brenčáti -ím nedov., brénči in brênči; brénčal in brênčal (á í)
1. oglašati se z enakomerno tresočim se glasom: čebela, muha brenči / preh. gredoč si je brenčal pesem mrmraje pel
// dajati živalskemu brenčanju podoben glas: kolovrat brenči; zvonec na vratih je ostro brenčal; brezoseb. v glavi mu je kar brenčalo od teh dogodkov; pren. še vedno mu brenčijo v ušesih njene besede
2. brenčeč letati: čebele brenčijo od cveta do cveta; komar mi brenči okoli ušes; pren. take misli so mu brenčale po glavi
3. pog. kazati ljubezensko vznemirjenost, biti zaljubljen: štirinajst let ji je, pa že brenči; na stara leta je začel brenčati / za Janezom brenči

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.

brenčélica -e ž (ẹ̑)
ljubk. čebela: roj brenčelic

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.

bučéla -e ž (ẹ̑)
zastar. čebela: bučele brenčijo okrog lipe; ljudje so šumeli kakor bučele v panju

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.

cíprski -a -o prid. (í)
nanašajoč se na Ciper: ciprski politični problemi / ciprsko vino
♦ zool. ciprska čebela čebela rumene barve, Apis mellifica cypria

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.

čebéla -e [čebela in čəbela] ž (ẹ̑)
žuželka, ki daje med in vosek: čebele brenčijo, letajo, nabirajo med, rojijo, šumijo; čebela se izleže, piči, umre; gojiti, krmiti čebele; divje čebele; roj čebel; pridna kot čebela; bilo jih je kot čebel v panju
♦ čeb. čebele se čistijo se iztrebljajo, ko prvič spomladi izletijo iz panja; pašna čebela odrasla čebela, ki leta na pašo; čebele roparice čebele, ki odnašajo med iz tujih panjev; zool. italijanska čebela z zadkom rumenkaste barve, Apis mellifica ligustica; kranjska čebela sivkaste barve, Apis mellifica carnica; čebela delavka

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.

čebélica -e [čebelica in čəbelica] ž (ẹ̑)
1. nav. ekspr. manjšalnica od čebela: čebelice letajo od cveta do cveta
// šol. odtis žiga s čebelico kot znamenje priznanja najmlajšim učencem: dobil je že dve čebelici
2. nav. mn. najmlajša članica taborniške organizacije: na taborjenje je odšlo lepo število medvedkov in čebelic

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.

délavka -e ž (ẹ́)
1. ženska, ki poklicno opravlja kako fizično delo: sprejeti v službo tri delavke; nekvalificirana delavka; tovarniška delavka; delavka udarnica
2. s prilastkom ženska, ki poklicno opravlja kako delo, ki ni fizično: kulturna, prosvetna delavka; socialna delavka ki se poklicno ukvarja s socialnim, zlasti skrbstvenim delom; terenska delavka
3. ženska, ki dela sploh: na vseh področjih potrebujemo mnogo pridnih delavcev in delavk / ekspr. ta pa je delavka!
4. zool., rabi se samostojno ali kot prilastek spolno nerazvita samica pri čebelah, mravljah: delavke in matica; čebela delavka

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.

dolgorílčen -čna -o [dou̯goriu̯čən] prid. (ȋ)
ki ima dolg rilec: dolgorilčni sloni
♦ čeb. dolgorilčna čebela čebela, ki ima dolg rilček

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.

grížast1 -a -o prid. (ȋ)
1. slabš. slaboten, bolehen: tak grižast človek ni za delo / v sadovnjaku je bilo samo nekaj grižastih dreves
// siten, čemeren: ne bodi tako grižast
2. ki ima grižo; grižav: grižasti otroci
♦ čeb. grižasta čebela

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.

grížav -a -o prid. (ȋ)
1. ki ima grižo: grižav bolnik
♦ čeb. grižava čebela
2. slabš. slaboten, bolehen: vsa družina je bolj grižava / vesel je bil še tako kislih in grižavih jabolk nezrelih, slabih
// siten, čemeren: kdo le mara tako grižavega človeka

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.

