Zanima me, zakaj in kdaj smo si Slovenci od Hrvatov izposodili besedo obala, ko iimamo svojo besedo obrežje. Zakaj jo kljub temu, da smo iz rabe izločili večino hrvatizmov, še vedno na veliko uporabljamo? Zanima me tudi, kdaj jo bo SSKJ opredelil kot zastarelo in se bo začela uporabljati beseda obrežje. Hvala

Namesto čudaške besede modroslôvje (tj. filozofíja) predlagam novo tvorjenko, in sicer razpravoslôvje.

Pri delu in na splošno ugotavljam, da državni organi in njih govorci, uporabljajo besedo nula, namesto besede nič. Aktualni primer: Ministrstvo za zdravje je preventivni akciji nadelo ime "Slovenija piha nula, nula". Menim, da to ni prav. Vse preveč se uporablja javno in v žargonu. Nula je del slenga, kar mi tudi ni všeč.

Meni je beseda nula grda, dokler imamo Slovenci štetje urejeno z nič, ena, dva, tri, zato slednje besede ne sprejemam v slovenski knjižni jezik, saj bolj sodi v srbohrvaščino.

Prosim za vaše ugotovitve oziroma stališče.

Lepo prosim za pomoč pri razrešitvi zagate glede stave vejice. Nikakor se ne dokopljem do odgovora, ki bi mi dal nekaj gotovosti. Sprašujem se (tudi kolegice v šoli), kdaj je pred ZAKAJ vejica in kdaj je ni. Izpisala sem si nekaj primerov:

• Jan ni razumel(,) zakaj, vendar si je želel soočenja z njim.
• Ni vedela(,) zakaj, toda obraz ji je bil znan.
• Nisi mi všeč. Veš(,) zakaj?
• Mislim, da me direktor ne mara. Ne znam razložiti(,) zakaj, ampak imam tako čuden občutek, ko me gleda.
• Glede zavarovanja imam dober občutek, ampak ne vem(,) zakaj.

Kje se je mogoče o tem še podučiti? Nekaj sem našla v členu 331 (Slovenski pravopis, 2001). Zasledila sem tudi nekaj debat na spletu (o »primeru NLB«: Vem(,) zakaj), a ni kakšnega merodajnega odgovora – mogoče pa sem ga kako spregledala.

Imamo poved "Zakaj ne smem molčati?". Kaj je zakaj kot stavčni člen?

Zanima me, zakaj so v prvi različici SP prebivalci Severne Koreje -- Severnokorejci, v naslednji (vsaj v elektronski obliki) pa Severni Korejci oz. zakaj na primer nista možni obe obliki.

Spoštovani,

to je en zadnjih in bolj podrobnih odgovorov (https://svetovalnica.zrc-sazu.si/topic/3691/kako-pisati-okrajšavo-d-o-o-ali-zakaj-uzakonjati-napake-odziv-na-oddajo-jezikanja) na to temo, kar sem jih našel, še vedno pa nisem navdušen nad takim konsenzom (namesto da bi kot neka avtoriteta proti zakonodajalcu nastopili z zahtevo po ustrezni spremembi zakona, ste šli 'po liniji najmanjšega upora' in se pač prilagodili nelogičnemu, da ne rečem nesmiselnemu stanju. :-)

Vseeno pa sem sedaj še vedno malo zmeden glede uporabe dodatkov ob imenih družb: ali v vsakem primeru pisati registriran naziv ali lahko (oziroma je vseeno celo bolje) napišemo slovnično pravilno (torej ali lahko kljub temu da je npr. v registru družb naziv podjetja Mavrica, d.d., ali celo Mavrica d.d., napišemo Mavrica, d. d.). Govorim predvsem za primere, kjer ne gre za pravne posledice (npr. letna ali druga poročila, ...).

Hvala! :-)

Zanima me, zakaj te besede ni v SSKJ-ju?

Ali obstaja kakšno drugo ime za to fizikalno količino?

Zanima me, zakaj imamo za nekatere pojave eno besedno zvezo, za druge podobne pa ne: noč – noči se dan – dani se mrak – mrači se oblak – oblači se sonce – sonce se kaže. Zakaj ne sončí se?

Zanima me, kdaj in zakaj se je uveljavil zapis z nj in lj. Na primer štrukelj, boljši, Kranj, Gorenjska itd., ko pa se teh j- jev ne izgovori.

Rada bi vprašala dve stvari, in sicer: Zakaj se podvodni mož piše z malo začetnico? Meni je bolj logično Podvodni mož.

Ali se aspirin piše z malo ali z veliko začetnico? Našla sem obe možnosti, ali sta obe pravilni?

Zanima me, zakaj beseda izmerjenost ni v SSKJ?

Zakaj ima pravopis iztočnici Fudžijama in Fudžisan, če se gori reče Fuji? Ali bi morali ime Fuji zapisati Fudži?

Zanima me, zakaj in od kdaj se Kekec uporablja kot slabšalno ime za fanta, če pa je v slovenski književnosti dejansko junak.

Zakaj je glagol izgledati v SP označen kot neknjižno pogovorni?

Zakaj je pravilno evangelski odlomek (ali evangelski sveti) in ne evangelijski odlomek (evangelijski sveti)?

Če pišemo kratice, naj v njih ne bi bilo znakov, ki ničesar ne povedo, ne pomagajo pri izgovarjavi, ni od njih nobene koristi. Zakaj ne zapišemo enostavneje covod19 in sklanjamo covida19?

Če so kratice velike črke, naj bi pred obrazilom bil vezaj, npr. TEŠ6, TEŠ-a6 - brez presledkov med črkami in številko (ali tudi covid-a19).

Če npr. številke s presledkom ločimo od črk, lahko znotraj stavkov kdaj pa kdaj pride do nejasnosti, kam številke spadajo.

Sprašujem, zakaj se pri krajevnem imenu Črnomelj, glas a spremeni v e, kot npr. črnomaljska občina?

Zahvaljujem se vam za odgovor glede kvinoje. Ker pa se beseda quinoa izgovarja kínoa, še vedno ne razumem, zakaj predlagate poslovenjeno obliko kinoja, torej z vrinjanjem soglasnika j, ki ga v izvirniku ni ne v pisni obliki ne v izgovorjavi. Zdi se mi nekako tako, kot če bi morali reči boja namesto boa, oboja namesto oboa ali celo Samoja namesto Samoa.

Zanima me, ali je pravilna raba Ne bom uspel uporabiti kart. Opozorjen sem namreč bil, da ta zapis ni pravilen in da bi se moral izraziti nekako takole: Ne bo mi uspeli uporabiti kart. Zanima me torej, ali sta možni obe obliki oziroma zakaj prva oblika ni ustrezna.

Pred kratkim ste priznali kovid. Lahko bi rekel: "No, končno!" In dodal: "A zakaj le na pol?"

Namreč, sam že od vsega začetka zavračam smešni COVID, Covid ali covid (če odmislimo še 19) in pišem dosledno le kovib. Kajti če ste zdaj corono vendarle prevedli v korono, bi se spodobilo, da še disease prevedete v bolezen in da zaradi tega priporočite pisavo kovib namesto kovid. Je kakšna ovira?

Zanima me, kaj je strokovna utemeljitev odločitve za zgornja zapisa (in enako tudi volivec, usesti, itd.), ki sta mi kot govorcu mariborske slovenščine nepričakovana, saj bi glede na izgovorjavo v svojem in drugih narečjih pričakoval zapisa "glodalec" in "vkraden".

Slovenski pravopis je na splošno zelo dobro konstruiran tako, da lahko govorci vseh narečij konsistentno preberemo zapisano besedo v svojem narečju oz. govoru.

Zapisa "glodavec" in "ukraden" kršita to pričakovanje. V narečjih, kjer v izgovorjavi razlikujejo priponi -lec in -vec, se reče glodalec, ne glodavec. V narečjih, kjer v izgovorjavi razlikujejo začetni v- in u- pred soglasniki, rečejo vkraden (ali fkraden), ne ukraden.

So to sploh merila, ki se zares upoštevajo pri izbiri pravilnega zapisa? Če so, zakaj je v teh primerih prišlo do odstopa?

Zakaj pravimo Srbkinja in ne Srbinja?

Glede na to, da ste specialisti za jezik imam za vas vprašanje.

Namreč v vseh medijih se pojavlja izraz Vlak se je iztiril. Po moje je to popolnoma napačen izraz. Namreč, vlak nima ne "rok" ne "nog", ne kakšnega drugega "orodja", da bi sam sebe iztiril, kot bi lahko razumeli iz izraza ... se je iztiril. Precej bolj pravilno bi bilo: *Vlak je iztiril zaradi ... *. Podobno ne rečemo: stikalo se je izklopilo - ker se samo ne more izklopiti (razen posebnih vrst stikal seveda!). Kako to napačno uporabo razlagate jezikoslovci? Se te napačne uporabe ne da izbrisati iz pravopisa?

Zakaj se čimprejšnji piše skupaj?

Zanima me razlaga zakaj je zveza za kaj se gre napačna? Prosim za razlago pravila, ki veleva uporabo za kaj gre.

Zakaj se izven nadomešča z zunaj?

Zakaj se piše predhodni (brez "nj"), hkrati pa naslednji (z "nj")? Je to posledica nesmiselnega vrivanja nj-jev v slovenščino iz srbščine?

Dva slovnično zelo podobna samostalnika (m. spol, 1. m. sklanjatev, v imenovaniku se končata na dva samoglasnika), ampak sklanjata pa se različno. To sta samostalnika radio in etui.

Zakaj se npr. v rodilniku sklanjata drugače? radia etuija

Veliko gledam TV in na enem podnapisu je bil napisan stavek, pri katerem mi ni jasno, zakaj je bila vejica pred in. Stavek se je glasil:

Ti imaš že veliko svojih težav, in ena izmed njih je tvoj alkoholizem.

Kaj porečete na to, da je prevajalec pred veznikom in napisal vejico? Ali se je mogoče zmotil ali ne? Mar ni to vezalno priredje? Če se ni zmotil, me seveda zanima obrazložitev.

Danes zjutraj sem poslušala Jezikanje na Valu 202. Zmotila me je izjava, da boste pisavo d.o.o. (namesto d. o. o.) najverjetneje prej ali slej sprejeli v slovar (in pravopis?), ker je tako rekoč »uzakonjena« in zato (mislim, da ne samo zato) že zelo uveljavljena. Tudi euro (ne evro) »vlada« v naših zakonih – boste ravnali enako (po tej logiki bi morali pisati tudi dollar in tako naprej po tečajni listi)? Raba nekaterih napak pa se je zelo razpasla tudi v splošni javnosti (temu ni tako, še 10 minut nas loči do) in/ali v ožjih skupnostih (v planinski srenji na primer spati na koči, plezati stene; v športnem novinarstvu gostujoča vratnica ...), kar utegne prav tako povzročiti sprejetje v jezikovne priročnike. To bi bilo upravičeno, le če bi v njih take »jezikovne prakse« označili kot napačne. Ali pa je moje razmišljanje passé in sem že za v staro šaro, spadam med puriste, jezikovne teroriste in kar je še takih nadlog?

V publikacijah srečujem različen zapis za svet/Svetstaršev in svet/Svetšole. prosim vas, če mi lahko pojasnite, kakšen je pravilen zapis – z veliko ali z malo začetnico.

Zadnji film Vojne zvezd: pišemo Poslednji Jedi ali Poslednji jedi? V časopisju se najde oboje ...

Zanima me raba veznikov in in ter v daljših povedih. Je priporočljivo najprej uporabiti veznik in ter šele, ko »in« uporabimo večkrat uporabiti tudi veznik ter.

Na primer:

Skratka, jasno je, da je politični prostor napet in (ter?) usmerjen v varčevanje, a upam, da bomo s skupnimi močmi našli pot iz krize in takrat bo tudi politični prostor zanesljivejši in (ter?) manj napet.

(Je v tem primeru primerno in uporabiti 3x?)

V pravopisu me vedno znova preseneti prepoved rabe besed Anglosaksonec in anglosaksonski, ki je v praksi zelo pogosta. Če prav razumem, v starejših pravopisih ta prepoved ni veljala. Zanima me, ali je res (in kako) utemeljena in ali je res stroga/dokončna/neomajna?

Na spletu sem našla pojasnilo, da so kozaki »poimenovanje za skupino več ljudi, ki živijo v južnih stepah Vzhodne Evrope in Azijske Rusije, znanih po samozadostnosti in vojaški spretnosti, še posebej v konjeništvu« (na vaši strani je podobna razlaga: kozak).

Prijateljičinemu sinu lektoriram seminarsko nalogo iz zgodovine, v kateri raziskuje Kozake in jih zapisuje z veliko začetnico. Priznam, da mi deluje čudno, če je beseda zapisana z malo, a do pred kratkim sem bila prepričana, da so Kozaki ljudstvo. Sva se pa dogovorila, da z veliko zapišem Zaporoške kozake in Donske Kozake (ki sami sebe opredeljujejo kot ljudstvo).

Kaj je torej bolj prav?

V odgovorih https://svetovalnica.zrc-sazu.si/topic/1967/pravilen-zapis-ks-tržič-mesto in https://svetovalnica.zrc-sazu.si/topic/1675/pomišljaj-ali-vezaj pišete o (ne)rabi ločil v imenih, niste pa napisali, kdaj se piše center v imenu Ljubljana Center z malo oz. z veliko začetnico (v enem odgovoru pišete z malo, v drugem z veliko začetnico). Prosim za pojasnilo.

Zanima me, kako to, da se besedica Saint v poslovenjenih izrazih zapisuje kar na tri različne načine: saintsimonist, sanpavlija, senžermenski.

Ali ni delovno aktiven prav tako kot npr. delovno pravo pretvorba iz zveze pridevnika in samostalnika (delovna aktivnost)?

Kako je z uporabo zveze par hlač za ene hlače?

• Skrb je odveč, kajti delavci so zanesljivi.
• Skrb je odveč, saj so delavci zanesljivi.

Prvi primer je primer iz SSKJ, drugi primer sem izmislil. Zakaj se mi sliši kajti delavci so v redu, medtem ko se saj so delavci čuje narobe? Zakaj v prvem primeru naslonka so stoji na 3. mestu v stavku, ne pa na drugem? Zakaj pri določenih veznikih naslonka ne stoji na 2. mestu v stavku (recimo toda, namreč, kajti.)

Po svetu se piše, da je ime družbi Boeing in letalu Boeing 737 MAX. Pri nas oboje z malo. Po svetu se piše ime rakete Falcon 9, in vesoljske ladje Dragon. Pri nas oboje z malo. Po svetu se piše ime ruske rakete in vesoljske ladje Sojuz. Pri nas oboje z malo. Po svetu se piše kratico za NASA in ESA z velikim črkami. Pri nas samo začetnici obeh kratic ...

Kaj menite vi?

Zanima me, zakaj se glavnemu mestu Kitajske v slovenščini še vedno reče Peking? V kitajščini se to ime izgovarja Bejžing. Peking je evropska (angleško-francoska) transliteracija kitajske besede iz 19. stoletja, ki temelji na izgovorjavi v južni mandarinščini. V 50ih letih so Kitajci sprejeli sistem transliteracije iz kitajskih pismenk v latinico (pinyin), po katerem se njihovo glavno mesto v latinici piše Beijing. Pinyin kot standard transliteracije priznava tudi International standards organisation (ISO). Tudi v angleščini, iz katere izvira zapis Peking so takšen zapis že sprejeli.

Torej zakaj 30 let po tem ko se je novi zapis uveljavil tudi na mednarodni ravni (in bil sprejet s strani ISO) v slovenščini še vedno vztrajamo pri starem zapisu, ki izvira iz časov kolonializma in ki nima povezave s slovenščino, saj smo ga prevzeli iz angleščine?

Zanima me, zakaj v spodnjem primeru, sodeč po trenutnih pravilih, ni vejice, ki je v oklepaju, čeprav se pri drugačni razporeditvi besed, izkaže, da bi bila ustrezna in utemeljena? No, vsaj po mojem mnenju.

Neka raziskava je pokazala, da(,) če pijemo alkohol in hkrati kadimo, povečamo tveganje za nastanek Alzheimerjeve bolezni.

V tem primeru postavitev vejice pred veznikom če ni ustrezna. Zdaj pa bom besede razporedil drugače:

Neka raziskava je pokazala, da povečamo tveganje za nastanek Alzheimerjeve bolezni, če pijemo alkohol in hkrati kadimo.

V tem primeru pa se jasno vidi, da sta dela povedi da povečamo tveganje za nastanek Alzheimerjeve bolezni in če pijemo alkohol in hkrati kadimo striktno ločena z vejicami tako od glavnega stavka kot preostalega dela povedi. V zgornjem primeru je v bistvu del če pijemo alkohol in hkrati kadimo vrinjen. Splošno znano je, da se vrinjen stavek na obeh straneh loči z vejicama od ostalega dela povedi. No, v zgornjem primeru pa to ne velja. Pri taki razporeditvi vejic izgleda, kot da je veznik da del vinjenega stavka, čeprav to ni, kar je dobro vidno v spodnjem primeru.

Ali mi lahko obrazložite to dilemo?

Pred kratkim je izšel prevod romana Fulvia Tomizze Zlo prihaja s severa in ob tej priložnosti je bil kar nekajkrat zapisan in izgovorjen svojilni pridevnik, ki se nanaša na priimek Tomizza, skoraj dosledno je bil izgovorjen napačno, in sicer [tomicov] ali [tomicev].

Slovarski del Slovenskega pravopisa 2001 je v geslu Tomizza jasen:

• Tomízza -e in Tomízza -a [ica] m, druga oblika s -em oseb. i. (ı̑; ı̑) |italijanski pisatelj| Tomíčev -a -o tudi Tomízzev -a -o [-čev-] (ı̑; ı̑), ●Tomízzin -a -o [-čin] (ı̑)

Priimek Tomizza je samostalnik moškega spola, sklanja se po lahko po 1. ženski (Tomizza, Tomizze) ali 2. moški (Tomizza, Tomizza, s Tomizzem).

Pri svojilnem pridevniku daje SP na prvo mesto podomačitev Tomičev, za katero imam občutek, da je na Obali nihče ne rabi, dopušča pa tudi Tomizzev, ki se izgovori [tomičev]. Na koncu pa navede napačno rabo Tomizzin po zgledu Krležin, Mitjin itd.

Ko sem na napačno rabo v izgovoru [tomicov, tomicev] opozorila, sem naletela na odpor z argumentom, da v tem primeru pač raba odstopa od norme. Jaz pa menim, da vsaka napačna raba že ni kar takoj odstopanje od norme. In zakaj bi bila? Saj ni pri tem nič nelogičnega, pregibanje sledi pravopisnemu načelu, da dopušča izvirni zapis Tomizzev, govorjeni [c] pa se pretvori v govorjeni [č], kot se tudi pri moškem imenu Tomica – Tomičev (Ivica – Ivičev) ali Franc – Frančev, ne nazadnje tudi Mojca –- Mojčin. Argument je bil še ta, da svojilnega pridevnika, ki se nanaša na Cavazza, nihče ne izgovarja [kavačin], da se vsi izognejo in rabijo raje vloga Borisa Cavazze. Izgovora [tomičev] se otepajo tudi z argumentom, da je neustrezno tudi Baruca – Baručev, ker je iz pogovornega jezika domača edinole raba pač Barucin, pa naj gre za moškega ali žensko (knjižno pravilno seveda le Baručev). Mislim, da tuji izvor oz. zapis priimka nima pri tem nič opraviti, saj sledi slovenskim pravopisnim načelom.

Kaj storiti v takem primeru, ko se Slovenski pravopis 2001 zanika, še zlasti, ker imajo domačini na Obali že slabo pravopisno izkušnjo z Izolčani (v rabi je Izolani)?

Zadnjič se nismo mogli zediniti, ali so vse tvorjenke, ki obstajajo, res v SSKJ. Na primer, za begunca bi mu lahko rekli tudi ubežnik. To je tvorjenka iz glagola ubežati in je v SSKJ. Zanima me, če je slovnično korektna tudi tvorjenka izbežnik, ki bi bila tvorjena iz glagola izbežati, čeprav je v slovarju ni zaslediti.

Med vprašanji sem že zasledila, da je pred in sicer vedno vejica, ker gre za pojasnjevalno priredje. Vendar se v šolskih zapiskih pogosto pojavlja tale poved: To je moja sestrična in sicer je to Martina. Poved je zapisana brez vejice, je ta zapis pravilen? Zanima me tudi, zakaj veznik saj spada pod vzročno in ne pojasnjevalno priredje? Zakaj pri določenih povedih enostavno preštejemo povedke, da bi ugotovili kam spada vejica, pri drugih pa to ni mogoče? Če ste na katero od teh vprašanj že odgovorili, se opravičujem, vendar jih nisem uspela najti. Mogoče še to, so vejice in povedi, v mojem vprašanju, smiselno postavljene?

Zanima me, kakšno je pravilo glede izgovorjave kratic ali tujih prevzetih besed in zakaj je tako? Zakaj se denimo Cubitan izgovori [kubitan] samo v slovenščini in v nobenem drugem jeziku? Zakaj je COVID postal 'kovid', CO pa ni 'ko'?

Ali se besedna zveza petek trinajsti (petek 13.) piše tako kot datumi, tj. z vejico (v petek, trinajstega, smo se …), ali pa se piše brez vejice, ker gre za stavčni člen, npr. v zgledu Rojeni ste na petek 13. Vam to prinaša nesrečo?

Moja stara mama, doma iz Poljan v Poljanski dolini, je uporabljala besedo jetrnica (jetrn'ca) za osebo, ki je kar naprej tečnarila oziroma »najedala«. Vsakemu, ki predstavim to besedo, se mu zdi ta beseda v trenutku jasna. Zanima me, kako to, da je ni v slovarju.

Zanima me, katera zveza je pravilna: o čem se gre? ali o čem gre?

Ali je to tako kot zakaj se gre? in zakaj gre?

Kakšno je vaše strokovno mnenje glede besed povraten in pa povrnitven? Katero je ustreznejše?

Prva beseda vsebuje prizvok hrvaščine (po nedoločniku povratiti), druga beseda pa vsebuje prizvok naše slovenščine (po nedoločniku povrniti). Zakaj se torej beseda povrnitven ne uporablja tako pogostno?

Določeni lektorji strogo popravljajo zveze vedno več in vedno manj v vse več in vse manj. Na korpusu Gigafida pa najdem ogromno zadetkov ene in druga variante. Bi se morali lektorji kljub temu zvezama vedno več in vedno manj izogibati? Prav tako sem na Gigafidi našla veliko primerov zvez stališče o nečem (npr. o pomembnih družbenih vprašanjih) in stališče do nečesa (npr. do pomembnih družbenih vprašanj). SP navaja zgolj stališče do, pa tudi nekateri lektorji strogo popravljajo v stališče do. Sta pravilni obe zvezi?

Sem upokojenka, a se vsakic, ko izrecem to besedo, slabo pocutim. Izhaja namrec iz istega korena kot ‘pokoj’ in ‘pokojnik’, pa me zares zanima, zakaj. Kaksna je povezava med pokojem, ki naj bi bil cas po zakljucenem aktivnem obdobju zivljenja (sluzbovanju) in pokojnikom?! In ‘pokojnina’?! Ali ne zveni to kot nekaksen denarni nadomestek za pokojnika?! Kako to, da je bil izbran tako ponesrecen termin? Drugi jeziki imajo mnogo primernejse izraze (retired, kar pomeni, da si se na nek nacin umaknil, ali rentner, to je prejemnik rente), zakaj se nismo zgledovali? Upokojenec je zaljiv izraz, ki kar nekako namiguje, da bos kmalu pokojnik, in ni niti najmanj spostljiv do nas starejsih, ki smo se kako zivi in aktivni, vsaj vecina. Zato predlagam v razmislek, ali ne bi bilo vredno poiskati primernejsega termina?

Zanima me, kako pisati zato ker v naslednjih primerih. Z vejico ali brez?

• Zakaj sprašuješ? –Zato, ker ne vem. ali Zato ker ne vem.

• Zakaj se skrivaš? –Zato, ker nočem, da me vidijo. ali Zato ker nočem, da me vidijo.

Menim, da z vejico, a želela bi še vašo potrditev.

Imela pa bi še eno vprašanje: ali besedi hvala vedno sledi da ali lahko tudi ker? Na primer: Hvala, ker ste prišli.

Zanima me, zakaj je (po SP) pravilno pedikura, manikura pa ne, čeprav drugi del obeh besed izvira iz latinskega »cura« (negovati). Nadalje me tudi zanima, zakaj pri pregibanju pride do spremembe pedikura > pedikirati.

Zanima me, ali je pri zapisu sloganov dovoljeno tolikšno odstopanje od jezikovne norme kot na primer pri ključnikih (#vednoskupaj).

Na primer, ali je mogoče slogan Vedno skupaj zapisati kot VednoSkupaj in VEDNOSKUPAJ.

Zanima me, zakaj je glede na Pravopis pravilno samo »Ta neumnost bi nas lahko stala življenje«, ne pa tudi »Ta neumnost bi nas lahko stala življenja«. Kot nepravilne so označene tudi naslednje zveze:

• Njegovo hazardiranje jih je stalo hiše.

• Zamujanje na delo ga je stalo službe.

• Ta napaka jih je stala zmage.

