čóba -e ž (ọ́) nav. mn., nar. vzhodno velika živalska ustnica; šoba: konj je grabil travo s slinastimi čobami
// ustnice, usta: Taki imajo še materino mleko na čobah. Kaj ti vedo, kaj je zemlja (F. Godina)
debeléti -ím nedov. (ẹ́ í) redko debeliti se: deblo raste v višino, hkrati pa debeli; spodnja ustnica mu je debelela
dólnji -a -e prid. (ọ̑) ki leži, je nižje; spodnji: ustavil se je pri dolnjem mlinu; dolnji prostori; dolnja ustnica / Dolnje Vreme
♦ geogr. dolnji tok reke zadnji del reke blizu izliva
lápa -e ž (á) nav. mn. (viseča) živalska ustnica: pasje, volčje lape
moléti -ím nedov., tudi môlel (ẹ́ í) segati bolj daleč kot sosednje stvari: psu je molel jezik iz gobca;
iz cunj je molela suha ročica;
kamen moli iz tal;
zgornja ustnica je molela nekoliko čez spodnjo / ogromne skale so molele proti nebu; razvaline molijo v zrak / ekspr. za temi gorami so molele še višje gore so se dvigale // pesn. predmeti nemo molijo v prostranostmolèč -éča- -e: veja, moleča na pot; naprej moleča spodnja ustnica
podrhtéti -ím dov. (ẹ́ í) krajši čas drhteti: spodnja ustnica ji je ob novici podrhtela
povéšati -am nedov. (ẹ́) premikati tako, da je usmerjeno nižje, navzdol: naravnaval in povešal je puško / dvigati in povešati roke / rože so druga za drugo povešale cvete // imeti kaj povešeno: bolna žival poveša rep / rože venejo in povešajo cvete; vrbe povešajo veje do tal
● zadnje čase poveša glavo s povešeno glavo izraža žalost, potrtost; povešati oči imeti usmerjene navzdol; povešati pogled gledati proti tlompovéšati se spreminjati navadni, naravni položaj v smeri navzdol, zlasti v enem delu: streha kozolca se počasi poveša / spodnja ustnica se mu čedalje bolj poveša
prekláti -kóljem dov., prekôlji prekoljíte (á ọ́) - 1. s klanjem razdeliti na dva dela: preklati deblo; udaril je s sekiro in deska se je preklala / preklati poleno na dvoje
- 2. narediti podolgovato odprtino, zarezo v kaj: strela je preklala drevo; brezoseb. macesen je preklalo / oster predmet mu je preklal noht; pri padcu si je preklal ustnico; pren., ekspr. blisk je preklal nebo; rezka bolečina ji je preklala srce
- 3. ekspr. povzročiti prenehanje česa, navadno za krajši čas: mir prekolje vreščeč krik; sirena je preklala jutranjo tišino
preklán -a -o: kača s preklanim jezikom; preklano poleno; preklan na dvoje
● ekspr. oglasil se je s preklanim glasom hripavim, drhtečim; nosi zadaj preklano krilo z razporkom
♦ anat. preklana zgornja ustnica zajčja ustnica
prevésen -sna -o prid. (ẹ̑) knjiž. ki se lahko prevesi: prevesna deska
● knjiž., redko prevesna zgornja ustnica ustnica, ki sega, visi čez spodnjo; zastar. prevesna večina bralcev velika, pretežna
♦ alp. prevesna stena previsna stena; bot. prevesni cvet cvet, ki ima upognjen pecelj
sčásoma prisl. (ā) izraža, da se kaj zgodi po določenem času: sčasoma smo postali prijatelji; nekaj denarja si je sčasoma prihranil / sčasoma se vse izve
// polagoma, počasi: zanimanje za to je začelo sčasoma upadati / zastar. ustnica mu je sčasoma debelela
splahnéti -ím dov. (ẹ́ í) - 1. postati po obsegu manjši: oteklina splahni; nabrekla ustnica je počasi splahnela / postal je bled in lica so mu splahnela; mišice so ji zelo splahnele / ekspr. trebušček mu je splahnel; pren., ekspr. kdor ne zna varčevati, mu denar, premoženje hitro splahni
- 2. ekspr. izginiti, izgubiti se: nasmeh mu je splahnel z obraza / njegova slava je splahnela čez noč / navdušenje, upanje, dobra volja splahni / do jutri mu jeza gotovo splahni
● ekspr. fant je splahnel iz hiše naskrivaj, neopazno odšel; ekspr. dogodek je že vsem splahnel iz spomina so pozabili nanj; star. vode na poplavljenem območju so že splahnele upadle
splahnèl in splahnél -éla -o: splahnela oteklina
srámen1 -mna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na predel ob zunanjih spolovilih: sramne dlake
♦ anat. sramna ustnica parna kožna guba zunanjega ženskega spolovila; etn. sramni pas pri nekaterih primitivnih ljudstvih oblačilo, navadno obredno, ki pokriva spodnji del trupa; zool. sramna uš zajedavec na močneje poraslih delih človeške kože, navadno v obraslem delu osramja, Phthirus pubis
