drévcast -a -o prid. (ẹ́) bot., v zvezi drevcasta vrba do pol metra visok alpski grmič s širokimi, spodaj modrikastimi listi, Salix arbuscula
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 5. 2024.
dúplast -a -o prid. (ú) ki ima duplino, duplo: duplasta vrba;
duplasto deblo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 5. 2024.
kŕhek -a -o tudi -ó prid. (ŕ) - 1. ki se (rad) lomi, drobi: krhki tobakovi listi; krhka kamnina, rudnina; krhka kost; krhke veje drevesa; snov je porozna in krhka
♦ bot. krhka vrba vrba s krhkimi vejami in suličastimi, proti koncu priostrenimi listi, Salix fragilis; gastr. krhko testo gneteno testo, ki vsebuje precej maščobe; gozd. krhek les; vet. krhko kopito
// ekspr. ki nima več popolnosti svojih značilnosti: njegovo zdravje je zelo krhko / krhki upi; krhka sreča / krhki poslovni odnosi / krhek glas - 2. ki daje videz šibkosti, neodpornosti: krhka je in nežna / krhko otroško telo / ekspr. krhka lepota
kŕhko in krhkó prisl.: čriček se je oglašal otožno in krhko
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 5. 2024.
krhlíca -e ž (í) bot. krhka vrba: zasaditi krhlico
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 5. 2024.
lupíti in lúpiti -im nedov. (ī ú) - 1. odstranjevati lupino, kožo: lupiti jabolka, krompir, pomarančo; lupiti jajce; lupiti z nožem, s prsti / lupiti oreh odstranjevati zeleno lupino
// odstranjevati lubje: lupiti deblo; vrba se rada lupi - 2. ekspr., redko izkoriščati, odirati: strašno je lupil svoje dolžnike
lupíti se in lúpiti se navadno v zvezi s koža izgubljati zgornje, zunanje plasti: po bolezni, močnem sončenju se koža lupi / lupiti se v luskah / pog. hrbet se mu lupi koža na hrbtu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 5. 2024.
máčica -e ž (ā) - 1. manjšalnica od mačka: mačice in psički se igrajo na dvorišču; mlade mačice; dekle je razposajeno kot mačica / ekspr. našo mačico imamo vsi radi mačko
- 2. pog., ekspr. ljubka, mikavna ženska: spoznal sem ljubko mačico / kot nagovor te zebe, mačica
- 3. nav. mn. socvetje v obliki podolgovate kepice: mačice se osipajo; vrba je že pognala rumene mačice / leskove mačice
♦ bot. socvetje, značilno za skupino brezvenčnic
// vejica s takim socvetjem: nalomiti mačic - 4. ekspr., redko večja snežinka: redke bele mačice letijo po zraku
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 5. 2024.
matór -a -o prid. (ọ̄) zastar. star, prileten: mator človek;
mator postajam / mator konj; vrba je že nekam matora / zdaj si star in mator; mator starec izčrpan, oslabel
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 5. 2024.
múcka -e ž (ȗ) - 1. ljubk. mačka: mucka čepi na peči in prede; mucke se igrajo na dvorišču / okrog mačke je bilo pet (mladih) muck
- 2. pog., ekspr. ljubka, mikavna ženska ali otrok: kakšno (ljubko) mucko ima / kot nagovor te zebe, mucka
- 3. nav. mn., pog. socvetje v obliki podolgovate kepice; mačica: vrba že odganja mucke
// vejica s takim socvetjem: dati mucke v vazo - 4. pog. kosem, kosmič, svaljek: v črnilniku so se nabrale mucke; krpa ne pušča muck; pomesti prah in mucke izpod postelje
- 5. otr. strdek smrklja (v nosu): vzeti mucko iz nosa
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 5. 2024.
mužéven -vna -o prid. (ẹ́ ẹ̄) - 1. ki je v stanju, ko se pojavi pod lubjem v času rasti tekočina: muževna vrba; drevo je, postane muževno / muževne veje
- 2. nar. blaten, močviren: žabe so čofotale po muževnem izlivu / muževen marec deževen, vlažen; muževno vreme
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 5. 2024.
