àbiótičen -čna -o prid. (ȁ-ọ́) biol. ki ne daje pogojev za življenje: abiotično okolje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
aeróben -bna -o prid. (ọ̑) biol. ki za življenje potrebuje prosti kisik: aerobne bakterije / aerobno dihanje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
agóra -e ž, in agorá neskl. (ọ̑; ȃ) pri starih Grkih glavni trg mesta: politično in poslovno življenje se je odvijalo na agori
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
áhasverstvo -a s (ȃ) knjiž. ahasversko življenje: samota in ahasverstvo / motiv ahasverstva v literaturi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
ájurvéda -e ž (ȃ-ẹ́) tradicionalna hindujska metoda zdravljenja s posebno prehrano, zdravilnimi zelišči: osnove ajurvede; Ajurveda je celovit sistem zdravljenja, ki ga indijski naravni zdravilci poznajo in uporabljajo že več tisočletij E ← agl., nem. Ayurveda ← stind. āyurveda- iz āyu- 'življenje' + veda- 'znanost'
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
ájurvédski -a -o prid. (ȃ-ẹ̑) ki se nanaša na ajurvedo: ajurvedska masaža; Ajurvedski zdravnik mora biti odličen opazovalec, poleg tega svoje znanje in vedenje dopolnjuje vse življenje E ↑ájurvéda
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
anaeróben -bna -o prid. (ọ̑) biol. ki za življenje ne potrebuje prostega kisika: anaerobne bakterije / anaerobno gnitje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
anahorétski -a -o (ẹ̑) pridevnik od anahoret, puščavniški: anahoretsko življenje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
anakreóntika -e ž (ọ́) lit. pesništvo, ki opeva brezskrbno življenje, vino, ljubezen: Vodnikovo zanimanje za anakreontiko / rokoko in anakreontika
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
anamnéza -e ž (ẹ̑) med. podatki o bolnikovem zdravstvenem stanju pred boleznijo: anamneza mu je pomagala do pravilne diagnoze;
bolnikova, družinska anamneza
♦ filoz. anamneza po Platonu spominjanje duše na življenje, kakršno je imela pred vstopom v človekovo telo; jur. kriminalna, socialna anamneza podatki o obtoženčevi kriminalni, socialni preteklosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
anoréksičen -čna -o prid. (ẹ̑) 1. ki ima anoreksijo; anorektičen: biti anoreksičen; V singapurskih bolnišnicah se zdravi okrog 70 odstotkov anoreksičnih deklet, ki bijejo težek boj s hrano in telesno težo
// ki se nanaša na anoreksijo: anoreksični simptomi; Oseba z anoreksično motnjo si ne more pomagati, da ne bi mislila na svoje telo 2. ekspr. zelo vitek, suh: Ne mara debelih, ugajajo mu anoreksične ženske 3. ekspr. prazen, brez vsebine: anoreksična denarnica; anoreksična prireditev; Slovenski film ni anoreksičen, nasprotno, z vedno večjo žlico zajema življenje, kar potrjujejo gledalci, kritiki in tuji festivali E ↑anoreksíja
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
arheologíja -e ž (ȋ) znanost, ki na osnovi izkopanin proučuje življenje in kulturo starih narodov: zanimati se za arheologijo / antična, staroslovanska arheologija
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
artíst -a m (ȋ) - 1. kdor nastopa v varieteju, kabaretu, cirkusu: bil je artist in akrobat; nastop potujoče skupine artistov; življenje cirkuških artistov
- 2. ekspr. kdor do največje popolnosti obvlada kaj: ni bil samo telovadec, ampak artist; artist, kakršen je Prešeren, do konca izbrusi obliko pesmi; ni resnična ustvarjalna osebnost, marveč samo artist
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
askétičen -čna -o prid. (ẹ́) - 1. nanašajoč se na asketiko: asketična literatura, knjiga
- 2. asketski: asketično življenje / asketična vzgoja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
askétski -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na askete ali askezo: asketski človek / asketsko življenje / asketski obrazaskétsko prisl.: živel je asketsko skromno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
ateljéjski -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na atelje: visoka ateljejska okna / ateljejsko delo; ateljejsko slikarstvo / ateljejsko življenje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
avstrijakánt in avstrijakànt -ánta m (ā á; ȁ á) slabš., nekdaj kdor se pretirano navdušuje za politično ureditev ali življenje v stari Avstriji: imeli so ga za avstrijakanta;
zagrizen avstrijakant
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
béden -dna -o prid., bédnejši (ẹ́ ẹ̄) - 1. ki je v veliki materialni ali duhovni stiski: bedno ljudstvo / bedno življenje
// ekspr. po materialni vrednosti nezadosten: prebijati se z bedno plačo
// ekspr. usmiljenja, pomilovanja vreden: bedna žival je komaj še stala od utrujenosti / delil je z jetniki bedno usodo - 2. ekspr. zaničevanja vreden: bedni izdajalec / bedni izgovori; to je bedna laž
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
begôten -tna -o prid. (ó) pesn. - 1. kratkotrajen, bežen: begoten pogled, privid, trenutek; begotna misel / komaj zaznaven, begoten smehljaj
- 2. ki se hitro časovno odmika: begotno življenje; tek begotnih let
// ki se hitro premika: begotna senca se lovi po ulici
begôtno prisl.: oči so mu begotno obstale na njej
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
bégovski -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na bege: begovska zemlja / begovsko življenje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
begúnstvo -a s (ȗ) begunsko življenje: skusiti bridkost begunstva / živeti v begunstvu v emigraciji // vojaško begunstvo dezerterstvo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
béliSSKJ -a -o prid. (ẹ́) béla hálja -e -e ž, člov. (ẹ́, á) nav. mn.
oseba v beli delovni halji, navadno zdravnik: Nekateri farmacevtski izdelki se na slovenskem trgu oglašujejo v navezi z belimi haljami
béla karavána -e -e ž (ẹ́, ȃ)
skupina smučarjev in njihovih spremljevalcev, ki se udeležujejo zimskih smučarskih tekmovanj v različnih krajih: Moška bela karavana se je ustavila na Vitrancu, kjer upajo, da bo slovensko občinstvo pomagalo našim fantom do težko pričakovanih vidnejših rezultatov
béla knjíga -e -e ž (ẹ́, í)
zbirka pravil, navodil, reform, zahtev za urejanje in upravljanje: bela knjiga zdravstvene reforme; bela knjiga o vzgoji in izobraževanju; Bela knjiga bo lahko dragocen vir smernic za slovensko zakonodajo
béla smŕtSSKJ -e -i ž (ẹ́, ȓ) ekspr.
snov bele barve, ki škoduje zdravju, zlasti mamilo: trgovci z belo smrtjo; Sol je treba uživati zmerno; nekateri ji z drugimi besedami pravijo tudi bela smrt
béla stávka -e -e ž (ẹ́, ȃ)
stavka, pri kateri se ovira utečeni potek dela z neizvajanjem delovnih nalog, obveznosti v celoti ali z njihovim pretirano natančnim izvajanjem: bela stavka sodnikov; Sindikat carinikov je v četrtek zjutraj preklical napovedano belo stavko, ki bi morala trajati do prihodnjega petka
béli církus -ega -a m (ẹ́, ȋ)
smučarska tekmovanja: Povratka v beli cirkus se je nadvse veselila
béli ovrátnik -ega -a m, člov. (ẹ́, ȃ) ekspr.
pripadnik visokega družbenega sloja, zlasti predstavnik politike, gospodarstva: korupcija belih ovratnikov; kriminal belih ovratnikov; Službe, v katerih se zaposlujejo beli ovratniki, same po sebi velikokrat niso zagotovilo za dobro življenje
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
bíbličen -čna -o prid. (í) nanašajoč se na biblijo, svetopisemski: biblična snov, zgodba / biblični slog biblijski; biblična arheologija arheologija, ki proučuje življenje in kulturo narodov, o katerih govori biblija
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
bíčati -am nedov. (ī ȋ) - 1. tepsti z bičem: bičati do krvi
// knjiž. močno, ostro zadevati kaj: dež biča okna; piš biča obraz; vihar biča valove; toča ga biča po obrazu; pren. življenje ga biča - 2. ostro grajati: bičati napake, razmere; bičati s satiro
- 3. knjiž., redko zelo vznemirjati: kričanje mu biča živce
bičajóč -a -e: bičajoča ploha; bičajoče zbadljivke
bíčan -a -o: bičan od krivice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
bio... ali bío... prvi del zloženk (ȋ) nanašajoč se na življenje, živo bitje, živo sploh: biograf, biološki;
biogen, biofizika, biokemik / mikrobiologija
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
biogén -a -o prid. (ẹ̑) biol. potreben za življenje: biogeni elementi / vpliv biogenih faktorjev na življenjske združbe // ki nastane, izvira iz živega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
biolóški -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na življenje organizmov: biološki učinek rentgenskih žarkov;
oslabljena biološka odpornost ljudi;
biološka potreba;
biološko ravnotežje / biološka vrednost beljakovin // nanašajoč se na biologe ali biologijo: biološki inštitut; varuh biološke zbirke / Biološki vestnikbiolóško prisl.: posledice utegnejo biološko prizadeti prihodnje generacije; biološko primerna hrana
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
bíomedicína -e [bijomedicina] ž (ȋ-ȋ) 1. veda, ki združuje medicinske temeljne in klinične vede ter naravoslovne vede, na katerih te temeljijo: biomedicina in biotehnologija; doktorski študij biomedicine; nove smeri v biomedicini; Raziskava je zelo specifična, interdisciplinarna in nima za osnovo klasičnega laboratorijskega poskusa, tako značilnega za biomedicino 2. postopki, ki izhajajo iz spoznanj te vede: laboratorijska biomedicina; oploditev s pomočjo biomedicine; evropska konvencija o biomedicini; Ob dosežkih moderne biomedicine in genetskega inženiringa se tu in tam celo zazdi, da življenje na Zemlji že trka na vrata nesmrtnosti E ← agl. biomedicine, nem. Biomedizin iz ↑bío… + (↑)medicína
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
biótičen -čna -o prid. (ọ́) biol. nanašajoč se na življenje ali živa bitja: biotični faktorji
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
biotín -a [bijotin] m (ȋ) farm. vitamin, katerega pomanjkanje povzroča vnetje kože: Biotin dobro učinkuje na kožo, krepi krhke nohte ter preprečuje izpadanje las in prhljaj E (← agl. biotin, nem. Biotin) ← nlat. biotinum iz gr. biotḗ 'življenje'
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
biótski -a -o [bijotski] prid. (ọ̑) biol. ki se nanaša na življenje ali živa bitja; biotičniSSKJ: Biologi vidijo naravo kot biosfero, mrežo neštetih odnosov in vzajemnih odvisnosti, ki pogojujejo obstoj posameznih biotskih skupnosti E po zgledu nem. biotisch iz gr. biōtikós 'življenjski' iz biotḗ 'življenje'biótska raznovŕstnost -e -i ž (ọ̑, ȓ)
pojavljanje velikega števila različnih rastlinskih, živalskih vrst na določenem območju; biodiverziteta: ohranjanje biotske raznovrstnosti; Biotska raznovrstnost je prav gotovo najbolj razpoznavna prednost, ki jo imamo
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
bíti bíjem nedov., 3. mn. stil. bijó; bìl (í ȋ) - 1. močno, ostro zadevati se ob kaj: dež bije ob okna; plešoče noge bijejo ob tla; debele kaplje so mu bile v lice; veter jim bije v obraz; toča bije po strehi / preh., pesn. kolesa bijejo enakomerno pesem; pren. luč bije v oči; trušč nam bije v ušesa
// udarjati z nogo, z roko ob kaj: biti s pestjo po mizi; konji bijejo s kopiti ob tla / konj bije in grize brca; togotno biti okoli sebe - 2. dajati komu udarce: bije in udriha; biti do krvi; biti po glavi; bije ga kot živino; biti se po čelu
// knjiž., z notranjim predmetom udeleževati se oboroženega boja: biti odločilno bitko; biti boj s sovražnikom; bitke se bijejo; pren. biti hude duševne boje - 3. navadno v zvezi z ura z zvočnim znakom naznanjati čas: ima stensko uro, ki bije; preh. njihova ura bije tudi četrti; ura kaže tri in bije dve; pol bije; nar. ura je bila osmo osem; brezoseb. deset je bilo; pravkar bije pet
- 4. navadno v zvezi s srce s širjenjem in krčenjem ritmično poganjati kri po žilah: srce mu še bije; srce bije divje, hitro; srce bije kot kladivo / žila komaj še bije / knjiž. kri živahno bije po žilah
- 5. v zvezi biti plat zvona z udarjanjem na zvon naznanjati nevarnost, nesrečo: ko je videl, da gori, je stekel v zvonik in začel biti plat zvona; brezoseb. plat zvona je bilo; pren. problem ni tako hud, da bi bilo treba biti plat zvona
// star. z udarjanjem povzročati, da glasbilo oddaja glasove; igrati, tolči: biti na cimbale; biti v boben - 6. knjiž., redko širiti se, prihajati od kod: iz zidu bije hlad; pren. iz njegovih besed bije sovraštvo
● kap bije na prag od konca strehe padajo kaplje na prag; knjiž. na koga bije sum kdo je osumljen; vznes. zdaj bije naša ura zdaj je nastopil ugoden čas za nas, za naše delo; zdaj smo mi na vrsti, da kaj storimo; ekspr. zadnja ura mu bije umira; skrajni čas je, da to stori; ekspr. njegovemu tiranstvu bije zadnja ura bliža se konec njegovega tiranstva; vznes. zdaj bije ura ločitve zdaj se moramo ločiti; iron. saj vemo, koliko je ura bila kakšen je položaj; star. tuja vrata ga bodo bila po petah ne bo imel svojega doma; ekspr. kaj ga pa biješ kaj počenjaš neumnosti; biti (si) takt s palico dajati (si) takt; raba peša otroci bijejo žogo igrajo nogomet; rumena barva hiše bije v oči neprijetno učinkuje; njegovo vedenje bije v oči je zelo opazno; star. srce mu za drugo bije ljubi drugo
♦ etn. kozo biti otroška igra, pri kateri igralci mečejo v stoječ predmet kamne, da bi ga prevrnili; rihtarja biti družabna igra, pri kateri eden od igralcev ugiba, kdo ga je udaril po zadnjici
bíti se - 1. udeleževati se oboroženega spopada, boja: biti se za svobodo; biti se do zadnje kaplje krvi, do zadnjega; biti se na življenje in smrt; pren. novo se bije s starim
// knjiž. dvobojevati se: zaradi žalitve se je bil z njim; star. biti se na sablje - 2. zelo si prizadevati za kaj: bili so se za delavske pravice
- 3. biti v nasprotju s čim: tako ravnanje bi se bilo z njegovimi nazori / barve se bijejo med seboj
bijóč -a -e: stopala je, bijoč s palico ob tla; bijoča ura; burno bijoče srce; v oči bijoča neumnost
bít -a -o nar.: hiša iz bite ilovice zbite, steptane; deca je večkrat »bita ko sita« (I. Potrč) tepena
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
bíti sem [səm] nedov., si je smo ste so; bóm bóš bó bómo bóste bódo, stil. bóte bójo, stil. bódem itd.; bódi bódite in bodíte; bíl bilà biló in bilò bilì in bilí bilè stil. bilé, stil. bíla itd.; nikalno nísem nísi ní nísmo níste níso (ī bọ̑m bọ̄dem nísem) - I. v osebni rabi
- 1. izraža materialno ali duhovno navzočnost v stvarnosti: še so stvari, ki jih ne poznamo; ali je kak izhod? red mora biti / poudarjeno sò znamenja, da se obrača na boljše / bolnik ne bo več dolgo; v pravljicah bil je kralj, ki je imel tri sinove
- 2. navadno s prislovnim določilom, s širokim pomenskim obsegom izraža navzočnost v prostoru ali času: tukaj je jama, v kateri je raslo drevo; hiša je sredi polja stoji; drva so na dvorišču; v vsakem človeku je kaj dobrega; v knjigi so napake; v vodi je kisik; za gozdom je travnik leži, se razprostira; ekspr. le kaj je na njej, da se je ne more nagledati / otroci so doma; biti na vrtu; čez teden sem v mestu živim, bivam; kje so domači? / biti na proslavi, na zabavi udeležiti se je; biti pri pouku; biti pri zdravniku na pregledu
// tedaj je bila vojna; v Kamniku je bil semenj; proslava bo v nedeljo / omenjena nesreča je bila včeraj se je zgodila; to je bilo lani - 3. z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom izraža lastnost ali stanje osebka
- a) s pregibno besedo: mož je poštenjak; prijatelj je učitelj; otrok je bolan, nadarjen; pšenica še ni zrela; knjiga je moja; klobuk je očetov; ura bo tri / dolžen mu je veliko vsoto; njegov načrt je bil, da bi napadli; on je odgovoren za tovariše; uspehi so rezultat trdega dela / zdaj je čas, da poveste svoje mnenje; ni bila moja dolžnost, naloga popravljati napake
- b) z nepregibno besedo: ta misel ni napak; hiša je naprodaj; obleka mu bo prav; tisoč je preveč / dekle mu je všeč
- c) s predložno zvezo: meso je brez kosti; čevlji so od blata; rana je od noža; biti pri zavesti; biti v neenakopravnem položaju, v slabem stanju; mi smo v sorodu v sorodstvenem odnosu
// to mi ni po volji mi ne ugaja, ustreza; vse bo še v redu se bo uredilo; dejanja niso v skladu z besedami se ne skladajo; ti boš za pričo / biti brez denarja ne imeti ga, brez težav; vsi so proti njemu mu nasprotujejo, ga odklanjajo; biti ob službo izgubiti jo, ob dobro ime; on je za reforme se strinja z njimi; jih podpira, se zavzema zanje; biti v dvomih; biti v skrbeh, v strahu za koga; drevo je v najlepšem cvetju / vse je na razpolago se lahko vzame - č) s kakovostnim rodilnikom: vidva sta istih let; on je vesele narave; mož je srednje postave; biti kmečkega rodu; soseda je slabega zdravja; publ. stvar je velikega pomena; mnenja smo, da se motiš
- d) s primerjavo: nebo je kakor oprano; fant ni, kakor bi moral biti; drevo je bilo, kakor bi dremalo / priden, kakor je, ne bo nikoli brez dela
// izraža istost, enakost: dvakrat dve je štiri; ena in ena je dve; dinar je sto par; kolikokrat je dve v osem / pedagogika je nauk o vzgoji / pride jutri, to je v torek
- II. v brezosebni rabi ali brezosebno v pomenih kakor pod I.
- a) z zanikanim osebkom v rodilniku: očeta še ni; jutri ne bo šole; pri tej hiši ni miru / ni ga človeka, ki bi mi pomagal
- b) s smiselnim osebkom v odvisnem sklonu: žal mi je bilo; zelo jo je bilo groza; mater je strah; z njim je slabo; star. vseh je bilo sram vse
// njej je bilo dvajset let bila je stara
// ekspr. kaj bo s teboj se bo zgodilo - c) z delnim rodilnikom kot osebkom, navadno odvisnim od izraza količine: kruha je še in mesa tudi; kupcev je bilo dosti; denarja je le malo; ali je kaj novega; pet jih je bilo; vsi, kar jih je, so pripravljeni
- č) z nedoločnikom kot osebkom: molčati je bilo težko, govoriti še težje; škoda bi ga bilo zavreči / treba je delati
- d) z odvisnim stavkom kot osebkom: očitno je bilo, da se moti; všeč mi je, če ostaneš doma; znano je, kakšno vlogo je imela Partija v osvobodilnem boju
- e) s prislovno rabljenim izrazom v povedku: dolgčas je; otroka mu ni bilo mar; skoraj bo poldne; na Bledu je bilo lepo; slabó ji je bilo; škoda ga je; jeseni je bilo tri leta, odkar je odšel minilo
- III. v osebni ali brezosebni rabi, navadno s prislovno rabljenim samostalnikom v pomenih kakor pod I.: mraz je bil ali bilo, da je drevje pokalo; zunaj je bila ali bilo tema / takrat ni bil čas za pogajanje pravi čas, ni bilo časa za pogajanje dovolj časa; zdaj ni govor o premirju se ne govori; zdaj še govora ni o premirju še misliti ni nanj
- IV. eliptično navadno za poživitev pripovedi
- a) z izpuščanjem deležnika s polnim pomenom: prišla je, seveda je; pa učil, kdo se bo? ali bi kaj jedel? Bi; vsak en kozarček ga bova; kaj bomo pa zdaj?
- b) z izpuščanjem dela povedka sploh: klop je iz kamna narejena, izdelana; fant je s Primorskega doma; ti čevlji so za v dež primerni, dobri; fant ni za šolo sposoben; ekspr. iz glave si jo izbij, pa je / hvala lepa. Ni za kaj
// v zvezi z nedoločnikom za izražanje možnosti ali nujnosti: žive duše ni bilo videti; kakor je slišati, dobimo nov zakon; knjiž. tako se je spremenila, da je skoraj ni spoznati ni mogoče; nižje pog. temu človeku ni za pomagati ni mogoče pomagati; star. te že naučim, kako se ti je vesti je treba
- V. kot pomožni glagol, z opisnim ali trpnim deležnikom za tvorbo časov, naklonov ali načinov: bo delal, je delal, je bil izdelal; bi delal, bi bil delal; je izdelan / v ekspresivni rabi stoji pomožni glagol tudi na začetku stavka sem si kar mislil, da je nekaj narobe
● ekspr. kar je, je nič se ne da spremeniti; ekspr. no, ali bo že kaj! čas je že, da se naredi; ekspr. dekle je lepo, da je kaj zelo; obleka je bila deset tisoč dinarjev je stala; ekspr. ta je pa lepa! česa takega nisem pričakoval; to mi ni prav nič všeč; ekspr. še tega je bilo treba to ni bilo prav nič potrebno; to mi je odveč; prav mu je zasluži, da se mu tako godi; ekspr. bilo mu je, da bi zavriskal, zajokal tako je bil vesel, žalosten; ekspr. o tem ni da bi govoril ni potrebno, ni vredno; zakon je za vse velja; biti na glasu biti znan, sloveti; ali vam je znano, kaj je na stvari če je res in koliko je res; knjiž. na tebi je, da spregovoriš ti si na vrsti, ti si dolžen; krompir je po sto dinarjev se prodaja, kupuje; ekspr. po njem je izgubljen je, mrtev je; otrok je po očetu ima njegove lastnosti; ne vem, pri čem smo kakšen je naš položaj; biti pri sebi zavedati se; biti krepek; ekspr. ves dan je v knjigah samo bere; fant je sam zase ne mara za družbo; ekspr. dež ni in ni nehal kar naprej je deževalo; sam.: knjiž. boj za biti ali ne biti za življenje, za obstanek; prim. bom, bil, bi, bodi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
bítje2 -a s (ī) - 1. kar živi ali je vsaj mišljeno kot živo: bitja in predmeti; človeško bitje; človek je razumno bitje / vpliv podnebja na živa bitja / bajeslovno, božansko, breztelesno bitje / mikroskopsko majhno bitje organizem
// družbeno, socialno bitje človek - 2. ekspr., s prilastkom oseba, zlasti kot nosilec kake lastnosti: končno se je našlo dobro bitje, ki mu je pomagalo; bila je družabno, veselo bitje / prehitelo me je motorizirano bitje v čeladi / všeč mu je, če mu streže nežno bitje ženska
- 3. knjiž. eksistenca, bivanje, življenje: mlad človek se veseli svojega bitja; gre za bitje ali nebitje človeka / žitje in bitje naroda
- 4. knjiž. vse značilne fizične in duhovne sestavine človeka: z vsem svojim bitjem je hrepenel po domu
♦ biol. enocelično bitje; rel. najvišje bitje Bog
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
bívanje -a s (í) glagolnik od bivati:- a) podaljšati svoje bivanje v mestu; uvajati organizirano celodnevno bivanje otrok v šoli; dolgoletno bivanje v tujini; kraj bivanja neznan
- b) minljivost človeškega bivanja; pojem bivanja; ekspr. to ni življenje, ampak samo bivanje
- c) njegovo bivanje sveta
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
blagovít -a -o prid. (ȋ) star. ki prinaša blaginjo, blagor: blagovite socialne reforme / urejeno in blagovito življenje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
blód -a m (ọ̑) star. razuzdano življenje, razvrat: tu vlada laž, greh in blod
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
blodníštvo -a s (ȋ) star. razuzdano življenje, razvrat: ugonabljajo se v blodništvu // vlačugarstvo, prostitucija: preprečevanje blodništva in spolnih bolezni
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
bogàt stil. bôgat -áta -o prid., bogatéjši (ȁ ā; ó ā) - 1. ki ima mnogo materialnih dobrin: dobila je bogatega moža; zelo je bogata / bogata dežela; bogata hiša; pren. bogata jesen
- 2. ki ima dosti določene stvari: bogati rudniki; bogata zbirka kamnov; bogato nahajališče živega srebra / pesem, bogata idej; pokrajina, bogata sonca; neustalj. partija šaha je bila bogata na lepih kombinacijah; vitaminsko bogata hrana; miselno bogata komedija; pren. spet je za izkušnjo bogatejši; bogat z izkušnjami
// po vrednosti, količini zelo velik: bogat pridelek; letos je bila bogata žetev; bogato plačilo; knjiž. bogata rosa na travi - 3. ki vsebuje mnogo raznovrstnih elementov: bogat jezik; bogat vzorec; bogata kulturna dejavnost / bogato življenje
- 4. knjiž. dragocen, razkošen: bogat plašč; bogato darilo / imeti bogato kosilo
bogáto prisl.: bogato obdarovati; bogato obložena miza; bogato cvetoče drevje / ekspr. bogato nabrana obleka zelo, močno; sam.: revni in bogati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
bógoiskáteljstvo -a s (ọ̑-ȃ) knjiž. iskanje boga kot življenjski cilj: bogoiskateljstvo ga je zaposlovalo vse življenje // filoz. religiozno-filozofska smer med ruskim izobraženstvom v začetku 20. stoletja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
bogóvski stil. bógovski -a -o prid. (ọ́; ọ̑) značilen za bogove: bogovske lastnosti // pog., ekspr. imeniten, čudovit, izvrsten: bogovska hrana; bogovsko življenjebogóvsko stil. bógovsko prisl.: bogovsko se mu godi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
bohémski in boémski -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na boheme: zašel je v bohemsko družbo;
vsi so ga poznali zaradi njegove bohemske narave;
vagabundsko in bohemsko življenje / nosi širokokrajen bohemski klobuk; ima bohemsko pentljo za vratombohémsko in boémsko prisl.: čisto bohemsko živi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
bohémstvo tudi boémstvo -a s (ẹ̑) knjiž. bohemsko življenje: bohemstvu je dal slovo;
zahrepenel je po bohemstvu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
bòj bôja m (ȍ ó) - 1. oborožen spopad: boj se začne, se vname; napovedati, sprejeti boj; iti v boj; padel je v boju za svobodo; oborožen boj; ekspr. krvav boj; ruski revolucionarni boj; boj proti okupatorju; boj med napadalci in našimi se je močno razvnel; spustiti se v boj s sovražnikom; boj na kopnem, na morju; boj na nož, na življenje in smrt; stopiti na čelo boja / narodnoosvobodilni boj / kot poziv na boj! pren. duševni, notranji boj; besedni boj
● smrtni boj umiranje, agonija - 2. navadno s prilastkom idejno nasprotovanje, spopadanje zaradi različnih naziranj: razvname se srdit kulturni boj; zaplesti se v politične boje; idejni boj; reformacijski verski boji; boj med mnenji; boj po časopisju / razredni boj med družbenimi razredi
- 3. navadno s prilastkom prizadevanje za dosego določenega namena: vabijo ga na volilni boj; boj za vsakdanji kruh; boj za pravice delovnih ljudi; družbene spremembe so nastale kot rezultat boja delovnih množic / konkurenčni boj na mednarodnih tržiščih / boj proti rasni diskriminaciji, proti tuberkulozi
♦ biol. boj za obstanek tekmovanje in spopadanje organizmov z živo in neživo naravo; etn. petelinji boj igra, pri kateri skušata igralca, ki sedita na soigralcih, drug drugega vreči na tla; šport. boj tekmovanje v različnih športnih panogah; zgod. investiturni boj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
bojeváti se -újem se nedov. (á ȗ) - 1. udeleževati se oboroženega spopada, boja: bojevati se za svobodo; bojevati se s sovražnikom; pren. dvom se bojuje z upanjem; bojevati se sam s seboj; vse življenje se je bojeval z revščino
- 2. zelo si prizadevati za kaj: dolgo se je bojeval za dekletovo naklonjenost; bojevati se za pravico z besedo in peresom
● publ. bojevati se z ramo ob rami skupaj, složno
bojeváti star. udeleževati se oboroženega spopada, boja: Če niso ti [konji] zate, moraš peš bojevati (F. Levstik) / knjiž., z notranjim predmetom bojevati boj z okupatorjem; pren. bojuje hude duševne boje
bojujóč se -a -e: bojujoč se za most, je padel; bojujoče se države
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
bonvivánski in bonvivántski -a -o [-ans-] prid. (ȃ) nanašajoč se na bonvivane: bonvivansko življenje / bonvivanski lepotec
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
bórba -e ž (ọ̑) - 1. oborožen spopad; boj: borba se vname; poseči v borbo; ta človek ni za borbo; on je že dolgo v borbi; herojska borba naših narodov; borba na življenje in smrt / narodnoosvobodilna borba; pren. doživlja hude notranje borbe
- 2. navadno s prilastkom idejno nasprotovanje, spopadanje zaradi različnih naziranj: politična borba; borba mnenj; borba med desno in levo frakcijo v stranki / razredna borba
- 3. navadno s prilastkom prizadevanje za dosego določenega namena: volilna borba; borba za avtonomijo, za socializem
♦ biol. borba za obstanek
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
boríti se -ím se nedov. (ī í) - 1. udeleževati se oboroženega spopada, boja: boriti se s sovražnikom; junaško se je boril; bataljon se je boril do zadnjega moža; boriti se na nož, na življenje in smrt; boril se je kakor lev; pren. boriti se zoper obup; boriti se sam s seboj; boriti se s težavami; več ur se je boril z valovi
- 2. zelo si prizadevati za kaj: tekmovalec se bori za prvo mesto; boriti se za kruh, za obstoj, za pravice; bori se, da bi obdržal svoj položaj
// v zvezi s s, z s težavo upirati se čemu: boriti se s solzami, s spancem - 3. ekspr. težko hoditi skozi kaj ovirajočega: boriti se skozi zamete
● šalj. že štiri dni se krepko bori s cvičkom ga pije; boriti se s smrtjo biti v agoniji, umirati; v Parizu se je hudo boril s francoščino jo je težko in slabo govoril; knjiž. boriti se z mlini na veter spopadati se z namišljeno nevarnostjo; publ. boriti se z ramo ob rami skupaj, složno
borèč se -éča -e: boreč se za enakopravnost; boreče se države
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
bosjáški -a -o (á) pridevnik od bosjak 2: bosjaško življenje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
bosjáštvo -a s (ȃ) knjiž., zlasti v ruskem okolju, nekdaj družbeni sloj bosjakov: zbralo se je bosjaštvo iz vse okolice // življenje ali nazori bosjakov: otresel se je bosjaštva; bedno bosjaštvo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
bôsti bôdem nedov., bôdel in bódel bôdla, stil. bòl bôla (ó) - 1. zaradi ostrosti povzročati komu pekočo bolečino: trnje me bode; pesek ga je bodel v bose noge / osat bode / ostra svetloba me je bodla v oči; pren. misel na tiste ljudi ga več ne bode; njihov prezir ga bode; v srce ga bode propadanje domače hiše
// brezoseb. čutiti ostro bolečino: če hodim bos, me bode / v prsih, pod rebri ga bode - 2. delati vbode, vbodljaje: z iglo je bodla v tkanino; pren. oči so svetlo žarele in bodle vanj; brez besed stoji in bode v tla
- 3. prodirati, riniti iz česa: trava je bodla iz peska; žito že bode iz zemlje
● ta krava bode rada napada z rogovi; naš uspeh jih bode (v oči) nevoščljivi so nam zaradi našega uspeha; njeno vedenje bode v oči je zelo opazno; vonj po pečenki ga bode v nos vznemirja, draži; resnica v oči bode človek ne mara neprijetne resnice
bôsti se napadati se z rogovi: vola se bodeta; pren. ali naj se vse življenje bodem z njim? ne bom se več bodel s teboj
● ekspr. ne bodi se z bikom ne nasprotuj človeku, ki ima večjo veljavo, moč kot ti; ne prepiraj se s trmastim človekom; knjiž., ekspr. bodel se je s hudimi skrbmi mučil; prim. bodeč
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
bóžati -am nedov. (ọ̑) - 1. ljubkujoče premikati roko po čem: božati otroka po laseh / starček boža toplo peč; pren. njene oči so ga božale; božati s pogledom
- 2. knjiž. povzročati prijeten, ugoden občutek: veter boža lica; žarki božajo obraz; pren. prijazne besede božajo uho; pesem jim je božala srce
● ekspr. življenje me ni božalo v življenju se mi je slabo godilo; ekspr. če ga dobim v roke, ga ne bom božal ne bom z njim prizanesljivo ravnal
božáje redko: božaje uspavati
božajóč -a -e: božajoč glas, pogled; prisl.: božajoče se je dotaknila njegove roke
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
braníti in brániti -im nedov. (ī á) - 1. odvračati napad: braniti most, prehod čez reko; ko je branil tovariša, je bil še sam ranjen; ekspr. braniti do zadnje kaplje krvi, na življenje in smrt; braniti z orožjem; hrabro, srdito braniti; ni napadal, ampak se je samo branil; posadka se ni mogla več braniti / telo se brani pred mikrobi
// varovati, ščititi: armada brani naše meje / votlina jih je branila pred dežjem in soncem / braniti čast, pravico - 2. z dajalnikom preprečevati, ne dovoljevati: nihče ji ne more braniti, da ne bi tega storila / težke misli mi branijo spati; to je edina stvar, ki mi brani oditi / elipt.: žena mu brani pijačo; branili so ji (iti) na ples; starši so mu jo branili odsvetovali, da bi se poročil z njo
- 3. odvzemati, zmanjševati krivdo, zagovarjati: brani ga dober odvetnik; vsi so jo obsojali, samo ona jo je branila; obtoženec se brani s prostosti
// dokazovati pravilnost ideje, mnenja: trdovratno je branil svoje stališče; braniti kaj z dokazi
● ekspr. kar šel bom. Kdo ti brani? pojdi, če hočeš; publ. barve svoje države je uspešno branil na tekmovanju je kot reprezentant svoje države dosegel športne uspehe; publ. braniti naslov tekmovati za pravico do naslova, pridobljenega na prejšnjem tekmovanju
♦ šah. braniti figuro zavarovati; šol. braniti disertacijo pred komisijo zagovarjati disertacijo; šport. braniti vrata igrati v vratih, v golu
braníti se in brániti se odklanjati, ne marati: otrok se brani zdravila / braniti se časti / hvalili so ga, on pa se je branil, češ da ni napravil nič posebnega; vzemi, kaj se braniš kakor kmečka nevesta v zadregi; zelo
// upirati se, zoperstavljati se: sklonil se je k nji in jo poljubil. Ni se branila; star. težko se je branil silnim prošnjam
● domače potice se nikoli ne branim imam jo rad; brani se izročiti ključe noče jih izročiti; ekspr. na vse kriplje, z vsemi štirimi se je branil iti zelo; dražili so jo, da ima fanta, a se je branila, da ne govorila, zatrjevala
branèč -éča -e: padel je, braneč domovino
bránjen -a -o: letala so napadla najmanj branjeno pristanišče; žarg., šport. dobro branjena žoga
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
brezcíljen -jna -o prid. (ȋ) ki je brez cilja, namena: brezciljno pohajkovanje, tavanje / neurejeno in brezciljno delo; brezciljno življenjebrezcíljno prisl.: oči so mi blodile brezciljno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
brezčásen -sna -o prid. (á) neodvisen od časa: brezčasna lepota, resnica;
brezčasno obravnavanje konkretnega predmeta / brezčasno in hirajoče življenje; sam.: v romanu je nekaj neminljivega, občečloveškega, brezčasnega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
brezdélen -lna -o prid. (ẹ̑) ki nič ne dela: brezdelen aristokrat;
brezdelni izkoriščevalci // ki ni porabljen za delo: brezdelni čas se ji je neskončno vlekel; brezdelni dnevi; brezdelno življenje
♦ ekon. brezdelni dohodek dohodek od lastništvabrezdélno prisl.: brezdelno postopati, živeti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
brezdélica -e ž (ẹ̑) - 1. knjiž. brezdelje: življenje mu poteka v brezdelici; duševna brezdelica; dnevi brezdelice
- 2. star. brezdelnež: ti si lena brezdelica
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
brezdómen -mna -o prid. (ọ̄) ki je brez doma: brezdomni otroci;
brezdomen potepuh / brezdomno življenje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
brezdómski -a -o prid. (ọ̑) ki je brez doma: brezdomska sirota / brezdomsko življenje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
brezgrájen -jna -o prid. (ā) knjiž. ki je brez nravstvene napake, pomanjkljivosti: plemenit in brezgrajen človek / brezgrajen značaj; brezgrajno življenje / brezgrajna oblekabrezgrájno prisl.: ravnal je brezgrajno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
brezrádosten in brezradósten -tna -o prid. (á; ọ̑) knjiž. ki je brez radosti, veselja: nemirno, brezradostno življenje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
brezskŕben -bna -o prid., brezskŕbnejši (ŕ r̄) ki je brez skrbi: brezskrbni otroci / brezskrben izraz obraza / njegova mladost je bila brezskrbna; prijetno, brezskrbno življenjebrezskŕbno prisl.: brezskrbno si je požvižgaval; brezskrbno govoriti, spati, živeti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
brezsmótrn -a -o prid. (ọ̑) knjiž. brezciljen: brezsmotrno življenje / brezsmotrn boj brezsmiseln
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
bridkóst -i ž (ọ̑) trpka duševna bolečina: prizadejal ji je mnogo bridkosti;
užiti dovolj bridkosti;
z bridkostjo v srcu gleda njegovo početje;
bridkost srca;
življenje brez težav in bridkosti / smrtna bridkost tesnoba, trpljenje ob umiranju
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
brigadírski -a -o prid. (í) nanašajoč se na brigadirje: brigadirski pozdrav;
zapeti brigadirsko pesem;
brigadirsko življenje / brigadirski čin
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
brléti -ím nedov. (ẹ́ í) - 1. goreti s slabim plamenom, medlo svetiti: ob njeni postelji je brlela lučka; sveča, žarnica brli; pren. slabotno upanje brli v srcu; življenje samo še brli v njem
- 2. nar. dolenjsko, ekspr. biti buden; bedeti: kaj pa še brliš in ne greš spat?