grížavka -e ž (ȋ)
1. čebela, ki ima grižo: pročelja panjev so grižavke močno onesnažile
2. ženska, ki ima grižo:

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.

italijánski -a -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na Italijane ali Italijo: italijanski jezik; italijanska književnost / pšenica italijanske sorte / italijanski film / do 2002 italijanska lira / publ. italijanski škorenj Apeninski polotok
// med drugo svetovno vojno nanašajoč se na pripadnike oboroženih enot Italije: partizani so se spopadli z italijansko patruljo / italijanska okupacija slovenskega ozemlja
♦ igr. italijanska križanka križanka, pri kateri mora črna polja razporediti reševalec; lit. italijanski enajsterec enajsterec; zool. italijanska čebela čebela z zadkom rumenkaste barve, Apis mellifica ligustica

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.

izbljúvati -am in -bljújem tudi izbljuváti -bljúvam in -bljújem dov., izbljúval tudi izbljuvál (ú; á ú)
izmetati iz želodca; izbruhati: izbljuvati jed, pijačo; pren., ekspr. izbljuval je vso svojo nezadovoljnost
♦ čeb. čebela izbljuva medičino spravi medičino iz medne golše

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.

kavkáški -a -o prid. (ȃ)
nanašajoč se na Kavkaz: kavkaški narodi / kavkaški tobak
♦ bot. kavkaška jelka visoko parkovno drevo, po izvoru s Kavkaza, Abies nordmanniana; zool. kavkaška čebela čebela sive barve, Apis mellifera caucasica

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.

klicár -ja m (á)
1. knjiž., s prilastkom kdor javno izraža, razširja kako idejo, nazor; glasnik2: bil je klicar miru; klicar prebujajočega se slovenstva
● knjiž., ekspr. čebela, klicar pomladi znanilec, napovedovalec
2. nekdaj kdor javno prebira, razglaša, navadno mestne, občinske uredbe: klicar z bobnom; klicarji in trobentači

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.

kranjíca -e ž (í)
čeb. žarg. kranjska čebela: čistopasemska kranjica / čebela kranjica

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.

kránjski -a -o prid. (á)
1. star. slovenski: kranjski humor; peti kranjske pesmi / kranjski pisatelj; kranjski rojak
2. nanašajoč se na Kranjsko v stari Avstriji: štajersko-kranjska meja / kranjska dežela
● ekspr. kranjski Janez v stari Avstriji vojak sedemnajstega pešpolka; šalj. kranjski Janez slovenski fant, Slovenec
♦ bot. kranjski jeglič jeglič z vijoličastimi cveti, ki raste po vlažnih skalnih razpokah v Sloveniji, Primula carniolica; kranjska krhlika grm z velikimi, podolgovatimi in bleščečimi listi, Rhamnus fallax; kranjska lilija gorska rastlina s pokončnim steblom in oranžnim rjavo lisastim cvetom z nazaj zavihanimi listi, Lilium carniolicum; čeb. kranjska čebela čebela sivkaste barve, Apis mellifica carnica; etn. kranjski cekar cekar iz različno barvane slame, na eni strani navadno z narodnim motivom; gastr. kranjska klobasa klobasa iz svinjskega mesa in začimb

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.