Občutek imam, da v okolici, v kateri živim, prevladuje uporaba rodilnika v teh zvezah. Tožilnik pa večini zveni nenaravno in prisiljeno. Prosim, če mi lahko pojasnite razloge, zakaj naj bi bil pravilen samo tožilnik. Najlepša hvala!

Mi lahko, prosim, pojasnite, zakaj iz vsakodnevne rabe »preganjate« (*) pridevniške oblike možen, možna, možno in prislov možno (nadomestile naj bi jih besede mogoč, mogoča in mogoče), obenem pa v Slovenskem pravopisu ostaja povsem »nedotaknjena« izpeljanka možnost (tu ne ponujate nobene mogočnostı ali česa podobnega).

Zakaj se je bilo treba oddaljiti od češko-slovaške oblike in preiti k hrvaško-srbski? Je bila naša beseda možno preveč podobna češki možna in zato raje zagovarjate rabo besede mogoče, ker je drugačna od hrvaške oblike moguče? Res me zanima, kaj je botrovalo vaši odločitvi.

Menim, da takšne (sistemske) nedoslednosti v normativnih priročnikih ne prispevajo k trdnosti slovenskega jezikovnega sistema in bogastvu njegovega besedišča, ampak med govorci slovenščine dodatno spodbujajo močno zakoreninjene frustracije, da ne poznajo/obvladajo maternega jezika.

Zanima me, če bi bilo mogoče besedo zakvaj dodati v slovar.

Zakaj se med medmeti ko ko ko in podobnimi, ki so sestavljeni iz večjega števila ponavljajočih se besed, ne piše vejice? Kdo si je to izmisli? Kdaj je ta sprememba nastala? Zakaj ni vnesena v pravopis?

Kakšna je smiselnost in logika omenjenega pisanja? Koliko ponovljenih medmetov mora biti brez vmesne vejice? Če napišem ko ko ko, je pravilno, če pa napišem ko ko ko ko, pa mora biti pred zadnjim ko vejica? Zakaj se v gimnaziji poučuje, da je cap, cap sprejemljiv zapis, čiv, čiv pa ne? Je pri pisanju medmetov sploh kako pravilo, ali je vse bolj ali manj podvrženo presoji učiteljev oziroma lektorjev.

Zame ni vseeno, če napišem ha, ha, ha ali hahaha, sploh pa se mi zdi neumno pisati ha ha ha, saj gre vendar za melodijo stavka in njegovo dramatičnost, ki jo z zapisom ha ha ha ne dosežem. Kako medlo izgleda, če zapišem cop cop cop in koliko več dramatike je v zapisu cop, cop, cop. Prvo izgleda, kot da se je nekdo zatipkal, drugo pa dramatično poudarja dogajanje, ko se nekaj neznanega približuje.

Lepo prosim, če mi lahko napišete kaj več o tem, ali pa mi pomagate najti primerno literaturo. Naj poudarim, da na internetni strani slovenskega pravopisa ni zapisov medmetov brez vmesne vejice. Kje torej iskati pravilno, zapovedano pisavo medmetov.

R. Č.

Ali lahko ime poljskega skakalca pišemo brez posebnih črk? V poljščini je ime zapisano Andrzej Stękała, FIS zapisuje to Stekala (brez posebnih črk). Na RTV so njegovo ime dolgo časa govorili [štekala], sedaj govorijo [stenkala]. V prenosu je novinar povedal, da je zaradi teh posebnih črk pravilno izgovarjati [stenkala]. Če je v slovenskem besedilu ime napisano brez teh posebnih črk, je potem pravilen izgovor [stekala]?

Gledal sem v pravopisu, ampak tega imena ni. Na podlagi drugih poljskih imen ne vem, ali lahko pišem brez posebnih črk. Lódž je napisan tako, čeprav je poljsko Łódź. Szczécin, Oświęcim pa ima posebne črke. Kako vem, kdaj so v pravopisu napisane posebne črke, kdaj pa naglas (ali je pri Lódž in Szczécin posebno znamenje, ali naglas)?

Zanima me, zakaj se deležniki na -č nekaterih glagolov končajo na -eč in ne na -oč, čeprav glasovi c, č, ž, š, j običajno preglasijo končnice (npr. klicati – kličoč in ne kličeč, pisati – pišoč itd.) Zakaj ima pri drugih glagolih deležnik na -č končnico -eč (npr. kričati – kričeč, molčati – molčeč itd.)? Gre pri slednjih za preglas ali kakšno drugo pravilo? In ali torej obstaja neko splošno pravilo za tvorjenje deležnikov na -č z -eč ali -oč? Zakaj ima glagol klicati deležnik na -čkličoč in ne klicajoč kot npr. glagol naricati – naricajoč?

Zanima me, zakaj je pridevnik tvorjen iz zempljepisnega imena Wales lahko waleški, velški ali valižanski, pri zemljepisnem imenu Novi Južni Wales (ki očitno izvira iz prvega) pa le novojužnowaleški (in ne npr. novojužnovaližanski). Podobno je pri prebivalcih, kjer Novojužnovaližan ni pravilno. Kaj je razlog za to? Ali konkreten razlog sploh obstaja, ali gre le za "luknjo v sistemu"?

Na tej točki, ko smo že pri Walesu, me zanima tudi, zakaj pišemo Wales s črko W, ime države Zimbabve pa z V (četudi je to v vseh uradnih jezikih te države zapisano z W), torej zakaj smo tako selektivni pri uporabi "tujih črk"?

Hvala za pomoč

Pri poučevanju sem naletela na zagato: zakaj v soboto, v nedeljo (tožilnik) in zakaj v juniju, v mesecu, v tednu (mestnik)?

V prevajalskem kolektivu smo danes v službi zabredli (globoko, globoko) v debato o zanimivem jezikovnem vprašanju: kolegica je izpostavila razliko v razumevanju fraz:

• [se želite/kako se] znebiti bolečih kolen? in
• [se želite/kako se] znebiti povešene kože?

Večina maternih govork* (*generični femininum) nas je prvo poved označilo za neustrezno oz. vsaj nerodno formulirano (kot da je fokus na samostalniku, torej se želite znebiti kolen? [denimo z amputacijo]) in kot ustrezn(ejš)o alternativo predlagalo se želite znebiti bolečin v kolenih?, drugo pa kot ustrezno in jasno formulirano (kot da je fokus na pridevniku, torej se želite znebite neprijetne lastnosti (povešenosti) kože (nihče ni konstatiral, da bi bil zapis se želite znebiti povešenosti kože? boljši.

Zanima nas vaša utemeljitev, kako pride do te razlike v razumevanju, glede na to, da gre pri obeh primerih za samostalniško besedno zvezo z enobesednim jedrom in enobesednim levim ujemalnim prilastkom (boleča + kolena : povešena + koleča) in sta tudi oba pridevnika lastnostna oz. kakovostna (ne vrstna in absolutno ne svojilna).

Ena od teorij je, da gre za semantično (pragmatično) razliko, ker nekako s kotičkom zavesti zajemaš, da se je kolen dejansko mogoče iznebiti (npr. amputacija), kože pa načeloma ne (pustivši vnemar kake izredne morbidnosti, o katerih nismo želeli razpravljati), vendar na koncu nihče od nas ni znal ostalim ponuditi prepričljivega, kamoli utemeljenega odgovora na to vprašanje:

• ali sploh drži, da je raba "znebiti se bolečih kolen" neprimerna oz. neoptimalna;
• če drži, zakaj in kako pojasniti to razliko?

Kot je napisala ena od sodelavk: »čisto vse v jeziku ima svoj zakaj in se da opisat izbiro, pozicijo v stavku, zgodovino, primernost ... nekega izraza,« žal pa smo ostali s to trditvijo samo pri teoriji, do česa bolj konkretnega pa se nam (kljub »več glav več ve« pristopu) ni uspelo dokopati.

Zanima me, od kod pri sklanjanju besede mačo pride odklon od norme pri orodniku edine in tvorjenju svojilnega pridevnika, saj SP navaja orodnik z mačom, svojilni pridevnik pa mačov, glede na normo pa bi morala biti v tem primeru končnica -em oziroma -ev, kot kažejo na primer Boccaccio - z Boccacciem, Boccacciev; pončo - s pončem, gavčo - z gavčem, gavčev ...

Zakaj ime kralja Juana Carlosa ni podomačeno?

Imam vprašanje glede besedotvorja. Zakaj v slovenskem jeziku nimamo ene besede za mešana jajca, kot na primer Hrvati?

Zanima me, kje morajo biti postavljene vejice v spodnjih primerih.

• Ko slikam, uživam in uživam, ker slikam.
• Ko slikam, uživam, in uživam, ker slikam.

in

• Poskus smo naredili z balonom, v katerega smo vstavili plastelin in tako preverjali različne oblike.
• Poskus smo naredili z balonom, v katerega smo vstavili plastelin, in tako preverjali različne oblike.

Opažam, da v slovarju slovenskega knjižnega jezika še ni besede – stvarstven.

Argumenti, da je nujno uvrstiti besedo stvarstven v slovar, so naslednji:

• Besedi narava in stvarstvo sta v bistvu sinonima, vendar je v slovarju beseda naraven, ni pa še besede stvarstven.
• Beseda stvarstvo se uporablja tudi za opredelitev celotnega vesolja, vključno z zemljo in živimi bitji in rastlinami na zemlji.
• Beseda naraven pomeni, da to in to zadeva naravo. Beseda stvarstven pa pomeni, da to in to zadeva stvarstvo.

Izpeljanke iz besede stvarstven, ki so tudi uporabljajo:

• stvarstvena zakonitost in vrednota
• stvarstven pojav
• stvarstveno dogajanje
• stvarstven razvoj. Znanstveniki uporabljajo naravne - stvarstvene zakonitosti, sicer ne bi mogli izumiti ničesar.

• Poleg tega opažam, da pri besedi stvarstvo manjka opredelitev, da pomeni oziroma predstavlja celotno vesolje, vključno z zemljo in živimi bitji in rastjem na zemlji. Ne nazadnje to potrjuje tudi Papeževa enciklika o stvarstvu, ki je objavljena na spletu.

Zanima me, zakaj se spremeni vrstni red pomožnega glagola biti in osebnega zaimka, ko poved v pretekliku prestavljamo iz ednine v dvojino ali množino. Na primer, zakaj je osebni zaimek mi pred pomožnim glagolom, če rečemo: rekel mi je in zakaj je v frazi rekli so mi osebni zaimek na zadnjem mestu? Vnaprej hvala za vaš odgovor!

Vnukinja obiskuje 5. razred. Pri učni snovi o samoglasnikih mi je povedala, da je vrstni red samoglasnikov i, e, a, o, u. Ni mi znala razložiti, zakaj tako. Zakaj je "sporno" a, e, i, o, u?

Zanima me, kako je z edninsko obliko samostalnika vilice. Zdi se mi, da je, vsaj ko gre za jedilni pribor, oblika vilica precej v rabi, tako v pogovorih kot v pisanih besedilih. Slovarji pa pravijo, da so vilice množinski samostalnik. Ali je torej napaka, če zapišemo Z vilico je iz lonca dvignil klobaso?

Zanima me, zakaj v SSKJ ni besed izčlaniti in izčlanitev.

Ali to torej nista slovenski besedi?

Ali imamo katero drugo besedo (eno samo) v slovenščini za tovrstno dejanje?

Zakaj besede sntntn ni v slovarju čeprav se uporablja pogosteje kot recimo kompjuter, ki pa je v slovarju?

Zanima me, zakaj je pri citiranju Svetega pisma med vrsticami v pomenu 'od do' stični vezaj in ne pomišljaj (npr. Jn 3,16-17 in ne Jn 3,16–17). V navodilih Teološke fakultete UL se stični pomišljaj navaja samo pri citiranju več poglavij (npr. Jn 3–6 v pomenu tretje do šesto poglavje Evangelija po Janezu).

Zadnje čase se srečujem z 'novo' obliko citiranja v slovenskih časnikih, zato me zanima, ali je pravilno, ali gre zgolj za neko novo obliko (to obliko citiranja sem namreč pred kratkim zasledila v britanskih medijih).

Ko sama citiram, uporabljam dve obliki:

• Joža je rekel: "Prišel sem domov."

ali

• Joža je rekel, da je prišel domov.

Nova oblika, ki sem jo zasledila, pa gre tako:

Prišel sem domov, je povedal Joža.

Zanima me, od kod izvira ta nova oblika citiranja, in ali je sploh pravilna – in zakaj je oz. ni.

Pred časom sem spraševal glede izgovarjave covida-19, zdaj pa dopolnjujem vprašanje še glede zapisa: najbrž lahko začnemo pisati poslovenjeno kovid, številko pa tudi brez vezaja, saj to olajša sklanjanje (kovida 19)?

Prosim vas za pomoč pri naslednjem razmisleku ... Novinarka me je povprašala, kako (če sploh) upravičiti rabo izraza Log-Dragomerčan, ki ga lokalni prebivalci Občine Log - Dragomer uporabljajo za občane te občine (ki ima sestavljeno ime, torej iz dveh krajev: Log in Dragomer). Izraz se pojavlja tudi v nekaterih medijih. Zanima me, ali je karkoli sporen.

Sama sem razmišljala takole ... Je izraz morda neprimeren, ker sestavina Log ostaja v osnovni obliki (kot ime kraja), medtem ko je Dragomerčan že izpeljanka iz Dragomerja (se pravi, bi se lahko bralo: Log in Dragomerčan, namesto pravega pomena: Ložan in Dragomerčan oziroma prebivalec Loga - Dragomerja/Občine Log - Dragomer)?

V slovenskem jeziku je na splošno malo prirednih samostalniških zloženk (zloženk iz samih samostalnikov, ki so v enakovrednem razmerju). Od podobnih primerov sem našla denimo le: Anglo-Američani, Balto-Slovani. Pa še tu je prva sestavina vsaj malo preoblikovana (medtem ko iz Loga ni nastal recimo Logo-).

Med imeni prebivalcev pa očitno ni enakega primera, ker so večbesedna krajevna imena večinoma pridevniško-samostalniška: Novo mesto, Slovenj Gradec, Škofja Loka, tu pa tvorimo podredne zloženke.

Druge občine, ki vključujejo po dva kraja v imenu (jih je malo), pa imajo (tako ugibam) očitno bolj zapleteno ime in se ni zgodilo, da bi tvorili ime prebivalcev iz obeh sestavin.

Zakaj je v Pravopisu “začeti z delom, s poukom” publicistično? Včasih je malo okrnjen stavek, če na primer napišeš:

• Takoj sva začela najboljše živeti.

Meni se zdi bolj smiselno naslednje:

• Takoj sva začela z najboljšim življenjem.

Ali se priporoča oboje ali je eno boljše?

Zanimovo se mi zdi poimenovanje pokrajin ob reki Sotli. Zakaj se e pojavi vmes (PosotElje in ObsotElje)? Zakaj se recimo pokrajini ne imenujeta Posotlje in Obsotlje?

Ali se vam zdi pravilno sloveniti ime Bartolomeu Dias v Bartolomeu Diaz? To je najpogostejša varianta v Gigafidi, sicer ne z velikim naskokom. Ampak ali ne bi v tem primeru moral sloveniti oboje, torej: Bartolomej Diaz?

Velikokrat kje zasledim primere, »proti doplačilu vam nudimo voden ogled«. Proti doplačilu se mi zdi čisto napačno. Je pravilno za doplačilo ali ob doplačilu ali oboje? Zakaj se izogibamo besedi nuditi in s čim jo nadomeščamo?

Ali se izgovor črke e, ki je zaznamovan v oglatem oklepaju v slovarskem sestavku besede skedenj, nanaša na obe različici izgovora besede skedenj ali samo na izgovor druge?

Zanimalo me je, ali je znano, od kod je Kajetan Kovič dobil navdih za ime mačka Murija, ter ali je povezano s Hoffmannovim mačkom Murrom.

Je lahko predlog zunaj (npr. zunaj regije) odgovor na vprašanje kam? Na primer: igralnico bodo preselili zunaj/izven občine.

Slovenski pravopis pri besedah KATOLIK, KATOLIKINJA opozarja na ustreznejši oznaki KATOLIČAN, KATOLIČANKA.

Zakaj je ta par besed bolj slovenski?

Sta izraza "katolik, katolikinja" zgolj slepa prevoda tujk (madž.: katolikus; ital.: cattolico; nem.: Katholik; angl.: catholic; franc.: catholique; srb.-hrv.: katolik; špan.: cato'lico ...)?

Zakaj se je v slovenščini pojavil izraz KATOLIK in kdaj je začel konkurirati KATOLIČANU?

Na zavoju znamke Bio natura, ki sem ga nedavno kupila, piše »Bio kvinoja«, medtem ko se v angleški verziji na istem zavoju pojavlja zapis »Quinoa«, v ruski in makedonski različici pa je v ime v cirilici pravilno fonetizirano kot »kinoa«. Zakaj se torej v slovenščini vsiljuje povsem napačna izgovorjava?

Po spletu je zaokrožil tale vic:

Žena zaprosi moža: – Bi, prosim, šel namesto mene v trgovino in kupil karton mleka, in če imajo avokado, jih kupi šest. Kmalu se vrne mož s šestimi kartoni mleka. Ženi nič jasno, pa vpraša: – In zakaj si kupil šest kartonov mleka? On: – Imeli so avokado.

Moje vprašanje je: kdo je kriv za nesporazum? Mož ali žena?

Zanima me kako je mišljena beseda bit/Bit pri pesmi z naslovom Bit izvajalca Zmelkoow. Nekje je napisana beseda z veliko nekje pa z malo začetnico. Očitno pa je, da celo pesem govori o isti stvari in jo nagovarja.

Zakaj je v pravopisu 2001 pridevnik iz Valonije valonijski, v prejšnji izdaji pa je bil valonski? Zakaj se je to spremenilo?

Pri prevajanju nem. izraza »2-in-1« se pogosto pojavlja neposredna oblika »2-v-1« (jakna 2-v-1), sama pa se zadnje čase sprašujem, ali za vezaja pred in za črko »v« obstaja pravopisna razlaga? Zdi se mi, da se vezaja prevzemata iz (pravilno zapisane) nemške strukture »2-v-1-samostalnik«, torej npr. »2-in-1-Radio«, in sicer tudi, ko se »2-v-1« pojavlja za svojo odnosnico (»radio«). Takšen radio bi sama najraje prevedla kot »radio 2 v 1«, saj ta izraz pravilno odraža razmerja med svojimi deli tudi brez vezajev. Smem? In če da, zakaj?

Zanima me, zakaj se pajac pregiba zgolj po živi sklanjatvi, čeprav lahko označuje tako nekaj živega (klovna) kot neživega (delovno oblačilo); pri žerjavu, denimo, je pa razlika v sklanjanju, če mislimo žival ali delovni stroj.

Zanima me tudi, zakaj se večina kvartopirskih samostalnikov sklanja po živi (as, škis, pagat, mond, joker, pik, renons itd.), adut pa ne.

V pravopisu je zapis Kokrško sedlo, ne znam si ga razložiti, zato vas prosim za pomoč. Zakaj je prišlo zapisa pridevnika na ški in ne na ski? Tudi koča je poimenova Cojzova koča na Kokrskem sedlu.

Zakaj okrajšave ocen (nzd, zd, db, pdb in odl) nimajo okrajšavne pike?

Zakaj spet neka nepotrebovana posebnost?

Zakaj je v slovenskem jeziku takšen nered pri končnicah besed?

Končnica -lo označuje neko preprosto pripravo, kakor recimo grebálo, druge besede pa izražajo mehanske naprave, pa se jim pristavlja ista končnica -lo, npr. letálo, vozílo, plovílo.

Zakaj ne letálnik, vozílnik, plovílnik?

Zanima me, ali je besedo INFORMBIRO primerneje pisati z malo ali veliko začetnico. Glede na SP (odstavek 90) se imena organizacij pišejo z veliko začetnico, torej je ime organizacije Informacijski biro komunističnih in delavskih partij treba pisati z vel. začetnico. Prav tako zgledi pri odstavku 37 kažejo, da se tudi skrajšana imena organizacij pišejo z veliko začetnico. To bi pomenilo, da bi bilo pravilno tudi Informbiro.

Geslo informbiro v Pravopisu 2001 pa je navedeno z malo začetnico, prav tako v SSKJ. Zakaj in katero pravilo je smiselneje upoštevati?

Zanima me, zakaj je pri samostalnikih prve moške sklanjatve v mestniku pravilna oblika npr. pri dveh rakih in ne pri dvema rakoma.

V reklamah, ki jih predvajajo v naših medijih, redno opažam nepravilno izgovorjavo tujih besed. Pred kratkim me je zelo zmotila izgovorjava v reklami Ljubljanskih mlekarn za MU cuisine. Rekli so kar [kuzín].

Zanima me, kakšno je vase stališče glede izreke citatno zapisanih besed iz drugih jezikov.

Zakaj naj bi po SP izgovarjali KAtar, KAtarec, ne pa KatAr, KatArec?

Spoštovani, za študijske potrebe sem brskala po portalu Fran in pri iztočnici ploščina v SSKJ2 opazila variantnost naglasa (plôščina/ploščína), medtem ko je ta ista iztočnica v Pravopisu zapisana s samo eno varianto naglasa: ploščína. Zanima me, zakaj je temu tako.

Ali je sprejemljivo, da osebna imena izgovarjamo drugače, kot je določeno s SP, npr. Anton (naglas na a), Martin (naglas na a), Aleš (naglas na a), Jernej (naglas na drugem e), Tamara (naglas na prvem a) ipd.? Zakaj SP ne dovoljuje dvojnic oz. zakaj ne bi smeli izgovarjati imena tako, kot je oseba (glede na narečno skupino, želje staršev ipd.) vajena? Za priimke to že velja, kajne, npr. Kovač (naglas na o ali a). In še: Kateri samoglasnik je naglašen v imenu Alica (v čudežni deželi)?

Zanima me, katera besedna zveza je pravilna ali vsaj ustreznejša (in zakaj), kadar govorimo o tem, da nekdo nagovarja bralce (recimo na začetku knjige): nagovor bralcev ali nagovor bralcem?

Slovenski pravopis namreč pravi:

nagôvor -a m (ȏ) slavnostni ~; ~ državljanov

Pri tem sklepam, da je mišljen nagovor, ki je namenjen državljanom, ne nagovor, ki ga opravijo državljani. Zraven pa ni pripisane možne različice nagovor državljanom.

Pri geslu nacija sicer najdemo:

nácija -e ž (á) narod, državni narod; predsednikov nagovor ●naciji državljanom, prebivalstvu

Večina spletnih rezultatov govori v prid različici nagovor bralcem/državljanom, verjetno tudi zato, ker je nagovor bralcev lahko dvoumen (vsaj teoretično; sicer ne vem, zakaj bi bralci npr. v knjigi koga nagovarjali, ampak to je že druga stvar) in bi ga lahko razumeli tudi v smislu, da bralci nagovarjajo nekoga, ne pa, da so oni tisti, ki so ogovorjeni.

Vljudno prosim za odgovor na precej preprosto vprašanje, ali je beseda nasvidenje nastala iz besede snidenje ali iz glagola *svideti 'ponovno videti (srečati)' oz. zakaj je v današnjem pozdravu nasvidenje in ne »nasnidenje". Pogledala sem tudi v Etimološki slovar, kjer piše:

svidenje -a s 'snidenje, srečanje', v pozdravu nasvidenje, pisano tudi na svidenje. Glagolnik od *svideti 'ponovno videti (srečati)', sestavljenke iz s- 'skupaj, z' in videti po zgledu rus. svidanije 'svidenje, snidenje, sestanek', kar je glagolnik od glagola, ki je sestavljen iz rus. s. 'skupaj, z' in vidat 'videti'.

Doslej sem vedno pisala (in po potrebi popravljala v) neki – čeprav popolnoma razumem, zakaj ljudje pišejo nek. Brez uspeha se borim proti nekaterim govorcem (npr. p. Miran Špelič, ki prevaja prenose iz Vatikana), ki dosledno tudi v govoru uporabljajo neki. Zdaj pa me je nekoliko zmedel intervju dr. Kozme Ahačiča v Zvonu, ki dosledno uporablja nek. Domnevam, da ne gre za poseg lektorice, saj je v drugih člankih v isti reviji uporabljen neki. Ker je od zadnjega odgovora na to temo (2013) minilo že nekaj let, me zanima, kako daleč je uveljavljanje nek?

V mnogo člankih naletim na rezultate pisane s stičnim dvopičjem. Sama sem iz pravil razbrala, da je to napačno vendar se ta napaka tolikokrat pojavlja, da sem v dilemi ali o temu obstaja kakšen poseben dogovor. Primer, rezultat tekme je bil 22:23 namesto 22 : 23. Zakaj je to tako pogosta napaka?

Zakaj pravijo, da besedni zvezi v kolikor in v slučaju nista ustrezni, zakaj naj bi ju nadomestili s če? SSKJ navaja, da je to neustaljena raba, SP2001 pa nič. 

Opazila sem, da pravopis pri nekaterih zloženkah s prvim členom makro dopušča pisanje skupaj in narazen (makrodružba in makro družba, makrosvet in makro svet, makroukaz in makro ukaz). Pri makroregiji sem opazila samo zapis skupaj. Je pri tej zloženki morda prav tako pravilen zapis narazen? Zakaj da oz. zakaj ne?

Zanima me, ali so ločila v spodnjih dveh primerih pravilna. Predvsem bi rada vedela, ali lahko pišem obe piki – pred in za zaklepajem.

Kupila je kar nekaj stvari (kruh, mleko, jogurt itd.).

