špránja -e ž (á) dolga, ozka odprtina v trdni snovi: v vratih se je pokazala špranja;
narediti, zamašiti špranjo;
opazovati kaj skozi špranjo v steni;
skozi špranje je mrzlo pihalo;
zabiti klin v skalnato špranjo / voda je širila drobne razpoke v špranje in luknje // dolga, ozka odprtina sploh: špranje med deskami so postajale vedno večje; skozi špranjo pod vrati je porinil pismo v sobo / ekspr. v oblakih se je pokazala svetla špranja / ekspr. stisniti oči v špranjo; odprl je vrata za špranjo na široko
♦ anat. špranja med glasilkama
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 2. 5. 2024.
predréti -drèm tudi -dêrem dov., stil. prederó; predríte tudi prederíte; predŕl (ẹ́ ȅ, é) - 1. navadno s koničastim predmetom narediti luknjo
- a) skozi kaj: s svinčnikom predreti papir; okroglo predreti tkanino; gleda, kot bi ga hotel z očmi predreti / predreti zamašeno cev odmašiti; pren., knjiž. bridkosti meč je predrl srce
- b) skozi ovoj, steno česa: predreti bulo; predreti gnojni mehur; žulj se mu je predrl / predreti kolo; pren., ekspr. predreti mejo znanega; hotel je predreti krog danih možnosti
- 2. priti skozi kaj ovirajočega: lava je predrla zemeljsko skorjo; kal je predrla zemljo; mladi so kot hudournik, ki predre vsako oviro / sonce ni moglo predreti goste megle; blisk je predrl oblake / ekspr. bila je tema, da je pogled ni predrl / ogenj je predrl skozi špranjo
// ekspr. priti iz česa, razširiti se: njegov sloves ni mogel predreti krajevnega okvira; pren. skozi temo človeški um ne more predreti - 3. nav. ekspr. z bojem priti skozi nasprotnikove položaje v njegovo zaledje: naše sile so predrle nemške obrambne čete; predreti levo krilo fronte / ženske so predrle kordon
- 4. knjiž., s prislovnim določilom prodreti: v diru je predrl do poveljnikovega šotora / do tu so predrli predniki današnjih Slovencev
● ekspr. nasprotja so predrla preveč v globino so postala zelo velika
♦ petr. pojaviti se na zemeljski površini
predŕt -a -o - 1. deležnik od predreti: predrta zračnica; fronta je bila predrta na več mestih
- 2. nar. presnet, preklet: predrte trske, kako nerade gorijo / predrta reč! se je hudoval
● nar. ne dam mu niti predrte pare popolnoma nič denarja; prisl.: predrto previden in navihan človek; predrto res je to
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 2. 5. 2024.
ráza -e ž (á) - 1. manjša povrhnja poškodba v obliki črte: s piljenjem narediti raze; raze na pohištvu, v lošču; kamen z razami
- 2. redko črta, guba: okrog oči je imela drobne raze; raze na čelu / ladja je puščala za seboj globoko razo brazdo
● knjiž., redko zapomnil si ga je zaradi rdeče raze na licu brazgotine; redko skozi razo v vratih je gledala na cesto razpoko, špranjo
♦ zool. škržna raza vsaka od petih odprtin pred prsnimi plavutmi, skozi katere odteka voda, ki obliva škrge
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 2. 5. 2024.
klìn tudi klín klína m (ȉ í; ȋ ī) - 1. paličast, na eni strani priostren kos lesa, železa, ki se v kaj zabije: klin izpuliti; zabiti klin v zemljo; luknja za klin; suh je kakor drenov klin zelo
// temu podoben predmet, ki se rabi za sajenje na gredicah: s klinom delati luknje za sadike / sadilni klin - 2. kovinska ali lesena priprava za zagozdenje: zabiti klin v špranjo / zagozditi klin; pren., ekspr. zabiti klin v telo svetovnega imperializma
- 3. prečna palica na lestvi: vzpenjal se je od klina do klina; lestev z desetimi klini; pren., ekspr. stal je na najnižjem klinu družbene lestvice
- 4. navadno lesen, v steno zabit predmet za obešanje: sneti klobuk s klina; obesiti suknjo na klin; puška visi na klinu
- 5. podolgovat kovinski predmet z ušesom, ki se zabije v skalo za pomoč pri plezanju: klini so bili zrahljani in vrvi potrgane; iti, plezati po klinih / plezalni klini
● ekspr. novico s klina sneti izmisliti si jo; ekspr. obesiti študij na klin opustiti študiranje; divje gosi letijo v klinu so med letenjem razporejene v obliki ostrokotnega trikotnika z ostrim robom na čelu; ekspr. klin se s klinom izbija najučinkoviteje se obračuna z enakim sredstvom
♦ alp. ledni klin za zabijanje v led pri plezanju; podolžni klin z rezjo v isti smeri z ušesom; žel. klin priprava za pritrjevanje tovora na vagon
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 2. 5. 2024.