brlèč -éča -e: brleča leščerba, petrolejka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
brodolómen -mna -o prid. (ọ̄) nanašajoč se na brodolom: brodolomni ostanki ladje / njegov položaj je brodolomen; brodolomno življenje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
bŕskati -am nedov. (r̄ ȓ) - 1. razkopavati s kremplji, s prsti: kokoši brskajo po gnoju; otrok brska po pesku; brskati za črvi / brskati s palico po blatu / brskati po nosu
- 2. prizadevno iskati, stikati za čim: brskati po predalu, po žepih; ekspr. brskati po arhivih za listinami; brskati po slovarju; pren. brskati po preteklosti, po spominu; brskati po tujem življenju
● ekspr. brskati po tujem blatu stikati za tujimi slabostmi; ekspr. vse življenje brska po knjigah študira
brskajóč -a -e: brskajoča kokoš
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
búčen2 -čna -o prid. (ú ū) - 1. zelo glasen: bučni glasovi trobent; ko je vstopil, ga je pozdravil bučen smeh; godba postaja vedno bolj bučna
// poln hrupa: bučno slavje; mesto je precej bučno; pren. bučno življenje - 2. ki mnogo, hrupno govori: kadar spije nekaj kozarcev, je vselej bučen
búčno prisl.: orgle so se bučno oglasile; dekleta se bučno smejejo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
bukólika -e ž (ọ́) lit. pesem, poezija, ki prikazuje idealizirano pastirsko življenje: stihi Vergilovih bukolik
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
búnkerski -a -o prid. (ū) nanašajoč se na bunker: bunkerska oprema / bunkersko življenje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
búren1 -rna -o prid., búrnejši (ú ū) zelo glasen: buren smeh;
burni klici;
sprejeli so ga z burnim ploskanjem // poln nemira: burni časi, dogodki; imela je burno preteklost; burno življenje / bil je burne krvi // ki naglo in živahno poteka: buren polet industrije / burna debata, polemikabúrno prisl.: srce mu burno bije; burno sta se pozdravila
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
búriti -im nedov. (ū ȗ) knjiž. - 1. delati razgibano, valovito: veter buri morsko gladino; morje se je začelo buriti
// vznemirjati, razvnemati: odločitev komisije ga je burila / ti dogodki so burili ljudem kri; buriti domišljijo, duha - 2. nepreh., redko razburjeno se premikati, divjati: buril je po sobi z nožem; pren. po žilah mu buri uporna kri; strast buri po človeku; življenje je še burilo v njem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
búrkast -a -o prid. (ȗ) ki (rad) uganja burke: burkast godec // poln burk, šal: burkasti prizori; njegovo življenje je bilo burkastobúrkasto prisl.: burkasto poskakovati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
burléska -e ž (ẹ̑) lit. delo, ki na šaljiv, včasih grob način prikazuje življenje: napisati burlesko;
v svoji burleski ne prizanaša nikomur // muz. skladba šaljivega značaja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
capínski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na capine: capinsko življenje / ti seme capinsko
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
cél -a -o tudi -ó [ceu̯] prid. (ẹ̑ ẹ́) - 1. ki ni razdeljen na kose, dele: na policah so ležali celi in razrezani hlebci; skleda celega krompirja; vlaganje celih kumaric
// ki še ni načet: kolač je še cel, ga še niso pokusili; sod je še cel; naše zaloge so cele
// ki ni poškodovan: pri bombardiranju ni ostala niti ena hiša cela; cela in obtolčena posoda / cela žoga nepreluknjana, nepredrta; srajca je še cela ni še nič raztrgana
// stopiti v cel sneg nepregažen, neprehojen; pog. iz tepeža je prišel cel brez ran, poškodb - 2. ki predstavlja glede na določeno količino ali obseg polno mero: ta mesec ni dobil cele plače; otrokom ne dajo cele porcije hrane; popil je celo skodelico mleka / plačati je moral celo karto / ura bije cele ure in četrti / cel grunt nekdaj posestvo, ki obsega približno 15—20 ha
// ki zajema določeno stvar v njenem polnem obsegu: prebral je celo knjigo; poslikal je celo steno; celo popoldne je ležal; s celim telesom se je nagnil skozi okno / novica se je razširila po celi deželi; celo življenje je pridno delal; pog. babnica je celo vožnjo klepetala med vso vožnjo; po cele noči je kvartal in popival / ekspr.: cel svet že to ve vsi ljudje; cela vas se mu smeje vsi vaščani - 3. ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: dobil je cel kup pisem; na semenj so gnali cele črede živine; za celo glavo je višji od tebe; celo uro, večnost te že čakam; cela vrsta problemov je ostala nerešena; tako sem lačen, da bi pojedel celega vola
// omejuje pomen samostalnika, na katerega se veže: saj si že cel mož; postal je cel umetnik; kmalu bo cela gospodična; pripravili so nam celo gostijo; pog. iz te malenkosti je nastala cela afera
// poudarja majhno količino: cele tri dinarje je vredno; prijavilo se je celih pet ljudi; na razpolago imam celi dve minuti
● ekspr. biti cel človek moralno neoporečen, dosleden človek; to delo zahteva celega človeka vse človekove fizične in umske sposobnosti; pog., ekspr. tam je cel hudič godijo se neprijetne, težke reči; ekspr. sin je cel oče zelo mu je podoben; ekspr. tega ne dam za cel svet sploh ne, pod nobenim pogojem; ekspr. propadli so na celi črti popolnoma, v celoti; pog., ekspr. odnesti celo glavo, celo kožo nepoškodovan priti iz tepeža, boja; ekspr. naredi tako, da bo volk sit in koza cela da bo prav za obe strani
♦ bot. celi list list, pri katerem listna ploskev ni razdeljena; mat. celo število število, ki nima delov enote; muz. celi ton interval velike sekunde; šport. osvojiti celo točko; tisk. knjiga je vezana v celo platno, celo usnje ima platnen, usnjen ovitek
céli -a -o sam.: zastar. dobil ga je do celega na svojo stran popolnoma, docela; gaziti na celo, v celo, po celem po nepregaženem, neprehojenem snegu; ekspr. to si je na celem, s celega izmislila popolnoma, čisto; star. konj se je na celem ustavil iznenada, nepričakovano; star. v celem je stvar dobra (gledano) v celoti; na njem ni ostalo nič celega; obleka iz celega v enem delu
♦ mat. ena cela, pet stotink 1,05
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
celôtnost -i ž (ó) lastnost celotnega: iz posameznih pojavov sklepati na celotnost / doživljati življenje v vsej njegovi celotnosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
céna -e ž (ẹ́) - 1. vrednost blaga in storitev, izražena v denarju: cene se dvigajo, padajo, rastejo; pog. cena se suče, vrti okrog pet tisoč dinarjev; znižati, zvišati ceno; ekspr. navijati cene; pog. na trgu držijo cene; pogoditi se, vprašati, zmeniti se za ceno; prodajati po znižanih cenah; popustiti pri ceni; nizka, pretirana, visoka cena; izvozna, nabavna, konkurenčna, odkupna, reklamna cena; ekspr. bratovska, krščanska cena; ekspr. kupiti za slepo, smešno ceno; cena blaga; indeks, katalog cen; oblikovanje, sprostitev cen / dnevne cene ki trenutno veljajo na tržišču; enotna, fiksna cena; izklicna cena začetna cena na dražbi; proizvodna ali produkcijska cena ki obsega proizvodne stroške; sezonske cene veljavne v turistični sezoni; tovarniška cena po kateri tovarna prodaja blago kupcu; vezane cene; cena na debelo po kateri trgovec na debelo prodaja blago trgovcu na drobno; cena na drobno po kateri se blago prodaja potrošniku; pren. za svoj uspeh je plačal visoko ceno
♦ ekon. dejanska cena po kateri se blago prodaja; ekonomska cena ki ustreza dejanskim stroškom in zagotavlja čisti dohodek; fakturna cena navedena v računu; maksimirana cena najvišja uradno dovoljena cena; gibanje cen dviganje in zniževanje cen v določeni dobi ali ob istem času na različnih tržiščih; zamrznjenje cen uradno odrejena ustalitev cen na določeni višini; trg. lastna cena dejanski stroški brez zaslužka; tržna cena ki trenutno velja na tržišču; zal. subskripcijska cena za prednaročnike - 2. kar je vredno priznanja, hvale; vrednost, pomembnost: njegove besede so brez cene; te pesmi nimajo posebne cene; njegov trud uživa le majhno ceno; prava človekova cena se pokaže v preizkušnjah; Prešernova pesniška cena
● živina letos nima cene se prodaja po zelo nizki ceni; prodati pod ceno, zastar. v ceno za manj, kakor je vredno; ekspr. tega ne bo naredil za nobeno ceno, zastar. po nobeni ceni pod nobenim pogojem, nikakor ne; ekspr. za vsako ceno hoče obogateti z vsemi sredstvi, po vsej sili; ekspr. rešil ga bom, čeprav za ceno življenja tudi če bi izgubil življenje; lastna hvala — cena mala
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
cínik -a m (í) - 1. ciničen človek: postal je popoln cinik; imajo ga za cinika / ekspr.: ti si cinik; ne bodi tak cinik
- 2. filoz. pristaš filozofske smeri po Sokratu, ki se je zavzemala za skromno in asketsko življenje; kinik: grški ciniki
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
civíl -a m (ȋ) - 1. v zvezi z v obleka, ki ni uniforma: preobleči se v civil; v spremstvu partizana pride starejši človek v civilu
// civilno, nevojaško življenje: rekrut je bil v civilu kuhar; kaj si v civilu? pog. iti v civil zapustiti vojaško, policijsko, miličniško službo - 2. pog. kdor ne nosi uniforme, zlasti vojaške; civilist: srečaval sem skoraj same civile
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
cvetlíca -e ž (í) - 1. rastlina z izrazitim cvetom: cvetlica cvete, diši, ovene; trgati, zalivati cvetlice; pomladanske, poljske, vrtne cvetlice; seznam zaščitenih cvetlic; šopek cvetlic rož
// umetne cvetlice
● ekspr. njegova življenjska pot ni bila posuta s cvetlicami njegovo življenje ni bilo lahko, prijetno - 2. agr. vonj vina; cvetica: rizlingova cvetlica
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
čàs čása m (ȁ á) - 1. neomejeno trajanje: prostor in čas; čas teče; ekspr. čas beži, se vleče; meriti čas; enota časa / v teku časa / s časom se bo marsikaj spremenilo sčasom
- 2. navadno s prilastkom omejeno trajanje kot del neomejenega trajanja: zdaj ni časa za take stvari; za kratek čas je skočil k sosedu; gradnja je odložena za nedoločen čas; ves čas je stal; že dalj, dolgo časa ni bilo dežja; že nekaj časa ga čakam; čez nekaj, nekoliko časa sem ga zopet srečal; pog. vsake toliko časa je treba stroj očistiti od časa do časa; imeli smo toliko časa, da smo si ogledali najnujnejše; narediti kaj v doglednem, rekordnem času; delo je opravil v istem času kot drugi; veliko časa je porabil za učenje; med tem časom, ko ga ni bilo doma, se je marsikaj spremenilo / star. ta čas tajnik zdaj, sedaj
// čez čas je spet spregovoril čez nekaj časa; določen čas ga ne bo nekaj časa; pog.: en čas bom čakal, dolgo pa ne nekaj, malo časa; čez en čas se je spet oglasil čez nekaj časa
// pred časom so bili še vsi njegovega mnenja do nedavnega, ni dolgo od tega
// od časa do časa je drget prešinil zemljo v manjših časovnih presledkih; ves čas, odkar je prišla, samo klepeta kar naprej, neprestano
// za čas nam je izginil izpred oči za kratek čas, za trenutek; umakniti se za časa začasa
// točka v neomejenem trajanju: objavili so datum, čas in kraj prireditve, odhoda / napovedovalec v radiu je povedal točen čas koliko je ura
// od tistega časa ni več govoril - 3. omejeno trajanje
- a) s katerim človek razpolaga: pridem, če bo čas; nima časa za razvedrilo; s pridom izrablja svoj čas; nočem vam krasti dragocenega časa; ekspr. po gostilnah trati, ubija, zapravlja čas; zmeraj najde čas za branje; pog. utrgala, vzela si je čas za vzgojo otrok; takrat ni bilo časa za pogajanje dovolj časa
// ker ni v službi, ima dosti časa prostega časa; izgubljen, zapravljen čas nekoristno porabljen
// prosti čas s katerim človek po opravljenem poklicnem delu lahko sam razpolaga - b) s prilastkom ki je dogovorjeno ali določeno za kaj: čas za povračilo dolga je pretekel; opravil je vse v prej določenem času; za prijavo je že skrajni čas; zadnji čas je, da to storiš; dali so mu čas za premislek; ni še čas za kosilo / obratovalni čas / vrnil se je o pravem času, ob času pravočasno
// trgali so pred časom, zato je grozdje kislo predčasno; zaradi nezadostne hrane umre dosti ljudi pred časom prekmalu, prezgodaj
// delovni čas uradno določeno trajanje (dnevne ali tedenske) zaposlitve; deljen, izmeničen delovni čas; osemurni delovni čas - c) s prilastkom ki je ugodno, primerno za kaj: bo že prišel čas, ko bova obračunala; spregovoril je ob nepravem času, v ugodnem času; do koče smo prišli ravno pravi čas, potem se je ulila ploha; to ni primeren čas za obiske, učenje; takrat ni bil čas za pogajanje pravi čas
// naš čas še ni prišel; njegov čas je minil / ekspr. čas je že, da poveste svoje pripombe potrebno, nujno je; čas je pozabiti stare razprtije - č) s prilastkom v teku dneva, leta: vsak dan odhaja ob istem času; čas košnje, čas največjega dela; v času glavne sezone; v času od zgodnje jeseni do začetka zime; poletni, zimski čas; predpustni čas; zdravnik mora k bolniku ob vsakem času kadarkoli
// vsak čas se lahko vrne kmalu, vsak hip
// pomlad je najlepši letni čas / z oslabljenim pomenom: v večernem času se je zrak prijetno ohladil zvečer; v času počitnic med počitnicami, o počitnicah - d) s prilastkom v življenju, bivanju: čas mladosti, staranja; v času zorenja
- 4. tudi mn., navadno s prilastkom omejeno trajanje z razmerami, okoliščinami, stvarnostjo vred: ta čas mi bo ostal za vedno v spominu; to je bil za narod usoden, odločilen čas; poznata se iz partizanskih časov; razvoj gospodarstva v povojnem času; v prejšnjih, davnih, starih časih; bil je eden največjih umetnikov vseh časov; v času okupacije, turških vpadov / to je nenavadno za naš čas sedanjost; tu je vse tako kot prejšnje čase nekdaj, v preteklosti
// za časa Rimljanov / v zadnjem času, zadnje čase si se zelo spremenil; prve čase je imela še nekaj upanja sprva; svoj čas svojčas, svoje čase je bil velik gospod nekoč, prej
// razmere, okoliščine, stvarnost v omejenem trajanju: danes niso časi za tako brezskrbno življenje; ni se mogel prilagoditi novemu času; za tiste čase so bile njegove ideje napredne; v teh časih tak človek ne more najti razumevanja; današnji, dobri, stari časi; težki, žalostni časi; pesn. grenki časi; ekspr. obetajo se mu zlati časi / gledališče je ogledalo časa; delo je napisano v duhu časa; odnesel ga je tok časa / ekspr. to so bili časi! dobri, imenitni
● odločite se, še je čas ni še prepozno; prišel bom, če mi bo čas dopuščal če bom imel čas; ker so dela prepozno začeli, jih bo lovil čas bodo morali hiteti; stavbo je že načel čas, ekspr. zob časa zaradi starosti začenja razpadati; pri delu ga je čas prehitel dela ni utegnil dokončati; ekspr. s tem ne bom izgubljal časa se ne bom ukvarjal; s petjem si krajša čas se zabava, odganja občutek praznote; ekspr. bogu čas krasti lenariti; s klepetanjem si preganja čas se kratkočasi, se zabava; presti čas z igro prstov kratkočasiti se, zabavati se; vidita se na redke, ekspr. svete čase malokdaj, poredkoma; ekspr. na, za (vse) večne čase se mu je zameril za zmeraj; publ. pridobiti na času storiti kaj prej kot v določenem času; imeti časovno prednost pred kom; iti, hoditi s časom prilagajati se razmeram; biti napreden; ekspr. že lep čas nismo videli dobrega filma precej dolgo; dolg čas dolg čas mu je dolgčas; ekspr. dolg čas prodajati dolgočasiti se; iz dolgega časa si žvižga iz dolgočasja; od dolgega časa je ves bolan od dolgočasja; kratek čas delati komu kratek čas kratkočasiti, zabavati ga; slikanje mu je le za kratek čas za razvedrilo, v zabavo; ekspr. ima pisan, zlat, židan čas veliko prostega časa; star. bliža se ji njen čas porod; redko svoj čas je preživel mirno svoje življenje; star. bolnik ima svoje čase obdobja, ko ga bolezen napade; vsako delo potrebuje svoj čas se ne da opraviti v prekratkem roku; njegovo delo v svojem času ni našlo razumevanja ob nastanku; bilo je ob tistem času, ko se mu je rodil otrok tedaj; toliko časa je delal, pa nima svojega kotička dolgo, daljši čas; ekspr. dober, lep del časa je zapravil v gostilni večino časa; kolo časa se ne more obrniti nazaj preteklost se ne vrne; knjiž., ekspr. bil je pravi otrok svojega časa človek s tipičnimi značilnostmi časa, razmer, v katerih je živel, ustvarjal; ekspr. je na tesnem s časom ima zelo malo časa (za kaj); ekspr. za božji čas! izraža nejevoljo, nestrpnost; čas celi rane; čas prinese svoje po daljšem trajanju se stvari omilijo; pustimo času čas pustimo, da se stvari normalno razvijajo; vse ob svojem času; vsaka reč le nekaj časa traja vse se spremeni, nič ni večno; njegov odstop je samo še vprašanje časa moral bo odstopiti, samo ne ve se še, kdaj; preg. čas je zlato
♦ astr. sončni čas po Soncu merjeno trajanje; krajevni ali lokalni čas po krajevnem poldnevniku merjeno trajanje; fiz. nihajni čas čas, ki ga porabi nihajoče telo za pot od ene skrajne lege do druge in nazaj; fot. čas osvetlitve trajanje osvetlitve filma pri fotografiranju; aparat z več časi z napravami za uravnavanje trajanja osvetlitve; geogr. greenwiški čas; jur. čakalni čas; čas zastaranja; kem. razpolovni čas čas, v katerem razpade polovica atomov radioaktivne snovi; lingv. čas gramatična kategorija za izražanje sedanjosti, preteklosti in prihodnosti glagolskega dejanja; sedanji, pretekli, prihodnji čas; prislovno določilo časa; tvorba časov; šol. učni čas trajanje pouka; šport. dosegel je dober, rekorden čas rezultat pri hitrostnem športu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
čédnosten -tna -o prid. (ẹ́) raba peša kreposten: bila je čednostna deklica / čednostno življenje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
číst -a -o stil. -ó prid., čistéjši (ȋ ī) - 1. ki je brez umazanije, prahu: čisti čevlji; čista posoda; obleči čisto srajco; čiste ulice; vse je pospravljeno in čisto / otroci so siti in čisti / čist planinski zrak; splakniti perilo v čisti vodi / prepisati na čist list nepopisan; čista polt brez izpuščajev in peg; čista rana ki se ne gnoji
// čista gospodinja ki ima smisel in skrb za snago; čisto delo pri katerem se človek ne umaže
// ki ni skaljen ali moten: čist studenec; čista gladina jezera / čisto obzorje; ekspr. jutro je bilo kristalno čisto; nebo je čisto kot ribje oko; pren. čista glava, pamet - 2. ki je brez primesi: napolniti blazino s čistim puhom; čista rudnina; čisto srebro, zlato / čista pasma, rasa / piše v čistem jeziku / čista matematika teoretična, ne praktično uporabna matematika; bluza iz čiste svile prave svile; čista umetnost nepoučna, netendenčna; pren. svoje vrste hočejo imeti čiste
// ki obstaja iz istovrstnih (duhovnih) prvin: stavba v čistem gotskem slogu; na razstavi so presenečale likovno čiste plastike; stilno čista predstava - 3. ki ni hripav ali zamolkel: zapel je z lepim in čistim glasom; ekspr. srebrno čist glas
- 4. ekon. ki ostane po odbitku vseh bremen, dajatev ali dolgov: čisti dobiček; pravilnik o delitvi čistega dohodka; čisti donos; čista plača
- 5. ki ima pozitivne lastnosti v etičnem, zlasti pa v moralnem pogledu: čist človek; čist značaj / biti, ostati čist / čista ljubezen, misel; čisto življenje / čisto dekle nedolžno
// vodili so ga čisti nameni / ima čisto politično preteklost neoporečno; pren. čisto srce - 6. ekspr. ki je brez česa drugega: njegova zahteva je čisti formalizem; čista abstrakcija / hišo je prodal v čisto izgubo
// z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: njegove besede so čist nesmisel; to je čista laž; kar sem povedal, je čista resnica
● zdaj imata čiste račune poravnala sta medsebojna navzkrižja; nimata več medsebojnih obveznosti; ekspr. poglej, če je zrak čist če ni nevarnih ali nezaželenih oseb; evfem. nima čistih rok je kriv; čista teža teža, v katero ni všteta teža embalaže; nima čiste vesti čuti se krivega; je kriv; ekspr. nalil, natočil mu je čistega vina povedal mu je resnico brez olepšavanja; čisti računi, dobri prijatelji poravnane medsebojne obveznosti omogočajo prijateljske odnose; čistemu je vse čisto
♦ farm. čisti bencin bencin za rane; filoz. čisti razum spoznavna zmožnost duha, ločena od čutnih zaznav in čustev; čisti um bistvena lastnost duha ustvarjati misel in oblikovati spoznanje; gastr. čista juha nezakuhana juha; čista mast mast brez ocvirkov; kem. kemično čist; lit. čista lirika lirika, ki izraža le čustva; čista rima rima, pri kateri se vokali ujemajo glede dolžine in širine; šol. čisti biolog biolog, ki študira sámo biologijo
čísto stil. čistó prisl.: čisto oprati; čisto obrita brada; orkester zveni intonančno čisto / doma imajo zelo čisto
čísti -a -o sam.: pog. prireditelji so imeli pet milijonov čistega čistega dobička; zbrisati kaj do čistega; prepisati na čisto dokončno, brez popravkov; prišel je na čisto sam s seboj spoznal je, kakšen je; dati otroka v čisto v čisto perilo; s tem si nisem na čistem tega ne razumem popolnoma; ekspr. ni pri čisti je nekoliko duševno zmeden
♦ gozd. sečnja do čistega, na, v čisto sečnja, pri kateri se posekajo prav vsa drevesa; prim. čisto
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
člôvek -éka m ed. in dv. (ó ẹ́) - 1. bitje, ki je sposobno misliti in govoriti: človek in narava; človek se rodi, umrje; te živali se bojijo človeka; anatomija človeka; razlika med človekom in živaljo
- 2. oseba neglede na spol ali oseba moškega spola: neki človek stoji pred vrati; ta človek ni priljubljen; našel sem človeka, ki me razume; bližal se je neki bradat, visok človek; pri mizi je prostora še za dva človeka / ekspr. ni ga človeka, ki bi tega ne vedel to vsakdo ve
// kot nagovor: človek, kaj pa misliš; ali te ni sram, človek božji / človeka vredno življenje
// s prilastkom oseba kot nosilec kake lastnosti: dober človek to rad stori; boj se hinavskega človeka; pameten, pošten človek; star človek tega ne more razumeti / star. popotni človek popotnik
// v povedni rabi: čustven, izobražen človek je; saj ni ravno lahkomiseln, slab človek; postal je čisto drug človek
// s prilastkom oseba kot nosilec časovno, krajevno ali kako drugače povezane skupine: mišljenje evropskega, renesančnega človeka; biti kmečki, mestni človek; slovenski človek / gledališki, poslovni človek / skrb za delovnega človeka - 3. ekspr., navadno v povedni rabi kdor združuje v sebi vse pozitivne moralne lastnosti: bodi človek in ne živina; to je človek, to je mož; ni vreden, da se imenuje človek; v vsakem človeku je nekaj človeka
- 4. nar., s svojilnim zaimkom (zakonski) mož: kje pa je tvoj človek
- 5. v zaimenski rabi izraža nedoločeno, katerokoli osebo: hudo je, če človek nima strehe; človek mora potrpeti, pa gre; star. tej ženski ni da bi človek verjel / človek bi rad vedel, kaj bo iz tega; človeku je žal, da nismo vsega opravili / človek bi dejal, da to ni res / ekspr. živ človek ga ni več videl nihče
● v tujini je srečal domačega človeka pripadnika iste države, rojaka; publ. mali človek človek brez važnejšega družbenega položaja in brez velikega premoženja; ekspr. to je naš človek privrženec, somišljenik; prvi človek po bibliji Adam; naš oče je človek starega kova v vsem se drži ustaljenih navad iz prejšnjih časov; ne zabavljaj čezenj, on je že človek na mestu zaupanja vreden, pošten; ekspr. vse sta si rekla, samo človek ne z zelo grdimi izrazi sta se zmerjala; vsak človek je sebe vreden vsak človek zasluži spoštovanje; obleka dela človeka kdor se lepo, izbrano oblači, ima večji ugled, dela boljši vtis; preg. človek obrača, bog obrne človekova pričakovanja se ne uresničijo zmeraj; preg. človek človeku volk v določenih okoliščinah se ljudje zelo sovražijo
♦ antr. pleistocenski človek; človeku podobne opice; igr. človek, ne jezi se družabna igra, pri kateri se premikajo figurice za eno do šest mest; jur. pravice človeka pravice, ki pripadajo človeku ne glede na raso, jezik ali politično pripadnost; prim. ljudje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
človéški -a -o prid. (ẹ́) - 1. nanašajoč se na človek 1—2:
- a) človeška kri; zgradba človeškega telesa; človeška narava, zavest / karikature niso imele človeške podobe / zgodovina človeškega rodu; član človeške družbe / v drami je ustvaril vrsto človeških likov; človeških žrtev ni bilo; tragična usoda neznanega človeškega bitja
- b) človeška dobrota, objestnost; upoštevati človeško dostojanstvo / to so pač človeške potrebe
- 2. ki kaže v odnosu do okolja pozitivne moralne lastnosti: paznik je bil s kaznjenci človeški; človeško ravnanje z živalmi / postal je bolj človeški / zanjo nima človeške besede
// knjiž. ki združuje v sebi vse, kar je pozitivnega v človeku: spoznal si njegovo človeško vrednost; v zaporu sta se razkrivala tovariški duh in človeška vsebina posameznika / presenetila ga je pisateljeva človeška toplina - 3. ki ima za človeka značilne lastnosti: bil je čisto človeški, vsakdanji / če gledamo nanj s človeškimi očmi, mu marsikaj lahko oprostimo
- 4. ekspr. ki ustreza osnovnim zahtevam, potrebam človeka: dobil je čisto človeško sobo; rad bi živel človeško življenje
● ekspr. v ta gozd še ni stopila človeška noga človek, ljudje; preg. motiti se je človeško
♦ zool. človeška ribica repata dvoživka, ki živi v podzemeljskih jamah Krasa, Proteus anguineus
človéško prisl.: človeško čutiti, ravnati; po človeško govoriti; človeško pomembna vsebina; sam.: tudi v tem nečloveškem življenju se je prebudilo nekaj toplega, človeškega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
čústvenost -i ž (ȗ) lastnost (zelo) čustvenega človeka: čustvenost romantikov / govoril je brez čustvenosti, mirno in preudarno // redko čustveno življenje, doživljanje; čustvovanje: vojna je močno spremenila čustvenost modernega človeka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
čustvovánje -a s (ȃ) - 1. čustveno življenje, doživljanje: v njegovem zadnjem delu je prikazano čustvovanje in mišljenje mladostnika; narodno, socialno čustvovanje; slabe družinske razmere povzročijo motnje v otrokovem čustvovanju
- 2. glagolnik od čustvovati: poslušal je cigansko muziko in se predajal čustvovanju
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
čúten1 -tna -o prid. (ū) - 1. nanašajoč se na čut: čutni organ / čutni dražljaj, vtis; čutna sposobnost, zaznava / v tej pesmi je dal ideji čutno obliko; čutna narava zaznavna, izkustvena
♦ anat. čutni živec živec, ki sprejema dražljaje; čutna celica celica, ki sprejema in prenaša dražljaje; filoz. čutni svet svet, ki ga posredujejo čutila; psih. čutna prevara zaznava, ki ne ustreza dejanskemu, resničnemu stanju stvari - 2. nanašajoč se na človekovo erotičnost, telesnost: čutni in čustveni svet moškega; čutna in duhovna ljubezen; sproščeno čutno življenje / to je zelo čutna ženska; čutno poželenje / čutne ustnice
čútno prisl.: čutno dojemljive, zaznavne stvari; čutno usmerjen človek
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
dahníti in dáhniti -em dov. (ī á) - 1. z odprtimi usti rahlo iztisniti zrak: dahnil je v očala in jih obrisal; dahni vame! pren., pesn. smrt ji je dahnila v lice; pomlad je dahnila čez polja
// preh., ekspr. zelo tiho izgovoriti: komaj slišno dahne pozdrav; to je bolj dahnila, kot rekla
// preh., ekspr. dati, vdihniti, vnesti: pisatelj je gradivu dahnil življenje
● pesn. dahniti poljub na čelo rahlo poljubiti - 2. ekspr. rahlo zapihati, zapihljati: prijeten hlad je dahnil iz gozda; veter dahne z gora / vame je dahnil duh po listju
// knjiž. zadišati: cvetoče akacije so dahnile v sobo; brezoseb. dahnilo je po pomladi
// nedov., nar. zaudarjati: meso že dahne
dáhnjen -a -o: podoba, lahno dahnjena na steno; v sneg dahnjene stopinje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
dajáti dájem, tudi dájati in dajáti -em, stil. dajáti -èm nedov., dajàj dajájte tudi dájaj dájajte; dajál tudi dájal (á á; á á á; á ȅ) - 1. delati, da prehaja kaj k drugemu: denar za kino mu je dajal oče / dajati jesti, piti / dekla je dajala svinjam krmila svinje
// dajal mu je nove in nove naloge / dajati na kredit, star. na kredo prodajati; dajati na upanje; hišo dajejo v najem / pog. zakaj mi to daješ nazaj vračaš
// podarjati, poklanjati: dajati za spomin / dajati darove, miloščino
// delati, da prehaja kaj drugemu v uporabo: ne dajaj knjig, peresa drugim
// delati, da lahko kdo kaj dela, s čim razpolaga: dajejo jim na izbiro / otrokom dajejo čudna imena - 2. delati, da česa, kar je kdo prej imel, nima več: vse življenje moram samo dajati; krvodajalci dajejo kri
- 3. delati, ustvarjati čemu kako lastnost: obleka ji daje gosposkost / delo daje zadovoljstvo
- 4. s širokim pomenskim obsegom delati, da prihaja kaj kam z določenim namenom
- a) s prislovnim določilom: otroke so dajali v šole / založba daje na trg cenene knjige / ker so bili revni, so dajali otroke za pastirje in dekle
- b) z namenilnikom: obleke je dajala delat boljšim šiviljam; otroke so dajali študirat pošiljali
// z nedoločnikom delati, povzročati, da se s čim kaj dogaja: to mi daje misliti / na nastopih se je dajal slaviti
- 5. pog. plačevati: dajal je za pijačo, za vino / koliko ti je kupec dajal za avto? je bil pripravljen plačati, je ponujal
- 6. ustvarjati kaj kot rezultat svoje sposobnosti, dejavnosti: krave mu dajejo malo mleka; plantažni nasad bo dajal sto vagonov jabolk; ovca daje volno / drevo daje vrtu senco; zvezde so dajale bledo svetlobo / pog. kinematograf daje štiri predstave na dan; kaj dajejo danes v gledališču / pog. preživlja se s tem, da daje ure iz matematike poučuje izven šole, inštruira
// pohištvo daje sobi poseben pečat, ton; dajati povod, upanje, videz, vtis, zgled
// povzročati, da kdo kaj dobi, ima: dajati potuho, pravico, priložnost; šola daje izobrazbo izobražuje - 7. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: dajati bolnikom injekcije; dajati nauke, odgovore; dajati pohujšanje pohujševati; dajati pomoč pomagati; dajati ukaze ukazovati; star. dajati hvalo
- 8. delati, da prihaja kaj na določeno mesto: dajati obleke v omaro; ves čas je dajal drva na ogenj
- 9. navadno z nikalnico delati, da se kaj more goditi: skrbi mu ne dajejo spati; tega mi duša, srce, vest ne daje
- 10. ekspr., v zvezi z na prisojati komu vrednote; ceniti: vsak, kdor kaj daje nase, bo prišel
- 11. nav. 3. os., pog., ekspr. povzročati bolečine; boleti: želodec ga daje / mrzlica, naduha, revmatizem jo daje; hoja v hrib me je dajala / brezoseb.: v križu me daje; spet me daje, je zastokal / bolečine so ga dajale / lakota jih daje
● ekspr. v pesmih daje duška svoji žalosti sproščeno izraža svojo žalost; daje se samo tistemu, ki ji je všeč ima ljubezenske, spolne odnose z njim; daje prednost udobni obleki pred lepo obleko raje se odloča za udobno obleko kot za lepo obleko; to nerad dajem iz rok prepuščam v last drugemu, v vodstvo drugemu; pog. delavci dajejo vse od sebe, da bi delo končali do skrajnosti se trudijo; pog. v nič dajati omalovaževati, podcenjevati; pog. sosedom se v zobe daje povzroča, omogoča, da ga opravljajo; ekspr. z obema rokama daje je radodaren, velikodušen; ekspr. dajati si opraviti, opravka z vrtom ukvarjati se
dajáti se tudi dájati se ekspr. bojevati se, tepsti se: onstran meje se že dajejo; partizani se dajejo z Nemci; z noži sta se dajala
● šalj. dajal se je s pečenko in jo pridno zalival z vinom jo jedel
// v zvezi s s, z s težavo upirati se čemu: neusmiljeno se je dajal z zaspanostjo
// prepirati se: sinova se dajeta za dediščino
dajajóč -a -e: pel je, dajajoč si z roko takt pri vsaki besedi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
dán dnéva m, rod. mn. dní tudi dnévov, daj. mn. stil. dném; daj., or. dv. stil. dnéma; v prislovni rabi: rod. ed. dné, or. ed. dnévom in dném; rod. mn. dní, tož. mn. dní, mest. mn. dnéh in dnévih; tož. dv. dní tudi dnéva (ȃ ẹ̑) - 1. čas štiriindvajsetih ur, ki se začne ob polnoči in traja do polnoči: leto ima 365 dni; od takrat je minilo štirinajst dni; pridem čez dva dni, čez teden dni; pred (nekaj) dnevi je odšel; večkrat na dan se oglasi; prvi, zadnji dan v mesecu, tednu; dela vsak dan, vsak drugi dan; dan pozneje se je zgodilo; dan pred praznikom; nekaj dni po tem / štirinajst dni morja mu je dovolj / ekspr. nevarnost je vsak dan, z vsakim dnem večja / ekspr.: dogodek dneva najpomembnejši dogodek; bil je junak dneva najpomembnejša osebnost
// pri datiranju: Ljubljana, (dne) 7. julija; star. na dan 27. junija
♦ rel. sodni dan čas, ko bo Kristus sodil ljudem
// s prilastkom ta čas, določen za posebne namene, opravila: plačilni dan; vsak petek je semanji, tržni dan; uradni dan določen za uradovanje s strankami
// delovni dan delovnik
// rojstni dan
// s prilastkom ta čas, posvečen spominu na kaj: Prešernov dan; dan zmage; dan žena - 2. čas svetlobe od sončnega vzhoda do zahoda, ant. noč: dan je že; dan se daljša, krajša; dan se dela dani se; dan raste postaja daljši; deževen, jasen, lep, meglen, sončen dan; jesenski, pomladni dan; kot noč pa dan sta zelo različna
// ves dan je hodil okrog; ekspr. ves ljubi, božji dan sedi; zjutraj je bilo oblačno, čez dan se je zjasnilo; še za dne je prišel domov ko je bil še dan; z dnem je pritisnil mraz ko se je zdanilo
// ekspr. beli dan zgodilo se je sredi belega dne; ob, pri belem dnevu si je upal to storiti podnevi; ne skrivaj, javno; jasno kakor beli dan / vasi sta dan hoda narazen / kot pozdrav dober dan! - 3. mn., s prilastkom omejeno trajanje v življenju, bivanju: potekajo mu brezskrbni dnevi; burni, veseli dnevi; to so bili zanj odločilni, usodni dnevi / ekspr. črni, pasji dnevi zelo neprijetni, hudi
// slabo mu gre na stare dni / ekspr., z oslabljenim pomenom: do konca (svojih) dni ti bom hvaležen; dneve mladosti je preživel na deželi
// omejeno trajanje z razmerami, okoliščinami, stvarnostjo vred: spomini na partizanske dni; dnevi okupacije / v davnih, nekdanjih dneh / star. njega, svoje dni včasih, nekdaj
● jutri je še en dan misliti je treba tudi na prihodnost; še je čas; tudi ta dan je napočil čas, ko se je izpolnilo pričakovanje; ekspr. dnevi so mu šteti kmalu bo umrl; ekspr. človek ne ve ne ure ne dneva ne ve, kdaj bo umrl; ne ve, kaj se mu bo zgodilo; na dan vse pride na dan vse se izve, pojasni; ekspr. kar na dan z besedo povej, kaj misliš; ni hotel z resnico na dan povedati resnice; voda je udarila na dan nenadoma, z veliko silo pritekla iz odprtine; dan na dan, dan za dnem hodi sem kar naprej, zelo pogosto; ekspr. noč in dan dela kar naprej, neprenehoma; ekspr. leto in dan je čakal zelo dolgo; približno eno leto; iz dneva v dan mu govori isto kar naprej, ves čas; ekspr. živi iz dneva v dan brez cilja, brezskrbno, tja v en dan tjavendan; ekspr. govoriti tja v tri dni brez smisla, neumnosti; knjiž. knjiga je zagledala beli dan je izšla; ekspr. v nedeljo so imeli nogometaši črn dan doživeli so neuspeh; igralec je imel včeraj (dober) dan dobro je igral; lepega dne se je vrnil nenadoma, nepričakovano; pasji dnevi čas od 23. julija do 23. avgusta; ekspr. takrat smo imeli pasje dneve dneve hude vročine; ekspr. pravi sodni dan je bil velika zmeda, razdejanje; ekspr. tega še svoj živ(i) dan nisem videl še nikoli; ekspr. za vse svoje žive dni si bom zapomnil za vse življenje; preg. ne hvali dneva pred večerom ne izrekaj pohvalnega mnenja o tem, kar se še ni končalo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
darítev -tve ž (ȋ) - 1. v različnih religijah slavnostni obred dajanja darov božanstvu: opraviti daritev; poganske daritve / klavna, pitna, žgalna daritev; v krščanstvu sveta daritev maša
// vznes. požrtvovalno delo, žrtvovanje: Daritev bodi ti življenje celo (S. Gregorčič) - 2. glagolnik od dariti: daritev posestva
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
darováti -újem dov. in nedov. (á ȗ) - 1. dati komu kaj v last brez plačila: darovati revežu; daroval je za poplavljence / darovati knjigo za rojstni dan podariti; pren., knjiž. darovala mu je svojo ljubezen, mladost
● knjiž. v zakonu je darovala življenje dvema otrokoma je rodila dva otroka - 2. opraviti daritev: darovati bogovom / darovati jagnje, žito dati kot obredno žrtev; pren., vznes. darovali so svoje življenje za svobodo
♦ rel. darovati mašo maševati
darován -a -o: darovana žival; življenje ni bilo darovano zaman
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
dáti dám dov., 2. mn. dáste, 3. mn. stil. dadó, dadé; dál (á) - 1. napraviti, da preide kaj k drugemu: dati komu knjigo, kos kruha, rožo; dati sinu denar za kino; daj sem tisto knjigo / dati komu kosilo, jesti, piti / dati posestvo sinu / dati komu kaj na posodo, v dar, v last, v najem, v zakup; dati za doto; zastonj dati / višji organi so dali nižjim navodila za delo / pog.: za koliko daš fotografski aparat? dajte mi tri kile fižola prodajte
// pog. nazaj dati vrniti
// podariti, pokloniti: tega ni treba plačati, ampak ti kar dam; dati za rojstni dan, za spomin; ekspr. dela se revnega, da bi mu človek dinar dal dela se zelo revnega
// narava mu je dala telesno moč / dati vbogajme
// napraviti, da preide kaj drugemu v uporabo: dati komu stanovanje za nekaj mesecev; dati popotniku zavetje / daj svinčnik, da se podpišem
// napraviti, da lahko kdo kaj dela, s čim razpolaga: predsednik je dal besedo diskutantu; dati komu čas za premislek / dati na izbiro, na razpolago; dati na vpogled / dati komu časten naslov; dati otroku ime / pog. dajte mi potrdilo, da sem vam plačal izdajte, sestavite
// kakšno zdravilo ti je dal zdravnik? predpisal - 2. napraviti, da česa, kar je kdo prej imel, nima več: kar smo imeli, smo dali; dati svoj delež za kaj; mnogo krvodajalcev je dalo kri / ekspr. dati glavo, življenje / kot podkrepitev glavo dam, da je tako / krava ne da mleka zadržuje mleko pri molži
- 3. narediti, ustvariti čemu kako lastnost: dati besedi nov pomen; dati čemu dokončno, ustaljeno obliko, ustrezne razsežnosti / uspeh mu je dal novega poguma
- 4. s širokim pomenskim obsegom napraviti, da pride kaj kam z določenim namenom
- a) s prislovnim določilom: dati predlog na glasovanje; dati čevlje v popravilo; dati kaj v promet; dati osnutek zakona v javno razpravo; dati otroka v rejo; dal je sina v šolo / dati pismo na pošto; tovarna je dala na trg nov izdelek; dati denar v banko, pog. na knjižico; dati oglas v časopis; malo pšenice je dal v mlin / pog. na sodnijo ga bom dal vložil bom tožbo proti njemu
- b) z namenilnikom: dati delat obleko; dati meso prekajevat; dati sina učit poslati
// z nedoločnikom napraviti, povzročiti, da se s kom kaj zgodi: dati otroka ostriči; dati si napraviti obleko / dati se fotografirati, operirati, ostriči
- 5. pog. plačati: koliko si dal za avto? dati za mašo; dati na račun / dati komu denar na roko neposredno izplačati
// kot klic pri dražbi kdo da več? - 6. ustvariti kaj kot rezultat svoje sposobnosti, dejavnosti: nekatere rude dajo velik odstotek železa; polje je dalo obilen pridelek; konferenca je dala važne rezultate; mastna hrana da veliko kalorij / pog. gledališče je dalo dobro predstavo / dati odsekan, tleskajoč, zamolkel glas / dati dober, slab zgled; dati povod
// povzročiti, da kdo kaj dobi, ima: boljšega zaslužka mi ne dajo / dati možnost, pravico, priliko, priložnost / ekspr. letos je bog dal dobro letino / knjiž. usoda ne daj, da bi tako zgodaj umrl
// z združitvijo postati nova celota: ti podatki dajo visoko številko; račun da rezultat; pog. koliko dá to? znese
// zadnje vrstice posameznih kitic glose dajo zaključno misel - 7. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: dati brco, klofuto; dati garancijo, kazen, pobudo, pomoč, poudarek, prisego, priznanje, slabo oceno, slovo, soglasje, zagotovilo; dati svoj glas za odbornika; dati bolniku injekcijo; dati izjavo izjaviti; dati obljubo obljubiti; dati odgovor odgovoriti; dati odpoved odpovedati službo; dati komu poljub; dati transfuzijo krvi; dati znak, znamenje; dati komu dobro vzgojo; dati na posodo posoditi
// dati gol / ta vas je dala mnogo žrtev; publ. v delo so dali mnogo truda vložili
// ekspr. dati častno besedo zagotoviti, da je rečeno res; obljubiti, da bo obljubljeno storjeno - 8. napraviti, da pride kaj na določeno mesto: dati knjigo na mizo, obleko v omaro, robček na usta, roko okrog vratu; grižljaj se da naenkrat v usta / daj to proč / dati na seznam, v zapisnik; dati v oklepaj / pog. dati psa na verigo prikleniti
// pog. dati stroj narazen razstaviti ga (na dele)
// pog. prosim, dajte mi tovariša XY (k telefonu) pokličite ga k telefonu; uredite, omogočite, da bom telefonično govoril z njim - 9. navadno z nikalnico napraviti, da se kaj more goditi: ozke razmere mu ne dajo delovati; delo mu ne da počitka; skrbi mu ne dajo spati; zvedavost ji ni dala, da ne bi vprašala; tega si ne dam reči; ne da si dopovedati
- 10. nedov., ekspr., v zvezi z na prisojati komu vrednote; ceniti: sosed da veliko name, nase / veliko da na poštenost, prijateljstvo; jezi ga, da ne dajo na njegovo besedo / na to nič ne dam
- 11. z nedoločnikom ukazati, naročiti: dal je poklicati k sebi služabnike, prinesti jedi na mizo; župan je dal zapreti pretepače
// pog., v medmetni rabi, z nedoločnikom izraža omiljen ukaz, željo, spodbujanje: dajva kupiti liter vina; dajmo si ogledati še to oglejmo si; pog. dajte se pomakniti naprej pomaknite se
// kot poziv pri pitju dajmo ga! - 12. v medmetni rabi, z oslabljenim pomenom, v zvezi z bog izraža
- a) nejevoljo, nestrpnost: zakaj molčiš, bog te je dal
- b) upanje: če bog da, se bomo kmalu videli
- c) svarilo, prepoved: bog ne daj, da bi storil kaj takega
- č) najboljšo željo: bog daj srečo, zdravje; bog daj, da bi bilo res
- d) zlasti v kmečkem okolju pozdrav: dober dan, dober večer bog daj
● beseda je dala besedo razvil se je pogovor; nikomur ne da blizu je nedostopen; nikomur ne da dobre, lepe, prijazne besede je osoren; z nikomer ne govori; ekspr. dati duška svoji jezi, veselju sproščeno izraziti svojo jezo, veselje; ekspr. zanj ne dam roke v ogenj nisem prepričan, da je pošten, sposoben; knjiž. dala je življenje otroku rodila ga je; pog., ekspr. dali smo jim (jih) po grbi natepli smo jih; premagali smo jih; ekspr. ne dam se jim v roke ne pustim, da bi me ujeli, da bi o meni odločali; pog. dal se je ljudem v zobe povzročil, omogočil, da ga opravljajo; pog. dal mi je čutiti, razumeti, vedeti, da me ne mara očitno, v neprimerni obliki mi je to pokazal; pog., ekspr. daj mu eno okrog ušes, za uho, po nosu udari ga; ekspr. ne da si dvakrat reči napravi brez obotavljanja; pog., ekspr. ženske so si dale opraviti okoli dojenčka so se ukvarjale z njim; ekspr. ti bom že dal! kaznoval te bom; tepen boš; ekspr. (jaz) ti bom dal popra, vetra nabil te bom; napravil ti bom kaj neprijetnega; ekspr. dušo bi dala zanj vse bi žrtvovala za njegove koristi; na vsak način si ga želi pridobiti; dal je sosedu hčer (v zakon, za ženo) privolil je v poroko z njim; žarg., šport. dati glavico odbiti, zbiti žogo z glavo; pog. dati komu košarico zavrniti njegovo ponudbo za ples; zavrniti ponudbo; ekspr. daj mi mir ne moti me, ne nadleguj me; dal je prednost karieri pred znanstvenim delom raje se je odločil za kariero kot za znanstveno delo; knjiž. dal ji je prstan zaročil se je z njo; dal mi je proste roke dovolil mi je, da ravnam po svojem preudarku; dati komu roko prijeti koga za dlan desnice, zlasti v znamenje pozdrava, prijateljskega odnosa; ekspr. dati komu srce čustveno, zlasti ljubezensko se navezati na koga; pog. dajte, da si vas ogledam dovolite; pog. dati čez izbruhati, izbruhniti; pog. sinu posestvo čez dati izročiti, prepisati; ni mi dal do besede ni mi pustil govoriti; ekspr. dati vajeti iz rok nehati opravljati vodilno delo; pog. dati vse iz sebe, od sebe do skrajnosti se potruditi; pog., ekspr. niti besede ni dal od sebe prav ničesar ni rekel; ekspr. ni dal glasu od sebe ni spregovoril; se ni javil, ni pisal; pog. ta pa ne da do sebe, k sebi vztraja pri svojem; je nedostopen; ekspr. veliko da na obleko posveča veliko pozornost in skrb oblačenju; pripisuje veliko pomembnost oblačenju; pog. dal je nov sod na pipo začel je točiti pijačo iz novega soda; pog. od plače lahko še kaj na stran da prihrani; star. knjigo na svetlo dati izdati, objaviti; dati na znanje sporočiti, pojasniti; pog., ekspr. dali smo ga na zob pili smo alkoholno pijačo; ekspr. tatove so dali pod ključ zaprli so jih v ječo; pog., ekspr. dati (jih) komu pod nos zavrniti koga, spraviti ga v zadrego zaradi njegove napake; pog. dali so ga v časopis pisali so o njem v časopisu; ekspr. v koš te dam, kadar hočem premagam te, boljši sem kot ti; pog. dati komu posestvo v roke prepustiti mu ga v upravljanje; ekspr. nima kaj v usta dati reven je; strada; pog. dati za liter, za pijačo plačati pijačo v kaki druščini; pog. gledala ga je, a ni vedela, kam bi ga dala ni se mogla spomniti, kdo je; ekspr. ne ve, kam bi se dal od dolgega časa kaj bi počel; ne vem, koliko (let) bi ti dal po tvojem videzu ne morem sklepati, koliko si star; pog. prav ti dam soglašam s teboj; nižje pog. med vojno je veliko skozi dal pretrpel; pel je, kar mu je duša dala z vsemi močmi; teci, kar ti noge dajo kolikor hitro moreš; obljubiti in dati je dvoje obljubiti je lahko, obljubo izpolniti težje; preg. čič ne da nič, stalo pa malo počivanje, brezdelje ne prinaša koristi, premoženja; preg. dvakrat da, kdor hitro da hitra pomoč je največ vredna
♦ rel. dati odvezo; šah. dati mat
dáti se - 1. z nedoločnikom izraža
- a) osebkovo dopustitev, dovolitev, da se z njim kaj zgodi: dati se motiti, odpraviti, potolažiti, pregovoriti, preprositi; daj se prepričati / pog. daj se kaj videti pridi (na obisk)
// ekspr. ni se jim dal kar tako; ekspr. ne dajte se - b) možnost, da se z osebkom kaj zgodi: to se ne da brati; snov se da cediti; stvar bi se dala bolje urediti, s pridom uporabiti; vrata se ne dajo zapreti / brezoseb.: ne da se povedati z besedami; nič se ne da opraviti, spremeniti; z njo se ne da živeti; ekspr. o tem bi se dalo (še) govoriti ni še vse razčiščeno; ne mislijo vsi tako; ne da se mu pomagati ni mu mogoče
- 2. s smiselnim osebkom v dajalniku izraža pripravljenost koga za kako dejanje: ne da se mu delati; pridi, če se ti da / elipt. ne da se mi v kino
- 3. v prislovni rabi, v zvezi kar se da izraža zelo visoko stopnjo: kar se da srečni smo; kar se le da natančno poglej; teci, kar se le (najbolj) da kolikor moreš; kar se da hitro, lep karseda
dán -a -o: ne jemlji nazaj dane stvari; to ni bilo dano iz prijaznosti; to je bilo dano vam v varstvo; na dano znamenje so začeli teči / knjiž.: tolikšna sreča mi ni bila dana; ni mi bilo dano, da bi ga spoznal; ni mi bilo dano tako lepo peti ne morem, ne znam; vsakomur je dano na voljo, kam pojde / star., pri datiranju dano v Ljubljani, dne 23. novembra 1866; prim. daj, dan prid.