Z otroki so se pogovarjali o podpomenkah (npr. Žaba, medved, mleko, srna. Kaj ne sodi sem? Mleko. Zakaj? Ker mleko ni žival.).

Zanima me, kako se pišejo imena iger – z malo ali veliko začetnico. Različni lektorji so mi namreč različno svetovali. Nekateri vztrajajo, da gre za lastno ime igre z jasno določenimi pravili, zato bi moralo biti npr. Štiri v vrsto ali Človek, ne jezise, drugi pa pravijo, da spadajo med občna imena in se zato pišejo z malo. To utemeljujejo tudi tako, da se npr. tudi rokomet, košarka, tarok itd. pišejo z malo.

Reševal sem nek jezikovni test in rečeno je bilo, da se pravilno piše božič in ne Božič, torej z malo začetnico. Sem malo podrobneje pogledal in res povsod piše, da imena praznikov pišemo z malo začetnico. Star sem 53 let in zelo dobro se spomnim, da so nas v osnovni šoli učili, da je potrebno razlikovati med Novo leto in novo leto. Če pišemo z veliko začetnico, mislimo na praznik oz. na praznični dan, kot npr. v zvezi Kje si praznoval Novo leto?, če pa pišemo novo leto, mislimo pač na leto, ki prihaja: V novem letu pričakujemo ...

Zanima me, kdaj je prišlo do spremembe in od kdaj in zakaj imena praznikov pišemo z malo začetnico. Sicer pa me poimenovanje praznika z malo začetnico moti tudi kot kristjana – mislim da si iz spoštovanja omenjeni praznik (in to bi moralo veljati tudi za druge pomembne verske prazniki) zasluži zapis z veliko začetnico. Zahteva pisanja praznika z malo začetnico, kot verskega dogodka in ne kot nekega občega praznika, po mojem mnenju nekako sodi v kontekst prizadevanj za zmanjševanje pomembnosti vloge katerekoli vere, kar se tako ali tako dogaja vse od 1945 dalje.

Imam vprašanje v zvezi s pisanjem tipa AD pretvornik (tj. digitalno-analogni pretvornik). V tehničnih strokah je podobna raba kratic precej razširjena. Pravopis ureja pisanje tovrstnih zapisov z vezajem, in sicer na podlagi opredelitve takih besednih zvez kot podrednih zloženk (tip TV-program, paragraf 496, delno tudi 417) oz. z obrnjenim besednih redom (program TV). V rabi opažam množično razširjeno rabo na način, kot sem zapisala zgoraj, AD pretvornik, torej brez vezaja. Zanima me, ali se razmišlja o spremembi tega pravila, v nasprotnem primeru pa prosim za dodatno utemeljitev, zakaj so tovrstne zveze razumljene kot podredna zloženka. Po mojem razumevanju gre namreč za precej vsakdanje besedne zveze pridevnika in sámostalnika, v katerih je ena sestavina okrnjena/skrajšana, to pa po mojem razumevanju ne vpliva toliko na obnašanje cele zveze, da bi jo lahko opredelili kot zloženko -- vsaj jaz še vedno čutim obe sestavini kot dve različni besedni enoti. Utemeljitev o potrebi po pisanju tovrstnih zvez z vezajem se mi zato ne zdi prepričljiva in zdi se mi, da je tudi uporabniki niso zares privzeli. Tudi obračanje v tip program TV se mi ne zdi primerno v vseh primerih, saj bi to v našem primeru pomenilo pretvornik analogno-digitalni, tako pa ne govorimo. To nas privede do problema, da so tovrstne »zloženke« različnih tipov, naš je (izhodiščno): pridevnik (analogno) pridevnik (digitalno) (oba skrajšana v enotno kratico) samostalnik; v tipu C-vitamin, ki ga navaja pravopis, imamo samostalnik samostalnik, in oboje sta po mojem razumevanju dva zelo različna tipa. Predpostavljam pa, da so morda v praksi rabljene še kakšne bolj kompleksne zveze, npr. prva kratica pridevnik druga kratica samostalnik jedro samostalnik.

Skratka, prosim vas za odgovor, kako se na Inštitutu gleda na tovrstne zveze in ali lahko pričakujemo v prihodnosti kakšno spremembo norme v zvezi s tem.

Navedel bom dva primera, v slovničnem smislu, zelo podobnih samostalnikov, ki pa se v posameznem sklonu sklanjata/jo različno.

Prvi primer: prejem in predujem

Skupne značilnosti: prva moška sklanjatev, ista končnica v imenovalniku

Sklanjatev v rodilniku: prejema predujma

Zakaj se pri samostalniku predujem drugi e izpusti?

Lahko dodam še to, da se mi izgovorjava predujma sliši smešna oziroma čudna. Se mi z e-jem sliši veliko lepše, in tudi mislim, da je raba z e-jem v izgovorjavi pogostejša, kot pa brez.

Drugi primer: smrt, skrb in obrt

Skupne značilnisti: 2. ženska sklanjatev, polglasnik pred r-jem

Sklanjatev v dajalniku ali orodniku dvojine: smrtma, skrbema in obrtma/obrtema

Zakaj različno sklanjanje v dajalniku oziroma orodniku dvojine pri samostalnikih smrt in skrb? Pri samostalniku obrt pa sta možni celo dve možnosti. Vsaj tako navaja moj vir informacij. Ali obstaja kakšno pravilo, na podlagi katerega veš, kako se sklanjajo takšni in podobni samostalniki v orodniku in dajalniku dvojine? Kako veš, kje sta možni obe rešitvi, kot recimo pri samostalniku obrt?

Logično je, da se vejico uporablja pri naštevanju, odvisnikih, ogovarjanju, ob medmetih in med nekaterimi prirednimi stavki. Zakaj se torej v člankih, knjigah, revijah, vodnikih ... pojavljajo napačne rabe vejice? Zakaj, če pravila obstajajo in se jih uči, se jih potem ne upošteva?

Na eni od spletnih strani sem opazil članek z naslovom Učim se že deset let in še vedno ne govorim tekoče. Zanima me, ali bi lahko v tem primeru govorili o protivnem vezniku in in bi bilo torej poved bolje zapisati tako: Učim se že deset let, in še vedno ne govorim tekoče – kar je po pomenu enako povedi Učim se že deset let, vendar še vedno ne govorim tekoče.

Pridevnika sta izpeljana iz krajev Polhov Gradec in Slovenj Gradec. Oba kraja se končata z besedo Gradec. Zakaj se ta dva sestavna dela v pridevnikih razlikujeta (-grajski, -graški)?

Pri zanikanih povedih uporabljamo rodilnik, a vendar je tudi nekaj izjem, pri katerih je pravilna raba tožilnika. Je morda spodnja poved ena izmed njih? Je »veliko ustanov ne uspe narediti« pravilno ali je treba zamenjati v »veliko ustanovam ne uspe narediti«?

• Veliko ustanov ne uspe narediti ustreznega komunikacijskega kanala in tako uspešno obveščati zaposlene, kolege o dogajanju in doseganju rezultatov organizacije.

Zanima me, katera skladenjska podstava je ustrezna (morda celo obe) v zapisu npr. števnika triindevetdeset (93)? Je to: tri in devetdeset ali morda tudi tri in devet deset? Nagibam se k prvi rešitvi, a zanima me, če druga ni prava – zakaj ne?

Zanima me nekaj več o slovenjenju besede make up. Zakaj povzroča toliko težav? Vnaprej hvala.

Kako lahko razložim slovensko negovorečemu (zelo malo), kako in zakaj se v slovenščini sklanja. Primer: ena roža dve roži pet rož

ali pa

eno pivo dve pivi pet piv

Zavedam se, da ste o veliki/mali začetnici razvojnih/statističnih regij že pisali. Zanima me, če je pri *pisanju razvojnih regij z veliko začetnico nujno dodati tudi besedo »razvojna«, torej ali mora pisati npr. Zasavska razvojna regija ali lahko pišemo tudi Zasavska regija, ko imamo v mislih ali ko lahko iz konteksta razberemo, da gre za razvojno regijo? Druga specifična dilema pri tem je naslednja: po zgornji logiki pišemo Razvojni svet Zasavske regije, kjer je očitno, da gre za razvojno regijo. Pomisleke imam pri pisanju Svet zasavske/Zasavske regije. Zakaj? Sveta regije ne sestavljajo župani statističnih regij, ampak župani razvojnih regij, kar pa včasih ni popolnoma samoumevno. Se torej v tem primeru »zasavske« piše z malo ali z veliko začetnico?

Kljub jasnemu odgovoru na omenjeno temo (Kitajski zid, Berlinski zid) se poraja vprašanje, ali ne bi bilo smiselno velike začetnice pisati pri PRVI sestavini poimenovanja, namreč Veliki kitajski zid. Ta besedna zveza (torej s pridevnikom veliki) je nadvse pogosta in menim, da ne gre za lastnostno poimenovanje ("velik" Kitajski zid), temveč za del lastnega poimenovanja. Ne vidim smisla v zapisu veliki Kitajski zid (saj vsi vemo, da je velik, zakaj bi torej to sploh zapisali – razen seveda kot del lastnega poimenovanja). Kaj menite o tem?

Še vprašanje o tem, da sta »sestavini imena Jumbo Visma […] neujemalni«. Želela bi razumeti zakaj. Zakaj to sprašujem?

Pravopisni člen 847 kot ujemalno zvezo navaja košarkarski klub »Smelt Olimpija«, torej se obe sestavini sklanjata; v členu 849 je Union Olimpija; danes bi bil zgled Cedevita Olimpija.

»Toporišičeva Slovenska slovnica (2004: 302–303) sklanjanje večbesednih imen utemeljuje s (1) ujemalnostjo sestavin: če se torej ujemajo v sklonu, številu in (neobvezno) tudi spolu, že sama ujemalnost narekuje sklanjanje, npr. Smelt Olimpija – Smelta Olimpije […].« Iz odgovora Helene Dobrovoljc v Jezikovni svetovalnici.

Imena kolesarskih ekip pa se spreminjajo zelo pogosto, lahko vsako leto, tudi med sezono. Od leta 2015 se obravnavano nizozemsko moštvo imenuje Jumbo: od 2015 do 2018 Lotto NL Jumbo, od 2019 pa Jumbo Visma. Zadnjih nekaj let naj bi kot jedro zveze sprejeli Jumbo; pri Olimpiji ni težav. Če druga sestavina imena ne izraža prostorske umeščenosti jedrne besede, smo (do zdaj?) izhajali iz pravopisnega člena 846 ipd. in Toporišičeve Slovenske slovnice, kot je bilo večkrat poudarjeno tudi v Jezikovni svetovalnici (npr. tu: »priporočamo sklanjanje obeh sestavin«). Starejša kolegica lektorica me je naučila, da so:

• kolesarji Adrie Mobila (klub Adria Mobil),
• rokometašice Krima Mercatorja (klub Krim Mercator),
• vodstvo Hisensa Gorenja (podjetje Hisense Gorenje),
• prodaja Droge Kolinske (podjetje Droga Kolinska),
• izdelki Jate Emone (podjetje Jata Emona),
• nogometaši Reala Sociedada (klub Real Sociedad je iz San Sebastiana) … Ob prostorski umeščenosti jedrne besede pa:
• Pivovarna Laško Pivovarne Laško,
• Atletico Madrid: trener Atletica Madrid oziroma Atletica iz Madrida …

Do zdaj se nam je tudi po vseh odgovorih v Jezikovni svetovalnici zdelo, da je edino pravilno: član Jumba Visme. Bi res lahko ta primer obravnavali po pravopisnem členu 854, saj ta neujemalno zvezo ne podaja kot izključno zvezo jedra in krajevnega prilastka (hotel Turist, Založba Lipa)? Kaj pa Hisense Gorenje – se je treba ob slovnični ujemalnosti v takih večbesednih imenih spraševati tudi o tem, ali je bilo (gospodarsko) združenje podjetij (prevzem) enakovredno ali ne? Če bi sklanjali po zgledu Cedevita Olimpija, bi bilo (skoraj) preprosto. Pa v tej skupini imen bi upoštevali prostorsko umeščenost. V odgovoru o sklanjanju imena ekipe »Jumbo Visma« nas usmerjate na obravnavano tematiko – samo o zemljepisnih imenih. Pri teh se včasih zdi, da je še težje uskladiti pravila s prakso oziroma prakso s pravili, zlasti pri tistih imenih, ki jih ne moremo preveriti v pravopisnem slovarju:

• Alta Badia – rabi se v Alta Badii in Alti Badii;
• Santa Caterina – v Santa Caterini in Santi Caterini;
• Santa Barbara – v Santa Barbari in Santi Barbari …

Zapis Jumbo Visma je slovenskemu pravopisu prilagojena različica (prim. npr. tu), na spletu najdemo zapis tudi z vezajem ali s pomišljajem (tudi s presledkoma).

Kateri način tvorjenja pridevnika iz glagola je ustreznejši/pravilni/boljši? Po mojem občutku s pripono -ljiv (kar seveda v nekaterih položajih privede do težko izgovorljivega samoglasniškega sklopa), opazila pa sem, da sta v nekaterih primerih v slovarju obe možnosti: neizpolnljiv/neizpolnjivzapomljiv (zakaj ne zapomnljiv? – je n izpadel zaradi prezapletenosti?).

Zanima me, kakšna je pravilna/ustrezna raba besede erudit. V slovarju je erudit opredeljen kot nekdo, ki ima obsežno in poglobljeno znanje s kakega področja.

Torej, zanima me, ali je stavek Robert Golob je erudit na energetskem področju jezikovno primeren?

Bi bil stavek Robert Golob je erudit ustreznejši ,in bi se v tem primeru domnevalo, da ima obsežno in poglobljeno znanje z energetskega področja?

Zanima me, zakaj imajo glagoli, kot so leči, peči, reči, seči, striči, streči, teči v velelniku za 2. osebo obliko lezi, peci, reci, sezi, strizi, strezi, teci (in ne enako kot v nedoločniku).

Zakaj je torej Speci torto! in ne Speči torto!?

Gre le za to, da ne bi prihajalo do dvoumnosti? Vendar v pogovornem jeziku pogosto uporabljamo nedoločniško obliko v velelniku.

Lepo prosim za pojasnilo, katere besede v dveh navedenih delih stavkov, se pišejo z veliko začetnico:

• JAVNI ZAVOD OSNOVNA ŠOLA BRATOV POLANČIČEV V MESTNI OBČINI MARIBOR
• JAVNI ZAVOD OSNOVNA ŠOLA BORCEV ZA SEVERNO MEJO V MESTNI OBČINI MARIBOR

Zelo me zanimajo slovenski vezniki, predvsem arhaični, zato me zelo zanima, kje bi lahko dostopal do kakšnega arhiva z njimi. Svojo srečo sem že preizkusil na portalu Fran.si in to neuspešno, našel pa nisem niti slovarja slovenskih veznikov, kot na primer že obstaja za členke. Zanima me naslednje: Najpomembneje, kje lahko najdem popoln seznam slovenskih veznikov vnesenih v Fran oz. če lahko v njem iščem tudi določeno besedno vrsto ter kako? In drugo, nekoliko nevmesno, če je raba povedkovnika kot besedne vrste še aktualna in zakaj se ne poučuje niti pri podrobnejšem pouku oblikoslovja v srednji šoli ter ali je sploh vnešena v učni načrt? In še, če je v pripravi nova izdaja slovenske slovnice oz. vsaj prenovljena verzija Toporišičeve, in zakaj jezik že tako dolgo ostaja brez resnih sprememb na tem področju? Se zadnjo, četrto izdajo še splača kupiti?

Pred kratkim me je kolega novinar opozoril na novo geslo v omrežni različici Slovarja slovenskega knjižnega jezika, ki ga v moji tiskani izdaji še ni najti. Gre za izraz janšízem.

Ker gre očitno za politično občutljivo besedo, ki je bila v SSKJ vnesena v politično občutljivem času, me zanima sledeče:

• Kako se avtorji SSKJ odločijo, kdaj je neka nova beseda zrela za vnos v slovar? Obstajajo za to kakšni objektivni, merljivi kriteriji ali je to prepuščeno občutku in angažmaju posameznega avtorja?

• Zakaj beseda v SSKJ ni označena kot ekspresivna? Glede na to, da se beseda pojavlja izključno v kontekstu kritike ter zaničevanja neke politične usmeritve, glede na to, da pripadniki te politične usmeritve izraz zavračajo in ga smatrajo za zaničljivega, ter ker se izraz uporablja izključno v krogih, ki "janšizmu" niso naklonjeni ter ga zaničujejo, bi znalo pri izrazu iti za čustveno obarvano, ekspresivno besedo. Lahko na kratko argumentirate, zakaj se avtor ni odločil, da besedo v SSKJ označi kot ekspresivno?

• Ali obstaja še kakšna druga beseda v SSKJ, ki neko sodobno slovensko politično usmeritev poimenuje po aktivnem slovenskem politiku?

Prepričan sem, vključitev besede v SSKJ temelji na strokovnih argumentih. Z veseljem se bom s temi argumenti tudi seznanil, zato se veselim vašega kratkega pojasnila.

Pišem Vam z vprašanjem, povezanim s Slovarjem slovenskega knjižnega jezika.

Pred kratkim sem se prvič spoznal z besedo "hranivo", ki je naravni govorci jezika ne uporabljamo, zakaj beseda je umetnega izvora in nekako ne odgovarja načelom glasoslovja slovenskega jezika. Zato Vas na tem mestu vljudno prosim, da mi razložite, na podlagi katerih virov ste se odločili, da to besedo uvrstite v besednjak slovenskega jezika. Verjamem, da se kot raziskovalka slovenskega jezika zavedate, da se jezika ne ustvarja, temveč se sledi njegovi notranji naravi in spremembam, ki se v jeziku dogodijo naravno. Ker beseda "hranivo" v naravnem besednjaku nima svojega mesta, ni odgovorno in spoštljivo do govorcev jezika, da to umetno besedo uvrstite v slovar slovenskega knjižnega knjižnega jezika.

Skladno z tem me prav tako zanima, zakaj se beseda "glodavci" črkuje glodavci, ko pa po besedotvornem preverjanju lahko ugotovimo, da bi reč, ki gloda poimenovali glodalo in ne glodavo. Tako živali, ki glodajo, niso glodavci, temveč glodalci.

Zanima me, ali pišemo sizifovodelo z veliko ali z malo začetnico? Ter zakaj z veliko/malo začetnico?

Kako pa naj bi pisali Ohmov zakon in Pitagorov izrek? Ter zakaj je v Slovenskem pravopisu Pitagorov izrek z veliko začetnico, parkinsonova bolezen pa z malo začetnico. V čem je razlika?

Zakaj se Francoz v frazemu narediti se Francoza piše z veliko začetnico, Rus v frazemu jih je veliko kot rusov pa z malo? To sem preverila na Franu, a zakaj je to tako?

Zanima me, ali obstaja kakšno pravilo, zakaj se za kdove ne piše vejica, za kdo ve pa?

Kdove kaj se mu plete po glavi. Kdo ve, kaj se mu plete po glavi.

Vem sicer, da je v drugem primeru vejica zaradi dveh stavkov (osebkov odvisnik). Pri prvem primeru, kjer je cel stavek združen v eno besedo, mi pa ni povsem jasno, zakaj se tam vejica ne piše. Morda zaradi tega, ker združek igra vlogo prislova?

Včasih smo slaščico manjše velikosti (bonbon) pisali pač bonbon, kar je prišlo iz francoščine in dobesedno pomeni »dober dober«; zdaj pa po SP 2001 to ni več pravilno, vendar le bombon. Ali nima slovenski jezik svoje besede za to slaščico? Namreč sladkorček.

Ali sta pridevnika bombažen in steklen vrstna ali lastnostna? Včasih je veljalo, da sta lastnostna (s prejšnjim poimenovanjem kakovostna), danes pa v učbenikih in delovnih zvezkih zasledimo obe možnosti (odvisno tudi od založnika). Res je, da gre za pridevnika, ki ju ne stopnjujemo, po drugi strani pa gre za pridevnika, ki poznata tako določno kot nedoločno obliko, kar ni značilno za vrstne pridevnike, in ki se lahko pojavljata kot povedkovo določilo. Povprašala sem tudi številne govorce. Večinoma bi uporabili vprašalnico kakšne (nogavice), kakšen (pulover), kakšne (kozarce). Prosim za pomoč in obrazložitev.

Kako bi se odločili pri navedenih primerih in zakaj?

Pozimi obujemo bombažne nogavice.

Stekleni kozarci se razbijejo.

Zanima me, ali je prav v Tepanju ali v Tepanjah in obrazložitev, zakaj je prav tako, kot je?

Ali je prav sončev mrk/sončni mrk in zakaj.

Torej v javnosti, torej pri znanih osebah vseh vrst ter tudi nasploh v mediji in izjavah se konstantno pojavlja besedna zveza temu ni tako, ki se uporablja vedno kadar želi nekdo povedati, da ne kaj ni res, da se ni tako zgodilo, da je resnica drugačna, torej zanika neko drugo izjavo. Prosil bi za pojasnilo, ali je ta raba napačna, zakaj je do nje prišlo in ako bi se reklo prav, recimo to ni tako? Skratka zanima me vse o tem nesrečnem temu ni tako...

P. P. 

V vašem slovarju nisem našel glagolov avtoštopati niti avtostopati, našel pa sem samostalnike kot npr. avtoštopar, avtostopar, itd. Na osnovi najdenih samostalnikov sklepam, da sta v slovenščini dovoljena tudi iskana glagola, ne razumem pa, zakaj jih v vašem slovarju ni možno najti.

V šoli so učenci pisali narek in je učenec napisal Ljubljanski grad z veliko začetnico, učiteljica je popravila na malo začetnico. Zanima me zakaj, če je to ime gradu?

Ali androidi sanjajo o električnih ovcah? / Philip K. Dick ; [prevedla Jan Jona Javoršek in Urša Vogrinc Javoršek]

Zakaj besede android ni v SSKJ?

Vljudno prosim za odgovor, zakaj se v besedi dokumentalist (kdor dela v dokumentaciji) pojavi l, ne pa pričakovani r (dokumentarist).

Zanima me kako pišemo besedno zvezo črnobela fotografija. Skupaj, z vezajem, narazen (črnobela, črno-bela, črno bela fotografija)?

Glede na besedni red v pretekliku, ki je že bil objavljen v tem vprašanju, me zanima, zakaj se vrstni red spremeni, ko dodamo členek "že". Pomožni glagol biti je na drugem mestu:

• Včeraj sem jedel (ob osmih).
• Jedel sem (kosmiče).
• Maja je jedla (doma).

Ko dodamo že, se spremeni in nastane:

• Sem že jedel. (Kot odgovor na vprašanje: Si že jedel?)

Po katerem pravilu pride pomožni glagol biti v tem primeru na prvo mesto?

Zakaj so besede, kot sta malo in veliko, prislovi in ne nedoločni števniki?

Zanima me zakaj se v zadnjih letih v množičnih občilih uporablja zgolj pridevnik nekdanji, medtem ko je pridevnik bivši postal že prava redkost. Imata različen pomen? Kdaj sta se prvič uporabila? Je izraz bivši še vedno del knjižnega zbornega jezika?

Prosim za pojasnilo, zakaj takšno govorjenje:

brez da bi me vprašal brez da bi nas razumeli brez da bi se zdravil

ne razumem, kaj je v temu ..v temu tiči zajec ...nesporazum je v temu ...

Zanima me, zakaj pride pri tvorbi svojilnega pridevnika priimka Garcia do pisne podaljšave osnove z j (Garcijev; SP, člen 958).

Zanima me, zakaj nekaterim samostalnikom moškega spola, ki se končujejo na -j, pri sklanjanju podaljšujemo osnovo z -n, drugim pa ne, npr. parkelj (kot tvorba na koncu prstov živali) in parkelj (spremljevalec Miklavža). V SSKJ sta posebej zapisana pomena za oba leksema, in sicer z različnimi končnicami v rodilniku: parkelj (del živali) se sklanja brez podaljševanja osnove z -n, torej parkelj, parklja, medtem ko se parkelj (spremljevalec Miklavža) lahko sklanja tudi s podaljševanjem osnove z -n (parkelj, parklja ali parkelj, parkeljna). S podaljševanjem osnove z -n se lahko sklanjata tudi samostalnika nagelj in datelj, zato tudi odpade razlikovanje po kategorijo živosti/neživosti. Ali sta oba načina sklanjanja dovoljena v knjižnem zbornem jeziku, torej brez podaljševanja osnove z -n in s podaljševanjem osnove z -n?

Zanima me, zakaj nekaterim samostalnikom moškega spola, ki se končujejo na -j, pri sklanjanju podaljšujemo osnovo z -n, drugim pa ne, npr. parkelj (kot tvorba na koncu prstov živali) in parkelj (spremljevalec Miklavža). V SSKJ sta posebej zapisana pomena za oba leksema, in sicer z različnimi končnicami v rodilniku: parkelj (del živali) se sklanja brez podaljševanja osnove z -n, torej parkelj, parklja, medtem ko se parkelj (spremljevalec Miklavža) lahko sklanja tudi s podaljševanjem osnove z -n (parkelj, parklja ali parkelj, parkeljna). S podaljševanjem osnove z -n se lahko sklanjata tudi samostalnika nagelj in datelj, zato tudi odpade razlikovanje po kategorijo živosti/neživosti. Ali sta oba načina sklanjanja dovoljena v knjižnem zbornem jeziku, torej brez podaljševanja osnove z -n in s podaljševanjem osnove z -n?

