, merjenju blaga je potrebna pravičnost
♦ rel. posmrtno osrečujoče stanje zveličanih
réd1 -a m, sedmi in deseti pomen mn. redôvi in rédi; osmi in deveti pomen mn. redôvi (ẹ̑)
1. stanje, ko je (vsaka) stvar na mestu, v položaju, kot mora biti, kot je koristno: red na mizi, v sobi je vzoren / dati, spraviti svoje stvari v red urediti, pospraviti jih; spraviti lase, obleko v red / hvala, stvar je že v redu je že urejena
// kar je določeno z odnosi med določenimi stvarmi, dejstvi, ki se dajo izraziti s pravili: odkriti red v vesolju; kompozicijski, notranji red / brez reda razpostavljeni predmeti; govori brez reda neurejeno, zmedeno
// stanje, ko se dela, ravna v skladu s pravili, zahtevami: v državi je, vlada red; obnoviti, vzpostaviti red; skrbeti za red na cesti, zabavi / narediti red v gospodarstvu / prisiliti koga k redu k ravnanju, vedenju v skladu s pravili, zahtevami
2. navadno s prilastkom kar je določeno s predpisi, pravili, ki določajo, kakšno ravnanje, stanje je pravilno, obvezno: prilagoditi se delovnemu redu; gospodarski, pravni red; odpor proti staremu moralnemu redu / prebrati hišni red pravila o pravicah in dolžnostih stanovalcev, navadno v večstanovanjski hiši / zastar. kazenski, šolski, tržni red zakon, predpis
3. navadno s prilastkom kar je določeno z gospodarskimi, političnimi, pravnimi odnosi v družbeni skupnosti; ureditev: obljubljati človeštvu nov red / fevdalni družbeni red; graditi bolj pravičen družbeni red / osovraženi red se je držal na oblasti s pomočjo vojske predstavniki oblasti
4. kar je določeno s ponavljanjem dejstev, opravil v enakem vrstnem redu ob istem času v določeni časovni enoti: bolnik, otrok potrebuje red; živeti po ustaljenem redu / ekspr. čisto sem prišel iz reda
// v zvezi dnevni red načrt za delo in počitek v štiriindvajsetih urah: napraviti si dnevni red za počitnice; privaditi se na dnevni red
// v zvezi dnevni red glede na vrstni red vnaprej določene točke, vprašanja, o katerih se bo razpravljalo na sestanku, zboru: preiti na dnevni red; glasovati o dnevnem redu; tretja točka dnevnega reda / dnevni red konference vnaprej določen načrt za njen potek
5. navadno s prilastkom kar je določeno s sledenjem oseb, stvari, dejstev v času ali prostoru: urediti po abecednem, logičnem redu; vrstni red tekmovalcev; menjati red posevkov / besedni red s pravili določeno zaporedje besed / pog. odstopiti vrstni red za avtomobil mesto v vrsti prijavljenih, čakajočih kupcev
// razvrstitev, razporeditev: določiti sedežni red učencev / bojni, pohodni red
6. v zvezi vozni red kar vnaprej in za daljše časovno obdobje določa čas prihoda, odhoda (javnih) prometnih sredstev: določiti, uskladiti vozne rede; promet teče po voznem redu; ladijski, železniški vozni red / kupiti, prebrati vozni red
7. star. vrsta: postaviti se v red / prvi red naj stopi korak naprej / v pogovoru so prišle na red tudi gospodarske zadeve
8. nar. gorenjsko red2: raztrositi redove / pokositi zadnji red
9. verska skupnost ljudi, ki živijo po posebnih pravilih, navadno v skupini, skupinah: ustanoviti, voditi red; stopiti v red; katoliški, muslimanski redovi; moški, ženski redovi; član, predstojnik reda / frančiškanski, jezuitski red / samostanski, verski redovi
10. biol. sistematska kategorija rastlinstva ali živalstva, nižja od razreda: red zveri; družine, redovi in razredi
11. šol. ovrednotenje znanja, vedenja v šoli; ocena: iz biologije še nima reda; spraševati, učiti se za rede / negativni, pozitivni red; red odlično / dati, dobiti red