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
dehumanizírati -am dov. in nedov. (ȋ) odvzeti, odstraniti človeške vrednote, dostojanstvo; razčlovečiti: dehumanizirati človeka;
dehumanizirati umetnostdehumanizíran -a -o: dehumanizirana civilizacija; dehumanizirano življenje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
dejánje -a s (ȃ) - 1. uresničenje odločitve ali volje: to njegovo dejanje je izzvalo ostro reakcijo; priznati svoje dejanje; storiti nepremišljeno dejanje; tudi z dejanjem je pokazal svojo poštenost; nasprotja med besedami in dejanji / družbi nevarno, sovražno dejanje; izdaja te knjige je pomembno kulturno dejanje; sestanek je pomenil veliko, zgodovinsko dejanje
// uresničevanje odločitve ali volje: preiti od obljub k dejanju; zalotiti, zasačiti koga pri dejanju; odlašati z dejanjem; čas, kraj dejanja - 2. jur., v zvezi kaznivo dejanje družbi nevarno dejanje ali opustitev dejanja, za kar je v kazenskem zakonu predpisana kazen: obdolžili so ga kaznivega dejanja; zagrešiti, zakriviti kaznivo dejanje; zagovarjati se zaradi kaznivega dejanja; storilec kaznivega dejanja
- 3. lingv., navadno v zvezi z glagolski vsebina glagola kot besedne vrste: osebek je nosilec glagolskega dejanja v stavku / ponavljanje, trajanje glagolskega dejanja; trenutnost glagolskega dejanja
- 4. vsebinsko in oblikovno zaokrožena enota odrskega dela: konec dejanja je zelo učinkovit; odlomek, prizor iz prvega dejanja opere; komedija v štirih dejanjih; pren. zadnje dejanje družinske drame se je odigralo pred sodiščem
- 5. dogajanje v literarnem delu, navadno odrskem: dejanje se godi v mestu; zgodba je brez osrednjega dejanja; dramsko dejanje; nosilec dejanja v romanu
● ekspr. vse svoje dejanje in nehanje je posvetil otrokom vse življenje, prizadevanje; on je mož dejanj ne govori veliko, ampak hitro, odločno ukrepa
♦ rel. Dejanja apostolov knjiga svetega pisma, ki opisuje zgodovino prve Cerkve
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
dejáven -vna -o prid., dejávnejši (ā) ki se tvorno ukvarja s kakim delom: dejaven človek;
dejaven član organizacije / dejavno življenje / dejaven odnos med človekom in stvarnostjo; dejavno sodelovanje, sožitje med narodidejávno prisl.: dejavno podpreti osvobodilno gibanje; dejavno posegati v razvoj dogodkov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
délati -am nedov. (ẹ́ ẹ̑) - 1. zavestno uporabljati telesno ali duševno energijo za pridobivanje dobrin: delati in počivati; dela od jutra do večera; vse življenje je delal; cel dan je delal na polju, pri stroju, v pisarni; delati fizično, umsko; pridno, težko delati; na roko delati ročno; učiti otroka delati; dela kakor za stavo, ko mravlja, ko nor; dela kot črna živina / zelo je delal, da je naredil v tako kratkem času se je trudil
// navadno s prislovom opravljati delo na določenem področju: kulturno, politično delati / delati proti okupatorju; dela za narod; dela z mladino / dela pri društvu, v organizaciji / delati za odpravo zaostalosti, v korist človeštva
// navadno s prislovom izpolnjevati, opravljati kako nalogo: novi odbor slabo, uspešno dela; novi člani ne delajo tako, kot se je od njih pričakovalo; nekatere naše organizacije sploh ne delajo / pog.: avto mu dobro dela; vse naprave odlično delajo delujejo - 2. opravljati delo na kakem področju celotnega proizvajalnega procesa kot vir zaslužka: ugotoviti, koliko ljudi dela v industriji, kmetijstvu; dela v rudniku, v tovarni / dela pri črpalni napravi, pri odpremljanju blaga; dela v sprejemnem oddelku; dela kot skladiščnik / pog. nekateri otroci še hodijo v šolo, drugi pa že delajo so zaposleni; delati honorarno, priložnostno / v službi dela dopoldne in popoldne; dela osem ur dnevno
// imeti opravka s čim kot predmetom svoje zaposlitve, dela: delati s kemikalijami; knjižničarji delajo s knjigami / pog. nerad dela z ljudmi - 3. preh., s širokim pomenskim obsegom z delom omogočati nastajanje česa: delavci delajo malto; delati dopis sestavljati; delati nov most čez reko graditi; več strokovnjakov dela načrt za novo cesto; delati nalogo pisati; razstavo smo delali dva dni; začeli smo delati temelje stavbe; delati cesto s stroji; delati jamo z lopato; publ. dela na slovarju sestavlja, dela ga
// dal je delat plašč; vaša obleka se že dela / pri rezanju je delala velike kose
// proizvajati, izdelovati: tovarna dela le športne čevlje; delati električne aparate za izvoz; delati stroje / v Idriji delajo čipke; pozimi delajo drva; ekspr. delati verze / ona dela dobro pecivo
// pridobivati, napravljati: gumi delamo iz kavčuka; vino se dela iz grozdja - 4. preh. opravljati, izvrševati kako delo ali aktivnost sploh: zgodaj zjutraj raznaša časopise, to dela vsak dan; vse dela prizadevno, z veseljem / poglej, kaj delajo otroci na dvorišču; zmeraj kaj dela, da moti druge; klepeta s sosedi, to dela najraje / delati zla dejanja; delati dobro
// z oslabljenim pomenom, zlasti z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: delati čudeže; delati korake korakati; delati grehe grešiti; delati izpit, maturo; delati kompromise, napake; delati kupčije kupčevati; delati nemir; delati šale šaliti se; delati zločine - 5. biti dejavno udeležen pri nastajanju česa: tanke pete delajo jamice v parketu; veter dela valove; na tem mestu voda dela brzice / drevo dela senco; glivice delajo tanko prevleko na siru / rože delajo popke poganjajo; solata dela glave / glasove delamo z govorilnimi organi
// dajati čemu kako lastnost, značilnost: ta frizura jo dela mlajšo, kot je v resnici; neprestano deževje je delalo bivanje na morju manj prijetno; moderna dekoracija dela dvorano zanimivo; delati kaj toplo; delati kaj bolj lepo lepšati
// pog. alkohol ga dela čisto zmedenega / dela mu žalost, veselje; dela si iluzije, upe / otroci mu ne delajo časti - 6. s širokim pomenskim obsegom biti v delovnem stanju: prezračevalne naprave so delale neprestano; vsi motorji delajo so v pogonu; srce mu je začelo delati utripati, biti
// za stranke delamo od desete do dvanajste ure; pošta ne dela; uredništvo danes ne dela; skupščina med počitnicami ne dela ne zaseda; nekatere tovarne zaradi stavk ne delajo ne obratujejo
// pog. učinkovati, delovati: strup je začel hitro delati - 7. s prislovom kazati do česa določen odnos, ki se izraža zlasti v dejanjih: grdo dela s knjigami; rad bi videl, kako bo delal z njo; ne smemo tako delati z maternim jezikom; z njo dela kakor s cunjo / delaj, kot misliš, da je prav; zmeraj dela po vesti; delati v skladu s predpisi
● delati komu kratek čas kratkočasiti, zabavati ga; dela mu druščino, družbo je z njim, da ni sam; v tej stroki delamo prve korake smo se z njo šele začeli ukvarjati; krivica dela hudo kri razburja, draži, jezi; ekspr. kaj bi delal kisel obraz kazal nejevoljo; on dela razlike ne ravna z vsemi enako; žena mu dela scene javno kaže nejevoljo nanj, se netaktno vede; v tej stvari ti ne bomo delali sile te ne bomo izsiljevali; pog. to mi dela skomine vzbuja želje; ekspr. delati hud veter zaradi česa močno se razburjati, ostro ukrepati; bil je mož, ki je delal zgodovino je odločujoče posegal v zgodovino; delati moram še po urah po končanem delovnem času; popoldne ne mara delati po urah za plačilo, ki je odvisno od porabljenega časa; obleka dela človeka kdor se lepo, izbrano oblači, ima večji ugled, dela boljši vtis; pog. delati račun brez krčmarja ne upoštevati vseh okoliščin; pog. delati iz muhe slona močno pretiravati; preg. obljuba dela dolg kar se obljubi, se mora tudi izpolniti; preg. kdor ne dela, naj ne je; prilika dela tatu priložnosti se je težko ubraniti; vaja dela mojstra
♦ fiz. oddajnik dela s frekvenco 20,003 megahertza; les. les dela se krči in širi zaradi sušenja ali vpijanja vlage; šport. delati stojo stati na rokah
délati se - 1. biti v stanju nastajanja: bula se mu dela na vratu; ivje, led se dela; na cesti se delajo jame, razpoke / dela se velika škoda nastaja
// dan se dela dani se; mrak se dela mrači se; tema se dela temni se
// fant se dela se duševno in telesno pozitivno razvija - 2. kazati določeno stanje ali lastnost, ki v resnici ne obstaja: dela se bolnega tudi bolan; dela se gluhega, imenitnega, skromnega; pog. kaj se boš delal važnega, saj vemo, kako je s teboj; dela se junaka; dela se ji prijateljico; samo dela se, da spi; delal se je, kot da ni opazil
● pog. dela se norca iz njega ne upošteva, ne obravnava ga resno; se norčuje, šali; ekspr. ima toliko sadja, da se gnoj dela iz njega zelo veliko; tako je lačen, da se mu delajo pajčevine v želodcu zelo
deláje star.: zaprl je oči, delaje se, kakor da bi spal
delajóč -a -e star.: stopal je, delajoč dolge korake
délan -a -o: film je delan po znanem gledališkem delu; doma delano blago; delano vino umetno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
demantírati -am dov. in nedov. (ȋ) razglasiti vest ali trditev za neresnično, navadno v tisku; zanikati, preklicati: veleposlaništvo je demantiralo vesti o incidentu;
vlada je te novice takoj demantirala / demantirati prazne govorice // zavrniti, ovreči: pisec članka demantira samega sebe / praksa je demantirala napačne teorije; življenje tako miselnost vsak dan demantirademantíran -a -o: demantirane izjave
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
demimóndski -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na demimondke: demimondsko življenje;
sam.: nič demimondskega ni bilo na njej
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
demokratizírati -am nedov. in dov. (ȋ) uvajati, uveljavljati demokracijo: demokratizirati državo;
demokratizirati upravljanje / demokratizirati življenje; družbeni sistem se vedno bolj demokratizira / demokratizirati umetnostdemokratizíran -a -o: demokratizirana družba
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
démon tudi demón -a m (ẹ̑; ọ̑) - 1. mitol. duh, ki odločilno vpliva na človekovo življenje in usodo: častiti demone; zli demon; vera v demone; pren., ekspr. bila je njegov demon
// v krščanstvu hudič, satan: borba angelov z demoni - 2. knjiž. močna, nagonska težnja, nagnjenost, navadno k čemu slabemu: demon ga je razjedal v duši; sprostiti demone v človeku / ekspr., z oslabljenim pomenom: polastil se ga je demon zavisti; v sebi je čutil demona sadizma, uničevanja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
demoralizírati -am nedov. in dov. (ȋ) povzročati demoralizacijo: bogastvo in brezdelje demoralizira / demoralizirati javno življenje / demoralizirati nasprotnikademoralizirajóč -a -e: demoralizirajoči vplivi; prisl.: kritika dostikrat demoralizirajoče vpliva
demoralizíran -a -o: demoralizirani delavci; demoralizirani ostanki armade
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
deromantizírati -am dov. in nedov. (ȋ) odvzeti, odstraniti romantičnost: pisatelj je v romanu življenje deromantiziralderomantizíran -a -o: deromantizirana romantika
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
dêrviški -a -o prid. (ȇ) nanašajoč se na derviše: derviško življenje / plesalci so se predali derviški strasti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
dèskatiSSKJ -am nedov. (ə̏) 1. ukvarjati se s športom, pri katerem se stoji na jadralni deski in vozi po vodi s pomočjo vetra: Večina jadralcev na deski prebiva kar v mali mehiški vasici, kjer živijo odklopljeno, skromno življenje, saj lahko nemoteno deskajo na enem najboljših krajev na Zemlji
// ukvarjati se s športom, pri katerem se vozi po valovih z desko brez jadra: Če deskamo na valovih po južnih morjih, moramo vedeti, da nas kakšen val utegne pokopati, pa tudi morskim psom se ne moremo povsem izogniti 2. ukvarjati se s športom, pri katerem se stoji na snežni deski in vozi po snegu; bordati: naučiti se deskati na snegu; Med zimskim dopustom je šel deskat na sneg 3. pregledovati strani na svetovnem spletu; brskati, surfati: deskati po spletnem omrežju; deskati po svetovnem spletu; Uporabniki so dolžni deskati po medmrežju skrbno in previdno, saj v celoti odgovarjajo za svojo telekomunikacijsko opremo E (↑)deskà
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
dialéktičnomaterialístičen -čna -o prid. (ẹ́-í) nanašajoč se na dialektični materializem: dialektičnomaterialistični pogled na življenje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
díhniti -em dov. (í ȋ) - 1. zajeti zrak v pljuča in ga iz njih iztisniti: odrasel človek dihne približno petnajstkrat v minuti; na hitro dihniti; ekspr. še dihniti si ni upal, da ne bi kaj preslišal
- 2. z odprtimi usti rahlo iztisniti zrak: dihniti v šipo; dihnil je vame
● ekspr. besedo je komaj dihnil zelo tiho izgovoril
// preh., ekspr. dati, vdihniti: rdečim streham je jutro dihnilo moder blesk; sonce dihne v naravo novo življenje - 3. ekspr. rahlo zapihati, zapihljati: topel veter je dihnil z juga; v obraz mu je dihnila zatohla sapa; pren. lepota večera je dihnila v njegovo srce; groza ji je dihnila v dušo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
dijakovánje -a s (ȃ) knjiž. dijaško življenje: z veseljem se je spominjal svojega dijakovanja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
dijáški -a -o prid. (á) nanašajoč se na dijake: dijaški časopis;
dijaško društvo;
spominjati se dijaških let;
dijaško življenje / dijaški žargon / stanovati v dijaškem domu; knjiga je iz dijaške knjižnice; dijaško stojišče stojišče za sedeži v parterju, namenjeno predvsem dijakom
♦ gled. abonma dijaški popoldanski; šol. dijaška knjižica nekdaj knjižica za vpis dijakovega uspeha in vedenja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
diletánt in diletànt -ánta m (ā á; ȁ á) - 1. kdor se iz veselja, nepoklicno ukvarja s čim: pevski zbor je vodil diletant; diletanti so nastopili celo v gledališču / na tem področju sem le diletant
- 2. slabš. kdor nestrokovno, površno opravlja kako delo: je diletant, frazer, ne pa strokovnjak; vse svoje življenje bo ostal diletant; ta igralec je pravi diletant
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
dinámika -e ž (á) - 1. spreminjanje kakega družbenega pojava pod vplivom razvojnih sil; razgibanost, gibanje: družbena dinamika; dinamika gospodarske rasti; dinamika zaposlovanja / življenje je večna dinamika; pesnik skuša zaobjeti življenje v vsej elementarni dinamiki / Krst pri Savici ima močno notranjo dinamiko; dinamika dejanja, filma
// razmeroma hitro razvojno spreminjanje kakega družbenega pojava: podjetje si prizadeva za enakomernejšo proizvodno dinamiko; dinamika izvoza v zadnjih letih; visoka dinamika proizvodnje / ustvarjalna dinamika sedanjega časa - 2. fiz. nauk o gibanju teles pod vplivom sil: statika in dinamika / dinamika plinov
- 3. muz. spreminjanje jakosti tonov pri izvajanju
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
divják -a m (á) - 1. mlada rastlina, na katero se cepi cepič žlahtne sorte: cepiti, saditi divjake; češnjevi, jablanovi, trsni divjaki
// samoraslo, necepljeno drevo ali trta: divjaki so mu letos bolj obrodili kot cepljeno drevje - 2. slabš. človek, ki ne obvladuje svojih negativnih lastnosti: njihov sosed je bil neotesan divjak / na cesti se boj divjakov voznikov, ki neprevidno in zelo hitro vozijo
// ekspr. neugnan, razposajen otrok: deček je postal pravi divjak / kadar kdo pride k hiši, zbeži, tak divjak je plašen, neprilagodljiv otrok - 3. pripadnik divjega plemena: raziskovati življenje, običaje divjakov; hribovci so živeli še kakor divjaki
- 4. v stari Avstriji član parlamenta, ki se ni pridružil nobenemu klubu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
dívji -a -e prid. (í) - 1. ki živi, raste svobodno v naravi: divji golob, zajec; v starem štoru je našel divje čebele; cepiti divjo češnjo; jata divjih rac; divje in gojene rastline; divje in domače živali
- 2. ki še ni kultiviran, civiliziran: ti kraji so še zelo divji / divja dolina, pokrajina; divja, nedotaknjena narava / divji predeli celine; film o Divjem zahodu o življenju v zahodnem delu Združenih držav Amerike, ko ta še ni bil popolnoma civiliziran
// divja plemena ki živijo na zelo primitivni stopnji družbenega razvoja - 3. ki se ne da ukrotiti: konja je prodal, ker je bil divji / pri sosedu imajo zelo divjega psa / bik je ves divji razgrajal po vasi razdražen
- 4. nav. ekspr. ki ne obvladuje svojih negativnih lastnosti: tega divjega človeka se vsi izogibajo; vojaki so bili divji; bal se je divje drhali, ki je pustošila po deželi / imel je divje navade / otroci so tako divji, da jih komaj krotim neugnani, razposajeni
// ekspr., v povedni rabi zelo jezen: kmalu se vrni, sicer bo oče divji; divji ko ris / na koga je tako divji? ves divji je nanj
// ki izraža, kaže divjost, veliko jezo: divji obraz; ustrašil se je njegovega divjega pogleda / opazil je divji blesk v njegovih očeh / zaslišal se je divji lajež psov - 5. ekspr., navadno v povedni rabi ki se boji tujih ljudi: ne bodi tako divji in pridi bližje
- 6. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji in z veliko intenzivnostjo: prijela ga je divja jeza; ljubil jo je z divjo strastjo / zaslišal se je divji krik, smeh / vnel se je divji boj / mraz je sicer divji, a snega ni; začutil je divjo lakoto
// ki ima veliko hitrost, silovitost: pognal je konja v divji dir; od divje vožnje z avtomobilom ga boli glava / utrujen od divjega plesa - 7. ekspr., s širokim pomenskim obsegom čuden, nenavaden: to je napravilo nanj prav divji vtis; imel je divje sanje / vedno nosi obleke divjih barv
- 8. ki ni v skladu z veljavnimi zakoni, predpisi: divji lov; divja gradnja črna gradnja
// divji zakon skupno življenje moškega in ženske brez zakonske zveze
// divji lovec, ribič
● pog., ekspr. ves divji je na meso zelo rad ga je; pog., ekspr. divji je na ženske ima veliko slo po ženskah
♦ bot. divji bezeg; divji kostanj okrasno drevo z belimi, rumeno ali rdeče lisastimi cveti v piramidastih socvetjih, Aesculus hippocastanum; divja roža šipek; etn. divji mož po ljudskem verovanju moškemu podobno kosmato bitje, ki prebiva v gozdu; divja jaga po ljudskem verovanju truma duhov prednikov, ki se podi v božičnem času po zraku; med. divje meso nepravilno razraslo tkivo v rani, ki se slabo celi; šport. tekmovanje na divjih vodah tekmovanje v kajaku ali kanuju na deroči reki; vrtn. divja mladika mladika, ki zraste iz starega tkiva; zool. divji petelin velika gozdna ptica temne, na prsih zelenkasto modre barve, Tetrao urogallus; divja koza gams
dívje prisl.: divje kričati; divje rasti; divje voziti; divje romantična pokrajina; divje smo navijali za naše moštvo
● ekspr. divje ga je imelo, da bi ga udaril komaj se je premagoval; sam.: nekaj divjega je v njegovi naravi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
dlakocépec -pca m (ẹ̑) ekspr. kdor razčlenjuje problem do nepomembnih malenkosti: takle dlakocepec ti lahko zagreni življenje;
malenkosten dlakocepec
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
dnináriti -im nedov. (á ȃ) knjiž. hoditi na dnino: vse življenje je dninaril;
dninariti za borno plačilo;
dninariti po kmetijah
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
dnò -à s, rod. mn. dnòv in dnóv stil. dán, mest. mn. dnìh in dnéh (ȍ ȁ) - 1. spodnji, osnovni del posode ali posodi podobne priprave: izbiti sodu dno; napraviti, očistiti dno; vstaviti sodu dno; gošča se zbira na dnu lonca; kovček z dvojnim dnom; ravno dno; skleda brez dna / dno ladje, panja; posteljno dno iz žične mreže / izpiti kozarec do dna do konca, popolnoma
// kot poziv pri pitju do dna! / pesn. izpiti kupo bridkosti do dna
// spodnji, najnižji del poglobitve v zemeljski površini: voda je tako globoka, da ne dosežeš dna; ladja je zadela ob dno; morsko, rečno dno; peščeno dno; plitvo dno; kamenje na dnu potoka / v dno se je prišlo po skalnati in grmičasti strmini; pren. dno neba - 2. navadno s prilastkom del prostora ali plast, ki je tik nad spodnjo ploskvijo: zajeti vodo z dna; potopiti kaj na dno morja; pog. kaj delate s čolnom, bi radi šli na dno? bi se radi potopili; na dnu brezna, jame je temno; globoko v dnu je ležalo mesto; pren. s pogledom je hotel prodreti na dno njegove duše; na dnu sta si prav blizu, saj sta že dolgo prijatelja; če natančneje presodimo, ni na dnu nič resnega
// spodnji del česa: tam je dno stene; brezno je segalo nekako do dna hriba; sedel je na dnu stopnic
// najbolj oddaljeni del česa: z dna ulice so prihajali neprijetni zvoki / v dnu oči je smeh; pren., vznes. njegov glas prihaja k nam iz dna stoletij - 3. knjiž., navadno s prilastkom najnižji, najrevnejši družbeni sloj: dno družbe; v drami je prikazano dno takratnega življenja; ljudje z malomeščanskega dna / bil je pometač, živel je prav na dnu
- 4. ekspr., v prislovni rabi, s predlogom, v zvezi dno duše, srca izraža visoko stopnjo, intenzivnost čustvene prizadetosti: iz dna duše je prepričan; iz dna srca sem ti hvaležen; ljubiti, sovražiti iz dna srca; v dno duše, srca ga je bilo sram / v dnu svoje duše se je čutil ponižanega
// v zvezi do dna popolnoma, čisto: dojeti do dna; dogodek ga je do dna pretresel; spoznal ga je do dna
● pog., ekspr. ta človek nima dna ni mu nikoli dovolj jedi in pijače; tej stvari ne vidim dna konca; publ. to sporočilo je izbilo sodu dno je sprožilo proces, ki se je dolgo pripravljal; ekspr. ta prepad je brez dna zelo globok; pogledati, seči stvari do dna spoznati, kar je zanjo najvažnejše in najznačilnejše; priti vprašanju do dna razrešiti vprašanje; dihniti iz dna globoko iz pljuč; iz dna spremeniti življenje popolnoma, v celoti; publ. naše moštvo je na dnu tabele na enem izmed zadnjih mest; na zadnjem mestu; ekspr. polniti sode brez dna opravljati nekoristno delo; opravljati delo, ki ni nikoli končano
♦ anat. lobanjsko dno sestavljena ploščata kost, ki deli lobanjsko votlino od ustne in nosne votline; medenično dno mišična obloga spodnjega dela medenice; bot. listno dno del lista, kjer vstopa iz stebla osrednja listna žila; geogr. dno doline; muz. resonančno dno spodnja plošča resonančnega trupa pri klavirju, godalih in nekaterih brenkalih
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
dóber dôbra -o prid., bóljši (ọ́ ó) - 1. ki ima pozitivne lastnosti, zlasti v moralnem pogledu: dober človek; fant je dober in pošten / daje jim dober zgled; ima veliko dobrih lastnosti; dobro dejanje, delo / pog. bodi dober z menoj prizanesljiv, usmiljen; je iz dobre družine; ima dobro vzgojo
// ki ima pozitivne lastnosti v odnosu do ljudi: dober sosed; vedno je bil dober z nami; srčno dober; dober kot duša, kot kruh / živijo v dobrih odnosih; želi si kake dobre besede / v nagovoru bodite tako dobri in nas obvestite - 2. s širokim pomenskim obsegom ki ima zaželeno lastnost, kakovost v precejšnji meri: dobri čevlji; dober papir ne vpija črnila; dober radijski sprejem; dober zrak; povsod so speljane dobre ceste; dobra zemlja / dobra hrana okusna; izdatna, obilna; točimo dobro vino / operacijo bo prenesel, ker ima dobro srce zdravo, močno
// knjiga je pisana v dobrem jeziku pravilnem, izrazno bogatem
// kot voščilo pri jedi dober tek, pri kakem delu dobro srečo želim; žarg., lov., kot voščilo za uspešen lov dober pogled
// ki v precejšnji meri izpolnjuje dolžnosti ali delovne zahteve: dober državljan; on je dober oče / dober delavec bi to naredil v polovičnem času / biti dober delavec prizadevno, uspešno delati; ta zdravnik je dober diagnostik / dober prevodnik toplote
// glede na določene zahteve uspešen, učinkovit: naredil je dober načrt za delo; dal mu je dober nasvet; vodi dobro politiko / dober začetek - 3. ki glede na možni razpon dosega precejšnjo pozitivno stopnjo: dobra kakovost; dobra prehranjenost organizma; dobro razumevanje snovi / dosegli so dobre rezultate; hiša je v dobrem stanju / midva sva dobra znanca, prijatelja / po eni uri dobre hoje smo prišli na cilj hitre, urne
// precejšen, obilen: ima dobre dohodke; delo je težko, zaslužek je pa dober; dobra letina / predstava je imela dober obisk - 4. ki prinaša ugodnosti, veselje: dobra novica; poznam dobre in slabe strani potovanja z avtomobilom; to je za vas dobro znamenje / živi v zelo dobrih razmerah; pri njem ima dobro življenje / film je doživel dobro kritiko pozitivno, pohvalno; ohranili so ga v dobrem spominu; o njem imam dobro mnenje / kot pozdrav: dober dan! dober večer! dobro jutro!
// ki prinaša precejšnje gmotne koristi: ima dober poklic, položaj; napravil je dobro kupčijo - 5. navadno v povedni rabi ki glede na kak kriterij, normo, zahtevo ustreza, zadovoljuje: pritisk imate dober, ni se vam treba zdraviti; sin je še kar dober, hči je slabša; naloga bo dobra, lahko jo oddaste / za kuharja bo že dober; nizki čevlji niso dobri za v hribe; ta obleka je še čisto dobra za v šolo
- 6. navadno v povedni rabi veljaven, uporaben: stari vozni listek ni več dober; ta znamka ni dobra za pismo / kolo je še dobro; mleko ni več dobro je pokvarjeno, neužitno
- 7. v povedni rabi ki ugodno vpliva, koristi: počitek po delu je dober; čaj je dober proti prehladu; mleko je dobro za otroke / prevelika strogost ni dobra / gumijasti podplati so dobri za v dež
- 8. z izrazom količine ki nekoliko presega točno mero: dober meter visok steber; posoda drži dobrega pol litra; do mesta je dobro uro / tako sodi dober del naše kritike precej velik, precejšen; opravila sta dober kos poti / star. čakam ga že dober čas precej dolgo
- 9. pog., v povedni rabi, s širokim pomenskim obsegom izraža
- a) stanje, ki je v nasprotju s prejšnjim, navadno pozitivno: še dva dni boš ležal, pa boš dober zdrav; ti si že dober, mene pa še vse čaka si prestal neprijetnosti, težave; še ta izpit, pa sem dober; s tobakom sem dober za pol leta založen, preskrbljen; ekspr. če te zalotijo, si dober za dve leti boš zaprt; še malo se bo jezila, pa bo dobra pomirjena
- b) občudovanje, priznanje: dober je, da je zdržal toliko časa; dober je, da ni povedal / dobra je, da si upa pogumna
- c) ekspr. nevoljo, grajo: ti si pa dober, lahko bi mi prej povedal; ta je pa dobra, vsak bi že rad gospodaril!
● igralec je imel včeraj dober dan dobro je igral; ta hiša je na dobrem glasu ljudje imajo ustaljeno pozitivno mnenje o njej; pog. ima dober jezik spretno govori, dober nos bistro, pravilno predvideva; star. prodati dober kup poceni; pog. vedno so si bili dobri v prijateljskih odnosih; pog. že dalj časa sta si dobra se imata rada; v sili sem mu bil tudi jaz dober je mene prosil za pomoč; pog. on je dober za družbo družaben, zabaven; reci zanj dobro besedo priporoči ga; zavzemi se zanj; z dobro besedo pri njem nič ne opraviš s prijazno izraženo željo, zahtevo; ekspr. ima dobro glavo se lahko uči; pog. ona je dobrih rok radodarna; otrok je v dobrih rokah zanj skrbijo skrbni ljudje; to je storil v dobri veri v prepričanju, da je tako prav; posodil jim je v dobri veri, da bodo vrnili v trdnem prepričanju; biti dobre volje veselo razpoložen; pokazati dobro voljo za kaj pripravljenost; zgubil je dobro ime ni več spoštovan; on je dobrega srca, ima dobro srce je usmiljen, dobrohoten; konec dober, vse dobro; naglica ni nikjer dobra ni koristno, če se kaj opravi hitro, brez preudarka; prisiljena reč ni dobra če mora kdo kaj storiti proti svoji volji, ima to navadno slabe posledice
♦ bot. dobra misel zdravilna rastlina z drobnimi škrlatnimi cveti, Origanum vulgare; jur. misija dobre volje delegacija, ki jo pošlje kaka država v drugo, da izboljša medsebojne odnose; rel. dobro delo dejanje, narejeno iz ljubezni do ljudi; šol. dober uspeh uspeh s povprečno oceno dobro; prav dober uspeh uspeh s povprečno oceno prav dobro
dôbro - 1. prislov od dober: dobro gospodariti; dobro misliti o ljudeh; sadje je letos dobro obrodilo; dobro postavljeno vprašanje; vročino dobro prenaša; umil si se dobro, še počeši se; dobro vzgojen otrok; dobro zaslužiti / vse se je dobro končalo srečno, uspešno; rad dobro jé in pije; dobro kuha; blago se dobro nosi je trpežno in se ne mečka; za v sneg se dobro oblecite v topla oblačila; udarce ste dobro prenesli; dobro prodati po visoki ceni; vidi in sliši dobro razločno, jasno; tu ljudje dobro živijo v izobilju, lagodno
- 2. izraža precejšnjo temeljitost dejanja: posodo dobro očistite in posušite; dobro je poslušal, kaj bo povedal; publ. iz dobro poučenih krogov se je zvedelo; dobro znan obraz / dobro pritrditi močno, trdno; dobro shranite varno
// ekspr.: dobro si ga ugnal; dobro ste se držali / kot podkrepitev dobro veš, da ne morem
// star. precej, zelo: dobro dolgo smo ga čakali; dobro hitro je hodil - 3. z dovršnim glagolom poudarja pravkaršnjo izvršitev dejanja: ni še dobro sedla, že so ji dali novo delo; zbudili so jo, ko je komaj dobro zaspala
- 4. v povedni rabi izraža
- a) primernost, koristnost česa: zate bo dobro, če boš delal; najbrž bi bilo dobro, če bi mu dali injekcijo; dobro bi se bilo posvetovati še z drugimi / če boš govoril resnico, bo dobro / zdaj ni dobro molčati ne sme se
- b) v zvezi z bi (obzirno) željo, trditev: dobro bi bilo malo manj govoriti, pa več delati; ta njegov predlog bi bilo dobro upoštevati; dobro bi bilo, da bi začeli
- c) precejšnjo zadovoljivost razmer, okoliščin: pri vas je zdaj dobro, ne morete se pritoževati
- č) s smiselnim osebkom v dajalniku precejšnjo zadovoljivost psihičnega, zdravstvenega ali gmotnega stanja: dobro mi je; malo si odpočij, pa ti bo bolje
- 5. nav. elipt. izraža
- a) zadovoljstvo nad čim: dobro, da si ostal doma; dobro, da ni zamudil
- b) začudenje, presenečenje nad čim: dobro, da vse zmore; še dobro, da ga poslušajo
- 6. v medmetni rabi izraža
- a) soglasje, privolitev: mi bomo tudi šli z njimi. Dobro; dobro, pa naj bo po tvojem
- b) zadržano pritrjevanje: dobro, drugače tudi narediti nisi mogel; dobro, kaj si pa drugega hotel
- c) nevoljno sprijaznjenje s čim: dobro, bom vsaj vedel, pri čem sem; dobro, zdaj vsaj vidim, kaj je na stvari
● pijača mu je dobro dela prijala, koristila; dobro mu dene, če ga hvalijo všeč mu je, ugaja mu; dobro se jim godi so, živijo v dobrih gmotnih, zdravstvenih razmerah; ne počuti se dobro ne čuti se zdravega; pri vas se dobro počuti se mu zdi prijetno, domače; pog. v matematiki je dobro podkovan jo temeljito obvlada; pog. pri meni je dobro zapisan o njem imam ugodno mnenje; dobro se mu zdi, da ste prišli veseli ga; z njim ni dobro češenj zobati imeti opravka
♦ šol. fizika: dobro; zemljepis: prav dobro
dôbri -a -o sam.: pomagal je dobrim in slabim; ekspr. ta je pa dobra! česa takega nisem pričakoval; dobro in zlo; pri omenjanju pokojnega sosed, bog mu daj dobro, je bil čuden mož; do dobrega se seznaniti s problemom temeljito, popolnoma; delati za dobro naroda blaginjo, blagostanje; pog. on vse za dobro vzame ne pripisuje slabega namena ravnanju, dejanjem ljudi, čeprav so zanj neugodna; v njegovo dobro sem to storil korist, prid; 100 din imam še v dôbrem in dóbrem jih moram še dobiti; storil je dosti dobrega; to ne pomeni nič dobrega / kot nagovor kaj bo dobrega kakšne novice prinašate; kaj želite
♦ fin. v dobro desna stran, kolona v knjigovodskih kontih, kamor se vpisujejo odobritve; knjižiti v dobro; šol. dobiti dobro v matematiki pozitivno oceno, ki je za eno stopnjo višja od zadostne; dobiti prav dobro iz fizike drugo najvišjo pozitivno oceno; prim. boljši
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
dobróten -tna -o prid. (ọ̑) knjiž. - 1. dobrotljiv, dobrohoten: v njem sem našel dobrotnega prijatelja / blagoslov dobrotnih rok / v njegovo življenje je posegla dobrotna usoda
- 2. redko dobrodejen, blagodejen: suha zemlja srka vlago dobrotnega dežja; dobrotno sonce
dobrótno prisl.: dobrotno tolažiti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
dobrótnik -a m (ọ̑) kdor izkazuje, deli komu dobrote: on je naš največji dobrotnik;
vse življenje mu je bil dobrotnik;
slabo vrača svojemu nekdanjemu dobrotniku
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
dočárati -am dov. (ȃ) publ. pričarati, prikazati: igralci so odlično dočarali burno življenje te zgodbe / poetične lepote in veličine ljubezni pesnik ni dočaral
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
dodátek -tka m (ȃ) - 1. kar se da (k) čemu zraven, povrhu: izboljšati jed z dodatki; kavni dodatek; pecivo z dodatkom cimeta / fant je bil tako lačen, da je šel dvakrat po dodatek
♦ obl. modni dodatki vse, kar dopolnjuje, krasi oblačilo
// kar se doda k rednim prejemkom, k plači: prejemati dodatek / otroški dodatek izplačan upravičenim zavarovancem za otroke; položajni dodatek uslužbencem na določenem položaju; terenski dodatek za delo na terenu; varstveni dodatek osebnim in družinskim upokojencem, katerih pokojnine ne dosegajo predpisane višine; ker zaradi službe ni mogel stanovati pri družini, so mu odobrili dodatek za ločeno življenje - 2. kar se da (k) čemu na koncu, pristavek: dodatek k razlagi, k zapisniku
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
dognáti -žênem dov., doženíte (á é) - 1. z razmišljanjem, raziskovanjem priti do česa: premišljeval je, a dognati ni mogel ničesar; poskušal je dognati kaj stvarnega; dognati resnico; zdravnik je dognal vnetje; hotel bi dognati, če dogovor še drži; dognal je, da mora nalogo opraviti čimprej; brez težave je dognal, kaj pomeni njeno vedenje; dognati s poskusi
♦ jur. dognati istovetnost osebe; dognati krivdo - 2. knjiž. izoblikovati popolnoma, do konca: prevajalec je prevod res dognal / misli ni mogel vselej do kraja dognati; nekatere pesmi je dognal do take popolnosti, da so neprevedljive
- 3. star. narediti, izvesti kaj do konca: delo je srečno dognal; dognati kupčijo, pravdo
● star. rad bi umrl, dognal sem prišel sem do konca življenja; star. dognala je svoje življenje umrla je - 4. star. skleniti, dogovoriti se: starši so dognali, naj se fant in dekle vzameta
dognán -a -o: Prešernov vpliv na druge pesnike je dognan; to je že dognana resnica; ta novela je najbolj dognana; pravda je dognana; stvar še ni dognana; oblikovno in vsebinsko dognan prevod; film je po izrazu dognan
● redko opazil sem, da so čevlji že močno dognani ponošeni, obrabljeni; redko ljudje so bili od dolge poti dognani do konca zelo utrujeni, izčrpani
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
dogódba -e ž (ọ̑) - 1. star. dogodek: ta dogodba ga je močno vznemirila; ne govori nikomur o današnji dogodbi; žalostna dogodba
// dogodivščina: zabaval jih je s svojimi lovskimi, študentovskimi dogodbami - 2. zastar. zgodba: to je preprosta dogodba, ki opisuje kmečko življenje; pripovedovati dogodbe
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
dogódbica -e ž (ọ̑) - 1. knjiž. zgodbica: pripovedovati dogodbice; marsikako dogodbico sem že slišal o njem
- 2. star. dogodek: ta dogodbica je bila odločilna za moje življenje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
dogorévati -am nedov. (ẹ́) približevati se koncu gorenja: med prsti mu dogoreva cigareta;
sveče dogorevajo;
svetilka počasi dogoreva;
pren. v njem je dogorevala vera v dobroto;
njeno življenje dogoreva // pesn. izgubljati močen sijaj, svetlobo: dan dogoreva; zvezde dogorevajodogorevajóč -a -e: dogorevajoč ogenj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
dojémati -am nedov. (ẹ̑) - 1. vključevati, sprejemati v zavest: fant hitro dojema; toliko novega je, da otrok komaj dojema; učenci so slabo dojemali učiteljevo razlago; čustveno, površno dojemati / razlagal je tovarišem, kako dojema partizansko življenje; umetnino dojema elementarno
- 2. sprejemati čutne dražljaje, zlasti s sluhom, z vidom: oko dojema svetlobo; njegova ušesa ne dojemajo več ropota; streljanje je še komaj motno dojemal
dojemajóč -a -e: hitro dojemajoč človek
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
dókajkrat in dokàjkrat prisl. (ọ̑; ȁ) knjiž., redko večkrat: dokajkrat tvega življenje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
dokončáti -ám dov. (á ȃ) - 1. narediti, izvesti kaj do konca: slikar je dokončal portret / dokončati začeto delo; dokončati partijo šaha; pravdo smo dokončali / učenec je dokončal šolo
● vznes. dokončal je svojo življenjsko pot umrl je - 2. zastar. skleniti: zbor je soglasno dokončal, da je treba stvar urediti
dokončán -a -o: po dokončanem obredu so se ljudje razšli; ali je preiskava dokončana? ta roman ni dokončano delo; njeno življenje je dokončano
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
dólg -a -o stil. -ó [u̯g] prid., dáljši (ọ̑ ọ́) - 1. ki ima med skrajnima koncema razmeroma veliko razsežnost, ant. kratek: dolg hodnik; stopa z dolgimi koraki; nosi zelo dolge lase; pes z dolgimi visečimi uhlji; zadnji predor je bil izredno dolg; dolga cesta; dolga palica, vrv; vojaki so stali v dolgi, ravni vrsti / ima dolg obraz podolgovat; ekspr. fant je res dolg zelo velik in suh; dolg kakor prekla / šalj. Ljubljana je bila takrat še dolga vas majhno, provincialno mesto
// dolga večerna obleka obleka, ki sega (skoraj) do tal; dolge hlače hlače, katerih hlačnice segajo približno do gležnjev
// žarg. avtomobilist je imel pri srečanju prižgane dolge luči luči, ki osvetljujejo cesto približno 100 m naprej
// obširen, obsežen: v zadnji številki je objavil o tem dolg članek; dolga pesem; napisal mu je dolgo pismo - 2. z izrazom količine ki izraža razsežnost med skrajnima koncema: stavba je dolga dvajset metrov; kilometre dolg sprevod; meter, pol sežnja dolg
- 3. ki traja razmeroma veliko časa: dolgi zimski večeri; dolga bolezen; jesen je bila dolga in lepa; utrujen od dolge poti; dolgo deževje, življenje / ozrl se je za njo z dolgim pogledom; dolg poljub / pil je z dolgimi požirki; mitraljezec je sprožil dolg rafal / po dolgem času sta se spet srečala; dolg rok
// s časovno enoto ki se zdi, da traja veliko časa: čaka ga že dolge mesece; dan mi je bil strašno dolg; dolgo uro je premišljeval celo; tiste ure so bile zelo dolge; od tedaj so pretekla že dolga leta mnogo let - 4. z izrazom količine ki izraža razsežnost v času: predavanje je lahko dolgo največ deset minut; dolg čas bilo mu je zelo dolg čas dolgčas; od dolgega časa je ves bolan od dolgočasja
● slabš. imeti dolg jezik biti opravljiv, odrezav; veliko govoriti; ekspr. oditi z dolgim nosom osramočen; ne da bi kaj opravil; ekspr. narediti dolg obraz z mimiko na obrazu izraziti razočaranje, žalost; evfem. imeti dolge prste krasti; pog. mesec je še dolg treba je varčevati (z denarjem), ker ne bo še kmalu naslednje plače; pog. saj ne bova dolga hitro bova opravila, se pogovorila; pog., ekspr. je širši kot daljši zelo debel; ekspr. padel je, kakor je dolg in širok tako, da je bil ves na tleh; ekspr. dolgi lasje — kratka pamet ženske niso posebno pametne, razsodne; preg. ni tako dolg dan, da ne bi bilo večera vsaka stvar se kdaj konča; preg. dolga bolezen, gotova smrt
♦ lingv. dolg glas; dolgi nedoločnik nedoločnik na -ti ali -či; navt. ladja dolge plovbe ladja, ki ima dovoljenje za plovbo po vseh morjih; rad. dolgi valovi radijski valovi z valovno dolžino od 1.000 do 2.000 m; šport. tek na dolge proge tek na razdaljo, večjo od 1.500 m
dólgo prislov od dolg: dolgo smo ga čakali; ljudje že dolgo govorijo o tem; dolgo je ostal doma; ne dolgo potem se ga je spomnil nedolgo; ekspr. tega ne bom več dolgo prenašal; že dolgo časa ni bilo dežja; ekspr. dolgo v noč ni mogla zaspati / v povedni rabi dolgo je še do večera
// izraža trajanje sploh: kako dolgo boš ostal tukaj / ekspr. uro dolgo ga je čakal
● evfem. slab je, ne bo dolgo kmalu bo umrl; pog. to imam že dolgo na jeziku že zdavnaj sem hotel povedati
♦ lingv. dolgo naglašen samoglasnik
dólgi -a -o sam.: pog. še dvajset ur se bomo vozili, dolga bo; časopis je na dolgo pisal o tem; pripoveduje na dolgo in široko zelo obširno, s številnimi podrobnostmi; nevihta ni ponehala za dolgo; po dolgem jih je le pregovoril; prerezati kumaro po dolgem podolgem; prim. daljši; dalj, dalje, dlje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
dolgočásen -sna -o [u̯g] prid., dolgočásnejši (á ā) ki povzroča, ustvarja dolgočasje: dolgočasen članek, film;
dolgočasen jesenski dan;
ta kraj je dolgočasen;
njegovo delo je zelo dolgočasno;
življenje v mestu se mu je zdelo dolgočasno / dolgočasen človek / fant z dolgočasnim obrazomdolgočásno prisl.: dolgočasno govoriti / v povedni rabi bilo mu je dolgočasno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
dolgováti -újem [u̯g] nedov. (á ȗ) navadno z dajalnikom - 1. biti dolžen, imeti dolg: dolguješ mi tisoč dinarjev; dolgujete nam na račun dobave / dolguje mu dopis
- 2. biti obvezan komu kaj izkazovati: dolgujem ji hvaležnost; dolgovati staršem ljubezen in spoštovanje
- 3. imeti kaj po zaslugi koga: temu človeku dolgujem srečo, življenje; publ. mesto dolguje svoj razcvet turizmu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
dóm -a m, mest. ed. dómu in dômu; mn. domóvi, v drugem pomenu tudi dómi; dv. dóma in domóva (ọ̑) - 1. prostor, hiša, kjer kdo stalno živi, od koder izhaja: bratova družina ima v mestu lep dom; urediti si dom; vse življenje je bil brez doma / koliko imaš do doma; vsako jutro gre zgodaj od doma, z doma; pozno je že bilo, ko sta se napotila proti domu; dostava mleka na dom na stanovanje
// tu bo odslej tvoj dom tu boš prebival, živel
● ekspr. rad se drži doma veliko časa preživi domá; ima dva doma, v svoji družini in pri starših z obema družinama je enako tesno povezan; knjižnica izposoja knjige na dom izposojevalci jih lahko vzamejo s seboj; vznes. zadnji dom grob
// družinska skupnost, v kateri kdo živi: šola in dom morata pri vzgoji sodelovati; ni mu bilo veliko do doma in ga je zanemarjal; skrbeti za dom / dobiti pismo od doma od domačih, od svoje družine; spodili so ga z doma; toži se mu po domu po domačih ljudeh, domačem kraju
// zaradi prezaposlenosti otrokom ni mogla nuditi pravega doma družinskega vzdušja, topline; ustvariti si želita dom lastno družino - 2. navadno s prilastkom stavba, urejena za določen namen: društvo si je sezidalo dom / prireditev bo v prosvetnem domu; gasilski, zadružni, zdravstveni dom / podjetje ima svoj samski in počitniški dom; planinski, turistični dom
// ustanova, ki omogoča bivanje in daje oskrbo: ves čas študija je stanoval v domu; upravnik doma / dijaški, invalidski, študentski, vajenski dom; kazensko-poboljševalni dom; dom igre in dela prva leta po 1945 otroški vrtec; dom onemoglih; dom za slepo mladino - 3. knjiž. kmečka hiša, navadno z gospodarskimi poslopji: ob cesti stoji velik dom; porušeni, požgani domovi / njive in travniki ležijo okrog doma
- 4. posestvo, domačija: prevzeti dom po očetu; poročil se je na dom; sin je ostal na domu
// vznes. domovina: bojevati se za dom in rod - 5. posvetovalno ali zakonodajno telo, ki zastopa določen sloj ali ima določeno funkcijo: seja obeh domov / spodnji in zgornji dom angleškega parlamenta
♦ ekon. delo na domu pod vodstvom podjetja za trg organizirana proizvodnja v zasebnih stanovanjih; geogr. stegnjeni dom pri katerem so gospodarska poslopja prizidana k hiši v isti smeri; dom v ključu pri katerem so gospodarska poslopja prizidana k hiši v dveh pravih kotih; prim. zdoma
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
domačíjski -a -o prid. (ȋ) knjiž. ki prikazuje življenje v domačem, kmečkem, podeželskem okolju: domačijska umetnost / domačijski motivi v slikarstvu
♦ lit. domačijski realizem; domačijska povest
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
domáčnost -i ž (á) - 1. vzdušje, ki je značilno za dom in mirno, skladno družinsko življenje: motiti domačnost; prisrčna, tiha, topla domačnost; njihovo stanovanje je polno domačnosti in topline / v majhnem mestu ima občutek domačnosti / ni mu všeč šefova domačnost do podrejenih
- 2. knjiž. kar je značilno za ožjo domovino: pisatelj je želel premakniti našo književnost iz domačnosti; v prevod je vključil več neposrednih izrazov naše domačnosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
domóvje -a s (ọ̑) - 1. star. dom, hiša: kupil si je lepo domovje; njegovo domovje je bilo sezidano na skalo; v bregu je opazil obrise samotnega domovja / samci teh živali le redko zapustijo svoje domovje bivališče
- 2. zastar. domovina: žrtvovali so tudi življenje za svoje domovje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
donášati -am nedov. (ȃ) raba peša - 1. dajati, prinašati korist: gostilna mu veliko donaša; služba mu ne donaša dovolj / glavnica mu donaša lepe obresti; trgovina donaša največ dobička
- 2. prinašati, nositi: čebele donašajo cvetni prah; donašati hrano, vodo; iz mesta mu donaša knjige; pren. življenje mu donaša skrbi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
donkihótiti -im nedov. (ọ̑) knjiž., redko ravnati ali vesti se kot don Kihot: vse življenje je donkihotil
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
dopolníti in dopólniti -im [u̯n] dov. (ī ọ́) - 1. dati (k) čemu še kaj, zlasti kar manjka: rokopis bo treba še popraviti in dopolniti; dopolnili so zaloge na ladji; dopolniti zapisnik / ti podatki so dopolnili podobo o pisatelju / diskutanti so dopolnili predavatelja njegove trditve, misli
// dodati do polne mere: dopolniti sod - 2. živeti do določene dobe: šolar je dopolnil sedem let; književnik je dopolnil šestdeset let
● vznes. dopolnil je zemeljsko pot umrl je; knjiž. njeno življenje se je dopolnilo umrla je - 3. zastar. izpolniti: prepričan sem, da bo dopolnil svojo dolžnost; dopolnila se mu je vroča želja
dopólnjen -a -o: mera trpljenja je dopolnjena; dopolnjeno besedilo
● vznes. dopolnjeno je ob smrti življenje, trpljenje je končano
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
dostójen -jna -o prid., dostójnejši (ọ́ ọ̄) - 1. ki se vede v skladu z moralnimi, družabnimi pravili: dostojen človek; fant je dostojen; bodite dostojni! / dostojna družba; dostojno vedenje
- 2. nav. ekspr. ki po kvaliteti ustreza zahtevam, potrebam: te informacije lahko dobimo v vsakem kolikor toliko dostojnem priročniku; izvedba dela je bila dostojna / razprava je bila na dostojni višini / nimam dostojne obleke za tako slavnost; dostojno stanovanje
// neprav., z rodilnikom vreden: tak sin je dostojen svojega očeta; človeka dostojno življenje
dostójno prisl.: dekle se oblači dostojno; dostojno pozdraviti, se vesti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
dotêči -têčem dov., dotêci dotecíte; dotékel dotêkla (é) - 1. s tekom priti do koga, ki gre spredaj: ženska ga je dotekla pred hišo; na konju ga je z lahkoto dotekel; v finalu njegov konj ni mogel doteči tekmeca; pren., ekspr. doteklo ga je odrešilno spoznanje
- 2. star. miniti, izteči se: čas hitro doteče; kmalu ti bo doteklo življenje
● njegova ura je dotekla umrl je; kmalu bo umrl
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
dotléjšnji -a -e prid. (ẹ̄) redko dotakraten, dotedanji: dotlejšnja podoba o pisatelju / dotlejšnje življenje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
dozdánji -a -e prid. (ā) star. dosedanji, dozdajšnji: njegov dozdanji prijatelj;
dozdanje življenje / dozdanji slovarji
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
dozoréti -ím dov., dozôrel in dozorèl in dozorél (ẹ́ í) - 1. z rastjo, zorenjem priti do zrelosti: pšenica je dozorela; to sadje zgodaj dozori; seme je že dozorelo / smreke so dozorele za sečnjo; pren. njegov sklep je dozorel; misel je dozorela v njem
● knjiž. pridem, ko bo čas dozorel ko bo ugoden, primeren čas za to
// doseči potrebno, ustrezno kakovost: sir je dozorel; salama dozori na zraku šele po kakem mesecu - 2. dobiti dokončno podobo, razviti se: fant je dozorel v moža; duševno, spolno, telesno dozoreti; kulturno dozoreti / knjiž. stvar je dozorela do vrhunca / dekle je v trpljenju dozorelo
// navadno v zvezi z za postati sposoben, pripravljen za kaj: ta človek še ni dozorel za življenje / spor je končno dozorel za razsodbo
♦ čeb. med dozori izgubi odvečno vodo