réža -e ž (ẹ́) ozka odprtina, ki nastane, če se kaj s čim ne stika: les se suši, zato se reže večajo;
zadelati reže v podu;
reže med opekami;
reža pod vrati // ozka odprtina sploh: vreči kovanec v režo glasbenega avtomata; reža poštnega nabiralnika; reža na glasovalni skrinjici / redko skozi režo v vratih je gledala na cesto razpoko, špranjo
♦ alp. reža podolžna razpoka v skalovju; bot. listne reže odprtine v povrhnjici, ki uravnavajo izhlapevanje vode in izmenjavo plinov; grad. reža presledek med dvema gradbenima elementoma; fuga; zool. škržna reža vsaka od petih odprtin pred prsnimi plavutmi, skozi katere odteka voda, ki obliva škrge
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 2. 5. 2024.
vlóžek -žka m (ọ̑) navadno s prilastkom - 1. kar je v kaj vloženo: prstan s smaragdnim vložkom; zapolniti špranjo z vložkom iz penaste gume / grafitni vložek za svinčnik; higienski vložek vpojna blazinica, ki jo uporabljajo ženske v času (mesečnega) perila; lasni vložek na tanko tkanino pritrjeni tuji naravni ali umetni lasje, ki se vpnejo med naravne lase; posteljni vložek podloga za ležanje, ki se vloži v posteljno ogrodje; (zidni) vložek element, ki se vloži v vijačno izvrtino zaradi trdne namestitve vijaka; vložek za električno žepno svetilko
- 2. nav. mn. priprava iz usnja, blaga, lepenke v obliki stopala, ki se vloži v obuvalo: vložki zmanjšujejo prostornost čevljev; nositi vložke / ortopedski vložki / vložki za čevlje
- 3. krajše umetniško delo, vstavljeno v kako obsežnejše, zlasti gledališko delo: dogajanje v komediji prekinjajo pevski in baletni vložki / pesemski vložek pesem, del pesmi, ki se vstavi v kako dramsko, operno delo
- 4. obl. v osnovno tkanino za okras vložen kos druge tkanine: čipkast vložek za blazino; tančičen vložek pri obleki
- 5. igr. znesek, ki se vloži pri igri na srečo: podvojiti vložek; igrati za velike vložke / hazardni vložek
- 6. jur. skupina listov v vpisniku z glavnimi podatki o vpisanem subjektu: vložki sestavljajo register / zemljiškoknjižni vložek
- 7. geol. tanjša plast druge kamnine v kamninski plasti: vložki apnenca v flišu
● redko ima precejšen vložek v banki precejšnjo vlogo
♦ elektr. varovalni vložek vložek varovalke, v katerem je taljivi element varovalke z izolirnim plaščem; gastr. jušni vložek kar se že pripravljeno da v juho; metal. vložek količina materiala, ki se da ob enem polnjenju v plavž; rib. vložek v tekočo ali stoječo vodo spuščene ribe, raki, zlasti mladi, za povečanje količine teh živali v njej
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 2. 5. 2024.
