Slovar slovenskega knjižnega jezika

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 5. 2024.

vŕba -e ž (ŕ) drevo ali grm z dolgimi, šibastimi vejami in ozkimi, podolgovatimi listi: ob potoku rastejo vrbe; stara vrba; upogljive veje vrb; jelše in vrbe / pog. pletarski izdelki iz vrbe iz vrbovega šibja
// vrba žalujka okrasno drevo z visečimi vejami
♦ bot. vrba dvodomno drevo ali grm z navadno spiralasto razvrščenimi listi in cveti v pokončnih mačicah, Salix; bela vrba s suličastimi, svilnato dlakavimi listi, Salix alba; krhka vrba s krhkimi vejami in suličastimi, proti koncu priostrenimi listi, Salix fragilis
kŕhek -a -o tudi -ó prid. (ŕ) 
  1. 1. ki se (rad) lomi, drobi: krhki tobakovi listi; krhka kamnina, rudnina; krhka kost; krhke veje drevesa; snov je porozna in krhka
    ♦     bot. krhka vrba vrba s krhkimi vejami in suličastimi, proti koncu priostrenimi listi, Salix fragilis; gastr. krhko testo gneteno testo, ki vsebuje precej maščobe; gozd. krhek les; vet. krhko kopito
    // ekspr. ki nima več popolnosti svojih značilnosti: njegovo zdravje je zelo krhko / krhki upi; krhka sreča / krhki poslovni odnosi / krhek glas
  2. 2. ki daje videz šibkosti, neodpornosti: krhka je in nežna / krhko otroško telo / ekspr. krhka lepota
žálosten -tna -o prid., žálostnejši (á) 
  1. 1. ki je v stanju žalosti: tolažiti žalostnega človeka; žalosten je zaradi smrti očeta; v nesreči so žalostni vzdihovali; ekspr. do smrti, na smrt žalosten / v osmrtnicah z žalostnim srcem sporočamo
    // ki izraža, kaže žalost: žalosten obraz, pogled / žalostno petje
  2. 2. v povedni rabi ki občuti žalost, nezadovoljstvo ob čem: žalostni so, ker jim ne pišejo / star. žalosten je svojih otrok nezadovoljen je z njimi
  3. 3. ki vsebuje kaj, kar povzroča žalost, duševno bolečino: obujati žalostne spomine; žalostna misel, novica / v osmrtnicah sporočamo žalostno vest
    // ki vzbuja sočutje, obžalovanje: žalosten konec zgodbe; žalostno dejanje / odpravljati žalostne posledice povodnji
    // poln žalosti, trpljenja: biti kriv žalostne nesreče, usode koga / žalostni časi; žalostne razmere; žalostno življenje / žalostna zgodba / žalostne izkušnje
  4. 4. ekspr. enoličen, pust: žalostna pokrajina / žalostna jesenska polja prazna, pusta
    // ki je sive, temne barve: žalosten videz knjige / žalostna megla / žalosten jesenski dan meglen, deževen; žalostno vreme / žalostne barve
    // medel, slaboten: žalostna razsvetljava; žalostno jesensko sonce
  5. 5. ekspr. zelo slab: žalosten videz avtomobila po nesreči; hiša je v žalostnem stanju / žalostno znanje / ima žalostne nazore o življenju; žalosten sloves nekaterih gostiln / da se kaj takega lahko pripeti tudi drugim, je žalostna tolažba zame
    // zelo nizek: številke o naraščanju proizvodnje so žalostne / žalostna udeležba na sestanku / dobiti bolj žalostno pomoč
    ●     publ. žalosten rekord ceste prvo mesto po številu nesreč; zastar. žalostna koračnica žalna koračnica; star. žalostna pesem žalostinka; iron. vitez žalostne postave kdor zaradi svojega vedenja, videza vzbuja usmiljenje, sočutje; knjiž. žalostna vrba vrba žalujka
    ♦     rel. Žalostna Mati božja; um. slika, kip Žalostne Matere božje slika, kip sedeče Kristusove matere z mrtvim sinom v naročju
žalújka -e ž (ȗ) 
  1. 1. vrtn. rastlina, katere veje, mladike se pri rasti usmerjajo navzdol; povešavka: to drevo je žalujka / breza žalujka
  2. 2. v zvezi vrba žalujka okrasno drevo z visečimi vejami: vrba žalujka je povešala veje do vodne gladine; obrežje z vrbami žalujkami
žálostnica -e ž (á) knjiž. žalostinka, elegija: pesnik je mrtvemu prijatelju napisal žalostnico / pesem žalostnica
● pesn. solze žalostnice solze žalosti; knjiž. vrba žalostnica vrba žalujka
lupíti in lúpiti -im nedov. (ī ú) 
  1. 1. odstranjevati lupino, kožo: lupiti jabolka, krompir, pomarančo; lupiti jajce; lupiti z nožem, s prsti / lupiti oreh odstranjevati zeleno lupino
    // odstranjevati lubje: lupiti deblo; vrba se rada lupi