dozôrel in dozorèl in dozorél -éla -o: dozorel človek; prezgodaj dozoreli otroci; dozorele breskve; čustveno dozorel; politično dozoreli ljudje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
dožívljati -am nedov. (í) - 1. v življenju prihajati do česa, biti (večkrat) deležen česa: to pripoveduje ženska, ki je sama doživljala grozote okupacije; marsikaj težkega je doživljal v tistih časih / doživljala je razočaranje za razočaranjem
// s čustvi dojemati: joka se ob usodah ljudi, tako jih doživlja; umetnik močno doživlja / ta pesnik doživlja družbeno problematiko bolj z razumom kot s srcem - 2. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža, da je kdo (večkrat) deležen dejanja, ki ga določa samostalnik: njegova dela so doživljala dobro kritiko; doživljali smo poraz za porazom; doživljati uspehe in neuspehe / njegove pesmi doživljajo preobrazbo; doživljati spremembe spreminjati se
doživljajóč -a -e: stal je tam, doživljajoč mogočnost prirode; emocionalno široko doživljajoč glasbenik
dožívljan -a -o: doživljano življenje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
drág -a -o tudi -ó prid., drážji (ȃ á; drugi pomen ȃ) - 1. ki stane veliko denarja: to je zelo drag stroj; živež je v mestu dražji kot na deželi; knjige so preveč drage, da bi jih mogel kupovati; draga stanovanja; drago vino; drag kot žafran zelo
// ta servis je precej drag; zahaja le v boljše, dražje gostilne; tam je življenje zelo drago / nav., ekspr. dobiti za drag, velik denar / to je zelo drago krzno dragoceno
// drag kamen kristal zelo trdih in obstojnih rudnin, ki se uporablja za nakit
♦ metal. drage kovine kemično zelo obstojne kovine, ki se uporabljajo zlasti za nakit in kovance - 2. z dajalnikom do katerega ima kdo pozitiven čustveni odnos: ta človek mi je zelo drag; vznes. bil je drag mojemu srcu / njen obisk mu je bil vedno drag; to mi je drag spomin; resnica mu je nadvse draga / v nagovoru: dragi oče! dragi prijatelj! duša draga, tako ne bo šlo naprej; v vljudnostnem nagovoru dragi bralci! v osmrtnicah pogreb dragega pokojnika bo v soboto
- 3. redko ki se mu pripisuje poseben pomen, posebna vrednost; dragocen: ne izgubljaj po nepotrebnem dragega časa
● ekspr. to je bila draga šola zanj za izkušnje, ki si jih je pridobil ob tem neuspehu, je moral dosti pretrpeti, žrtvovati; drage volje mu je ustregel zelo rad; rade volje; ekspr. molči, če ti je življenje drago če si hočeš ohraniti življenje; če nočeš doživeti kaj neprijetnega, hudega; knjiž. če ti je drago, greva naprej če hočeš, če ti je prav; pojdi, kamor ti drago kamor hočeš, želiš; le smejte se, kolikor vam drago kolikor hočete
drágo in dragó prisl.: drago kupiti, prodati; drago se oblačiti; drago plačane izkušnje / kot vljudnostna fraza pri seznanjanju drago mi je
● ekspr. to ga bo še drago stalo bo imelo zanj slabe posledice
drági -a -o sam.: ob novem letu se je spomnil svojih dragih; mislil je le na svojo drago
● vrnil mu je milo za drago za žalitev, krivico se mu je maščeval tako ali še huje, kot je bila storjena njemu samemu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
dramátičen -čna -o prid., dramátičnejši (á) - 1. nav. ekspr. ki vzbuja pozornost, presenečenje zaradi napetosti, razgibanosti: dramatični dogodki; dramatičen prizor; življenje mu poteka mirno, brez dramatičnih zapletov; dramatična situacija / zgodba je polna živahnega, dramatičnega dogajanja
- 2. redko dramski: napisati v dramatični obliki; dramatična predstava / dramatični krožek
♦ lingv. dramatični sedanjik sedanji čas, ki dovršno preteklo dejanje prikazuje kot sedanje
dramátično prisl.: borba je potekala zelo dramatično
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
dražíti -ím nedov. (ī í) - 1. zviševati ceno: meso kar naprej dražijo / življenje se zmeraj bolj draži
- 2. s ponujanjem večje vsote potegovati se za blago, ki se prodaja na dražbi: mi bomo dražili travnik, sosedovi pa njive; dražiti za koga drugega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
drobnjákar -ja m (ȃ) ekspr. kdor pripisuje drobnim, malo pomembnim stvarem prevelik pomen: celo življenje bo moral živeti med samimi drobnjakarji
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
drobtínar -ja m (ȋ) ekspr. kdor se poteguje, bori za malo pomembne stvari: vse življenje bo ostal drobtinar
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
drúg -a tudi -á m, mn. drugóvi in drúgi (ȗ) - 1. star. tovariš, prijatelj: včasih mu je bil drug; obiskal je skoro vse mladostne drugove; drug iz vojnih dni / pogosto se sestaja s stanovskim drugom iz sosednjega mesta; pren., pesn. Bori, drugovi, dehteči, močni, tihi drugovi kraške samote (S. Kosovel)
- 2. star. kdor sodeluje pri podjetju ali gospodarski akciji s kapitalom ali delom; družabnik: bil je njihov trgovski drug / kot del naslova podjetja, v kapitalistični ekonomiki tvrdka XY in drug
- 3. knjiž. moški, ki živi z žensko skupno življenje: njen življenjski drug / zakonski drug mož
- 4. etn. ženinov, nevestin spremljevalec k poroki ali tudi organizator svatbe: prišla sta ženin in njegov drug; biti, iti za druga; izbrati si koga za druga
// rel. bogoslovec, ki organizira in vodi slavje ob novi maši: bil je za druga več novomašnikom
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
drúštven -a -o prid. (ȗ) nanašajoč se na društvo: društveni odbor;
društvena pravila / društveno glasilo / veseli ga društveno delo; med okupacijo je društveno življenje zamrlo // zastar. družaben, zabaven: bil je zelo društven človek / društveno življenje v mestu je bilo živahno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
družáben -bna -o prid. (á ā) - 1. nanašajoč se na razvedrilo, zabavo: družabna igra, prireditev / razgibano družabno življenje / uredili so nove družabne prostore / takrat je pokazal svoje družabne spretnosti / prirediti družabni večer gostu na čast
♦ kor. družabni ples ples, namenjen predvsem zabavi
// ki je rad med ljudmi in zna zabavati: družaben človek; ni preveč družaben; že od nekdaj je zelo družaben - 2. nanašajoč se na medsebojne človeške odnose v določenem okolju, krogu: družabni takt; izpolnjevati družabne obveznosti; oblike družabnega občevanja; družabna pravila
// ki živi v kolektivu, v družbi; družben: človek je družabno bitje - 3. zastar. družben: razprava o družabnem pomenu dela; v romanu smeši avtor družabni red svoje dobe
družábno prisl.: s temi ljudmi je povezan službeno in družabno; domišlja si, da je družabno več vreden kot drugi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
drúžba -e ž (ȗ) - 1. skupnost ljudi in celotnost njihovih odnosov: človeška družba; sodobna jugoslovanska družba; gospodarstvo, življenje družbe; družina je osnovna celica družbe; najvplivnejša plast družbe; dialektično pojmovanje družbe; problemi današnje družbe; razvoj, ureditev družbe; odnos do družbe; nauk o družbi / ekonomizirana družba ki gleda na stvari le z ekonomskega stališča
// družba je prevzela v svoje roke vsa proizvajalna sredstva - 2. s prilastkom na določen gospodarski in politični način organizirana skupnost ljudi: kapitalistična, socialistična družba; razredna družba; graditev nove, brezrazredne družbe / patriarhalna, rodovno-plemenska družba
// ljudje v taki skupnosti: takratna fevdalna družba ga je prezirala - 3. skupina ljudi, ki jih družijo skupni interesi, zlasti zabava: družba je posedla okoli mize; vsa družba se je imenitno zabavala; uvesti koga v družbo; glasna, vesela družba; izbrana, kavarniška, pivska, zaključena družba; v to gostilno redno zahaja družba profesorjev / vedenje v družbi / bil je vodja rokovnjaške družbe
// prisotnost koga, zlasti zaradi zabave: izogibaj se njegove družbe; sam zase se drži, ne mara družbe, za družbo; pog. on je dober za družbo družaben, zabaven; biti v družbi s kom; ni čutil potrebe po človeški družbi; prijetno se počuti v ženski družbi / povsod se je pojavljala v družbi svoje prijateljice - 4. navadno s prilastkom, v kapitalistični ekonomiki podjetje z več solastniki ali delničarji: filmska, letalska, petrolejska, trgovska družba; nacionalizacija bank in zavarovalnih družb / delniška družba družba, ki je pridobila glavnico s prodajo delnic; komanditna družba trgovska družba, v kateri nekateri člani jamčijo z vsem svojim premoženjem, drugi pa le do višine vloženega deleža
● dela mu družbo je z njim, da ni sam; Mohorjeva družba slovenska založba, ki izdaja literarne in poljudnoznanstvene knjige, zlasti verskovzgojne vsebine; Prešernova družba slovenska založba, ki izdaja literarne in poljudnoznanstvene knjige, namenjene širokemu krogu bralcev; preg. po slabi družbi rada glava boli
♦ rel. Marijina družba cerkvena organizacija, katere člani se po Marijinem zgledu trudijo biti čim boljši kristjani; šol. spoznavanje narave in družbe učni predmet o tem v osnovni šoli
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
drúžben -a -o prid. (ȗ) - 1. nanašajoč se na družbo:
- a) družben pojav; družbeni odnosi; družbeni plan komune; imeti visok družben položaj; družbeni red, sistem / to je velikega družbenega pomena; družbena aktivnost žensk; publ. vključiti se v družbeno dogajanje; sodobno družbeno življenje
- b) družbeni problemi; družbeni razvoj, standard / družbeni kodeks sistem nepisanih pravil, ki uravnavajo moralne odnose med družbo in posamezniki ter med posamezniki samimi; družbena diferenciacija; družbena ekonomika; družbena odgovornost / družbena korist; družbena morala, norma; družbena ureditev, zavest / ljudje iz različnih družbenih plasti, slojev / publ. družbena stvarnost; družbeno gospodarstvo
- c) družbeni center del naselja z objekti za politično, kulturno-prosvetno in zabavno dejavnost; družbena kontrola; družbene organizacije politične organizacije, sindikati, mladinske organizacije, Rdeči križ; družbena prehrana delavcev prehrana, ki jo organizira podjetje, krajevna skupnost ipd.; družbene službe kultura, zdravstvo, državna uprava; družbeno samoupravljanje odločanje članov delovne skupnosti pri upravljanju delovne organizacije; družbeno upravljanje odločanje članov delovne skupnosti in predstavnikov družbe; družbeno varstvo otrok
- č) lanske družbene publikacije
// ki živi v kolektivu, v družbi: človek je družbeno bitje
- 2. ki je last družbe v okviru ene države: družbena lastnina, proizvodnja; družbeno posestvo, premoženje / družbeni sektor
♦ ekon. čisti družbeni proizvod v enem letu ustvarjena vrednost v kaki državi; družbena delitev dela; geogr. družbena geografija geografija, ki obravnava zakonitosti družbe na zemlji; jur. družbena pravna oseba pravna oseba, ki razpolaga z družbenim premoženjem ali opravlja družbeno pomembno dejavnost; lit. družbena drama drama, ki obravnava družbeno problematiko; soc. družbeni razred sloj ljudi, ki imajo enak odnos do proizvajalnih sredstev in enak delež pri bogastvu družbe; družbena bit gospodarska in socialna stvarnost družbe; družbena nadgradnja, nadstavba organizacijske in duhovne sestavine družbe, ki temeljijo na družbeni biti
drúžbeno prisl.: družbeno delovati; družbeno angažirana umetnost; družbeno neprilagojena in vzgojno zanemarjena mladina; družbeno organizirano gospodarstvo; družbeno prebujeno meščanstvo
♦ ekon. družbeno potrebno delo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
drúžbenopolítičen -čna -o prid. (ȗ-í) nanašajoč se na politično življenje družbe: bil je aktiven družbenopolitični delavec;
zakonitost družbenopolitičnega razvoja;
družbenopolitična aktivnost žensk;
družbenopolitično izobraževanje / družbenopolitični sistem politična ureditev družbe; družbenopolitične organizacije; družbenopolitična skupnost
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
družíca -e ž (í) - 1. knjiž. tovarišica, prijateljica: ves čas od materine smrti ji je bila zvesta družica; družica pri njegovih otroških igrah; družica v trpljenju in veselju; pren. pipa je bila njegova stalna družica
- 2. knjiž. ženska, ki živi z moškim skupno življenje: iskati, izbrati si družico; zvesta življenjska družica / zakonska družica žena
- 3. etn. dekle, ki spremlja nevesto, ženina k poroki: slavnostno oblečena družica; nevesta in njene družice
// rel. dekle, navadno sorodnica, v častnem spremstvu novomašnika: za družice si je izbral mlajšo sestro in sestrične
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
družínski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na družino:- a) družinski član / družinski izlet; danes imamo pri nas družinski praznik; družinski prijatelj; ta ura mi je drag družinski spomin; živi v neurejenih, težkih družinskih razmerah; družinska sreča, vzgoja; družinsko okolje, življenje / družinska hiša hiša, v kateri je število osnovnih prostorov prilagojeno eni družini, enemu gospodinjstvu; družinsko stanovanje; star. družinska soba dnevna soba
// med delavci je bilo mnogo družinskih očetov - b) družinske tradicije
- c) lovci prirejajo družinski večer
♦ jur. družinski zavarovanec družinski član, ki je socialno zavarovan na podlagi pravic družinskega člana zavarovanca; družinska pokojnina pokojnina, ki jo dobiva družinski član po umrlem zavarovancu ali upokojencu; lit. družinski roman roman, ki prikazuje življenje družine; med. družinska bolezen bolezen, ki se pojavlja v isti rodbini iz roda v rod
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
družník -a m (í) zastar. - 1. tovariš, prijatelj: družnika sta iz gimnazijskih let
- 2. kdor sodeluje pri podjetju ali gospodarski akciji s kapitalom ali delom; družabnik: zeta je vzel za družnika v svoje podjetje
- 3. moški, ki živi z žensko skupno življenje: življenjski družnik / zakonski družnik mož
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
drúžnost -i ž (ú) knjiž. - 1. nagnjenost k življenju v kolektivu, v družbi: družnost je človeku že prirojena; za življenje termitov je značilna visoka stopnja družnosti
- 2. prijateljsko, razumevajoče sožitje: nekaj mesecev je živel v tesni družnosti z mladim slikarjem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
drzovítost -i ž (ȋ) star. drznost: prevelika drzovitost te lahko stane življenje / vse mesto je govorilo o njenih drzovitostih predrznih, nesramnih dejanjih
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
duhóven -vna -o prid. (ọ̄) - 1. nanašajoč se na duh duhá:
- a) duhovni in telesni razvoj človeka; čutili so njegovo duhovno moč; duhovno življenje / duhovni in čutni princip pri omenjenem pesniku; njuna ljubezen je bila le duhovna / izrazito duhovna usmerjenost generacije / duhovna kultura
- b) duhovni tokovi polpretekle dobe; duhovni vodja mlade generacije; duhovna kriza na prelomu stoletja / duhovni napredek človeštva; pri njem se je zbrala vsa duhovna elita; duhovno bogastvo naroda / duhovne dobrine, vrednote / duhovne vede
● ekspr. duhovni oče vstaje idejni utemeljitelj, pobudnik - c) duhovna bitja
- 2. verski, religiozen: duhovna rast vernikov; duhovno življenje faranov / pesmi duhovne in posvetne vsebine / nuditi bolniku duhovno tolažbo
♦ rel. duhovne vaje sistematično večdnevno premišljevanje in udeleževanje verskih obredov za obnovo verskega življenja - 3. star. duhovniški: duhovni in posvetni pisatelji dvajsetega stoletja; duhovni stan / duhovni gospod duhovnik
duhóvno prisl.: taka literatura človeka duhovno ne angažira; pred nastopom se je hotel še duhovno pripraviti; duhovno se zbližati; sam.: ne kaže zanimanja za duhovno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
duhóvniški -a -o prid. (ọ́) nanašajoč se na duhovnike: duhovniški poklic;
duhovniška služba;
duhovniško življenje / duhovniška obleka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
duhóvnost -i ž (ọ́) knjiž. - 1. usmerjenost k nematerialnim vrednotam: pesem razodeva pesnikovo izrazito duhovnost; duhovnost umetnine
// duševno, duhovno življenje človeka: pisatelj se je poglobil v človeka in njegovo duhovnost - 2. v idealističnih filozofijah od telesa neodvisni, samostojni del človekovega bistva: duhovnost in materialnost človeka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
duhóvščina -e ž (ọ́) duhovniki: svetna in redovna duhovščina;
duhovščina ljubljanske nadškofije;
politično življenje je bilo pod močnim vplivom duhovščine
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
dúnajski -a -o prid. (ú) nanašajoč se na Dunaj: posedal je po dunajskih gostilnah;
dunajska katedrala;
dunajsko nočno življenje / pogosto se spominja svojih dunajskih večerov / dunajski seženj nekdaj dolžinska mera, 1,896 m; dunajski valček
♦ gastr. dunajski zajtrk topla pijača, jajce, pecivo in premaz; dunajski zrezek paniran in ocvrt zrezek; gost. dunajska strežba strežba, pri kateri se servirajo jedi gostu že na krožnikih
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
dúšen -šna -o prid. (ȗ) - 1. nanašajoč se na duša 1: skrbeti za dušni in telesni blagor / dušni mir; dušno zdravje / star. dušni pastir duhovnik, župnik
- 2. zastar. duševen: dušni napor; dušno trpljenje / ima veliko dobrih dušnih lastnosti; po dušnih zmožnostih ga prekaša
- 3. zastar. duhoven: prenesti spopad na dušno področje / živi bogato dušno življenje
dúšno prisl.: uničil ga je dušno in telesno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
dvájsetlétnik -a m (ȃ-ẹ̑) dvajset let star moški: še zmeraj gleda na življenje kot kak neizkušen dvajsetletnik
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
dvójen -jna -o prid. (ọ̑) - 1. dvakrat tolikšen: vrniti dvojno aro; dobil boš dvojno mero; naredil si mi dvojno delo
// ki je iz dveh delov, enot: dvojen podplat; dvojni tir; dvojna nit; okno z dvojnimi šipami; kovček z dvojnim dnom; dvojna okna, vrata; pog. naročil je za vse tri dvojno žganje dvojno navadno mero, čašico žganja
// dvojni kozolec dva vzporedna kozolca, zvezana s skupnim ostrešjem; dvojna lestev dvokraka lestev - 2. ki je dveh vrst: doseči dvojen namen; motnje so dvojne: zunanje in notranje; dvojna človekova narava / publ. dvojni praznik rojstni dan in god; ekspr. dvojni zaslužkar kdor ima dohodke od svoje redne zaposlitve in še kake druge
// slabš. ki je dveh nasprotujočih si vrst: dvojna morala; živi dvojno življenje
● dvojna brada brada s podbradkom; pog. igrati dvojno vlogo zastopati hkrati dve nasprotni stališči, ne da bi prizadeti vedeli za to; presojati z dvojnim merilom pristransko, ne vsega enako strogo
♦ biblio. dvojna številka ena, ki šteje za dve; biol. dvojno poimenovanje poimenovanje rastlin ali živali z imenoma za rod in vrsto; bot. dvojno cvetno odevalo venčni in čašni listi; elektr. dvojna dioda elektronka, ki ima dve anodi in dve katodi; fin. dvojno knjigovodstvo knjigovodstvo, po katerem se vsak poslovni dogodek knjiži dvakrat, enemu kontu v dobro, drugemu v breme; geom. dvojna piramida telo, sestavljeno iz dveh piramid; dvojni stožec telo, sestavljeno iz dveh stožcev; jur. dvojni državljan kdor ima državljanstvo dveh držav; dvojni zakon zakon ene osebe z dvema osebama hkrati; kem. dvojna vez vez med dvema atomoma, h kateri prispeva vsak atom po dve valenci; mat. dvojni ulomek ulomek, pri katerem je v števcu ali imenovalcu ulomek; num. dvojni dukat dukat, ki ima težo in vrednost dveh dukatov; strojn. dvojni navoj navoj z dvema vzporednima grebenoma; šah. dvojni kmet dva kmeta iste barve na isti liniji; dvojni šah šah od dveh figur hkrati; šport. dvojni skok skok z dvojnim obratom okrog navpične osi; teh. dvojno koleno kos cevi, ukrivljen v obliki polkroga
dvójno prisl.: dvojno povrniti, videti; vojna leta se za pokojnino štejejo dvojno; sam.: dvojno je mogoče dvoje; pog. dajte mi dvojnega! dvojno mero žgane pijače
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
dvójniški -a -o prid. (ọ̑) knjiž. razdvojen, razklan: pisatelj je bil tipičen dvojniški človek, vse življenje razpet med dve skrajnosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
dvolíčen -čna -o prid. (ī) ki se kaže drugačnega, kot je: dvoličen človek;
zmeraj je bil dvoličen // ki je dveh nasprotujočih si vrst; dvojen: dvolična morala; živeti dvolično življenje
● pog. igrati dvolično vlogo zastopati hkrati dve nasprotni stališči, ne da bi prizadeti vedeli za to
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
eksisténca -e ž (ẹ̑) - 1. materialna ali duhovna navzočnost v stvarnosti; obstajanje, obstoj, bivanje: dokazati, zanikati eksistenco kake stvari; eksistenca naroda; konec biološke eksistence / preteklost mu greni eksistenco v novi družbi; komisija je z delom opravičila svojo eksistenco; individualna in družbena eksistenca
♦ filoz. eksistenca po eksistencialistični filozofiji kar določa človeka kot človeka; filozofija eksistence - 2. materialna osnova za življenje, za preživljanje: s trudom si je ustvaril eksistenco; boriti se za eksistenco; odvisnost delavčeve eksistence od delodajalca / gospodarska kriza je uničila njegovo eksistenco; nima še nobene prave eksistence zaslužka, položaja
// s tem si je zagotovil umetniško eksistenco med rojaki - 3. nav. slabš. človek, oseba: v tem lokalu se zbirajo sumljive eksistence; izgubljena, ponesrečena eksistenca
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
eksisténčen -čna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na eksistenco: eksistenčni strah človeka v atomski dobi / priboriti eksistenčno pravico novemu sistemu; eksistenčna upravičenost; eksistenčno vprašanje naroda / izboljšanje človekovih eksistenčnih pogojev; eksistenčna negotovost proletariata
♦ soc. eksistenčni minimum za življenje nujno potrebna sredstvaeksisténčno prisl.: eksistenčno ogrožen človek
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
ekstáza -e ž (ȃ) duševno stanje, v katerem se človek čuti postavljenega v drugačen, zelo osrečujoč duševni svet; zamaknjenost, zamaknjenje: pasti v ekstazo;
ritem bobna jih je spravil v ekstazo;
biti v ekstazi;
religiozna ekstaza;
počutil se je kakor v ekstazi // ekspr. veliko navdušenje, zanos, prevzetost: njegov govor je spravil poslušalce v ekstazo / čutna, ljubezenska ekstaza / enolično življenje brez poleta in ekstaz
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
elánovka -e ž (ȃ) smučka tovarne Elan; elanka: Moje življenje je že od otroštva povezano z Elanom, saj sem kot tekmovalec v alpskem smučarju tekmoval na elanovkah E po imenu tovarne Elan
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
eliksír -ja m (ī) v srednjem veku tekočina, s katero so poskušali spremeniti nežlahtne kovine v zlato in srebro: alkimisti so skušali odkriti zlati eliksir // čudodelna, zdravilna pijača, napoj: ljubezenski, pomlajevalni eliksir; življenjski eliksir s katerim je mogoče podaljšati človeško življenje; pren., knjiž. avtor meni, da je fantastika nekak življenjski eliksir za literaturo
● šalj. srkni tale žlahtni eliksir alkoholno pijačo
♦ farm. oslajena alkoholnata raztopina snovi za notranjo uporabo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
emigrántski -a -o prid. (ā) nanašajoč se na emigrante ali emigrantstvo: emigrantski časopis;
emigrantska organizacija / težko prenaša emigrantsko življenje / emigrantska vlada vlada, ki zaradi okupacije ali izgube oblasti v državi deluje v tujini
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
emigrántstvo -a s (ā) emigrantsko življenje: poskusil je bedo emigrantstva / razlaga svoje pojmovanje emigrantstva emigracije, izseljevanja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
èn êna -o stil. -ó štev., sam. êden [dən] (ȅ é) - 1. izraža število ena [1]
- a) v samostalniški rabi: ena in ena je dve; eden je obstal, dva sta zbežala; le ena se nas je spomnila; a enega se bojim: bolezni / eden izmed stražnikov ga je opazil; ti si eden med mnogimi; odloči se za eno od več možnosti; tako je rekla ena od žensk / bilo je ena po polnoči; ob eni(h) (popoldne) 13h
// bil je eden prvih, ki se je za to zanimal med prvimi; to je eden (izmed, od) glavnih vzrokov / stopati v koloni po eden tako, da je le eden v vrsti - b) v prilastkovi rabi: imata enega otroka; kovanci po en dinar; čoln z enim jamborom; eno željo še imam; slep na eno oko; pog. daj mi en kos kruha daj mi kos kruha; vsa ta leta se mi zdijo kot en dan / niti en list se ni zganil; ekspr.: en edini plašč imam; privošči mu vsaj eno samo dobro besedo; elipt.: ekspr. ima jih eno manj kot osemdeset devetinsedemdeset let; pog. spil je en aperitiv eno čašico; en sam tega dela ne bo opravil samo en človek; pri množinskih samostalnikih ena vrata so še odprta / ima samo ene čevlje en par
- c) v medmetni rabi: otroci so korakali: leva, desna, ena, dve; daj, skoči: ena, dva, tri
// nav. neskl. izraža številko ena: Prešernova (cesta) 1; tekma se je končala s tri proti ena; napiši eno / pog. v šoli ima same ene negativne ocene
- 2. v zvezi z drugi izmed dveh bližji: prevaža z enega brega Save na drugega; na enem koncu vasi so hiše že obnovljene, na drugem pa še ne / publ. po eni strani sem s tem zadovoljen, po drugi pa ne
// izraža nedoločeno osebo, stvar, ki se pri razmejevanju navede na prvem mestu: eden poje, drugi pije, tretji vriska, vsak se zabava po svoje / eni se smejejo, drugi jokajo / ne eno ne drugo ga ne zanima nobena stvar; eni in drugi so bili jezni oboji
// izraža medsebojno razmerje: eden drugega se bojita / odšli so eden za drugim; hodijo eden za drugim; drselo je in začeli so padati eden za drugim; pog. ženski sta govorili ena čez drugo obe hkrati - 3. pog., s širokim pomenskim obsegom ki ni natančneje določen: en dan sta šla v mesto neki; en čas bom čakal, dolgo pa ne nekaj, malo časa; čez en čas reče čez nekaj časa; eno knjigo mi posodi kako; elipt. pa zapojmo eno katero; gojimo eno od zgodnjih vrst neko; že ene tri dni ga nisem videl kake; v samostalniški rabi: eden je umrl nekdo; pošlji enega, ki se na to razume koga
// ekspr., z oslabljenim pomenom: to ti je en čudak; vse skupaj mu je eno figo mar - 4. nav. ekspr. ki se od določenega ne razlikuje; enak, isti: midva sva enih misli; dva brata približno enih let / že dolgo živita pod eno streho isto; ekspr. zmeraj je na mizi ena in ista jed
- 5. nesestavljen, cel: spomenik je iz enega kosa; obleka v enem delu
// ekspr., navadno v zvezi s sam poudarja velikost ali množino česa: ves život je ena sama rana; njegovo življenje je ena sama bridkost; polarna zima je ena sama dolga noč nepretrgana
● ekspr. živi tja v en dan tjavendan; star. skleniti, trditi v en glas soglasno; ekspr. meče vse v en koš ne upošteva razlik med stvarmi, problemi; ekspr. ubiti dve muhi na en mah z enim dejanjem hkrati opraviti dve stvari; vsi kot en mož enotno, složno; pog., ekspr. tega ne bom dovolil, dokler bom le z enim prstom migal bom imel le malo moči; pog., ekspr. v en rog trobiti s kom mu v vsem pritrjevati; ekspr. z eno besedo (povedano) na kratko; pog. staviti vse na eno karto vse naenkrat tvegati; ekspr. z eno nogo je že v grobu je že star; kmalu bo umrl; z eno (roko) daje, z dvema jemlje jemlje več, kot daje; ekspr. povedati v eni sapi vse naenkrat, hitro; ekspr. sovražnik številka ena največji; ekspr. dela vse po enem kopitu na enak način; pog. poslušati samo z enim ušesom nepazljivo; ekspr. pri enem ušesu mu gre noter, pri drugem pa ven ničesar ne uboga, ne upošteva; nič si ne zapomni; pog. nas eden nima nikjer veljave ljudje naše vrste; pog., ekspr. zvrniva vsak enega popijva kak kozarček pijače; prodati eno k drugemu ne da bi vsako stvar posebej meril, cenil; ekspr. vsi do enega so prišli prav vsi; pog., šalj. ena nič zate za zdaj si ti v prednosti, si me premagal; pog., ekspr. daj mu eno okrog ušes udari ga; pog., ekspr. eno mu je zagodel napravil mu je nevšečnost; en dva tri in že ga ni več v trenutku, hipu; ekspr. ena dve bom tam zelo hitro, takoj; pog., ekspr. tu ne moremo ostati, to je (kakor) enkrat ena samoumevno, gotovo; pesnik se čuti z naravo eno v popolnem soglasju; star. en samkrat sem ga videl samo enkrat; njihovo geslo je bilo: vsi za enega, eden za vse vsak mora skrbeti tudi za druge; preg. ena lastovka ne naredi pomladi iz enega primera se ne morejo delati splošni sklepi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
enolíčen -čna -o prid. (ī) ki poteka, se ponavlja brez sprememb: enolični dnevi;
enolična pesem;
enolično delo;
enolično šumenje reke;
njegovo življenje je enolično / enolična obala, pokrajina / enolična hranaenolíčno prisl.: enolično govoriti; zvonovi so zvonili enolično in vztrajno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
enolíčje -a s (ȋ) enolično življenje: naveličal se je podeželskega enoličja;
puščobno, vsakdanje enoličje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
enolík -a -o prid. (ȋ ī) knjiž., redko enolíčen: enoliko življenje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
enoméren -rna -o prid. (ẹ́ ẹ̄) star. enakomeren: enomerni koraki;
enomeren tek // enoličen, monoton: enomeren glas; enomerno življenje / enomerna sivina
♦ gozd. enomerni sestoj gozda sestoj gozda, ki ima drevesa približno enake debelineenomérno prisl.: enomerno majati z glavo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
enostáven -vna -o prid. (á ā) - 1. preprost, nezapleten: enostaven problem; navidezno enostavno vprašanje / narediti kaj na enostaven način; postopek je zelo enostaven; stvar je popolnoma enostavna / življenje v mestu ni bilo tako enostavno, kot si je predstavljal / enostavne gimnastične vaje
- 2. ki ima malo sestavnih delov ali enake sestavne dele: enostaven lik, stroj; enostavna spojina; enostavno rezilo / enostavni rastlinski listi
♦ biol., kem. enostavna beljakovina beljakovina, sestavljena samo iz aminokislin; protein; ekon. enostavna blagovna proizvodnja blagovna proizvodnja manjšega obsega, pri kateri je proizvajalec sam lastnik proizvajalnih sredstev; enostavno delo delo, ki ga lahko opravlja človek brez posebne izobrazbe, kvalifikacije; elektr. enostavno oporišče oporišče električnega voda z enim drogom; kem. enostavni sladkor osnovni ogljikov hidrat, katerega molekule se ne dajo razcepiti v manjše; monosaharid; mat. enostavni sklepni račun sklepni račun, pri katerem nastopajo tri znane in ena neznana količina; enostavno razmerje razmerje dveh količin
enostávno prislov od enostaven: enostavno in elegantno opremljena soba
// pog. poudarja trditev: nekateri o teh stvareh enostavno ne govorijo; smeti so metali enostavno skozi okno kar; tega enostavno ni mogla prenašati nikakor
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
epikuréjski -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na epikurejce ali epikureizem: epikurejska filozofija;
epikurejska teorija o atomih / epikurejsko življenje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
epopéja -e ž (ẹ̑) - 1. nav. vznes. ep, zlasti obsežnejši ali junaški: grški epopeji Iliada in Odiseja; Pan Tadeusz je moderna narodna epopeja
- 2. publ. pripovedno literarno delo, ki na široko obravnava življenje: roman je tragična epopeja narodne preteklosti
- 3. knjiž. pomembno, junaško dogajanje: osvobodilna vojna je pomenila veliko epopejo za našo deželo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
eremítski -a -o prid. (ȋ) knjiž. puščavniški: eremitsko življenje / človek eremitske narave
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
estáblišment -a m (ȃ) publ. uveljavljena plast ljudi, ki nadzoruje javno življenje in ohranja ustaljeni red v družbi: establišment je v krizi;
upirati se establišmentu // navadno s prilastkom skupina ljudi, ki ima moč in vpliv v kaki organizaciji, na kakem področju: finančni, politični, univerzitetni establišment
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
etápa -e ž (ȃ) - 1. navadno s prilastkom časovno sklenjen del nastajanja, razvoja česa z vsebinskimi značilnostmi v okviru celote, razvojna stopnja: s tem obiskom se je začela nova etapa v razvijanju medsebojnih odnosov; Darwinov nauk pomeni novo etapo v razvoju biološke znanosti; današnja, sedanja etapa družbenega razvoja; posamezne etape narodnega prebujenja / etape študija; prodam hišo, ki je zgrajena do druge etape stopnje; delati po etapah postopoma
// knjiž. to je bila pomembna etapa v pesnikovem življenju čas, doba
// predmet, ki je rezultat tega nastajanja, razvoja: zgrajena je prva etapa proge - 2. šport. določen zaključen del, odsek tekmovalne poti: ta etapa je dolga šestdeset kilometrov / zmagovalec prve etape kolesarske dirke; sešteti čase posameznih etap
- 3. nekdaj področje za fronto, od koder se vojne enote oskrbujejo z vsemi za življenje in boj potrebnimi sredstvi: ranjence so spravili v etapo; komanda v etapi
♦ voj. del vojne operacije, ki po času, prostoru in vsebini predstavlja zaključeno celoto
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
fabulírati -am nedov. (ȋ) knjiž. ustvarjati, oblikovati fabulo v literarnem delu: pisatelj dobro fabulira / knjiga ne fabulira, ampak odkriva notranje človekovo življenje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
fáktičen -čna -o prid. (á) ki v resnici je, obstaja; dejanski: faktičen napredek je večji, kot kažejo številke;
faktična spremembafáktično prislov od faktičen: prikazati življenje takšno, kakršno faktično je
// publ. poudarja trditev: faktično je anahronizem, da še tako ravnajo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
falanstêrij -a tudi falanstêr -ja m (é; ȇ) soc., po Fourierovi zamisli socializma prostor za skupno življenje in delo osnovne družbene enote
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
fànt fánta m, im. mn. fántje stil. fánti (ȁ á) - 1. dorasel mlad moški, ki še ni poročen: fantje pojejo na vasi; lep, mlad, postaven fant; vaški fantje; fantje in možje; pravice fantov; vasovanje fantov / ekspr. saj si že cel fant / na fanta ostriženo dekle z moško frizuro; tako čudna je, vede se kot fant
// ekspr. neporočen moški sploh: je še fant; vse življenje je ostal fant; star fant
// ekspr. pogumen, odločen moški: fant, da mu ni para; pokaži se fanta - 2. doraščajoča oseba moškega spola: v razredu je več fantov kot deklet; golobrad fant; petnajstleten fant
// pog. sin: tudi fante je naučila hišnih del; ima same fante
// pog. vajenec: mojster ni prišel sam, ampak je poslal fanta - 3. moška oseba, ki je v ljubezenskem odnosu do dekleta: fant jo je pustil; tako mlada, pa ima že fanta; to je njen fant
- 4. nav. mn., pog., ekspr. osebe moškega spola, ki jih družijo skupni interesi: naši fantje so se na tekmovanju dobro držali / to so pošteni fantje moški sploh
// kot nagovor dajmo, fantje, pohitimo - 5. igralna karta z moško figuro: pikov fant
- 6. pog., v medmetni rabi izraža
- a) navdušenost, priznanje: fant, kako pojejo; fant, medalja mu ne uide
- b) nejevoljo, jezo: fant, si sitna; fant, sem ga polomil
● ekspr. to je fant od fare v vseh pogledih dober človek; postaven, lep moški; ekspr. fant, kakršnih gre dvanajst na ducat nepomemben, povprečen fant
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
fantazírati -am nedov. (ȋ) - 1. prepuščati se vznesenim, navadno neuresničljivim mislim, načrtom; sanjati, sanjariti: fantaziral je o slavi in bogastvu; neprestano fantazirata, kako si bosta uredila življenje, ko bo svoboda / namesto da bi se učil, fantazira o dirkah
// v vročici zmedeno govoriti; blesti: bolnik je fantaziral in kričal - 2. ekspr. pripovedovati nesmiselne, izmišljene stvari: nehaj fantazirati, kdo ti bo pa verjel
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
fántovski -a -o prid. (á) nanašajoč se na fante: fantovski prepir;
fantovska čast;
zvečer se je oglasila fantovska pesem;
fantovsko življenje / fantovski stan; fantovska leta / dekliške in fantovske sobe / je premalo fantovski nima za fanta značilnega vedenja ali videza; nav., ekspr. preveč je fantovska rada se druži, ima opravka s fanti; se vede kot fant
● ekspr. fantovsko sonce lunafántovsko prisl.: fantovsko nagajivo pomežikniti; dekle ima fantovsko pristrižene lase; fantovsko objesten
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
fármarski -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na farmarje ali farmo: farmarski delavec;
farmarsko gospodarstvo / farmarsko življenje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
fejáški tudi feáški -a -o prid. (ā) nanašajoč se na Fe(j)ake, prebivalce otoka Sherije v Homerjevi Odiseji: fejaški otok / knjiž. fejaško življenje brezskrbno, veseljaško
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
fejáštvo -a s (ȃ) knjiž. brezskrbno, veseljaško življenje: kljub novim razmeram je v mestu le še ostalo nekaj fejaštva
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
filhelén -a m (ẹ̑) ljubitelj (starih) Grkov in njihove umetnosti: vse življenje je ostal filhelen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
finalístičen -čna -o prid. (í) nanašajoč se na finalizem: finalistični nazori / finalistična psihologija psihologija, ki razlaga psihično življenje z vidika smotrnosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
fízičen -čna -o prid. (í) - 1. nanašajoč se na človeški organizem, telesen: fizični napor mu škodi; imeti dobro fizično kondicijo; njegove fizične potrebe so majhne; fizična zmogljivost, zrelost / ekspr. do tistega človeka je čutila nepremagljiv fizičen odpor; ob tem je začutil prav fizično bolečino / biti fizični delavec; fizično delo / evfem. fizično obračunavanje pretep, tepež
// redko fizična ljubezen čutna, spolna
// fizični dražljaj
// nanašajoč se na življenje, obstoj ljudi: podjarmljenemu ljudstvu je grozila nevarnost fizičnega iztrebljenja - 2. stvaren, predmeten: fizični obseg proizvodnje; fizični produkt; fizični svet
- 3. redko fizikalen: fizično telo / fizični zvezek
♦ geogr. fizična geografija geografija, ki obravnava naravne zakonitosti na zemlji; fizična karta karta, ki prikazuje naravne oblike zemeljskega površja; jur. fizična oseba človek kot nosilec pravic in obveznosti; šport. fizična kultura telesna kultura
fízično prisl.: fizično delati; tega fizično ne zdržim; fizično prizadet človek
● večkrat se je koga fizično lotil ga je pretepel, udaril
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
fiziolóški -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na življenjske procese v organizmih: fiziološke lastnosti živali;
fiziološke spremembe / fiziološka reakcija // nanašajoč se na fiziologe ali fiziologijo: fiziološki laboratorij; fiziološki oddelek na fakulteti / fiziološka kemija kemija, ki raziskuje kemične procese v organizmih
♦ ekon. fiziološki minimum življenjske potrebščine, potrebne za sámo življenje; med. fiziološka raztopina vodna raztopina kuhinjske soli z enako koncentracijo, kot jo imajo telesne tekočinefiziolóško prisl.: fiziološko aktivna snov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
fokolár -a in -ja m, člov. (á) pripadnik medverskega etičnega gibanja, temelječega na univerzalnem bratstvu; ognjiščar: Fokolari štejejo za svoj začetek 7. december 1943, ko je osnovnošolska učiteljica Chiara v tišini prepoznala, da bo svoje življenje posvetila Bogu | Člani gibanja fokolarjev – Marijinega dela so kristjani, ki so po pričevanju in prepričanju povezani med seboj kot bratje in sestre s Kristusovo ljubeznijo E ← it. focolare, prvotno 'ognjišče'
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
formalizírati -am dov. in nedov. (ȋ) knjiž. dati čemu ustaljeno, določeno obliko: formalizirati družbeno življenjeformalizíran -a -o: formalizirani pravni posli
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
fórumSSKJ -a m (ọ̑) spletno mesto, na katerem lahko uporabniki v obliki pisnega pogovora razpravljajo, zapisujejo svoja vprašanja, mnenja, stališča; elektronski forum: spletni forum; Kontaktni portal vsebuje forum in obrazec za postavljanje vprašanj vsem službam v občinski upravi E ← agl. forum ← lat. forum 'trg, javno življenje, sodstvo'
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
fŕfrast -a -o prid. (ȓ) ekspr. površen, lahkomiseln: bila je zelo frfrasta;
frfrasto dekle / frfrasto življenje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
gáden -dna -o prid. (ā) zastar. grd, ogaben: gadna žival / gadno življenje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
garáški -a -o prid. (á) izredno naporen, težek: garaško delo / garaško življenje // ki gara: garaški kmetgaráško prisl.: garaško se zagristi v delo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
garáštvo -a s (ȃ) redko garaško življenje, garanje: sklenil je napraviti konec temu garaštvu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
garáti -ám nedov. (á ȃ) zelo veliko, naporno delati, zlasti fizično: hlapec je garal vse življenje;
leta in leta so garali tovarnarjem;
vse dni gara na polju;
pri tej hiši garajo noč in dan;
gara ko (črna) živina / ekspr. v uradu gara za tri
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
generácijaSSKJ -e ž (á) s prilastkom razvojna stopnja enakovrstnih izdelkov, zlasti tehničnih, ki so bili narejeni ob približno istem času in dosegajo podobno tehnološko, kakovostno raven: nova generacija računalnikov; tretja generacija mobilnikov; Tretja generacija mobilnih telefonov UMTS bo na Japonskem prešla v množično uporabo že maja 2001 E ← nem. Generation, agl. generation ← lat. generātiō iz generāre 'roditi, ustvariti' iz genus 'rod, pleme'generácija X -e -- [íks] ž (á, ȋ)
generacija, rojena približno med letoma 1960 in 1980, ki se ne počuti vpeta v sodobno družbo, je brez perspektive in nezadovoljna, zavrača sprejete družbene norme: pripadniki generacije X; Ko so imeli dvajset let, so jim nadeli izraz generacija X, zavračali so idealizem in ambicije svojih staršev
generácija Y -e -- [ípsilon] ž (á, ȋ)
generacija, rojena približno med letoma 1980 in 2000, zrasla ob novih, digitalnih tehnologijah in za katero so značilne prilagodljivost, podjetnost, samozavest: pripadnik generacije Y; vrednote generacije Y; Predstavnike generacije Y je zaznamovala digitalna revolucija, njihovo življenje je tesno povezano z internetom, kjer oblikujejo raznovrstne, heterogene potrošniške navade, obenem pa se te tudi hitro spreminjajo
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
gíniti1 -em nedov. (í ȋ) knjiž. - 1. slabeti, hirati: deklica je bolj in bolj ginila; gine kakor sneg spomladi / njena moč hitro gine; volja mu gine; ekspr. kar ginila je od vznemirjenosti
// umirati: množice ginejo od lakote; giniti za svobodo; v mnogih vojnah ginejo ljudje za tuje koristi - 2. ponehavati, izgubljati se: strah v njem je polagoma ginil; od dne do dne je bolj ginila sloga in ljubezen / postava gine v meglo, v megli / rdečica ji gine z lic; pesn. mladost, življenje gine
ginèč -éča -e in ginóč -a -e: gineč sneg; v trpljenju gineče bitje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
glédati -am nedov., gléj in glèj gléjte, stil. glédi glédite (ẹ́ ẹ̑) - 1. upirati, usmerjati pogled kam: stala je in gledala; gledal je proti planinam; gledati na vse strani; gledati skozi okno; težko gledam v tako močno svetlobo; molčal je in gledal v tla; obrnila se je in gledala za njim; gledati navzgor, okoli, stran; pog. gleda kakor bik, tele v nova vrata zelo neumno ali začudeno; gleda kakor miš iz moke zaradi zaspanosti ima priprte oči; pog. gleda ko zaboden vol zelo neumno ali začudeno
// križem gledati škiliti
// kot kletvica mandi te gleda
// imeti odprte oči: glej, nikar ne miži; gleda, pa nič ne vidi; brez sončnih očal ne morem gledati / poglej, ali otrok gleda ali spi je buden
// mladiči že gledajo
// preh. z gledanjem dojemati, zaznavati vsebino česa: gledati film, televizijo; pojdimo gledat, kaj se dogaja; gledati kipe in slike ogledovati; gledati se v ogledalu ogledovati se - 2. s prislovom s pogledom izražati kaj: bistro, grdo, lepo, milo, prijazno, srdito, srepo gledati; zamišljeno, žalostno gleda predse; zaljubljeno se gledata / zakaj jo tako čudno gledaš
- 3. biti obrnjen, usmerjen kam: soba gleda proti soncu; okno gleda na ulico / vanj je gledala cev velike pištole
- 4. izstopati, biti potisnjen iz svoje okolice: samo glava mu je gledala iz kožuha; krilo ji je gledalo izpod plašča / palec gleda iz čevlja; steklenica mu gleda iz žepa moli, štrli; pren. strah mu je gledal iz oči
- 5. s prislovnim določilom imeti določen odnos do česa: gledati z določenega stališča; sedaj je čisto drugače gledal na svet; kako gledaš na svoje delo; kritično gledati na sodobno življenje; na vse je gledal zelo osebno
- 6. ekspr., v zvezi z na prisojati čemu pomembnost: pri ženitvi ni gledal na bogastvo; če je šlo za sina, ni gledal na stroške; gleda bolj na zabavo kot na korist / samo na svoj dobiček gledajo; gledati na vsako malenkost
- 7. delati, ukrepati, da se zgodi zaželeno: gleda le na to, da bi kaj zaslužil; sama naj gleda, da ne bo imela težav; gledal bom, da se bo vse dobro končalo / jaz ti ne bom več pomagal. Sam glej / glej, da prideš; glejte, da ne pozabite
- 8. pog., s predlogom kazati zanimanje za osebo drugega spola: je že začela gledati po fantih; njen mož gleda za drugimi; samo za ženskami je gledal
● vznes. gledal bom lepše dni doživel bom čas, ko bom srečnejši; ekspr. takega početja ne bom več gledala prenašala, trpela; v njem so gledali velikega pesnika prepričani so bili, da je velik pesnik; gleda ga izpod čela grdo, jezno; ekspr. gleda na vsak dinar je zelo varčen; je skop; ekspr. nikoli ni gledal ne na levo ne na desno delal je po svoje, ni upošteval mnenja, nasvetov drugih; ekspr. zelo gleda na obleko posveča veliko pozornost in skrb oblačenju; pazi na obleko, jo varuje; pog. glej ta čas na otroke pazi nanje; ekspr. gledati komu na prste nezaupljivo nadzorovati koga pri kakem delu, opravku; ekspr. ti le nase glej skrbi zase; ne govori o napakah drugih ljudi, saj sam nisi brez njih; pog., ekspr. v mesto sem prišel samo na uro gledat nisem opravil, kar sem se bil namenil; ekspr. povsod mu je gledala skozi prste bila je prizanesljiva do njegovih napak; ekspr. gledati smrti v obraz biti v smrtni nevarnosti; sedaj gledam na to z drugimi očmi imam do tega drugačen odnos; ekspr. le kam je gledal, ko se je oženil z njo kako da ni videl njenih napak; ekspr. črno gledati biti jezen; biti pesimistično razpoložen; črno gleda na razvoj dogodkov pričakuje neugoden razvoj dogodkov; ekspr. debelo gledati zelo začudeno; ekspr. pisano jo je gledal jezno, srepo; ekspr. sosedje me postrani gledajo ne marajo me; ekspr. nikar tako zabodeno ne glej zelo neumno ali začudeno; zmeraj na vse zviška gleda čuti se več vrednega, je domišljav; ekspr. veselje ga je bilo gledati vzbujal je občudovanje zaradi lepote, zdravega videza, spretnosti pri delu; ekspr. pojdi, ne morem te več gledati nočem, da si v moji bližini; ekspr. gledala sta se iz oči v oči stala sta si nasproti; pog. rada se gledata zaljubljena sta drug v drugega; tadva se gledata kakor pes in mačka sovražita se; podarjenemu konju se ne gleda na zobe pri podarjeni stvari se ne smejo iskati napake
gledáje star.: sedel je, ves čas gledaje proti vratom; mahala je, otožno gledaje za njim
gledajóč -a -e: govoril je, gledajoč zdaj enega zdaj drugega; napeto gledajoče občinstvo; sam.: število gledajočih je bilo razmeroma veliko
glédan -a -o: slika prikazuje bacile, gledane skozi mikroskop; življenje, gledano z očmi otroka; to vprašanje je gledano samo ekonomsko obravnavano; glédano v brezosebno-prislovni rabi za izražanje izhodišča gledanja, opazovanja:hiša je na levi strani ulice, gledano od postaje; gledano v smeri vožnje; pren., publ. strogo gledano, je bil ta ukrep nepotreben; akcija je, gledano v celoti, povsem uspela
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
globokomôrski -a -o prid. (ó) ki je v najglobljih predelih morja: raznovrstni globokomorski organizmi;
globokomorsko življenje / globokomorsko raziskovanje
♦ petr. globokomorski glen; zool. globokomorske ribe
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
glúšec -šca m (ȗ) gluh človek: pozabil je, da govori glušcu;
