bél -a -o stil. -ó [beu̯] prid. (ẹ́) - 1. ki je take barve kot sneg ali mleko, ant. črn: bel cvet; beli čevlji; bel konj, labod; bel papir; prt je bel; bela barva; obleči belo srajco; bela vrtnica; bleščeče, snežno bel; modrikasto, umazano bel; bel kot mleko, sneg, zid; črno-bel vzorec; belo-modro-rdeča zastava slovenska zastava
// pesn.: bela cesta; bela Ljubljana; bela smrt; belo mesto; v ljudski pesmi, v pravljicah stoji tam beli grad / izobesili so belo zastavo kot znamenje vdaje; publ. naše bele ladje potniške ladje - 2. ki je svetle barve: po nebu plava bel oblaček; bel obraz, vrat; ima belo polt; biti belih lic; mrtvaško, prsteno bel; črno-beli film film, ki kaže sliko samo v vseh odtenkih sive barve, od črne do bele; črno-bela tehnika / pesn.: beli mesec; skozi okno lije bela mesečina; bele zvezde; belo jutro / beli gospodarji so jih izkoriščali ljudje bele rase; bel(i) kruh kruh iz bele moke; bela kava kava z dodatkom mleka; bela moka pšenična moka, ki vsebuje majhno količino otrobov; belo vino vino rumenkaste, zelenkaste barve
// ki ima plodove ali gomolje svetle barve: bel krompir; bela murva / bela detelja
// v zvezi z lasje, brada svetlo siv: častitljivi beli lasje
// ekspr., z oslabljenim pomenom, v zvezi z dan, zora poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: zgodilo se je sredi belega dne; plesali so do belega dne, do bele zore vso noč, do jutra; ob, pri belem dnevu se je sprehajal z njo podnevi; ne skrivaj, javno; to je jasno kot beli dan - 3. redko nepopisan, neizpolnjen: na mizi pred njim je bil bel list / bele lise na zemljevidu neraziskano ozemlje, področje
- 4. nanašajoč se na protirevolucionarje, desničarje: vas je bila med vojno bela / bela garda protirevolucionarna organizacija med narodnoosvobodilnim bojem v Sloveniji; protirevolucionarna organizacija med državljansko vojno po oktobrski revoluciji
● star. bel denar srebrn denar; publ. beli kontinent Antarktika; star. beli menihi cistercijani; publ. beli premog vodna moč, ki se da izkoriščati za pogon elektrarn; publ. beli rudarji delavci na naftnih poljih; Bela hiša sedež predsednika Združenih držav Amerike v Washingtonu; knjiž. bela Istra kraški del Istre; knjiž. knjiga je zagledala beli dan je izšla; publ. bela kuga čezmerno omejevanje rojstev; knjiž. to so bile njene bele noči noči brez spanja; knjiž. bela odeja pokriva zemljo sneg; knjiž. predajati se beli opojnosti veselju, športu v zimski naravi; publ. plazovi v gorah grozijo z belo smrtjo s smrtjo v snegu; star. obleči belo suknjo nastopiti vojaško službo; ekspr. tak delavec je v podjetju bela vrana redkost, izjema; pesn. bela žena smrt; publ. mojstri bele žogice namiznega tenisa; publ. trgovina z belim blagom z dekleti; ekspr. če pravim jaz, da je belo, trdi on, da je črno najini mnenji si popolnoma nasprotujeta; ni ne belo ne črno je neizrazito, nejasno; zelen božič, bela velika noč če o božiču ni snega, je o veliki noči
♦ agr. bela žita pšenica, rž, ječmen, oves; antr. bela rasa; biol. bela krvnička ali belo krvno telesce brezbarvna krvna celica, ki se giblje s panožicami; bot. beli gaber, javor, trn; bela omela grmičasta rastlina z belimi jagodami, ki raste na vejah listnatega drevja, Viscum album; gastr. bela klobasa klobasa z nadevom iz riža ali kaše, mesa in drobovine; bela riba morska riba boljše vrste; belo meso kokošje, telečje meso; geogr. Bela krajina; bele noči kratke, svetle noči v visokih zemljepisnih širinah; grad. beli cement cement, ki je skoraj brez železovih primesi; kem. beli fosfor; bela galica cinkov sulfat; lit. črno-bela tehnika prikazovanje oseb ali dogodkov, pri katerem so nekateri samo pozitivni, drugi pa samo negativni; med. beli tok bel ali rumenkast izcedek iz nožnice; metal. beli žar temperatura, pri kateri zažarijo trdna ali plinasta