  2. 2. ekspr., redko izkoriščati, odirati: strašno je lupil svoje dolžnike
odgánjati -am nedov. (ȃ) 
  1. 1. delati, povzročati, da kdo zapusti določen kraj, prostor: odganjati radovedneže / odganjati konju brenclje; z obema rokama si je odganjal muhe / klopotci odganjajo ptice / odganjati koga od hiše poditi
    // delati, povzročati, da kaj pri kom preneha obstajati, ne nastopi: odganjati strah, žalost / odganjati težke misli, skrbi; težko je odganjal spanec
  2. 2. ekspr. odvračati, odbijati: s takim nastopom odganja sodelavce / že naslov knjige bralce odganja
  3. 3. delati poganjke: drevesa so začela odganjati / vrba že odganja mačice
odgnáti -žênem dov., stil. odženó (á é) 
  1. 1. narediti, povzročiti, da odide navadno žival pod nadzorstvom na določeno mesto: odgnati krave iz hleva; živino so že odgnali v planino / ekspr. vse moške so pobrali in odgnali v taborišče
  2. 2. narediti, povzročiti, da kdo zapusti določen kraj prostor: odgnati radovedneže / odgnal si je muho s čela / navsezadnje so sitneža le odgnali od hiše spodili; fant se ni pustil odgnati odpraviti
    // ekspr. visoka vstopnina je odgnala precej obiskovalcev zaradi visoke vstopnine so odšli
    // narediti, povzročiti, da kaj pri kom preneha obstajati, ne nastopi: odgnati bolezen, strah, žalost / odgnati neprijetne misli, skrbi
  3. 3. ekspr. odvrniti, odbiti: s svojim nastopom je odgnal sodelavce / njena neprijaznost je odgnala goste
  4. 4. narediti poganjke: ko gomolji odženejo, jih je treba presaditi / vrba je že odgnala mačice
rdèč rdéča -e prid. (ȅ ẹ́) 
  1. 1. ki je take barve kot kri ali (zrele) jagode: rdeč cvet; rdeč dežnik; rdeča obleka; rdeče strehe hiš; bordo rdeč plašč temno rdeč; ciklamno, krvavo, svetlo, temno rdeč; kardinalsko rdeč rdeč z vijoličastim odtenkom; kot češnja rdeče ustnice; rdeč kot kri; belo-modro-rdeč trak / šopek rdečih nageljnov, vrtnic / koncert za rdeči abonma z vstopnicami rdeče barve; rdeči svinčnik svinčnik z rdečim vložkom; vojaki z rdečo zvezdo na kapi partizani, vojaki Jugoslovanske ljudske armade
    // žarg. na semaforju se prižge, sveti rdeča luč svetlobni prometni znak, ki pomeni prepoved prometa v določeni smeri
    // pog. zapeljal je v rdečo luč v križišče, ko je bila na semaforju prižgana rdeča luč
    // Rdeča kapica; Rdeče morje
  2. 2. ki je rdečkaste barve: človek z rdečimi lasmi; imeti rdeč obraz; koža je postala rdeča in boleča; bila je vsa potna in rdeča; rdeč kot kuhan rak zelo; od jeze, napora, razburjenja je postal rdeč je zardel
    // jabolka so že rdeča zrela
    // rdeče vino
    // ki ima plodove ali gomolje rdečkaste barve: saditi rdeči krompir; grmi rdečega ribeza; rdeča pesa / rdeče zelje / (rdeča) jagoda; (rdeča) redkvica
  3. 3. nav. ekspr. nanašajoč se na socializem, komunizem: vzhod je rdeč; rdeča revolucija / pog. tudi jaz imam rdečo izkaznico sem član Zveze komunistov Jugoslavije; na čelu sprevoda je plapolala rdeča zastava zastava s srpom in kladivom
    // Rdeča armada je sodelovala pri osvoboditvi Beograda sovjetska armada
    ●     ekspr. rdeči bojevnik (severnoameriški) Indijanec; rdeči kotiček nekdaj prostor v podjetju, ustanovi, namenjen politični, kulturni dejavnosti; Rdeči križ mednarodna zdravstvena organizacija; pog. rdeči križ rešilni avtomobil; ekspr. posaditi, spustiti komu rdečega petelina na streho zažgati komu hišo; publ. rdeči planet Mars; Rdeči polmesec v muslimanskih državah mednarodna zdravstvena organizacija; ekspr. cenzor je večkrat uporabil rdeči svinčnik prečrtal, prepovedal objavo določenega (dela) besedila; publ. rdeči telefon neposredna telekomunikacijska povezava med vladama Združenih držav Amerike in Sovjetske zveze; žarg., igr. priti ven z rdečo barvo izigrati karto z rdečim znakom; rdeča garda oborožene enote proletariata v oktobrski revoluciji in državljanski vojni po njej; ekspr. mož z rdečo kapo prometnik (na železnici); publ. prižgati rdečo luč za gradnjo uradno prepovedati gradnjo; ekspr. to je rdeča nit vseh pogovorov bistveni sestavni del; knjiž. hiše z rdečo svetilko javne hiše