// znamenje, označba za to ovrednotenje, navadno številka: vpisovati rede / zaključevati rede
12. visoko odlikovanje kot znamenje priznanja za državljanske, vojaške zasluge: podeliti, pripeti komu red; odlikovati koga z redom / red za zasluge slovensko odlikovanje za izjemne zasluge na področjih, kot so vojaštvo, obramba, diplomacija, šport; red za izredne zasluge visoko slovensko odlikovanje za izjemne zasluge na kulturnem, gospodarskem, znanstvenem, socialnem in političnem področju; srebrni red za zasluge visoko slovensko odlikovanje za izjemne zasluge pri varnosti, obrambi in zaščiti države ter za mednarodno sodelovanje na teh področjih; zlati red za zasluge visoko slovensko odlikovanje za izjemne zasluge na civilnem, vojaškem oziroma varnostnem področju in v mednarodni diplomaciji / red narodnega heroja nekdaj visoko jugoslovansko odlikovanje za izredno junaška dejanja v boju s sovražnikom; red dela z rdečo zastavo nekdaj visoko jugoslovansko odlikovanje za posebne zasluge na področju gospodarstva, družbenih dejavnosti
13. s prilastkom, s širokim pomenskim obsegom izraža, da je kaj glede na kakovost, pomembnost take stopnje, kot nakazuje prilastek: dogodek, dokument prvega reda / on je strokovnjak prvega reda / cesta prvega reda cesta, ki povezuje države ali gospodarsko in turistično pomembna središča; zastar. vagon drugega reda drugega razreda
14. pog., s širokim pomenskim obsegom, v zvezi v redu ki ima določene dobre lastnosti, značilnosti v precejšnji meri: on je v redu človek; ta profesor je zelo v redu; biti v redu mati dobra, skrbna; poglej avto, ali ni v redu dober, lep
15. pog., v zvezi v redu ki je v takem stanju, kot se pričakuje, mora biti: avto je spet v redu, lahko se odpeljemo; dokumente ima v redu, lahko gre / kadar ni bil kaj v redu, je vzel zdravila se ni počutil dobro, zdravega
// v prislovni rabi izraža, da dejanje poteka, je opravljeno tako, kot se pričakuje, mora biti: vse je v redu naredil; stvar ne teče čisto v redu
16. v medmetni rabi, v zvezi v redu izraža
a) soglasje, privolitev: v redu, kupim / če hočeš, v redu, če ne – grem
b) zadržano pritrjevanje: v redu, pa naj bo po tvojem
c) nejevoljno sprijaznjenje s čim: če je že to naredil, v redu, toda zakaj se ne opraviči; v redu, je rekel jasno, grem pa drugam
● samo zaradi reda se je opravičil ker je tak red, navada; nar. vzhodno večerja je k redu je pripravljena, na mizi; nar. vzhodno glej, da boš tam k redu da se boš prav vedel, obnašal; star. ni mu ga v red enakega, enakovrednega; nar. kar naprej sitnari, naj se že vendar dava v red poročiva; pog. v njegovi glavi že od rojstva ni vse v redu že od rojstva ni normalen; pog. z njim zadnje čase ni vse v redu nenavadno, čudaško ravna, se vede; publ. razvoj sam je spravil problem z dnevnega reda je razrešil problem; postaviti vprašanje na dnevni red začeti ga obravnavati; nesreče so na dnevnem redu se venomer ponavljajo; iti v gosjem redu drug za drugim; lože I. reda lože, razvrščene med parternimi in balkonskimi ložami; publ. za resničnost tega govorijo v prvem redu dejstva v prvi vrsti; star. potresni sunek srednjega reda srednje stopnje, jakosti; publ. sestaviti vozni red za turnejo moštva po Južni Ameriki program, načrt; ekspr. uniformirani čuvar reda policist; paznik; publ. organ javnega reda in miru policist, policist; publ. napadalci so zadeli na sile reda in se morali umakniti na vojaštvo; policijo; red vlada svet