zadélati -am dov. (ẹ́ ẹ̑) - 1. s kako snovjo, predmetom narediti, da kak prostor v čem preneha obstajati: zadelati luknjice v tlaku, da bo površina čim bolj gladka; zadelati špranjo s kitom / zadelati razbita okna z lepenko; pren., ekspr. zadelati vrzeli v znanju
- 2. narediti, da je kaj tesno obdano, prekrito s čim: zadelati oglarsko kopo s prstjo / megla je zadelala gorske vrhove
// ekspr. namestiti odejo na koga tako, da se njeni robovi zatlačijo za kaj, da ob njih ni odprtin: spraviti otroka v posteljo in ga zadelati; zadelati bolnika z več odejami; dobro se zadelati / zadelati se v plašč zaviti se, obleči se - 3. na koncu izdelave namestiti za kaj, da se ne vidi, se ne para: zadelati nit pri šivanju, pletenju / robove tkanine nevidno zadelamo
● pog. tovornjaki so zadelali cesto zaprli; redko zadelal si je pipo s tobakom natlačil
zadélati se ekspr. delajoč se zadržati kje predolgo: ali se zasedi pri pijači ali se zadela na polju
● star. sapnik se mu je zadelal zamašil; star. nebo se je zadelalo prekrilo z oblaki
zadélan -a -o: vhod v jamo je zadelan z veliko skalo; z desko zadelana luknja v strehi
● ekspr. skladišče je do stropa zadelano s škatlami zapolnjeno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 2. 5. 2024.
zagozdíti -ím in zagózditi -im dov., zagózdil (ī í; ọ̄) - 1. z zabitjem zagozde, zagozd narediti, da je kaj trdno nameščeno: zagozditi podpornike, zagozditi toporišče / zagozditi vratno krilo s koščkom lesa
- 2. dati, potisniti kaj kam tako, da je tam trdno nameščeno: zagozditi kamen pod kolo; zagozditi klin v špranjo; s privijanjem vijaka zagozditi vložek v luknjo
// dati, spraviti kaj v položaj, iz katerega ne more priti: deroča voda je zagozdila čoln med stebre mostu; zagozdil se je med skale, da ga voda ni mogla odnesti / ekspr.: zagozdil je glavo med dlani; zagozdil je nogo med vrata - 3. ekspr. z nabiranjem, kopičenjem na določenem mestu narediti neprehodno: rov so zagozdile odkrušene skale; ulico so zagozdili tovornjaki; množica je za hip zagozdila vrata
zagozdíti se, in zagózditi se - 1. priti v kaj ozkega, ovirajočega in tam ostati, se ne premikati: pri plezanju iz luknje se je zagozdil; med podkev in kopito se je zagozdil kamen; pri žaganju se je rezilo zagozdilo / plavajoči led se je zagozdil v soteski; pren. v možgane se mu je zagozdila trdovratna misel
- 2. ekspr. premikajoč se priti v položaj, ki zaradi nabiranja, kopičenja česa preprečuje gibanje, prehajanje: pred mostom se je zagozdila kolona avtomobilov; med vrati se je zagozdila skupina gostov
// zaradi nabiranja, kopičenja česa na določenem mestu postati neprehoden: cestišče se je zagozdilo z avtomobili
zagozdèn -êna -o: rov je zagozden s skalo; v razbitem avtomobilu zagozdena ženska
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 2. 5. 2024.
zalepíti in zalépiti -im, tudi zalépiti -im dov. (ī ẹ́; ẹ́ ẹ̑) - 1. z lepilom, lepljivo snovjo narediti, da je kaj spet celo, v enem kosu: zalepiti pretrgan list; zalepiti z lepilnim trakom / zalepiti zračnico zakrpati
// zalepiti koščke razbite vaze zlepiti - 2. z uporabo lepila zapreti: zalepiti kuverto / zalepiti paket / zalepiti pismo v kuverto
- 3. z lepilom, lepljivo snovjo zamašiti, zapreti: zalepiti špranjo / zalepiti stična mesta s klejem, smolo
- 4. zaradi lepljivosti sprijeti se s čim in to prekriti, zapreti: gnojni izcedek mu je zalepil oči; strjena kri ostane na rani in jo zalepi / zalepiti rano z obližem
- 5. zaradi lepljivosti povzročiti, da se kaj sprime; zlepiti: gnojni izcedek mu je zalepil veke / zvil je cigareto in jo zalepil s slino zlepil papirček, v katerega je zavit tobak
● ekspr. le za trenutek je odprl oči in jih takoj spet zalepil zaprl; ekspr. zalepiti pogled v koga začeti ga nepremično gledati; ekspr. najbolje, da si za take pripombe zalepite ušesa da jih preslišite; redko zalepiti znamko nalepiti, prilepiti
zalepíti se in zalépiti se, tudi zalépiti se s prislovnim določilom zaradi lepljivosti se pritrditi na podlago in tam ostati: blato se mu je zalepilo na podplate / mokra srajca se mu je zalepila na hrbet / od žeje se mu je jezik skoraj zalepil na nebo
zalépljen -a -o: s papirjem zalepljene razbite šipe; pismo je že zalepljeno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 2. 5. 2024.