odgánjati -am nedov. (ȃ) - 1. delati, povzročati, da kdo zapusti določen kraj, prostor: odganjati radovedneže / odganjati konju brenclje; z obema rokama si je odganjal muhe / klopotci odganjajo ptice / odganjati koga od hiše poditi
// delati, povzročati, da kaj pri kom preneha obstajati, ne nastopi: odganjati strah, žalost / odganjati težke misli, skrbi; težko je odganjal spanec - 2. ekspr. odvračati, odbijati: s takim nastopom odganja sodelavce / že naslov knjige bralce odganja
- 3. delati poganjke: drevesa so začela odganjati / vrba že odganja mačice
odgánjati se skakati, poganjati se: odganjal se je od drevesa do drevesa / te živali se odganjajo z obema nogama hkrati
odganjajóč -a -e: njegove odganjajoče besede so ga pregnale od doma; odganjajoče drevje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 5. 2024.
odgnáti -žênem dov., stil. odženó (á é) - 1. narediti, povzročiti, da odide navadno žival pod nadzorstvom na določeno mesto: odgnati krave iz hleva; živino so že odgnali v planino / ekspr. vse moške so pobrali in odgnali v taborišče
- 2. narediti, povzročiti, da kdo zapusti določen kraj prostor: odgnati radovedneže / odgnal si je muho s čela / navsezadnje so sitneža le odgnali od hiše spodili; fant se ni pustil odgnati odpraviti
// ekspr. visoka vstopnina je odgnala precej obiskovalcev zaradi visoke vstopnine so odšli
// narediti, povzročiti, da kaj pri kom preneha obstajati, ne nastopi: odgnati bolezen, strah, žalost / odgnati neprijetne misli, skrbi - 3. ekspr. odvrniti, odbiti: s svojim nastopom je odgnal sodelavce / njena neprijaznost je odgnala goste
- 4. narediti poganjke: ko gomolji odženejo, jih je treba presaditi / vrba je že odgnala mačice
odgnáti se skočiti, pognati se: plesalec se je visoko odgnal; z vso silo se je odgnal in preskočil potok / žarg., šport. na startu se je preslabo odgnal odrinil
● knjiž. razprava se je po kvaliteti daleč odgnala je zelo kvalitetna
odgnán -a -o: deček, odgnan od mize, je jokal v kotu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 5. 2024.
pletárski -a -o prid. (á) nanašajoč se na pletarje ali pletarstvo: pletarski izdelki / pletarski obrat; pletarska delavnica, obrt / pletarska vrba
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 5. 2024.
rdèč rdéča -e prid. (ȅ ẹ́) - 1. ki je take barve kot kri ali (zrele) jagode: rdeč cvet; rdeč dežnik; rdeča obleka; rdeče strehe hiš; bordo rdeč plašč temno rdeč; ciklamno, krvavo, svetlo, temno rdeč; kardinalsko rdeč rdeč z vijoličastim odtenkom; kot češnja rdeče ustnice; rdeč kot kri; belo-modro-rdeč trak / šopek rdečih nageljnov, vrtnic / koncert za rdeči abonma z vstopnicami rdeče barve; rdeči svinčnik svinčnik z rdečim vložkom; vojaki z rdečo zvezdo na kapi partizani, vojaki Jugoslovanske ljudske armade
// žarg. na semaforju se prižge, sveti rdeča luč svetlobni prometni znak, ki pomeni prepoved prometa v določeni smeri
// pog. zapeljal je v rdečo luč v križišče, ko je bila na semaforju prižgana rdeča luč
// Rdeča kapica; Rdeče morje - 2. ki je rdečkaste barve: človek z rdečimi lasmi; imeti rdeč obraz; koža je postala rdeča in boleča; bila je vsa potna in rdeča; rdeč kot kuhan rak zelo; od jeze, napora, razburjenja je postal rdeč je zardel
// jabolka so že rdeča zrela
// rdeče vino
// ki ima plodove ali gomolje rdečkaste barve: saditi rdeči krompir; grmi rdečega ribeza; rdeča pesa / rdeče zelje / (rdeča) jagoda; (rdeča) redkvica - 3. nav. ekspr. nanašajoč se na socializem, komunizem: vzhod je rdeč; rdeča revolucija / pog. tudi jaz imam rdečo izkaznico sem član Zveze komunistov Jugoslavije; na čelu sprevoda je plapolala rdeča zastava zastava s srpom in kladivom
// Rdeča armada je sodelovala pri osvoboditvi Beograda sovjetska armada