♦ gled. abonma red(a) B; glasb. prstni red določen vrstni red prstov pri igranju posameznih tonov; mat. prednostni red zapovrstnost, po kateri se morajo opraviti predpisane matematične operacije; red odvoda število, ki izraža, kolikokrat zaporedoma se je funkcija odvedla; ploskev 1. reda ploskev, katere enačba ima eksponent pri spremenljivkah enak 1; pravn. dedni red zakonski vrstni red, po katerem dedujejo zakonec in sorodniki, če ni oporoke; javni red ki ga zahtevajo zakoni in drugi predpisi državnih organov ali ukrepi pooblaščenih oseb teh organov; rel. (sveti) red do 1968 vsaka od osmih stopenj priprave za opravljanje duhovniške, škofovske službe; tretji red cerkvena organizacija pod vodstvom nekaterih samostanskih redov, katere člani opravljajo posebne molitve, verske vaje; malteški viteški red ki se ukvarja zlasti s strežbo bolnikov; nemški viteški red; šol. dobiti prvi red nekdaj najboljšo pozitivno oceno; um. stilni stebrni redi vrste, tipi stebrov glede na določene značilnosti, po katerih se imenujejo zlasti starogrški umetnostni slogi
sám1 -a -o tudi -ó zaim. (ȃ á)
1. izraža, da je kdo brez stikov, povezave ali ni skupaj z drugimi: vsi so odšli, spet sem sam; želel je biti sam z njo; ostali smo sami sredi gozda; pohiti, otroka sem pustila samega; našel jo je samo doma; čisto, ekspr. strašno sam / na obisk je prišel sam; nikamor ne boš šla sama / otroci so ostali sami na svetu brez staršev, bližnjih; že nekaj let živi sama / nič ne bi rekla, če bi bilo več otrok pri hiši. Tako pa sem sama edinka / ekspr.: bil je sam samcat, star. samcat sam; ostal je sam samcat na njivi popolnoma sam / živeti sam zase
2. izraža, da kdo dela, je brez pomoči, sodelovanja drugih: pri tem prizadevanju je bil sam; otrok že sam hodi; naredi, ugani, znajdi se sam; vse delo je morala opraviti sama / predsednik bo sam uredil zadevo; sama bom govorila z njim / sam si to hotel, želel; pravico ima, da se odloči sam; sam se je prijavil oblastem; sam veš, vidiš, kako to gre / biti, igrati sam proti trem / mozoljev ne smemo stiskati sami
3. izraža, da se kaj (z)godi brez zunanje spodbude, vpliva: lasje se mu sami kodrajo; baraka se že sama podira; ljubezen je nekaj, kar pride samo / ekspr.: besede so mu kar same letele na papir; pecivo se je kar samo topilo v ustih / snov se lahko vname sama, brez dotika s plamenom
// v zvezi s se poudarja tako dogajanje: stara peč se je podrla sama od sebe; solze so ji kar same od sebe prišle v oči; mislili so, da se bo vse uredilo kar samo od sebe; to ni zraslo samo od sebe; to se razume samo ob sebi; okoliščine same po sebi niso ugodne; to je samo po sebi umevno
4. izraža osebni zaimek: sam ni pil, zato ni maral pijancev; pomagali so nam, čeprav tudi sami nimajo dovolj; drugi so zadovoljni, sam pa mislim, da nekaj ni v redu; po tem pogovoru sama ni vedela, kaj naj si misli
// z osebnim zaimkom poudarja osebo, na katero se nanaša: tudi vi sami ste malo krivi; ti nazori so del njega samega; nje same ni mogel prestrašiti, otroci pa so se bali; ekspr.: želi si pravičnejši svet, on sam pa še zdaleč ni tako pravičen; ti sama me boš spravila v grob
// poudarja pomen besede, na katero se veže: sam njegov nastop je bil izreden; minister je moral odstopiti, predsednik sam pa se je znašel v zelo neprijetnem položaju / gre predvsem za njen odnos do sočloveka, do samega dela
5. v zvezi s se poudarja odnos do osebka