telesa belo; bela kovina zlitina bakra, cinka in svinca; min. beli svinčenec rudnina svinčev karbonat; obrt. bela vezenina vezenina, narejena z belo nitjo na belo tkanino; polit. bela knjiga zbirka mednarodnih diplomatskih dokumentov, ki jih kaka država objavi o državi, s katero je v sporu; rel. bela barva v bogoslužju simbol čistosti, veselja, luči; bela nedelja prva nedelja po veliki noči; šah. bela figura; bela polja; trg. bela posoda posoda iz porcelana; vet. bela črta trak kit, na katerem so priraščene trebušne mišice; ozka belkasta proga ob nosilnem robu kopita; zool. beli medved; bela uš
bélo prisl.: belo cvesti; belo se oblačiti; belo bleščeči biseri; belo oprana obleka; belo pogrnjena miza / piše se narazen ali skupaj: belo lisast ali belolisast; belo pikčast; belo rožnat; belo siv; belo zelen
● belo me je pogledal jezno; starka je belo strmela vanje tako da se je videla beločnica; ekspr. na grobu je bilo vse belo krizantem zelo veliko belih krizantem
béli -a -o sam.: beli ima potezo kdor igra pri šahu z belimi figurami; kurir je padel v zasedo belih belogardistov, domobrancev; star. ta bela s koso smrt; ekspr. ni črhnil, rekel, zinil ne bele ne črne molčal je; ni povedal svojega mnenja; obrača oči, da se mu vidi belo samo beločnica; na belo mleta pšenica na fino obdelanem mlinskem kamnu; v belo oblečen; ekspr. dobil boš črno na belem napisano izjavo, potrdilo; ekspr. dokazati črno na belem pismeno; neizpodbitno, popolnoma; gore so že v belem pokrite s snegom; pogledati z belim z beločnico; jezno; vipavsko belo belo vino; pog. liter belega in sodo belega vina; v daljavi je bilo videti nekaj belega; nevesta v belem v beli obleki
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
bélša -e [u̯š] ž (ẹ̑) nar. zahodno belkasta krava
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
bolščáti -ím [u̯š] nedov., bólšči; bólščal (á í) nepremično, topo gledati: bolščati izpod čela;
bolščal je vanjo s pijanimi očmi;
nepremično leži in bolšči v strop;
topo bolščati predse / oči mu krvavo bolščijobolščèč -éča -e: mož z bolščečimi očmi
♦ med. bolščeči bolnik bolnik z izbuljenimi očmi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
bolščàv -áva -o [u̯š] prid. (ȁ á) ki bolšči: bolščave žabe / bolščav pogled; sovražne, bolščave oči
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
bolščávost -i [u̯š] ž (á) med. izbuljenost oči: bolščavost pri bazedovki
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
bolšíca in bólšica -e [u̯š] ž (í; ọ́) bolhica: bolhe in bolšice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
bólšjak tudi bólšjek -a [u̯š] m (ọ̑) bolšji iztrebek: bolšjaki na srajci
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
bólšji -a -e [u̯š] (ọ̑) pridevnik od bolha: bolšji pik
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
bólšnik -a [u̯š] m (ọ̑) bot. rastlina z rumenimi jezičastimi cveti, ki raste po nabrežjih, Pulicaria
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
dlákarica -e ž (ȃ) nav. mn., zool., v zvezi uš dlakarica vsaka od uši, ki živi na sesalcih ter jé dlako in prhljaj: uši dlakarice ne sesajo krvi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
gláven2 -vna -o prid. (ā) nanašajoč se na glavo: glavne kosti / glavna uš / redko glavna ruta naglavna ruta
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
gólša -e [u̯š] ž (ọ́) - 1. bolezensko povečana žleza ščitnica: golša ji raste; golšo ima; velika golša
- 2. razširjeni del požiralnika pri pticah in nekaterih žuželkah: nojeva golša; kokoši z velikimi golšami
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
gólšar -ja [u̯š] m (ọ̑) - 1. golob z zelo razvito golšo: sivi golšarji
- 2. ekspr. kdor ima golšo: v tem kraju je precej golšarjev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