letéti -ím nedov., lêtel (ẹ́ í)
1. premikati se po zraku z letalnimi organi, zlasti s perutmi, krili: čebela, ptič leti; ranjeni golob ne more več leteti; lastovka leti nad dvoriščem; leteti mirno, visoko / žerjavi letijo na jug; divje gosi letijo v klinu so med letenjem razporejene v obliki ostrokotnega trikotnika z ostrim kotom na čelu; pren., ekspr. misli letijo v domači kraj
♦ igr. leti, leti družabna igra, pri kateri igralci udarjajo s kazalci po mizi in ob navedbi leteče živali, stvari dvignejo prste, roke
2. premikati se po zraku, v vesolju s tehničnim pogonom: vesoljska ladja leti proti luni; letalo leti nad puščavo; bombniki letijo zelo visoko / balon leti pod oblaki / letala morajo kar največ leteti, da so rentabilna letati
// voditi letalo, pilotirati: letalec je letel z najmodernejšim letalom / pilot leti vsak teden na progi Ljubljana–Pariz; pilot je letel že nad 5000 km ima nad 5000 km vožnje
// publ. peljati se z letalom: delegacija bo letela na zasedanje
3. premikati se po zraku zlasti zaradi sunka, odriva, udarca: izpod kladiva letijo iskre; puščica leti mimo glave; krogle letijo od vseh strani; kamenje je letelo proti njemu; iskre letijo po zraku; skakalec se je odgnal in lepo leti; pri sekanju letijo naokrog trske / po zraku leti listje / letaki letijo na tla padajo; kamen je dolgo letel, preden je dosegel dno / pog. čez pet minut je most že letel v zrak zletel
4. ekspr. zelo hitro se premikati: čolnič že leti od brega; jadrnica leti po valovih kot ptica; pren. pogled mu leti po ljudeh
// pog. teči, hiteti: pograbil je kapo in letel iz sobe; letel sem v knjigarno po knjigo
5. ekspr. zelo hitro minevati: čas leti; ure z njo so naglo letele
6. dov. in nedov., pog. biti izključen, odpuščen (iz službe): namignili so mu, da bo letel; dijak je letel iz šole; ob krizi so kar leteli iz služb / če bo šlo tako naprej, bo letel iz hiše
7. preh., navadno v zvezi z na izraža, da se dejanje, ki ga izraža osebek, nanaša na določeno osebo, stvar: očitki letijo name; kam leti ta kritika; pritožbe kupcev letijo na slabo postrežbo; satira leti na kulturo; šale neprestano letijo nanj / sum leti nanj osumljen je on
● ekspr. na sestanku so letele tudi ostre besede so se prepirali, so si očitali; ekspr. pokrajina leti mimo oken se navidezno zelo hitro premika; ekspr. kadar je razburjena, ji vse leti iz rok vse izpusti iz rok, razbije, prevrne; ekspr. nabili jih bomo, da bodo kar trske letele od njih zelo; ekspr. ko se je približal, so vsi klobuki leteli z glav so se vsi hitro odkrili; ekspr. denar mu kar leti na kup, v žep, skupaj ga na lahek način zasluži; pog. vse že leti na kup se podira, propada; pog. nekaj krivde leti tudi na organizacijo nekaj je kriva tudi organizacija; nar. žvižgal je, da je kar skozi ušesa letelo šlo; ekspr. pero mu kar leti po papirju zelo hitro piše; ekspr. misliš, da ti bodo tam pečena piščeta v usta letela da se ti bo brez truda zelo dobro godilo; pog. drevju listje že dol, proč leti odpada; nar. pripeljal se je z vozom, ki je že narazen letel z zelo slabim, razmajanim; pog., ekspr. vpila je, da je vse skupaj letelo zelo je vpila; pog. omet že stran leti odpada; šale so letele vsevprek zelo so se šalili; enaki ptiči skupaj letijo ljudje s podobnimi nazori se radi družijo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.

máren -rna -o prid. (á ā)
star. marljiv, delaven: maren človek, delavec / marna čebela / iron. marna birokracija / delo marnih rok / marno prizadevanje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.

marljív -a -o prid., marljívejši (ī í)
nav. ekspr. ki rad in vztrajno dela: marljiv človek, učenec; marljiv kot čebela / marljiva čebela

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.

medaríca -e ž (í)
čeb., navadno s prilastkom čebela, ki naredi dosti medu: to so dobre medarice

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.

méden2 in mêden -dna -o prid. (ẹ̑; ē)
nanašajoč se na med; meden4: medno pecivo / zastar. medne besede
♦ zool. medni želodček ali medna golša razširjeni del požiralnika, v katerega čebela začasno spravi nektar, mano

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.

metatéza -e ž (ẹ̑)
jezikosl. zamenjava mesta glasov v besedi, premet: poglavje o metatezi / metateza likvid / beseda čebela je nastala po metatezi iz bečela

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.