a) v nepredložni zvezi, navadno ujemajoč se v sklonu: samemu ali sam sebi naj pripiše, če bo kaj narobe; s takim ravnanjem škodi samemu sebi; hvali samega ali sam sebe; obvladati samega sebe; samo ali sama sebe je zaničevala / alkoholik ni več gospodar samega sebe; ekspr. ta umetnost je sama sebi namen
b) v predložni zvezi: biti kritičen do samega sebe; norčevati se iz samega sebe; zaupanje v samega sebe, star. v sebe samega; stanovanje sta imela popolnoma sama zase; hiša stoji sama zase; besedilo samo na sebi ni nič posebnega; zmaga nad samim seboj; bila je nezadovoljna s samo seboj
6. v zvezi sam svoj neodvisen, samostojen: sem sam svoj in ravnam, kakor hočem; z zaposlitvijo je postala sama svoja; poročila se je in postala sama svoja gospodinja / knjiž. od nekdaj so bili sami svoji, brez graščakov in grajskih davščin svobodni; ekspr. delam, kar hočem, saj sem sam svoj gospod nisem od nikogar odvisen
// v imenovalniku ednine moškega spola tudi samsvoj čudaški, poseben: govorili so, da je pust in sam svoj človek; ko bi ne bila tako boječa in sama svoja
● star. žena je zaupala možu, da ne bosta več dolgo sama da je noseča; ekspr. sam sebi grob koplje nič ne pazi na zdravje; nar. ne bodi tako sam svoj trmast; nar. zdaj, ko nisem več sama (s seboj), me puščaš v sramoti ko sem noseča; sestre so se poročile, ona pa je ostala sama neporočena, samska; ekspr. ob pogledu na darilo se mu je kar samo smejalo njegov obraz je izražal veliko zadovoljstvo, veselje; preg. nesreča ne pride nikoli sama slabi, neprijetni dogodki se pogosto vrstijo drug za drugim; preg. bog je sam sebi najprej brado ustvaril vsak poskrbi najprej zase; sam.:, nar. sinu so dali ime po meni, tako je želela sama žena; poklicati, zvabiti koga na samo; večkrat je poskusil na samem govoriti z njo; sklenil je, da bo na samem obračunal z njim; hiša stoji na samem
izgradíti -ím dov., izgrádil (ī í) publ.
1. z gradnjo, grajenjem dati čemu dokončno podobo, obliko: izgraditi naselje po načrtu; to turistično območje bo treba še izgraditi dokončati; pren. izgraditi bolj pravičen družbeni sistem
// z gradnjo gospodarskih in drugih objektov doseči višjo stopnjo razvitosti: izgraditi državo / ljudje so z lastnim delom izgradili porušeno domovino obnovili
2. povzročiti pozitiven razvoj osebnosti, zlasti v političnem pogledu: politično izgraditi ljudi; ti ljudje so se izgradili v skupnem boju prim. zgraditi
podánik -a m (ā)
v monarhističnih državah pripadnik monarhije v odnosu do monarha: kralj in njegovi podaniki; biti pravičen vladar svojim podanikom; pren., ekspr. podaniki zla
podlóžnik -a m (ọ̑)
1. do odprave tlačanstva kdor ima določene obveznosti do zemljiškega gospoda: grajski, samostanski podložniki; podložniki in svobodnjaki
2. v monarhističnih državah pripadnik monarhije v odnosu do monarha: bil je pravičen vladar svojim podložnikom / ekspr. šef in njegovi podložniki podrejeni
resnicoljúben -bna -o prid. (ú ū)
ki ljubi resnico: resnicoljuben človek; biti resnicoljuben in pravičen / ekspr. resnicoljubna kritika
tŕd -a -o tudi -ó prid., tŕši (ȓ ŕ)
1. ki se pod pritiskom ne udere, vda (rad): trda blazina, postelja / trd živalski oklep / hoditi po trdem snegu; trda, uhojena pot / ekspr. spati na trdih tleh / trdi svinčnik ki tudi ob večjem pritisku dela manj vidno črto
// ki se ne da (rad) raziti, obdelovati: trda kamnina; trda skala; trd kot beton
// ki se ne da (rad) gnesti, oblikovati: trda snov; trdo testo / ta zemlja je še trda se še ne da (rada) obdelovati / trdi in mehki klobuki