Deležniki na -č imajo včasih zraven se, včasih pa ne. Npr. spreminjajoča (se) zgodovina. Na Gigafidi je največkrat s se, je pa tudi brez. Poleg tega imaš v Pravopisu blesteč, uporablja pa se tudi blesteč se. Zakaj je tako? Sta obe možnosti (s se ali brez) v redu?

Uporaba rodilnika mi večinoma ne dela težav, a ko moram kaj napisati, se včasih znajdem v zadregi. Dal mu je vode in podobno nalil mu je mleka ali nalil je olja v cisterno.

Zakaj se v slednjih primerih uporablja rodilnik namesto tožilnika. Gre zgolj za izjeme? Ali obstaja kakšno pravilo, s katerim bi si lahko pomagal?

Pri maši molimo nicejsko-carigraisko veroizpoved, v kateri je tudi uradno besedilo in pričakujem vstajenja mrtvih in življenja v prihodnjem veku. Moje mnenje je, da bi bila ustreznejša raba tožilnika. Kakšno je vaše mnenje?

Zanima mu utemeljitev naslednjega zapisa - gre za naslova poglavij v knjigi s teološko vsebino:

• Jožef, učitelj male poti
• Jožef vzgojitelj

Zakaj je v prvem primeru vejica zapisana, v drugem pa ne? Je tak zapis sploh ustrezen ali bi morala tudi v drugem primeru biti vejica?

Prebiram besedilo o prvi svetovni vojni in opažam, da avtor piše Doberdobski Kras enkrat z malo začetnico, drugič pa z veliko. Pobrskala sem po spletu in tudi tam našla obe obliki. Podoben dvom se poraja tudi pri pisanju Doberdobske planote, enkrat z veliko, drugič z malo začetnico (doberdobska planota). Katera oblika je pravilna?

Zanima me, iz katerega (indoevropščine??) jezika se je v slovenščini in tudi pri Lužiških Srbih ohranila dvojina. Vprašanje me muči že nekaj časa, vesela bom, če me boste napotili v pravo smer iskanja.

Pred kratkim sem zasledil zanimivo rabo dovršnega glagolnika glagola natisniti v rodilniški obliki:

"do konca natiskanja"

Osebno se mi zdi, da je ta raba napačna, saj ta dovršni glagol že predvideva zaključitev dejanja. Kakšno je mnenje strokovnjakov?

Zanima me, zakaj je pravilno figova marmelada, in ne figina, saj je samostalnik figa ženskega spola.

Frazem rešiti si glavo ni evidentiran ne v SSKJ ne v SSF, vendar je v Gigafidi več kot 150 zadetkov zanj v raznovrstnih besedilih. Zanima me, zakaj v slovarjih ni zabeležen? Hvala.

Reklamni plakat trgovine Hofer z napisom Lepo je imeti delček narave s seboj me je spodbudil, da vas vprašam sledeče: Če nekaj vzamem s seboj, potem imam to pri sebi. Torej zveza besed imeti s seboj ni pravilna. Se motim?

Zakaj glagole stanja, npr. sedeti, ležati (SS 2004, 350) razumemo kot da so brez vidskega para? Če je sedeti nedovršni glagol, bi kot njegov dovršni par razumela usesti se.

Brala sem vaš odgovor glede uporabe besed 'treba je'/'potrebno je' + nedoločnik. Zanimivo se mi zdi, da so nas v OŠ učili ravno obratno, da je 'treba je' hrvatizem in v tem smislu napačen, da je njegova raba zgolj pogovorna, 'potrebno je' pa je knjižno in bolj pravilno. Še zdaj imam "oprane možgane" glede tega, 'potrebno je' mi deluje lepše, bolj knjižno oz. uradno in nekoliko težko zapišem, da je 'treba nekaj narediti...' A če prav razumem, 'je potrebno + nedoločnik' ni toliko napačno kot je slogovno manj primerno, ali se motim?

Me pa zanima, kako je v primeru stavka: Za zagotavljanje sledljivosti zdravila je pomembno v kartoteki bolnika zabeležiti lastniško ime in številko serije zdravila. Torej, je ta stavek pravilen ali manj primeren? Če je ta stavek pravilen, zakaj bi bilo npr. 'je potrebno zabeležiti' manj primerno?

Pozdravljeni, mi lahko pojasnite, zakaj je pri glagolu vreči toliko sprememb (črke č, ž, g: vreči, vržem, vrgel sem).

Kakšen je izvor »govorjenja na fanta« v nekaterih krajih na Gorenjskem?

Zanima me, zakaj se ime vietnamskega voditelja zapisuje narazen (Ho Ši Minh), po njem poimenovano mesto pa skupaj (Hošiminh).

Zakaj pri sklanjanju imena Galilei osnovo pisno daljšamo z j, pri pregibanju imena Garcia pa ne?

V tej temi ste odgovorili na vprašanja o veliki/mali začetnici za praznik sveti trije kralji. V vseh primerih se je del imena praznika (trije kralji) pisal z malo začetnico.

https://svetovalnica.zrc-sazu.si/topic/784/imena-praznikov-sveti-trije-kralji

Zanima pa me, zakaj se v imenih krajev, kot sta Sv. Trije Kralji v Slovenskih goricah in Vrh svetih Treh Kraljev ta del (trije kralji) piše z veliko začetnico, čeprav se v osnovi piše z malo?

V primeru, če ime kraja vsebuje večbesedno nenaselbinsko ime, ki ga vsebuje tudi ime zgornjega kraja (Slovenske gorice), se tudi v imenu kraja neprvi del nenaselbinskega dela piše z malo začetnico. Podobni primeri: Šempeter v Savinjski dolini, Miklavž na Dravskem polju, Lenart v Slovenskih goricah ...

Kako to, da so imena, kot so sveti trije kralji, izjema in se v imenih krajev pišejo z veliko začetnico, čeprav se v recimo imenu praznika pišejo z malo?

Kako se piše Avstrijska državna pogodba (iz leta 1955, ko naj bi s členom 7 podelili pravice slovenski in hrvaški manjšini); z veliko ali z malo začetnico?

Ali obstaja seznam standardiziranih imen tujih mest v slovenščini? Naprimer, Toljati ali transliterirano iz cirilice Toljatti, naj ne bi podvajali? Zanimajo ruska, ukrajinska mesta in t.n., bivša Sovjetska zveza.

Zakaj slovenski pravopis ne vključuje zemljepisnih poimenovanj Mokrine in Osojščica? Je torej ustrezno tudi poimenovanje avstrijskih smučišč Nassfeld in Gerlitzen? Ali pa celo nujno, če slovensko pravopisje nikjer ne priznava imen Mokrine ter Osojščica?

Kako pisati ime novega britanskega kralja. Zakaj Karel in ne Charles, kot smo ga poznali do zdaj?

Ker je novi kralj Karel, se dilema nadaljuje: kako bomo imenovali njegovo ženo, Camillo, ko bo ta okronana? Bomo tudi njeno ime slovenili? In kako?

Zakaj se drugi sklon imenuje rodilnik, prav tako latinsko genitiv -- kaj ima to opraviti z roditi?

Slovenska himna se uradno imenuje ZDRAVLJICA (izhaja iz besede zdravlje, ki nikoli ni bila slovenska beseda in je Prešernov France ni zapisal). Kdo je torej ukradel verze Franceta Prešerna in jih uporabil v svojem zmazku? Kolikor zanesljivo vem, je Prešernov France napisal pesem Zdravica, ki izhaja iz slovenske besede zdravje.

Vesel bom vašega odgovora, če veste kdo je ta plagiator. Prepričan sem, da jih imamo v Sloveniji že čisto preveč in bi bilo prav, da se stvari postavijo na pravo mesto.

Zanima me, ali naj kot profesor slovenščine na gimnaziji naslednje primere štejem za neustrezne ali za ustrezne:

• Vedel je, kako jo bo resnica prizadela. NAMESTO: da
• Zanima me, če je to prav. NAMESTO: ali
• Živimo v družbi, kjer se pravila oblikujejo na podlagi … / V primerih, kjer ... NAMESTO: v kateri, v katerih

Vse to je na podlagi pravopisa v šolah strogo prepovedano, na maturi sledi zato odbitek točk.

Kaj je pravilno in zakaj?

Njegov cilj je bil samo eden/en, in sicer preteči maraton.

zanima me kakšna je prava oblika zapisa za trenutno zelo popularne treninge HIIT (angl. High Intensity Interval Training), ki jih ponujajo mnogi športni in fitness centri.

Kateri je pravilen zapis:

• visoko intenzivni intervalni trening

intenzivni = določni pridevnik Pri njem se vprašamo s kateri. Kateri trening? Intenzivni.

ali

• visoko intenziven intervalni trening

intenziven = nedoločni pridevnik Pri njem se vprašamo s kakšen. Kakšen trening? Intenziven.

Prosil bi za razlago situacije, kjer nisem prepričan, ali naj se uporabi besedno zvezo v luči ali vokviru. Primer je naslednji:

• V OKVIRU ponedeljkove razprave na seji predsedstva te obveščam o današnjem dogajanju v okolici stavbe.

ali

• V LUČI ponedeljkove razprave na seji predsedstva te obveščam o današnjem dogajanju v okolici stavbe.

Še dodatna razlaga: na ponedeljkovi seji predsedstva določene organizacije je med drugim tekla razprava o vandalizmu v okolici stavbe, kjer ima organizacija prostore. Eden od članov organizacije je nato naslednji dan odgovorno osebo v organizaciji obvestil o dogajanju v okolici te stavbe.

Prosil bi, če mi lahko poveste, katera besedna zveza je v tem primeru točna za uporabo in zakaj je to tako.

Zakaj se ime podjetja oz. trgovin Spar in Interspar izgovarja s š-jem?

Pri pevskem zboru za božični koncert pripravljamo Sattnerjevo skladbo Noč božična, sveta noč z naslednjim besedilom:

Božje dete to dodeli, da se v srcih sveti mir naseli.

Imamo dilemo pri izgovorjavi besed dodeli in naseli. Za besedo naseli je pravopis jasen – naglas je na e-ju, e je ozek. Kako pa je z besedo dodeli? V pravopisu naglasno znamenje za besedo dodelil kaže na ozek e. Če pa upoštevamo pravila, ki veljajo za besedo deliti, potem bi moral biti e v dodeli, širok. Lahko, prosim, svetujete, kako naj izgovarjamo besedo dodeli? Hvala!

Zanima je, zakaj se prvi del imena kitajskega podjetja Xiaomi Corporation izgovarja: "šaumi"? Ne zveni namreč ravno angleška izgovorjava (na podlagi prevoda iz kitajščine v angleščino), medtem ko se drugi del (corporation) izgovori 'normalno' po angleško. Ali se morda prvi del tako izgovori v kitajščini in se je izgovorjava ohranila? Ali kako drugače?

Že nekaj tednov se mučim z dejstvom, da je v spletnem pravopisu (SP 2001) zapis izgovora Volče z u̯. V medijih se sedaj to uporablja, prej tega nisem opazila, in je precej moteče. Zadnjič nisem prepoznala kraja Volče in ga nisem povezala z zaporo ceste. Vem, da bi bilo knjižno ustrezno, kot je zapisano, ampak ni dejansko stanje, saj domačini izgovarjamo hiperkorektno. Če je dovoljeno občno ime kolk izgovarjati z l in u̯, ne vem, zakaj so Volče nesprejemljive z l.

Na vas naslavljam naslednje vprašanje in vas naprošam za odgovor: zakaj domačimo nekatera zemljepisna lastna imena (npr. Dunaj, Čedad, Atene), drugih pa ne (npr. New York, Stockholm)?

Zanima me zakaj v SSKJ ni nekaterih strokovnih izrazov s področja geodezije na primer;

• reper – točka z določeno nadmorsko višino
• nivelman
• niveliranje
• zakoličba

Prosim za etimološko razlago besede pumpež (frazem: se sveti kot pumpeževa rit).

Zanima me od kod izvira izraz pasti sekira v med. Deluje namreč precej nelogično, zato me zanima ozadje oz. globlji pomen za tem izrazom.

Že nekaj časa razmišljam, kako in zakaj se beseda konjiček uporablja kot sopomenka besede hobi za označevanje prostočasne dejavnosti. Mi lahko, prosim, pomagate?

Zanima me, zakaj Slovenci uporabljamo besedo dobrodošlica, dobrodošli itd. za topel ali velik sprejem gosta? Ali je to arhaično slovensko ali srbohrvatizem? Ali so tudi kakšne druge besede (alternative) za to dejanje?

V slovenščini se uporablja izraz morski pes za največjo ribo predatorko, ki se ji v angleščini reče shark, v italijanščini squalo, v hrvaščini morski pas, v srbščini pa ajkula. Ali je možno, da smo si izraz za morskega psa izposodili iz hrvaščine, zakaj je prišlo do takega poimenovanja in kdaj se prvič pojavi izraz morski pes v slovenskih besedilih?

Z željo po prednostni uporabi domačega izraza, kadar ta obstaja, pomen izraza socialen, pa tudi glede na najmanj nekaj opozoril na pomen že opredeljenega izraza socialna distanca (npr. v sociologiji): https://val202.rtvslo.si/2020/03/virus-odganjajmo-s-fizicno-razdaljo-in-socialno-blizino/ ali https://www.rtvslo.si/zdravje/novi-koronavirus/je-karantena-nasa-druzbena-pokrovka/521941 vas lepo prosim za razlago, zakaj tega izraza, ki dejansko pomeni "varno" fizično oziroma telesno razdaljo (v pomenu izogibanja nenujnim stikom) med osebami, ne bi slovenili: možnosti so: telesna razdalja, medsebojna oddaljenost, tudi besedna zveza s pridevnikom fizičen bi bila najbrž boljša - fizična razdalja, oddaljenost ipd.

Danes sem odkril jezikovno svetovalnico ISJFR in moje vprašanje, s katerim se ukvarjam že kaj nekaj časa, je končno našlo svoje mesto. Vprašanje pa bi rad pričel z obrazložitvijo, kako sem do njega sploh prišel.

Že v času na osnovni in srednji šoli so me učiteljice slovenskega jezika večkrat opomnile, da se zjutraj nisem zaspal, temveč sem preprosto zaspal, saj da glagol v tem primeru ni povratno svojilen. Meni se je stavek Opravičujem se, ker zamujam, zaspal sem. slišal nadvse čudno, kakor tudi ostalim sošolcem in sošolkam, ki so prihajali iz Celja ali okolice. Pri nas se glagol zaspati namreč uporablja ob večerih, ko se odpravljamo spat, medtem ko glagol zaspati se pomeni, da smo se zbudili kasneje, kot je bilo predvideno. Od tu dalje neprestano razmišljam, kdo v jeziku postavlja normo, jezik ali človek? Menim, da so t. i. dialekti jeziki sami po sebi in notranjega pomena, ki ga govorec pripiše neki besedi ali izrazu ne gre omejiti z normo, ki jo je kasneje postavil neki govorec drugega dialekta, češ da se sliši smešno in zato ne more biti del zbornega jezika. Samo v razmislek.

Zaznamovan s tem glagolom sem večkrat prišel v situacijo, kjer je slovenska jezikovna norma govorila tako, živ in govorcem lasten jezik pa spet drugače. In v tem znamenju sem ob rednem kupovanju ajdove kaše naletel na problem: Le zakaj se nihče ne ukvarja z ustreznostjo prilagajanja pridevnika samostalniku? Ajdova kaša?! Od kdaj je ajda moškega spola? Kot očitno je že lahko.

In sem povprašal prijatelje. "Ajdina kaša pač ne more biti," je odgovoril prvi, "saj bi vendar ajdina kaša pomenila svojilnost, in sicer da ta ajda pripada osebi po imenu Ajda." Tega odgovora nisem mogel jemati resno, saj mi je bilo nadvse smešno, da je ta bil mnenja, da sam te možnosti že nisem pretehtal. "Res je čudno. Sama ne to nisem nikoli pomislila," je odgovorila druga in se nasmehnila. Nato pa me je prešinila zamisel. Pravzaprav bi se t.i. ajdovi kaši moralo reči ajdna kaša. Ta oblika pridevnika je edina res pravilna in menim, da bi morali to upoštevati. Besedna zveza ajdova kaša se namreč ne sklada z nobenim temeljnim načelom slovenskega jezika. Ajda je samostalnik ženskega spola, ajdova pa je pridevnik, ki nakazuje na samostalnik moškega spola. Zdi se mi čudno, da tovrstve pogovorne različice ostajajo v pravilni zborni rabi, medtem ko se glagola zaspati ne sme uporabljati v povratno svojilni obliki.

Kaj pa Vi menite?

Prosim tudi za razlago, zakaj je sladoled jagodov in ne jagodni (v delovnem zvezku za slovenščino, 2. razred). Če je sladoled iz sivke, a je potem sivkov? (Podobno: limonov/limonin.) Kje najti merodajno pravilo/razlago?

Prosim, zakaj govorimo o kategoriji/podspolu živosti, in ne živalskosti (žive so tudi rastline, tudi človek je žival)?

Ali pišemo z roko, ročno, na roko ali na roke? Minule dni sem slišal vse naštete rabe. Katera je prava in zakaj?

Načrtujemo izdajo risoromana Dnevnika Ane Frank.

Na založbi smo v dilemi ali slediti prevodu Dnevnika Ane Frank, prevajalke Polonce Kovač, kjer se uporablja beseda Žid, Židi, židovski itd. ali spremeniti vse skupaj v Jud, judovski itd.

Kljub dilemi vas prosim za tehten odgovor zakaj Jud in ne Žid oz. obratno.

Nekaj glede rabe vezniške rabe besede kako sem našla v SSKJ. Zanima pa me, ali je v spodnjih primerih kakšna razlika v pomenu, če je uporabljen veznik da oziroma kako. Zdi se mi, da je vsaj včasih v navedenih povedih bilo bolj zaželjeno, da se uporabi da, ne pa kako. Ali to še vedno velja? Ali bi kako lahko pomenil tudi na kakšen način?

• Pripovedoval je, kako/da je oče velikokrat prišel šele zjutraj domov.
• Spomnim se, kako/da smo včasih na roke kosili travnik za hišo.
• Siti smo bili njegovih obljub, kako/da nas bo peljal na izlet.
• Videla sem, kako/da je soseda obrezovala živo mejo.

Pozdravljeni, precej me mede nekonsistenčnost uporabe besede "škrat" in "palček" v slovenskih prevodih tujih literarnih del.

Namreč prevod "Snowhite and the seven dwarfs" se glasi "Sneguljčica in sedem palčkov"; prevod "Dwarf" v Tolkienovi mitologiji in v slovenskih prevodih nordijske mitologije pa je "Škrat".

Da bi bila zadeva še bolj zapletena imamo potem še izraz "Garden gnome (nemško Gartenzwerg)" za katerega obstaja ustaljen prevod "vrtni palček" ter besedo "Schrat" katere prevod je po etimološkem slovarju "Škrat".

Zanima me kako torej v slovenščino prevajati "Dwarf (nemško Zwerg)" ter "Gnome (nemško Gnom)" in zakaj je prišlo do take zmede.

Zanima me, zakaj pri razlagi besede moški piše, da je človek moškega spola, pri besedi ženska pa, da je oseba ženskega spola. A ženska ni človek?!

Zakaj črkovalnik ne podčrta besede črkovalnik, podčrta pa pridevnik črkovalnikovo? Kaj bo naredil, če napišem črkovalniško? Podčrta. Pa črkovalsko? Podčrta.

Slovenski pravopis v 26. točki Raba velikih in malih črk zapoveduje, da se v slovenskem knjižnem jeziku vsa lastna imena pišejo z veliko začetnico, vendar v 39. točki pravi:

Lastna imena lahko postanejo občna: štefan (steklenica), ford (avto), morava (cigareta), jera (jokavec). (Pravopis 2001: 10)

V 131. točki se prav tako naveže na občna imena in pravi:

[Z malo začetnico pišemo] občne besede [imena] iz osebnih imen (rojstnih, krstnih) ali priimkov, kadar zaznamujejo vrsto pojavov: jurček (goba), jur (tisočak), štefan (steklenica), (bodeča) nežža, (mila) jera, judež (izdajalec), silvester (silvestrovanje, zadnji večer v letu); volt, ford, tesla, rentgen, bazedov (bolezen). (Pravopis 2001: 18)

Nekako enako pravi tudi v 147. točki:

[Z malo začetnico pišemo vrstna poimenovanja] industrijskih izdelkov ipd., nastala iz imen podjetij in trgovskih znamk, kadar se ne uporabljajo kot imenovalni prilastki: Pišem z olivetijem (s pisalnim strojem Olivetti). – Fotografiram s kodakom. – Vozim se s fordom. – Zobe si umivam s kalodontom. Komarje uničujem s pipsom. (Pravopis 2001: 20)

Vsebina 39. in 131. točke se sklada s splošno rabo slovenskega jezika, vendar pa to ne velja za vsebino točke 147 oz. je z splošno rabo celo v nasprotju. Upoštevaje slednjo namreč prav tako avtomobil znamke Mercedes postane oropan svojega lastnega imena in postane občno ime, mercedes, enako kot jurček, jur, silvester, tesla, rentgen, volt ipd. Lastna imena lahko preidejo v občno rabo le takrat, ko istočasno v mentalnem besednjaku govorca jezika pridobijo značilnosti občnega. Tako imajo imena jurček, rentgen ali volt danes že značilnosti občne rabe, saj na primer z uporabo besede rentgen ne mislimo več na Wilhelma Röntgena ali specifično napravo, ki jo je izumil, temveč tehniko, ki je po njem dobila svoje ime, prav tako kakor z metafiziko mislimo na filozofsko disciplino, ne pa Aristotelovo Metafiziko. Tudi izraz adidaska danes ne pomeni več le obuvala znamke Adidas, ampak zaradi svojega novega privzetega občnega pomena preprosto pomeni športno obuvalo. Enako velja za občno ime kalodont, ki ne pomeni več imena nekdaj poznane avtrijske zobne paste Kalodont, temveč preprosto pomeni zobno pasto samo. Takšnih občnih imen je še mnogo, a vas moram razočarati, da Kodak ali Ford na žalost še nista eni izmed njih. Prav noben govorec slovenskega knjižnega jezika ne bo v zagovor svojemu fotoaparatu uporabil imena kodak, temveč bo vselej govoril o fotoaparatu, razen kadar bo šlo izključno za fotoaparat znamke Kodak, ki pa s tem takoj pridobi status lastnega imena in se mora pri tem pisati z veliko začetnico. Tudi ko bomo uporabili besedo ford, ne bomo s tem preprosto mislili na avtomobil, temveč prav specifični avtomobil znamke Ford, zaradi česar ga bomo pisali z veliko začetnico. Stavek Andreja se je odpeljala s svojim novim lexusom. je na žalost nepravilen, saj lexus nima prav nobenih značilnosti občnega, ampak vselej pomeni le avtomobil znamke Lexus. Predvidevam, da boste tukaj iz rokava potegnili argument splošnosti in specifičnosti, kjer naj bi katerikoli avto znamke Lexus lahko imenovali leksus, in ga s tem pisali z malo začetnico, medtem ko lahko z veliko začetnico ime pišemo le takrat, ko resnično mislimo le podjetje samo. A naj vam povem, da tudi ta argument ne vzdrži preizkušnje splošne rabe. Tudi če že gre za nedoločen avto znamke Lexus, je tudi ta še vedno Lexus. Velika začetnica je nujna. Pika.

Kar pa me poleg tega najbolj skrbi, pa je kategorija imenovalni prilastek, ki kaže splošno nedodelanost slovenske slovnice kot vede in predmeta. Prilastek (atribut) kot nesamostojna slovnična enota, ki kot del stavčnega člena natančneje opisuje jedro, na katerega se nanaša, lahko stojijo pred (levi) ali za (desni) jedrom. Če torej govorimo o prilastku kot skladenjski (sintaktični) slovnični enoti, potem ta kategorija nima prav nobene posebne funkcije in je nesmiselna, ker je le del pomenske enote, ki se imenuje fraza. Avto Lexus je odpeljal proti domu in V Franciji narejeni Lexus je odpeljal proti domu sta stavka, ki v skladenjski strukturi nista različna. Iz tega sklepajoč prilastek kot tak ni skladenjska enota. Če pa govorimo o prilastku kot oblikoslovni (morfološki) enoti, pa se ta vede le kot pridevnik oz. pridevniško določilo, zaradi česar prav tako ne more biti morfološka enota. Kakšna je torej potemtakem razlika med slovničnima enotama določilo in prilastek? V čem sploh potreba po rabi namišljene kategorije prilastek in še bolj absurdni kategoriji imenovalni prilastek? Tukaj vas vprašam, kako bi sploh lahko lastno ime nastopalo kot imenovalni prilastek in kaj bi v takšnem primeru opisovalo oz. določalo? Prosim, da navedete tudi ustrezne nedvoumne primere.

Zakaj se v hrvaščini mesto Biograd na Moru ne piše Biograd na moru?

Že nekaj časa me mučita glagolski obliki deaktivirati in dezaktivirati bombo. Slednjo so uporabili pri poročilih na RTV, in sicer: "Strokovnjaki dezaktivirali bombo." Sam bi tu avtomatsko napisal deaktivirali bombo, zato me zanima, zakaj so uporabili obliko dezaktivirati.