mrtvíca -e ž (í)
1. knjiž. duševna otopelost, nedejavnost, mrtvilo: ljudje so se vdajali mrtvici; zbuditi koga iz mrtvice
// neobčutljivost, brezčutnost: mrtvica roke / premrlo telo in ude je prevzela mrtvica
// med. bolezenska zaspanost: bil je v mrtvici; nastopanje mrtvice pri možganskem vnetju
2. čeb. mrtva čebela v panju, zlasti pri prezimovanju, zastrupitvi, zadušitvi: delavke odstranijo mrtvice; število mrtvic se je povečalo
3. agr. spodnja plast zemlje brez humusa in živih organizmov: ločiti pri izkopavanju plodno zemljo in mrtvico / dati v posodo pri sajenju nekaj živice in nekaj mrtvice
4. struga ali rokav reke s stoječo vodo: loviti ribe v mrtvicah; navesti morebitna imena mrtvic in mlak

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.

múha -e ž (ú)
1. žuželka s kratkimi nogami, tipalkami in kožnatimi krili: muhe brenčijo, lazijo po odpadkih; muha piči, sesa, srka hrano, ugrizne; odganjati muho z roko; otepati muhe konju; črne, nadležne, ekspr. sitne muhe; ekspr. vse črno muh; roji muh; sredstvo proti muham; ekspr. bila je taka tišina, da bi slišal muho leteti zelo velika; množijo se kot muhe zelo, hitro; motal se je okrog mize kot pijana muha nenačrtno, mlahavo; ljudje umirajo kot muhe v zelo velikem številu, trumoma; pijan, siten kot muha zelo, hudo / kot psovka ne kriči, muha pijana / ekspr. podrepna muha ki nadleguje živino; muha cece žuželka, ki prenaša povzročitelja spalne bolezni
// nar. gorenjsko čebela: peljati muhe na pašo
2. ostanek cveta na sadežu pri pečkatem sadju: odgrizniti, odrezati muho; muha in pecelj
3. pripomoček za namerjanje na prednjem delu cevi strelnega orožja: pregledati muho; podolgovata muha; muha in merek / muha na puški
4. nav. ekspr. kar vsebuje, izraža pretirano zahtevnost ali samovoljnost, trmo: samo njena muha je, da ne gre; bojijo se njegovih muh; gospoda ima muhe; izpolni mu vsako muho; težko prenaša otrokove muhe; ne ozira se na ženske muhe / že zdavnaj so ga minile vse muhe ljubezenske misli, razposajenosti; fant ima že svoje muhe fantovske misli; svoje načrte; v šoli ne smeš imeti drugih muh misli, načrtov; prepoditi komu muhe iz glave neprimerne, nezaželene misli, načrte, zahteve
5. ekspr., v povedni rabi, v zvezi od muh izraža majhno stopnjo določene pozitivne lastnosti: to velja, vse drugo je od muh; fant ni, je od muh, pleza kot podlasica je spreten, iznajdljiv; njegov predlog ni od muh je pomemben, dober / cena avtomobila ni od muh je visoka; polet nad pragozdom ni od muh je težek; udarec ni bil od muh je bil močen
● ekspr. on je muha proti tebi zelo nepomemben; zelo slaboten, šibek; ekspr. zapustil je delo, kadar ga je pičila, prijela kaka muha kadar se mu je zahotelo; kadar ni bil zadovoljen; slabš. kmalu bo tam, kjer ni muh bo umrl; ekspr. ubiti, zadeti dve muhi na en mah z enim dejanjem hkrati opraviti dve stvari; pog. delati iz muhe slona močno pretiravati; na muho, pog. ni ga mogel dobiti na muho ni mogel pomeriti, streljati nanj; pog. zajec je prišel na muho v položaj, ko je bilo mogoče pomeriti nanj; ekspr. vzeti koga na muho imeti ga za predmet napadov, obtožb, šal, zanimanja; lov. žarg. to žival moramo čim prej vzeti na muho odstreliti; ekspr. modna muha nenavadna, pozornost vzbujajoča modna novost; pog., slabš. podrepna muha zelo vsiljiv, nadležen človek; španska muha nekdaj spolno dražilo iz posušene španske muhe; ekspr. on je poln muh, vseh muh poln je zelo zvit, prebrisan; na to gredo ljudje kot muhe na med to jih privlači, to je zanje zanimivo; vrti se kot muha v močniku brezuspešno si prizadeva priti iz zapletenega, neugodnega položaja; nesmotrno se giblje, bega; preg. v sili še hudič muhe žre v sili se je treba zadovoljiti s tistim, kar je mogoče dobiti
♦ friz. muha urejen šop dlak pod spodnjo ustnico; rib. umetna muha vaba za lovljenje rib, ki predstavlja določeno žuželko; zool. čebelna muha zelo majhna brezkrila žuželka, ki živi na čebeli, Braula coeca; češnjeva muha žuželka, ki povzroča črvivost češenj, Rhagoletis cerasi; domača muha s črepalom, živeča v človeških bivališčih, Musca domestica; hlevska muha ki živi v hlevu, pri živini, Stomoxys calcitrans; konjska muha s šilastim sesalom, ki pika, Hippobosca equina; mesarska muha velika muha, ki leže jajčeca v meso, Sarcophaga carnaria; španska muha zlato zelen hrošč, ki v nevarnosti izloča tekočino, povzročujočo vnetje kože, Lytta vesicatoria