// ki se ne da (rad) rezati, gristi: trd kruh, sir; trda lupina jabolka; trda skorja; trdo meso starih živali / sadje je še trdo še ni sočno, zrelo
2. ki daje pri dotiku, prijemu občutek neugodja: trd ovratnik; trdo poškrobljeno platno; trdo sukno; trdo usnje / trda dlaka / trda, raskava koža na dlaneh
3. ekspr. manj gibljiv, težko gibljiv: ima trde prste; trdo koleno / trd volan / biti ves trd od mraza, strahu / biti trd kakor mrlič negiben, tog
// ki ne izraža, kaže lahkotnosti: trdi gibi; trda hoja / trd izgovor tujih besed / trd ritem
4. nav. ekspr. ki prinaša trpljenje, težave: to so bili trdi časi; trda stvarnost / trdo življenje / trd boj; do tja je še več ur trde hoje naporne; trdo delo težko, težaško / trda preizkušnja huda, težka
5. ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: trd stisk roke; trd udarec po mizi / star. trd spanec trden / knjiž. trda revščina huda, velika / zunaj je trda tema popolna; ekspr. delati do trde noči; knjiž. letos je trda zima huda, zelo mrzla / knjiž.: trde barve močne, izrazite; trda svetloba / trda droga vsako močno mamilo, ki povzroča hitro odvisnost, lahko tudi smrt
6. ekspr. strog, neprizanesljiv: trd, a pravičen mož; biti trd do otrok, z otroki / trd značaj / trda očetova roka / trda pravica / trda kazen
// neuklonljiv, nepopustljiv: trd, neprijazen človek / kljub mučenju je ostal trd in ni ničesar izdal / trd kmet
7. nav. ekspr. ki ne vsebuje, izraža prijaznosti, naklonjenosti: reči kaj s trdim glasom; trd pogled; trde besede / na obrazu so se mu prikazale trde poteze; njegove oči so ostale trde in mrzle
8. nav. ekspr. neobčutljiv, brezčuten: sčasoma je postal trd, nič več ga ni prizadelo
● ekspr. to besedilo bo za prevajalca trd oreh je težko prevedljivo; ekspr. streti trd oreh rešiti težko, neprijetno stvar; trdi pristanek letala pristanek, pri katerem se letalo lahko razbije, poškoduje; pog., ekspr. gostje so že trdi pijani, vinjeni; ta jezik je trd ima sorazmerno malo samoglasnikov; jezik pripovedi je okoren, trd slovnično, stilno neizoblikovan; nizko ranjenec je že trd mrtev; ekspr. učenec je trde glave, ima trdo glavo se težko uči; šport. žarg. trda igra neobzirna, zelo borbena igra; ekspr. ima trdo kožo neprizadeto prenaša žalitve, namigovanja; je žaljivo nevljuden; ekspr. on potrebuje trdo roko odločno, dosledno vodstvo; ekspr. vladati s trdo roko odločno, s silo, nasiljem; ekspr. iti skozi trdo šolo življenja imeti težko življenje; pog. štedilnik na trdo gorivo trdno gorivo; on je trdega srca, ima trdo srce je neusmiljen, neprizanesljiv
♦ agr. trdi sir zorjen sir z manjšim odstotkom vode v brezmastni snovi; trdo vino vino, ki vsebuje veliko kisline, čreslovine, navadno tudi več alkohola; anat. trda mrena zunanja ovojnica centralnega živčevja; trdo nebo sprednji, koščeni del neba; fot. trdi negativ negativ, ki nastane pri predolgo časa trajajoči osvetlitvi ali predolgo časa trajajočem razvijanju; trda gradacija ostro prehajanje od bele barve v črno brez vmesnih sivih tonov; glasb. trdi zastavek zastavek, pri katerem sta glasilki tesno skupaj; jezikosl. trdi l [ł] l, izgovorjen s središčno zaporo, ki jo napravi sprednja jezična ploskev na mehkem nebu; trdi znak osemindvajseta črka ruske ali ustrezna črka nekaterih drugih azbuk; kem. trda voda voda, ki vsebuje raztopljene kalcijeve in magnezijeve soli; kor. trdi copatki za ples na prstih prilagojeno obuvalo s trdo kapico in podplatom; les. trdi les les z razmeroma veliko gostoto; med. trdi čankar razjeda s trdimi robovi, značilna za prvi stadij sifilisa; metal. trdi svinec svinec, ki mu je dodan antimon; trde kovine kovine z veliko trdoto; pravn. trdo ležišče nekdaj poostritev prestajanja zaporne kazni ali ukrep med kazensko preiskavo, po katerem mora kaznjenec, preiskovanec spati na golih deskah; rač. trdi disk naprava z elektronsko opremo in vrtečo se magnetno ploščo za shranjevanje informacij; teh. trdi lot ali trda spajka lot ali spajka z visokim tališčem; tisk. knjiga s trdimi platnicami s platnicami iz debelejše lepenke