gólšarica -e [u̯š] ž (ọ̑) nav. mn., zool. majhne, ploščate sladkovodne ribe z zelo izbočenim spodnjim sprednjim delom telesa, Gasteropelecidae
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
gólšast -a -o [u̯š] prid. (ọ́) ki ima golšo: golšasta ženska
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
gólšav -a -o [u̯š] prid. (ọ́) ki ima golšo: golšav otrok
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
gólšavec -vca [u̯š] m (ọ́) redko kdor ima golšo; golšar
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
gólšavka -e [u̯š] ž (ọ́) ekspr. ženska, ki ima golšo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
gólšavost -i [u̯š] ž (ọ́) bolezensko povečanje žleze ščitnice: preprečevanje golšavosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
gólšec -šca [u̯š] m (ọ̑) bot. rastlina s celimi, nazobčanimi listi in zelenkastimi cveti, Mercurialis: enoletni golšec
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
gólšen -šna -o [u̯š] (ọ̄) pridevnik od golša: golšno tkivo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
gvánten -tna -o prid. (ȃ) nižje pog., v zvezi gvantna uš zajedavec na človeku, ki se zadržuje v obleki; bela uš
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
jélša -e [u̯š] ž (ẹ́) drevo ali grm z nazobčanimi jajčastimi ali srčastimi listi in krogličastimi plodovi: z jelšami obrasel potok;
jelše in vrbe
♦ bot. črna jelša s temnim lubjem, ki raste na vlažnih tleh, Alnus glutinosa; siva jelša z gladkim sivim lubjem in na spodnji strani sivkastimi, gosto dlakavimi listi, Alnus incana; zelena jelša ki raste v gorah kot grm, Alnus viridis
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
jélšev -a -o [u̯š] prid. (ẹ́) nanašajoč se na jelšo: jelšev les;
jelševo listje, lubje / jelšev grm; jelševo drevje / jelšev gozd
● nar. vzhodnoštajersko jelševa gospoda jara gospoda
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
jélševec -vca [u̯š] m (ẹ́) zool. večji sladkovodni rak s širokim glavoprsjem in z dolgim repom, Astacus astacus: okusno meso jelševcev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
jelševína in jélševina -e [u̯š] ž (í; ẹ́) - 1. jelšev les: uporaba krhke jelševine
- 2. redko jelševo drevje, grmovje: ob bregu je rasla visoka jelševina
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
jélševje -a [u̯š] s (ẹ́) jelševo drevje, grmovje: jelševje zarašča travnik;
skriti se v jelševje ob potoku / krčiti jelševje jelšev gozd // delati butare iz jelševja jelševih vej
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
jélševka -e [u̯š] ž (ẹ́) - 1. nar. užitna goba rjavkaste barve, ki raste v šopih na panjih listavcev; mala štorovka: nabirati jelševke
- 2. zool. vodna žuželka z dvema paroma skoraj enakih kril, Sialis lutaria: uporaba jelševke za ribjo hrano
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
jélšje -a [u̯š] s (ẹ̄) jelševje: ob reki so rasli topoli in jelšje;
skriti se med jelšje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
jélšnica -e [u̯š] ž (ẹ̑) nar. majhna pegasta sladkovodna riba z brčicami; babica: vitke jelšnice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
kršélj -a m (ẹ̑) nar. zajedavec na močneje poraslih delih človeške kože, navadno v obraslem delu osramja; sramna uš: imeti kršelje;
nalezel se je kršeljev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
krváv -a -o prid. (ȃ) - 1. nanašajoč se na kri:
- a) v roki je držal krvav nož; krvav sneg; imel je krvave dlani, roke; bolnikovo blato je bilo krvavo / otrok je ves potolčen in krvav; po obrazu je krvav; obveza je že krvava / krvav madež na obleki; srna je puščala krvavo sled / krvavi telečji zrezki / krvava klobasa krvavica