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.

nabirálka -e [nabirau̯ka tudi nabiralka] ž (ȃ)
ženska, ki kaj nabira: nabiralka zelišč
♦ čeb. čebela nabiralka odrasla čebela, ki nabira nektar, cvetni prah

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.

oplojeválec -lca [oplojevau̯ca tudi oplojevalca] m (ȃ)
knjiž. žival, rastlina, ki oplojuje, oplodi: žabji samec ni samo oplojevalec, ampak tudi pozneje skrbi za svoj zarod; sadna sorta, ki služi kot oplojevalec / veter in čebela sta oplojevalca rastlin opraševalca

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.

opraševálec -lca [opraševau̯ca in opraševalca] m (ȃ)
žuželka, ptica, ki oprašuje: čebela in čmrlj sta najpomembnejša opraševalca cvetja; pisani cveti vabijo opraševalce / veter je opraševalec žit

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.

pášen -šna -o prid. (ā)
nanašajoč se na paša2: pašna površina; pašna trava / pašna živina / pašni red; pašna pravica; pašna reja reja s pašo, pasenjem
♦ agr. pašni sistem; pašno in košno gospodarstvo; čeb. pašna čebela odrasla čebela, ki leta na pašo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.

pêlod -óda m (é ọ́)
bot. več pelodnih zrn, pelodna zrna: čebela nabira pelod; pelod v zrelih prašnikih

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.

píčiti -im dov. (í ȋ)
1. z zasaditvijo žela v kožo ali z ugrizom in izpustitvijo strupa povzročiti bolečino ali ogroziti zdravje: čebela, kača piči; osa ga je pičila; odskočila je, kakor da bi jo gad pičil zelo hitro / mravlja ga je pičila
2. z zasaditvijo sesala v kožo povzročiti boleč, srbeč občutek: komar ga je pičil; od časa do časa ga je pičila kaka bolha
3. pog. zbosti: pičiti z buciko; pičiti se z iglo / bolničarka ga je pičila v prst / kaj te briga, kam grem, jo je pičil
// prizadeti, užaliti: njegove besede so jo pičile / pičiti s pogledom
● ekspr. le kaj te je pičilo, da odhajaš kaj je vzrok; ekspr. zapustil je delo, kadar ga je pičila kaka muha kadar se mu je zahotelo; kadar ni bil zadovoljen; pog., ekspr. puška nese, kakor jo piči kakršne so okoliščine; pog., ekspr. če me bo pičilo, bom prišel če bom take volje, če se mi bo ljubilo; ekspr. le kaj ga je pičilo, da je take volje kaj neprijetnega ga je doletelo; preg. kogar je kača pičila, se boji zvite vrvi

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.

razgíbati2 -am in -ljem nedov. (ī)
star. razgrinjati, razprostirati: razgibati prt / čebela razgiba krila