vladálec -lca [tudi wladau̯ca] m (ȃ)
zastar. vladar: pravičen vladalec
vodíti1 vódim nedov. (ī ọ́)
1. iti pred kom ali s kom z namenom, da pride na določeno mesto: strežniki vodijo bolnike na preglede; voditi goste v hotelske sobe; voditi kaznjence na zaslišanje; učitelj je otroke previdno vodil proti vrhu / voditi živino na pašo, v hlev goniti
// iti s kom z namenom, da se mu kaj pokaže, razkaže: voditi obiskovalce po razstavi; voditi turiste po mestu
2. držeč koga delati, da se giblje v določeni smeri: voditi slepega človeka / voditi koga za roko, pod roko / voditi konja za uzdo
// držeč koga delati, da pride na določeno mesto: voditi koga čez trg; voditi otroka na drugo stran ceste / bolnika pogosto vodijo na sprehod
3. delati, povzročati, da kdo kam pride: otroci so pogosto vodili domov svoje prijatelje / ekspr.: radovednost ga je vodila k njim iz radovednosti je prihajal; poštarja vodi služba v vse hiše poštar ima tako službo, da prihaja v vse hiše / otroka ne vodijo več v vrtec nimajo ga več v vrtcu
4. iti v premikajoči se skupini pred drugimi: sprevod je vodil zastavonoša / kolono je vodil gasilski avtomobil
5. delati, da se kaj premika, giblje v določeno smer, ima določen položaj: kapitan je sam vodil ladjo; voditi čoln mimo čeri; voditi raketo z zemlje / dobro voditi koso, žago; spretno voditi smuči / z magnetom voditi opilke
// delati, da kaj deluje, poteka na določen način: voditi napravo; daljinsko voditi / voditi proizvodnjo z računalnikom; strokovno voditi delo
6. biti na najvišjem mestu pri usmerjanju dejavnosti
a) kake skupine, skupnosti, organizacije: voditi stranko; umetniško voditi zbor / voditi državo / delegacijo vodi znan politik / samec vodi čredo
b) kake delovne enote: voditi podjetje, šolo, tovarno / voditi prodajni oddelek
// biti na najvišjem mestu pri odločanju o poteku česa: predsednik vodi delo, priprave / sodnik vodi preiskavo / žena vodi gospodinjstvo / voditi sejo, tečaj / voditi televizijsko oddajo / voditi izlet
7. z zgledom, nasveti delati, povzročati, da kdo ravna na določen način: voditi mladino; voditi otroke tako, da se razvijejo njihove sposobnosti; duhovno, moralno voditi
8. delati, da kdo ravna v skladu z določenim ciljem: vodila ga je skrb za otroka
9. biti v določenem prostoru in imeti določeno smer: cesta vodi mimo šole; steza vodi na hrib, po slemenu; stopnice vodijo navzdol / vrata vodijo v spalnico / čez reko vodi most je; pot nas je vodila mimo starega gradu šli smo
// omogočati, da kdo
a) kam pride: cesta vodi do hribovskih kmetij; pren., ekspr. pot, ki vodi v lepše življenje
b) kaj spozna, se s čim seznani: pisec vodi bralca skozi zgodovino teh krajev / sledovi vodijo daleč nazaj
10. s prislovnim določilom delati, povzročati, da se doseže to, kar izraža določilo: vztrajno delo vodi do uspeha; pravičen boj vodi k zmagi
// delati, povzročati, da pride do tega, kar izraža določilo: žalitve vodijo v prepir / tako gospodarjenje vodi v propad