// krvavi žulji / ekspr. pogledal ga je s krvavimi očmi - b) nav. ekspr.: krvavi boji; prišlo je do krvavega konca, obračuna; krvav pretep, zločin; krvave demonstracije; krvava zadušitev revolucije; krvavo dejanje; maščevanje je bilo krvavo / krvave izkušnje iz vojnih let / zavladal je krvav teror
- c) ekspr.: goreti s krvavim plamenom, žarom; oblaki so bili čisto krvavi; krvava zarja
- 2. ekspr. ki se pojavlja v zelo visoki stopnji, v močni obliki: krvava krivica se mu godi; krvava žalitev / to je v krvavem nasprotju / govoril je s krvavo resnobo / moral je plačevati krvave denarje
● ekspr. začel se je krvavi ples bitka, bojevanje; ekspr. potil je krvavi pot zelo se je trudil, trpel; knjiž., ekspr. jokati krvave solze zelo trpeti; ekspr. biti krvav pod kožo nagnjen k strastem, materialnim užitkom; ekspr. roke ima do komolcev krvave zakrivil je veliko smrti; veliko ljudi je pobil
♦ bot. krvavi mlečnik rastlina z zlato rumenimi cveti, ki ima v steblu temno rumen strupen sok, Chelidonium majus; etn., kot grožnja otrokom ubogaj, drugače te bo odneslo krvavo stegno; jur. krvavi denarič sodna pristojbina v srednjem veku v zvezi z umorom ali ubojem; krvavo sodišče; med. krvava griža griža s krvavim blatom; zool. krvava uš škodljiva žuželka, pokrita z belim voščenim puhom, Eriosoma lanigerum
krvávo - 1. prislov od krvav: krava krvavo mokri / piše se narazen ali skupaj krvavo rdeč ali krvavordeč obraz
- 2. ekspr. izraža visoko stopnjo, močno obliko česa: krivda se mu krvavo maščuje; krvavo mi bo plačal; to še krvavo potrebujem; hrane krvavo primanjkuje; krvavo zaslužen denar; krvavo zares gre; sam.: do krvavega ga je pretepel
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
lázica -e ž (ȃ) šalj., redko uš: tam je zelo umazano, lahko stakneš še kako lazico
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
nagláven1 -vna -o prid. (ā) ki je za na glavo: naglavni nakit;
pisane naglavne rute / naglavna svetilka svetilka, ki se nosi na glavi; naglavna uš
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
pogorélščina -e [u̯š tudi lš] ž (ẹ̑) - 1. ekspr. neuspeh, polom: doživeli so veliko pogorelščino
- 2. zastar. prispevki za pogorelce: zbirati pogorelščino
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
polšíca -e [u̯š] ž (í) samica polha: polšica z mladiči
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
polšína -e [u̯š] ž (í) redko - 1. polšja koža: kučma iz polšine
- 2. polšje meso: pečena polšina
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
pólšina in polšína -e [u̯š] ž (ọ̄; í) - 1. redko polšja luknja: polh je prilezel iz polšine
- 2. polšja past: nastavljati polšine
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
pólšji -a -e [u̯š] prid. (ọ̄) nanašajoč se na polhe: prodati polšje kožice;
polšje meso / polšje krzno / polšja luknja / polšji lov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
pólškórenj -rnja [u̯š] m (ọ̑-ọ̑) nav. mn., obrt. škorenj, ki sega približno do srede meč: obuti polškornje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
ríbji -a -e prid. (ȋ) nanašajoč se na ribe: ribji rep;
ribja koščica se mu je zataknila v grlu;
ribja luska, plavut;
nebo je čisto kot ribje oko / ribji samec; ribja jajčeca ikre; ribje meso / ribje jate / ribje jedi; ribja juha; ribja konzerva; ribje olje olje iz svežih jeter ribe trske // ribja hrana hrana za ribe // ribja restavracija restavracija, kjer se streže zlasti z ribjimi jedmi; ribja tržnica / papigi so dali ribjo kost apnenčasto ploščico, ki tvori ogrodje sipe; steznik z ribjimi kostmi z opornicami iz vosov vosatih kitov
● ekspr. ima ribjo kri se sploh ne razburi; ekspr. strmel je vanjo s svojimi ribjimi očmi hladnimi, brezizraznimi