šóba -e ž (ọ́) - 1. debele ali naprej potisnjene, štrleče ustnice: njegov obraz ni lep, ker ima šobo / dojenček je naredil šobo in začel sesati; ustnice je nabrala v šobo
● slabš. držati šobo s šobljenjem kazati nejevoljo, užaljenost; slabš. napeti šobo z našobljenjem pokazati nejevoljo, užaljenost - 2. nav. mn. velika živalska ustnica: mehke konjske šobe; žabja šoba
- 3. nav. mn., nar. zahodno ustnice, usta: odločno stisnjene šobe
- 4. teh. zožujoči se del na koncu priprav za ustvarjanje, oblikovanje, doziranje curka: šoba se je zamašila; uporaba šob / iz šobe je pihal zrak / brizgalna, dušilna, gorilna šoba; šoba uplinjača
štrléti -ím nedov. (ẹ́ í) - 1. biti, stati v položaju pravokotno na podlago, stran od česa: pogladil si je lase, da mu ne bi štrleli; ušesa mu štrlijo / veje dreves štrlijo na vse strani; vlakna na tkanini štrlijo pokonci / pod nosom mu štrlijo brki / ovratnik pri obleki štrli od vratu se ne prilega vratu
- 2. segati bolj daleč od sosednje stvari: zgornja ustnica štrli čez spodnjo; brada mu štrli naprej / bil je tako suh, da so mu štrlela rebra zelo
// žima štrli iz blazine; lasje štrlijo izpod rute
// segati nad okolico: zadaj so štrleli visoki vrhovi gor / dimniki so štrleli v nebo - 3. ekspr. biti zelo poudarjeno izražen: vzgojna misel preveč štrli iz besedila
● ekspr. ta učenec štrli iz drugih je drugačen, boljši od drugih - 4. nar. strmeti: štrlel je v vrata in čakal, da se odprejo
štrlèč -éča -e: štrleče ličnice; štrleča skala
ústna -e ž (ū) knjiž. ustnica: ustna se ji je povesila; v zadregi si je grizla ustne; stisnil je ustni in molčal; spodnja, zgornja ustna / odšla sta s pesmijo na ustnah pojoč
♦ anat. sramna ustna sramna ustnica; bot. ustna del cveta nekaterih rastlin, sestavljen iz enega ali več zraščenih venčnih listov; medena ustna venčni list kukavic, navadno podaljšan v ostrogo; spodnja, zgornja ustna; zool. ustna vsak od dveh mesnatih robov ustne odprtine pri nekaterih sesalcih in ribah; ustnica
ústnica -e ž (ȗ) - 1. vsak od dveh mesnatih robov ustne odprtine
- a) pri človeku: ustnice so mu drhtele od vznemirjenja; barvati, ličiti ustnice; v zadregi si je grizel ustnico; oblizovati si ustnice; stisniti ustnice; zmočiti bolniku ustnice; okrog ustnic so se ji naredili izpuščaji; poljubiti na ustnice; blede, brezkrvne, rdeče ustnice; čutne, debele, mesnate, naprej potisnjene, štrleče, velike ustnice; od mraza pomodrele, razpokane ustnice; spodnja, zgornja ustnica; robovi ustnic; črtalo, rdečilo za ustnice / skriviti ustnice v posmeh; odhajali so s pesmijo na ustnicah pojoč
// zajčja ustnica prirojena preklana zgornja ustnica
● ekspr. le pomočila je ustnice v vino vino je le pokusila; ekspr. v takem položaju ne kaže drugega kot stisniti ustnice se obvladati, potrpeti; ekspr. beseda, prošnja mu je zamrla na ustnicah ni je (do konca) izrekel, povedal - b) pri nekaterih sesalcih in ribah: konjska, pasja ustnica
- 2. muz. posebno oblikovana odprtina cevi, kjer se pod vplivom zračnega toka tvori zvok: ustnice pri orgelskih piščalih
♦ anat. sramna ustnica parna kožna guba zunanjega ženskega spolovila; male, velike sramne ustnice
ústnička -e ž (ȗ) manjšalnica od ustnica: obrazek z majhnim noskom in lepimi ustničkami
ústno -a s (ū) zastar. ustnica: zgornje ustno je nekoliko molelo čez spodnje; poljubil jo je na ustna; odšel je z nasmehom na ustnih
vólčji -a -e [u̯č] prid. (ọ̑) - 1. nanašajoč se na volkove: volčji mladič; volčje tuljenje / volčji brlog; volčje krdelo / volčja krutost
// ekspr. zelo okruten, neusmiljen: človek volčje narave; imeti volčje srce - 2. ekspr. zelo velik: jesti z volčjim tekom; čutiti volčjo lakoto
- 3. ekspr., navadno v povedni rabi, v zvezi z na ki čuti, ima strastno željo po čem: biti volčji na gobe, meso / biti volčji na denar
- 4. ekspr. ki se pojavlja v zelo visoki stopnji, v močni obliki: volčji mraz; volčja zima / volčja tema