zanêsti -nêsem dov., zanésel zanêsla (é) - 1. s svojim delovanjem povzročiti, da kaj pride kam: veter je zanesel radioaktivni oblak nad Skandinavijo; brezoseb. prah, sneg je zaneslo v vsako špranjo
// z nošenjem spraviti kaj kam z določenim namenom: zanesti ranjenca v varno zavetje / star. zanesti blago k šivilji nesti, odnesti - 2. noseč premakniti en del česa v drug položaj, v drugo smer: drugi konec klopi zanesi še malo k zidu; zanesti omaro proti sebi, v levo
// z delovanjem povzročiti, da se kaj oddalji od prave smeri, začrtane poti: veter je zanesel balon proti severu; vodni tok ga je zanesel daleč od brega / brezoseb.: avtomobil je na spolzki cesti zaneslo; čoln je zaneslo na odprto morje; zaneslo nas je s prave smeri, vstran; v ovinku ga je zaneslo v levo; ekspr. vedno znova ga zanese pod njeno okno pride
// brezoseb. povzročiti tako oddaljitev zaradi izgube ravnotežja: zaneslo jo je in je padla - 3. povzročiti tako močen čustveni odziv pri kom, da nehote naredi kaj drugače, kakor hoče, želi: jeza ga je zanesla, pa jo je udaril; navdušenje ga večkrat zanese; brezoseb. govornika je zaneslo
- 4. narediti, povzročiti, da se kaj pojavi tam, kjer prej ni bilo: pisatelj je v tedanjo književnost zanesel nov slog; zanesti razdor, strah med prijatelje / skušal je zanesti nekoliko živahnosti v pogovor vnesti
// to bolezen so k nam zanesli priseljenci - 5. knjiž. vzbuditi močen čustveni odziv, zlasti občudovanje; prevzeti: lepota in divjina sta potnike zanesli; deda je zanesel spomin na mladost / znal je vsakogar zanesti navdušiti
- 6. star. prizanesti: zanesi nam; ni ji zanesel nobenega udarca
● pot ga večkrat zanese v naše mesto večkrat pride; usoda ga je zanesla v tujino življenjske okoliščine so bile take, da je odšel, bival v tujini; ekspr. zaneslo ga je v kriminal začel je delati kriminalna dejanja
zanêsti se v zvezi z na biti prepričan, da kdo dela, ravna tako, kakor je najbolje, primerno, zaželeno: na svoje ljudi se zanese; nanj se ni mogoče zanesti; popolnoma, ekspr. slepo, stoodstotno se zanesti na koga
// pri svojem ravnanju zelo upoštevati kako lastnost, stanje: zanesti se na molčečnost, poštenost koga; preveč se je zanesel na svojo prednost / na ta avtomobil se lahko zaneseš; zanesti se na svoje noge / zanesel se je na njihovo spanje prepričan je bil, da bodo spali; niso se zanesli, da bo izpolnil obljubo verjeli
// ekspr. jaz se jim ne bom klanjal, na to se lahko zaneseš
zanesèn tudi zanešèn -êna -o - 1. deležnik od zanesti: biti kam zanesen; zanesen z blatom, s snegom; bila je zanesena od tega prizora
- 2. ki je v stanju (trajnejšega) močnega čustvenega odziva na kaj, zlasti pozitivnega: zanesen pesnik; čustveno, literarno zanesen; nekritično zanesen / zaneseno opevanje narodnih junakov; prisl.: zaneseno ljubiti koga; zaneseno pripovedovati o načrtih
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 2. 5. 2024.