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.

rojívka -e ž (ȋ)
nav. mn., čeb. rojiva čebela: opuščati rojivke

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.

sedéti -ím nedov. (ẹ́ í)
1. biti v takem položaju, da je teža telesa pretežno na zadnjici: nekateri so sedeli, drugi stali; sedeti na klopi, stolu, v naslanjaču; sedeti na tleh; sedeti pri peči, pod drevesom; sedeti v sedlu; mirno, negibno, udobno, vzravnano sedeti; molče, zamišljeno sedeti; sedeti s prekrižanimi nogami, okobal; sedi kot kup nesreče obupano, žalostno; sedi kot pribit mirno, nepremično / maček sedi na soncu
// biti v mirujočem položaju, dotikaje se podlage z nogami, s spodnjim delom telesa: čebela sedi na cvetu; ptič sedi na veji / koklja sedi na jajcih vali
2. imeti sedež, (stalno) mesto: sedi pri sosednji mizi; sedeti v drugi klopi; na premieri smo sedeli v prvi vrsti
3. nav. ekspr., s prislovnim določilom izraža
a) da osebek dela to, kar nakazuje določilo: sedeti pri šivalnem stroju; sedeti pri zajtrku / sedeti brez dela / sedeti s prijatelji ob kozarcu vina piti vino; vse dneve sedi pri knjigah bere, študira; ves večer je sedel pred televizorjem je gledal televizijo
b) navzočnost v kakem prostoru: vse dneve sedi v gostilni / sedeti pri frizerju
c) opravljanje dejavnosti, funkcije, kot jo nakazuje določilo: sedeti v pisarni, uradu / zanima ga, kdo sedi v tem odboru; že nekaj let sedi v redakciji, upravi
4. pog., ekspr. biti v zaporu: sedel je pet let; že večkrat je sedel; sedeti zaradi tatvine / sedeti v zaporu, za zapahi
5. um. žarg. biti na razpolago za upodabljanje; pozirati: sedel je že več slikarjem; sedeti za portret
6. biti nameščen tako, da se dobro, trdno prilega: ta klobuk je prevelik in mu ne sedi; obvezo namestimo tako, da sedi; vijak še ne sedi
// ekspr., navadno s prislovnim določilom biti, nahajati se kje: očala mu sedijo na nosu / težka glava mu je sedela na debelem vratu
● pog. vadili so tako dolgo, da jim je pesem, snov sedela da so pesem, snov dobro obvladali, znali; ekspr. sedeti na zatožni klopi biti obdolžen, obtožen česa; knjiž. sedeti na lovorikah počivati na lovorikah; pog., ekspr. saj ne sedim na milijonih nimam toliko denarja, da bi ga lahko nepremišljeno dajal, zapravljal; ekspr. na prestolu je sedel le nekaj let vladal je; publ. sedeti na sodu smodnika biti v zelo nevarnem položaju; ekspr. sedeti na dveh stolih poskušati imeti korist pri dveh navadno izključujočih se stvareh; ekspr. sedeti komu na vratu, za vratom imeti oblast nad kom, delati mu nasilje; ekspr. sedeti na ušesih ne poslušati (pazljivo); ekspr. žagajo si vejo, na kateri sedijo ogrožajo si (družbeni) položaj, materialno osnovo; ekspr. to je bilo takrat, ko smo še v klopeh sedeli hodili v šolo; ekspr. trdno je sedel v sedlu obvladoval je položaj; ekspr. sedeti križemrok brez dela; sedeti po turško s prekrižanimi nogami v isti višini, kot je zadnjica; ekspr. sedeti (kakor) na iglah, trnih, žerjavici biti zelo nestrpen, nemiren; tak je, kot bi na koprivah sedel slabe volje, nerazpoložen; bolje slabo sedeti kot dobro stati

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.

sesálo -a [səsalo in sesalo] s (á)
1. zool. cevast organ nekaterih žuželk za sesanje hrane: čebela srka medičino s sesalom; sesalo in grizalo
2. zastar. sesalka: izčrpati vodo s sesalom

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.