Razmišljam, iščem po spletu, a odgovora ne najdem. Gre za dilemo, ali sta pravilni obe obliki in zakaj oz. katera je priporočljivejša:

• Kje se kupi vžigalice?
• Kje se kupijo vžigalice?

V zadnjem času opažam nedosledno pisanje matere Tereze/Terezije. Mater Terezijo pišejo na RTV SLO, Delu, Ognjišču, drugi mediji pa uporabljajo ime Tereza ali Terezijo (mešanje zapisov). Kaj je bolj ustrezno in zakaj?

V različnih virih dobivam različne napotke glede imena Mežakla. Na Jesenicah namreč prevladuje raba brez j, pravopis pa priporoča Mežakljo. Ali je kaj novega glede priporočil?

SSKJ ima za pridevnik pretvorben primer pretvorbna pravila in pretvorbna slovnica, Pravopis pa pretvorbena slovnica. Sta pravilni obe obliki?

Pred kratkim sem se priselila v Ljubljano, natančneje v ali za Bežigrad. No in ravno tukaj se mi zatakne ... kako je prav – v ali za Bežigrad? Domačini govorijo za, ampak, noben ne ve zakaj, ker je tako že od nekdaj. Mlajši priseljenci govorijo v, ker je tko logično. Nastane pa zmešnjava, ko vprašam, kako je prav. Zanimivo bi bilo vedeti razlago in vnaprej se zahvaljujem za odgovor!

Pogosto naletimo na rabo pridevnika afekten, ki pa ne ustreza slovarski rešitvi afektiven. Zanima me, zakaj prvi primer ni ustrezen? Ali je v neskladju s kakšnim besedotvornim načelom?

Zanima nas, kakšen bi bil ustreznejši zapis angleškega izraza brexit v slovenščini (-x ali -ks). Po našem mnenju mala začetnica ni sporna.

MC Hostel, MC hostel, MC-hostel? Gre za del določenega podjetja, ki očitno ni registriran z vezajem. Kakšno začetnico naj uporabim pri besedi hostel?

Zanima me, zakaj se gora, v besedni zvezi Črna gora, piše z malo in ne z veliko začetnico kot na primer Kranjska Gora. Po mojem mnenju bi se morala gora pisati z veliko začetnico, saj ne gre za vzpetino, ampak za ime države.

Zanima me ali se v imenih nagrad ohranja velika začetnica za imena organizacij ali ne? Kot primer bi dal Pushcart Prize. Nagrada je poimenova po založniški hiši Pushcart Press. Precej slovenskih strani nagrado zapisuje z malo začetnico - nagrada pushkart. Glede na ta odgovor sicer sklepam, da se Pushcart zapiše z veliko začetnico, ker imena podjetij zapisujemo z veliko začetnico, se pravi nagrada Pushcart. Hkrati pa lahko ime vzamemo kot poslovenjeno in je preprosto le ime nagrade, ki se piše z malo začetnico.

Po drugi strani pa bi bil najbrž ustrežnejši prevod Pushkartova nagrada, saj jo le to podjetje podeljuje in se po njem tudi imenuje.

Na splošno mi je zapis nagrad z malo začetnico že od osnošolskih dni nelogičen in nepraktičen, saj so prav tako lastna imena - imena nagrad. Hkrati pa smo tudi izjeme kar se takšnega zapisa tiče, ker ostali (tudi slovanski) jeziki zapisujejo imena nagrad z veliko začetnico. Če se malce pošalim ... Smo tako zavistni, da še imena nagrad pišemo z malo začetnico, da jim zmanjšamo vrednost?

Zanima me, zakaj je v SP 2001 Tridentinski koncil pisan z veliko začetnico, paragraf 149 pa zahteva malo začetnico za poimenovanja revolucij, vojn, vstaj in drugih zgodovinskih dogodkov (med slednje bi lahko uvrstili omenjeni koncil), npr. ljubljanski kongres, vižmarskitabor, kočevski zbor itd. SSKJ ima pod geslom konciltridentski koncil pisano z malo začetnico.

Zanima nas, kaj je po vašem mnenju ustrezneje: trg električne energije in trg z električno energijo. Nagibamo se k trgu električne energije (kot npr. trg dela, trg premoga itd. in ne trg z delom, trg s premogom ...).

Že nekajkrat sem gledal in poslušal prenos nogometne tekme nogometnega kluba Triglav Kranj z nasprotnimi moštvi. TV prenos v zadnjem času izvaja Planet TV.

Komentator je kar pogostokra t uporabljal izraz: Triglavani za igralce moštva NK Triglav. Razumljivo mi je, da ne more uporabljati zgolj naziva "Kranjčani", saj niso vsi igralci iz Kranja. Ampak izraz Triglavani je res čuden.. Nekako je kar negativno slišen. Ne vem, sicer zakaj, ampak morda pa le obstaja boljši izraz. (npr: Triglavci, Triglavčani ...) Razumljivo mi je, da se uporablja izraz npr.: Celjani za igralce NK Celja, itd. Ampak kaj pa npr.: v primeru NK Olimpije: Olimpijaši, Olimpijani, Olimpijci? Ali pa v primeru NK Mure iz Murske Sobote, kjer pa je izraz Muraši bolj slišen kot v primeru Triglavani? Ali pa v primeru igralcev NK Bravo: ali so Bravani, Bravaši...?

Pripombo sem naslovil tudi na športno uredništvo TV Planet, odgovorili so mi, da so jo posredovali uredništvu oz. komentatorju.

Prosimo vas za pomoč pri iskanju slovenske ustreznice za Barents Euro-Arctic Council: http://www.beac.st/en/Barents-Euro-Arctic-Council

Predlagamo Barentsov evro-arktični svet, pri čemer bi bila evropski in arktični del v prirednem razmerju (kot npr. evro-sredozemski). Pri slednjem me zanima, zakaj evro-sredozemski pišemo z vezajem, saj pišemo tudi avstroogrski skupaj, pa čeprav gre za priredno razmerje, le da je prvi del zloženke nepregiben (kot npr. psihosocialen).

Barents je bil nizozemski pomorščak, po katerem je poimenovano Barentsovo morje.

Več o Barentsovi regiji: http://www.beac.st/en/About/Barents-region

Pozdravljeni, ali obstaja že kak uveljavljen slovenski prevod zveze cancel culture? Hvala.

V knjižni izdaji SP 2001 sta poimenovanji Romka in Rominja, v elektronski različici SP pa samo Rominja. Zakaj je prišlo do te spremembe? Ali Romka ni (več) pravilno?

Zakaj samostalnika avstralopitek ni možno sklanjati avstralopitek – avstralopitka? S svojim znanjem bi ocenila, da gre pri zadnjem soglasniku za polglasnik, ki navadno pri sklanjanju izpade. Pa tudi glede na Odzadnji slovar slovenskega jezika je to skoraj edina beseda, ki se konča na -tek in ne -ték, ki se sklanja na tak način.

Zanima me, zakaj se beseda cocktail sloveni v koktajl in ne v koktejl.

Zanima me, kako se pravilno napiše opomba v oklepaju v premem govoru:

• s kakšno začetnico
• z ločilom ali brez njega
• med narekovajema, ki označujeta premi govor, ali zunaj.

Na primer:

Kaj načrtujete? To je pa še skrivnost. (Smeh)

Ali:

(Smeh) To je pa še skrivnost.

Zanima me zakaj sta v knjižnem jeziku za ribo Thunnus prisotni le besedi tun in tuna. Avtohtoni slovenski ribiči nad Trstom namreč tej ribi pravijo ton. Zdi se mi, da bi bilo prav, da ta beseda postane del knjižnega jezika in da nadomesti besedi tuna in tun, ki nista ne ljudski in ne izvorno slovenski.

Opazil sem razpravo o zapisu krajevnega imena Carigrad na vašem forumu. To me že nekaj časa zanima in bi se rad pridružil s svojim mnenjem. V mojih mladih letih s/m/o skoraj vsi uporabljali ustaljeno ime Carigrad, ki ima za nas Slovence tudi nek poseben pomen. Sploh ne vem, kdaj se je spremenilo, ampak zdaj poslušam skoraj samo turško obliko imena. Očitno mnogo prispevajo turistične reklame, s katerimi smo dnevno zasuti. Menim, da bi se morali znotraj območja slovenščine držati že v mnogih stoletjih ustaljenega imena Carigrad. Ne nazadnje ima to ime tudi globlji zgodovinski in čustveni pomen, kot na primer Dunaj ali Rim. Pa še nekaj. Menda najstarejše mest na svetu, omenjeno že v Bibliji, je Jeriha. Seveda se v Bibliji pojavlja v ženski samostalniški obliki. Najbrž pod vplivom angleščine zdaj vedno pogosteje poslušamo Jeriho v moški obliki. Vzrok za to spremembo mi ni znan. Zelo me zanima vaše mnenje.

Kakšna je razlika med pridevnikoma zvočen in zvokoven?

Po iskanju odgovora v spletnem SSKJ razlike nisem našel oziroma našel sem le, da se obe besedi enakovredno nanašata na zvok.

Vem pa, da je vloga teh dveh pridevnikov vendarle različna oziroma se v nekaterih primerih uporablja le en izmed teh dveh enakovrednih pridevnikov, drugi pa nikdar.

Za zgled poglejmo tole: zvočni signal* zvokovni signal*

Naj iz zgornjih zgledov povzamem, da besedna zveza zvokovni signal ne obstaja oziroma se ne uporablja, saj uporabljamo le besedno zvezo zvočni signal.

Zakaj je to tako?

Kako je prav: v smeri urinega kazalca ali urnega kazalca?

SP preusmeri na urni kazalec, ampak ne vem, zakaj. Meni je povsem logična pridevniška izpeljava urin. Kakšna je razlika med urin in urni?

Katera tvorjenka je beseda svobodomiselnost in zakaj?

Zanima me, kateri zapis je pravilen: superživila ali super živila?

Že lep čas se dogaja, da lektorji dosledno zamenjujejo pridevnik isti s pridevnikom enak, ko je to po mojem prepričanju napačno in proti jezikovnemu občutku. Ogledal sem si nekaj mnenj o tem na spletu, a nisem našel odločilne okoliščine, da namreč isti ne izhaja le iz fizične, ampak tudi zvrstne identitete. Na vratih neke trgovine je stalo v smislu, če najdete v drugi trgovini enak izdelek po nižji ceni, vam razliko v ceni povrnemo. Seveda niso pomislili na to, da lahko enak izdelek napravi tudi kak drug proizvajalec, in to precej ceneje.

Saj venomer beremo, kako Kitajci izdelujejo enake (ne samo podobne!) izdelke kot v Evropi ali Ameriki, a ti niso isti kot ti z našega konca zemeljske oble. Kako je s tem, si lahko razjasnimo z vprašanjem: ne vprašujemo po tem, kakšen izdelek lahko najdete v drugi trgovini (na katerega je mogoč odgovor enak), ampak kateri, ki da odgovor isti. Tako je tudi z že pregovornim obdobjem. V prvem trimesečju tega leta je bil dohodek tak, v enakem obdobju lani pa tak. Po logiki je to enako obdobje lani lahko prvo ali drugo ali tretje trimesečje ali pa, denimo, obdobje kakršnihkoli drugih treh mesecev, saj gre za količino. Tudi tokrat se lahko vprašamo, ali v katerem ali pa v kakšnem obdobju lani. Mišljeno je seveda isto obdobje, enako pa je napačno.

Ali pa to: lahko nas poslušate spet naslednji četrtek ob enakem času.

Edino pravilno je ob istem času. Saj tudi 3. decembra ne rečemo, da se je pesnik rodil na enak, marveč na današnji dan leta 1800. In takšnih primerov je še veliko.

Pred časom sem v neki reviji bral dolg prispevek v dveh nadaljevanjih o tem, kako se enaki izdelki po trgovinah v tujini dobijo ceneje. Bilo je prav mučno. Prepričan sem, da to ni bilo pisčevo maslo, ampak posledica lektorjevega posega.

V srednji šoli so nas nekdaj (pred Toporišičem) učili starodavnega pravila, da se v primeru zadrege vprašamo. Smo na to čisto pozabili?

Po zgledu britanskega medijskega servisa BBC se tudi v poročilih slovenskih radijskih in televizijskih postaj (mestoma, odvisno od novinarja do novinarja) poleg zemljepisnih imen Kijev in Lvov, poslovenjenih iz ruščine, pojavljata tudi ukrajinski obliki Kijiv in Lviv. Pri britanskem mediju gre za izraz solidarnosti z Ukrajino. Sta zgornja zapisa (in njima enaki izgovarjavi) uglašeni tudi s prečrkovanjem iz ciriličnih pisav v slovenščino?

Zanima me, katera oblika besede je v našem prostoru bolj primerna - preskušanje ali preizkušanje, npr. v klinično preskušanje zdravila ali klinično preizkušanje zdravila? Trenutno se zdi, da sta besedi enakovredni in popolnoma zamenljivi:

• Evropska uredba (slovenski prevod) in Zakon govorita o kliničnem "preskušanju", medtem ko te
• SSKJ, pri iskanju besede "preskus", usmeri na "preizkus".
• Slovenski medicinski slovar te besede ne najde, temveč opredeli besedo "preizkušanje",
• Farmacevtski terminološki slovar pa govori o "preskušanju".

Nekateri relevantni viri v istem sestavku uporabijo oba termina: http://www.ffa.uni-lj.si/raziskave/klinicno-preizkusanje-zdravil in tudi v Gigafidi sta oba izraza zastopana približno enakovredno. Obstaja osnova, na kateri bi lahko klicali k poenotenju teh strokovnih izrazov?

Prosila bi za pomoč pri lektoriranju, saj nisem gotova ali je naslednji stavek pravilen. Posnetki so lahko umeščeni vmes ali na začetku pogovora ob vsebini.

Lepše se mi sliši na začetek pogovora, ne znam si pa razložiti, zakaj bi bilo to bolj pravilno.

Zanima me, zakaj je pri pridevnikih srednjega spola ednine končnica včasih na -e (moje, tvoje, rdeče ...) namesto na -o (njegovo, njihovo, modro ...).

V besedilu sem zasledila, da je avtorica besedno zvezo zborni jezik, skozi celotno besedilo zapisovala kot ZJ (brez končnega ločila in z velikimi črkami). Zanima me, če je takšna okrajšava pravilna in zakaj.

Velikokrat smo v zadregi ali napisati npr. Osnovna šola Franceta Prešerna ali Osnovna šola France Prešeren. Kaj je bolj pravilno in zakaj?

Pri vnosu Danska v pravopisu me zanima, kaj pomeni rdeči poševni tisk:

Dánska -e ž, zem. i. […] |evropska država|: v ~i na Danskem

Torej na Danskem -- ali to pomeni, da je uporaba priporočljiva ali ne?

Hkrati me še zanima, ali ima poševni tisk kot takšen kakšen pomen? V SSKJ na primer pod vnosom revizija zasledimo:

2. pregled kakega dokumenta, besedila, da se ugotovi pravilnost, ustreznost: zaradi kritičnih pripomb bo potrebna ponovna revizija; revizija načrta // sprememba kakega dokumenta, besedila glede na določene zahteve, potrebe: revizija mednarodne pogodbe; začeti postopek za revizijo ustave / revizija ustaljenih sodb, mnenj sprememba

Zadnja beseda je v SSKJ v poševnem tisku. Kaj to pomeni?

Zanima me, kako ločimo osebkov odvisnik od predmetnega, kadar se odvisni stavek začne z veznikom da. Na primer, zanima me, zakaj so to osebkovi odvisniki in kako to ugotovimo:

Videlo se je, da je razočaran. Uspelo ti je, da si opravila preizkus. Veselilo ga je, da je bil povabljen na rojstni dan. Ali je res, da so dinozavri izumrli že pred mnogimi leti. Moti me, da mi nisi povedal resnice.

V alinejnem naštevanju je mogoče uporabljati več rešitev (gl. https://svetovalnica.zrc-sazu.si/topic/1054/uporaba-velike-male-začetnice-in-ločil-pri-naštevanju-po-alinejah, https://svetovalnica.zrc-sazu.si/topic/376/začetnica-za-dvopičjem-ki-uvaja-naštevanje in https://svetovalnica.zrc-sazu.si/topic/2145/navajanje-sestavin-po-alinejah-ločila-in-raba-začetnice). Zakaj in kdaj priporočate tak zapis?

Dnevni red:

• Poročilo o prejšnji seji
• Računovodski izpiski
• Razno

Pri prevodu romana irskega pisatelja Johna Boyna The Boy at the Top of the Mountain imam dilemo glede zapisa Führer za Adolfa Hitlerja, ki je eden ključnih likov romana. V besedni zvezi »mein Führer«, ki se pojavlja v premem govoru, mora tudi v slov. prevodu ostati izvirni nemški zapis. Za druge primere pa se mi zdi ustrezen slovenski zapis firer – in to z malo začetnico, kakor ima SP in kakor najdem v vrsti primerov v korpusu Nova beseda. Glede tega pa je morda mogoče imeti pomisleke.  Poimenovanje Hitlerja s Führerjem/firerjem je v romanu zelo pogosto, nikoli pa kontekst ne upravičuje slabšalnega prizvoka, ki ga zapisu firer pripisuje SP.  Če bi bil dopusten zapis Firer, bi ta slabšalni prizvok morda odpadel, vendar zapisa z veliko začetnico v Novi besedi nisem našel. Zaradi zame nujne primerjave s prevodom »Dečka v črtasti pižami«, pripomnim, da se tam pojavlja Furer (iz otroških ust), pisano z veliko začetnico – vendar sta tam tako pisana tudi Mama in Očka, medtem ko sem v svojem prevodu odločen, da sta maman in papa zapisana z malo začetnico (v izvirniku sta z veliko). 

Zanimive se mi zdijo pomanjševalnice samostalnikov srednjega spola, ki v pomanjševalni obliki postanejo samostalniki moškega spola. Primeri:

jabolček (jabolko) jajček (jajce) drevešček (drevo)

Kako in zakaj je prišlo do tega zanimivega pojava?

Če pri istem bolniku merimo krvni pritisk trikrat na dan ... Ali bomo rekli, da smo merili pritisk trikrat na dan, ali da smo merili pritiske trikrat na dan? Katera trditev je pravilna in zakaj?

Zanima me, zakaj je moška imena dovoljeno sklanjati po moški in ženski sklanjatvi (npr: Miha, Mihe ali Miha, Mihi ali Mihu ...), ni pa pravilno Mihin, ampak le Mihov. Ali je morda pravilno oboje?

Opazila sem, da je naslov knjige Zgodbe iz Japonske, reče pa se, da se gre na Japonsko, zato bi pričakovala, da so zgodbe zato z Japonske. Zakaj to pravilo ne velja? In še: kako se pravilno sklanja Japonska? Si bil na Japonskem ali na Japonski?

Ima ime Chichen Itza naglas na zadnjem zlogu?

Zanima me, zakaj prihaja do premene iz strešice in krativca v ostrivec pri sklanjanju nekaterih samostalnikov (vzhòd-vzhóda, sprejèm-spréjema). Zdi se mi, da se pri vsakodnevni rabi marsikaterega od njih to opušča (Kako je šlo na nastôpu?), uporaba pa zveni bolj ko ne stilizirana (Kako je šlo na nastópu?) Ali se morda obetajo kakšne spremembe v normiranju (zdi se mi, da sem pri nekaterih besedah že zapazil obe možnosti kot pravilni) ali se skuša ohraniti ozke vokale v sklonih?

Že dostikrat sem na radiu slišal, da vabijo na festival gorniškega filma, s tem da so pridevnik gorniški naglasili na i-ju in ne na u-ju, kot bi pričakoval, saj je taka raba tudi slovenskemu ušesu veliko bolj prijazna. Zanima me, katera raba je pravilna in zakaj, saj je pridevnik izpeljan iz samostalnika gornik ki se naglasi na o-ju. in vsi meni poznani ljudje ne bi nikoli te besede naglasili na i-ju.

Zakaj policaji naglašujejo besedo nadzor na prvem zlogu?

Spoštovani, zanima me, ali lahko nagovor v dopisu sledi zadevi ali mora biti nagovor namesto zapisa (kot sem zasledila v enem starejšem priročniku). Se pravi:

Zadeva: Prijava na razpisano delovno mestoSpoštovani gospod X, prijavljam se ...

ALI

Spoštovani gospod X,prijavljam se ...

ALI

Zadeva: Prijava na razpisano delovno mestoSpoštovani gospod X,prijavljam se ...

Na tem mestu bi vprašala tudi, kako je s presledki (med zadevo in nagovorom in vsebino dopisa) in kako je z okrajšavo besed gospa/gospod (je res nezaželeno)?

Kako je prav in zakaj: nagrada za umernico ali nagrada umetnici, zlata medalja za skakalce ali zlata medalja skakalcem? Govorim predvsem o časopisnih naslovih oz. člankih.

Iz današnjega napovednika za jutrišnji film tedna Ogenj v strehi na RTV SLO: Z Omarjem Šarifom v svoji zadnji vlogi. Ali ne bi bilo namesto svoji pravilno njegovi? Zakaj je tu uporabljen svoji?

Sprašujem, ali je v naslovih, npr. časopisnih člankov, kratke proze, ipd., dovoljena raba narekovaja. Primer takšnega naslova: »Kocka je padla«.

Katera varianta je pravilna in zakaj?

• Leto, na katerega se nanaša podatek.
• Leto, na katero se nanaša podatek.

Zakaj SP zahteva, da zvezo to je krajšamo kot tj., medtem ko pri drugih dvodelnih zvezah, ki jih krajšamo z dvema črkama, uporabimo dve piki (t. i., t. m., t. l., n. m.)?

Zanima me, zakaj je slogovno neustrezno napisati pulover od Mojce?

Med študijem profesorji pogosto uporabljajo za ledvici ednino, čeprav je bilo jasno, da gre za dvojino:

Primer: Ledvica filtrirajo kri. Kri se filtrira skozi ledvica.

Ali gre tu za arhaizem? Je tovrsten stavek sploh kdaj ustrezen? Podobno se uporablja tudi "ledvice" (množina, čeprav sta dve) - ali je to le pogovorna oblika?

Podobno, pogosto zasledim v medicinskem izrazoslovju, da je nekdo "pospan". Ali je "pospan" slovenska beseda? Gre morda za arhaično besedo (sprašujem, ker je ne poznam).

Med študijem profesorji pogosto uporabljajo za ledvici ednino, čeprav je bilo jasno, da gre za dvojino:

Primer: Ledvica filtrirajo kri. Kri se filtrira skozi ledvica.

Ali gre tu za arhaizem? Je tovrsten stavek sploh kdaj ustrezen? Podobno se uporablja tudi "ledvice" (množina, čeprav sta dve) - ali je to le pogovorna oblika?

Podobno, pogosto zasledim v medicinskem izrazoslovju, da je nekdo pospan. Ali je pospan slovenska beseda? Gre morda za arhaično besedo (sprašujem, ker je ne poznam).

Zakaj se različno tvori pridevnik iz besed helikopter in mojster -- helikopterski in mojstrski? Ali obstaja pravilo?

Na forumu ste že govorili o zapisovanju časa, mene pa zanima kako je s sklanjanjem sekund, minut ali ur na koncu podanega časa. Naj podam primer: V 21:10 minuti je Messi zadel gol! Obstaja kakšno pravilo zakaj je za časovno označbo taka sklanjatev, oziroma z drugimi besedami, kako se prepričam (s katero vprašalnico), da sem minute sklanjala pravilno?

Glamping turizem, glamping hiške, glamping namestitve itd. Bi lahko to spremenili v glampinški turizem, glampiške hiške in namestitve, čeprav nikjer ne najdem te besede? Turizem za glamping itd. malo okorno zveni. Je Sprotni slovar, ki glamping opredeljuje tudi kot pridevnik, zanesljiv vir?

V reviji Jysk sem naletela na besedo poličnik ob fotografiji stojala s policami (regal) -- zanima me, zakaj te besede ni v slovarju?

Slovenski pravopis ima, tako so nas učili, v abecedi tri šumnike – č š ž. Po raztrosu pokojnika, ki ima v priimku ali imenu enega od šumnikov, polovica strešice na spominski ploščici odpade. Ker me o spremembi zapisa ni nihče predhodno obvestil, je bil to zame šok. Vsi dokumenti z uradnimi podatki so bili dostavljeni iz KP ŽALE. Ko sem protestirala glede zapisa, so mi pojasnili, da ima za moj oziroma osebni priimek mojega pokojnega moža, avtorske pravice spoštovani arhitekt gospod Marko Mušič. Pridobila sem mnenje odvetnika, ki mi odgovarja, da nihče ne more pridobiti avtorskih pravic nad osebnimi imeni in priimki. Razumem, da ima avtorske pravice za obliko spominskega parka, obliko ploščic, ki so lahko okrogle, kvadratne, trikotne itd. Le kdo ima pravico dodeliti tretji osebi, da spremeni slovenska imena in priimke. Nisem edina prizadeta, ampak še stotine drugih živih sorodnikov, ki so se odločili za raztros pokojnika in ima v imenu ali priimku Č Š Ž. Zapisan je pravilno le mehki ć. Ko obiščem spominski park, imam občutek da sem na pokopališču nekje na Slovaškem in ne sredi Slovenije. Slovenci se za svoj pravopis borimo že stoletja, ko pa smo končno samostojni, anomalije tiho trpimo. Verjetno ne bom dočakala kakšno spremembo, za nami pa so naši potomci, ki so ravno tako prizadeti. Torej vprašanje je, kdo lahko spreminja naša osebna imena in priimke brez našega soglasja?