slepci in glušci // ekspr. kdor česa noče slišati, razumeti: vse življenje je govoril glušcem / kot psovka ali ne slišite, glušci
♦ bot. njivski plevel, podoben ovsu, Avena fatua
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
gmôten1 -tna -o prid. (ó) nanašajoč se na materialno osnovo za življenje, na življenjsko raven: izboljšati gmotni položaj v deželi;
upoštevati je treba tudi gmotne razmere učenca;
ugodno gmotno stanje / išče le gmotne koristi; življenje brez gmotnih skrbi / gmotna škoda na materialu, materialna // nanašajoč se na denarna sredstva: za novo šolo bo potrebna izdatna gmotna pomoč občine; bila je v hudi gmotni stiski / za gradnjo so porabili mnogo gmotnih sredstevgmôtno prisl.: gmotno si je precej opomogel; gmotno podpirati koga; gmotno preskrbljen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
gòl gôla -o tudi -ó [gou̯] prid. (ȍ ó) - 1. ki je brez dlake, las ali perja: v gnezdu so bili še goli mladiči; gola in gladka brada; vzel je klobuk z gole glave; na nekaterih mestih je bila koža čisto gola / veje kostanjev so bile že gole; golo drevje
// ki je brez vegetacije: pred nami se je razprostiral gol svet; gole skale; gola zemlja / reber je bila še čisto gola - 2. ki je brez obleke ali deloma pokrit z obleko: imela je gole roke in gol vrat; kipi golih boginj; nav., ekspr. klečati na golih kolenih; golo telo / biti gol; gol do pasu / obuti čevelj na golo nogo
// na katerem ni blazine, podloge: ležišče je imel na goli klopi / ekspr. sedeti na golih tleh - 3. ki je brez opreme, okraskov: stene so bile popolnoma gole / okno je bilo brez zavese, golo / ekspr. dobil je le golo sobo
- 4. ekspr. ki je brez česa drugega: podal je golo analizo; to so le gole številke; naštevati gola dejstva / vse skupaj je gola formalnost / rešil si je le golo življenje / storiti kaj iz gole hudobije, nevoščljivosti
// z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: vse skupaj je gol nesmisel; to je gola laž; kar sem povedal, je gola resnica; po golem naključju ga je našel
● ekspr. obrali so jo do golih kosti prav vse so povedali o njej; branil se je z golimi rokami brez pripomočkov; to se ne vidi z golim očesom s prostim očesom; je gol ko ptič je brez kakršnegakoli imetja
♦ bot. goli cvet cvet, ki je brez cvetnega odevala; elektr. goli vodnik vodnik, ki je brez izolirne prevleke; teh. gola elektroda elektroda brez mineralne obloge
gôlo tudi goló prisl.: golo obrit obraz
gôli -a -o sam.: ekspr. po goli ga je našeškal po goli zadnjici; do golega obžrto drevje; ostriči do golega; sleči se do golega
♦ gozd. sečnja do golega, na, v golo da ne ostane nobeno drevo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
golóbji -a -e prid. (ọ̑) nanašajoč se na golobe: golobje jajce / golobja obara, rižota; pren. golobje življenje med štirimi stenami // knjiž. ki izraža, kaže milino, krotkost: pogledala ga je s svojimi golobjimi očmigolóbje prisl.: obleka golobje sive barve
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
golôta -e ž (ó) lastnost, značilnost golega: obsojati goloto;
golota telesa / peščena golota puščave / golota prostora
● ekspr. spoznal je življenje v vsej njegovi goloti kot v resnici je // kar je golo: velik izrez je kazal precej golote
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
gomíliti -im nedov. (í ȋ) ekspr. kopičiti, množiti: vse življenje je gomilil kapital;
dokazno gradivo se mu gomili v predalu / gomiliti les / otroci so se gomilili v svojem kotu stiskali, gnetli
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
gónski in gônski -a -o prid. (ọ̑; ō) nanašajoč se na gon: gonske sile osebnosti / gonsko življenje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
górji -a -e prid. (ọ̑) zastar. - 1. slabši, hujši: gorjega dejanja ni mogel storiti; tako življenje je gorje od smrti
- 2. lepši: on je še gorji kot ti / njegovi konji so lepši in gorji boljši; bila je najgorje dekle; prim. gorši
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
gospôski -a -o prid. (ó) - 1. nanašajoč se na gospode ali gospodo:
- a) biti gosposkega rodu, stanu; rad zahaja v gosposko družbo
- b) to je gosposki človek; precej gosposki je; ima gosposke navade; gosposka obleka; dali so ji gosposko ime; gosposko vedenje / dela se gosposkega tudi gosposki
● star. prijazen je, čeprav nosi gosposko suknjo čeprav je gosposki človek - c) preskrbel si je gosposko službo; gosposko življenje ima udobno, lahko
- 2. nav. ekspr. dragocen, razkošen: zelo gosposko stanovanje imajo / pripravila jim je gosposko večerjo
gospôsko prisl.: nositi se, živeti (po) gosposko; (po) gosposko oblečen; gosposko ga je pogostil
gospôski -a -o sam.: poročil je gosposko; v njem je nekaj gosposkega; na gosposkem raste veliko topolov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
gostáški -a -o prid. (á) nanašajoč se na gostače: biriči so lovili gostaške in bajtarske sinove;
gostaško življenje / gostaške bajte so samevale v globačah
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
gostáštvo -a s (ȃ) v kmečkem okolju, nekdaj stanje, življenje gostačev: gostaštva je bil do grla sit
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
gostíja -e ž (ȋ) - 1. nav. ekspr. pojedina, navadno ob kakem pomembnem dogodku: ob njegovi vrnitvi so pripravili veliko gostijo; povabiti na gostijo / vso noč so plesali na njuni gostiji / redko le malo pogrebcev je prišlo na gostijo pogrebščino, sedmino
- 2. redko gostaško življenje: pravil je o svoji žalostni gostiji
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
grabíti in grábiti -im, in grábiti -im nedov. (ī á ȃ; á ȃ) - 1. z grabljami spravljati skupaj: grabiti listje, seno; nepreh. pri sosedovih grabijo
// ekspr. z rokami spravljati k sebi: sklonil se je nad dragocenosti in jih grabil z obema rokama
// ekspr. pohlepno si prisvajati dobrine: vse življenje je stiskal in grabil / tujci so grabili po naši zemlji - 2. močno, sunkovito prijemati kaj: čeljusti so grabile in drobile kamenje; grabil ga je za roko, za vrat; nervozno se je grabil za glavo / bager grabi material; s pestjo je grabila žito in ga metala kokošim / ekspr. grabil je kos za kosom in jih metal v košaro hitro jemal, pobiral
// žaga dobro grabi pri žaganju vsakokrat globoko zareže
// prizadevati si z roko priti do česa: grabil je že po kljuki, ko je potrkalo; nervozno je grabil za kozarcem / od bolečin je grabila po odeji; pren. grabila je za primerno besedo, a nobena ni bila prava - 3. ekspr. polaščati se, prevzemati: grabil ga je bes; grabi jih huda jeza, obup / brezoseb.: grabi ga, da se spotikajo obenj jezi; grabilo jo je, da bi mu vse vrnila najraje bi mu vse vrnila
- 4. pog. imeti močno, stiskajočo bolečino: v roko ga je grabil krč; brezoseb. grabi ga pri srcu
- 5. ekspr. premikati se z dolgimi koraki: dobro je grabil pot / grabil je po dve stopnici hkrati prestopal jih z enim korakom
● ekspr. to se bodo grabili za lase, ko bodo zvedeli za novo nevarnost bodo v hudih skrbeh; zna grabiti na kup kopičiti, večati si premoženje
grabèč -éča -e: grabeč sekiro za toporišče; grabeči prsti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
gradíti -ím nedov. (ī í) - 1. delati z (gradbenim) materialom, da kaj nastaja: graditi cesto, hišo, tovarno, železnico; graditi nova stanovanja; graditi iz trdnega materiala; graditi v lastni režiji; brezoseb. zdaj se veliko gradi; graditi na črno / bobri gradijo jez; liščka gradita gnezdo / telo gradi nove celice iz beljakovin; pren. graditi lepšo prihodnost; graditi socializem; graditi svoj značaj
- 2. sestavljati, tvoriti celoto iz delov: graditi ladjo; graditi stroje / graditi kitice z različno dolgimi verzi; avtor gradi stavek pregledno in smiselno / telo gradijo različni organi
- 3. redko delati pregrado, pregrajevati: otroci gradijo potoček
// deliti, ločevati: zid je gradil vrt od struge - 4. publ., v zvezi z na delati, ustvarjati kaj z upoštevanjem določenih izhodišč: graditi politiko na mednarodnem sodelovanju; ta balet gradi na bogati ljudski plesni umetnosti; graditi na veri v ustvarjalno moč množic
● ekspr. ne bom ti gradil poti ne bom te oviral pri tvojem delu, prizadevanju, hotenju; pog. na sina je veliko gradil upal je, da bo sin veliko dosegel; upal je, da mu bo sin pomagal
♦ meteor. gradi se področje visokega zračnega pritiska nastaja, se razvija
gradèč -éča -e: neutrudno delajo, gradeč tako boljše življenje; pesnik je obenem improvizator in gradeč umetnik
grajèn -êna -o: montažno grajena stanovanja; športnik atletsko grajenega telesa; pravilno, solidno grajen; grajen iz kamna; skladba je grajena na ljudski motiviki
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
greníti -ím nedov. (ī í) delati kaj manj prijetno, manj srečno: nasprotovanja mu grenijo veselje do dela;
lahkomiselnost otrok mu greni življenje;
zakaj bi si človek grenil še zadnje trenutke;
pesn. bridkost mi je grenila srce // redko povzročati, da je kdo žalosten, razočaran: krivični očitki so ga grenili
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
gréšen -šna -o prid. (ẹ́ ẹ̄) nanašajoč se na greh: grešne misli;
grešno dejanje / grešen človek / pokoril se je za svoje grešno življenje
● ekspr. vzdihovali so nad napakami in iskali grešnega kozla osebo, ki bi jo obdolžili krivde zanje; ekspr. stal je tam kot grešna duša obupan, potrt; star. imela je z njim grešno znanje izvenzakonsko spolno razmerjegréšno prisl.: grešno živeti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
grotéska -e ž (ẹ̑) lit. delo, ki na grozljivo-smešen način prikazuje resničnost, življenje: igrali so grotesko;
politična groteska / zgodba je tipična groteska // grozljivo-smešno prikazovanje resničnosti, življenja: opaziti je pisateljevo nagnjenje h groteski in bizarnosti / to je dežela protislovij in grotesk
♦ kor. ples s pretiranimi gibi in držami; muz. skladba grotesknega značaja; um. ornament, v katerem so med tanke rastlinske vitice vpletene figure
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
hajdúški -a -o prid. (ū) nanašajoč se na hajduke ali hajduštvo: hajduška četa / hajduško življenje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
háremski -a -o prid. (ā) nanašajoč se na harem: haremske žene / haremsko življenje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
hedoníst -a m (ȋ) pristaš hedonizma: nazori hedonistov / vse življenje je bil hedonist
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
helenízem -zma m (ī) - 1. obdobje v antiki po Aleksandru Velikem, za katero je značilno zlivanje grške in orientalske kulture: kulturno življenje v dobi helenizma
// miselnost, kultura starih Grkov: vpliv helenizma na renesanso - 2. lingv. element grščine v kakem drugem jeziku; grecizem: helenizmi v latinščini
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
helótski -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na helote: helotska sužnost;
helotsko življenje / helotska podrejenost
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
heterízem -zma m (ī) lahkoživo življenje, prostitucija v stari Grčiji
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
hetêrski -a -o (ȇ) pridevnik od hetera: hetersko življenje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
hilozoízem -zma m (ī) filoz. nauk grških filozofov, da je življenje lastnost materije
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
hipertenzívni -a -o prid. (ȋ) med. ki se nanaša na povišan tlak v arterijah: hipertenzivni bolnik; hipertenzivna motnja; hipertenzivno zdravilo; Tik pred iztekom njenega delavnika je nasvet, ki ga je dala, morda rešil življenje človeku, ki so ga pripeljali na urgenco zaradi hipertenzivne krize E (↑)hipertenzíja
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
hípi tudi híppy -ja [hipi] m (ȋ) zlasti v zahodnih deželah pripadnik mlajše generacije, katerega način življenja se kaže v izrazitem zanikovanju družbenih norm: družba hipijev;
sproščeno seksualno življenje hipijev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
hítanje -a s (ī) glagolnik od hitati: hitanje polen / Povsod življenje, neprestano hitanje za katerimkoli smotrom (I. Cankar) prizadevanje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
hleváriti -im nedov. (á ȃ) knjiž. opravljati hlevska dela: vse življenje je hlevaril
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
hodúlja -e ž (ú) nav. mn. palica s stopničko za stopalo kot podaljšek nog pri hoji: uporabljati hodulje;
hoditi na hoduljah;
noge ima dolge kot hodulje
● knjiž., ekspr. skozi življenje hodi na hoduljah živi vzvišen nad resničnostjo, vsakdanjostjo // slabš. bergla: hoditi s hoduljami
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
hotníštvo -a s (ȋ) knjiž. razuzdano življenje, razvrat: ugonabljati se v hotništvu // vlačugarstvo, prostitucija
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
hrbteníca -e ž (í) - 1. del telesnega ogrodja iz vretenc, ki poteka na hrbtni strani trupa: upogniti, vzravnati hrbtenico; pri padcu si je zlomil hrbtenico; kriva hrbtenica
- 2. publ., s prilastkom glavni, bistveni del česa: črna metalurgija je hrbtenica industrializacije; vzpenjača je postala hrbtenica turističnega centra / sodelavci so dali reviji trdno ideološko hrbtenico
● publ. zlomiti hrbtenico birokratizmu premagati ga; ekspr. ima prožno hrbtenico menja prepričanje v skladu z razmerami; ekspr. pomagal si je z mehko hrbtenico tako, da se je prilagodil vsaki situaciji; ekspr. življenje mu je dalo nekaj hrbtenice je povzročilo, da je postal bolj samozavesten; ekspr. bil je človek brez hrbtenice zaradi koristi je spreminjal svoje prepričanje
♦ anat. ledvena, prsna, vratna hrbtenica; navt. (ladijska) hrbtenica ladijska vez, ki je vzporedna z gredljem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
hrepenéti -ím nedov. (ẹ́ í) čutiti, imeti močno željo po čem: ljudje hrepenijo po miru, svobodi;
otrok hrepeni po materi;
hrepeneti po slavi, sreči;
goreče, močno, zelo hrepeneti;
ekspr. hrepeneti z vso dušo / vse življenje je hrepenel po tem trenutku / pesn. hrepeneti v daljavo / pren., knjiž. misli hrepenijo k svetlim ciljemhrepenèč -éča -e: hrepeneč po slavi, življenju; hrepeneče srce; prisl.: hrepeneče ga je pričakovala
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
hríbovec -vca m (ī) - 1. kdor živi v hribih ali je doma s hribov: razlike med hribovci in dolinci; popisoval je trdo življenje hribovcev
- 2. slabš. neroden, neuglajen človek: bil je pravi hribovec, še pozdravil ni
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
hrúpen -pna -o prid., hrúpnejši (ū) - 1. poln hrupa: hrupen sejemski vrvež; hrupna veselica, zabava; hrupno mesto; hrupno zborovanje / iz sobe se je zaslišal hrupen smeh; pren. hrupno velemestno življenje
// ki povzroča hrup: hrupen orkester; hrupni tiskarski stroji / hrupni otroci - 2. ki mnogo, zelo glasno govori: hrupen človek; z vsakim popitim kozarcem je bil bolj hrupen / hrupna družba
hrúpno prisl.: hrupno govoriti; vrata so se hrupno odprla; hrupno ga je pozdravil, se je smejal / v povedni rabi na trgu je bilo veselo in hrupno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
hudíman -a -o prid. (í) evfem., redko hudičev: hudimane babe / za vse življenje si bo zapomnil te hudimane kraje / ti hudimana rečhudímano prisl.: hudimano dolg; bilo je hudimano težko
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
humoréska -e ž (ẹ̑) lit. literarno delo, ki na šaljiv način prikazuje resničnost, življenje: napisati, priobčiti humoresko;
humoreske in groteske // muz. skladba šaljivega značaja: Dvořákova humoreska
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
ideál -a m (ȃ) - 1. nav. mn. plemenit, nedosegljiv ali težko dosegljiv cilj: imeti, izdati, izgubiti ideale; navduševal se je za napredne politične ideale; umreti za svoj ideal; hrepenel je po idealih bratstva in pravičnosti; družbeni, narodni, socialistični, življenjski ideali; ideal svobode / Stritarjeva disharmonija med idealom in resničnostjo
- 2. nav. ekspr., navadno v povedni rabi, navadno s prilastkom kar vsebuje določene najboljše lastnosti v najvišji meri, vzor: njegova žena je pravi ženski ideal; ideal dobrega delavca / bil je utelešen ideal humanosti; ona je bila njegov pesniški ideal
// kar kdo zelo občuduje in želi pridobiti ali posnemati: najti svoj ideal / ta človek je ideal vse mladine vzornik
// mirno življenje mu je ideal
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
idealíst -a m (ȋ) - 1. kdor se navdušuje za ideale in se ravna po njih: sanje pesnika idealista; na življenje gleda z očmi idealista; optimist in idealist / ekspr. bil je nepoboljšljiv idealist
- 2. pristaš idealizma: pobijati trditve idealistov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
idíla -e ž (ȋ) - 1. lit. lirsko-epsko delo, ki opisuje mirno, zadovoljno življenje, povezano z naravo: rad je prebiral idile / avtor pastirske, ribiške idile
- 2. nav. ekspr. mirno, zadovoljno življenje, navadno povezano z naravo: vojna je uničila idile; vaška idila; iron. hribovske idile ob petrolejki se je kmalu naveličal / sanjal je o družinski idili; preživljal je čudovito ljubezensko idilo ljubezen
// idila kmečkega življenja idiličnost - 3. navadno s prilastkom stanje v naravi, ki izraža mir, ubranost: zimska idila ob Dravi / čudovita večerna idila / idila gorskega sveta idiličnost
♦ muz. manjša, preprostejša skladba, ki deluje pomirjujoče
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
idíličen -čna -o prid. (í) nanašajoč se na idila 2, 3: idilični kraji;
idilična vaška cerkev / bil je priča idiličnemu prizoru / idilično življenje / ekspr. okrog njega je vladal idiličen mir popoln // idilični motivi / iron. ima idilične predstave o ljubezni; idilično opisovanje razmer neresnično, olepšano
♦ lit. idilični epidílično prisl.: idilično lepa pot skozi gozd
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
idiót -a m (ọ̑) - 1. med. najhujše duševno nerazvit človek: otrok je ostal idiot vse življenje
- 2. pog., slabš. omejen, neumen človek: bogve kateri idiot je to rekel; ta človek je čisto navaden idiot / kot psovka ali misliš, idiot, da se kdo meni zate
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
imenováti -újem dov. (á ȗ) - 1. dati, določiti ime: kako ga boš imenoval; otroka je imenoval Janez / imenoval ga je po očetu / ladjo so imenovali po njem / imenoval ga je lažnivec, lažnivca rekel mu je
// redko našteti (z navedbo imena): imenovati črke abecede; imenoval mu je vse rastline, ki jih je imel na vrtu - 2. reči, povedati ime koga: ni ga hotel imenovati; vse je imenoval, samo njega ne / ekspr. lahko ga kar imenuješ / pravih imen ne bom imenoval
- 3. izbrati, nameniti za kaj: kolektiv je imenoval novega zastopnika; imenoval ga je za svojega dediča; imenovati izvedenca za sodišče; za člana komisije se imenuje tudi on / predsednik se imenuje samo za dve leti
- 4. nedov., z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom izraža lastnost, označenost predmeta: kritika ga imenuje največjega sodobnega misleca; še vedno ga je imenoval prijatelja; po pravici ga imenuje začetnika / smejali so se ji in jo imenovali otročjo imeli za otročjo
● ekspr. niti imenoval ga ni nihče omenil; ekspr. imenovati stvari s pravim imenom opisovati stvari, dejstva tako, kot so v resnici, brez olepšavanja
imenováti se nedov. - 1. imeti ime: hrib pred nami se imenuje Golovec; otrok se imenuje Tomaž / ulica se imenuje po narodnem heroju
- 2. z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom izraža istost, identičnost: ta ptič se imenuje vrabec; gibanje zračnih plasti se imenuje veter; komedija, ki jo imenujemo življenje
imenován -a -o: noče biti imenovan; v komisijo je bil imenovan še en kandidat; publ. iz imenovanega kraja je prišlo veliko ljudi tega, tistega; novo imenovani načelnik novoimenovani
// pri omejitvi, negotovosti v izjavi obdobje tako imenovane [t.i.] strateške omejitve
♦ mat. imenovano število količina, ki se izrazi z mersko enoto; sam.: imenovani je hitro vstal
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
imponderabílije -lij ž mn. (í ȋ) fiz., nekdaj kar se ne da stehtati: svetlobo in toploto so prištevali k imponderabilijam // knjiž., redko nepreračunljive okoliščine, nedoločljivi vplivi: življenje je polno imponderabilij, ki se z besedami ne dajo izraziti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
imún -a -o prid. (ȗ) - 1. med., v povedni rabi odporen proti določeni okužbi: biti imun; po ozdravitvi ostane vse življenje imun / imun proti davici, škrlatinki / imun proti bolezni
- 2. knjiž. neobčutljiv, odporen: imun je za vse negativne vplive / tovarna ne more biti imuna do dogajanja na trgu ravnodušna
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
industrializírati -am nedov. in dov. (ȋ) uvajati, širiti industrijsko dejavnost na določenem področju: industrializirati deželo;
nekdaj izrazito agrarna država se naglo industrializira / gospodarsko življenje se čedalje bolj industrializira // uvajati industrijska proizvajalna sredstva v določeno gospodarsko dejavnost: industrializirati kmetijstvo, obrt / industrializirati podjetjeindustrializíran -a -o: industrializirani kraji; sodobni industrializirani svet; industrializirano gospodarstvo
♦ grad. industrializirana gradnja gradnja z večjimi, industrijsko izdelanimi deli
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
infuzórij -a m (ọ́) nav. mn., zool. praživali, ki se gibljejo z migetalkami; migetalkar: življenje infuzorijev v kaplji vode
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
instinktíven -vna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na instinkt, nagonski: čutiti instinktiven odpor do česa;
ta gib je pri njem že instinktiven;
z instinktivno kretnjo si je popravila lase;
instinktivna reakcija;
instinktivno dejanje, življenje / instinktiven igralecinstinktívno prisl.: instinktivno čutiti, dojemati; instinktivno je zakričala
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
integrácija -e ž (á) povezovanje posameznih enot, delov v večjo celoto, združevanje: težiti k integraciji;
nekateri so se zavzemali za jezikovno in kulturno integracijo jugoslovanskih narodov;
integracija evropskih držav v bloke / gospodarska integracija; politična integracija integracija posameznih držav zaradi sodelovanja na določenih področjih // odločiti se za integracijo podjetij; integracija samostojnih obratov s tovarno združitev, spojitev
● publ. integracija priseljencev v družbeno življenje vključevanje
♦ ekon. horizontalna integracija integracija podjetij na isti proizvodni stopnji; vertikalna integracija integracija podjetij na zaporednih proizvodnih stopnjah; psih. integracija osebnosti povezovanje človekovih telesnih in duševnih lastnosti, motivov v enovito celoto
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
intenzíven -vna -o prid., intenzívnejši (ȋ) - 1. ki poteka, se opravlja z veliko energijo in koncentracijo: intenziven študij; igralec je presenetil publiko s svojo prepričljivo in intenzivno igro; intenzivna oblika raziskovanja; intenzivno delo, razmišljanje / glasbeno udejstvovanje dela njegovo življenje še intenzivnejše
// ki teži po boljši izkoriščenosti in kvaliteti: intenzivna proizvodnja; intenzivno obdelovanje / intenzivno gospodarjenje z gozdovi / intenzivni nasadi, sadovnjaki - 2. knjiž., s širokim pomenskim obsegom močen, velik: njegov vpliv je zelo intenziven; intenzivna bolečina huda; intenzivno doživetje / v tem mestu je kulturno življenje zelo intenzivno / intenzivna svetloba; rdeča barva je najbolj intenzivna izrazita
♦ agr. intenzivno poljedelstvo poljedelstvo, ki vlaga veliko dela in kapitala na enoto zemljiške površine; ekon. intenzivno gospodarstvo gospodarstvo, ki v razmerju do zaposlene delovne sile uporablja veliko kapitala; med. intenzivna nega nega bolnika s povečanim, nepretrganim medicinskim nadzorom in z najpopolnejšo (možno) obliko zdravljenja; šol. intenzivni tečaj tečaj z zgoščenim, zelo hitrim učenjem; intenzivni tečaj angleščine
intenzívno prisl.: intenzivno delati, doživljati, iskati, razmišljati; intenzivno obdelana zemlja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
intenzivírati -am nedov. in dov. (ȋ) - 1. delovati na kaj tako, da poteka, se opravlja z veliko energijo in koncentracijo: intenzivirati delo, proces, študij
// težiti za boljšo izkoriščenostjo in kvaliteto: intenzivirati obdelovanje, proizvodnjo - 2. knjiž., s širokim pomenskim obsegom večati, stopnjevati: razburjanje mu je bolečine še intenziviralo / intenzivirati kulturno življenje
intenzivíran -a -o: intenziviran študij; intenzivirana proizvodnja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
íntima -e ž (ȋ) publ. - 1. človekovo osebno, čustveno življenje, doživljanje: izpovedovati svojo intimo / v tej pesmi je intima še zakrita
- 2. prijetnost, domačnost: ta kolorit daje celoti skladno intimo
♦ anat. notranja plast stene krvne žile
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
invalíd -a m (ȋ) kdor je zaradi prirojene telesne napake, posledic bolezni, poškodbe nesposoben ali le delno sposoben za delo: njen oče je invalid;
postati invalid;
priznati, spoznati koga za invalida;
težek invalid;
invalid iz prve svetovne vojne;
rehabilitacija invalidov / delovni invalid kdor se poškoduje ali zboli pri opravljanju poklicnega dela; stoodstotni invalid; vojaški invalid; pren., ekspr. njegov pisalni stroj je že cel invalid
● ekspr. taki otroci so vse življenje čustveni invalidi nesposobni, delno sposobni za čustveno življenje
♦ adm. (vojaški) mirnodobni invalid kdor se v mirnodobnem stanju poškoduje ali zboli pri opravljanju vojaških dolžnosti; (vojaški) vojni invalid kdor se v vojnem stanju poškoduje ali zboli pri opravljanju vojaških dolžnosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
ironíja -e ž (ȋ) - 1. izražanje negativnega, odklonilnega odnosa do česa, navadno z vsebinsko pozitivnimi besedami; posmehovanje, posmeh: njegovo orožje je ironija; komaj opazna ironija; sredstva ironije / njen pogled je izražal ironijo; v njegovih besedah je začutila jedko ironijo; govoriti, reči kaj z ironijo; sestavek je poln ironije / ekspr. kar sem rekel, mislim brez ironije zares, iskreno
- 2. ekspr., navadno v povedno-prislovni rabi izraža, da je kaj v nasprotju s položajem ali stanjem, v katerem se pojavlja: da mu je ravno njegov največji sovražnik rešil življenje, je prava ironija / ironija je v tem, da tako ravnodušno govori o bolezni, ki jo ima sam / z oslabljenim pomenom ironija naključja, usode
♦ lit. romantična ironija besedna figura, s katero avtor v zgodbi nagovori bralca, izrazi svoje mnenje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
iskáti íščem nedov., íščite in iščíte (á í) - 1. prizadevati si priti do česa
- a) izgubljenega, manjkajočega: izgubil je denarnico in jo je ves dan iskal; ključ je iskal po vseh predalih; vso listnico je prebrskal in iskal račun, pa ga ni našel / iskati drobiž po žepih
- b) odsotnega: ne vem več, kje naj ga iščem; iščejo ga kot šivanko zelo, intenzivno
// povejte, da se kmalu vrnem, če bi me kdo iskal spraševal po meni
// klicali in iskali so dekle po vsej hiši
- 2. s širokim pomenskim obsegom prizadevati si doseči kaj, priti do česa
- a) če osebek tega nima: iskati delo, službo, stanovanje; iskati moža, ženina / iskati gobe, maline; iskati vodo; iskati zlato / iskati dovoljenje, nasvet; publ. iskati zdravniško pomoč iti k zdravniku; pren. iskati pravico, srečo
- b) če osebku to še ni znano: iščejo ustreznejše metode; iskati drugačen, hitrejši način dela / iskati izhod iz težavnega položaja; vzroke za neuspeh bo treba iskati drugje / iskal je primerno besedo, pa je ni našel / krivca še iščejo; povzročitelja bolezni še niso odkrili, ga še iščejo
- 3. prizadevati si ugotoviti, kje kdo, kaj je
- a) s povpraševanjem, poizvedovanjem: svojce ponesrečenca so iskali po časopisih in po radiu / dolgo so iskali pravo pot / pobegle zapornike še iščejo; pren., knjiž. njegova misel jo je iskala
- b) z gledanjem: stal je pri oknu in jo iskal med množico; ozira se okrog, kot bi koga iskala / iskati na zemljevidu, v slovarju
- c) s tipanjem: v temi je iskal posteljo; zdravnik je dolgo iskal bolnikovo žilo / knjiž. njuni roki sta se iskali
- 4. navadno z glagolskim samostalnikom želeti, hoteti, pričakovati: iskati pomoč, sočutje, tolažbo pri kom / ekspr.: vedno išče prepir; kar išče, da bi se sprl
- 5. v namenilniku, v zvezi s hoditi, iti izraža nakup, prevzem: kosilo hodijo iskat v menzo; šel je iskat kruh / greva skupaj v kino, pridi me iskat pridi pome
● ekspr. iskati dlako v jajcu pretiravati v zahtevah po natančnosti; slabš. kaj spet iščeš tu? zakaj si prišel; kakšne namene imaš; ekspr. tu nimaš več kaj iskati pojdi; nisi zaželen; išče koristi želi jih imeti; ekspr. sreča te išče ne zamudi priložnosti, ki ti prinaša korist, uspeh; knjiž. otroci iščejo materi v obraz, kje je oče ji skušajo razbrati z obraza; ekspr. to je gospodar, da ga je treba z lučjo (pri belem dnevu) iskati je zelo dober, izreden; kar je iskal, to je dobil zaradi nepremišljenega, neprevidnega ravnanja je doživel kaj neprijetnega; preg. kdor išče, najde
iskáti se knjiž. prizadevati si spoznati svoje bistvo: vse življenje se je iskal, pa se ni našel / pisatelj se vsebinsko še išče
iskáje: otroci so se, kostanj iskaje, razkropili po gozdu
iščóč -a -e: nekaj časa je molčal, iščoč primernih besed
iskán -a -o - 1. deležnik od iskati: končno je zagledala iskanega otroka; našli so dolgo iskane listine
- 2. publ. po katerem je veliko povpraševanje: zelo iskani proizvodi; to so trenutno najbolj iskane cigarete; ljudje teh poklicev so precej iskana delovna sila; blago te barve je letos zelo iskano
- 3. knjiž. nenaraven, izumetničen: njegov besedni izraz je precej iskan / ekspr. iskana aktualnost jemlje romanu vrednost
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
íti grém in grèm nedov. in dov., grémo in grêmo stil. gremò, gréste in grêste stil. grestè, gredó in gredò in gréjo stil. grejò; bom šèl in pójdem itd.; pójdi pójdite tudi pojdíte, stil. ídi ídite; šèl šlà šlò tudi šló (ī ẹ́, ȅ pọ̑jdem pọ̄jdi) - 1. premikati se s korakanjem zlasti v določeno smer: ko je šel po prehodu za pešce, ga je zadel avto; žival je šla vsa razdražena proti lovcu; stražar je šel pred njim; šel je mimo, ne da bi nas pogledal; molče sta šla po cesti / za hip se je ustavil, nato pa šel dalje; gosi so šle druga za drugo; šel bi hitreje, če bi mogel / po strmini smo šli po vseh štirih / pog.: ko smo šli v klanec, je avto nenadoma obstal ko smo se peljali; ob predsednikovem avtomobilu sta šla dva motorista sta se peljala
// premikati se zlasti v določeno smer sploh: ko gre vlak skozi tunel, je treba zapreti okna; letalo je šlo hitro in visoko je letelo; pog. avto je šel osemdeset kilometrov na uro, ko se je zaletel vozil s hitrostjo; žarg. koliko gre ta avto kakšno največjo hitrost ima
// oblaki gredo čez nebo; pog. opazoval je, kako delci snovi počasi gredo na dno se usedajo; sonce že gre za goro zahaja
// tolkli so po zagozdi, da je šla globlje in globlje / kri gre od srca po vsem telesu - 2. opraviti kako pot: vsak dan gre na pokopališče; zjutraj je šel v mesto; seznanili smo se, ko smo šli v planine / vsako leto gre v kako drugo deželo potuje; tja bomo šli z letalom, vračali se bomo pa z vlakom / si že šel na Triglav si že bil na Triglavu
// pog. ta vlak gre na Jesenice bo peljal
// opraviti kako pot z določenim namenom: iti k sorodnikom na obisk; iti v bolnico na pregled; iti v gostilno h kosilu; iti v gozd po drva; iti v mesto nakupovat / iti k frizerju, zdravniku; iti k izpitu, na delo, kopanje; iti po zdravnika; v službo, šolo sta šla skupaj; iti čakat brata, pozdravit goste / iti na predavanje, prireditev; nihče ni šel na sestanek ni bil na sestanku, se ga ni udeležil
// z oslabljenim pomenom izraža dejavnost, dejanje, kot ga nakazuje dopolnilo: ni še šel k izpitu; po kosilu grem pol ure na sprehod se pol ure sprehajam; pog.: si že šel na operacijo si se že dal operirati; celo popoldne se je šel z nami igrat se je z nami igral; zjutraj bomo šli kosit, popoldne bomo pa pospravljali seno zjutraj bomo kosili; z njim je šla večkrat plesat je večkrat plesala - 3. izraža, da osebek s hojo, premikanjem napravi, da ni več ali da je na določenem mestu: čas je, da gremo od tod; ob štirih je šel z doma; živali gredo pozimi v večjo globino; šel je v sobo in se zaprl; ptice v jeseni gredo, spomladi se pa vrnejo / kot vljudnostna fraza lahko greste / pog.: žebelj ne gre iz deske se ne da izvleči; meso gre rado od kosti se rado loči; jermen je šel z jermenika padel, zdrsnil; kdaj gre vlak odpelje; zamudili ste, vlak je že šel odpeljal
// pog. šel bi k vam, če me marate priselil bi se k vam; zaposlil bi se pri vas; iz teh krajev je šlo dosti ljudi v Ameriko se je odselilo
// pog., ekspr. bolezen je zelo huda, bojimo se, da bo šel da bo umrl - 4. pog. premikajoč se pojavljati iz česa ali kje: iz dimnika gre dim; iz rane gre kri teče, se cedi; moka gre iz vreče se raztresa, se usipa
// mokrota mu je šla v čevlje prodirala, pronicala
// ajda gre iz zemlje klije
// od pečenke je šel prijeten vonj
// premikajoč se pojavljati sploh: že tri dni gre dež dežuje; po nekaterih krajih je šla toča padala
// širiti se: slab zrak gre tudi v sosednje prostore / mraz mu je šel po celem telesu; novica je šla od vasi do vasi - 5. pog. potegniti, seči: iti z roko čez čelo; šel je s pinceto globoko v rano, da bi izvlekel drobec; po tem mestu boste morali še nekajkrat iti s cunjo / iti s svedrom v notranjost zemlje vrtati; na ovinku je šel nekoliko preveč desno zavil; pri skoku je šel s telesom preveč naprej se je nagnil; pren. v svojih raziskavah ni šel tako daleč
- 6. pog. teči, delovati: mlin stoji, stope pa gredo; posluša, če ura gre; stroj je šel zelo tiho / ta avtomobil sploh ne gre je pokvarjen; ura gre točno; njegova ura gre naprej prehiteva, nazaj zaostaja
// ob praznikih pošta ne gre / ekspr. gotovo bi ji jezik šel do jutra, ko bi jo hoteli poslušati bi govorila, pripovedovala - 7. pog. biti speljan, voditi: železnica gre mimo tistega kraja; cesta gre čez hrib; daljnovod gre po dolini; na tem mestu gre reka nekoliko na desno zavije
// vrata gredo na dvorišče; stopnice gredo v klet / del kolesa, skozi katerega gre os / žile gredo od srca po vsem telesu
// segati, razprostirati se: tukaj gre kopno daleč v morje / tu je znamenje, do kod je šla voda ob poplavi - 8. z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom izraža
- a) usmerjenost v stanje, kot ga nakazuje določilo: iti v lepšo prihodnost; publ.: iti v socializem; vse je kazalo, da gre država v vojno
- b) brezoseb. bližnji nastop stanja, kot ga nakazuje določilo: šlo je na jesen in se je že nekoliko ohladilo; na poldne je šlo in vsi smo bili lačni / ura gre na enajsto kmalu bo enajst; otrok gre v deveto leto bo star devet let
// z glagolskim samostalnikom izraža - a) udeleženost pri nastopu stanja, dejanja: iti na dopust; tudi najmlajši je šel že v službo; ekspr. iti v smrt za domovino umreti; star. iti v zakon s kom poročiti se
// publ.: razložili so, zakaj so šli v revolucijo so začeli revolucijo; za to stvar država ne bo šla v vojno ne bo začela vojne
// iti v spopad s kom spopasti se
// ekspr. za to dejanje boš šel gotovo pred sodnika boš obtožen, te bodo zaprli - b) publ. da se z osebkom dogaja, kot določa samostalnik: s prevajanjem so šle lepote izvirnika v izgubo; predlog bo šel na glasovanje o njem se bo glasovalo, v obravnavo se bo obravnaval; veliko izdelkov gre v izvoz se izvaža
// postati član, pridružiti se: iti k partizanom, tabornikom; iti v partijo / pog.: iti k dimnikarjem postati dimnikar; šla je k filmu postala je filmska igralka; šel je med postopače postal je postopač; iti za poroka komu biti komu porok; šel bo za šoferja postal bo šofer
- 9. s prislovnim določilom izraža obstajanje dejanja, dogajanja, kot ga nakazuje določilo: gibanje gre v krogu; zdravljenje gre počasi; pog. vsako delo gre sprva počasi se opravlja, dela
// pog., ekspr. tiskanje knjige nikamor ne gre zelo počasi napreduje / pog.: trgovina gre dobro dobro uspeva; ekspr. ta knjiga gre se dobro prodaja
// tisti dan je šlo vse narobe / brezoseb. tako v podjetju ne bo moglo iti več dolgo v takih razmerah ne bo moglo dolgo obstajati
// s smiselnim osebkom v dajalniku ali orodniku biti, živeti v določenih gmotnih, zdravstvenih razmerah: gre mu dobro, slabo / s trgovino sedaj ne gre najbolje - 10. pog., z dajalnikom biti dostopen, razumljiv: matematika mu ne gre / otroku pisanje že gre ga že obvlada
// to delo mu ne gre ga ne mara opravljati; ga ne opravlja uspešno
// biti všeč, tekniti: meso mu gre; polenta mu ne gre - 11. izraža, da je kaj glede na obseg, količino lahko na kakem prostoru, v kaki posodi: v sobo gresta le miza in kavč; vse bo šlo v nahrbtnik, samo treba je prav zložiti; jabolka ne bodo šla v košaro / pog. v ta avto gre pet oseb avto je registriran za pet oseb
// izraža, da je kaj ustrezno- a) glede na velikost, obliko: ta ključ ne gre v ključavnico; te rokavice ne bodo šle na mojo roko / pog. os ni šla v luknjo se ni dala namestiti
- b) glede na estetske lastnosti: k tej obleki ne gredo visoki čevlji / ti barvi gresta lepo skupaj
- c) glede na kvaliteto: to gre po kakovosti v tretji razred
- 12. pog., z dajalnikom biti določen komu, pripadati: kakšen delež gre podjetju / ekspr. tebi gre hvala; za zvestobo ti gre plačilo / ekspr. slišal je, kar mu gre ošteli so ga, kot je bilo glede na njegovo vedenje, lastnosti potrebno
- 13. pog. miniti, minevati: čas mu gre počasi; tako je šel dan za dnem; leto je šlo ko blisk
- 14. pog. porabiti se, potrošiti se: denar je šel za hrano in elektriko; papir gre za knjige, za časopise pa ga primanjkuje; za kosilo je šlo več kilogramov mesa / na sto kilometrov gre deset litrov bencina / to blago je že zdavnaj šlo pošlo; sladke stvari pri hiši hitro gredo se hitro pojedo
// žarg. uničiti se, pokvariti se: na taki cesti bo guma šla; žarnica je šla je pregorela - 15. brezoseb., v zvezi z za izraža, da je kaj predmet dela, prizadevanja: kadar gre za človeka, se je treba bolj potruditi, kot pa če gre za stvari; moramo iti na sejo, ker gre za nas / za kaj je šlo v predavanju kaj se je obravnavalo
// gre za to, da bo vsak človek čimbolj svoboden / ekspr. šlo je za življenje in smrt naroda narod je bil v nevarnosti, da bi bil čisto uničen
// pog., s smiselnim osebkom v dajalniku prizadevati se, truditi se: gre mu za čast; njemu gre za človeka; nižje pog. gre se mu za to, da bi bilo vse prav gre
// izraža istost, opredelitev: tu ne gre za nesrečo, pač pa za prekršek; v tem primeru gre za zanemarjanje službene dolžnosti - 16. brezoseb., z nedoločnikom ali odvisnim stavkom izraža nedopustnost česa: (to) ne gre, da bi jaz samo delal, ti pa užival; po mojem ne gre dvomiti o tem; tega ne gre podcenjevati
// z glavnim stavkom moči, zmoči: naloga je sicer težka, vendar upamo, da bo kako šlo; poskušal je vstati, pa ni šlo / (to) ne bo šlo, pa če si še tako prizadevate tega ne boste mogli napraviti
// pog., z nedoločnikom poudarja dejanje, ki ga izraža nedoločnik: vse stori zate, kar more, ti mu greš pa nagajati; kaj si se šel tako neumno zlagati / s teboj se ne grem prepirati se nočem
// no, ona pa gre in se poroči
● pog., ekspr. opazil je, da je denarnica šla da je ukradena; ekspr. prišlo je vse, kar leze in gre veliko ljudi; pog. kako že gre tista pesem se glasi; ekspr. stvari gredo svojo pot se razvijajo, potekajo normalno, mirno; ekspr. priznati komu mesto, ki mu gre pravilno, ustrezno koga oceniti, ovrednotiti; pog. staviti grem, da bo spet zamudil stavim; knjiž. iti stvarem do jedra popolnoma jih spoznati; pog. plašč mi gre do kolen sega; ekspr. iti do zadnjih mej storiti vse, kar se da, ne glede na težave, posledice; jok jim ni šel več tako do živega jih ni več motil, spravljal v nejevoljo; ekspr. molče so šli mimo dogodka niso mu posvetili nobene pozornosti; iti brez dote od hiše ne dobiti dote pri odhodu od doma za stalno; ekspr. delo mu gre hitro od rok hitro dela; iti molče preko česa ne reagirati na kaj, zlasti z besedami; iti komu s poti umakniti se mu; pog. pojdi mi z luči umakni se, ker mi s svojim telesom zaslanjaš svetlobo; ekspr. z njim gre h koncu, kraju umrl bo; pog., ekspr. vse je šlo k hudiču je propadlo; pog. šel je čez to tega ni upošteval; gre mu na bolje zdravstveno stanje se mu izboljšuje; pog. ladja je šla na dno se je potopila; pog. kozarec je šel na drobno se je zdrobil; klada je šla na dvoje se je razklala; pog., ekspr. iti na jetra, živce dražiti, povzročati nejevoljo; ekspr. na jok mi gre, ko vidim tako nesrečo zelo sem prizadet; ekspr. iti (komu) na led dati se prevarati, ukaniti; ekspr. iti (komu) na limanice dati se prevarati, ukaniti; ekspr. iti na magistrat v Ljubljani poročiti se; žarg., rib. ribe gredo najbolj na muho ribe najrajši zgrabijo za trnek z umetno muho; ekspr. zdaj bo šlo na nož stvar se bo obravnavala nepopustljivo ostro; ekspr. gre mu na otročje postaja otročji; pog. na roke jim gre dela zanje tako, kot želijo; pomaga jim; evfem. iti na stran nastran; evfem. šel je na drugi svet umrl je; publ. mladina je šla na ulice je javno manifestirala, demonstrirala; ekspr. iti na matični urad poročiti se; nižje pog., ekspr. šel je po gobe umrl je; ekspr. tat je šel pod ključ zaprli so ga v ječo; evfem. zelo je bolan, vse gre podenj malo in veliko potrebo opravlja v posteljo; ekspr. iti pod nož dati se operirati; star. iti pred oltar poročiti se; pog. ne vem, če bo šel ta spis skozi cenzuro če ga bo cenzura odobrila; ekspr. to piskanje mi gre skozi ušesa neprijetno deluje name; solata gre v cvet poganja steblo s cveti; pog. knjiga gre v denar proda se dosti izvodov knjige; ekspr. iti v krtovo deželo umreti; iti v ekstrem zelo pretiravati v kaki stvari; novica mu ni šla v glavo ni mogel verjeti, da je resnična; pog. poštevanka mu ne gre v glavo ne more si je zapomniti; ekspr. kupčija mu gre v klasje mu uspeva, se uspešno končuje; pšenica gre v klasje poganja klasje; ekspr. šli so v korak, v koraku premikali so se s hitrostjo navadne hoje; ekspr. iti v korak s časom prilagajati se razmeram; biti napreden; evfem. mož gre že v leta se stara; ekspr. škoda gre že v milijone je zelo velika; šalj. pijača mu je šla v noge tako je vinjen, da zelo težko hodi; ekspr. to mu je šlo v nos peklo ga je v nosu; čutil se je užaljenega, prizadetega; nižje pog. v kateri razred greš kateri razred obiskuješ; ekspr. iti v Rim roditi; ekspr. stvar gre iz rok v roke hitro menja uporabnika, lastnika; ekspr. iti vase razmišljati o svojih duševnih stvareh, značaju, morali, etiki; ekspr. to gre v mojo škodo pri tem imam škodo jaz; iti v vas h komu v kmečkem okolju obiskati koga, iti na obisk h komu; ekspr. gremo v zimo zima se približuje; ekspr. tovarna je šla v zrak tovarno je uničila eksplozija; zastar. njegova hči je šla za nekega generala se je poročila z nekim generalom; pog. med vojno ji je šlo za glavo bila je v nevarnosti, da jo usmrtijo; ekspr. vse je šlo za med zelo lahko, zelo dobro se je prodalo; ekspr. za nohte nam gre znašli smo se v težkem položaju; žarg., šol. samostalnik roka gre po tipu gora se sklanja; iti s časom prilagajati se razmeram; biti napreden; iti z modo oblačiti se po najnovejši modi; evfem. šla je z njim (spat) spolno je občevala z njim; evfem. vse gre z njim ukrade, kar se da; pog. z očmi je šel po vseh zbranih pogledal je vse zbrane; ekspr. iti za delom iskati delo; šalj. kam pa greš? Za nosom izraža izogibanje odgovoru, zavrnitev; pog. šla je za njegovim očesom pogledala je v isto smer kot on; iti za pogrebom udeležiti se pogrebnega sprevoda, obreda; pog. mleko gre čez kipi in gre čez rob; pog. spet gre nekaj dol rosi, malo dežuje, malo sneži; pog. noht je šel dol je odpadel; pog. sonce gre dol zahaja, gor vzhaja; pa pojdi, če (že) ne gre drugače če misliš, da moraš oditi; star. po božiču gre dan gor postaja daljši; nižje pog. sladkor bo šel gor se bo podražil; žarg., šol. iti naprej obravnavati novo snov; izdelati razred in biti sposoben za prestop v višji razred; evfem. šlo je naprej imela je spontani splav; pog. šla bosta narazen razvezala se bosta; ekspr. pri hiši je takrat začelo iti navzdol družina, rodbina je začela gospodarsko, moralno, zdravstveno propadati; pog. s fantom gre navzdol moralno, zdravstveno postaja čedalje slabši; pog. iti z glasom navzdol začeti govoriti, peti z nižjim, navzgor začeti govoriti, peti z višjim glasom; pog. ko smo šli nazaj, smo ga spet srečali ko smo se vračali; star. mrzla jesen noter gre se približuje; star. po bliskovo mu gre sablja zamahuje s sabljo; iron. v tovarni je šlo vse preveč po domače ni bilo prave delovne discipline in odgovornosti; pog. lasje so mi šli pokonci, ko sem to poslušal občutil sem grozo, odpor; zgražal sem se; ekspr. s svojimi zahtevami gre predaleč preveč zahteva; star. glava mu bo šla proč obglavljen bo; pog. kolo rado gre se rado vrti, teče; pog. blago je šlo skupaj se je skrčilo, uskočilo; iron. ej, dragec, tako pa ne bo šlo izraža opozorilo, svarilo; ekspr. tesno mi gre za čas, s časom imam zelo malo časa (za kaj); ekspr. trda mi gre za denar primanjkuje mi denarja; žarg., igr. igralec je šel ven z adutom, s kraljem dal, položil adut, kralja, ko je bil na vrsti; ekspr. prvi dobiček ne gre v mošnjiček začetni (materialni) uspeh navadno ni zanesljiv, trajen; v tretje gre rado
♦ ekon. prispevki gredo v breme proračuna se plačujejo iz proračuna; voj. iti v strelcih premikati se drug ob drugem korakoma ali v teku z ročnim orožjem, pripravljenim za streljanje
íti se opravljati kako igro- a) z namenilnikom: iti se igrat, kartat / iti se kosat, metat
- b) s tožilnikom: iti se slepe miši, ravbarje in žandarje, šah, ti loviš / šli so se različne igre
// ekspr. izraža negativno stališče do dejavnosti, kot jo nakazuje določilo: gredo se umetnost / iti se znanstvenika / kaj se pa greste kaj delate, počenjate
// pri nas se kar naprej nekaj gremo
● ekspr. iti se mance ne govoriti, ne ravnati odkrito; ekspr. zdaj se ne bova šla slepih miši govorila, ravnala bova odkrito; pog. ne gre se mi še domov ne da se mi še iti domov
gredé: domov grede je prepeval; tvoje rože sem mimo grede občudoval; nazaj grede smo gazili po debelem snegu; knjiž. grede po gozdu, je zagledal srno
gredóč -a -e: gredoč po cesti je žvižgal; ogovarjali so mimo gredoče ljudi; sam.: zavpil je za gredočim
idóč -a -e: star. idoč skozi gozd, je premišljeval o vsem mogočem; dobro idoča obrt; sam.: na idoče se ni ozirala; prim. grede, gredoč, mimogrede, mimoidoči, pojdi, pojdoč
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
izgubíti -ím tudi zgubíti -ím dov., izgúbil tudi zgúbil (ī í) - 1. nehote, nepričakovano priti v položaj, ko se ne ve, kje določena stvar je: izgubiti denarnico, dokumente, uro; rokopis se je izgubil / ekspr. pri tebi se vse izgubi / izgubiti sled v snegu; pren., ekspr. izgubil sem ključ do njenega srca
- 2. priti v položaj, ko kdo koga nima več, navadno zaradi njegove smrti: izgubiti brata, svojce v vojni; že v mladosti je izgubil starše so mu umrli
// v šestem mesecu nosečnosti je izgubila otroka je imela splav
// knjiž. z njegovo smrtjo smo izgubili najboljšega prijatelja / v osmrtnicah izgubili smo našo dobro mamo - 3. s širokim pomenskim obsegom postati revnejši, siromašnejši
- a) za kako stvar: izgubiti dlako, lase; izgubiti imetje; država je izgubila z vojno precej ozemlja / četa je izgubila v napadu pet borcev; krave so izgubile mleko; studenec izgubi poleti vodo presahne
