egoízem -zma m (ī) miselnost, ravnanje, pri katerem človek upošteva samo svoje koristi, sebičnost: ravnal je brez egoizma; v svojem egoizmu ni videl drugih ljudi; egoizem in individualizem
♦ soc. nacionalni egoizem prepričanje o večvrednosti svojega naroda in njegovi pravici do razvoja na škodo drugih
grobokòp -ópa m (ȍ ọ́) star. grobar: grobokop je imel tisti dan veliko dela / sebičnost je grobokop naših skupnih koristi
nasílstvo -a s (ȋ) knjiž. nasilje: uveljaviti se z brezobzirnim nasilstvom / nasilstvo nad umetniškim delom / ekspr. žrtve njegovih nasilstev so bile zlasti mladoletnice posilstev
// ne sme nas prevzeti sebičnost ali nasilstvo nasilnost
samopášnost -i ž (ā) knjiž., ekspr. oblastno, samovoljno vedenje ali ravnanje: borili so se proti samopašnosti fevdalcev / pritoževala se je zaradi njegove samopašnosti / takih samopašnosti niso mogli več prenašati
// objestnost, predrznost: mladostna samopašnost
● zastar. njegova lagodnost in samopašnost sebičnost
samopríd -a m (ȋ) zastar. sebičnost, egoizem: samoprid in samoljubje / to je storil iz samoprida
● zastar. dobil je moč, če je samoprid tako zahteval lastna korist
samoprídnost -i ž (í) star. sebičnost, egoizem: samopridnost in samopašnost / to je storil iz samopridnosti
sebíčje -a s (ȋ) knjiž., redko sebičnost: iz golega sebičja jim ni hotel pomagati
sebíčnost -i ž (ī) lastnost sebičnega človeka: v svoji sebičnosti ni videl drugih ljudi; sebičnost in neodkritosrčnost
solipsízem -zma m (ī) - 1. filoz. nauk, da neizpodbitno, nedvomno obstaja samo zavest osebka, obstoj vsega predmetnega sveta pa s stališča spoznavne teorije ni dokazljiv: taka trditev vodi k solipsizmu; subjektivizem in solipsizem
- 2. knjiž. priznavanje, obravnavanje samo lastnih misli, čustev, problemov, ne pa tudi družbe, objektivnega sveta: očitati komu solipsizem; pesnikov solipsizem / umetnikov oblikovalni solipsizem / egocentrizem in solipsizem sebičnost, samoljubnost