● ekspr. rdeči bojevnik (severnoameriški) Indijanec; rdeči kotiček nekdaj prostor v podjetju, ustanovi, namenjen politični, kulturni dejavnosti; Rdeči križ mednarodna zdravstvena organizacija; pog. rdeči križ rešilni avtomobil; ekspr. posaditi, spustiti komu rdečega petelina na streho zažgati komu hišo; publ. rdeči planet Mars; Rdeči polmesec v muslimanskih državah mednarodna zdravstvena organizacija; ekspr. cenzor je večkrat uporabil rdeči svinčnik prečrtal, prepovedal objavo določenega (dela) besedila; publ. rdeči telefon neposredna telekomunikacijska povezava med vladama Združenih držav Amerike in Sovjetske zveze; žarg., igr. priti ven z rdečo barvo izigrati karto z rdečim znakom; rdeča garda oborožene enote proletariata v oktobrski revoluciji in državljanski vojni po njej; ekspr. mož z rdečo kapo prometnik (na železnici); publ. prižgati rdečo luč za gradnjo uradno prepovedati gradnjo; ekspr. to je rdeča nit vseh pogovorov bistveni sestavni del; knjiž. hiše z rdečo svetilko javne hiše
♦ agr. rdeči astrahan, delišes; rdeči ožig glivična bolezen vinske trte, ki se kaže v rdečih pegah na listih; rdeči pajek pršica; rdeča maža rdečkasto rjava prevleka, ki se razvije na površini nekaterih vrst sira; anat. rdeči kostni mozeg mozeg z mnogo rdečih krvničk; biol. rdeča krvnička ali rdeče krvno telesce krvna celica, ki vsebuje hemoglobin; bot. rdeči bor; rdeča detelja detelja z ovalnimi listi in rdečimi cveti, Trifolium incarnatum; rdeča mušnica mušnica z živo rdečim klobukom, delno prekritim z belimi pikami, Amanita muscaria; rdeča vrba; geogr. Rdeča Istra južna Istra, za katero je značilna rdeča prst; kem. rdeči fosfor; rdeče blato usedlina železovega hidroksida, ki nastaja kot odpadek pri proizvodnji glinice ali aluminija; metal. rdeči žar temperatura, pri kateri zažarijo trdna ali plinasta telesa rdeče; rdeča litina zlitina bakra s kositrom, cinkom in svincem; rdeča med med z majhnim odstotkom cinka; tombak; petr. rdeči peščenjak; rdeča glina; rel. rdeča barva v bogoslužju simbol ljubezni, mučeništva; voj. rdeči našitki našitki, ki označujejo čin razvodnika ali desetarja; vrtn. rdeči goriški radič; rdeča leska okrasni grm z rdečimi listi, Corylus maxima var. purpurea; zgod. rdeča pomoč pred drugo svetovno vojno mednarodna revolucionarna delavska organizacija za pravno, denarno pomoč stavkajočim, političnim zapornikom; boji med rdečo in belo rožo boji od 1455 do 1485 med dvema angleškima kraljevskima rodbinama, od katerih je imela ena za simbol rdečo, druga pa belo vrtnico; zool. rdeča mravlja mravlja, ki je rdeče barve in uničuje mrčes, Formica rufa; rdeča vetrnica
rdéče prisl.: cveteti, žareti rdeče; rdeče natisnjen naslov; pog. ta barva vleče na rdeče / piše se narazen ali skupaj: rdeče pikčasto ali rdečepikčasto blago; rdeče rjav
rdéči -a -e sam.: ekspr. rdeči so zmagali partizani; komunistična stranka, levičarji; žarg. posodi mi dva rdeča bankovca za sto dinarjev; rdeče se vendar razlikuje od zelenega; pog. dva deci rdečega mi dajte rdečega vina
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 5. 2024.
vŕba -e ž (ŕ) drevo ali grm z dolgimi, šibastimi vejami in ozkimi, podolgovatimi listi: ob potoku rastejo vrbe;
stara vrba;
upogljive veje vrb;
jelše in vrbe / pog. pletarski izdelki iz vrbe iz vrbovega šibja // vrba žalujka okrasno drevo z visečimi vejami
♦ bot. vrba dvodomno drevo ali grm z navadno spiralasto razvrščenimi listi in cveti v pokončnih mačicah, Salix; bela vrba s suličastimi, svilnato dlakavimi listi, Salix alba; krhka vrba s krhkimi vejami in suličastimi, proti koncu priostrenimi listi, Salix fragilis
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 5. 2024.
vrbáča -e ž (á) nar. vzhodnoštajersko vrba: vrbače ob potoku
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 5. 2024.
vŕbica -e ž (ŕ) nav. ekspr. manjšalnica od vrba: mlada vrbica ob vodi / privezati drevesce h kolu z vrbico vrbovo šibico
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 5. 2024.
vŕbin -a -o (ȓ) pridevnik od vrba: vrbina korenina
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 5. 2024.