// zaradi objave tega članka je list izgubil precej naročnikov - b) za kako lastnost: izgubiti barvo, lesk, vonj; izgubiti ceno, čast, ugled, vrednost; jed je zaradi dolgotrajnega kuhanja izgubila okus; igra je izgubila privlačnost, neprav. na privlačnosti / izgubiti pogum, veselje do dela; sčasoma je izgubil strah pred javnim nastopanjem; izgubili so upanje, da bi ponesrečence še rešili / beseda je izgubila izvirni pomen; sonce je že izgubilo moč
- c) za kak telesni organ ali njegovo delovanje: izgubiti nogo, roko; izgubiti spomin / bolnik je izgubil veliko krvi / izgubil je ravnotežje in padel; izgubiti sposobnost orientacije / publ.: izgubiti oči, vid oslepeti; izgubiti sluh oglušeti; izgubiti zavest omedleti; izgubiti življenje v prometni nesreči umreti
- č) za kaj, s čimer kdo razpolaga: izgubiti čas s čakanjem; s tem delom sem izgubil celo leto / zaradi prestopka je izgubil vozniško dovoljenje / izgubiti državljanstvo, volilno pravico; izgubiti oblast / izgubiti čin
// s prislovom postati manj vreden, manj popoln: nova izdaja knjige je zaradi izpuščenih skic in slik precej izgubila
// ne biti več deležen kakega stanja: izgubiti mir, prostost, svobodo
- 4. z oslabljenim pomenom z neuspehom končati določen proces, v katerem nastopata navadno dve nasprotni strani: izgubiti bitko, igro, stavo, vojno / elipt. izgubil si! Pet litrov boš plačal izgubil si stavo
- 5. redko imeti izgubo, škodo: pri prodaji je izgubil dva milijona dinarjev
● ekspr. za fantom se je izgubila vsaka sled nihče ne ve, kje je; ekspr. glej, da ne boš izgubil glave da boš ostal priseben; ekspr. kaj si jezik izgubil, da ne odgovoriš zakaj ne odgovoriš; žarg. učenec je izgubil leto ni izdelal (v šoli); ekspr. izgubiti oblast nad seboj ne moči se obvladati; ekspr. zaboga, ali si pamet izgubil zakaj govoriš, ravnaš tako neumno; ekspr. izgubiti srce zaljubiti se; ekspr. izgubiti tla pod nogami ne biti več prepričan o pravilnosti svojega ravnanja; imeti ogrožen (družbeni) položaj; ekspr. niti trenutka ne smemo izgubiti takoj moramo ukrepati; žarg. letalo je izgubilo višino leteč se je hitro približalo zemlji; ekspr. izgubiti živce razburiti se; ekspr. drug drugega smo izgubili iz oči se nismo videli; ekspr. popolnoma ga je izgubil iz spomina se ga ne more spomniti; publ. vzgoje ne smemo izgubiti iz vida prezreti, zanemariti; publ. izgubiti skrb za delavce izpred oči ne skrbeti zanje, pozabiti nanje; ekspr. v mojih očeh si vse izgubil ne cenim, ne spoštujem te več; preg. kjer nič ni, še cesar pravico izgubi
♦ šport. izgubiti plošček, žogo dopustiti, da pride plošček, žoga k nasprotnemu moštvu
izgubíti se tudi zgubíti se - 1. priti v položaj, v katerem osebek ne ve, kje natančno je in kam mora iti: izgubiti se v gozdu, temi; sam bi se v neznanem mestu izgubil / izgubil se je otrok, star pet let; pren. nekaj časa je sledil misli, potem se je pa izgubil
// nav. ekspr., s prislovnim določilom ne moči priti do ustrezne rešitve zaradi čezmernega, pretiranega ukvarjanja s čim: avtor se je izgubil v obsežnem gradivu; izgubiti se v malenkostih, podrobnostih - 2. ekspr. začeti živeti v nasprotju z vrednotami, priznanimi v določeni družbi: sin se je čisto izgubil; zdaj je že tako trden in značajen, da se ne bo izgubil / za fanta se ni treba bati, da bi se izgubil v življenju
- 3. s prislovnim določilom z oddaljevanjem postati
- a) neviden: avtomobil se je izgubil za ovinkom; možje so se izgubili med drevjem; pren. osnovna misel referata se je v množici podatkov izgubila
- b) neslišen: njegov klic se je izgubil v daljavi / koraki so se izgubili v noč
// knjiž. preiti v kaj drugega: breg se je polagoma izgubil v ravnino; govorjenje se je izgubilo v banalnost
- 4. ekspr. počasi, skoraj neopazno oditi: gostje so se drug za drugim izgubili; kmalu po vojni se je izgubil iz naših krajev; izgubil se je pri zadnjih vratih; izgubil se je brez sledu / kot ukaz: izgubi se; da se mi pri priči izgubiš
- 5. prenehati biti, obstajati: spomin nanj se je kmalu izgubil
// z zmanjšanjem rabe, uporabe prenehati biti, obstajati: stari običaji so se izgubili - 6. redko izgubiti zavest, omedleti: bolnik se je za kratek čas zavedel, potem se je pa spet izgubil
● ekspr. le malokdo se izgubi v naše kraje pride; ekspr. v očetovi obleki se je kar izgubil bila mu je preširoka, prevelika; ekspr. izgubiti se v spominih intenzivno premišljati o njih
izgubívši tudi zgubívši zastar.: izgubivši bitko, so se umaknili
izgubljèn tudi zgubljèn -êna -o - 1. deležnik od izgubiti: izgubljen čas; izgubljen denar; kakor izgubljen je taval po mestu / zadela ga je izgubljena krogla krogla, za katero se ne ve, od kod, zakaj je bila izstreljena
// izgubljena vera
● ekspr. če nas zanese v tok, smo izgubljeni se ne bomo rešili; preg. kakor dobljeno, tako izgubljeno
♦ rel. izgubljeni raj; izgubljeni sin - 2. ekspr. ki ne ve, kako (se) ravnati: brez nje je (čisto) izgubljen / gledal je za njo z izgubljenim pogledom; prisl.: izgubljeno se smejati; sam.: po prijateljevi smrti se čuti izgubljenega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
izíti -ídem dov., izšèl izšlà izšlò tudi izšló (í) - 1. pojaviti se v tiskani obliki: delo je izšlo pri Cankarjevi založbi; učbeniki izidejo še pred začetkom leta / v čast svetovnega prvenstva so izšle tri znamke / žarg., tisk. jutri izidemo na osmih straneh časopis bo imel, obsegal osem strani
// biti objavljen: najboljše pesmi so izšle v almanahu; recenzija filma je izšla v dnevniku - 2. imeti osnovo, izhodišče: ti umetniki so izšli iz impresionizma / iz te družine je izšlo precej izobražencev; vse življenje je posvetil narodu, iz katerega je izšel / iz njegove šole je izšlo veliko dobrih igralcev / publ. iniciativa za to naj bi izšla od gospodarskih organizacij iniciativo naj bi dale gospodarske organizacije
- 3. zastar. iti ven, oditi: obrnil se je proti durim in izšel; namignil mu je, naj izide
- 4. zastar. vziti: luna, sonce izide
● publ. iz boja so izšli živi v boju so ostali živi; publ. iz borbe je izšel kot zmagovalec je zmagal; publ. partizanska vojska je izšla iz ofenzive moralno in organizacijsko močnejša je postala moralno in organizacijsko močnejša
izíti se - 1. mat. končati se brez ostanka: deljenje se izide / račun se je izšel brez ostanka
- 2. s prislovnim določilom izraža izid dejanja, kot ga nakazuje določilo: stvar se je dobro izšla; vse se je po sreči izšlo; brezoseb. izšlo se je, kakor je hotel
izšèl -šlà -ò: lani izšle knjige; poročilo o izšlih delih
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
izklesáti -kléšem tudi sklesáti skléšem dov., izklêši izklešíte tudi sklêši sklešíte; izklêsal tudi sklêsal (á ẹ́) - 1. s klesanjem narediti, izoblikovati: izklesati črke, kip; izklesati iz enega kosa / izklesati glavo v marmor / v stoletjih si je voda izklesala predor; pren. življenje je izklesalo njeno notranjo podobo
- 2. knjiž. dati čemu bolj izdelano podobo: izklesati jezik; poglede, ki jih je avtor v referatu nakazal, je v knjigi izklesal
izklesán tudi sklesán -a -o: izbran in izklesan jezik; v obliki kvadra izklesan kamen; izklesan obraz; izklesana osebnost; fino izklesane poteze
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
izkljúčiti -im dov. (ú ȗ) - 1. prekiniti (s stikalom) električni tok in s tem ustaviti delovanje česa: izključiti gramofon, radio, električni štedilnik; izključiti motor; likalnik se avtomatično izključi; stroj se izključi s pritiskom na gumb / izključiti električni tok
- 2. napraviti, da kdo ni več član kake organizacije, skupnosti, društva: na zadnjem sestanku so izključili več članov; izključiti iz stranke; zaradi neprimernega vedenja so ga izključili iz šole / med tekmo so izključili tri igralce / izključili so ga iz svoje druščine
// preprečiti komu udeležbo, navzočnost: zaradi nezanesljivosti so ga izključili od skrivnih posvetov; izključiti pričo z razprave
♦ jur. javnost naj se izključi od obravnave - 3. ne upoštevati, ne obravnavati v kaki celoti: to obdobje, področje je izključil iz obravnave; pri presojanju tega dejstva je izključil vsak svetovni nazor
- 4. ne biti možen hkrati s čim drugim v kaki celoti: tak način dela izključuje napake
// ekspr., z nikalnico priznati za možno: v predavanju nisem izključil, da je bilo takrat že življenje na zemlji / ni izključil možnosti, da ima predsednikov odstop politično ozadje
● ekspr. izključil je vsako možnost okužbe ravnal je tako, da okužba ni bila mogoča; izjavil je, da okužba ni (bila) mogoča
izkljúčen -a -o - 1. deležnik od izključiti: izključeni igralci; leteti z izključenim motorjem; radio je izključen; zaradi nedelavnosti je bil izključen; vsaka pomota je izključena; ni izključeno, da bom šel na izlet
♦ jur. biti izključen od dedovanja iz zakonskih razlogov ne moči dedovati - 2. ekspr., v povedno-prislovni rabi izraža močno zanikanje: izključeno je, da bi prišel še danes; izključeno je, da bi naši igralci zmagali / elipt. izključeno, da bi prišel že danes / kot vzklik »ali bo izdelal?« »Izključeno«
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
izmózgati -am dov. (ọ̑) ekspr. - 1. izčrpati, oslabiti: neprestano delo jo je izmozgalo; razvratno življenje mu je izmozgalo moči / izmozgati zemljo
- 2. izrabiti, izkoristiti: tak oderuh te bo že izmozgal
- 3. z vztrajnim, vsiljivim prigovarjanjem priti do česa: bo že izmozgal denar iz vas
izmózgan -a -o: izmozgan obraz; bil je ves izmozgan; od vojne izmozgana dežela
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
izoblikováti -újem tudi zoblikováti -újem dov. (á ȗ) - 1. dati čemu dokončno obliko: izoblikovati glavo kipa / izoblikovati načrt; metode dela so se že izoblikovale / izoblikovati lastno mnenje; njegov značaj se je že popolnoma izoblikoval; izoblikovati si svetovni nazor
- 2. dati čemu določeno obliko: ledenik je svojsko izoblikoval dolino; izoblikovati klobuk po modi
// dati čemu bistvene značilnosti: izoblikovati demokratične družbene odnose; v tem času se je država izoblikovala; izoblikovati se kot narod
// narediti, ustvariti: izoblikovati iz besed stavke / igralka je izoblikovala vrsto značajev - 3. povzročiti nastanek, razvoj česa: premikanje v vodi je ribam izoblikovalo hrbtenico
- 4. z vzgojo povzročiti pozitiven razvoj osebnosti: šola izoblikuje mlade ljudi; življenje ga je izoblikovalo / izoblikovati osebnost; izoblikovati v človeku socialno zavest
izoblikováti se tudi zoblikováti se z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom, v zvezi z v izraža, da osebek dobi vsebino, obliko, kot jo določa določilo: zgornja plast kože se je izoblikovala v luske / misel se je izoblikovala v trden sklep
izoblikován tudi zoblikován -a -o: izoblikovan kip; izoblikovan značaj; izoblikovana država
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
izpodnêsti -nêsem in spodnêsti -nêsem dov., izpodnésel izpodnêsla in spodnésel spodnêsla; izpodnesèn tudi izpodnešèn in spodnesèn tudi spodnešèn (é) - 1. s potegom, sunkom odstraniti izpod česa: izpodnesti desko; izpodnesti podstavek / izpodnesel mu je oporo, na katero se je naslanjal
// v zvezi s stol s hitrim potegom, sunkom odstraniti stol izpod sedečega, da ta lahko pade: izpodnesli so mu stol - 2. s silo, močjo preprečiti normalno premikanje nog: val jih je izpodnesel; voda mu je izpodnesla noge / brezoseb. na poledeneli cesti ga je izpodneslo / pri prehitevanju je motoristu izpodneslo zadnje kolo
// v zvezi z noga s podstavitvijo noge povzročiti, da se kdo spotakne, pade: izpodnesel mu je nogo; padel je, kakor bi mu kdo izpodnesel noge - 3. s trajnim, hitrim tokom odstraniti: voda je izpodnesla breg
- 4. ekspr. preprečiti obstoj, delovanje: izpodnesti svojega tekmeca / na vse načine so se trudili, da bi izpodnesli vstajo
● žarg. partizani so enega izpodnesli, drugi pa je zbežal ustrelili; ekspr. hipotezo bo treba podpreti ali pa izpodnesti zanikati, ovreči; ekspr. izpodnesli so mu stolček povzročili so, da ni več na vodilnem mestu, položaju; ekspr. izpodnesti komu tla povzročiti, da ima ogrožen (družbeni) položaj; povzročiti, da ni več prepričan o pravilnosti svojega ravnanja; ekspr. vse življenje je bil pošten, zdaj pa ga je izpodneslo je naredil moralni prekršek
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
izráziti -im dov. (á ȃ) - 1. z besedami, kretnjami posredovati drugim svoje misli, čustva, razpoloženja: izraziti mnenje, pomisleke; burno izraziti svoja čustva; javno, pismeno izraziti svoje zahteve; izraziti kaj z besedami, kretnjami, mimiko; izraziti soglasje z gibom glave; preprosta ljudstva izražajo svoje razpoloženje zlasti s petjem in plesom / izraziti s slikarskimi sredstvi
♦ lingv. izraziti začudenje z medmetom - 2. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: izraziti dvom o rešitvi krize; izraziti komu hvalo, občudovanje, zahvalo; izrazil je obžalovanje, ker ni mogel priti obžaloval je; izraziti sožalje svojcem umrlega; udeleženci simpozija so izrazili željo, da bi se še kdaj srečali / veleposlanik je izrazil prepričanje, da bo spor rešen po mirni poti; vlada je izrazila zaskrbljenost nad položajem v svetu / izraziti vdanost predsedniku
● publ. večina volivcev mu je izrazila zaupanje je glasovala zanj - 3. prikazati, podati z določenimi znaki, enotami: število 6 lahko izrazimo v obliki 2 x 3; izraziti vrednost blaga v dolarjih; izraziti s kemijsko formulo / to lahko izrazimo tudi matematično
izráziti se - 1. uporabiti jezik za podajanje, posredovanje misli, čustev: otrok se še ne zna izraziti; izbrano, jasno, pravilno se izraziti; slabo si se izrazil
// publ., navadno s prislovom povedati svoje mnenje: lepo, ugodno se je izrazil o pevcu; o prireditvi se je večina pohvalno izrazila / časopisi so se pohvalno izrazili o gostovanju ansambla
// ekspr., z oslabljenim pomenom, v zvezi z da, če izraža vljudno omejevanje povedanega: če se smem tako izraziti, takega igralca ne bo več kmalu / da se prav izrazim, meni ni za to čast - 2. pojaviti se kot zunanja podoba, znamenje človekovega razpoloženja, čustvovanja: v očeh se mu je izrazila groza, žalost / nezadovoljstvo se je izrazilo v demonstracijah
// pojaviti se kot zunanja podoba, znamenje česa sploh: v romanu se je izrazil njegov domovinski čut; v umetnosti se je izrazilo življenje dobe / v narodnoosvobodilni vojni se je izrazila želja po svobodi - 3. publ. izreči se, izjaviti: večina se je izrazila za predlaganega kandidata; izraziti se proti takemu načinu dela
izrážen -a -o: javno izražen odnos do česa; z besedami izražena misel; izražena prošnja, zahteva; s kemijskimi simboli izražena sestava spojine; dolžina je izražena v metrih; to je premalo določno izraženo; izraženo v odstotkih
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
izrojênost -i ž (é) lastnost izrojenega: telesna izrojenost / tako življenje pelje v izrojenost in moralno propadanje / pisatelj razgalja različne izrojenosti v družbi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
izruváti -rújem tudi izrúvati -am dov., izruvál tudi izrúval (á ú; ū) - 1. s silo spraviti iz česa, navadno iz zemlje: vihar je izruval drevje; izruvati železni drog iz zida; pren., ekspr. izruvati ljubezen iz srca; izruvati zlo s koreninami vred
- 2. z vlečenjem, potegovanjem spraviti kaj iz snovi, v kateri tiči; izpuliti: izruvati las, zob; izruvati plevel, repo
// redko z vlečenjem, potegovanjem spraviti kaj iz česa sploh: izruval mu je palico iz rok
● redko življenje v mestu ga je izruvalo izkoreninilo
izruván tudi izrúvan -a -o: izruvan kos železa; izruvan iz domačega okolja; izruvano drevo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
izrváti -rújem dov., izrvál (á ú) izruvati: veter je izrval drevje / izrvati zob / življenje v tujini ga je izrvalo izkoreninilo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
izsánjati -am dov. (á) knjiž. ustvariti v sanjah, mislih: izsanjati srečo;
izsanjal si je bodoče življenje / palače, ki so jih nekoč izsanjali, so polne lepote so si jih zamislili // z notranjim predmetom izsanjati sanje o srečiizsánjati se prenehati sanjati se: sanjalo se mu bo, dokler se mu ne bo izsanjalo
izsánjan -a -o: izsanjan svet; izsanjana dežela; izsanjana podoba življenja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
izséljenski -a -o prid. (ẹ́) nanašajoč se na izseljence: izseljenski časopis;
izseljensko društvo / roman prikazuje izseljensko življenje / obravnavati izseljenska vprašanja / Slovenska izseljenska matica
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
izsélnik -a m (ẹ̑) zastar. izseljenec: življenje izselnikov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
iztêči -têčem tudi stêči stêčem dov., iztêci iztecíte tudi stêci stecíte; iztékel iztêkla tudi stékel stêkla (é) tekoč priti iz česa: sok, tekočina izteče;
vino je izteklo iz soda;
voda je iztekla skozi razpoko / vsa kri mu je iztekla / plini iztečejo iz pihalne ceviiztêči se tudi stêči se - 1. prenehati trajati: dopust se je že iztekel; pogovor se je iztekel; rok za prijavo se je iztekel; zastar. leto je hitro izteklo / v osmrtnicah izteklo se je življenje naši dobri mami / knjiž. v zadnjem delu se iztečejo usode oseb, ki so jim bralci sledili v prejšnjih knjigah se zaključijo
// prenehati biti veljaven: pogodba, pooblastilo se izteče, neustalj. izteče - 2. s prislovnim določilom ne segati, razprostirati se čez določeno mejo; končati se: cesta se je iztekla pod gradom
- 3. s prislovnim določilom imeti izid, rezultat, kot ga izraža določilo: poskus se je iztekel, kakor so pričakovali; vsi so čakali, kako se bo tekma iztekla; stvar se je dobro, slabo, srečno, ugodno iztekla; tožba se je iztekla v njeno škodo; vesel sem, da se je tako izteklo
- 4. navadno v zvezi z ura prenehati teči, iti, ker ni več energije od navitja: ura se je iztekla / filmski trak se je iztekel ga ni več
● ekspr. oči naj ji iztečejo oslepi naj; vznes. njegove ure so se iztekle umrl je
♦ mat. deljenje se izteče se izide; med. oko mu je izteklo zaradi predrtega zrkla je iztekla zrklovina
iztékel -têkla -o tudi stékel stêkla -o: iztekle oči
iztečèn tudi stečèn -êna -o: iztečena ura; prim. steči
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
iztegováti -újem in stegováti -újem nedov. (á ȗ) - 1. spravljati v položaj, ko sosednji deli med seboj ne tvorijo kota: iztegovati nogo v kolenu; iztegovati prste, roko / ptica izteguje perutnice
// s prislovnim določilom dajati, imeti v takem položaju v določeni smeri: slepec je hodil počasi in iztegoval roke predse / ekspr.: drevesa iztegujejo veje na pot; iz doline se iztegujejo stranske dolinice - 2. delati, povzročati, da pride kaj v čim večjo, največjo dolžino: iztegoval je vrat, da bi videl čez druge; mišice se krčijo in iztegujejo / vol je iztegoval hrapavi jezik / ekspr. samo leži in se izteguje po postelji se preteguje
// s predlogom, v zvezi iztegovati roko, roke z iztegovanjem roke, rok- a) prizadevati si doseči, prijeti kaj: iztegoval je roke proti njemu, da bi ga dosegel in dvignil; iztegovati roko po kozarcu
- b) izražati željo po čem: otrok izteguje roke k materi; iztegovala je roke za njim in jokala
● nizko ko se bo izvedelo, bodo ljudje spet iztegovali jezike opravljali, obrekovali; evfem. iztegovati prste po tujem imetju krasti; ekspr. vse življenje je služil, na starost pa izteguje roko berači; ekspr. kar naprej izteguje vrat, odkod bo kdo prišel radovedno gleda, opazuje
iztegujóč in stegujóč -a -e: iztegujoč roke, mu je tekel naproti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
iztékati -am tudi stékati -am nedov. (ẹ̑) tekoč prihajati iz česa: tekočina, vino izteka / iz rane mu izteka kri / zrak izteka iz ventilatorjaiztékati se tudi stékati se - 1. približevati se koncu trajanja: dopust se izteka; rok za prijavo se izteka / ekspr. čutil je, da se mu življenje izteka / knjiž. pred gledalci se iztekajo posamezne usode ljudi zaključujejo
- 2. izlivati se: reka se izteka v morje
// s prislovnim določilom prehajati v kaj drugega: predmestne ceste se iztekajo v polje; ulica se izteka na glavni trg / rokav se plosko izteka v žep - 3. navadno v zvezi z ura približevati se koncu teka, tečenja, ker kmalu ne bo več energije od navitja: ura se izteka, treba jo bo naviti
● vznes. njegove ure se iztekajo kmalu bo umrl
iztekajóč tudi stekajóč -a -e: iztekajoča voda; iztekajoče se leto; prim. stekati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
izučíti -ím dov., izúčil (ī í) - 1. usposobiti koga za opravljanje določenega poklica, zlasti fizičnega: sina je izučil svoje obrti; izučiti koga za kovača / izučiti psa za lov
- 2. omogočiti komu, da se tako usposobi: s skromno plačo ga je izučil
- 3. ekspr. povzročiti, da kdo postane bolj preudaren: izkušnja, nesreča človeka izuči; to bo fanta izučilo; življenje jo je izučilo; brezoseb. izučilo ga je
- 4. zastar. naučiti, navaditi: v šoli so ga marsičesa izučili; jezika se je izučil iz knjig
- 5. zastar. raziskati, preštudirati: izučiti starinske listine
izučíti se usposobiti se za opravljanje določenega poklica, zlasti fizičnega: izučiti se aranžerstva; izučiti se za kovača, mehanika, šiviljo; izučil se je pri znanem mojstru; izučiti se v poklicu staršev / fant se je že izučil
izučèn -êna -o: izučen čevljar, mizar; izučena šivilja; za noben poklic ni izučena
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
izvíren -rna -o prid., izvírnejši (ȋ) - 1. ki ni odvisen od kakega vzora, predloge: izvirna domislica, misel, zamisel; izvirna interpretacija pesmi; poiskati izvirno rešitev problema; snov povesti je izvirna / izviren mislec, pesnik; prizadeva si, da bi bil izviren
// ki se po določeni lastnosti, nazorih, navadah loči od drugih: izviren človek / njegovo življenje je bilo precej izvirno / redko nosil je izvirno pokrivalo nenavadno - 2. ki je v jeziku, v katerem ga je napisal avtor: izviren roman; izvirna literatura; izvirna proza; izvirno besedilo pesmi / prevod je narejen po izvirni angleški izdaji / predložiti izvirno listino izvirnik
- 3. prvoten, osnoven: izvirni pomen besede; izvirna kakovost surovin / vsi ti plesi niso izvirni pristni, pravi
- 4. nanašajoč se na izvir: izvirna voda / izvirni del reke
♦ ekon. izvirni dohodek dohodek, ki se ustvarja v proizvodnji; jur. izvirni dokaz dokaz iz neposrednega vira; izvirna pravica pravica, pridobljena na novo, brez pravnega prednika; rel. izvirni greh greh, ki ga je po prvih starših podedovalo vse človeštvo
izvírno prisl.: problem so rešili precej izvirno; v prireditvi je malo izvirno narodnega
izvírni -a -o sam.: v tej metodi je nekaj izvirnega; nič izvirnega ni napisal; povedati kako izvirno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
izžívljati -am nedov. (í) - 1. knjiž. v življenju uresničevati: izživljati svoje potrebe, želje po športnem udejstvovanju / vprašanje je, kako se bo izživljalo duševno življenje množic
- 2. knjiž. kazati, izražati: svojo hrabrost izživlja le pri ženskah in kartah; genij tega naroda se izživlja zlasti v glasbi in filozofiji
izžívljati se zadovoljevati svojo potrebo, željo po življenju, udejstvovanju: otroci se izživljajo pri igrah; izživljati se na gledališkem, kulturnem področju; izživljati se v dolgotrajnih debatah; vsak se izživlja po svoje / ljubezensko, spolno se izživljati / knjiž. naša narodna politika se ni mogla izživljati samo v trenutnih akcijah
● ekspr. izživljati se na kom zadovoljevati pozitivna, negativna nagnjenja, spolno slo; ekspr. okupatorjev bes se je izživljal nad ljudmi okupator je z njimi surovo, grdo ravnal
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
jádrati -am nedov. (ȃ) - 1. pluti s pomočjo jader: jadrati proti pristanišču; jadrati z razpetimi, z vsemi jadri; učiti se jadrati / jadrati po morju, po celem svetu; pren. njene misli so jadrale za njim; pogumno je jadral skozi življenje
● ekspr. preko tega vprašanja jadra z vsemi jadri skuša se mu kar najhitreje izmakniti; ekspr. jadrati proti vetru ravnati, živeti v nasprotju s stališči, nazori okolja; ekspr. počasi jadra v propad se bliža propadu
♦ navt. jadrati proti vetru jadrati z izkoriščanjem vetra, ki piha približno v smeri, nasprotni smeri vožnje ladje; jadrati z vetrom jadrati z izkoriščanjem vetra, ki piha približno v smeri, enaki smeri vožnje ladje - 2. leteti z jadralnim letalom: naučil se je jadrati; dolgo, visoko je jadral / jadra z novim modelom jadralnega letala
// premikati se po zraku z izkoriščanjem zračnih tokov: ptice z velikimi krili lahko jadrajo; padalec lepo jadra / semena jadrajo po zraku - 3. gojiti jadranje, ukvarjati se z jadranjem: že več let jadra
- 4. nav. ekspr. počasi, mirno se premikati: mesec neprizadeto jadra po nebu; beli oblaki so jadrali od juga proti severu
// ekspr. počasi, dostojanstveno iti: čez trg je mirno jadrala perica z vozičkom; pred njima je jadrala teta z gostom / natakar je jadral med mizami hodil
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
jálov -a -o prid. (á) - 1. ki ne more imeti potomcev: jalova krava; nav., slabš.: jalov moški neploden; jalova ženska / jalov zakon brez otrok
// jalova rastlina; jalovo drevo; jalovo seme nekalivo; pren. jalov umetnik; kulturno jalovo obdobje
// redko ki nima pogojev za (dobro) uspevanje rastlin; nerodoviten, slab: jalova prst, zemlja; jalovo zemljišče - 2. ki je brez zrn, semen: jalov klas, strok / jalovo zrno
- 3. nav. ekspr. ki ne dá (pričakovanega) uspeha, rezultata: jalov trud; vsi njihovi poskusi za izboljšanje razmer so bili jalovi; ni se hotel spuščati v jalovo polemiko; jalovo početje / jalovo življenje
// ki ne izhaja iz objektivnih dejstev: jalov izgovor; z dejstvi je dokazal, da so vsi očitki jalovi / to je jalova tolažba
// ki ni koristno uporabljen: odpraviti jalove vožnje pri dvigalih / jalov večer - 4. nar. primorsko nezabeljen: večerjali so krompir v oblicah ali pa jalov močnik
♦ bot. jalov cvet cvet brez prašnikov in pestičev; jalov list list (praprotnic), ki nima sporangijev; čeb. jalova matica matica, ki zalega neoplojena jajčeca; elektr. jalov tok izmenični tok, potreben za tvorbo električnih ali magnetnih polj; jalova energija energija, ki je potrebna za tvorbo električnih ali magnetnih polj pri izmeničnem toku in ne opravlja nobenega dela; petr. jalova rudnina rudnina, ki se ne da praktično izkoristiti; strojn. jalova jermenica jermenica, ki se prosto vrti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
jam session -- -a cit. [džêm sêšən] m (ȇ, ȇ) priložnostno zbiranje glasbenikov, ki skupaj improvizirajo: Nočno življenje se začne šele opolnoči, saj se nekateri jam sessioni ali zgolj priložnostno spontano koncertiranje pogosto končajo šele v jutranjih urah E ← agl. jam session iz jam 'gneča, stiskanje, mečkanje' in session v pomenu '(glasbena) zasedba'
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
járek -rka m (ā) - 1. v zemljo narejena ožja podolgovata vdolbina: jarki odvajajo vodo, preprezajo travnik; čistiti, delati, kopati jarke; skočiti čez jarek; pasti v jarek; razmejiti parcele z jarki; dolg, ozek jarek / drenažni, namakalni, odtočni, odvodni, osuševalni, zbiralni jarek; obcestni jarek / delati jarke za sajenje krompirja
- 2. navadno s prilastkom večja taka vdolbina, narejena za oviro ali obrambo: kopati jarke na fronti / mesto je bilo obdano z obrambnimi, strelskimi jarki
- 3. star. grapa: stopal je v klanec po jarku / rad bi še kdaj videl domače dole in jarke
- 4. ožja, podolgovata vdolbina na telesu: jarek pod nosom / zadnjični jarek
● ekspr. ta bo končal v obcestnem jarku glede na njegovo pijančevanje, potepuštvo se pričakuje, da bo nesrečno umrl; ekspr. štiri leta je preživel v strelskih jarkih na fronti; preg. mladost je norost, čez jarek skače, kjer je most
♦ geol. tektonski jarek ugreznjeni del zemeljske skorje, ki ga omejujejo vzporedni prelomi; ptt kabelski jarek v katerega se položi kabel; voj. strelski jarek jarek, zaklonišče z vsem, kar je potrebno za življenje pehotne desetine v boju
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
jasnína -e ž (í) knjiž. - 1. jasno nebo: dimniki so se dvigali v jasnino; stopil je na prag in se ozrl po jasnini / oblaki so zagrinjali poslednjo jasnino kos jasnega neba
// ekspr. ni bilo niti za dlan jasnine jasnega; pren. pokazati življenje z vsemi jasninami in sencami - 2. jasnost: vreme je bilo lepo in jasnina popolna; jasnina neba / jasnina oči / jasnina spoznanja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
jasníti -ím nedov. (ī í) - 1. delati, da je kaj brez oblakov: veter jasni nebo; nebo se jasni; brezoseb. jasni se, lep dan bo
// knjiž., redko delati kaj bolj svetlo: češnja je jasnila temino borovcev - 2. knjiž. delati kaj veselo, vedro: otroci mu jasnijo življenje / obraz se mu je ob njegovem pripovedovanju začel jasniti
- 3. knjiž. pojasnjevati, osvetljevati, razkrivati: vse opisuje bolj skopo in le bežno jasni ta leta; jasniti resničnost in vse bolj pronicati vanjo
jasníti se - 1. s smiselnim osebkom v dajalniku prihajati do spoznanja, začenjati razumevati: začelo se mu je jasniti, da stvar ni popolnoma v redu; otroku se v tej starosti že jasni, kaj sme in česa ne sme; brezoseb. počasi se je začelo jasniti v njegovi preprosti pameti
- 2. postajati bolj določen, opredeljen, razviden: misel se jasni; v diskusijah se pojmi jasnijo / razmere se jasnijo / knjiž. ornamenti stenske slikarije se jasnijo
● v glavi se mu je začelo jasniti prihajal je k zavesti, razsodnosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
jáven -vna -o prid. (á) - 1. ki je v zvezi z družbeno skupnostjo in ne s posameznikom: javni interesi; zadeva javnega pomena; skrbeti za javno blaginjo; ogroziti javne koristi; brigati se za javne zadeve; pereča javna vprašanja
// ki se kaže, izraža v kaki družbeni skupnosti: vplivati na javno moralo; vzbujati javno pohujšanje; ugotavljati javno razpoloženje / javno mnenje družbeno pogojeno mnenje večine prebivalstva ali reprezentančne skupine o določeni stvari - 2. namenjen uporabi, koristi vseh ljudi, skupnosti: javne dobrine; javne naprave / hoditi v javne lokale; javni park; skrbeti za red na javnih prostorih; javne ceste; javna knjižnica, tehtnica; javna dela; javno kopališče; javna prevozna sredstva
- 3. ki se opravi tako, da se z njim javnost, ljudje lahko seznanijo: pripravljati se na javen obračun; dati javen odgovor; javna obsodba, polemika / javni natečaj za oddajo gradbenih del; imenovati direktorja na osnovi javnega razpisa / javna seja; delo državnih organov mora biti javno / to je bil njegov prvi javni nastop nastop v tisku, na radiu, televiziji ali pred občinstvom; javna anketa anketa, pri kateri so anketiranci znani; javno glasovanje glasovanje, pri katerem vsak svoje mnenje izrazi tako, da drugi zanj vedo
// ki mu prisostvuje, se ga udeleži občinstvo navadno brez omejitve: javna predstava, razstava; javna razprava na sodišču; javna usmrtitev; javno predavanje / javne prireditve; javna radijska oddaja oddaja, pri kateri je občinstvo; javno predvajanje filma predvajanje v kinematografih ali na televiziji
// ki se opravi pred ljudmi, vpričo ljudi: javen prepir; dobiti javno pohvalo - 4. nanašajoč se na družbenopolitično dejavnost, dogajanje: javni delavec, funkcionar / pripravljati se na javno delovanje; vključiti se v javno dogajanje; javno življenje / ima javne funkcije / državljan kot javno bitje
● javna hiša hiša, lokal, v katerem je za plačilo možno imeti spolne odnose; ekspr. javna skrivnost stvar, za katero že vsi vedo; ekspr. varuh javne varnosti miličnik, policaj; knjiž. javna ženska prostitutka; publ. sredstva javnega obveščanja časopisje, radio, televizija
♦ ekon. javni kapital kapital, ki je last države, političnoteritorialnih enot ali javnih ustanov; javna družba v kapitalistični ekonomiki družba, katere člani odgovarjajo s celotnim premoženjem; javna investicija investicija v objekt za splošne družbene potrebe; javna sredstva sredstva, ki so družbena last ali last državnih organov oziroma ustanov; fin. javni kredit kredit, ki ga najamejo državni organi; jur. javni organ; javni pravobranilec; javni red red, ki ga zahtevajo zakoni in drugi predpisi državnih organov ali ukrepi pooblaščenih oseb teh organov; javni tožilec; javni uslužbenec do 1965 oseba, ki opravlja pri državnih organih ali samostojnem zavodu javno službo kot svoj redni poklic; javna dajatev prisilna denarna dajatev, ki jo država enostransko naloži občanom; dajatev, ki si jo samoupravno naložijo občani, organizacije združenega dela in interesne skupnosti, navadno denarna; javna listina listina, ki jo izda javni organ v mejah svoje pristojnosti in v predpisani obliki; javna služba dejavnost, ki zadovoljuje določene potrebe skupnosti; javna uprava odločanje o javnih zadevah; sistem organov, ki odločajo o javnih zadevah; javna ustanova nekdaj organizacija javne uprave in družbene službe; javna varnost del državne uprave, ki skrbi zlasti za osebno, premoženjsko, prometno varnost; organi javne varnosti; javno pravo pravo, ki ureja odnose, v katerih je vsaj ena stranka nosilec javne oblasti, ali odnose, ki so splošnega pomena za družbeno skupnost; javno pravobranilstvo; javno tožilstvo; šol. javna šola šola, ki je dostopna vsem ljudem ob enakih pogojih; urb. javne zgradbe zgradbe za upravne, kulturne, zdravstvene, gospodarske dejavnosti
jávno prisl.: javno delovati; javno glasovati, govoriti, izjaviti; javno preklicati zmote; javno se je sprehajal z njo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
jávnost -i ž (á) - 1. pripadniki družbenopolitične skupnosti zlasti v odnosu do kakega dogajanja ali stvari: javnost se je nad takim početjem zgražala; obveščati javnost o delu državnih organov; obrniti se na javnost s pozivom; pripraviti opravičilo za javnost; opravičevati se pred javnostjo / morali so popustiti pod pritiskom mednarodne, svetovne javnosti; s tem delom se je prvič predstavil slovenski javnosti / te stvari niso namenjene javnosti, niso za javnost za širši krog ljudi; muzej je zaradi preurejanja zaprt za javnost za obiskovalce, občinstvo; govoriti pred javnostjo pred občinstvom, publiko; publ. za to se zanima široka javnost veliko ljudi, državljani, občani
// s prilastkom ljudje, ki se ukvarjajo s kako dejavnostjo ali se zanimajo zanjo: želel je, da bi v reviji sodelovala naša glasbena javnost; uspeh košarkarjev je presenetil športno javnost - 2. v zvezi s pred, v javno življenje, delovanje: s pesmimi je stopil pred javnost, v javnost; zaradi skromnosti ni silil v javnost; nastopati, oglašati se v javnosti / v javnosti se je o tem dosti govorilo / po bolezni se ni več pojavljal v javnosti na javnih prireditvah, na javnih mestih
- 3. značilnost, stanje javnega: javnost poslovanja skladov / javnost prireditve / načelo, princip javnosti / bati se javnosti česa
● knjiž. dati pesmi v javnost objaviti jih; stvar je že prišla, prodrla v javnost se je razvedela, postala splošno znana; vso zadevo je spravil v javnost obvestil je o njej javnost
♦ šol. šola s pravico javnosti nekdaj privatna šola z enako veljavnostjo kot državna
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
jemáti jêmljem nedov., jemljíte; jemál (á é) - 1. delati, da prehaja kaj k osebku zlasti s prijemom z roko: delavci so jemali orodje in odhajali; jemali so ji jabolka iz rok in jedli; pazljivo je jemala denar od kupca; garderoberka je z eno roko jemala obleko, z drugo pa dajala listke / jemati kri z brizgalko; jemati vzorce kamnin / jemati zrnje v dlani prijemati, zajemati; jemati otroka v naročje, pribor v roke / jemati denar na posodo; jemati zemljo v zakup
// delati, da je kdo, kaj kje skupaj z osebkom, pri osebku: na pot jemlje le najnujnejše; otrok ne smete jemati v gostilno / na potovanja jemlje s seboj tudi družino / ne jemlji dežnika, saj bo sonce
// prevzemati, dvigati: kupci so jemali blago pri posebnem okencu; med njegovo odsotnostjo je jemala plačo zanj / dopust navadno jemlje za mesec avgust - 2. delati, da prehaja kaj k osebku navadno v posest
- a) kar se mu da, ponudi: dajati je bolje kot jemati; jemati darila, podkupnino; nerad je jemal podporo od staršev
- b) kar je na razpolago: jemal je le dobro blago; za tako nalogo je jemal le najpogumnejše / pog. spet jemljejo borovnice odkupujejo
// turisti jemljejo najraje sobe ob morju najemajo; jemati na vlaku drugi razred - c) kar se ne da: okupator je v zasedenih deželah jemal dragocenosti; mlinarji so jemali preveliko merico; če jim niso dajali, so jemali s silo; jemati si vedno več pravic, svobode / kot grožnja otrokom poredne otroke jemljejo cigani / jemati davke, obresti zahtevati
// evfem. še kot otrok se je naučil jemati krasti
// star. jemali so trdnjavo za trdnjavo zavzemali, osvajali - č) zaradi pravil igre: pri kvartanju je zmeraj jemal / jemati s kraljico kmete izločati jih iz igre
- 3. navadno z dajalnikom delati, da kdo česa nima več proti svoji volji: pred poukom je jemala otrokom igrače, da bi pazili; s silo so jim jemali orožje iz rok / jemati staršem otroke / jemali so jim čine, naslove, pravice / jemati ljudem delo, zaslužek
// povzročati, delati, da ima kdo, kaj česa manj ali nima več: jemali so bogatim in dajali revnim; kri so mu jemali, ne pa dajali / družabno življenje jim jemlje dosti časa; jemati komu pogum, ugled, voljo / sosednja hiša nam jemlje svetlobo; plevel jemlje zemlji hranilne snovi / ekspr. povodnji so jim jemale pridelke - 4. povzročati, delati, da je česa manj ali ni več: jemati od celote; jemal je in dodajal, dolker ni bila mera točna / na enem koncu vrta je prst jemal in jo nosil na drugega; pomladansko sonce jemlje sneg tali; na tem bregu voda material jemlje odnaša
// ekspr. pomladi in jeseni so jemale bolne ljudi spomladi in jeseni so navadno umirali
// ekspr. delati, povzročati, da kdo postaja bolj suh, manj krepek: bolezen ga je vidno jemala; brezoseb. nisem mu mogel pomagati, čeprav sem videl, kako ga jemlje - 5. delati, da kdo, kaj kam pride, se kje vključi z določenim namenom; sprejemati
- a) navadno s prislovnim določilom: v podjetju spet jemljejo nove delavce; na tej šoli bodo jemali le odlične učence / takih fantov ne jemljejo v svojo družbo / jemati abonente na hrano in stanovanje; jemati absolvente v službo
- b) z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom: po prvem bodo spet jemali v čiščenje; jemati čevlje v popravilo / jemati kaj v obravnavo, pretres obravnavati kaj; jemati okoliščine v poštev upoštevati jih, računati z njimi
// delati, da pride kdo z osebkom v kak odnos: pogostoma so jo jemali za botro; bajtarske sinove so takrat jemali za hlapce / knjiž. jemati koga v zakon poročati se s kom; jemali so jih za žene se poročali z njimi
- 6. s prislovnim določilom delati, da pride kaj z določenega mesta: jemati z loparjem kruh iz peči; jemati opeko s strehe, verižico z vratu / spomladi jemljejo repo iz jame
// delati, da pride kaj od kod, kjer je bilo z določenim namenom: zaradi revščine so morali jemati otroke iz šol / jemati obleko iz čiščenja, prtljago iz garderobe / jemati denar iz obtoka; zaradi poostrene cenzure so začeli jemati s programa najboljša dela - 7. s prislovnim določilom oskrbovati se iz kakega vira: denar za plače so jemali iz dotacij; jemati izraze iz živega govora; rastlina jemlje hranilne snovi iz zemlje črpa, dobiva; ekspr. le kje bo jemal, da bo vse vrnil; odkod jemlje dobro voljo, da se zmeraj smeje / celo leto je jemal zelenjavo pri nas, pa je še ni plačal; pog.: knjige jemlje v knjižnici si izposoja; kavo jemlje zmeraj v isti trgovini kupuje, nabavlja
- 8. pog., z oslabljenim pomenom delati kaj za predmet dela: pri čiščenju je jemala preveč tal, da bi delo temeljito opravila; kosci so jemali vsakič po četrt travnika / tekla je po stopnicah in jemala po dve hkrati preskakovala
// v zvezi z za uporabljati, imeti: za osnovo jemlje grob material; za svoje slike jemlje vedno le motive iz narave
// predelovati (pri pouku), obravnavati: pri zgodovini jemljejo preseljevanje narodov; tega še niso jemali / žarg., šol. jemati naprej obravnavati novo snov - 9. s prislovnim določilom načina imeti določen odnos do česa: tega opozorila ne smete jemati za šalo; ekspr. njegove besede jemljejo za čisto resnico; jemati kaj resno, tragično; jemati njegovo odločitev kot nespremenljivo dejstvo / jemati pravo kot skupek predpisov / jemati koga za zgled
- 10. delati, da pride kaj v telo: jemlje tablete proti glavobolu; zdravilo jemljite v predpisani količini; jemati kapljice uživati jih
// jemati kapljice za oči kapati si jih v oči - 11. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: jemati mero za zavese; star. jemati slovo (od koga, česa) poslavljati se
● pog., ekspr. vse jemlje hudič, vrag vse propada; ekspr. nenavadna lepota jim je jemala dih zaradi nenavadne lepote so bili zelo prevzeti; pog., ekspr. stroji so jemali konec na dežju se kvarili, uničevali; pog., ekspr. čisto sam konec jemlje umira; pog. avtobus jemlje potnike na vseh postajah se ustavlja, da potniki vstopijo; to drevo jemlje preveč prostora zavzema; žarg. jemal je ure iz angleščine privatno se je je učil; pog. močna svetloba mu je jemala vid ga je slepila; besede mi je jemal z jezika, iz ust govoril je prav to, kar sem hotel govoriti jaz; ekspr. njenega imena ne smeš jemati na jezik omenjati, izgovarjati; ekspr. jemati koga na muho, na piko imeti ga za predmet napadov, obtožb, šal, zanimanja; ekspr. jemati krivdo, odgovornost nase biti pripravljen sprejeti (vse) posledice svoje ali tuje krivde; ekspr. jemljem na znanje izraža informiranost o stvari, ki se obravnava; star. delal se je, kakor da ga ne jemlje v mar se ne meni zanj; ekspr. očeta je redkokdaj jemal v misel ga omenjal, se ga spominjal; to knjigo je večkrat jemal v roke jo prebiral, bral; ekspr. z žalostjo jemljem pero v roke začenjam pisati, pišem; jemati koga v varstvo, zaščito (pred kom, čim) braniti ga, varovati ga; ekspr. jemlje resnico v zakup misli, da jo samo on pozna; jemati rezultate ankete s pridržkom ne upoštevati jih, ne zaupati jim popolnoma; v službi ima toliko dela, da ga jemlje tudi domov da dela za službo tudi doma; nižje pog. jaz bom pel naprej, ti boš pa jemal čez z višjim glasom spremljal melodijo; žarg. jemati (zanke) dol snemati; pog. jemati besedo nazaj preklicevati obljubo, sklep, izjavo; pog. kupljenih stvari v tej trgovini ne jemljejo nazaj ne zamenjavajo, ne sprejemajo; žarg. previsoko jemlješ poješ, igraš previsoke tone; zastar. sod je jemal dobrih petdeset litrov meril, držal; knjiž. jemati si ženske imeti z njimi spolne odnose; pog. to si preveč jemlje k srcu zaradi tega se preveč žalosti, vznemirja
jemáti se ekspr., s prislovnim določilom pojavljati se, prihajati: le od kod se jemlje toliko ljudi; knjiž. beli oblaki so se jemali izza gora
jemáje redko: opekla se je, jemaje kruh iz peči
jemljóč -a -e knjiž.: gledal ga je skrivaj, jemljoč denar iz žepa; pamet jemljoča novica
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
jésti jém nedov., 2. mn. jéste, 3. mn. jedó tudi jéjo; jéj in jèj jéjte; jédel jédla, stil. jèl jéla (ẹ́) - 1. dajati hrano, jed v usta in požirati: sedel je pri mizi in jedel; jesti jabolko, juho; večerjo so jedli brez besed večerjali so; iti jest; poklicati jest; začeti jesti; jesti hitro, hlastno, s tekom / bolnik že je in pije; po kosilu navadno jedo kompot; od skrbi ne je, ne more jesti; dosti, rad, zmerno je; ekspr. je za tri zelo dosti; star. je kot mlatič z velikim tekom; je kot ptiček zelo malo; je kot volk hlastno; z velikim tekom; drugega ne dela, kot je in spi; suh je, kot bi nič ne jedel zelo je suh
// jesti iz sklede zajemati jed iz (skupne) sklede; jesti z rokami z rokami prijemati jed in jo dajati v usta; jesti z vilicami, z žlico z vilicami, z žlico zajemati jed in jo dajati v usta; ranjenec ni mogel sam jesti ni si mogel sam dajati hrane v usta
// v nedoločniku: dal mu je jesti hrane, jedi; prositi, vzeti si jesti / pog. ona je preveč tablet uživa
// rad bi kaj jedel
♦ gost. jesti po naročilu jedi po naročilu
// nepreh. dobi(va)ti obrok(e) hrane: konji danes še niso jedli; jesti trikrat na dan / jesti doma, v menzi; pri njih je jedel zastonj - 2. preh. uporabljati, imeti za hrano, jed: govedo je rastlinsko hrano; v nekaterih deželah jedo celo mačke; nekaterih gob ne smete jesti / živali se je poznalo, da je jedla deteljo; jedli so pretežno krompir; jedo premalo sadja in zelenjave / za kosilo bodo jedli štruklje
- 3. z grizenjem uničevati: gosenice jedo repo; uši so začele jesti vrtnico / redko: rja jé železo razjeda; voda jé zemljo izpodjeda, odnaša
// ekspr., redko porabljati, zmanjševati: nizke amortizacije jedo osnovni kapital; neprestana skrb mu je moči / papir na oknih je jedel svetlobo - 4. redko povzročati neprijeten, pekoč občutek; gristi: prah ga jé; rese so ga začele jesti / bolhe me jedo pikajo
// ekspr. vznemirjati, mučiti: samota ga jé; brezoseb. jedlo ga je in peklo, ko je videl, kako se mu vse podira
● nizko že dolgo ga jedo črvi je mrtev; star. jesti komis biti pri vojakih; ekspr. jesti bel(i), črn(i) kruh živeti v izobilju, v pomanjkanju; ekspr. jé njegov kruh on mu daje sredstva za življenje; ekspr. dober sir lahko jeste samo v Franciji kupite, dobite; ekspr. tak je, da bi z roke jedel zelo je krotek, ubogljiv; ekspr. na gostiji se je jedlo z veliko žlico dobro in obilno; niso imeli kaj jesti bili so brez hrane, živeža; nižje pog. kaj bo danes za jesti kaj bomo danes jedli; pog. imate kaj za jesti hrane, jedi (zame); preg. kdor ne dela, naj ne je
jedóč -a -e redko: bil je tako utrujen, da je jedoč zaspal
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
jetníštvo -a s (ȋ) stanje, življenje jetnika: v knjigi popisuje svoje jetništvo / star. vojno jetništvo vojno ujetništvo; pren. hotel se je znebiti domačega jetništva
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
jet set -- -a cit. [džêt sêt] m (ȇ, ȇ) skupina bogatih ljudi, ki pogosto potuje in navadno živi zelo razkošno: Bogati mladenič je bil v svoji prejšnji izvedbi znan kot fant, ki zbira dragocene ure, vozi hitre avtomobile, stanuje v najdražjih hotelih in obožuje življenje v mednarodnem jet setu E ← agl. jet set iz jet 'reaktivec' in set v pomenu 'skupina ljudi'
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
junakovánje -a s (ȃ) glagolnik od junakovati: hajduško življenje in junakovanje / slavno je končal svoje junakovanje junaško življenje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
junákovica -e ž (á) nar., ekspr. postavna, krepka ženska: Trinajstkrat je ležala na porodu .. in vztrajno se je pretikala skozi življenje. Sama o sebi ve, da je junakovica (D. Lokar)
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
júžnoštájerski -a -o prid. (ū-ȃ) - 1. nanašajoč se na slovenski del Štajerske v stari Avstriji; spodnještajerski: narodno življenje v južnoštajerskih mestih in trgih
- 2. nanašajoč se na južni del Štajerske: južnoštajersko področje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
kàj in kaj prisl. (ȁ) - 1. izraža manjšo količino ali mero: gotovo ima kaj dolga; prinesi čaja pa še kaj prigrizka / fant rad kaj pomaga pri hiši; najbrž sta se kaj sprla / ekspr. bolnik komaj kaj spi / ekspr. pa nikar kaj ne zamerite
- 2. v vprašalnih ali odvisnih stavkih izraža nedoločeno količino ali mero: ali ima kaj dolga? ali je bilo pri vas kaj več dežja? ali me imaš kaj rada? / ekspr. če si kaj pameten, boš prišel / ali se kaj spozna na avto?
- 3. ekspr. izraža precejšnjo mero ali stopnjo: življenje je kaj žalostno; vročina je kaj kmalu padla / požirek brinovca bi se mu kaj prilegel
// v nikalnih stavkih, navadno v zvezi z nič omejuje zanikanje: delati se mu nič kaj ne ljubi; nič kaj dobro nisem spal / letos ne bo kaj prida pridelka - 4. v vprašalnih stavkih posplošuje vprašanje: kako je kaj doma? kakšni ljudje so kaj to? / poglejmo, kako kaj gospodarijo / elipt.: kaj pa kaj mati, ali je zdrava? pog., kot nagovor pri srečanju kako ste kaj? kako (je) kaj (z vami)?