sívka -e ž (ȋ)
1. siva žival, navadno krava: sivka se pase na travniku; sivka in rjavka
♦ čeb. kranjska čebela; zool. divja raca sivkaste barve z modrikastim pasom preko kljuna, Aythya ferina
2. zelo dišeča divja ali gojena rastlina z dlakavimi listi in modrimi cveti v socvetjih: cvetoča sivka; šopi sivke / dati sivko med perilo; diši po sivki
3. bot. užitna goba s temno sivim klobukom in bledo rumenim betom; zimska kolobarnica: nabirati jurčke in sivke

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.

stražárka -e ž (á)
ženska, ki (poklicno) koga, kaj straži: pred vhodom ga je ustavila stražarka / telesna stražarka / ekspr. stražarka ognja v templju čuvarka
♦ čeb. (čebela) stražarka čebela, ki čuva, straži vhod v panj

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.

svetlokríl -a -o prid. (ȋ ī)
knjiž. ki ima svetla krila: svetlokrila čebela

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.

ščétka -e ž (ẹ̑)
manjša priprava za čiščenje in gladenje iz šopov ščetin, žic, vstavljenih v lesen, plastičen hrbet: očistiti s ščetko; mehka, trda ščetka / zobna ščetka; ščetka za nohte / sesalec s ščetkami za čiščenje knjig, sten
// krtača: loščilna, žična ščetka; ščetka za odstranjevanje blata
● ekspr. v ščetko pristriženi brki zelo na kratko, tako da stojijo pokonci
♦ čeb. prvi členek stopalca zadnjih nog z dlačicami, s katerimi čisti čebela s telesa cvetni prah; elektr. prevodnik, ki vzdržuje električno zvezo med nepremičnimi in gibljivimi deli stroja, aparata; lov. šop temnejše, grobe dlake na zunanji strani zadnjih nog srnjadi

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.

šuméti -ím nedov. (ẹ́ í)
1. dajati neizrazite, nezveneče, med seboj pomešane glasove: drevje, suho listje šumi v vetru; morje, slap šumi; voda v loncu že šumi, kmalu bo zavrela; glasno, tiho šumeti; brezoseb. veter je pihal, da je šumelo / celofan papir šumi; svila šumi / ekspr., z notranjim predmetom gozdovi so šumeli svojo pesem / zunaj je šumel veter
// povzročati neizrazite, nezveneče, med seboj pomešane glasove: neprestano se je presedala in šumela z obleko; ves čas je šumel s papirjem; šumel in ropotal je pred vrati, dokler mu niso odprli
// s prislovnim določilom šumeč se premikati: potok šumi po dolini / slap šumi v kotanjo šumeč pada / ekspr. v svilenem krilu je šumela po dvorani šumeč z oblačili šla; pren., ekspr. mimo nas šumi čas
2. v zvezi s čebela s premikanjem telesa, kril povzročati šumenju podobne glasove: čebele šumijo v panju; brezoseb. v čebelnjaku je prijetno šumelo / ekspr. ob poti je šumel čebelnjak
3. ekspr. z govorjenjem, premikanjem, navadno več osebkov, povzročati šumenju podobne glasove: množica v dvorani je šumela; brezoseb. v razredu je šumelo kakor v panju
● ekspr. vse ženske so šumele o tem govorile, šušljale
4. brezoseb. imeti neprijeten, šumenju podoben občutek v glavi, ušesih zaradi motenj v delovanju organizma: temnilo se mu je pred očmi in v glavi mu je šumelo; šumelo ji je v ušesih
// ekspr. imeti neprijeten občutek razdraženosti, vznemirjenosti, navadno zaradi zelo močnega predhodnega dražljaja: še dolgo mu je šumelo v glavi od bučne glasbe / v glavi mu je kar šumelo od številnih vprašanj prim. šumeč

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.