● slabš. iti v volčji brlog v skrivališče, zbirališče ničvrednih, slabih ljudi; nar. volčji les grm s po dvema cvetoma v socvetju in rdečimi strupenimi jagodami; puhastolistno kosteličevje; volčja noga preprosto orodje za vlamljanje; volčje žrelo prirojena preklana zgornja ustnica, zgornja čeljust in nebo z jezičkom
♦ bot. volčja češnja strupena gozdna rastlina s črnimi plodovi češnjeve velikosti, Atropa belladonna; volčja jagoda strupena trajnica vlažnih gozdov s črno jagodo med štirimi listi, Paris quadrifolia; etn. volčje noči po ljudskem verovanju dvanajst noči od božiča do svetih treh kraljev, ko se podi po zraku divja jaga, med katero so tudi ljudje, spremenjeni v volkove; les. volčji zobje na žagi zobje v obliki romboida, brušeni navadno poševno; lov. volčja jama jama, ki se napravi za lovljenje volkov; vrtn. volčji bob okrasna rastlina z dlanasto razrezanimi listi in raznobarvnimi cveti v socvetjih, Lupinus; zool. volčji krempelj navadno zakrnel notranji prst na zadnjih nogah pri psu
vólčje prisl.: volčje lačen; volčje siv; po volčje tuliti
vŕhnji -a -e prid. (ȓ) - 1. ki je, leži najvišje: vrhnji gumb na plašču; vrhnja prečka; stati na vrhnji stopnici; vrhnje nadstropje / vrhnja ustnica zgornja ustnica
- 2. ki je na površini, pri površini: vrhnja plast; rodovitna vrhnja zemlja / vrhnje usnje obutve
// ki se nosi nad drugim, na vrhu: vrhnje hlače; odložiti vrhnja oblačila
// v zvezi vrhnja stran stran, ki ima bolj izdelan, lepši videz kot druga stran: vrhnja stran usnja / vrhnja stran listov - 3. knjiž., v zvezi vrhnja stavba nematerialne, duhovne sestavine česa, ki temeljijo na materialnih: zbirati materialna sredstva, iz katerih se vzdržuje vrhnja stavba / duhovna, idejna, kulturna vrhnja stavba
● vrhnja plast prebivalstva družbeno najuglednejša
♦ navt. vrhnje jadro vršno jadro; soc. vrhnja stavba družbe organizacijske in duhovne sestavine družbe, ki temeljijo na družbeni biti
žnábelj -blja m (á) nižje pog. ustnica: držati žnablje skupaj; ugrizniti se v žnabelj; spodnji žnabelj
žnáblo -a s (á) nižje pog. ustnica: imeti otečena, rdeča žnabla; brki nad žnablom
žrêlo -a s (é) - 1. del prebavne in dihalne cevi od nosne votline do grla in požiralnika: hrana prehaja skozi usta in žrelo v požiralnik; vnetje žrela; imeti bolečine v žrelu; žrelo in grlo / kitovo, levje, volčje žrelo
- 2. ekspr. velika ustna odprtina zlasti pri zvereh: zver je odprla, razprla žrelo; dreser je segel tigru globoko v žrelo / pes je odpiral žrelo gobec
// usta: smejal se je, da je široko odpiral žrelo; nastaviti steklenico na žrelo / nasititi lačna žrela lačne živali - 3. ekspr. zevajoča cevasta odprtina česa: topovsko žrelo; žrelo cevi, dimnika / žrelo brezna / žrelo doline, soteske; žrelo ozke ulice
// široka zevajoča odprtina, v katero se kaj daje: dajati snope v žrelo mlatilnice; peč z velikim žrelom - 4. odprtina v zemeljski skorji, skozi katero prihaja na površje lava: lava bruha iz žrela; razpoke v zemlji okrog velikih žrel / ognjeniško žrelo; žrelo vulkana
- 5. čeb. izletna odprtina v panju: odpreti, zapreti čebelam žrelo / namestiti ozko zimsko žrelo / žrelo panja
- 6. navt. odprtina v krovu ladje nad skladiščem za pretovarjanje tovora: spuščati tovor skozi žrelo; žrelo ladijskega skladišča / sidrno žrelo cevasta odprtina na boku sprednjega dela ladje, v kateri leži del sidra
● ekspr. iti volku v žrelo bližati se veliki nevarnosti; ekspr. kozlički so izginili volku v žrelu jih je požrl; ekspr. pasti zmaju v žrelo priti v veliko nevarnost; ekspr. nikar ne sili v levje žrelo ne imej opravka z nevarnim človekom; ekspr. vtakniti glavo v levje žrelo izpostaviti se veliki nevarnosti; ekspr. peklensko žrelo pekel; volčje žrelo prirojena preklana zgornja ustnica, zgornja čeljust in nebo z jezičkom; knjiž., ekspr. žrelo oceana velika globina
♦ alp. žrelo globoka kotlasta globel s strmimi stenami; astr. Lunino žrelo Lunin krater; metal. žrelo zgornji del plavža, kjer se peč polni