škapulír -ja m (í) rel. 1. širok pas blaga z odprtino za glavo, ki pokriva prsno in hrbtno stran redovniškega oblačila: obleči škapulir;
biti v škapulirju 2. med seboj s trakovoma povezana koščka blaga, od katerih se eden nosi na prsih in ima kako nabožno podobico, drugi pa na hrbtu: frančiškanski tretjeredniki so nosili škapulirje;
škapulirji in svetinjice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
škapulír -ja m s -em (í) |del redovniškega oblačila|
Slovenski pravopis, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
škapulír -ja m
SNOJ, Marko, Slovenski etimološki slovar³, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
škapulīr, -rja, m. neko redovniško oblačilo, tudi neko bratovščinsko znamenje, das Scapulier.
PLETERŠNIK, Maks, Slovensko-nemški slovar, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
škapulir m, scapularium, maniṡhki gvant:
ṡhkapulèr
STABEJ, Jože, Slovensko-latinski slovar po: Matija Kastelec - Gregor Vorenc, Dictionarium Latino-Carniolicum (1608–1710), www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
škapulir sam. m ♦ P: 1 (TPo 1595)
Besedje slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.
škapulir
TOMINEC, Ivan, Črnovrški dialekt, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.