tovarišíca -e ž (í)
1. ženska v razmerju do druge osebe, s katero kaj skupaj dela: izbrati tovariše in tovarišice za odpravo; tovarišica pri igri
// ženska v razmerju do moškega, s katerim živi v življenjski skupnosti: našel si je dobro tovarišico / življenjska tovarišica
// ženska v razmerju do druge osebe, s katero je kje skupaj sploh: svoji tovarišici je zašepetala nekaj na uho; tovarišica v sobi
2. ženska v razmerju do druge osebe, ki pripada isti skupnosti, ima isti poklic, položaj: poklicne tovarišice je niso podprle; obrniti se na tovariše in tovarišice v stranki / ekspr. čebela z brenčanjem privablja tovarišice druge čebele
3. ženska v razmerju do druge osebe, s katero se prijateljsko druži: njene tovarišice malo vedo o življenju; šla je s tovarišico na ples
4. nekdaj naslov za odraslo žensko: na sestanek je prišlo le nekaj tovarišic; predstaviti neznane tovarišice / kot nagovor tovarišice in tovariši, začenjam sejo; kot pristavek k imenu, poklicu: tovarišica profesor(ica); tovarišica ravnateljica
5. šol. žarg., v socializmu učiteljica, profesorica: dobiti ob polletju novo tovarišico; tovarišica za slovenščino
♦ etn. dekle, ki spremlja nevesto, ženina k poroki; družica

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.

trotávost -i ž (á)
čeb. pojav, da matica ali kaka čebela zalega neoplojena jajčeca:

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.

trótovka -e ž (ọ̑)
čeb. matica ali vsaka od čebel, ki zalega neoplojena jajčeca: v brezmatičniku postanejo čebele trotovke / čebela, matica trotovka

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.

upíčiti -im dov. (í ȋ)
nar. pičiti: čebela, kača ga je upičila

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.

usésti se usédem se dov., stil. usèl se uséla se; nam. usést se in usèst se (ẹ́ ẹ̑)
1. zaradi lastne teže
a) postati nižji, gostejši: sneg se je usedel; prekopana zemlja se je hitro usedla
b) premakniti se v smeri navzdol: gošča se hitro usede / na pohištvo in stene se je usedel prah / pusti kavo, da se usede
2. namestiti se, spraviti se v tak položaj, da je teža telesa pretežno na zadnjici: usedi se in se odpočij; usesti se na stol, pod drevo; s težavo se usede
// namestiti se, spraviti se v mirujoč položaj, dotikaje se podlage z nogami, s spodnjim delom telesa: čebela se je usedla na cvet
3. nav. ekspr., s prislovnim določilom izraža, da osebek začne delati to, kar nakazuje določilo: usesti se h klavirju, k večerji / usedel se je na prvi vlak odpeljal se je s prvim vlakom
4. postati nameščen tako, da se dobro, trdno prilega: os prečke se mora usesti v ležaj; vijak se je dobro usedel
● pog. besedilo se je igralcu že usedlo ga že dobro obvlada, zna; ekspr. usesti se na mehko pridobiti si (zelo) ugoden položaj, navadno brez večjega truda; slabš. usesti se na posestvo prilastiti si ga, polastiti se ga; ekspr. usesti se komu na vrat, za vrat dobiti oblast nad kom, začeti mu delati nasilje; ekspr. to doživetje se ji je usedlo v spomin si ga je zapomnila; ekspr. fant se ji je usedel v srce vzljubila ga je

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.

zabrenčáti -ím dov., zabrénči in zabrênči; zabrénčal in zabrênčal (á í)
oglasiti se z enakomerno tresočim se glasom: čebela, muha zabrenči / preh. tiho si je zabrenčal pesem mrmraje zapel
// dati živalskemu brenčanju podoben glas: zvonec na vratih je zabrenčal

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.

žálec -lca [žau̯ca in žalca] m (á)
nar. vzhodnoštajersko želo: čebela ima žalec

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.

želódček -čka m (ọ̑)
nav. ekspr. manjšalnica od želodec: otroški želodček ne prenese mastne hrane; zdraviti si želodček z brinovčkom / kupiti kilogram piščančjih želodčkov / žejni in lačni želodčki so hitro posedli za mizo otroci
♦ zool. medni želodček razširjeni del požiralnika, v katerega čebela začasno spravi nektar, mano

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.

Število zadetkov: 48