11. opravljati kako dejavnost, s katero se spremljajo določeni dogodki, spreminjanje stanja: voditi evidenco o prebivalstvu / voditi poslovne knjige
12. publ. teči, voziti pred drugimi tekmovalci: vodi mlajši kolesar; tekač je nekaj časa vodil, potem ga je nekdo prehitel
// biti glede na rezultat, točke pred drugimi tekmovalci: naši skakalci vodijo; vodi Francija pred Ukrajino; voditi z dvema točkama
// biti glede na kaj sploh pred drugimi: vodi kandidat nasprotne stranke / voditi z večino glasov
13. publ., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: voditi s kom pogajanja; pisec je že vodil podobno polemiko sodeloval v njej; voditi zapisnik pisati
● pisar. ne vodijo dovolj računa o družbeni pomembnosti teh pojavov ne upoštevajo jih dovolj; ekspr. voditi koga za nos varati ga; publ. v modi vodita Francija in Italija sta najpomembnejši, najboljši; ekspr. tako ravnanje, to nikamor ne vodi izraža odklonilen odnos; preg. če slepec slepca vodi, oba v jamo padeta iskanje nasveta, opore pri enako neizkušenem človeku je pogubno; preg. vse poti vodijo v Rim isti cilj, namen se lahko doseže na različne načine
♦ aer. kontrola letenja vodi letalo daje z zemlje pilotu navodila za krmarjenje; alp. voditi navezo; gled. voditi lutko premikati jo in s tem ustvarjati videz, da je živa; kor. pri plesu vodi moški določa držo in ritem ter usmerja korake, obrate; rad. voditi oddajo neposredno sodelovati pri realizaciji radijske, televizijske oddaje; skrbeti, da oddaja poteka po določenem načrtu; najavljati in komentirati program na prireditvi; šport. voditi žogo premikati jo v določeni smeri z metanjem ob tla ali rahlimi sunki z nogami
nèpravíčen -čna -o prid. (ȅ-ī)
ki ni pravičen: nepravična ocena / nepravični ljudje
objektíven -vna -o prid., objektívnejši (ȋ)
1. ki se pri presojanju, vrednotenju ne ravna po osebnih nagnjenjih, interesih, ampak po dejstvih; nepristranski, pravičen: objektiven človek, sodnik; spoštovali so ga, ker je zmeraj skušal biti objektiven / objektivna kritika; objektivno ocenjevanje
// neodvisen od osebnih nazorov, interesov; neoseben, stvaren: niti realizem niti naturalizem nista povsem objektivna; objektivnih meril za lepoto najbrž ni
2. ki je v skladu z dejanskim, resničnim stanjem, položajem: skušal je priti do objektivnih podatkov; tako govorjenje, pisanje ni objektivno / to je objektivna resnica splošno veljavna
3. ki obstaja neodvisno od človekove zavesti, mišljenja: objektivni zakoni sveta; objektivna resničnost, stvarnost; to je objektivno dejstvo
// ki izhaja iz čutnega, snovnega sveta zunaj osebka: objektivni vzroki nesreče; dosegati uspehe kljub objektivnim težavam; objektivna in subjektivna krivda / objektivne okoliščine / narava je pogost objektivni motiv v realističnem pesništvu
♦ filoz. objektivni idealizem idealizem, ki trdi, da se svet idej da spoznati; fiz. objektivni fotometer fotometer, pri katerem se meri svetloba z merilnim instrumentom, ne z očesom; psih. objektivna metoda v behaviorizmu metoda, ki proučuje zunanje, javno preverljivo vedenje in ravnanje organizmov; šol. naloga objektivnega tipa naloga, ki se more ocenjevati na osnovi objektivnih meril
práveden -dna -o prid. (ȃ)
zastar. pošten2, pravičen: bil je praveden mož
pravíčnež -a m (ȋ)
ekspr. pravičen človek: prevaran pravičnež; on je pretiran pravičnež
pravíčnik -a m (ȋ)
ekspr. pravičen človek: imeli so ga za pravičnika; pravičniki in krivičniki
● knjiž., ekspr. on je še spal spanje pravičnika mirno, trdno spal
Število zadetkov: 17