póčiti -im dov. (ọ́ ọ̑) - 1. dati kratek, močen glas: suha veja je počila; v temi je nekaj počilo; brezoseb. udaril ga je, da je počilo / strel poči / puška poči strel iz puške
// povzročiti kratek, močen glas: počiti s prsti
// s tankim prožnim predmetom zamahniti po zraku tako, da se sliši pok: počiti z bičem
// ekspr. ustreliti: nekajkrat počiti s puško / pog. vzel je pištolo in ga počil - 2. dobiti razpoko, špranjo: kozarec, led, obroč poči; skala, zvon poči; počiti po sredi / mehurček, žulj poči / struna je počila zaradi prevelike napetosti se je pretrgala; šivi na hlačah so počili
- 3. ekspr. udariti: počiti otroka po roki; počiti koga s kolom; počiti se po čelu
- 4. ekspr., v zvezi z od izraža visoko stopnjo stanja, kot ga določa samostalnik: počiti od jeze, smeha
- 5. brezoseb., ekspr. priti do spopada: nazadnje je tudi na tem koncu sveta počilo
● star. počil je glas o njegovi smrti nenadoma se je razvedelo, da je umrl; ekspr. od žalosti ji je počilo srce je umrla; ekspr. počiti v smeh nenadoma glasno se zasmejati; ekspr. spotaknil se je in počil po tleh padel; tako sem sit, da bom počil zelo
póčiti se pog., ekspr. - 1. sesti: počiti se v naslanjač
- 2. spreti se, stepsti se: spet sta se počila
póčen -a -o: počen kozarec, vrč; počena deska; počeno jajce
● ekspr. hiša ni vredna počenega groša zelo malo, nič
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 2. 5. 2024.
predírati -am nedov. (ī ȋ) - 1. navadno s koničastim predmetom delati luknje
- a) skozi kaj: predirati karton; predirati s škarjami / predirati zasute predore; pren., ekspr. luč žarometov je predirala temo; njihovi kriki so mu predirali srce
- b) skozi ovoj, steno česa: predirati balončke, gume; žulji so se predirali
- 2. iti skozi kaj ovirajočega: kal predira zemljo / sonce je začelo predirati oblake; jutranja svetloba je predirala zavese / hrup predira stene
- 3. knjiž. prodirati: s ceste predira do njega hrup; voda predira skozi steno / skozi goščavo je prediral počasi; vojska nezadržno predira dalje
● knjiž. opazil je, da skalo predira velika luknja da ima skala veliko luknjo; ekspr. predirati koga z očmi, s pogledi ostro, pazljivo ga gledati
♦ geol. prihajati na zemeljsko površje
predirajóč -a -e: predirajoči pogledi; skozi špranjo predirajoči žarki; prisl.: predirajoče gledati govornika
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 2. 5. 2024.
régniti -em dov. (ẹ́ ẹ̑) knjiž. - 1. odpreti se, da nastane reža, špranja: ko se je sklonila, ji je regnila torbica; vrata so regnila samo toliko, da je pomolil ven glavo
- 2. dobiti razpoko, špranjo; počiti: deska, zemlja je regnila / že zaceljena rana je regnila / na hrbtu mu je regnil suknjič
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 2. 5. 2024.
škŕta -e ž (ŕ) zastar. zareza: naslonil je škrto puščice na tetivo in sprožil
● zastar. pogledal je skozi ozko škrto špranjo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 2. 5. 2024.
špégati -am nedov. (ẹ̑) nižje pog. gledati, navadno skrivoma, pritajeno; kukati: špegati skozi ključavnico, špranjo / špegal je po tujih ljudeh
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 2. 5. 2024.
vgozdíti -ím in vgózditi -im dov., vgózdil (ī í; ọ̄) narediti, da kaj pride v tak položaj kot zagozda: vgozditi klin v špranjo;
konju se je vgozdil kamen v podkev / ekspr. vgozditi brado med dlani
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 2. 5. 2024.
vrínjati -am nedov. (í) redko vrivati: vrinjati pismo skozi špranjo pod vrati / v organizacijo so vrinjali svoje zaupnike / vrinjala se mu je misel na dekle
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 2. 5. 2024.
vtláčiti -im, in vtlačíti in vtláčiti -im dov. (á ȃ; ī á ȃ) s tlačenjem spraviti v kaj: vtlačiti papir v špranjo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 2. 5. 2024.