♦ agr. ribji hrbet ali ribja kost oblikovanost trte, pri kateri se šparoni vežejo vodoravno na eno ali na obe strani žične opore; ribja moka krmilo iz posušenih zmletih rib in ribjih odpadkov; fot. ribje oko širokokotni objektiv, ki zajema slikovni kot 180°; gastr. ribji ragu; ribja marinada z marinado polita riba; med. ribja koža kožna bolezen s čezmernim luščenjem povrhnjice; metal. ribje oko okrogla, krhka, svetla lisa s poro ali delcem žlindre v zvaru kot varilska napaka; obl. vzorec ribja kost vzorec z diagonalno lomljenimi črtami; obrt. ribja kost okrasni vbod, s katerim se sestavita dva kosa tkanine; rib. ribji drobiž majhne, gospodarsko nepomembne vrste rib; ribji vložek v ribolovno vodo spuščene ribe za povečanje količine rib v njej; ribja steza umetno narejen prehod za ribe čez visoke vodne pregrade; ribje naselje večja skupina morskih rib iste vrste ali različnih vrst, ki živi na istem prostoru, kraju; um. ribji mehur okras v obliki ribjega mehurja, zlasti kot sestavni del gotskega krogovičja; vet. ribji hrbet nenormalno izbočena hrbtenica pri prašičih; zool. ribji mehur organ, s katerim riba uravnava dviganje ali spuščanje v vodi; ribji orel orel, ki se hrani z ribami, Pandion haliaëtus; ribja pijavka pijavka, ki se prisesa na škrge, kožo rib, Piscicola geometra; ribja trakulja široka trakulja; ribja ušríbje prisl.: ribje hladna ženska; po ribje je lovila zrak; po ribje odpirati usta molče
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
srámen1 -mna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na predel ob zunanjih spolovilih: sramne dlake
♦ anat. sramna ustnica parna kožna guba zunanjega ženskega spolovila; etn. sramni pas pri nekaterih primitivnih ljudstvih oblačilo, navadno obredno, ki pokriva spodnji del trupa; zool. sramna uš zajedavec na močneje poraslih delih človeške kože, navadno v obraslem delu osramja, Phthirus pubis
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
ščítast -a -o prid. (ȋ) ki ima obliko ščita: ščitaste luske;
pikapolonica s ščitastimi perutmi / ščitasta oblika
♦ anat. ščitasti hrustanec ščitu podoben hrustanec v grlu; bot. ščitasti list list, ki ima pecelj sredi listne ploskve; zool. ščitasta uš majhna zajedavska žuželka, ki sesa rastlinske sokove; kapar
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
téčen -čna -o prid., téčnejši (ẹ́ ẹ̄) - 1. ki s svojo hranljivostjo hitro poteši tek: zaradi napornega dela potrebuje tečno hrano; kruh s slanino je tečna malica
- 2. ki se jé s tekom: govedo je našlo tečno pašo, travo; korenčkov sok naredi hrano bolj tečno
- 3. ekspr. ki je zaradi določene lastnosti, pogostnosti komu odveč, nezaželen: podrobni opisi delajo pripoved tečno; tečno govorjenje / tečno delo
- 4. ekspr., v povedni rabi ki z neprimernim vedenjem, govorjenjem povzroča komu neprijetnosti, slabo voljo: če ga vprašam, kam gre, mi reče, da sem tečen; otrok je tečen, ker je lačen in zaspan / biti tečen s svojimi vprašanji
- 5. ekspr. ki si z vztrajnimi, nepopustljivimi prošnjami, zahtevami prizadeva za kaj: tečen nadzornik; prodajalec je tečni stranki zamenjal čevlje; bodi malo tečen, pa ti bodo ustregli; tečen kot podrepna muha, stenica, uš / komarji so tečni
téčno prisl.: tečno govoriti, se vesti; sam.: izogibati se tečnih
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
tólšča -e [u̯š] ž (ọ́) - 1. trdna ali tekoča, v vodi netopna organska snov, ki se uporablja za človeško prehrano in v tehniki: meriti tolščo v mleku / rastlinska, živalska tolšča
- 2. trdna, mazava, v vodi netopna organska snov, pridobljena iz maščobnega tkiva; mast: kitova, zajčja tolšča
● na trebuhu se mu je nabrala tolšča plast podkožne maščobe; nar. stari polhi so v tolšči so debeli; ekspr. njegov obraz se utaplja v tolšči je zelo debel
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
tolščák -a [u̯š] m (á) knjiž. - 1. debel človek: neroden tolščak
- 2. redko pingvin: odprava proučuje življenje tolščakov
♦ bot. divja ali kultivirana rastlina z mesnatim steblom in mesnatimi listi ter belimi, rumenimi ali rdečimi cveti, Portulaca