Zanima me, ali je bolj pravilno, da rečemo, da bomo za rojstni dan znancu voščili ali čestitali? Že nekajkrat sem slišala večje zagovarjanje prvega načina (voščiti) in odločno zavračanje in zgražanje ob drugem načinu, meni pa se niti drugi način ne zdi zares napačen. Kaj je bolj pravilno in zakaj?

Zanima me, kakšna je v Sloveniji politika glede jezikovne neoporečnosti knjig. Ali je lektura obvezna? Obstajajo kakšne sankcije ali je odločitev prepuščena kar odgovornosti založnikov?

Zakaj imajo veliko Slovencev priimek na -ar in od kod izvor tega?

Kako naj si pojasnimo dejstvo, da v vseh medijih pišejo in govorijo o »odstotnih točkah« namesto enostavno o odstotkih?

Pred kratkim smo se preselili v naselje Kameno (pri Šentjurju). Domačini izgovarjajo ime Kameno s poudarkom na prvem zlogu. Pravijo tudi: Grem na Kameno, On je na Kamenu ...

Zanimajo me vsi skloni in kako se imenuje prabivalec/prebivalka kraja.

Zanima zakaj knjižna slovenščina ločuje nedoločnik in namenilnik, ko pa ju večina slovenskih in pa tudi hrvaških obmorskih narečij ne? Ga pri nas sploh pozna katero narečje in kako je bilo z njim v preteklosti? So ga naši predniki izgovarjali ali ne?

V nekem pisanju sem hotel uporabiti besedo šlamastika. Ker sem podvomil v to, ali bom besedo smiselno uporabil, sem šel na spletu pogledat v SSKJ kjer je navedeno, da je šlamastika 'neprijeten, zapleten položaj'... . Pri nas (na kmetih) besedo šlamastika uporabljamo v smislu "neodgovorno, površno dejanje ali ravnanje". Če nekdo neko delo opravi površno, slabo ipd, pravimo: »To je šlamastika«. Kaj menite, je izraz pravilno uporabljen, ali za to obstaja druga beseda?

Zanima me ali je v naslednji povedi: Pouk je., beseda pouk osebek ali povedkovo določilo in zakaj?

Pred dobrim letom smo v Kranju ustanovili Mešani pevski zbor Petra Liparja. Nekateri trdijo, da bi zbor morali imenovati Mešani pevski zbor Peter Lipar, saj imamo v Sloveniji vrsto zborov, ki v svojem imenu uporabljajo imenovalnik: Akademski pevski zbor Tone Tomšič, Moški pevski zbor Srečko Kosovel, Mešani pevski zbor Stanko Premrl itd. Prosim za vaše mnenje in pojasnilo, zakaj naj bi bila raba rodilnika primernejša.

Zanima me, zakaj v SSKJ2 sklonske oblike pri osebnem zaimku v dvojini niso usklajene z oblikami v Slovenskem pravopisu (npr. midva, naju (dveh), nas dveh, nama (dvema), ki so v SSKJ2 knjižne, proti midva, naju ...) Ker je enako v SSKJ1, je bil verjetno popravek pri posodabljanju spregledan. Ker sta oba jezikoslovna priročnika normativna, bi morala biti usklajena, zato taka odstopanja ustvarjajo negotovost v normi in knjižni rabi. V tem primeru upoštevamo seveda pravopis. SSKJ uvaja še pogovorne oblike, na katere se lahko sklicujejo učenci in pisci pred učitelji in lektorji, če jim jih v besedilih popravljajo, zato ne bi smeli dopuščati takšnih neujemanj.

(1) Ali pridevniki, ki poimenujejo snov, spadajo med lastnostne ali vrstne pridevnike? Primer: lesen stol proti lesna industrija, blatna kopel (vrsta kopeli?), blatni čevlji (lastnostni pridevnik?), papirnata vrečica proti Zastavice na rokavih so papirnate. (Kakšne?) pajkova mreža – Ali je to vrstni ali svojilni pridevnik? kulturno obnašanje proti kulturni spomenik, kulturni dom …

(2) Kako vemo, katere pridevnike stopnjujemo kako? Npr. žalosten, v SSKJ-ju žalostnejši, jaz bi na prvo žogo rekla bolj žalosten. Ali je pravilo, da oblike, barve in pridevnike iz glagolov stopnjujemo s prislovi bolj, najbolj?

(3) V šoli se pridevnike učimo prej kot glagol. Trpnik in tvornik pri glagolu se učijo v višjih razredih. Kako potem razložimo, da se pridevnik podčrtuje kot glagol? Hiša je zgrajena. A je zgrajena potem pridevnik? Ali je je glagol, pa zgrajena pridevnik, čeprav govorimo o trpnem glagolskem načinu?

V slovenskih medijih se v zvezi z dogodki v britanski kraljevi družini ter odločitvijo princa Harryja in Meghan Markle, da odstopata od opravljanja kraljevih dolžnosti, pojavljajo različni izrazi, prevzeti iz angleščine: magxit, magexit, megxit in megsit. V tujih medijih prevladujeta zapisa magxit in magexit. Glede na analogijo z izrazom »brexit«, ki je v medijih že precej razširjen, in zakonitosti slovenskega jezika pri prevzemanju in citiranju tujih besed, me zanima, zapis katerega od navedenih izrazov bi priporočili. Ali v slovenščini težko izgovorljiv soglasniški sklop -gx- (»megxit«, »magxit«) lahko vpliva na odločitev glede zapisa pri prevzemanju v slovenskih besedilih (od tod najbrž odločitev za zapis »megsit«)? Ali je bolje v tem primeru pisati tuji izraz citatno (npr. magxit), to je ne glede na glasovni sklop v slovenščini?

Zanima me, ali bo morda pika za začetnim nagovorom dovoljena v novem pravopisu oz. ali jo je v uradnih dopisih treba strogo preganjati. Osebno se mi zdi pika na tem mestu čisto ustrezno ločilo:

• ker ne gre za čustveno obarvano poved; začetni nagovor ima povedni značaj; če za končnim pozdravom brez glagolske oblike lahko stoji pika (Ločila pri začetnih in končnih pozdravih), ne vidim razloga, zakaj ne bi smela stati za začetnim nagovorom; velikokrat program za vejico v naslednji vrsti samodejno napiše veliko začetnico, kar ni pravilno; popravljanje iz velike v malo začetnico krade čas; nadaljevanje povedi za vejico v novi vrsti z malo začetnico je neestetsko; klicaj je premočno ločilo; če gre za personalizirirano sporočilo, kar je zelo pogosto, zaradi vrivka pride do kopičenja vejic (Zdravo, Janez, pišem vam … / Pozdravljeni, g. Novak, prejeli smo vašo prošnjo …); če začetnemu nagovoru sledi zapleteno zložena poved, vejica samo še dodatno otežuje razumevanje; pri vprašalnih povedih prihaja pri nekaterih piscih do zmede pri končnih ločilih, ker ne znajo določiti glavnega stavka in zato na koncu uporabijo piko (Spoštovani, ste prejeli moj dopis?). Je ta alinejni zapis pravilen?

V Primorskem dnevniku je potekala v rubriki »pisma uredništvu« neke vrste polemika okrog vprašanja šoah ali šoa? V prvem pismu je gospod FF, član judovske skupnosti v Trstu, ki ga je skupaj z družino prizadela šoa, skušal pojasniti, zakaj bi bilo po njegovem bolj primerno, da bi se v slovenščini namesto besede šoah uporabljala beseda šoa. 20. februarja sem se v to debato vključila še jaz osebno, ker mi je bila pred letom dni v enem izmed mojih znanstvenih člankov zavrnjena uporaba besede šoa. Naj dodam, da – podobno kot g. Fischer – tudi jaz osebno zagovarjam uporabo besede šoa in to prav tako v ženski obliki. Tako se jo piše ne le v hebrejščini, ampak tudi v francoščini, nemščini in italijanščini. Primorski dnevnik je v svojih »pripisih uredništva« tako predloge g. Fischerja kot tudi moje pritrdilne pripombe k uporabi besede šoah zavrnilo.

Naj vam v ilustracijo navedem le pripis uredništva, ki ga najdete v današnjem Primorskem dnevniku:

»Pripis uredništva: [...] Kar pa zadeva besedo šoah, je v modernem pisanem jeziku v Sloveniji uveljavljena že dolgo. Kot samostalnik moškega spola ni zapisana samo v Verbinčevem slovarju tujk, temveč je navedena tudi med novimi besedami v pisnem korpusu slovenščine, ki ga sestavlja Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša pri Znanstveno-raziskovalnem centru Slovenske akademije znanosti in umetnosti« (podčrtala ).

Pogledala sem in ugotovila, da sta v pisnem korpusu navedeni kar dve besedi: to je beseda shoah (iz časopisnih odlomkov jasno izhaja, da napeljuje beseda na francoskega režiserja C. Lanzmanna oz. na njegov celovečerni dokumentarni film Shoah; nato še beseda šoah, v kateri pa so citirani le izvlečki iz časnika Delo. Ker se že dalj časa ukvarjam s to oz. zelo sorodno tematiko, vem, da obstajajo še druge oblike pisanja termina (npr. šo'ah) in da se v zadnjih nekaj mesecih polagoma uveljavlja tudi pojem ŠOA.

»Šoa – spominjajmo se« – se denimo glasi naslov prispevka ob letošnjem dnevu spomina na »holokavst« v sobotni prilogi Večera z dne 24.1.2009:

http://web.vecer.com/portali/vecer/v1/default.asp?kaj=3&id=2009012405399872

In tudi v drugih člankih Večera sem besedo šoa vsaj dva- ali trikrat zasledila.

Prav 27. januarja letošnjega leta pa je RTV Slovenija na 1. programu prvič predvajala dokumentarni film z naslovom »Šoa. Teža molka«:

http://www.rtvslo.si/odprtikop/dokumentarci/soa-teza-molka Gre za film, ki bo deležen še več ponovitev, tudi zunaj televizijske hiše.

Hočem povedati, da stvari okrog pojma šoah ali šoa le niso tako enoznačne. Pa tudi o dozdevno »dolgi« uveljavljenosti besede šoah v »slovenskem modernem jeziku«, kot to sugerira Primorski dnevnik, bi se dalo verjetno marsikaj reči.

M. J. P.

S kolegi se nikakor ne moremo dogovoriti, kako je prav pisati bolezni, poimenovane po krajih. Dobro vemo, da je priporočljivo pisati parkinsonova bolezen in downov sindrom. Zanima pa nas, kako je začetnico, ko gre za imena bolezni, povezana s kakšnim krajem, in katera različica je pravilna v spodnjih primerih. Virus Lassa/lassa zahteva veliko življenj. Zboleli so za mrzlico Lassa/lassa. V zahodni Afriki je razširjena Lassa/lassa. Verjetno je nekaj podobnega tudi z Ebolo/ebolo in Dengo/dengo. Kako pa je z virusom Zahodnega Nila? Prosim, če je mogoče, tudi za kratko utemeljitev in obrazložitev, zakaj je ena različica ustreznejša in bolj priporočljiva oziroma pravilnejša od druge.

A. B.

Zakaj se imena jezikov (slovenščina, madžarščina, italijanščina ...) pišejo z malo začetnico?

V zadnjem času sem zasledil nekaj novic o uporabi velikih začetnic, oziroma o spremembi slovničnih pravil s tega področja. Na eni od spletnih strani sem kot vzorčni primer zasledil prav ime naselja, kjer živim že več kot petdeset let. Iz tega sledi, da so moja šolska leta, ko smo »se učili« kaj se piše v veliko začetnico in kaj z malo že preteklost. Zato se v naprej opravičujem, če bom s svojim pisanjem »udaril mimo«. Gre za naselje Pri cerkvi-Struge. Odkar pomnim, smo ime naselja pisali kot sem navedel v prejšnjem stavku, torej »cerkvi« z malo začetnico. Naselje dejansko leži v neposredni bližini farne cerkve, dodatek Struge pa naj bi dobilo zato, ker je naselij z imenom Pri cerkvi v Sloveniji več. Logično je (vsaj meni), da se cerkev, kot objekt, piše z malo začetnico. Po kakšni logiki se torej v imenu naše vasi »cerkvi« piše z veliko? Kot sem dejal, gre tu za objekt s kamnitimi zidovi, lesenim ostrešjem, glinasto kritino, oziroma bakreno kritino, s katero je pokrita streha zvonika. Če bi cerkev smatrali kot institucijo, npr. Rimokatoliško cerkev, bi pisanje »cerkev« z veliko začetnico še razumel, tako pa mi je zadeva v primeru moje vasi, pisanje »cerkvi« z veliko začetnico povsem nelogična. Tudi omenjena uporaba v zvezi cerkve kot institucije se na spletu pojavlja enkrat z veliko začetnico (https://katoliska-cerkev.si), v naslednjem primeru (https://sl.wikipedija.org), pa je cerkev napisana z malo začetnico. Pa naj razume, kdor more. Ko že pišem, naj omenim še eno cvetko, ki je po mojem mnenju vredna nekaj besed, se pa ne nanaša na problem uporabe velike ali male začetnice, temveč na uporabo lastnega imena kot takega. Kot je razvidno iz imena naše vasi prihajam iz Strug. Na zemljevidih oz. kartah je ta dolina omenjena kot Struška dolina oziroma Struge. Prebivalci se imenujemo Stružanci. V Struški dolini oz. Strugah (~ 420 m. n. v.) se nahaja 10 vasi s tem da je res, da se naselje Tisovec, ki upravno spada v Struge, ne nahaja v dolini, temveč na cca 4 km oddaljeni planoti z nadmorsko višino ~ 570 m. n. v.. Zakaj to omenjam. Ko smo (ko sem bil še zaposlen na Občini Dobrepolje) želeli postaviti krajevne table ali cestne smerokaze z napisom Struge, nam pristojni na DRSC tega niso dovolili, češ, ime Struge ne obstaja. Drugi primer (bilo jih je še več) je (ne)uporaba krajevnega imena Struge ob poplavi leta 2010. Ni bilo novinarja, da bi pogledal zemljevid in napisal ali poročal korektno o lokaciji poplave. Omenjali so vse, razen Strug niso omenili. Opravičujem se vam, da sem vas obremenil z zadnjim odstavkom. Verjeto se vas res ne tiče, vendar je po eni strani čudno, da se uradna zemljepisna imena ne smejo uporabljati povsod. Glede zapisa imena naselja, v katerem živim, vas pa le prosim za vaše strokovno mnenje.

Kako v raznih besedilih pišemo samostalnike (in seveda pridevnike, glagolske oblike), če želimo poudarjati moške in ženske oblike? učitelj/-ica zdravnik/-nica (/-ica/-ca) igralec/-lka (/-ka)

Ali je še katera druga možnost poleg poševnice in vezaja?

Ali je v slovenščini sprejemljiv zapis s podčrtajem? učitelj_ica Kako bi v tem primeru pisali zdravnik_nica?

Dodatek: V zvezi s svojim vprašanjem o rabi ločil pri izražanju moških in ženskih oblik, ki sem ga v JS poslala pred nekaj dnevi, dodajam nekaj virov, v katerih je uporabljen podčrtaj, in sprašujem, ali je to res jezikovno sprejemljivo oz. ali ni katera druga oblika že (bolj) uveljavljena, npr. poševnica in vezaj.

Ali gre za »lokalni« pojav ali naj bi se oblike s podčrtajem uveljavile kar povsod?

• Anja Koletnik, Evan Ana Grm, Eva Gračanin (2016). Pravno priznanje spola v Sloveniji. Ljubljana: Društvo informacijski center Legebitra.
• Nina Perger (2016). Simbolno nasilje spolnega zaznamovanja v jeziku in prakse upora v visokošolskem prostoru. Družboslovne razprave 32/81. 41--60.
• Ana Hofman (ur.) (2017). Znanost (brez) mladih. Ljubljana: Založba ZRC.

V delu Znanost (brez) mladih so zanimivi podatki na strani pred kazalom, npr. takole piše: urednica -- navedena je ena ženska, avtorice_ji -- navedenih je 8 avtoric in 1 avtor, recenzenta -- navedena je ena ženska in en moški.

Glede na navedeno gre za jezikovno nepravilnost ali vsaj nepoenotenost: Zakaj se uporablja oblika avtorji (avtorice_ji), če pa je samo en avtor? Verjetno so spregledali politično korektnost tudi pri obliki recenzenta: če se tako trudijo poudarjati razliko med ženskimi in moškimi oblikami, bi morali tudi v tem primeru napisati recentkat (?!). Ali ni to zgled, da je taka raba "neživljenjska"?

V Franovi jezikovni svetovalnici sem prebrala vaš prispevek o poimenovanju nagrad (https://svetovalnica.zrc-sazu.si/topic/2124/kako-pišemo-imena-organizacij-oz-stvarna-lastna-imena-v-imenih-nagrad), pa tudi druge prispevke o tem vprašanju, vendar še vedno nisem prepričana, kakšen bi bil po mnenju Pravopisne komisije pravilen zapis nagrade piranesi – saj bi se lahko imenovala tudi Piranesijeva nagrada. Med primeri v vašem odgovoru namreč ne navajate nobenega, kjer bi bila nagrada poimenovana po lastnem imenu točno določene osebe. Pri oskarju se menda sploh ne ve, po kom (če sploh po kom) je dobil ime, kresnik je poimenovan po mitološkem liku, vilenica po jami itd.

Zakaj lektorji v Delu pišejo imena, kot je npr. Facebook, z malo začetnico. Ali je tak lektorski poseg sprejemljiv? Ali bi se to spremenilo, če bi bilo v pravopisnih pravilih izrecno zapisano, da je npr. Facebook lastno ime?

Zanima me, zakaj se pri pojmu Severna Amerika obe besedi pišeta z veliko, pri pojmu jugovzhodna Azija pa ne.

Zanima me, kako se zapisuje oblika, ki dolgo deluje – kot dolgodelujoča oblika ali kot dolgodelujoča oblika. Če se piše narazen, zakaj banke dosledno uporabljajo zvezo dolgoročni kredit?

Pojasnilo o odnosih prioslov/pridevnik me ne prepriča, obenem pa je beseda redka. Vnaprej hvala za kakršnokoli pomoč/pojasnilo.

Opažam, da sta v rabi tako samostalnik čičerka kot tudi čičerika.

Kako in zakaj je prišlo do rabe obeh? Ali lahko rečemo, da je kateri pravilnejši?

Zanima me, zakaj se reče podarjenemu konju se ne gleda NA zobe in ne podarjenemu konju se ne gleda V zobe.

Zanima me, zakaj je v SP ime države Mjanmar zapisano podomačeno, njenih mest pa ne (npr. Yangon, Mandalay namesto Jangon, Mandalaj).

Vprašala sem, ali je smiselna polovična podomačitev tujega stvarnega lastnega imena: Sterijevo pozorje. Odgovorili ste, da je Sterijinopozorje srbska zveza – v srbščini pridevnike iz moških imen na -a tvorijo z -in, kar naš pravopis odsvetuje: torej ne Krležin, ampak Krležev, ne Sterijin, ampak Sterijev, ne Savin, ampak Savov (iz moškega imena Sava), in torej ne Savina knjiga (cirilski starocerkvenoslovanski rokopis), ampak Savova knjiga, in tudi Zolinroman je v slovenščini Zolajev roman.

S tem se strinjam. Toda zakaj posloveniti samo končnico pridevnika, samostalnik pa pustiti v srbščini?

Ali ni tako polovično podomačevanje uveljavljenega gledališkega dogodka nekoliko na silo? Meni se zdi smiselno ali ohraniti originalno ime ali posloveniti obe sestavini, vendar, kot že sami ugotavljate, Sterijevo gledališče ni prodrlo.

Zanima me ali se piše socialnovarstveni ali socialno varstveni zavod?

Torej skupaj ali narazen. Glede na pravila v pravopisnih pravilih bi rekla, da skupaj, na spletni strani ministrstva se uporablja narazen.

Opažam, da v zadnjem času v osrednjeslovenski regiji različico otroške igre, ki je imela vzorec "kamen, škarje, list", vse bolj nadomešča različica, pri kateri se reče "kamen, škarje, papir". Zanima me, od kod ta sprememba, poleg tega pa me zanima, kako igro igrajo drugod po Sloveniji.

Ali je mogoče racionalno razložiti, zakaj se tako veliko število krajev v Prekmurju in Prlekiji končuje na ci?

O podobnih primerih ste že pisali, vendar je moj še dodatno specifičen. Ali je v naslednjem naslovu pravilno zapisati polstavčni prilastek z eno ali dvema vejicama?

• Odnos do telesa pri odraslih, zlorabljenih v izvirni družini, ter njegove spremembe v relacijski družinski terapiji

Zanima me, kaj pomeni beseda distopija.

Ali beseda poredko predstavlja prislovno določilo časa ali načina? Zakaj? Moj primer: Avtobusi do manjših vasi vozijo poredko. Najlepša hvala!

Pišem diplomsko nalogo na temo zanikanega rodilnika. Skozi čas, v razvoju jezika in v pogovoru dajalnik in rodilnik izginjata in njuno vlogo prevzema tožilnik. Jezik se čedalje bolj poenostavlja. Zanima me, kako bi vi zapisali naslednje stavke:

Grem po vino. ali: Grem po vina.Učim se slovenščino. ali: Učim se slovenščine.Ne smeš brati knjige ali: Ne smeš brati knjigo.

In podobni primeri.

Potem pa še malo drugačen primer. Ali bi dvakrat zanikali tale stavek, ali je enkrat dovolj: Ne smem ne brati knjige/knjigo. Ali mora biti po Vaše pomožnik zanikan ali ne. Zanima me, zakaj tako menite, in Vas prosim, če svoje odgovore lahko utemeljite.

Za enostavne povedi so jasna pravila za besedni red naslonskega niza. Zanima me, kako se ta pravila aplicirajo na povedi z vejico.

• Ne, nisem se učila.
• Ko sem se zbudila, se nisem učila.

Zakaj je povratni glagol se za vejico na različnih mestih?

Zanima me tudi, katero naštevanje je pravilno:

• Zjutraj vstanem, se umijem, se oblečem ...
• Zjutraj vstanem, umijem se, oblečem se ...

Že veliko ste pisali o povratnih svojilnih zaimkih, vendar v odgovorih nisem našla nič konkretnega glede rabe povratno svojilnega zaimka v pristavkih. Naj navedem nekaj primerov:

• Kako si drzneš govoriti z mano, svojo/tvojo mamo?
• Česa takega ne bi pričakovala od tebe, svoje/moje najboljše prijateljice.
• To je dobro opisala v romanu Obraz v zrcalu, svojem/njenem prvencu.

Če pristavčni del razvežem v odvisni stavek, nimam dvomov, da je pravilno reči ki sem tvoja mama; ki si moja najboljša prijateljica; ki je njen prvenec, vendar pa nisem preveč prepričana, kateri zaimek je pravilen v pristavku. Prosim, da pojasnite, kateri je pravilen in zakaj. Najlepša hvala.

Zanima me, kateri stavek je pravilen in zakaj:

• Napolnite svoj notranji duh.
• Napolnite svojega notranjega duha.

Zanima me, zakaj se preganja oblika potrebno nedoločnik. V pravopisu nisem zasledila, da je prepovedana, saj nima ob sebi črnega krožca, ampak ima puščico v desno (»odsvetovano«). Kako torej brati te oznake (puščico, beseda v ležečem) in jih interpretirati? Je potem ta oblika vendarle dovoljena npr. v leposlovju?

SP 2001: potrébno povdk. (é) O tem se je ~ dogovarjati → se je treba dogovarjati

Zanima me razlog, zakaj je beseda dočim v Pravopisu označena s črno piko (prepovedano).

Dobro znani sta relaciji v/iz in na/s(z).

Zakaj je potem tolikokrat uporabljena zveza npr. raziskave IZ področja umetnosti, če vemo, da nekdo deluje NA področju umetnosti in bi bilo torej pravilno raziskave S področja umetnosti?

Zanima me, kateri stavčni člen predstavlja krepko označen del v spodnjem stavku.

Ona hodi spat s kurami.

Ali je to predmet v orodniku ali prislovno določilo časa? Namreč, ne glede na to, ali se vprašaš: "S kom hodi spat?" oziroma "Kdaj hodi spat?", je odgovor: "s kurami".

Kaj menite?

Ali je pravilno pisati predstavnik lionsev ali predstavnik Lionsev?

Veliko pišem o energijskem vnosu hrane, o hujšanju in podobnem. Še nikoli nisem nikogar slišala reči, da šteje kilodžule ali da si meri telesno maso. Ustaljena raba je, da štejemo kalorije in merimo telesno težo. Ker pišem tudi za internet in morajo biti besedila taka, da jih uporabniki lahko najdejo prek iskalnikov, je seveda smiselno, da so besedila prilagojena ustaljeni rabi.

Zakaj izpostavljam to težavo? Ker imamo standarde tudi na področju meroslovja. Vsak šolar ve, da teže ne merimo v kilogramih in da človek, ko govori o svojih kilogramih, govori o svoji MASI. Kalorija je pri nas neveljavna merska enota.

Potem pa je tu še inšpektorat Urada za meroslovje, ki nam, ki se s kalorijami redno srečujemo, pogosto pošilja ljubka opozorila o tem, da se pri nas uporabljajo kilodžuli in da so kalorije prepovedane.