● ekspr. fant je neroden kot le kaj, da je kaj zelo; ne vem, ali bo kaj z njim, s tem izraža dvom o uspešnosti tega, kar določa sobesedilo; ekspr. udari, če te je kaj če si upaš; ekspr. vas ni daleč, pol ure nimate kaj hoditi hoje ni niti za pol ure; ekspr. daj mu denar. Še kaj, da ga bo zapravil izraža močno zanikanje; ekspr. ne more si kaj, da se ne bi smejal mora se smejati; ne more se zdržati smeha; ekspr. ali sem kaj preveč rekel kaj neprimernega, žaljivega; pog. vrne se čez leto dni ali kaj približno čez eno leto
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
kájžarski -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na kajžarje: kajžarski otroci / kajžarsko življenje; sam.: s kajžarsko se je oženil
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
kákršenkóli -šna- -o- in kákršen -šna -o kóli zaim. (ȃ-ọ̑) izraža poljubnost kakovosti, lastnosti, značilnosti osebe ali stvari: prikazuje življenje brez kakršnegakoli olepševanja;
išče kakršnokoli službo / ekspr. ali ima to kakršnokoli zvezo z menoj? / v vezniški rabi, v oziralnih odvisnih stavkih kakršnekoli so posledice, zdaj se zdijo nepomembne
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
kalíti2 -ím nedov. (ī í) razbeljeno jeklo hitro hladiti v vodi ali olju: kovač je kalil in brusil svedre / kovina se da kaliti / kaliti jeklo
♦ metal. površinsko kalitikalíti se ekspr. postajati bolj utrjen, sposoben za kaj, navadno zaradi vplivanja težkih razmer: brigada se je kalila v neštetih bojih; trdo življenje mu je kalilo značaj / kaliti se za boj
kaljèn -êna -o: oster, kaljen meč; slabo kaljena sekira; kaljeno jeklo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
kalvárija -e ž (á) ekspr. veliko trpljenje, bolečina: v izgnanstvu se je začela njegova kalvarija;
njeno življenje je ena sama kalvarija
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
kapitál -a m (ȃ) - 1. denar, proizvajalna sredstva, finančne naložbe, ki prinašajo dohodek: kapital se obrestuje / nalagati, vlagati kapital v industrijo / denarni kapital / v kapitalistični ekonomiki: državni, privatni kapital; kapital delniške družbe
♦ ekon. kapital vrednost, ki služi za prilaščanje presežne vrednosti z izkoriščanjem mezdnega dela; cirkulirajoči kapital; industrijski kapital kapital, naložen v proizvodna sredstva, industrijo; akumulacija kapitala spreminjanje presežne vrednosti v kapital; izvoz kapitala; uvoz kapitala; fin. bančni kapital denar, vložen v bančne posle, ali sredstva, ki so last banke - 2. nav. ekspr. denar, materialne dobrine sploh: potrošil je že precej kapitala; vse življenje si je kopičil kapital / v posestvu ima precejšen kapital
// s prilastkom vrednost, vrednota: duhovni, moralni kapital naroda / reke so naš naravni kapital
// navadno v povedni rabi izraža veliko količino: ta denar je zanj že kapital / takšno imetje je pravi kapital - 3. publ., v kapitalistični ekonomiki lastniki kapitala kot predstavniki gospodarskega, političnega vpliva, moči: domači in tuji kapital; v ozadju volilne kampanje stoji veleindustrijski kapital
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
karávla -e ž (ȃ) manjša stavba ob državni meji za graničarje: jugoslovanska karavla / življenje v karavli / graničarska karavla
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
kardinálski -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na kardinale: kardinalsko življenje / dobiti kardinalsko čast / kardinalski klobuk trd, črn klobuk z okroglo štulo in širokimi krajevci; ekspr. dobiti kardinalski klobuk postati kardinal
♦ rel. kardinalski zbor zbor vseh kardinalov, zbranih zaradi kake nalogekardinálsko prisl.: kardinalsko rdeča barva rdeča barva z vijoličastim odtenkom
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
kariêra -e ž (ȇ) nav. ekspr. (hitra) uveljavitev, uspeh na kakem področju delovanja: v tem poklicu se ji obeta kariera;
zagotovljena ji je kariera tudi brez izobrazbe;
s takšnim dejanjem si je samo pokvaril kariero / hitra kariera
● ekspr. narediti kariero uspeti // navadno s prilastkom delovanje, življenje glede na poklicno družbeno področje: začel je z advokatsko kariero; uspešna igralska kariera; za seboj ima razgibano politično, umetniško kariero; znanstvena kariera; dvomljiva kariera pevca / bil je še mlad in na začetku (svoje) kariere / kratkotrajna športna kariera
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
karnevál -a m (ȃ) praznovanje pusta, zlasti v večjih mestih: v Riu de Janeiru se je začel karneval;
organizirati karneval / karneval je šel po vseh glavnih ulicah karnevalski sprevod // knjiž. pustovanje, pust: udeležiti se karnevala; pren., ekspr. vse naše življenje je karneval
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
kasárniški -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na kasarno: dolg kasarniški hodnik;
kasarniško dvorišče dvorišče vojašnice // enolično kasarniško življenje / kasarniški videz stavbe
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
kávbojski -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na kavboje: kavbojsko življenje / rad ima kavbojske filme; kavbojski romani / kavbojski klobuk klobuk s širokimi, ob straneh precej zavihanimi krajevci; kavbojske hlače dolge, navadno modre hlače iz bombažnega blaga
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
kázati tudi kazáti kážem nedov. (á á á) - 1. delati tako, da kdo lahko kaj gleda, opazuje: izgovarja se in kaže dokumente; kazal mu je vse vrste blaga / celo popoldne je kazala slike / rad kaže svoje stanovanje razkazuje
// s prislovnim določilom usmerjati pozornost k čemu, navadno s prstom, roko: kazati proti vratom; kazala je na desno stran, za njim; s palico kazati po zemljevidu
// navadno v zvezi s pot voditi, usmerjati: ženska nama je kazala pot / vozil je naprej, da je kazal pot; pren., knjiž. kazati pot do sreče - 2. dajati podatke, informacije o čem glede na določen položaj, lego: brzinomer je kazal že 180 kilometrov na uro / ura kaže enajst je enajst
// tehtnica je kazala več, kot je mislil / mali kazalec kaže ure, veliki minute - 3. nav. ekspr. imeti kaj vidno, opazno: krilo je prekratko in spet kaže noge / kazala je dve vrsti belih zob / strgan plašč je kazal podlogo; dvorišče kaže red in snago; na levi strani se kažejo ostanki nekdanjega gradu / slika kaže dekle v narodni noši na sliki je dekle; narediti kaj tako, kot kaže slika kot je na sliki
- 4. biti izraz, posledica določenega stanja, pojava: bilanca kaže izgubo / podatki kažejo gmotno stanje; anketa kaže, da zanimanje za to raste / poskusi kažejo na podobnost med njima da sta si podobna; zdravje kaže na boljše / ta ideologija kaže vpliv kozmopolitizma
// nav. 3. os., z odvisnim stavkom izraža možnost, verjetnost: ni kazalo, da bi ga našli; kaže, da ima prav; kazalo je, da so ga odpustili / kaže, da bo lepo vreme / z njim slabo kaže / kakor (vse) kaže, si položaja ni bistveno izboljšal - 5. nav. 3. os., navadno s prislovnim določilom imeti take zunanje znake, iz katerih se da predvidevati kaj: letina dobro, slabo kaže; sadje lepo kaže; ne kaže mu nič dobrega / ekspr. vreme še kar kaže lepo kaže
// obraz kaže na jok da bo jokal; nebo kaže na dež / star. kaže se mu izguba da bo imel izgubo - 6. delati vidno, opazno
- a) razpoloženje, stanje: kazala je veliko jezo; javno ne kaže svoje ljubezni do nje; sovraštvo kažejo v besedah in dejanju / obraz je kazal sočutje, strah / to se lepo kaže v zgradbi hrbtenice
- b) lastnost, značilnost: kazal je štirideset let; proti njej se kaže junaka / ta človek kaže zdrave nazore / na zunaj je kazal poštenost / z oslabljenim pomenom v šoli ni kazal pridnosti / nav., ekspr. ta obleka ga je kazala veliko mlajšega
- c) razmerje, odnos: ta fant kaže veliko nadarjenost za glasbo; kaže velik smisel za pisanje / zaenkrat kaže voljo do dela
// nav. ekspr. imeti (vidno, opazno): umorjeni je kazal globoko rano / hrib že kaže zimsko lice; murve so kazale prvo brstje
- 7. nav. 3. os., ekspr., z nedoločnikom izraža primernost, potrebnost narediti, storiti kaj: o tem kaže govoriti; ne kaže hoditi tja; niti minute ne kaže izgubljati; tega ne kaže zavreči / premišlja, kaj bi kazalo narediti / ob novem romanu se kaže vsaj malo zamisliti / temu človeku kaže pomagati / zastar. otrok kaže biti ubogljiv zdi se, da je
// elipt., navadno z nikalnico, v zvezi z drugega izraža verjetnost ene, edine možnosti: vdal sem se, drugega mi ni kazalo; ne kaže mi drugega, kakor potrpeti; ekspr. kaj mu je sploh še kazalo drugega
● ekspr. to že od samega začetka ni nikamor kazalo ni dajalo upanja na uspeh, ugodno rešitev; ne kaže svojih let videti je mlajši, kot je v resnici; ekspr. vsemu svetu kaže fige, jezik ves svet omalovažuje, se ne meni zanj; ves čas jim je kazal hrbet bil je obrnjen tako, da so videli njegovo hrbtno stran; kazati komu jezik moliti jezik iz ust, zlasti v znamenje omalovaževanja, nasprotovanja; pog. na filmskem platnu kažejo kavbojke predvajajo, so na sporedu; ekspr. kaže kosti, rebra zelo je suh; ekspr. pričel je kazati svoja leta dobivati za svojo starost značilne poteze, znake; ekspr. spet kaže čemeren obraz je slabe volje; ekspr. za hrbtom mu je kazal osle imel razprte prste obeh rok tik pred nosom in pri tem iz ust molil jezik; ekspr. streha kaže rebra manjka ji veliko strešnih opek, skodel; ekspr. že spet kaže roge se upira; se napihuje, postavlja; kaže dobro voljo pripravljen, voljen je kaj storiti, pomagati; ekspr. sovražnik znova kaže zobe pripravlja se za napad, grozi; ekspr. gospodi je rad kazal zobe nasprotoval, se upiral; ekspr. ljudje bi s prstom kazali za njim obsojali ga, imeli ga za krivega; ekspr. vzela sta se, ker je obema kazalo ker so bile okoliščine, prilike ugodne, primerne; ekspr. slaba (mu) kaže (njegov) položaj je tak, da ni pričakovati ugodnih rešitev
kázati se tudi kazáti se delati tako, da se lahko kaj gleda, opazuje: kazal se je v ponošenem cilindru / rada se kaže ljudem; ni se rad kazal v javnosti hodil med ljudi; nastopal
// življenje se mu kaže v pravi luči
kazáje: vlekel ga je s seboj, kazaje na grm; kazaje s pogledom, prstom proti sobi
kažóč -a -e: zastar. govoril je, kažoč nanjo; kažoč ji pot
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
kínik -a m (í) filoz. pristaš filozofske smeri po Sokratu, ki se je zavzemala za skromno in asketsko življenje: sofisti in kiniki
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
kipéti -ím nedov., tudi kípel (ẹ́ í) - 1. zaradi močnega vretja razlivati se čez rob posode: juha, mleko kipi / iz pokritega lonca je kipela voda / krompir že kipi voda, v kateri se kuha krompir
// ekspr. na štedilniku nekaj kipi močno vre; pren., ekspr. morje kipi in se lomi okrog skale - 2. ekspr., s predlogom iz močno odtekati, liti: iz rane kipi kri; ta voda kar kipi iz tal / iz oči so ji kipele solze
// z glagolskim samostalnikom kazati se, pojavljati se v veliki meri: iz prsi so ji kipeli vzdihi; iz nje so kipele prošnje / iz grl je kipela pesem navdušeno so peli
// brezoseb. ni ga bilo, je kipelo iz matere je vznemirjeno govorila - 3. ekspr., z glagolskim samostalnikom obstajati v veliki meri: v njem je kipela jeza, moč / brezoseb. v njej je kipelo od sreče / kar kipel je od navdušenja, veselja bil je zelo navdušen, vesel; star. kipi življenjske sile / narava je kipela v zelenju je bila vsa zelena
- 4. ekspr. biti (zelo) visok: betonske zgradbe kipijo v nebo / hriba kipita kvišku
● star. na kmetiji je delo kipelo je bilo veliko dela; ekspr. kri jim kipi v žilah so mladi, živahni; ekspr. izpod klobuka mu kipijo lasje imajo videz bujnosti; ekspr. v mestu kipi življenje v mestu je zelo živahno, razgibano; ekspr. kri ji kipi v glavo močno zardeva; zelo je razburjena
kipèč -éča -e: kipeč od veselja; kipeč krop; kipeči morski valovi; kipeče besede; reči s kipečim srcem; ekspr. njeno kipeče telo močno in lepo razvito
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
kisík -a m (ȋ) med elementi najbolj razširjeni plin brez barve, vonja in okusa: kisik je potreben za življenje;
spajati se s kisikom;
jeklenka (napolnjena) s kisikom;
kisik in vodik / kisik za rezanje in varjenje / žarg., med. bolnika imajo pod kisikom umetno mu dovajajo kisik // aparat za kisik
♦ kem. dvovalentni kisik ki lahko veže dva atoma vodika ali enakovredno količino drugega elementa ali jih zamenja v spojini; prosti kisik ki ni vezan v spojino; zračni kisik ki je v zraku; teh. tekoči kisik
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
kláteštvo -a s (ȃ) klateško življenje: odpovedal se je klateštvu / prijeli so jo zaradi klateštva
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
klativíteški -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na klativiteze ali klativiteštvo: klativiteško življenje / šel je po svojih klativiteških potih
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
klávrn -a -o prid., klávrnejši (á) nav. ekspr. - 1. ki vzbuja pomilovanje, navadno zaradi videza: klavrn človek; bil je tih in klavrn / žival je nekam klavrna / spregovoril je s klavrnim glasom / klavrne razmere; klavrno življenje / klavrn konec
- 2. s širokim pomenskim obsegom slab, nezadovoljiv: bil je bolj klavrn večer / klavrno vreme / govoril je v klavrni francoščini / kritika je bila bolj klavrna / klavrno razpoloženje
- 3. nezadosten, majhen: dobila je klavrno doto; klavrne plače
klávrno prisl.: držati se klavrno; predstava je klavrno propadla
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
klošáriti -im nedov. (á ȃ) biti, živeti kot brezdomec, potepuh: klošariti po Ljubljani; Življenje je kmalu zavozila: psihično in fizično zlomljena je nehala delati in začela klošariti E (↑)klošár
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
klóšarski -a -o in klošárski -a -o prid. (ọ̑; á) ki se nanaša na klošarje: klošarsko življenje; Od vseh, ki beračijo, in teh ni malo, so klošarski pijančki deležni največjih simpatij E (↑)klošár
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
klóštrski -a -o prid. (ọ̑) nižje pog. samostanski: kloštrsko življenje / slabš. vidi se, da je imela kloštrsko vzgojo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
kméčki -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na kmete: kmečko dekle;
kmečko prebivalstvo / publ. težnje širokih kmečkih množic / biti kmečkega rodu, stanu / kmečki slog / drama se godi v kmečkem okolju; opisovati kmečko življenje / knjiž. (kmečki) dom kmečka hiša, navadno z gospodarskimi poslopji; kmečki kot jedilni kot s pohištvom v kmečkem slogu; kmečki voz; kmečka hiša; kmečka jed preprosta jed, ki se pripravlja zlasti na kmetih; kmečka peč velika peč, ki se kuri zunaj prostora, katerega ogreva; kmečka posest zemlja, ki jo ima kmet; v stanovanju si je uredil kmečko sobo; kmečko delo delo na polju in pri živini; kmečko gospodarstvo / slabš. poročil se je s tisto kmečko butaro nerodno, okorno žensko // vzemi, kaj se braniš kakor kmečka nevesta v zadregi; zelo
♦ agr. mala kmečka produkcija produkcija, ki zadostuje le za osebne potrebe kmeta; bot. kmečki tobak gojena rastlina z zelenkasto rumenimi cveti, Nicotiana rustica; jur. kmečko zavarovanje; šah. kmečka končnica končnica, v kateri so samo kmetje; tur. kmečka ohcet folklorna prireditev s prikazovanjem starih običajev svatbe v kmečkem okolju; zgod. kmečki upori do odprave tlačanstva upori kmetov proti fevdalcem zaradi povečanja zlasti denarnih dajatev; boji kmetov za osvoboditev izpod tlačanstva; zool. kmečka lastovka lastovka z izrazito izrezanim repom, po hrbtu kovinsko modra, po trebuhu rdečkasto bela, Hirundo rusticakméčko prisl.: kmečko oblečena ženska; (po) kmečko se obnašati; sam.: v njegovem vedenju je nekaj kmečkega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
kócka -e ž (ọ̑) - 1. geom. telo, ki ga omejuje šest kvadratov: narisati kocko; izračunaj prostornino kocke / marmornati podstavek v obliki kocke
- 2. predmet take ali podobne oblike: rezljal je kocke iz lesa; na cesti so veliki kupi granitnih kock za tlakovanje / otroka se najraje igrata s kockami / dati v čaj dve kocki sladkorja / mn. narezati kruh, slanino na kocke / mn. sladkor je v kockah, prahu / jušna kocka v obliki kocke embaliran koncentrat za pripravo juhe ali izboljšavo njenega okusa
// tak predmet s pikami na ploskvah, ki se uporablja pri igrah na srečo: vreči, zakotaliti kocko; igralci so napeto gledali v kotalečo se kocko / jetnika sta vrgla kocko za poslednjo cigareto sta žrebala s kocko; žrtev so določili s kocko z žrebanjem s kocko
// pog. metati kocke kockati
● ekspr. kocka je padla ob pomembni odločitvi z negotovim izidom odločeno je; (po)staviti ugled, prihodnost, življenje na kocko tvegati ob pomembni odločitvi; ekspr. njegova usoda je na kocki možna je najbolj neugodna rešitev, razplet
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
kočúra -e ž (ȗ) slabš. grda, slaba hiša: kočura mu je pogorela;
živi v stari kočuri // hiša sploh: celo življenje je varčeval za to kočuro
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
kolektív -a m (ȋ) skupnost ljudi, ki jih povezuje skupno delo, skupni interesi: kolektiv o tem ni bil obveščen;
posvetovati se z delovnim kolektivom;
majhen kolektiv;
upoštevati interese kolektiva;
izlet, sestanek kolektiva;
skrbeti za zdrave odnose v kolektivu / privajanje na življenje v kolektivu / šolski, tovarniški kolektiv / z združitvijo se strinja ves delovni kolektiv vsi člani delovne organizacije // slabo gospodarjenje nekaterih delovnih kolektivov delovnih organizacij // profesorski kolektiv profesorji
● ekspr. knjiga je delo kolektiva več ljudi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
kolektíven -vna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na kolektiv:- a) kolektiven odstop vlade; kolektivna akcija; kolektivno vodenje ustanove / to so dosegli s kolektivnimi napori / igralci so pokazali dobro kolektivno igro; knjiga je kolektivno delo / kolektivna odgovornost, zavest / kolektivni dopust; potovati s kolektivnim potnim listom
- b) razred je ustanovil kolektivni fond za izlete / kolektivne dobrine; kolektivna zemlja
- c) biti navezan na kolektivno življenje / čebele so kolektivna bitja
♦ ekon. kolektivna potrošnja potrošnja, ki se financira iz družbenih fondov ali proračunov; splošna potrošnja; jur. kolektivna pogodba sporazum med sindikalnim organom in gospodarsko zbornico o bistvenih vprašanjih delovnega razmerja med delavci in zasebnimi delodajalci; lingv. kolektivno ime samostalnik, ki označuje več predmetov iste vrste, skupno ime; polit. sistem kolektivne varnosti dogovor med več državami o medsebojni obvezni pomoči, če je katerakoli od njih ogrožena
kolektívno prisl.: vlada je kolektivno odstopila; kolektivno sprejemati sklepe
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
kolhózen -zna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na kolhoz: kolhozna lastnina / kolhozno življenje / kolhozni sistem gospodarjenja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
kolikér -a -o zaim. (ẹ̑) star. koliko vrst: kolikero vino toči? sam.: kolikerim je rešil življenje? koliko ljudem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
kóliko prisl. (ọ̄) - 1. vprašuje po številu ali količini: koliko je ena in ena? koliko stane kilogram moke? koliko bratov imaš? koliko ljudem si to povedal? / koliko večji je tvoj brat od tebe? / koliko si star? koliko je ura? koliko je še do praznikov? koliko je (od) tega, kar sva se zadnjič videla? koliko časa že čakaš? / na koliko ceniš sosedov travnik? po koliko prodajate jabolka? s koliko denarja je kupil svet? v koliko letih je treba vrniti dolg? za koliko presega letošnja proizvodnja lansko? / piše se narazen ali skupaj koliko odstotna in kolikoodstotna je raztopina? / v vezniški rabi, v vprašalnih odvisnih stavkih: povej, koliko bo dobil vsak izmed nas; elipt. toliko ima, da sam ne ve koliko; neustalj. na pregledu se odloči, če in v koliko pes ustreza normam koliko
- 2. ekspr. izraža veliko količino ali mero: joj, koliko jih je; ti otrok ti, koliko skrbi mi delaš / koliko lepše je tu spomladi / bogve koliko težav te še čaka; bilo jih je kaj jaz vem koliko; rešil je življenje ne vem koliko ljudem; elipt.: ljudi nič koliko; prehodil je nič koliko sveta
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
kolotéčina -e ž (ẹ̑) knjiž. kolesnica, tir: kolovoz je bil med kolotečinama porasel z gosto travo;
spotikala sta se po suhih kolotečinah / vola sta s težavo vlekla voz po strmi kolotečini kolovozu // življenje se spet vrača v stare kolotečine
♦ avt. razdalja med sprednjima ali zadnjima kolesoma vozila
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
komfórt -a m (ọ̑) nav. ekspr. oprema, predmeti, ki omogočajo udobno bivanje: hotel, stanovanje z vsem komfortom // udobje, ugodje (ki ga taka oprema, predmeti nudijo): to je bilo življenje brez komforta
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
kómik -a m (ọ́) - 1. kdor poklicno zabava gledalce, zlasti z mimiko, govorjenjem: v prvi točki bo nastopil znan komik; televizijski komik / ekspr. vse življenje je bil velik komik
- 2. igralec, ki igra komične vloge: gledališče je dobilo dobrega komika; komik in traged
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
komód prid. neskl. (ọ̑) pog. - 1. neprizadeven, len: to je izredno komod človek / ljudje so vsak dan bolj komod
● pog., nav. iron. čez komod ga ni največ je vredno lagodno, udobno življenje - 2. udoben, prijeten: imaš pa res komod fotelje; ta plašč je zelo komod
komód prisl. zelo lahko, z lahkoto: to bom pa komod naredil; komod pride v eni uri
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
komóden -dna -o prid., komódnejši (ọ́ ọ̄) nav. ekspr. - 1. pri katerem ni potreben trud, prizadevanje; lagoden: komodna služba / všeč mu je komodno življenje / naslonjač je prav komoden udoben
- 2. neprizadeven, len: komoden človek / vodstvo je bilo preveč komodno
komódno prisl.: komodno sedeti; ljudje so stali komodno ob strani; sam.: komodnejši se lahko peljejo z avtomobilom do konca
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
kómora -e ž (ọ̑) - 1. dobro zaprt prostor, navadno manjši: komora za raziskovanje; vodo izparivajo v posebnih komorah z znižanim tlakom / zdravnik je operiral v majhni komori / plinska komora plinska celica; sušilna komora za sušenje lesa, rud, perila
// teh. manjši zaprt prostor v kaki pripravi, v katerem potekajo določeni procesi: čiščenje komore / prah se izloča v prašnih komorah; mešalna komora prostor v strojni napravi, v katerem se mešata dva ali več plinov; zgorevalna komora prostor v stroju, v katerem zgoreva tekoče gorivo ali plin - 2. žarg., voj. pomožna vojaška enota, ki oskrbuje operativne enote s sredstvi za življenje in za boj; vod za oskrbo: komora je ostala v vasi; brigadna komora / premestili so ga v komoro
♦ navt. municijska komora prostor za municijo na vojni ladji; zgod. dvorna komora v stari Avstriji najvišji urad za državno finančno gospodarstvo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
kómpas in kompás -a m (ọ̑; ȃ) priprava z magnetno iglo za določanje strani neba: dijake so naučili uporabljati kompas;
orientirati se s pomočjo kompasa
♦ navt. giroskopski kompas girokompas; navigacijski kompas // ekspr. (osnovna) usmeritev, orientacija: taka bibliografija je kompas, brez katerega se je v literaturi težko znajti / glavni junak je brez kompasa zajadral v moderno življenje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
kompilírati -am nedov. in dov. (ȋ) nav. slabš. izdelovati, sestavljati knjižna dela, razprave po tujih ugotovitvah, dognanjih: nič izvirnega ni napisal, vse življenje je samo kompiliral / kompiliral je iz različnih virov
♦ jur. sestavljati nove predpise po starih brez bistvenih sprememb
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
kompléksen -sna -o prid. (ẹ̑) vsestranski, celovit: kompleksna osvetlitev problemov;
obravnavanje gospodarske problematike je premalo kompleksno / kompleksne študije, raziskave / kompleksna obnova vinogradov / izbira poklica je kompleksen problem raznovrsten, zapleten
♦ kem. kompleksna spojina spojina, ki sestoji iz več spojin ali ionov; mat. kompleksno število število, ki je vsota realnega in imaginarnega števila; šol. kompleksni pouk celostni pouk, globalni poukkompléksno prisl.: življenje dojema kompleksno, v vsej zapletenosti in protislovnosti; na probleme je treba gledati in jih obravnavati kompleksno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
komplicírati -am nedov. in dov. (ȋ) delati kaj težavno, težje rešljivo, zapletati: elementarne nesreče so položaj v državi še bolj komplicirale;
številni kompleksi mu življenje zelo komplicirajo / čemu bi si sožitje po nepotrebnem komplicirali / situacija se vse bolj komplicira
♦ med. bolezen se komplicira ob osnovni se pojavljajo še druge bolezni, obolenja // delati kaj nejasno, težje razumljivo, težje dojemljivo: nihče ne ve, kaj hoče, ker tako komplicirakomplicíran -a -o - 1. težko rešljiv, zapleten: komplicirano vprašanje / znajti se v kompliciranem položaju / postopek je preveč kompliciran
- 2. nejasen, težko razumljiv, težko dojemljiv: kompliciran filozofski traktat / njegovo izražanje je zelo komplicirano / to je zelo kompliciran človek
- 3. ki ima veliko sestavnih delov ali različne sestavne dele: kompliciran stroj; komplicirane kemične spojine / komplicirana zgradba atoma / kompliciran klinopisni sistem / komplicirana struktura družbe
♦ ekon. komplicirano delo delo, ki ga lahko opravlja le človek s posebno izobrazbo, kvalifikacijo; med. komplicirani zlom zlom, pri katerem kost predre kožo ali hujše poškoduje okolno tkivo; prisl.: komplicirano pripovedovati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
komunikológ -a m, člov. (ọ̑) strokovnjak za komunikologijo: univerzitetni diplomirani komunikolog; Psihologi, sociologi, komunikologi in še kdo že dalj časa opozarjajo, da internet močno vpliva na življenje ljudi E (↑)komunik(ácija) + gr. -logos iz (↑)lógos
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
konkubinát -a m (ȃ) knjiž. skupno življenje moškega in ženske brez zakonske zveze, priležništvo: s svojo varovanko je živel v konkubinatu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
konvertítski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na konvertite: konvertitsko življenje / konvertitsko meščanstvo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
koordináta -e ž (ȃ) - 1. geom. vsak od treh ali več podatkov, ki skupaj določajo lego točke v koordinatnem sistemu: napisati koordinate točke / kartezična koordinata v kartezičnem koordinatnem sistemu; polarna koordinata v polarnem koordinatnem sistemu; pren., knjiž. življenje prikazuje v koordinatah časa in prostora
♦ geogr. (geografski) koordinati geografska dolžina in širina kake točke na zemeljskem površju - 2. publ., s prilastkom kar določa odvisnost česa od določenega položaja: gre za politične in časovne koordinate tega zasedanja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
kopálka -e [tudi u̯k] ž (ȃ) ženska, ki je, se giblje v vodi zaradi osvežitve, krepitve: rešil je življenje dvema kopalkama;
kopalci in kopalke
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
korák -a m (ȃ) - 1. gib noge pri hoji, teku, plesu: vsak korak mu je povzročal bolečine / napravil je dva koraka in padel; storiti (en) korak naprej, nazaj, vstran / delati dolge, drobne, široke, velike korake / kazal je osnovne korake / baletni, plesni korak; ples s poskočnimi koraki; vojaški korak; koraki polke, valčka; ekspr. bližati se s kilometrskimi koraki zelo dolgimi; pren., ekspr. to so bili njegovi prvi koraki v življenje
// dotik noge na podlago pri hoji; stopinja: tla so se pri vsakem koraku ugrezala / poznajo se sledovi njegovih korakov - 2. nav. ekspr. premikanje s korakanjem; hoja: njegov korak je bil odločen; pospešiti korake; pozna ga po koraku / hitri, počasni koraki / hodil je z drsajočimi, tihimi koraki drsajoče, tiho; približeval se je s težkimi koraki
// noga, zlasti pri hoji: koraki so se mu zapletali / zadržati korak
// zvok, šum, ki ga povzroča noga, zlasti pri hoji: koraki se bližajo, izgubljajo / zaslišali so se lahki koraki; tihi, ženski koraki - 3. ekspr., v prislovni rabi izraža
- a) prostorsko oddaljenost: do tam je kakih dvajset korakov; nekaj korakov vstran / na vsakih pet korakov; streljati na tri korake / zagleda ga korak od sebe nedaleč; stopil je za korak bliže malo
// ona gre še korak dalje in mu ugovarja celo ugovarja mu - b) časovno oddaljenost: do izpolnitve je še dolg korak; en sam korak do sreče
- 4. mesto med nogami: stati do koraka v vodi / otrok ima pretesne hlačke v koraku
- 5. ekspr., s prilastkom dejanje, ukrep, ravnanje: to je bil nepremišljen korak; tega koraka se je še dolgo sramovala / storil je potrebne korake / publ.: napraviti resen korak k izboljšanju mednarodnega položaja; diplomatski koraki vlade
● ekspr. niti koraka niso storili ničesar; v tej stroki delamo prve korake smo se z njo šele začeli ukvarjati; držati korak s kom ne pustiti se komu prekositi, ne zaostajati za kom; ekspr. v kmetijstvu je storjen velik korak naprej kmetijstvo se je izboljšalo, dvignilo; ekspr. ta doba pomeni korak nazaj v razvoju zdravstva nazadovanje; ekspr. ranjence smo imeli na vsak korak pogosto, povsod; ekspr. hoditi, iti v korak s časom prilagajati se razmeram; biti napreden; ekspr. štipendije niso šle v korak s stroški niso bile enake, enakovredne stroškom; ekspr. šli so v korak, v koraku premikali so se s hitrostjo navadne hoje; ekspr. to ugotavlja na, ob vsakem koraku povsod, vedno; ekspr. bližali so se korak za korakom počasi, postopno
♦ elektr. korak napetosti napetost na določeni razdalji; kor. bočni korak plesni korak v levo ali v desno; križni korak plesni korak z eno nogo čez drugo; menjalni korak skupina treh med seboj povezanih korakov, narejenih tako, da se premakne ena noga, pristavi druga in še enkrat premakne prva noga; strojn. korak dolžina, za katero se premakne vijak v vzdolžni smeri, če se zavrti za 90°; šport. drsalni korak tehnika smučanja, pri kateri je gibanje takšno kot pri drsanju; strumni korak; voj. menjati korak premakniti dvakrat zapovrstjo isto nogo naprej, da se korakanje uskladi; paradni korak korakanje v določenem ritmu z zelo napetimi nogami; v korak kot povelje začni korakati tako, da se sočasno premikajo iste noge
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
korúza -e ž (ú) enoletna rastlina s kolenčastim steblom in velikimi storži ali njeno seme: saditi, okopavati koruzo;
koruzo ličkati;
popoldne so lomili, trgali koruzo;
pečena koruza;
zunaj visi kita koruze / koruza letos dobro kaže / koruza je spet poplavljena njiva s koruzo // bela koruza z belimi zrni; debelozrnata, drobnozrnata koruza; semenska koruza
● ekspr. kmalu je vrgel puško v koruzo ni več vztrajal, je obupal; pog. živita na koruzi živita skupno življenje moškega in ženske brez zakonske zveze
♦ agr. silažna koruza ki je za silažo; biol. heterozna, hibridna koruza; vrtn. pisana koruza enoletna okrasna rastlina z listi, ki imajo srebrne proge, Zea mays japonica
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
korúzniški -a -o prid. (ȗ) pog. priležniški: tam je pravo koruzniško gnezdo / koruzniško življenje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
kôtel -tla [əu̯] m (ó) - 1. velika, navadno okrogla ali valjasta kovinska posoda za kuhanje, segrevanje: naliti vodo v kotel; bakren, medeninast kotel; s stropa je visel velik kotel; zunaj je bilo vroče kot v kotlu, kot bi stopil v kotel / (vojaški) kotel; žganjarski kotel; kotel za prašiče; v pralnici imajo kotel za kuhanje perila; kotel za žganjekuho; pren., publ. Rusija je bila kotel, v katerem so vrele evropske in azijske sile
- 2. navadno v zvezi parni kotel naprava nekaterih pogonskih strojev, v kateri se voda z dovajanjem toplote spreminja v paro: parni kotel je razneslo; parni kotel za centralno kurjavo / kurjač parnega kotla
- 3. nav. ekspr. okrogla dolina s strmimi pobočji: vas leži v kotlu; odprl se mu je pogled na kotel pod Krnom
● publ., ekspr. strašiti kmete s skupnim kotlom zlasti prva leta po 1945 neobjektivno prikazovati življenje v (kmetijski) zadrugi
♦ strojn. ladijski parni kotel parni kotel, po konstrukciji prilagojen potrebam na ladji; lokomotivski parni kotel parni kotel za lokomotive; pranje kotlov odstranjevanje zlasti kotlovca z notranjih sten parnega kotla
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
kováti kújem nedov., kovál (á ú) - 1. z udarci kladiva ali s strojnim stiskanjem oblikovati, obdelovati kovino: kovati jeklo, železo; kovati in variti / kovati v tanke železne palice / ročno, strojno kovati / kovati denar; kovati orožje; pren., ekspr. življenje ga je neusmiljeno kovalo
- 2. opremljati s kovinskim delom: kovati hrastova vrata / kovati konja pritrjati mu podkev
// kaznjence kovati v verige uklepati - 3. ekspr. z določenim ravnanjem pripravljati, ustvarjati kaj: koval je svojo lastno nesrečo; sami so si kovali svojo usodo / iz tuje nesreče kovati dobiček
// sestavljati, delati kaj, navadno s težavo: govor sta skupaj kovala; dolgo v noč je koval primerne izraze / slabš. kuje verze sestavlja, piše - 4. ekspr. naskrivaj pripravljati, snovati kaj: kovati maščevanje; kovali so zaroto proti njemu; zvedel je, da se nekaj kuje / kuje nove načrte za bodočnost; kovati hudobne naklepe
- 5. ekspr. močno biti, utripati: od strahu ji je kovalo srce / v sencih mu je kovala groza; brezoseb. v glavi ji je kovalo
// redko udarjati, tolči: slepo kovati po nasprotnikovi sablji / na deblu je kovala žolna
● ekspr. kovati koga v deveta nebesa, v zvezde zelo hvaliti, povzdigovati; preg. kuj železo, dokler je vroče vplivaj na koga, kaj, dokler je mogoče; takoj izkoristi vsako ponujeno ugodnost
kováti se ekspr. postajati bolj sposoben za kaj, navadno zaradi vpliva težkih razmer: v skupnem boju sta se kovala bratstvo in enotnost naših narodov; v tej šoli se kujejo in vzgajajo kadri
kován -a -o: kovani čevlji; kovani denar; kovano zlato zlat kovanec, zlatnik; kovano železo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
krámar -ja m (ȃ) - 1. nav. slabš. trgovec s cenenim, navadno drobnim blagom: na trgu so imeli kramarji svoje stojnice; kupiti pri kramarju; kramar s platnom; kramarji in mešetarji / takšne stvari prodaja vsak kramar trgovec
- 2. slabš. ozkosrčno pridobitniški, malenkosten človek: vse življenje je ostal čisto navaden kramar
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
krátek -tka -o prid., krájši stil. kráčji (á) - 1. ki ima med skrajnima koncema razmeroma majhno razsežnost, ant. dolg: v roki je držal kratek kol; hoditi s kratkimi koraki; kratki lasje; ima zelo kratek trup in dolge noge; puška s kratko cevjo; pes s kratko dlako; kratka nit; pot je zelo kratka / ta razdalja je kratka majhna
// obleka z dolgimi, kratkimi rokavi; nosila je zelo kratko obleko; kratke hlače hlače, katerih hlačnice segajo najdlje do kolen
// žarg., šport.: skakalec je bil razmeroma kratek delal je kratke skoke; izkoristil je kratko žogo in dal gol žogo, ki je dosegla razmeroma kratko razdaljo
// žarg. kratke luči luči, ki osvetljujejo cesto približno 30 m naprej
// ki je po obsegu omejen, zgoščen: kratek članek, spis; kratka pesem; napisati kratko pismo / to je kratka vsebina romana / obnoviti kaj v kratkih besedah; s kratkimi besedami je določil vsakemu svoje delo / kratki film ki je dolg do 600 m - 2. ki traja razmeroma malo časa: spregovoril je po kratkem premisleku, premolku; šla sta na kratek sprehod; boj je bil kratek; kratka, a huda bolezen; noči so postale zelo kratke; kratko življenje / napravila je kratek požirek / le prav kratek čas se je mudil tu; v kratkem času se je zelo spremenil / kratek rok; kratko razdobje / ekspr. samo za kratek hip ga je videl / ta material ima zelo kratko življenjsko dobo / kratka osvetlitev filma
// s časovno enoto ki se zdi, da traja malo časa: dan jima je zelo kratek; počivali so le kratko uro - 3. elektr., v zvezi kratki stik stik med dvema točkama v tokokrogu, ki imata različen električni potencial: prišlo je do kratkega stika; zaradi kratkega stika je nastal požar; pren., publ. med umetnostnim in političnim tokom je nastal kratki stik
● pog., ekspr. zelo kratka bova hitro bova opravila, se pogovorila; kratek čas če bosta tu, bo bolj kratek čas kratkočasno, zabavno; delati komu kratek čas kratkočasiti, zabavati ga; to mu je le za kratek čas za razvedrilo, v zabavo; star. ta človek je zelo kratkega pogleda ni sposoben pravilno oceniti, predvideti dogajanje; ekspr. imeti kratek spomin biti pozabljiv; ekspr. biti kratke pameti neinteligenten; pozabljiv; ta človek je kratkih, redkih besed zelo malo govori; ekspr. dolgi lasje — kratka pamet ženske niso posebno pametne, razsodne; preg. laž ima kratke noge laž se kmalu odkrije
♦ lingv. kratki nedoločnik nedoločnik na -t ali -č; kratki samoglasnik; med. kratka sapa oteženo, težko dihanje; rad. kratki valovi radijski valovi z valovno dolžino od 10 do 150 m
krátko prisl.: na vprašanja je kratko odgovarjal; oglasil se je kratko in ostro; kratko in jedrnato je povedal, kar je mislil; kratko postriženi lasje; po nekaj tednih je bil kratko malo zdrav kratkomalo
● ekspr. kratko in malo ne izraža podkrepitev trditve; star. kratko ni malo mu ne verjame kratko in malo, kratkomalo; ekspr. kratko malo ne upam se kratkomalo; ekspr. danes je nekam kratko nasajen slabe volje, odrezav
♦ lingv. kratko naglašen samoglasnik; muz. kratko označba za način izvajanja staccato
krátki -a -o sam.: pog., ekspr. potegnil, povlekel je (ta) kratko stvar se je zanj končala manj ugodno kot za druge; star. obljubil je priti čez kratko čez malo časa, kmalu; ekspr. na kratko ga drži ima ga popolnoma v oblasti; ekspr. na kratko nasajena metla; na kratko postriženi lasje; na kratko mu je povedal nakratko; star. to bom opravil ob kratkem v bližnji prihodnosti; star. da ob kratkem povem nakratko; v kratkem ti bom vrnil; do pred kratkim tega nisem vedel; pred kratkim sva se videla; prim. krajši
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
kreatúra -e ž (ȗ) - 1. knjiž. bitje, človek: življenje ljudi in drugih kreatur v naravi / smilijo se mu uboge človeške kreature
// redko narava, stvarstvo: duh daje sijaj vsej kreaturi - 2. slabš., navadno s prilastkom človek, ki zaradi svojih lastnosti vzbuja prezir, zaničevanje: to ti je prava kreatura; bedna, klavrna, zlobna kreatura / iz njega je naredil kreaturo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
krêmen -éna m (é ẹ́) zelo trda in krhka kamnina steklenega sijaja: lomiti kremen;
zrna kremena;
po značaju je trd kot kremen / kremen in jeklo; pren., pesn. Kuj me, življenje, kuj! Če sem kremen, se raziskrim (O. Župančič)
♦ min. kristalna ali zrnata oblika kremenice // kos, del te kamnine: ukresati iskro iz kremena; konji so dirjali tako, da je letel kremen izpod kopit / puška na kremen kremenjača
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
krepávati -am nedov. (ȃ) nižje pog. - 1. ekspr. poginjati: svinja krepava
// nizko umirati: mnogo ljudi krepava od gladu - 2. nizko živeti v zelo slabih razmerah: krepaval je in se ubijal celo življenje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
krepósten -tna -o prid. (ọ̑) - 1. star. pošten, neoporečen: urediti okoliščine, da se bodo ljudje oblikovali v krepostne člane skupnosti / iron.: kaj si tako kreposten, popij malo zmeren, zdržen; v mladih letih ni bila ravno krepostna
- 2. rel. ki vztrajno obvladuje moralno negativna nagnjenja in teži k dobremu: krepostna žena / krepostno življenje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
krepóstnik -a m (ọ̑) - 1. nav. ekspr., v krščanskem okolju kreposten človek: ni krepostnik, ki bi dal življenje za svoje prepričanje
- 2. nav. iron. pošten, neoporečen človek: zgražanje sodobnih krepostnikov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
krížev -a -o prid. (í) - 1. nanašajoč se na križ: križev les / imel je križevo življenje / križev as
- 2. rel., v zvezi križev pot upodobitev Kristusove poti na Golgoto: na steni je visel križev pot / moliti križev pot; pren., ekspr. prehodil je križev pot iz mučilnice v mučilnico
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
krùh krúha m (ȕ ú) - 1. pečeno živilo iz moke, vode, kvasa: jesti kruh; postregli so s kruhom in vinom; star, suh kruh; zadišalo je po svežem kruhu; kruh s kiselkastim okusom; drobtina kruha; skorja, sredica kruha; dober je kot kruh; tega sem vajen kot (vsakdanjega) kruha / hlebec, štruca kruha; kos kruha / mesila je testo za kruh / kruh vzhaja; peči kruh / knjiž., z oslabljenim pomenom že zgodaj je okusil kruh bridkosti
// tako živilo v obliki hlebca, štruce: odlomiti kos, krajec kruha; dobro zapečen kruh / bel(i), črn(i) kruh; Grahamov kruh; koruzni, rženi kruh; mlečni, oljnati kruh; kruh iz ajdove moke / (pletena) košarica za kruh / rezati kruh na kose, rezine / pog.: četrt kruha, prosim; kupiti več kruhov
// kos, odrezan od hlebca, štruce: nadrobiti kruh v mleko; namazati kruh z maslom; na kruh je dal sir / pog. pojedel je tri kruhe - 2. ekspr. pridelek, navadno žitni: toča je uničila ves kruh / letos bo dosti kruha / zemlja je rodila slab kruh
- 3. ekspr. delo, zaposlitev, ki daje zlasti materialne dobrine: za vse ne bo kruha; upal je, da bo dobil kruh; imeti, izgubiti (dober, slab) kruh; dolgo je iskal kruha / tovarna daje kruh veliko ljudem / končno je prišel h kruhu / biti, priti ob kruh; šel je v tujino za kruhom
// s prilastkom delo, poklic sploh: opustil je kmečki kruh; rudarskega kruha ne zmore več; slab pisateljski kruh / pomagal mu je do gosposkega kruha - 4. ekspr. (osnovna) materialna sredstva, materialne dobrine: truditi se za kruh; borba, skrb za (vsakdanji) kruh / kruh si je služil s kmetovanjem / pri hiši je veliko kruha / to delo je njegov kruh
● kruh se je lepo dvignil vzhajal; ekspr. iz te moke ne bo kruha prizadevanje se ne bo uresničilo, ne bo dalo pričakovanega rezultata; star. v življenju je večkrat kruha stradal živel v pomanjkanju; ekspr. še vedno mu oče reže kruh daje sredstva za življenje; bibl. človek ne živi samo od kruha človeka ne zadovoljijo samo materialne dobrine; ekspr. živeti ob kruhu in vodi zelo slabo, v pomanjkanju; ekspr. vsi otroci so že pri kruhu odrasli in zaposleni; pog. biti pri lahkem kruhu imeti ne naporno in dobro plačano službo; ekspr. iti s trebuhom za kruhom iskati zaslužek zunaj domačega kraja, domovine; ekspr. jesti bel(i), črn(i) kruh živeti v izobilju, pomanjkanju; ekspr. (belega) kruha je pijan, sit zaradi izobilja je objesten, predrzen; ekspr. sprl se je z (belim) kruhom zavrnil je donosen položaj, službo; vznes. trpljenje je moj vsakdanji kruh trpljenja, hudega sem navajen; ekspr. njegov kruh je bil grenek preživljal se je s težkim, neprijetnim delom; smeje se kot cigan belemu kruhu široko, na vsa usta; za lenuha ni kruha len človek ne more pričakovati materialnih dobrin; zarečenega kruha se največ poje prenagljene izjave, sodbe mora človek dostikrat preklicati, spremeniti; preg. kdor zgodaj vstaja, mu kruha ostaja kdor je delaven, prizadeven, dobro živi
♦ etn. obredni kruh pečen ob krstu, poroki in za določene praznike; obrt. domači kruh z moko potresen in v pletenih košaricah vzhajan pekovski kruh; gobasti kruh z neprožno sredico; pekovski kruh; rel. darovati (pri maši) kruh in vino
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
kruhobórstvo -a s (ọ̑) slabš. boj, prizadevanje (samo) za materialne dobrine: častihlepje in kruhoborstvo / vse svoje življenje je moral omejiti na kruhoborstvo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
krúljav -a -o prid. (ú) ekspr. šepast, šepav: kruljav fant;
ostal je kruljav vse življenje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
krúšnik -a m (ȗ) - 1. krušnjak: v krušniku je imel hrane za tri dni
- 2. nar. vzhodno preužitkar: trdo življenje krušnika
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
ksantípa -e ž (ȋ) slabš. zlobna, prepirljiva (zakonska) žena: ksantipa mu je grenila življenje / oženil se je s pravo ksantipo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
kúkaven -vna -o prid. (ū) zastar. beden, žalosten: njegovo življenje je bilo kukavno / znašel se je v prav kukavnem stanju
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
lágerski -a -o prid. (á) pog. taboriščen: lagerske barake / lagersko življenje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
lagóden tudi lágoden -dna -o prid., lagódnejši tudi lágodnejši (ọ́ ọ̄; á) - 1. pri katerem ni potreben trud, prizadevanje: lagodna hoja / zavida jim lagodno in brezskrbno življenje
- 2. ki ljubi stanje, v katerem se ni treba truditi, prizadevati: lagoden človek; preveč je lagoden, da bi se potrudil
lagódno tudi lágodno prisl.: hoditi počasi in lagodno; sedel je za mizo in lagodno pripovedoval svoje doživljaje; lagodno živeti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
lagôten -tna -o prid., lagôtnejši (ó) knjiž. - 1. lagoden, udoben: lagotno življenje
- 2. lahkoten, živahen: stopal je z lagotnimi koraki
lagôtno prisl.: lagotno je tekla po stezi; lagotno se zlekniti po travi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
láhek tudi lahák -hka -o tudi -ó prid., lážji (á ȃ á) - 1. ki ima razmeroma majhno težo: lahek kamen; lahek kovček, tovor; vzdigni otroka, saj je lahek; olje je lažje od vode; lahek kot pena, pero / lahek pomladanski plašč; lahke zavese; ta obleka je lahka in hladna / še v mrazu nosi lahko obleko premalo toplo
// lahki kamen lehnjak
// ki je iz tankih, drobnih sestavnih delov: lahek čoln; lahek lok; po cesti drdrajo lahki vozovi / lahki oboki stavbe / lahka artilerija; opremiti sobo z lahkim pohištvom / lahek dim se dviga proti nebu prosojen, redek; lahki oblački; lahka meglica - 2. za katerega ni potreben velik trud, spretnost: lahek zaslužek; odgovor na to vprašanje je lahek; lahka naloga, služba; lahka tura; lahka telovadna vaja; lahka zmaga; opravljati lahko delo / lahek jezik preprost, nezapleten; lahka knjiga / lahka topljivost
- 3. ki ne izraža, kaže telesnega napora: lahek dir; njena hoja je lahka; lahke kretnje / knjiž. ptica lahkih kril ki hitro, lahkotno leta; star. stopati lahkih nog / biti lahek pri plesu znati se prilagoditi soplesalcu
- 4. ki se ne pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: lahka bolezen; dobiti lahke telesne poškodbe / lahek bolnik; lahki in težki kaznjenci / lahki udarci lahni
// lahek potres
