víkanje1 -a s (ī)
glagolnik od vikati vikam: med njimi je v navadi vikanje; vikanje in tikanje
♦ jezikosl. polovično ali pogovorno vikanje pri katerem je pomožni glagol v množini, opisni deležnik pa v ednini
víkati1 -am nedov. (ī)
uporabljati v govoru s kom obliko druge osebe množine moškega spola: bil je v dvomih, ali naj jo vika ali tika; vse starejše ljudi vika
● pog. to je vino, da bi ga vikal zelo dobro
víkati2 -am tudi víčem nedov. (ī) 1. oglašati se z visokim glasom: kragulj vika / pujski so vikali cvilili2. ekspr. vzklikati: tekala je okrog in prisrčno vikala 3. star. kričati, vpiti2:
prestrašeno je vikal / kaj pa je, so vikali vsi križem