Kakšno je vaše mnenje o tem: kaj ima v besedilni komunikaciji prednost? Ustaljena ali standardizirana raba?

Zakaj se v nekaterih večbesednih zemljepisnih imenih občnih sestavin ne prevaja (primer: New York)?

Kakšna je razlika med zapisoma Drugim je svetoval in Ostalim je svetoval? Drugi primer mi je lektor zavrnil, a ne razumem, zakaj.

Pričakovala bi, da se pridevnik trentski nanaša na dolino Trento, trentarski pa na njene prebivalce Trentarje (v vseh spolih in številih seveda). In tudi, da se mojstranski nanaša na Mojstrano, mojstranški pa na Mojstrančane (takisto v vseh spolih in številih). A SP se ne strinja z mano: trentski povezuje samo s Trentom, mojstranški pa po SP ne obstaja. Zakaj (n)imam prav?

Je bil bom pravilna oblika? Npr. Bili bomo najboljši na igrišču. Če je pravilna, zakaj je bom bil nepravilno?

Ali lahko uporabljamo besedno zvezo gotovi izdelki. Gre za skladiščenje. Lep pozdrav.

Zanima me, ali je (bolj) pravilno reči med leti 1900 in 1910 ali med letoma 1900 in 1910 oziroma ali sta dopustni obe možnosti in zakaj.

Me zanima, kadar uporabljamo glagol iti , 4 sklon, šla v ali na ... Kdaj uporabimo v kdaj na? Mi ni jasno, zakaj sem šla na Madzarsko, a ne sem sla v Madzarsko?

Že dolgo me moti uporaba pridevnika letno (letne gume, letno kopališče ...). Ni to prevzeto iz srbščine? Leto v slovenščini je vendar časovno obdobje in ne letni čas. Zakaj se torej ne uporablja pridevnik poletno?

Vprašanje se glasi, če je naslednja poved pravilna in ustrezna (kar zadeva rabo vez. kamor):

Preverit smo šli, kaj natanko je tam, kamor sonce nikoli ne posije.

Razum in občutek mi govorita, da je vez. kamor uporabljen napačno oziroma je pravilno tam, kjer sonce nikoli ne posije in tja, kamor sonce nikoli ne posije. Ne pa ... tam, kamor .... Ali pač?! In zakaj?

Zakaj je beseda vaš dom v voščilu napisana z malo začetnico?

Sem študentka PV na PEF LJ. Pišem diplomsko nalogo iz pravljic. Potrebujem razlago, kaj pomeni ime Cepecepetavček (ne le cepetavček). Enako je ponavljanje pri besedah šepešepetaVček (zakaj tu V na mesto l kot pri šepetalcu), gologologlavček, trdotrdoglavček.

Zanima me, zakaj je zveza lisica Zvitorepka v pravopisu obravnavana kot stalna besedna zveza z lastnim imenom, npr. zveza Rdeča kapica, ki je sicer pojmovana kot enodelno večbesedno domišljijsko ime, pa ne.

Zanima me kakšna so pravila okoli zapisa letnice. Je poved …Shenov največji tekmec, Shan, ki so ga 2020. prodali za 27 milijonov. napačen in zakaj? Bi morala pred letnico biti tudi beseda leta?

Zanima me, zakaj se hektar lahko pregiba na dva načina, ar pa ne, čeprav beseda hektar izhaja iz besede ar.

Zakaj rečemo spomladi, spomladanski ..., letni čas je pa pomlad.

Mogla/morala. Kateri glagol je pravilen in zakaj?

Zanima me, zakaj je pridevnik iz kraja San Diegosandiegovski, iz Santiaga pa santiaški.

Zanima me, zakaj se oddelek piše z dvema d, po drugi strani pa je odojek z enim?

Prosim za razlago besed: upravičen, opravičen. V šolo pošljemo opravičilo za otoka. Kaj pa v primeru, ko se nekdo upraviči/opraviči, ker ne more priti na sestanek?

Pregledala sem temo vikanja pa tudi druge spletne strani, vendar nikjer ne najdem odgovora na vprašanje, zakaj se v slovenščini vika v množini moškega spola, ne na primer v množini ženskega spola ali s kakšno nevtralno obliko.

Se je kdo že ukvarjal s tem vprašanjem in ali obstaja še kakšna druga možna razlaga razen zgodovinskega položaja žensk? Sama je ne vidim, vendar je ne želim prehitro sklepati, zato me zanima, ali se je kdo strokovno podkovan že ukvarjal s tem vprašanjem in do kakšnih ugotovitev je prišel? Enako velja za uporabo moške oblike kot slovnično nevtralne.

Na predavanjih sem zasledil besedo konsistenca. Konsistenca v smislu doslednega sledenja na začetku začrtanim smernicam. Npr. pri programiranju se držimo neke konsistence pri poimenovanju spremenljivk. Spremenljivke enakega tipa poimenujemo na enak način, ki ga določimo na začetku. Zanima me če je v tem smislu beseda konsistenca enakovredna besedi doslednost. Če je tako, zakaj besede doslednost ni v spletnem SSKJ navedene kot sopomenka besedi konsistenca.

Moje povpraševanje je zgolj informativne narave in moj namen je izključno boljše poznavanje slovenščine.

Zakaj glagol štediti ni slovenska knjižna beseda, ampak naj bi bilo knjižno le varčevati. Kaj imamo besedo varčevalo ali varčevalnik namesto štedilnik? Ali je mogoče, da je štedilnik knjižna beseda, štediti pa ne?

Zanima me kakšno je zaporedje veznikov in, ter v povedi? Ali je obvezno najprej in nato pa ter?

Imamo Beneško republiko, imamo Južnoafriško republiko, imamo pa tudi Republiko Francijo (uradni francoski naziv je Francoska republika), Republiko Slovenijo. Zanima me, kdaj je primerna pridevniška, kdaj pa samostalniška raba, ko gre za poimenovanje države, ki je po obliki vladavine republika? Oziroma, zakaj se slovenska država imenuje Republika Slovenija in ne Slovenska republika?

Podobno: imamo Slovenski etnografski muzej, Dolenjski muzej, Britanski muzej, pa tudi Mestni muzej Ljubljana (in ne morda Ljubljanski mestni muzej). Gotovo ima ustaljena raba svojo težo, zanima pa me, kakšnemu poimenovanju bi dala prednost slovnica. Bi bilo npr. danes neko akademsko ustanovo bolj ustrezno poimenovati Akademija Kranj ali Kranjska akademija, muzejsko Muzej Kranj ali Kranjski muzej itd.?

Zanima me, če je pravilno poimenovanje televizijskega žanra resničnostni šov. Dandanes je veliko tovrstnih oddaj po televiziji, toda vse navajajo kot resničnostni šov, in ne oddaja. Je torej uporaba besede šov pravilna ali nepravilna in zakaj?

SP 2001 (734, 744, 820) navaja, da se v rodilniku dvojine in množine prve ženske sklanjatve neobstojni samoglasnik vriva med člene soglasniškega sklopa m n l ali r + m n l ali v le neobvezno in v izgovoru, vendar pri rodilniku dvojine in množine samostalnika himna v praksi neobstojni samoglasnik e večinoma najdemo tudi v zapisu, torej himen. Korpus Gigafida prikazuje enak delež zadetkov za obe rabi: himen in himn. Kaj svetujete?

Ne poznam petih prijateljev ali pa ne poznam pet prijateljev.

Kaj je prav in zakaj?

Vprašanje:

• Ne spremljam žanra, ki ga najpogosteje prevajate, sicer pa še nisem držala v roki knjige, v kateri ne bi bile napake že v uvodu.

ali

• Ne spremljam žanra, ki ga najpogosteje prevajate, sicer pa še nisem držala v roki knjige, v kateri ne bi bilo napak že v uvodu.

Zanima me, kaj je prav ter zakaj?

Zanimajo me rodilniške oblike in pridevniške izpeljanke (ter utemeljitve) naslednjih zemljepisnih imen, za katera v literaturi in na spletu srečujem različno rabo in nasprotujoča si pojasnila:

• Gradac pri Metliki (čedalje pogosteje srečujem meni tuje "Gradaca"),
• Brod Moravice (v izvirniku Brod Moravica, torej "Brod Moravic" ali kako drugače?),
• Ternopil (v izvirniku Тернополя, torej "Ternopila", "Ternopola", "Ternopilja" ali "Ternopolja"?),
• Kamjanske ("Kamjanskega" po zgledu izvirnika ali, kot ponekod predpisujejo, "Kamjansk"?)
• Čerkasi,
• Čeboksari,
• Jyväskylä.

Popravite me, če sem katero od imen že v vprašanju zapisal napačno. Glede imen na -ль celo v vaši svetovalnici različni odgovori nasprotujejo drug drugemu.

Glede na to, da se preferira oblika Róminja namesto Róm-k-inja, kjer se -k- umakne, se vprašujem, zakaj po tem istem, ali pa vsaj podobnem, vzorcu ne umaknemo -k- v primeru računovód-k-inja in s tem dobimo računovódinja.

Ali gre tu za kakšno oblikoslovno posebnost?

Kako sklanjamo dvojna moška imena, konkretno me zanima za ime Gaj Lan.

Učitelji v šoli ime sklanjajo kot Gaj Lana, Gaj Lanu. Je to pravilno? Se ne sklanjata obe imeni, torej Gaju Lanu, Gaja Lana?

Slikarja Johanna Martina Schmidta imenujejo Kremser Schmidt, Kremser-Schmidt in Kremserschmidt. Za sklanjanje v slovenščini je sicer najprijaznejša zadnja oblika, ki pa je tudi manj pogosta. Ali je oblika z vezajem primernejša? Lahko sklanjamo Kremser Schmidta? Ali bi morali Kremserja Schmidta?

Zanima me, ali se ime spletnega okolja Teams sklanja, in če se, kako je pravilno. Zasledila sem sklanjanje Teams – Teamsa ..., prav tako pa tudi množinsko poimenovanje Teamsi – Teamsov ... (analogija z angleško množino?). Zanima me Vaše stališče.

Ali se kratica NUK lahko sklanja tudi po 3. moški sklanjatvi ali samo po 1., kot je zapisano v slovarskem delu SP?

In če se lahko sklanja samo po 1., zakaj je tako?

Oglašam se vam zaradi težav, ki jih imam s sklanjanjem priimkov na [-ski] Pri nekaterih namreč (upoštevajoč pravilo v SP 763) ne znam določiti, ali imajo slovansko podstavo ali ne in ali se torej sklanjajo po prvi moški sklanjatvi ali pa tudi oziroma zgolj po četrti -- takšna sta npr. priimka Tscherkassky in Bitomsky. Zanima me tudi, zakaj SP za priimek Kreisky dovoljuje obe sklanjatvi, za Vranitzky in Chomsky pa samo četrto – je Kreisky »manj slovanski« od slednjih dveh? Bo morda pravilo za sklanjanje tovrstnih priimkov v novem SP poenostavljeno? Ob tem bi rada še preverila, kakšen je pravilen zapis priimka Chomsky v orodniku – sChomskim ali sChomskym? Sama bi se odločila za prvo obliko, vidim pa, da je v rabi tudi druga. Hvala za pomoč in lep pozdrav!

Opažam, da se pri kraju Marija Reka sklanja oba dela (v Mariji Reki), medtem ko se pri krajih Marija Dobje in Marija Gradec sklanja zgolj drugi del (v Marija Dobju, v Marija Gradcu).

Zakaj različno sklanjanje?

Zanima me, kako se pravilno sklanja priimek Žalac. O priimkih, kot so Jakac, Bukovac ipd., ste že pisali, torej da glas -a pri pregibanju izpade (Jakca, Bukovca ...). Priimek Žalac v Besani pa -a ohranja, torej Žalaca ... z Žalacem. Zakaj tako? Našla sem tudi nekaj primerov v časopisih, kjer je bil ta -a ohranjen. Je torej pravilno, če napišem: Opravila bom pogovor z Juretom Žalacem?

Po pregibniku Besana se priimek Ovsenek sklanja Ovsenek, Ovsenka, Ovsenku ... Zakaj ne Ovseneka, Ovseneku? Vem, da »po občutku« ni merodajen argument, pa vseeno ...

Zanima me, kako se pravilno sklanja priimek Rimele. Rimeleja ali Rimeleta? Pojavljata se obe različici, prosim pa za razlago, katera je pravilna in zakaj.

Nikita Nagorni (priimek Нагорный nekateri prečrkujejo tudi kot Nagornij) je ruski telovadec. Kako sklanjati njegov priimek? V medijih sem pred časom zasledila, da priimek ruskega politika Navalni sklanjamo Navalnega, Navalnemu ... (ne Navalnija); iz tega izhaja tudi izražanje svojine z desnim prilastkom, torej stranka Navalnega.

Zapomnila sem si, da smo se v šoli učili, da slovanske priimke na -ski, -čki, -cki ipd. sklanjamo po 4. moški sklanjatvi: Čajkovski -ega, Pavlovski -ega, Novicki -ega …; druge iz pridevnikov nastale priimke pa sklanjamo samostalniško: Maly -ja, Mirni -ja, Hrbaty -ja, Vyborny -ja, Južni -ja … Izjema je Gorki -ega, a je to zapisano tudi v pravopisnem slovarju.

Kako naj sinu v 9. razredu osnovne šole razložim, kaj je prav in zakaj? Po katerem pravilu naj se ravna/ravnamo, če je prav Navalnega?

Katero pravilo naj upošteva/upoštevamo pri sklanjanju slovenskega priimka Matičetov? Kot je razložila ga. profesorica pred nekaj dnevi v jutranji oddaji neke televizije, si je Milko Matičetov priimek izbral sam, pomeni pa 'vnuk Matičeta' = Matičetov. Takih priimkov naj bi bilo v Sloveniji zelo malo, tak naj bi bil tudi priimek Pengov. A če pogledamo v pravopisni slovar, se Pengov sklanja po 1. moški sklanjatvi: Pengova Pengovu … Sam Milko Matičetov naj bi želel, da bi uporabljali obliko, ki izraža svojilnost: Matičetovega Matičetovemu …, iz tega izhaja tudi izražanje svojine z desnim prilastkom, torej knjiga Matičetovega. Pri sklanjanju upoštevamo željo lastnika imena? Kaj če tega ne vemo? Priimki na -ov naj bi se sklanjali po 1. moški sklanjatvi.

Zanima ne pregibanje romunskih priimkov, npr. Sadoveanu, Rebreanu in Ion Barbu.

Ali sta mogoči obe obliki: Sadoveanu, Sadoveana/Sadoveanuja in Barbu, Barba/Barbuja?

Predlog pred v zvezi s samostalnikom otroci:

Zanima me, kaj je pravilno: pred otroki ali pred otroci ?

Zakaj se nekateri samostalniki in imena 1. moške sklanjatve (Peter, Andrej, zajec, pes ...) v 4. sklonu sklanjajo drugače od drugih (avto, oreh, hladilnik), ki ostanejo nespremenjeni. Torej koga/kaj vidim? Petra, Andreja, zajca, ampak avto, oreh, hladilnik.

Kakšen je pravilen zapis:

• civilno krizno načrtovanje > civilnega kriznega načrtovanja
• civilnokrizno načrtovanje (civilna kriza)?

Po Gigafidi in Bos besedi se uporablja prvi zapis. Zakaj?

Zakaj pišemo zobnoustnični skupaj, ne z vezajem?

Ali ima beseda skatepark kakšno slovensko ustreznico? Sta to besedi rolkarski poligon? Pojavljajo se tudi različni zapisi, skatepark in skatepark.

Zakaj zadnje čase mediji uporabljajo izraz še enkrat več npr. še enkrat več je zmagal. Več od koga ali česa? Do zdaj je zadostoval izraz še enkrat je zmagal.

Zakaj po SP (v slovarskem delu) ime otoške države Mauritius ni podomačeno v zapisu, npr. Mavricij, glede na to, da naj bi imena držav zapisovali po domače?

Prosim Vas za odgovor na naslednja vprašanja o pojmovnih imenih.

V ESJ piše, da je pojmovno ime samostalnik, ki označuje netvarno, tj. našim čutom nedostopno pojavnost, npr. mladost, hrepenenje. Nastopa predvsem v ednini /…/.

Zanima me, kateri samostalniki so v SP označeni kot pojmovna imena oz. kaj je glede na obravnavo v SP pojmovno ime.

Ali so glagolniki na -nje/-tje (npr. razmišljanje, gretje) v SP pojmovna imena, vendar to v priročniku ni posebej označeno, ker ti glagolniki niso gesla, ampak so navedeni v oglavju sestavka z glagolskim geslom?

In še: Kaj je po SP glagolnik oz. zakaj so nekateri glagolniki samo v oglavju, drugi pa samostojna gesla, npr. gretje : vretje, razmišljanje : branje?

Geslo glagolnik v ESJ: Samostalnik iz glagola, zlasti tvorjenje z obraziloma -nje in -tje (povzdigovanje, petje). Tudi drugi glagoli (verjetno bi moralo biti samostalniki), ki označujejo dejanje, stanje, potek, npr. propad, ugotovitev, služba.

Zanima me stališče slovenistične stroke do vseh besed, izpeljanih iz poimenovanja Bosna, tj. pridevnikov in poimenovanj za prebivalca/prebivalko, zlasti v luči navedb v slovarskem delu Slovenskega pravopisa 2001 in v SSKJ2, kjer se na prvem mestu ali izključno pojavljajo oblike z e (bosenski, Bosenc, Bosenka, Bosenčev). Ali niso te navedbe v navzkrižju z rabo, ki povečini izpričuje oblike z a (Bosanec, bosanski itd.)?

Kako to, da v Pravopisu pri podiztočnicah bosenski in Bosenc obstajata dvojnici bosanski in Bosanec, pri podiztočnicah Bosenka in Bosenc pa analognih *Bosanka in *Bosančev ni?

Razmišljam o besedotvornih različicah zemljepisnega imena Bosna, tj. (prednostno) Bosenc in Bosanec, navedenih v SP 2001. Vsekakor namreč prevladuje raba Bosanec, saj se Bosenc zdi nekoliko čudno in ne gre ravno v uho. Različica Bosanec – kljub njeni prednostni različici Bosenc – očitno ne bo izpodrinjena iz vsakdanje rabe, pisno in ustno, saj je navada pač železna srajca. (Mogoče bi bilo vredno poskusiti z boljše zvenečo različico Bosnec/bosneški, toda potem nastane težava pri tvorbi ženske oblike, saj se oblika Bosneka sliši grozno.)

Zakaj se je sestavljavcem SP 2001 zdelo smiselno poskusiti izboljšati te izpeljanke? Kakšna je pravzaprav prednost e (bosenski) pred a (bosanski) v tem primeru? 

Kolikor vem, se v slovenski znanosti za vrsto sredozemskega tjulnja z latinskim imenom Monachus monachus uporablja smešno zveneče ime sredozemska medvedjica. Zanima me ali je to zgolj slabo prevzeto iz hrvaške medvjedice, kar je tudi dalmatinsko ljudsko ime za to žival, ali pa je na novo tvorjeno iz pridevnika medvedji . Prav tako me zanima, če imajo Slovenci nad Trstom* svoje ime za to žival, in če ne zakaj je ne imenujemo sredozemska medvedka, kar zveni slovenskem ušesu še najprijaznejše in je prav tako dobeseden prevod hrvaške medvjedice. Hvala

*http://www.sbic.it/index.php?page=foca-monaca navaja sodobno pojavljanje te vrste pod Devinom in Nabrežino

Svetu bi radi v trpnem stavku sporočili, da naj starši ne bi tepli otrok. Slišim, da naj bi se to dalo storiti na dva načina:

a) Otroci se ne tepejo.

b) Otrok se ne tepe.

Je res slovnično pravilen le drugi? Zakaj? Kakšna so pravila glede sklonov v primeru trpnik zanikanje?

(Žal brskanje po spletu prinaša zgolj moralistične, ne pa slovničnih zapisov o tej temi.)

Ali je besedna zveza verjeti v zdravnike, vase ... pravopisno ustrezna ali gre za hrvatizem (na primer vjeruj u ljubav)?

Prav tako me zanima, ali je sanjati tebe hrvatizem.

Zakaj preko ni pravopisno ustrezno?

Kot dejavnemu uporabniku slovenske Wikipedije (in tudi drugače) me zanima zakaj se v nekaterih sotvarjih rabi izraz center (centrum) in ne bolj slovenski izraz središče, ki je dodobra uveljavljen vsaj v geometriji? Že v ZRC se najde in npr. Kennedyjev vesoljski center. Ali 'središče' strogo pridobi to polatinizirano obliko pri ustanovah takšne vrste, ali je to zgolj naključno, oziroma se bolje sliši? Sodeč po podatku z Wikipodatkov vsaj češčina in slovaščina rabita drugače: Kennedyho vesmírné středisko in Kennedyho vesmírne stredisko.

Dve sopomenki z eno razliko, ki mi ni povsem/popolnoma jasna. Opažam, da tisti, ki popravljajo besedila, besedo povsem prečrtajo in jo nadomestijo s sopomenko popolnoma. Zakaj je temu tako? Kaj je pri besedi povsem tako napačnega, da se jo smatra kot nepravilno? Če recimo povzamem povzetek iz SSKJ-ja, ne vidim nobenega izstopanja, da bi bila ta beseda v čemerkoli drugačna od besede popolnoma. Niti ni nobene opombe, da bi bil to npr. pogovorni, narečni, ekspresni ipd. izraz.

O kraticah, predvsem o njihovem pregibanju, ste že govorili. Iz Slovenskega pravopisa lahko razberemo (paragraf 1023), da so kratice večinoma moškega spola (npr. TAM, SIT, UNESCO), ženskega pa so kratice na nenaglašeni -a (npr. NAMA, EFTA) in redke druge. Spol kratice določa njena zgradba, in ne spol besed njene podstave, npr.:

• SNG je samostalnik moškega spola, čeprav je kratica za gledališče, ki pa je srednjega spola;
• OZN je moškega spola (organizacija – ženskega spola) ipd.

Kako pa je s temi kraticami (predvidevam, da je pravilna oblika za moški spol, čeprav v medijih velikokrat zasledim ženski spol)?

• LDS je podprl interventni zakon.
• NLB je podaril sredstva za nakup nove opreme.
• SDS je pristopil k zbiranju podpisov.

Seveda je v primeru Stranka SDS je pristopila k zbiranju podpisov. zadeva popolnoma jasna.

Ali je covid kratica? Zakaj se sklanja po moški sklanjatvi, če označuje pojem ženskega spola (npr. EU)? Ali lahko sklanjamo tudi po ženski sklanjatvi?

Zakaj je emmy (nagrada) moškega spola, gre za sledeče:

The name Emmy derives from Immy, a nickname for image orthicon, a camera tube used in television. The Emmy Award statuette consists of a winged woman, representing art, holdingaloft an electron, representing science (Greek muses of art). The Emmy Awards are made by the National Academy of Television Arts and Sciences.

To je približno tako, kot če bi bil oskar ž. sp.

Zakaj se pri o-ju spremeni naglas pri samostalniku visokogórje (gôra – visokogórje)?

Zakaj je v SSKJ2 samo oblika zapisa bowling in po domače zapisanega gesla bovling sploh ni? V Gigafidi se bowling pojavi 2800-krat, bovling pa 1553-krat, kar ni zanemarljivo, in bi po zgledu mejl pričakovali tudi geslo bovling.

Zakaj je treba po SP-ju prislov težko obvezno stopnjevati z j (s čimer zabrišemo razliko med prislovom in pridevnikom), pri lahko pa imamo na izbiro tudi obliko brez te podaljšave?

Zanima me, od kje izraz delati kot svinja z mehom. Sicer mi je jasno, da naj bi pomenilo malomarno ravnanje, zanima pa me od kod izvira oz. za kakšen meh gre in kaj naj bi svinja z mehom počela.

Zanima me, zakaj je raba svojilnega priimka Swiftova pravilo.

Zanima me, kako najlažje prepoznati izjeme pri tvorjenju svojilnih pridevnikov? Konkretno, zakaj je npr. Edi – Edijev pravilno in ne Ediov? Zanima me tudi, v katerih primerih se dodaja t? Npr. Tine – Tinetov. Kaj pa je s pridevniki iz moških imen, ki se končajo na -r? Ali se vsa tvorijo po vzorcu Gregor – Gregorjev?

Zanima me, kako se pravilno zapiše: Lundyin model ali Lundyjin model?

Zakaj iz priimka Kmetec tvorimo pridevnik Kmetčev, vendar iz priimka Jurgec tvorimo svojilni pridevnik Jurgečev?

Kako je prav in zakaj: Škofjeloški pasijon ohranjati živ ali Škofjeloški pasijon ohranjati živega?

Zakaj obstaja poleg ednine, dvojine in množine še neke vrste četrto število, če je predmetov 5 ali več in kako se imenuje? Na primer: 3 hiše, 5 hiš ali 3 noži, 5 nožev? Še nikoli nisem teh oblik videl poimenovanih ali saj zapisanih med pravopisnimi pravili, čeprav so v stalni rabi.

Zanima me zakaj se spremeni končnica pri samostalniku pes, in sicer v imenovalniku množine, ko govorimo trije psi, štirje psi, pet psov ... in drugih podobnih primerih.

Zanima me, ali je samostalnik pomoč števni ali neštevni.

Neštevni edninski samostalniki poimenujejo snov, skupino ali pojem. Na podlagi tega bi samostalnik pomoč štela med pojme. Sem pa zasledila, da se v slovenski zakonodaji uporablja tudi obilka v množini (npr. pravila na področju državnih pomoči, sektor za spremljanje državnih pomoči).