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
tolščàt -áta -o [u̯š] prid. (ȁ ā) star. debel: tolščat prašič
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
tolščávost -i [u̯š] ž (á) knjiž. debelost: tolščavost ga ovira pri gibanju
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
tólščen -čna -o [u̯š] prid. (ọ̑) maščoben: tolščne blazinice / tolščno tkivo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
tolščénka -e [u̯š] ž (ẹ̄) zool. neparna plavut pri lososih, postrvih med hrbtno in repno plavutjo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
tolščíca -e [u̯š] ž (í) knjiž. debelost: nagnjenost k tolščici
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
tolščôba -e [u̯š] ž (ó) star. maščoba: v tkivu se nabira tolščoba
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
tolščôben -bna -o [u̯š] prid. (ó ō) star. maščoben: tolščobne kapljice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
tolščôbnost -i [u̯š] ž (ó) star. mastnost: tolščobnost mleka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
ujédati -am nedov. (ẹ́) - 1. ekspr. prizadevati si z zlobnimi, ostrimi besedami prizadeti koga: že ves večer me ujeda; ujedati koga pred drugimi / z besedami ujedati koga
- 2. star. pikati: ujedale so jih bolhe, stenice
- 3. star. objedati, uničevati: črv ujeda poljske pridelke; trtna uš ujeda vinograde
- 4. star. gristi, boleti: ta misel me ujeda; brezoseb. ujedalo jih je, da jim je ušel / žalost mu ujeda srce
● star. dim ujeda ščemi, peče v oči; zastar. sovražniki sami sebe ujedajo slabijo, uničujejo; star. ujeda ga po trebuhu ima krčevite bolečine v trebuhu
ujédati se ekspr. - 1. razburjati se, jeziti se: ko bo to izvedel, se bo še bolj ujedal; ujedati se zaradi počasnosti koga; ujedati se na koga, nad kom / ujedati se v članku / še ti pojdi stran, se je ujedal
- 2. prepirati se, prerekati se: celo uro sta se ujedala
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
úš -í ž (ȗ) - 1. majhen zajedavec z zelo sploščenim telesom in brez kril, ki živi na sesalcih in ptičih: uši grizejo; dobiti, imeti uši; obirati, odpravljati, uničevati uši; denarja ima kot berač, cigan uši zelo veliko; fant jé kot uš ima velik tek
// naglavna uš / listne uši zajedavske žuželke, ki sesajo rastlinske sokove
● ekspr. uši so jih nosile, ne noge zelo so bili ušivi; ekspr. saj ga bodo uši pojedle zelo ušiv je; star. pri tej hiši so večkrat pasli uši imeli uši; ekspr. sedel je v zaporu in redil uši imel
♦ zool. bela uš zajedavec na človeku, ki se zadržuje v obleki, Pediculus humanus; krvava, ščitasta uš; prave uši ki pijejo, sesajo kri sesalcev skozi kožo, Siphunculata; ribja uš zajedavski rakec na koži rib, ki sesa kri, Argulus foliaceus; sramna uš zajedavec na močneje poraslih delih človeške kože, navadno v obraslem delu osramja, Phthirus pubis - 2. nizko malovreden, izkoriščevalski človek: ta uš nas že ne bo goljufala; pusti to pisarniško uš pri miru / kot psovka tiho, uš ušiva
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
ušív -a -o prid. (ī í) - 1. ki ima uši: otrok je že spet ušiv; ušiv potepuh / razkuževati ušivo perilo
- 2. ekspr. nepomemben, malovreden: brali so njegove ušive pesmi; za ušivo plačilo so garali v jami / kot psovka kaj boš ti, uš ušiva
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
úška -e ž (ȗ) ekspr. manjšalnica od uš: kaj se praskaš, ali imaš uške
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
zabolščáti -ím tudi zabolščáti se -ím se [u̯š] dov., zabólšči (se); zabólščal (se) (á í) nepremično, topo se zagledati: luči so ugasnile in gledalci so zabolščali na oder;
zabolščal je predse in umolknil;
ko je vstopila, so vsi zabolščali vanjo / z očmi je zabolščal v vrhove dreves
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.