žálosten -tna -o prid., žálostnejši (á) - 1. ki je v stanju žalosti: tolažiti žalostnega človeka; žalosten je zaradi smrti očeta; v nesreči so žalostni vzdihovali; ekspr. do smrti, na smrt žalosten / v osmrtnicah z žalostnim srcem sporočamo
// ki izraža, kaže žalost: žalosten obraz, pogled / žalostno petje - 2. v povedni rabi ki občuti žalost, nezadovoljstvo ob čem: žalostni so, ker jim ne pišejo / star. žalosten je svojih otrok nezadovoljen je z njimi
- 3. ki vsebuje kaj, kar povzroča žalost, duševno bolečino: obujati žalostne spomine; žalostna misel, novica / v osmrtnicah sporočamo žalostno vest
// ki vzbuja sočutje, obžalovanje: žalosten konec zgodbe; žalostno dejanje / odpravljati žalostne posledice povodnji
// poln žalosti, trpljenja: biti kriv žalostne nesreče, usode koga / žalostni časi; žalostne razmere; žalostno življenje / žalostna zgodba / žalostne izkušnje - 4. ekspr. enoličen, pust: žalostna pokrajina / žalostna jesenska polja prazna, pusta
// ki je sive, temne barve: žalosten videz knjige / žalostna megla / žalosten jesenski dan meglen, deževen; žalostno vreme / žalostne barve
// medel, slaboten: žalostna razsvetljava; žalostno jesensko sonce - 5. ekspr. zelo slab: žalosten videz avtomobila po nesreči; hiša je v žalostnem stanju / žalostno znanje / ima žalostne nazore o življenju; žalosten sloves nekaterih gostiln / da se kaj takega lahko pripeti tudi drugim, je žalostna tolažba zame
// zelo nizek: številke o naraščanju proizvodnje so žalostne / žalostna udeležba na sestanku / dobiti bolj žalostno pomoč
● publ. žalosten rekord ceste prvo mesto po številu nesreč; zastar. žalostna koračnica žalna koračnica; star. žalostna pesem žalostinka; iron. vitez žalostne postave kdor zaradi svojega vedenja, videza vzbuja usmiljenje, sočutje; knjiž. žalostna vrba vrba žalujka
♦ rel. Žalostna Mati božja; um. slika, kip Žalostne Matere božje slika, kip sedeče Kristusove matere z mrtvim sinom v naročju
žálostno - 1. prislov od žalosten: žalostno se držati; žalostno živeti; žalostno smešen
♦ muz. žalostno označba za izraz izvajanja triste - 2. ekspr., v povedni rabi zelo slabo: pri sosedu je žalostno, odkar nimajo zaslužka / z bolnikom je žalostno
// izraža odklanjanje česa, nezadovoljstvo s čim: žalostno je, da morajo ljudje tako slabo živeti; žalostno je poslušati take neumnosti; žalostno se nam zdi tako dolgo čakati / elipt. žalostno, da tega ne veš / v medmetni rabi ogoljufal da ga je, žalostno; sam.: doživeti kaj žalostnega; tolažiti žalostne
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 5. 2024.
žálostnica -e ž (á) knjiž. žalostinka, elegija: pesnik je mrtvemu prijatelju napisal žalostnico / pesem žalostnica
● pesn. solze žalostnice solze žalosti; knjiž. vrba žalostnica vrba žalujka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 5. 2024.
žalújka -e ž (ȗ) - 1. vrtn. rastlina, katere veje, mladike se pri rasti usmerjajo navzdol; povešavka: to drevo je žalujka / breza žalujka
- 2. v zvezi vrba žalujka okrasno drevo z visečimi vejami: vrba žalujka je povešala veje do vodne gladine; obrežje z vrbami žalujkami
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 5. 2024.