    ♦     agr. rdeči astrahan, delišes; rdeči ožig glivična bolezen vinske trte, ki se kaže v rdečih pegah na listih; rdeči pajek pršica; rdeča maža rdečkasto rjava prevleka, ki se razvije na površini nekaterih vrst sira; anat. rdeči kostni mozeg mozeg z mnogo rdečih krvničk; biol. rdeča krvnička ali rdeče krvno telesce krvna celica, ki vsebuje hemoglobin; bot. rdeči bor; rdeča detelja detelja z ovalnimi listi in rdečimi cveti, Trifolium incarnatum; rdeča mušnica mušnica z živo rdečim klobukom, delno prekritim z belimi pikami, Amanita muscaria; rdeča vrba; geogr. Rdeča Istra južna Istra, za katero je značilna rdeča prst; kem. rdeči fosfor; rdeče blato usedlina železovega hidroksida, ki nastaja kot odpadek pri proizvodnji glinice ali aluminija; metal. rdeči žar temperatura, pri kateri zažarijo trdna ali plinasta telesa rdeče; rdeča litina zlitina bakra s kositrom, cinkom in svincem; rdeča med med z majhnim odstotkom cinka; tombak; petr. rdeči peščenjak; rdeča glina; rel. rdeča barva v bogoslužju simbol ljubezni, mučeništva; voj. rdeči našitki našitki, ki označujejo čin razvodnika ali desetarja; vrtn. rdeči goriški radič; rdeča leska okrasni grm z rdečimi listi, Corylus maxima var. purpurea; zgod. rdeča pomoč pred drugo svetovno vojno mednarodna revolucionarna delavska organizacija za pravno, denarno pomoč stavkajočim, političnim zapornikom; boji med rdečo in belo rožo boji od 1455 do 1485 med dvema angleškima kraljevskima rodbinama, od katerih je imela ena za simbol rdečo, druga pa belo vrtnico; zool. rdeča mravlja mravlja, ki je rdeče barve in uničuje mrčes, Formica rufa; rdeča vetrnica
máčica -e ž (ā) 
  1. 1. manjšalnica od mačka: mačice in psički se igrajo na dvorišču; mlade mačice; dekle je razposajeno kot mačica / ekspr. našo mačico imamo vsi radi mačko
  2. 2. pog., ekspr. ljubka, mikavna ženska: spoznal sem ljubko mačico / kot nagovor te zebe, mačica
  3. 3. nav. mn. socvetje v obliki podolgovate kepice: mačice se osipajo; vrba je že pognala rumene mačice / leskove mačice
    ♦     bot. socvetje, značilno za skupino brezvenčnic
    // vejica s takim socvetjem: nalomiti mačic
  4. 4. ekspr., redko večja snežinka: redke bele mačice letijo po zraku
múcka -e ž (ȗ) 
  1. 1. ljubk. mačka: mucka čepi na peči in prede; mucke se igrajo na dvorišču / okrog mačke je bilo pet (mladih) muck
  2. 2. pog., ekspr. ljubka, mikavna ženska ali otrok: kakšno (ljubko) mucko ima / kot nagovor te zebe, mucka
  3. 3. nav. mn., pog. socvetje v obliki podolgovate kepice; mačica: vrba že odganja mucke
    // vejica s takim socvetjem: dati mucke v vazo
  4. 4. pog. kosem, kosmič, svaljek: v črnilniku so se nabrale mucke; krpa ne pušča muck; pomesti prah in mucke izpod postelje
  5. 5. otr. strdek smrklja (v nosu): vzeti mucko iz nosa
mužéven -vna -o prid. (ẹ́ ẹ̄) 
  1. 1. ki je v stanju, ko se pojavi pod lubjem v času rasti tekočina: muževna vrba; drevo je, postane muževno / muževne veje
  2. 2. nar. blaten, močviren: žabe so čofotale po muževnem izlivu / muževen marec deževen, vlažen; muževno vreme
matór -a -o prid. (ọ̄) zastar. star, prileten: mator človek; mator postajam / mator konj; vrba je že nekam matora / zdaj si star in mator; mator starec izčrpan, oslabel
pletárski -a -o prid. (á) nanašajoč se na pletarje ali pletarstvo: pletarski izdelki / pletarski obrat; pletarska delavnica, obrt / pletarska vrba
drévcast -a -o prid. (ẹ́) bot., v zvezi drevcasta vrba do pol metra visok alpski grmič s širokimi, spodaj modrikastimi listi, Salix arbuscula
dúplast -a -o prid. (ú) ki ima duplino, duplo: duplasta vrba; duplasto deblo
krhlíca -e ž (í) bot. krhka vrba: zasaditi krhlico
vrbáča -e ž (á) nar. vzhodnoštajersko vrba: vrbače ob potoku
vŕbica -e ž (ŕ) nav. ekspr. manjšalnica od vrba: mlada vrbica ob vodi / privezati drevesce h kolu z vrbico vrbovo šibico
vŕbin -a -o (ȓ) pridevnik od vrba: vrbina korenina
Število zadetkov: 20