Ni mi vseeno za slovenščino in precej reči me moti pri njeni pisni in govorni rabi. Ko sem se vprašal, kaj pa najbolj zbode mojo jezikovno občutljivost, so na vrh brozge priplavale tri nemarnosti:

• v kolikor, torej razpasla se, hiperkorektnostna in nepotrebna zamenjava za veznik če, ki je na dobri poti, da izumre;

• z teboj, torej nepravilna raba predlogov s in z, v govoru napačna celo dvakrat: najprej zaradi same nepravilne izbire potem pa še zaradi nepovezanega izgovora; po drugi strani je prav to, da govorci predlog in njemu sledečo besedo izgovarjajo ločeno, razlog, da ne zaznajo napačne izbire, saj bi sicer spoznali, da, recimo, zteboj ni mogoče izgovoriti;

• vprašanje, na katerega, torej izgubljanje občutka, da gre za samostalnik srednjega spola in sklanjanje po moški sklanjatvi.

Se strinjate, da gre za precejšnje težave, na katere bi kazalo bolj opozarjati?

Ali naj v magistrski nalogi manager, management zapisujem kot tujko ali naj to slovenim in pišem menedžer in menedžment? V nazivu fakultete pa je tujka, in sicer Fakulteta za management Koper.

Zakaj se sestavini v Smelt Olimpija ujemata v Hotel Turist pa ne? A se sestavini v Hotel Turist ne ujemata v spolu, sklonu in številu? Kje se ne ujemata?

Kaj je pravilno/bolj pravilno in zakaj:

• Število staršev, ki se je prijavilo na govorilne ure:

• Število staršev, ki so se prijavili na govorilne ure:

Ne vem, zakaj ob primeru Izbruh koronavirusa in njegova razširitev v Evropo imata veliko medijsko odmevnost, razmišljam, ali je prav IMATA ali IMA (veliko medijsko odmevnost). Nekaj se mi ne sliši v redu.

Zanima me, ali se v naslednjem primeru (informativni dan) uporablja množina ali ednina in ali so vse vejice pravilno postavljene: Informativni dan bo v petek, 9. 2. 2018, ob 9. in 15. uri, in v soboto, 10. 2. 2018, ob 9. uri. Ali Informativni dnevi bodo ...

Ali smem – če se mi zdi neka beseda primernejša in je hkrati tudi razumljiva – uporabiti le-to, namesto one, ki je ustaljena?

Vzemimo za primer besedo motór. Izmislil sem si besedo, ki se mi zdi bolj sorodna slovenskemu jeziku, to pa je (novo)beseda poganjálo. Sem privrženec rabi lep(š)ih slovenskih besed in prosim za vaše dovoljenje za uporabo te besede v javnem izražanju. Poleg besede motór, pa to isto besedo, tokrat v pomenu motórno koló, želim nadgraditi v (novo)besedo poganjálnik.

Ali mi je ta svoboda dopuščena?

Zakaj novinarji uporabljajo besedo odreagiral? Velikokrat slišim na tv-ju to besedo, ker mislim da je nepravilna. Akcija povzroči reakcijo in nikakor ne odreakcijo. MIslim, da je beseda odreagirati (največkrat v novinarskem besednjaku) nepravilna. Vendar pa jo slišimo iz ust ljudi, ki naj bi bili za zgled, kako pravilno uprabljati slovenski jezik in terminologijo

Prosim za pojasnilo. Geslo odpiralen je v SSKJ podano s primeri pravilne rabe, v SP pa z napačno (odpiralni čas), in to brez pojasnila, da je takšna raba neustrezna za naš jezik. Ko sem knjižničarko vprašala, zakaj imajo na spletni strani odpiralni čas, je odgovorila, da je ta besedna zveza v Slovenskem pravopisu brez kakršnegakoli negativnega kvalifikatorja in zatorej pravilna. Lepo bi bilo, ko bi to v elektronski izdaji pravopisa popravili!

Ali se je beseda celzij že toliko ukoreninila v naš jezik, da jo pišemo z malo začetnico? Govorim namreč o temperaturni lestvici in ne o švedskem astronomu.

SP 2001 preferira uporabo Celzijev. Slovarski del SP 2001 podaja dve iztočnici, kjer je v zgledih to najbolj očitno:

• stopínja -> temperatura pet stopinj Celzija ‹5 ⁰C› temperatúra -> ~ minus štiri stopinje Celzija

Nikoli ne pišemo, recimo za električno napetost, 15 Voltov, ampak vedno 15 voltov. Tako da vas pozivam, naj se tudi fizikalna enota celzij piše z malo začetnico. Poleg tega tudi kelvin in fahreinheit.

Ko sem brala nek članek je v njem pisalo: Cilj raziskave je ugotoviti. Besedi ugotoviti je sledila vejica in potem je sledilo besedilo v novi vrstici (enter) z naštevanjem alinej.

Zanima me ali je za besedo ugotoviti dvopičje ali vejica in zakaj.

Sem tehnično izobražen in imam ker nekaj težav pri postavljanju vejic. Zlasti mi delajo težave povezave: zato da/upam da... Kje se tu postavi vejica ali med veznika ali takoj na začetku. Primer: Pri prenosu sile se uporabili vzmet, zato da se izogne sunkovitemu začetnemu pospeševanju.

Prosim za odgovor, kako je z vejicami v naslednjem primeru – ali je to vrinjen stavek in bi morali biti dve vejici:

• Šele vmes, največkrat pa po končanju postopka se začne preiskava.

Na platnicah diplomskih nalog najdemo ali zapis Ljubljana 2010 ali Ljubljana, 2010. Kaj je pravilno (z vejico ali brez) in zakaj?

Zanima me, ali je v navedenem primeru vejica in zakaj. Na pikniku so se zabavali(,) kot že dolgo ne.

Zanima me, ali bi pred veznikom in v spodnjem primeru morali pisati vejico in zakaj da oz. ne.

Z glasbo si boste lahko ustvarili predvidljivo zvočno kuliso, ki bo prekrila druge, morda bolj vabljive ali vznemirljive zvoke iz okolja in tako pomagala k večji osredotočenosti na vašo trenutno nalogo.

Prosim vas za jezikoslovno svetovanje. V Prešernovih poezijah sem zasledil nejasnost. Problem vidim v zapisu tega verza: Samo to vem, da pred obličje nje ne smem in ni mesta vrh zemlje, kjer bi pozabil to gorje. Moje videnje tega verza je, da gre za podredje. V podredju vejica loči odvisnik od glavnega stavka in odvisnike različnih stopenj med seboj. V verzu sta odvisna stavka ločena z IN, pred njim pa ni vejice. Zakaj?

Nina je šla v šolo(,) Maja pa v vrtec.

Ali je tukaj vejica ali ne? Hvala za odgovor.

Bi bil pravopisno ustrezen sledeči zapis brez vejice pred navajanjem datuma, in sicer Vesela bova, če boste z nama na najin poročni dan 20. 5. 2011?

Ali je treba tudi sedež družbe šteti za sestavino, za katero se v smislu pravila 301 Pravopisa 2001 piše vejica (Podjetju Mavrica, d. d., Ljubljana[,] grozi stavka.), in tako primerljivo uporabiti tolmačenje iz odgovora Vejica pri zapisu naslova ob imenu?

Zanima me, kateri zapis je pravilen in zakaj?

Obrazec nam pošljite na naslov Vrbovec, d. d., Pri Vrbi 15, 1000 Ljubljana ali na e-naslov info@vrbovec.si.Obrazec nam pošljite na naslov Vrbovec, d. d., Pri Vrbi 15, 1000 Ljubljana*,** ali na e-naslov info@vrbovec.si.*

Pri slovenščini smo v okviru tematskega sklopa Skladnja obravnavali poved Upam, da ste zdravi in vas lepo pozdravljam.

Razvili smo debato, ali lahko pri tem stavku stoji vejica pred besedo in ali ne ter zakaj. Prosim vas za pojasnilo.

Vem, da ste se s to tematiko že ukvarjali, a vseeno dovolite vprašanje, povezano z zapisom kolesarske Dirke po Sloveniji. Na vaših straneh sem videl možnost zapisa v dveh oblikah, kar se tiče velike začetnice, torej Dirka po Sloveniji in dirka po Sloveniji (oboje pravilno). Moje vprašanje pa se nanaša na zapis samega organizatorja dirke, ki vztrajno že nekaj let povsod piše, da gre za dirko Po Sloveniji. Mi lahko potrdite, da gre za napačen zapis (veliki Po) ali ima organizator v takšnih primerih toliko 'umetniške svobode', da si lahko dovoli zapis dirka Po Sloveniji in bi ga morali upoštevati tudi drugi? Morda podobno velja za blagovno znamko Adidas, ki jo že nekaj let – zaradi odločitve podjetja – mnogi pišejo adidas.

Kako naj si razložim zapis besedne zveze Koča na Gozdu. Ker to ni naselbinsko ime, me zanima, zakaj je Gozdu z veliko začetnico?

Zanima me, ali se v besedni zvezi Zahodni breg beseda breg zapiše z malo začetnico ali z veliko in zakaj.

Zanima me, zakaj se pri Črna gora gora piše z malo začetnico, pri Burkina Faso pa je Faso pisano z veliko začetnico.

Prosim za pojasnilo, zakaj pišemo z vezajem C-vitaminski napitek (npr.)? Ali ni tudi tu črka sestavina levega prilastka kot v že obravnavanem primeru LRN turbulentni model (to mi je jasno in smiselno)?

Zadnjič sem zasledila oglas ker si vsi zaslužite zabavo. Dobila sem vprašanje ali bi lahko bilo pravilno tudi ker si vsi zaslužite zabave, po principu prinesite mi/želim si kave namesto kavo itd. Tako me zanima ali je pravilno oboje ali ne ter zakaj.

Ali mi lahko kdo razloži nianso med pasivom (viden je kot nesrečen; v smislu XZ ga vidi kot srečnega) in videti je srečen?

Sama menim, da je razlika v tem, da se v brezosebni rabi popolnoma zabriše agens, medtem ko je le-tega v pasivni rabi nekako mogoče identificirati. Vseeno pa mi to še ne pojasni, zakaj se v teh primerih uporablja glagol "BITI". In še: je ta tip stavkov soroden stavkov s pasivnim "SE" (se sliši, se naredi ...)?

Zanima me, ali bi besedo šestdesetih uvrstili med samostalniške ali pridevniške besede in zakaj. Hvala!

Prosim, da preverite in vnesete v SSKJ tudi besedico FUTSAL. Zakaj? Futsal označuje igranje malega nogometa v dvorani (dvoranski nogomet) s vratarjem in štirimi igralci v polju. Igra se v dvorani. Ime izhaja iz Futebol Sala (brazilsko ali špansko). Pri organizaciji UEFA je označen kot tekmovalni šport in prvenstva http://www.uefa.com/futsal/ Tudi pri nas imamo pod okriljem Nogometne Zveze Slovenije 1. in 2. Slovensko futsal ligo http://www.futsal.si/ Odpiram futsal klub in mi na UE Nova Gorica nočejo priznati imena Futsal v nazivu rekoč, da to ni slovenska beseda, kar je mogoče res, ampak je le-ta že, glede na vse dokaze, ki sem vam posredoval, zelo v uporabi.

Zakaj v SSKJ ne obstaja beseda prositeljica, prositelj pa obstaja. Pri pisanju mi tudi računalnik z rdečim podčrta besedo prositeljica.

Zdi se mi, da je novodobna uporaba besedne zveze vlak se je iztiril neustrezna in prisilno uvedena. Glagol iztiriti ne označuje zgolj aktivne povzročitve, da vlak iztiri, kot je zapisano v SSKJ, pač pa tudi dejstvo, da je vlak zdrsnil s tirov, torej iztiril. Nobeno aktivno dejanje ni potrebno za to, lahko je posledica slabe železniške infrastrukture. Tako kot rečemo, da je avto zdrsnil s ceste ali da je letalo strmoglavilo. V teh dveh primerih je očitno nepravilno, če bi rekli avto se je zdrsnil s ceste ali letalo se je strmoglavilo. Enako je tudi pri iztirjenju. Namerna povzročitev iztirjenja vlaka je pravzaprav šele drugotni pomen glagola iztiriti, ki je tudi možen, ni pa edini. Mislim, da je treba to v slovarju ustrezno opredeliti.

Pri razumevanju definicij gesel (slovar), sem nalela na težave. Moje znanje na področju slovnice je laično. Težave imam z razumevanjem gesel, ki vsebujejo naštevanja. Kolikor razumem lahko ima vejica (pri naštevanju) vlogo veznika in/ali. Včasih je iz uporabe veznika pred zadnjo našteto enoto razvidna vloga vejice: Pr. 1: Zmešajte jajca, sol in vodo. Pr. 2: Za pranje uporabimo Ariel, Persil ali Vanish. So pa primeri, kjer so enote samo naštete, brez uporabe veznika pred zadnjo našteto enoto.

Kako naj v takšnem primeru vem, kakšen pomen ima vejica pri nekem konkretnem naštevanju? Vloga vejice je včasih sicer razvidna iz konteksta, ne pa vedno. Še posebej, če ne poznaš nekega področja.

V SSKJ je pod geslom sistem med drugimi navedena naslednja definicija (8.):

• Sistem je celota družbenih enot, sestavin in odnosov, ki temelji na med seboj povezanih načelih, pravilih in ureja družbeno dogajanje.

Kako to tolmačimo?

• celota družbenih enot, sestavin in odnosov Glede na veznik in bi sklepala: sistem = družbene enote + družbene sestavine + družbeni odnosi. Kaj je družbena enota, kaj družbena sestavina? Ni to enako? Zakaj bi našteli enako stvar dvakrat?

• celota temelji na med seboj povezanih načelih, pravilih Načelih in pravilih? Načelih ali pravilih?

Upam, da sem napisala dovolj razumljivo.

Zanima me, zakaj v medijih ne razlikujejo med pojmoma volilec in volilni upravičenec in kakšno je vaše mnenje o pomenski razliki med obema.

Če se vprašalnica KDAJ? veže s tožilnikom: Kdaj se začnejo počitnice? V ponedeljek. Zakaj je potem rodilnik, ko odgovorimo: Enajstega oktobra?

V spodnjih povedih, ki imajo isti pomen, ampak različne vrinjene stavke, me zanima, kje bi morala stati vejica pri vezniku in. Ali pred ali za njim?

• Po službi pojdi v trgovino po jajca in mleko in če se le da, še po kruh v pekarno.

• Po službi pojdi v trgovino po jajca in mleko in če boš utegnil, še po kruh v pekarno.

• Po službi pojdi v trgovino po jajca in mleko in če boš imel čas, še v pekarno po kruh.

Zakaj dilema? Ne vem, ali bi veznik in smatral kot del glavnega stavka ali kot del vrinjenega stavka. O tem pa odloča postavitev vejice. Vejica za vrinjenim stavkom mora biti, zato sem jo tudi napisal. Okoli veznika in pa, kot sem že omenil, sem glede postavitve vejice v dilemi.

Kaj vi menite? Ali mora biti vejica za ali pred in?

prosim za odgovor na vprašanje, ali je velika začetnica za dvopičjem v naslovu (npr. diplomskega dela na naslovnici) upravičena ali ne. Je torej pravilno takole:

• Od angleščine do slovenščine: primeri neustreznega prevajanja ali takole
• Od angleščine do slovenščine: Primeri neustreznega prevajanja?

Po katalogizacijskih pravilih v Cobissu so naslovi z malo, vendar je tam tudi dvopičje nestično, ker pač v tem primeru ni upoštevan Slovenski pravopis. Ima pri tem kakšno vlogo dejstvo, da je podnaslov (na naslovnici) v novi vrstici? Je pravilen tudi podnaslov z veliko začetnico v novi vrstici, ne da bi na koncu naslova v zgornji vrstici bilo ločilo (dvopičje, nestični pomišljaj ipd.)?

Zakaj v priročnikih piše, da okrajšave znanstvenih nazivov pišemo z veliko, če hkrati učimo, da se okrajšave pišemo z malimi črkami in s piko.

Zakaj pišete v Slovarju novejšega besedjaevropski komisar z veliko začetnico po dvopičju?

Če je možno pisanje Ahilova/ahilovapeta z veliko ali malo začetnico (in še več podobnih primerov), zakaj v pravopisu ne obstaja tudi dvojica pri frazemu kaditi kot Turek/turek? Mar ne gre pri frazemih za vsaj delno izgubo lastnoimenskosti in je s tem upravičena tudi raba male začetnice (mila jera, smejati se kot cigan ...)?

Brežiško jezero je drugo največje akumulacijsko jezero v Sloveniji, domačini pa ga imenujejo kar brežiško morje. Kakšne začetnice naj uporabim pri brežiškem jezeru in morju ter zakaj?

iImam pravopisno/etimološko vprašanje za matematični/splošni termin tretjina. Zanima me, zakaj se v besedo tretjina vriva črka j. Omenjena črka se v termin vriva kakor iz vrstilnega števnika tretji/tretja/tretje, vendar pa gre za samostojen (vsaj za moje pojme) samostalnik, ki označuje enoto, sicer del celote. Delež celote je zame tretina, kot je na primer polovica:

Torto damo na pol – dobimo polovici. Torto damo na tri dele – dobimo tri tretine.

Prihaja morda izvor besede iz poimenovanja zadnjega dela, ki prinaša celoto – tretjega dela? Zadnji del je tretji del – zadnja tretjina.

Pozdravljeni!

Zanima me, kako se pravilno prevaja angleški izraz "early 2000s"? Bi v slovenščini lahko rekli na primer v zgodnjih dvatisočih letih? Ali je bolje pisati na začetku tretjega tisočletja? Hvala za odgovor in lep pozdrav

Pozdravljeni, že nekaj časa se ukvarjam z usklajevanjem azijskih zemljepisnih imen na slovenski Wikipediji, pred kratkim pa sem naletel na zanimivo težavo in sicer otok "Iwo Jima" (angleški zapis).

Kot opažam gre za eno izmed redkih japonskih zemljepisnih imen, ki se v skoraj nobenih publikacijah ne prečrkuje po Pravopisu 2001 v "Ivo Džima". Sicer najde Gigafida 8 zadetkov, kar pa je v primerjavi z nekaj sto zadetki na "Iwo Jima" pljunek v vodo.

Precej jasno je, da je takšen zapis imena otoka dandanes v slovenščini prevladujoč, na kar so nedvomno vplivali mnogi filmi (recimo Pisma z Iwo Jime). S tem sicer ne bi imel nikakršnega problema, ampak je to preprosto narobe in za slovenske bralce zavajujoče, kajti J mi izgovorimo kot J, angleži pa kot Dž, torej [Ivo Džima] in ne [Ivo Jima].

Zanima me kakšno je vaše strokovno mnenje glede zapisa imena otoka? Naj se ravnavam po Pravopisu ali je "Iwo Jima" že preveč ustaljeno ime in bi njegovo spreminjanje prineslo le do več zmede?

V naprej hvala in lep pozdrav.

Zakaj ne pišemo muzikel namesto muzikal, saj v odvisnem sklonu rečemo muzikla in ne muzikala. Muzikal je samo črkovna prestavitev iz angleščine v slovenščino in nima s kaljo nobene zveze (»Al' bo kal pognalo seme, ...«); poudarek na zadnjem zlogu pa nas privede prav do tega.

Prosimo vas za pomoč pri zapisu japonskega termina katsuobushi, ki ga bo vsebovala Uredba Evropske komisije glede mejnih vrednosti policikličnih aromatskih ogljikovodikov v tem japonskem ribiškem izdelku.

V rabi se pojavlja zapis skupaj in narazen: koronavirus in korona virus, tudi samostojna korona. Ali so vsi zapisi oziroma rabe pravilni?

V rabi najdemo zapise: kulturno-umetniško društvo, kulturno umetniško društvo in kulturnoumetniško društvo. SP 2001 vsebuje zapis kulturno-umetniško (gibanje).

V vseh teh zapisih gre pravzaprav tudi za pomenske razlike, čeprav verjetno o tem ljudje, ki društvo ustanavljajo, niti ne razmišljajo; pa tudi sicer se sprašujem, koliko te odtenke pomenov dejansko zaznavamo. Kaj naj naredimo v teh primerih lektorjih? Pustimo preprosto ime zapisano tako, kot je društvo registrirano?

Pri zapisu kulturno umetniško društvo se sklanjajo vse sestavine, kajne? Torej: prišli so člani kulturnega umetniškega društva.

Pojavlja se mi tudi vprašanje pri samem pomenu besed kultura in umetnost. Dejansko je kultura nadpomenka, saj zajema tudi področje umetnosti. Ni v tem primeru najustrezneje zapisati umetniškokulturno društvo ali umetniško kulturno? Če je društvo registrirano kot kulturno umetniško, si zapisa seveda ne bi upala tako spreminjati, ker se mi ne zdi primerno. Ampak vseeno zastavljam to (hipotetično) vprašanje.

Prosila bi za pojasnitev zapisa polglasnika v besedi sejemski. Po analogiji minister – ministra – ministrski mi ni jasno, zakaj se tu ohranja: sejem – sejma – sejemski.

Naletela sem na članek, kjer je avtor uporabil dve obliki zapisa starosti. Prvič je to navedel tako - 70 letni gospod. Drugič pa je uporabil vezaj - tako 39-letni moški. Kaj je torej pravilni zapis in zakaj?

Bi bilo ustrezno tudi, če bi izpisali števke? Se pravi sedemdesetletni gospod.

Zanima me kateri zapis je pravilen: Ebay ali eBay in zakaj prihaja do razlik v zapisu?

Prosim, napišite, ali se evropska prestolnica leta piše z veliko ali malo začetnico. V časopisih se uporabljate obe.

Zanima me pravilni zapis bio in eko hiša. Ali je treba zapisati besedi skupaj, npr. biohiša ali narazen (bio hiša). Pomensko na področju gradnje hiš beseda bio vsebinsko označuje hiše, zgrajene iz naravnih materialov, beseda eko pa visokotehnološke hiše (nizkoenergijske, pasivne). V medijih se namreč dosledno zapisuje bio hiše. Kako se pravilno zapiše naslov Gradnja bio in eko hiš. In še, zakaj zapišemo pasivna hiša z dvema besedama, če bi bil vaš odgovor, da zapišemo biohiša skupaj?

Navedel bom dva primera znamk, in sicer Philips in gorenje.

Zanima me, kako se pravilno zapiše imena znamk v povedih.

Philips je recimo v originalu (tudi logotipu ter na njihovih izdelkih) napisan z velikimi tiskanimi črkami. Ali je treba tudi v povedi, kadar omenjamo to znamko, zapisati to z velikimi tiskanimi črkami?

Primer: Kupil sem televizijo znamke PHILIPS.

Drugi primer pa je znamka gorenje. Tako kot pri Philipsu, se v originalu, logotipu in na izdelkih, naziv znamke piše z malo začetnico. Ali moramo tudi pri omembi te znamke v povedi uporabiti malo začetnico ali veliko?

Primer: Kupil sem hladilnik znamke gorenje.

Pa še eno vprašanje: Kako se pravilno zapišejo nazivi znamk v pridevniški obliki (npr. Philipsov TV,gorenjev hladilnik, Sparov pralni prašek, Fiatov avto itd.)? Primere v oklepaju sem napisal malo po svoje. Zanima me predvsem, ali je pri teh pridevnikih potrebna velika začetnica?

Zanima me, zakaj se v zapisu občne besede (npr. razmišljajo o prepovedi döner kebaba) uporablja preglas? Ali ni tako, da pri podomačevanju sledimo izgovoru besede?

V zadnjem času opažam, da se poimenovanje naj dijak občasno zapiše narazen, občasno pa skupaj. Kateri zapis je pravilen in zakaj?

Zanima me, kateri izmed sledečih primerov je bolj primeren in zakaj:

Posledično je doživljal občutke sramu, zaradi česar je bil pogosto v konfliktu s svojimi bližnjimi.

ali

Posledično je doživljal občutke sramu, zaradi česa je bil pogosto v konfliktu s svojimi bližnjimi.

Jasno mi je, da se zloženke, katerih prva sestavina je črka ali kratica, pišejo z vezajem (C-vitamin, CRP-test), kaj se pa zgodi, če se vmes vrine pridevnik: CRP hitri test?

Se v povedi V primeru tehničnih težav, se obrnite na vzdrževalca, za besedo "težav" vstavi vejica ali ne, in zakaj tako ali drugače. Po občutku jo pišem, nisem pa 100% prepričan v pravilnost uporabe vejice v tem primeru. Hvala.

Kako se pravilno zapiše kategorija v športu, U-16, U16 ali U 16 in zakaj? V praksi namreč ni enotnega zapisovanja.

Hišne številke s črko v SP 2001 niso opredeljene, ali se te črke zapisujejo z veliko/malo črko in pa ali se številko in črko piše (ne)stično. Lahko podate pravilni zapis spodnjega primera?

Primer:

• 35a ali 35 a

oziroma

• 35A ali 35 A

V knjigi Pravopisni priročnik (iz leta 2000) avtorja Jožefa Skaze je izrecno pravilna le različica s presledkom (35 a). Zakaj?

Ali lahko kaj malega razložite o zvezah tipa več njih (27njih ipd.), ki so se razpasle celo med sicer bolj pismenimi? Morda bi se dalo s preprosto razlago na družbenih medijih celo kaj doseči ...