// v katerem osnovna sestavina nastopa v majhni meri: lahek strup; te cigarete so lahke / jesti sme le lahko salamo; piti lahko vino
// lahko prebavljiv: bolnik mora imeti lahko hrano / lahka večerja - 5. ki ne prinaša (dosti) težav, neprijetnosti: lahek porod; njegova smrt je bila lahka; lahko slovo / tam imajo lahko življenje / lahke sanje / kot pozdrav lahko noč! ob spominu na umrle naj mu bo lahka domača zemlja
- 6. nav. ekspr., navadno v povedni rabi ki se duševno in telesno dobro počuti: odšel je potolažen in lahek; kako lahkega sem se počutil; ljudje so se mu zdeli lahki, svobodni, brezskrbni / srce mu je bilo lahko in veselo / tako sem lahek, da bi kar zletel
- 7. ekspr. lahkomiseln, neresen: taki lahki ljudje nimajo duševnih bojev; saj ni napačen človek, le preveč lahek je
// ki moralno ni neoporečen: zdelo se mu je, da je lahka / lahka ženska / pog. biti lahke sorte - 8. nav. ekspr. umetniško nezahteven: lahka literatura; lahko čtivo / lahka glasba instrumentalna zabavna glasba; vsebinsko manj zahtevna glasba
● pog. biti pri lahkem kruhu imeti ne naporno in dobro plačano službo; lahka industrija industrija, ki proizvaja manjše stroje, instrumente, orodje, potrošne predmete; ekspr. kraj, kjer ti lisica lahko noč vošči samoten, odmaknjen kraj, zlasti blizu gozda; ne drgnite močno, ampak delajte z lahko roko nalahko; pog. zobozdravnik ima lahko roko delo opravlja tako, da pacienta čim manj boli; to storim z lahko vestjo brez pomislekov, skrbi; ekspr. z lahkim srcem se bom ločila od njih ne da bi čutila žalost, skrb
♦ agr. lahka prst, zemlja prst, zemlja z več peska in organskih snovi in manj glinenih primesi; grad. lahki beton beton, izdelan iz votličastega agregata; metal. lahke kovine kovine z majhno specifično težo; obrt. lahka konfekcija perilo, ženske obleke, drobni oblačilni predmeti; lahka obutev nizka moška, ženska in otroška obutev; strojn. lahko olje redko tekoče olje za mazanje strojev; šah. lahka figura lovec ali skakač; šport. lahka kategorija kategorija (težkoatletov) telesne teže med 57 in 68 kg; teh. lahki bencin bencin z majhno specifično težo; voj. lahka artilerija artilerija s kalibrom cevi do približno 100 mm; lahka strojnica orožje z zložljivima nogama, ki strelja s puškinimi naboji posamezno ali v rafalih
lahkó - 1. prislov od lahek: mirno in lahko je umrl; lahko in brezskrbno živeti; biti lahko oblečen v ne toplo obleko; lahko prebavljiva hrana; lahko in težko prehodno gorovje; lahko rešljiva naloga; to je otročje lahko narediti; delo bom prav lahko opravil
♦ metal. lahko taljive kovine kovine, ki imajo tališče do 500° C - 2. izraža zmožnost, sposobnost za kako dejanje: tovarna bo lahko delala z vso zmogljivostjo; vozilo se lahko giblje na kopnem in v vodi; ni treba pomagati, saj lahko sam nesem; premalo znam, da bi lahko sam rešil nalogo; šiva še lahko, težjega dela pa ne zmore več / kolikor lahko presodim, je stvar resna
// izraža možnost uresničitve dejanja ali stanja: tako ravnanje je lahko zelo nevarno; tu bi bil človek lahko srečen; to se lahko vsakomur primeri; lahko bi mu škodovalo; saj bi se bil lahko ubil; lahko se zgodi, bi se zgodilo, da bom potreboval tvojo pomoč / elipt. lahko da bom potreboval tvojo pomoč / z oslabljenim pomenom: izrastki so lahko krajši ali daljši; kje bi lahko dobil prostor; to smo lahko dosegli zato, ker smo pridno delali; še zdaj bi lahko živel, če ne bi bil pil / v vezniški rabi: ne poznam ga: lahko (da) je pošten, lahko (da) ne; lahko (da) pride, lahko (da) ne
// izraža dopustitev: lahko, da je stvar drugačna; »mislim, da je tega sam kriv.« »Lahko da« / v vezniški rabi: lahko je njegov brat direktor, vendar ni vsemogočen; lahko je bogat, srečen pa ni; lahko vse preiščeš, pa ne boš našel - 3. izraža dovoljenje, soglasje: gospodar pravi, da lahko gremo čez travnik; lahko ga obiščete, kadar hočete / naročnina se lahko poravna v dveh obrokih; lahko vstopite, tovariš / elipt. »ali smem telefonirati?« »Lahko«
// v vprašalnih stavkih izraža prošnjo za dovoljenje, soglasje: (ali) lahko vstopim / elipt. v kino bi šel, mama, a lahko? / v vljudnostnem vprašanju: ali ti lahko pomagam; »lahko prisedem?« »Izvolite«
// izraža utemeljenost, upravičenost: nekateri starši so lahko ponosni na svoje otroke; jutri že lahko pričakujemo spremembo vremena / ekspr. »kako žalostno se drži.« »Saj se lahko« / lahko sem vesel, saj sem zdrav - 4. nav. ekspr. izraža omiljeno nujnost, potrebnost: res bi lahko že prej povedal, da ne bi bilo nepotrebnega iskanja; če si privošči tak avto, bi lahko tudi meni vrnil dolg
// izraža prošnjo, omiljeno zapoved: ali mi lahko daš kozarec vode; se lahko malo umaknete, prosim / lahko bi bil malo bolj prijazen z menoj, veš; opravili ste, lahko greste - 5. ekspr. izraža omejitev, zadržanost priznanja: tebi je lahko tako govoriti, ko imaš vsega dovolj; on je lahko uspel, ko so mu vsi pomagali, jaz pa nimam nobene podpore
// v zvezi z reči, trditi uvaja natančnejšo določitev, dopolnitev povedanega: bilo je dobro, lahko rečem, zelo dobro
// v medmetni rabi, navadno v zvezi z misliti si, predstavljati si izraža- a) podkrepitev trditve: lahko si misliš, kako sem se ustrašil; v enem večeru je zaigral sto tisoč, si lahko predstavljate; lahko rečem, da me ni še nikoli užalil; bal sem se, lahko mi verjamete
- b) pritrjevanje: »to me je zelo užalilo.« »Si lahko mislim«
- 6. izraža pripravljenost, ponudbo za kako dejanje: pol ure še lahko ostanem, če želite; lahko vas spremim, če vam je prav
- 7. s smiselnim osebkom v dajalniku izraža precejšnjo zadovoljivost psihičnega stanja, razmer: ni ji bilo lahko, ko je ostala sama z otroki / lahko mu je (pri duši, pri srcu)
● ekspr. kako sploh lahko kaj takega trdiš kako si upaš, drzneš kaj takega trditi; ekspr. lahko tebi, ki si zdrav izraža blagrovanje; preg. kar danes lahko storiš, ne odlašaj na jutri
láhki -a -o sam.: jejte samo kaj lahkega; ali poznaš še kaj tako lahkega; nekaj zračno lahkega je v njegovi poeziji; prim. lažji, nalahko
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
lahkomíselnica -e [səl] ž (ȋ) ekspr. lahkomiselna ženska: preudari, ne bodi taka lahkomiselnica / življenje lahkomiselnic
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
lahkomíšljen -a -o prid. (ȋ) lahkomiseln: lahkomišljen človek;
otroško lahkomišljen / lahkomišljeno gospodarjenjelahkomíšljeno prisl.: lahkomišljeno tvegati življenje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
lahkôten -tna -o prid., lahkôtnejši (ó) - 1. ki dela videz, da zanj ni potreben telesni napor: lahkoten tek konj; lahkotna hoja / stopati z lahkotnimi koraki
- 2. redko ki je iz tankih, drobnih sestavnih delov; lahek: lahkotno pohištvo / lahkoten dim se dviga nad hišami
- 3. ki glede na izrazna sredstva ne izraža, kaže truda, nespretnosti: delo je pisano v lahkotnem jeziku / lahkoten ton pogovora sproščen, prijeten
- 4. nav. ekspr., navadno v povedni rabi ki se duševno in telesno dobro počuti: bil je ves lahkoten in sproščen
// ki ne prinaša (dosti) težav, neprijetnosti; lahek: življenje je zdaj lahkotnejše - 5. umetniško nezahteven: lahkoten film; brati lahkotno literarno delo / repertoar tega gledališča je lahkoten
lahkôtno prisl.: lahkotno hoditi, plesati; lahkotno iti mimo vseh težav brezskrbno, neprizadeto; to me nič ne skrbi, je rekel lahkotno; naslonjač učinkuje lahkotno; sam.: v njegovem vedenju je nekaj lahkotnega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
lahkožív -a -o prid. (ȋ í) - 1. ki moralno ni neoporečen: družiti se z lahkoživimi dekleti / lahkoživo življenje
- 2. ki ima površen, brezskrben odnos do življenja: lahkoživega mladeniča je nesreča zresnila
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
lahkožívje -a s (ȋ) star. lahkoživo življenje: lahkoživje in pokvarjenost / brezdelje in lahkoživje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
lájf -a in life -fa cit. [lájf] m (ȃ) pog., zlasti v sproščenem ožjem krogu bivanje, obstajanje človeka; življenjeSSKJ: cel svoj lajf; uspeti v lajfu; Koliko bi lahko midve v tem času imeli od lajfa E ← agl. life
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
lájšati -am nedov. (ȃ) delati kaj manj neprijetno, manj hudo: lajšati bolniku bolečine;
lajšati bremena zaposleni ženi;
lajšati trpljenje / star. upanje mu lajša in slajša življenje
● lajšati si srce z govorjenjem, z jokom s pogovarjanjem, z jokanjem si manjšati duševno bolečino // delati kaj manj naporno, težavno; olajševati: dolg rep lajša opicam gibanje po drevju; lajšati si delo z dobrim orodjem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
lakírati -am nedov. in dov. (ȋ) prekrivati z lakom: lakirati avtomobil, parket;
lakirati s čopičem, s pištolo;
lakirati si nohte / lakirati si lase; pren., ekspr. pisatelj življenje preveč lakiralakíran -a -o: lakiran pod; lakirano pohištvo; rdeče lakirani nohti; pozor, sveže lakirano
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
lás -ú in -a m, mn. lasjé, tož., v prislovni predložni zvezi tudi láse (ȃ) - 1. nitast izrastek na človeški glavi: las izpade, osivi, raste; izpuliti si siv las; potisniti si lase s čela; pramen, šop las; tanek kot las; žal mi je, kolikor imam las na glavi zelo
// umetni in naravni lasje / odstraniti lase z obleke; pomesti lase
// mn. celota teh izrastkov: lasje mu hitro rastejo, se mu redčijo, sivijo; barvati, česati, navijati, spletati, striči, sušiti, umivati si lase; dobro prečesati lase; beliti lase z dvokisom jim odvzemati naravni pigment; seči z roko v lase; vleči koga za lase; ima bujne, goste, kodraste, razmršene lase; ljudje s črnimi, rdečimi lasmi; ekspr. srebrni, zlati lasje; mastni, suhi lasje; mehki, trdi lasje; ekspr. svileni, ščetinasti lasje; dekle svetlih las, s svetlimi lasmi / dobiti sive lase osiveti; pog. izgubiti lase postati plešast; pustiti si rasti lase ne striči si jih
// stopila je pred ogledalo in si popravila lase frizuro, pričesko; ima na kratko ostrižene lase; nosi nazaj počesane lase frizuro, pri kateri so lasje usmerjeni od čela proti tilniku; ima na stran počesane lase frizuro, pri kateri je večji del las usmerjen na eno stran glave
// krtača, lak za lase; sušilnik za lase električni aparat, iz katerega piha topel zrak za sušenje las
// star. dlaka, kocina: izpuliti si las iz brade, brk - 2. tekst. ščetkasta površina tkanin ali pletenin: dolg, gost las; las flanele, pliša, žameta; las preproge
- 3. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi na las izraža odsotnost omejitve glede enakosti: njune izpovedi se na las ujemajo; na las sta si podobna; ali je res tako? Na las tako
- 4. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi za las izraža
- a) zelo majhno stopnjo: njegova naloga je za las boljša / niti za las ne bom popustil prav nič
// za las je manjkalo, pa bi (bil) umrl - b) težavnost uresničitve: za las smo ušli nesreči / za las je šlo, je zastokal, ko je bil kamion mimo bili smo v zelo veliki nevarnosti, da bi se zadeli
● šalj. sinoči je toliko pil, da ga danes lasje bolijo se zelo slabo počuti, ima mačka; ekspr. lasje se mu ježijo od strahu zelo ga je strah; ekspr. lasje so mu stopili pokonci zelo se je ustrašil; lasje so mi vstajali, pog. so mi šli pokonci, ko sem to poslušal občutil sem grozo, odpor; zgražal sem se; ekspr. nihče mu ne bo skrivil lasu mu ne bo storil nič hudega; ekspr. kar lase si je pulila, ko je to izvedela zelo je bila žalostna, obupana; ekspr. zardeti do las po vsem obrazu, zelo; iti z roko skozi lase potegniti z razkrečenimi prsti roke po lasišču, laseh; šalj. pijača mu že gre, leze v lase opijanja se, postaja pijan; ekspr. skočiti si v lase spreti se; stepsti se; ekspr. ti dokazi so za lase privlečeni neprepričljivi, neprimerni; za lase privlečena primera neustrezna, nerodna; ekspr. nihče te ne bo za lase vlekel tja te spravljal proti tvoji volji, zelo silil; ekspr. njegovo življenje visi na lasu je zelo ogroženo; je zelo bolan; v laseh ekspr. otroci so si hitro v laseh se sprejo; se stepejo; ekspr. ali sta si s sosedom v laseh v sovražnem, neprijaznem odnosu; ekspr. ta plemena so si večno v laseh se bojujejo; sivi lasje ekspr. zaradi tega si ne delaj sivih las ne bodi v skrbeh, ne skrbi; ekspr. otroci mu delajo sive lase mu povzročajo velike skrbi; ekspr. takrat boš ti imel že sive lase boš star; ekspr. dolgi lasje — kratka pamet ženske niso posebno pametne, razsodne
♦ agr. lasje na koruznem storžu zelo podaljšani vratovi pestičev; bot. žabji las vodna rastlina s tankim stebelcem in drobnimi cveti brez cvetnega odevala, Callitriche
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
laténten -tna -o prid. (ẹ̑) ki obstaja, a se na zunaj (še) ne opazi, ne vidi; prikrit, skrit: latentni problemi;
latentna kriza;
človekove latentne lastnosti;
v tem obstaja latentna nevarnost za vojni spopad;
s pridobitvijo neodvisnosti so se sprostile latentne sile narodov / bolezen v latentnem stanju
♦ biol. latentno življenje organizmov življenje, v katerem je presnavljanje skoraj ustavljeno, prikrito življenje; fiz. latentna toplota toplota, ki jo telo dobiva ali oddaja pri prehajanju iz enega agregatnega stanja v drugo, ne da bi se mu pri tem spremenila temperatura; utajena, prikrita toplota; fot. latentna slika slika na osvetljeni fotografski plošči, filmu, dokler še ni razvit; jur. latentni sledovi; med. latentni sifilis; latentna infekcijalaténtno prisl.: problem latentno živi v njegovi domišljiji; latentno bolan človek; publ. latentno prisotne značilnosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
lážji -a -e prid. (ȃ) - 1. primernik od lahek: ta kovček je precej lažji; olje je lažje kakor voda, od vode / današnja naloga je nekoliko lažja, toda daljša / zdaj je njegovo življenje lažje
- 2. v katerem osnovna značilnost nastopa v manjši stopnji: pri nesreči je dobil lažje poškodbe; lažje obolenje / lažji ranjenci
lážje in láže stil. láglje prisl.: jaz ti lažje pomagam kot on; pri padcu se je lažje poškodoval; tam bo lažje vzgajal ljudi; če bomo složni, bomo lažje zmagali; to vprašanje je nekoliko lažje razumljivo
● zdaj je lažje za denar lažje ga je zaslužiti; denarja je več; zdaj mu je lažje pri srcu duševno se bolje počuti; sam.: kaj lažjega še lahko dela; ekspr. nič lažjega kot to to je zelo lahko narediti, opraviti
♦ ped. načelo od lažjega k težjemu; prim. lahek
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
léga1 -e ž (ẹ́) - 1. način, kako je kaj nameščeno glede na svojo daljšo os in določeno ravnino: veja se je znebila snega in se vrnila v prejšnjo lego; hraniti steklenice v ležeči legi; pokončna, vodoravna lega; lega dlačic na tkanini / mišice držijo lobanjo v potrebni legi / železniški signal je v legi Stoj
// način, kako je kaj vodoravno nameščeno: spremenila je lego, ker ji je postalo neudobno; namestil se je v primerno lego; knjiž. levostranska lega v spanju / pri taki poškodbi je nujna lega na hrbtu, vznak - 2. navadno s prilastkom kar izraža prostorski odnos česa do česa drugega: centralna lega trga; odročna lega vasi; otoška lega države; dominantna lega stavbe; medsebojna lega / določiti lego točke v ravnini; ugotoviti lego ladje, letala / lega organa v organizmu / učenci ugotavljajo geografsko lego krajev na zemljevidu geografsko širino in dolžino
- 3. s prilastkom, z oslabljenim pomenom kraj, prostor z značilnostmi, kot jih določa pridevnik: po sončnih legah je sneg že skopnel; v zavetni legi je toplo v zavetju; publ.: v višjih legah je zapadel sneg; v severnih zemljepisnih legah je življenje trdo v deželah, krajih na severu
// imeti lego soba ima severno lego je obrnjena, usmerjena proti severu; kraj ima slikovito lego; njiva ima sončno lego je obrnjena, usmerjena proti soncu
// nekatere vinogradniške lege niso več zasajene s trto za vinogradništvo primerna zemljišča - 4. tram, na katerem kaj sloni, leži: lege pri mostičku so trhle; leseni pod na legah / hrastove lege
// lesena podloga za sode v kleti: sesti na lego zraven soda; valiti sod na lege - 5. muz., navadno s prilastkom območje ali del območja človeškega glasu, instrumenta: igrati violončelo v nizki legi; pevčev glas je v vseh legah izenačen / altovska, basovska lega / pevka ne more več zapeti tonov v visoki legi; pren., knjiž. čustvena lega pripovedi
// položaj leve roke pri prijemih na godalih in brenkalih: violinska igra zahteva od levice menjavo leg / prva, sedma lega - 6. star. plast: med posameznimi legami sadja je lesna volna
● pog. avtomobil ima dobro lego na cesti ga ne zanaša na ovinkih, pri hitri vožnji; knjiž. v razburjenju je zašla v višjo lego začela govoriti z višjim glasom; knjiž. govoriti v nizki z nizkim, v tenorski legi z visokim glasom
♦ fiz. indiferentna lega ravnovesna lega, pri kateri ob premikanju telesa težišče ne spremeni svoje višine; labilna lega ravnovesna lega, pri kateri je težišče telesa v najvišji možni legi; ravnovesna lega v kateri telo vztraja, dokler ne nastopi nova zunanja sila; stabilna lega ravnovesna lega, pri kateri je težišče telesa v najnižji možni legi; grad. kapna lega tram ostrešja, ki drži, nosi spodnji del škarnikov; slemenska lega tram ostrešja, ki drži, nosi zgornji del škarnikov; vmesna lega tram ostrešja, ki drži, nosi srednji del škarnikov; lingv. lega jezika pri izgovoru; med. glavična lega ploda v maternici lega z glavo navzdol; strojn. mrtva lega pri kateri sta ojnica in ročica batnega stroja v eni črti; trg. lega deset pol papirja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
legalizírati -am dov. in nedov. (ȋ) - 1. z zakonom dovoliti, priznati, kar prej ni bilo dovoljeno ali priznano, uzakoniti: legalizirati splav
// dovoliti, priznati, kar prej ni bilo dovoljeno ali priznano sploh: dopuščati napake in jih s tem legalizirati; ta praksa se zdaj legalizira
// spraviti v sklad z zakoni, predpisi: legalizirati svojo posest orožja; končno sta legalizirala svoje skupno življenje - 2. knjiž. uradno potrditi, overoviti: legalizirati listino; pri sodišču legalizirati podpise na pogodbi
legalizíran -a -o: legalizirana stranka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
legénda -e ž (ẹ̑) - 1. lit. pripoved, v kateri nastopa Kristus, Marija ali svetniki: brati, poslušati legende; legenda o sv. Petru / legenda pripoveduje, da je Kristus prišel nekoč na Kras / po legendi je sv. Jurij premagal zmaja
- 2. knjiž. pripoved, zgodba, zlasti o nenavadnih pojavih, dogodkih, ljudeh: ljudstvo je obdalo kralja Matjaža z legendami; vedel sem za legendo o zakladu, ki je menda tam zakopan; o tem kroži mnogo legend / zanimive legende o pesniku
// nav. ekspr. neresnična pripoved, izmišljotina: to niso legende, ampak dejstva - 3. knjiž., ekspr., navadno v povedni rabi kdor zaradi nenavadnih, izrednih lastnosti vzbuja občudovanje: hrabri komandant je postal legenda / življenje tega človeka je že legenda
● knjiž. Matija Gubec je že prešel v legendo je postal legendaren - 4. navodilo za razumevanje ustaljenih, dogovorjenih znakov: legenda k zemljevidu, na skici / razstavne muzejske zbirke so bile pomanjkljivo opremljene z legendami
- 5. num. napis (na novcu, pečatu): spremeniti legendo pečata
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
lenôben -bna -o prid. (ó ō) - 1. ki je v stanju, za katero je značilna velika želja vztrajati v mirovanju, nedejavnosti: postajati zaspan in lenoben; lenobna kobila / prevzela ga je lenobna omotica
- 2. nekoliko len: dobil je neumno in lenobno ženo / lenobna ravnodušnost / pospešiti lenobne korake / široka in lenobna reka / lenobno življenje nedejavno, brezdelno
lenôbno prisl.: počasi in lenobno delati; lenobno se greti na soncu; lenobno se je napotil za čredo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
lenúharski -a -o prid. (ȗ) nav. slabš. len: to so lenuharski dijaki / lenuharsko življenje / lenuharske roke
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
lepíti in lépiti -im, tudi lépiti -im nedov. (ī ẹ́; ẹ́ ẹ̑) - 1. z uporabo lepila pritrjevati kako stvar na drugo: lepiti plakate; lepiti tapete na steno, znamke na kuverte; lepiti na podlogo
// z uporabo lepila povzročati, da se kaj sprime, zlepljati: lepiti raztrgane liste v knjigi; lepiti plasti / lepiti kuverte zalepljati
// lepiti cigareto s slino zlepljati papirček, v katerega je zavit tobak; njeno delo je, da lepi škatlice z lepljenjem izdeluje; pren. lepiti življenje iz drobcev - 2. imeti lepilno lastnost, moč: ta klej slabo lepi; izsušeno lepilo ne lepi več
lepíti se in lépiti se, tudi lépiti se - 1. s prislovnim določilom zaradi lepljivosti se pritrjevati na podlago: blato se lepi na podplate; kri curlja iz rane in se lepi na kožo; potni lasje se lepijo na čelo; snežinke se lepijo na steklo; testo se lepi na prste; knjiž., redko na obrazu mu je lepil prah / ekspr. steza se lepi ob gladki steni
// zaradi lepljivosti pritrjevati se drug k drugemu: mokri lasje, prsti se mu lepijo - 2. ekspr. kazati veliko čustveno navezanost na koga: dekleta se kar lepijo nanj
- 3. knjiž. odlepljati se: tekmovalci se drug za drugim lepijo od skakalnice; kadar je zamahnil, so se muhe v rojih lepile od mrhovine
● ekspr. od žeje se ji jezik kar lepi na nebo zelo je žejna; ekspr. od spanca se mu lepijo oči zaradi zaspanosti se mu veke zapirajo; knjiž., ekspr. njene oči se lepijo na stvareh v izložbah nepremično, poželjivo jih gleda; slabš. ali se jim moraš kar naprej lepiti na pete biti v njihovi družbi
lépljen -a -o: odstraniti lepilo, s katerim je bila znamka lepljena
♦ les. lepljeni les les, zlepljen iz več plasti; obrt. lepljena obutev obutev, pri kateri je podplat pritrjen z lepljenjem; šport. lepljene smuči smuči, zlepljene iz več plasti; tekst. lepljene preproge preproge, pri katerih so niti lasu na spodnji strani zabodene v tkanino in prilepljene
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
lépšati -am nedov. (ẹ̑) delati kaj (bolj) lepo: lepšati sobo / lepšati svojo govorico / ljubezen lepša in lajša življenje / ženske se rade lepšajo lepotičijo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
letárgičen -čna -o prid. (á) knjiž. duševno otopel, nedejaven: postati letargičen / letargično življenje v podeželskem kraju / letargični učinek opija
♦ med. letargični bolnik; letargično spanje; zool. letargično stanje živali
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
letéčiSSKJ -a -e prid. (ẹ́) letéči cílj -ega -a m (ẹ́, ȋ) šport.
vmesni cilj, na katerem se orientacijsko meri uspešnost tekača, kolesarja: točkovanje letečih ciljev; Prva je prevozila črto letečega cilja, ki prinaša posebno nagrado
letéči zdravník -ega -a m, člov. (ẹ́, ȋ) nav. mn.
član organizacije zdravnikov, ki s helikopterskim, letalskim prevozom bolnikom in ponesrečencem nudi medicinsko pomoč v oddaljenih, težko dostopnih krajih: Mnogi, ki živijo v divjini, se imajo zahvaliti letečim zdravnikom za življenje
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
ležáti -ím nedov. (á í) - 1. biti (iztegnjen) v vodoravnem položaju: nekateri so sedeli, drugi ležali; vojaki so ležali in spali; ležati na postelji; ležati v senci; mirno ležati; napol ležati v naslonjaču; negibno, vznak ležati; ležali so tesno drug ob drugem kakor sardine; ležati na boku, na hrbtu, trebuhu; ležati na obrazu tako, da je obraz pritisnjen tesno na podlago; ležati z rokami pod glavo; leži kot klada; leži kot mrtev negibno
// plavalec leži na vodi in se odpočiva negibno, v iztegnjenem položaju na površini vode
// maček leži na peči
// biti v takem položaju zaradi spanja, počitka: lenuh leži do devetih; dolgo leži / zvečer gre zgodaj ležat spat
// v taborišču je ležal na slami, golih tleh za ležišče je imel slamo, gola tla
// biti v (pretežno) takem položaju zaradi bolezni: prehladil se je in leži; že mesec dni leži je bolan
// od ponedeljka leži v bolnici je - 2. ekspr., s prislovnim določilom biti pokopan: na tem pokopališču ležijo njegovi predniki; rad bi ležal v domači zemlji; kdo leži tukaj
- 3. pog., v zvezi s pri, z imeti spolni odnos, spolne odnose: ležati pri dekletu; ona leži z drugimi
- 4. biti nameščen na podlagi z daljšo, širšo stranjo: ena bukev še stoji, dve pa že ležita; knjige na polici ležijo in stojijo; vse prekle so po nevihti ležale
- 5. navadno s prislovnim določilom biti, nahajati se na površini: zvezek leži na klopi; vzel je denar, ki je ležal na mizi; na pohištvu leži prah; na travi leži rosa; po pločniku ležijo smeti / sneg leži meter na debelo
// biti, nahajati se na določenem mestu, navadno na večji površini: mesto leži ob reki; okoli jezera ležijo gozdovi; ta dežela leži na severu; njiva leži v ravnini; pokrajina leži pred nami kot na dlani je dobro, razločno vidna
// kje leži Amerika; v ljudskih pesmih leži, leži ravnó poljé
// biti, nahajati se kje sploh: oči ležijo pod čelom; njegove oči so ležale globoko v jamicah; knjige ležijo v omari; ti organi ležijo v trebušni votlini; gred leži počez je nameščena
// dlačice ležijo v eno smer / nad reko leži meglica; pod zemljo ležijo naravni zakladi; za hlevom je ležal kup gnoja / z oslabljenim pomenom: okoli njiju je ležal opoldanski mir; čudna napetost leži v zraku; senca nezaupanja leži med njima - 6. s prislovnim določilom biti kje nastanjen iz vojaških vzrokov: ležati v strelskih jarkih, okopih; star. vojska leži pod trdnjavo
- 7. biti, zadrževati se kje brez koristi: po skladiščih ležijo velike zaloge; denar leži v blagajni, doma / pismo je tri dni ležalo na pošti ni bilo dostavljeno naslovniku
// čakati na primernost za uporabo: meso naj pred uporabo en dan leži; vino mora nekaj časa ležati, preden gre v prodajo - 8. knjiž., s prislovnim določilom biti opazen, viden: na obrazu ji leži zadrega; na ustnicah ji je ležal blažen nasmeh; v njenem pogledu leži žalost / v glasu leži trpkost
- 9. z oslabljenim pomenom, s povedkovnim določilom izraža stanje osebka: leži bolan, nezavesten, pijan; knjige ležijo razmetane / leži v hudi vročici; leži za pljučnico / cesta je prazna ležala pred njim; ležal je zvezan na tleh
● žarg. jeziki mu ležijo lahko, z uspehom se jih uči; publ. poudarek predstave je ležal na tem prizoru je bil; ekspr. čez tri ure bo že vsa trava ležala bo pokošena; star. trdnjava že leži je porušena; je osvobojena, zavzeta; publ. igralcu ta vloga ne leži ni v skladu z njegovo igralsko usmerjenostjo, je ne more dobro odigrati; ekspr. denar ne leži na cesti se ne zasluži na lahek način; ekspr. za vse so krivi oni, to leži na dlani je očitno, jasno; v osmrtnicah do pogreba leži pokojni na svojem domu je položen na mrtvaški oder; ekspr. povej, kar ti leži na duši, na srcu kar (že dolgo) želiš povedati; ekspr. to dejanje mu težko leži na duši čuti se krivega; publ. krivda za to leži na inteligenci tega je kriva inteligenca; publ. vsa odgovornost leži na nas mi smo za vse odgovorni; star. žena leži na porodu je blizu poroda; je pred kratkim rodila; ležati na smrtni postelji umirati; ekspr. vsa skrb leži na mojih ramah za vse moram skrbeti jaz; ležati na tleh ekspr. sunil sem ga in že je ležal na tleh padel na tla; ko je bukev ležala na tleh, so jo začeli obsekavati ko je bila podrta, posekana; star. oblast, zakon in red so v tistih časih ležali na tleh so bili brez veljave, moči; že dolgo leži v grobu, pod zemljo je mrtev, pokopan; vznes. naši sovražniki bodo ležali v prahu bodo premagani, ponižani; ekspr. ne bi se mu bilo treba toliko truditi, lahko bi ležal doma v senci počival, živel brez dela; pog., ekspr. ta človek mi leži v želodcu mi je zoprn, mi vzbuja odpor zaradi kakega svojega dejanja; vznes. mirno leži med svečami je na mrtvaškem odru; publ., ekspr. takrat je bila igralka na vrhu slave in občinstvo ji je ležalo pred nogami jo je občudovalo, oboževalo; letos je sneg dolgo ležal dolgo ni skopnel; ekspr. v hipu sem ležal vznak v snegu padel vznak v sneg; kakor si si postlal, tako boš ležal tvoje (dobro, slabo) življenje bo posledica tvojih prejšnjih odločitev; kjer osel leži, dlako pusti nekulturen človek se (rad) podpisuje, kjer ni primerno; nereden človek se spozna po tem, da za seboj pušča nered
♦ geom. kot leži nasproti osnovnici; točka leži na premici; navt. ladja leži v pristanišču je privezana ob pomolu ali zasidrana; šport. skakalec leži na smučeh je med skokom, letom globoko sklonjen nad smučmi
ležé: požvižgaval je, leže v hladni senci; tiho leže je prisluškoval; leže brati; spati leže na trebuhu
ležèč -éča -e - 1. deležnik od ležati: ležeč na hrbtu, je dojenček zadovoljno brcal; na tleh ležeči ranjenec; knjiga, ležeča na mizi; nižje ležeči kraji; globoko ležeče oči
♦ med. ležeči bolnik bolnik, ki mora ležati; obl. ležeči ovratnik ovratnik, položen po ramah; ptt poštno ležeča pošiljka pošiljka, ki se ne dostavi, ampak jo naslovnik osebno prevzame na naslovni pošti; strojn. ležeči stroj stroj, pri katerem je os (valja) vodoravna; tisk. ležeča črka črka, oblikovana postrani - 2. redko ne strm, položen: ležeče stopnice; prisl.: tiskati ležeče / zastar., v povedni rabi: na metodi je veliko ležeče od metode je veliko odvisno; veliko mi je ležeče na tem, da veliko mi je do tega, da
♦ ptt poštno ležeče označba na pošiljki pošiljko naslovnik osebno prevzame na naslovni pošti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
ljúb -a -o stil. -ó prid., ljúbši (ȗ ū) - 1. do katerega ima kdo zelo pozitiven čustveni odnos: vsi otroci ji niso enako ljubi / na sliki je ljubi obraz njegove matere / prodati je moral najljubšega konja; slovo od ljubih krajev / v povedni rabi, z dajalnikom: vedno ljubši ji je bil; ta spomin je vsem ljub; domača hiša mu je bila ljuba; resnica nam je ljuba in draga / v nagovoru: srečno hodi, ljubi otrok, je rekla mati; ljuba mama; knjiž. ljuba duša, jaz ti ne morem pomagati; iron. ljubi fantje, tako pa ne bo šlo / v osmrtnicah zapustil me je moj ljubi mož
// ki ugaja, je všeč: žganci so njegova najljubša jed / glas ptic mu je ljub; vedno mi je bil ljub spremljevalec; to je njegova najljubša pesem
// ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: kdaj bo prišla ljuba pomlad; spet sije ljubo sonce / ves ljubi dan sedi; boj za ljubi kruhek; iron.: taka je naša ljuba mladina; za samo ljubo napoto si / v vzkliku ljubi bog, ali je to mogoče - 2. knjiž. prijeten, prijazen: to je res ljub otrok; bila je ljuba in dobra / ljub pogled / ljubo šumenje potoka
● ekspr. zaradi ljubega miru sem mu dovolil, da gre da me ne bi več nadlegoval, prosil; ekspr. naredi to zaradi ljubega miru da ne bo prepira, nezadovoljstva; ekspr. molči, če ti je življenje ljubo če si hočeš ohraniti življenje; če nočeš doživeti kaj neprijetnega, hudega; preg. ljubo doma, kdor ga ima
ljúbo tudi ljubó - 1. prislov od ljub: ljubo se nasmehniti; vetrič ljubo pihlja; ljubo ga je pogledala
- 2. v povedni rabi, z dajalnikom izraža zadovoljstvo: ljubo mi bo, če me boste obiskali; ljubše mi je, če sem sam kot z njim; najljubše bi mu bilo, če bi smel oditi; ni ji bilo ljubo, da so se sprli / kot vljudnostna fraza pri seznanjanju ljubo mi je
● knjiž. če ti je ljubo, grem s teboj če hočeš, če ti je prav; knjiž. stavka ali — če je komu tako ljubše — prekinitev dela uvaja dodatno trditev, ki popušča sobesedniku; stori, kakor ti je ljubo kakor hočeš, želiš
ljúbi -a -o sam.: izgubil je svoje ljube; rad je zapel svojo najljubšo; stori to meni na ljubo, zastar. za ljubo ker jaz želim; kot podkrepitev resnici na ljubo moram priznati, da ga nisem želel srečati; nar. starše za ljubo imeti rad; star. vzemite moj skromni dar za ljubo bodite prepričani, da sem ga dal z dobrim namenom; uničiti hoče vse, kar je ljubega njenemu srcu; prim. ljuba, ljubi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
ljubézen -zni ž (ẹ̑) - 1. močno čustvo naklonjenosti do osebe drugega spola: vezala ju je velika ljubezen; ekspr. ljubezen gori, ugasne, se vname; izpovedati, odkriti, priznati komu ljubezen; ekspr. prisegal ji je večno ljubezen; vračati komu ljubezen; čista, globoka, goreča, prva, skrita, strastna, zvesta ljubezen; čutna in duhovna ljubezen; ekspr. sladka, vroča ljubezen; srečna ki jo ljubljena oseba vrača, nesrečna ljubezen ki je ljubljena oseba ne vrača; ljubezen do dekleta; ljubezen med možem in ženo; zakon brez ljubezni; biti prevzet od ljubezni / njuna dolga ljubezen je končana; tekmec v ljubezni / nav., ekspr.: petošolska ljubezen; platonična ljubezen brez želje po čutnih, telesnih odnosih; ljubezen na prvi pogled / poročil se je z njo iz ljubezni; storiti kaj iz ljubezni
// evfem. spolno razmerje, spolni odnos: njen mož ima ljubezen z drugo žensko; pog. začela je z njim ljubezen; njegove neštevilne ljubezni / lezbična ljubezen; svobodna ljubezen skupno življenje moškega in ženske brez zakonske zveze
// spolna ljubezen
// ekspr. oseba, na katero se nanaša to čustvo: po dolgih letih je srečal svojo nekdanjo, prvo ljubezen; oženil se je s svojo mladostno ljubeznijo / kot nagovor kmalu se vrni, ljubezen moja - 2. s prilastkom močno čustvo naklonjenosti do koga, združeno s skrbjo za njegovo korist, dobro: čutiti ljubezen do staršev; bratovska, materinska, otroška ljubezen; hčerina ljubezen do očeta; ekspr. opičja, slepa ljubezen do otrok / domovinska ljubezen; ljubezen do domovine; ljubezen do mladine / ljubezen do živali / to je storila iz ljubezni do otrok; z veliko ljubeznijo je govoril o svoji materi; vzgajal je svojega učenca z očetovsko ljubeznijo kot bi bil njegov oče
- 3. knjiž., ekspr. kar je posledica teh čustev: obdajala jo je ljubezen moža in otrok; izkazovati staršem ljubezen in spoštovanje
- 4. navadno v zvezi z do močen pozitiven odnos do česa: cenila je njegovo ljubezen do glasbe, gledališča, knjig; velika ljubezen do narave; ljubezen do poklica; ljubezen do svobode / njena ljubezen do dela je znana znano je, da rada dela; evfem. vsi poznajo njegovo ljubezen do denarja veliko željo, da bi ga pridobil, imel
// ekspr.: glasba je njegova ljubezen; pipa je bila njegova največja ljubezen zelo rad je kadil pipo
// z ljubeznijo obdelovati zemljo; jed je bila skromna, a pripravljena z ljubeznijo - 5. raba peša dobri, prijateljski odnosi: med ljudmi ni vladala ljubezen, ampak sila; ljubezen do bližnjega, za trpeče ljudi / sosedje so živeli med seboj v ljubezni in prijateljstvu
● ekspr. kar pojedel bi jo od ljubezni ima jo zelo rad; iron. ne vem, če bosta lahko samo od ljubezni živela za življenje jima bo potrebna materialna osnova; star. vnela se je v ljubezni do njega, zanj zaljubila se je vanj; knjiž. kupljena ljubezen pri kateri je treba partnerja plačati; vznes. čas ljubezni pomlad; evfem. služabnice ljubezni vlačuge, prostitutke; ekspr. biti slep od ljubezni biti nekritičen do ljubljene osebe; šalj. ljubezen gre skozi želodec če ženska moškemu dobro kuha, je tudi njegova ljubezen trdna; za ohranitev ljubezni je potrebna materialna podlaga; ljubezen je bolezen ljubezen, zaljubljenost povzroča podobno stanje kot bolezen; ljubezen je slepa; stara ljubezen ne zarjavi; šalj. sreča v igri, nesreča v ljubezni
♦ rel. ljubezen do Boga; vera, upanje, ljubezen; vrtn. goreča ljubezen dlakava vrtna rastlina z rdečimi cveti; kalcedonijska lučca
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
ljubíti in ljúbiti -im nedov. (ī ū) - 1. čutiti močno naklonjenost do osebe drugega spola: ker ljubi, je srečen; ljubiti dekle, moža; zašepetal je: Ljubim te; nesrečno, skrivaj, vdano, zvesto ljubiti; zelo sta se ljubila; nav., ekspr.: vroče ljubiti; ljubiti brez upanja; ljubiti do smrti; ljubiti iz dna srca, čez vse, z vso dušo
// evfem. imeti spolno razmerje, spolno občevati: v mladosti je vroče ljubila in živela burno življenje; ljubil jo je brez ljubezni; trdo jo je vprašal, če se je ljubila z drugim / telesno ljubiti - 2. čutiti močno naklonjenost do koga, združeno s skrbjo za njegovo korist, dobro: mati ljubi otroka; ljubiti brata, prijatelje, starše; prisrčno ljubiti; ljubila ga je, kot bi bil njen sin; starši in otroci se ljubijo / ljubiti konje / ljubiti dom, domovino, narod
- 3. imeti močen pozitiven odnos do česa: ljubil je svoje delo; slikar ljubi to sliko in je noče prodati; kmet ljubi zemljo / ljubiti pravico, svobodo / knjiž.: bolnik ljubi mir ima ga rad; žival ne ljubi mraka nima ga rada; ljubi njen smeh rad ga posluša
// knjiž. imeti nagnjenje, veselje do česa: ljubi glasbo, knjige / ekspr. ljubi dobro hrano rad je dobre jedi; evfem. na obrazu se mu pozna, da ljubi žganje rad pije žganje
// z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom: ljubiti lov; dekleta ljubijo ples rada plešejo - 4. imeti dobre, prijateljske odnose: ljubiti človeka; ljubiti vse ljudi; evfem. sosedje se navadno ne ljubijo / pes ljubi gospodarja
- 5. nav. 3. os. imeti kaj za dober pogoj rasti, razvijanja: ta trta ljubi zavetno lego; take rastline ljubijo svetlobo, vlažna tla
// zastar., z dajalnikom biti všeč, ugajati: od vsega sadja so mu najbolj ljubile hruške; dovolil je, da si vsak vzame, kar mu ljubi - 6. star. poljubljati: ljubiti roko; objemati in ljubiti
● knjiž. sreča ga ljubi je srečen; ta pesnik ljubi slikovite metafore jih pogosto uporablja; knjiž. take motive je ljubilo 18. stoletje taki motivi so bili pogosti, v navadi v 18. stoletju; od vseh pesmi najbolj ljubi Jenkove so mu najbolj všeč
♦ rel. ljubiti Boga
ljubíti se in ljúbiti se s smiselnim osebkom v dajalniku - 1. izraža pripravljenost koga, za kako dejanje: dekletom se je ljubilo iti plesat; ne ljubi se mu delati; nikomur se še ni ljubilo iti; fantu se ni ljubilo, da bi tako zgodaj vstal / elipt.: nocoj se mi nič kaj ne ljubi dalje; kadar se mu ljubi, je prav zabaven; ravnali so z njim, kakor se jim je ljubilo samovoljno; jedel je, kolikor se mu je ljubilo kolikor je hotel, želel
● ekspr. komu se pa kaj ljubi v tej vročini v vročini človek ni razpoložen, nima volje za delo; danes se mi nič ne ljubi nisem razpoložen, nimam volje za nobeno delo - 2. nar. gorenjsko imeti željo, poželenje po čem: saj vem, njene domačije se mu ljubi; če se ti ljubi vina, ga natoči
ljubèč -éča -e - 1. deležnik od ljubiti: ljudje, ljubeči mirno življenje; otrokom je bil ljubeč oče; ljubeča nevesta; ljubeče srce / v osmrtnicah umrla je naša ljubeča mama
- 2. ekspr. ki vsebuje, izraža ljubezen: ljubeči materini opomini; spremljala je otroka z ljubečim pogledom; obdajati koga z ljubečo pozornostjo; njena ljubeča skrb / božati z ljubečo roko; prisl.: deček ljubeče boža psa; mati je ljubeče sklonjena nad otrokom
ljúbljen -a -o - 1. deležnik od ljubiti: osrečevala jo je zavest, da je ljubljena; celo svoji nežno ljubljeni ženi ni zaupal te skrivnosti
- 2. ekspr. drag, ljub: ločitev od ljubljenega dekleta / v osmrtnicah umrl je naš ljubljeni oče
ljúbljeni -a -o sam.: ni vedel, kje je zdaj njegova ljubljena / kot nagovor kmalu se vrni, ljubljeni
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
ločíti in lóčiti -im dov. in nedov. (ī ọ́) - 1. napraviti, da kaj ni več skupaj s čim drugim: ločiti meso od kosti; s presledki ločiti vrste; lupina se pri tem sadežu težko loči od mesa / ločiti rudo od jalovine; pleve se pri čiščenju ločijo od zrna / ločiti bolnike z nalezljivo boleznijo od drugih / smrt ju je ločila; vojna ga je ločila od družine
- 2. povzročati, da je kaj različno, drugačno od drugega: ta lastnost ga loči od njegovih sošolcev; to loči pesnika od drugih ljudi; kaj loči človeka in žival
// povzročati, da ni notranje, čustveno povezan: loči ju različna miselnost; ugotoviti, kaj jih loči in kaj druži / vse to loči vodstvo od ljudstva - 3. videti, občutiti različnost med čim: ne ločim užitnih in strupenih gob; zaradi neizkušenosti ni ločila hinavščine in odkritosti; ali ločiš pšenico od ječmena; dovolj je star, da bi lahko ločil, kaj je dobro in kaj slabo; ločiti med nagajivostjo in hudobnostjo; tako sta si podobna, da ju težko ločim; ločil ju je po glasu
// z oslabljenim pomenom izraža navzočnost, obstajanje česa različnega: nekatera narečja ne ločijo več padajoče in rastoče intonacije / na stopnji srednješolske kemije ločimo splošno, anorgansko in organsko kemijo - 4. videti kaj kot posameznost: s hriba sem ločil posamezne ljudi na polju; kljub mraku je ločil predmete v sobi / komaj sem ločil cesto pred seboj videl
- 5. obravnavati kaj posebej, ne v zvezi z drugim: napeva in besed v ljudski pesmi ne smemo ločiti / v kritiki je vedno ločil osebo od problema
- 6. biti, nahajati se vmes: hribi ločijo dolino od drugega sveta; potok loči travnik in cesto; žice so ločile ujetnike od svobodnega sveta; pren. le kratek čas ju loči od poroke; štel je dneve, ki ga še ločijo od vrnitve domov
- 7. star. dajati, priznavati manjše pravice ali ugodnosti komu v primeri z drugimi; zapostavljati: očitali so ji, da pastorko loči; ločiti služinčad pri hrani
● ekspr. ni mogel ločiti oči od nje neprestano jo je gledal; evfem. on ne loči, kaj je moje in kaj je tvoje ni pošten, krade; bibl. ločiti ljuljko od pšenice odstraniti slabo iz dobrega; star. bralec bo sam ločil, katere misli so pisateljeve in katere ne ugotovil, spoznal
ločíti se in lóčiti se - 1. biti različen, drugačen: človek se loči od živali / otroci se ločijo drug od drugega; tujci se po obleki ločijo od domačinov; virusi se po obliki ločijo
- 2. ne biti več na določenem kraju: že v mladosti se je ločil od domačega kraja; težko se je ločil od doma / ločil se je od družbe in odšel na vrt / tu se reka loči od hribov in teče po ravnini
// ne potekati več blizu skupaj, v isti smeri: tu se cesta in reka ločita / na ovinku se od ceste loči kolovoz odcepi - 3. raziti se, posloviti se: ločila sta se brez pozdrava; s temi besedami sta se ločila; ločili so se kot prijatelji / ne moreva več delati skupaj, čas je, da se ločiva
// nav. ekspr., v zvezi z od nehati uporabljati, uživati: nerad se je ločil od svojega starega klobuka; otrok se težko loči od dude / težko se je ločil od posestva ga je dal, izročil drugemu
// nehati kaj delati, početi: ločiti se od branja; težko se je ločil od kajenja - 4. poljud. prenehati biti v zakonski zvezi, strok. razvezati se: po desetih letih zakona sta se ločila / ločiti se sporazumno
// v cerkvenem pravu prenehati biti v zakonski skupnosti, ostati pa v zakonski zvezi
● ekspr. v mladosti so bili nerazdružljivi, potem pa so se njihove poti ločile niso več živeli skupaj; niso bili več v prijateljskih odnosih; knjiž., ekspr. ob slovesu se njune roke niso mogle ločiti dolgo sta se držala za roke; star. rad bi še to dočakal, preden se bom ločil od sveta, s sveta umrl; star. njegova duša se je ločila od telesa umrl je
lóčen -a -o - 1. deležnik od ločiti: v internatu so fantje ločeni od deklet; zakon je bil kmalu ločen; ločena žena; cerkev je ločena od države; dvorišča so ločena med seboj / ker zaradi službe ni mogel stanovati pri družini, so mu odobrili dodatek za ločeno življenje
- 2. publ. ki časovno ali prostorsko ne poteka skupaj z drugim: ločeni in skupni nastopi; o tem so razpravljali na ločenih sejah; ločena pogajanja
● zakonca sta imela ločeni spalnici nista spala v isti spalnici; ekspr. ta vas je bila nekdaj ločena od sveta zelo oddaljena, težko dostopna; publ. odbornikovo ločeno mnenje se je vpisalo v zapisnik drugačno, razlikujoče se od večinskega mnenja; prisl.: glive in alge gojiti ločeno; vsak zbor skupščine je zasedal ločeno na svoji seji; seminarji bodo poleti, ločeno za dijake in študente; število udeležencev navesti ločeno po spolu
♦ muz. kratko, ločeno označba za način izvajanja staccato
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
lógika -e ž (ọ́) - 1. filoz. filozofska disciplina, ki proučuje načela pravilnega mišljenja in oblike sklepanja: elementi logike; katedra za logiko; strokovnjak za logiko
// s prilastkom ta disciplina, vezana na določenega logika, določeno filozofsko smer: aristotelska logika / dialektična logika o načelih pojmovanja dialektičnega razvoja narave, družbe in mišljenja; formalna logika o oblikah in načelih pravilnega mišljenja; simbolna ali matematična logika ki proučuje formalne pogoje, pri katerih eni povedni stavki izhajajo iz drugih - 2. logično mišljenje, sklepanje: prevzela ga je logika v njegovih govorih; njegova ostra in hladna logika / odkriti nasprotnikovo logiko način mišljenja, sklepanja; slabš. to je ženska logika mišljenje, sklepanje, ki sloni na čustvovanju; ekspr. avtor z neizprosno logiko odkriva znamenja propadanja
- 3. knjiž., s prilastkom zakonitost, določenost: ekonomska, gospodarska logika; logika nadaljnjega razvoja, revolucije / sintaktična logika stavka / življenje s svojo logiko / publ. Jugoslavija je po logiki razvoja dogodkov postala važen dejavnik v sodobnem delavskem gibanju
- 4. do 1848 prvi letnik filozofije: tisto leto je bil že v logiki
● ekspr. kje je v tvojih trditvah logika tvoje trditve niso logične; ekspr. v pravljičnem svetu z železno logiko zmaguje dobro nad zlim vedno, dosledno; ekspr. ravnati se po logiki srca, ne po logiki razuma glede na čustva, ne glede na razum; ekspr. to sklepanje je sprto z logiko ni logično
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
lojálnost -i ž (ȃ) - 1. (zgolj) izpolnjevanje državljanskih obveznosti, zakonov zaradi dolžnosti: dokazoval je svojo lojalnost; zanesti se na lojalnost državljanov; lojalnost do države / narodna manjšina se je z vso lojalnostjo vključila v življenje države
- 2. knjiž. poštenost, odkritost v ravnanju: ta postopek ne priča o lojalnosti zastopnikov, ki so sklenili dogovor; njegova lojalnost in čut tovarištva
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
lônec -nca m (ó) - 1. posoda valjaste oblike za kuhanje: lonec drži dva litra; ta lonec pušča; ciniti, vezati lonce; postavi lonec na štedilnik; vse je pojedel in še lonec postrgal; pristaviti lonec krompirja; preluknjan, ubit lonec; trilitrski lonec; lonec z vodo / ekonom lonec ali lonec na (zvišani) pritisk v katerem se pod zvišanim pritiskom živilo hitro skuha; emajlirani, glinasti, lončeni lonci / lonec mleka
// pog. vsebina lonca: lonec kipi; sam je pojedel ves lonec - 2. posoda za okrasne rastline, navadno glinasta: presaditi rastlino v večji lonec; lonci s cvetočimi pelargonijami / cvetlični lonec
● ekspr. ni imela kaj dati v lonec ni imela živeža ne denarja za hrano; ekspr. gledati sosedom v lonec radovedno, vsiljivo zanimati se za njihovo zasebno življenje; ekspr. živeti ob, pri polnih loncih v izobilju; ekspr. moški s črnim loncem na glavi z visokim trdim klobukom
♦ etn. lonec zbijati otroška igra, pri kateri eden od udeležencev z zavezanimi očmi skuša s palico razbiti lonec; fiz. Papinov lonec posoda, v kateri je zaradi zvišanega tlaka mogoče segreti vodo nad 100° C; geogr. erozijski lonec vdolbina, kotanja, ki nastane zaradi vrtinčenja proda v rečni strugi; metal. livarski lonec manjša posoda za prenašanje tekoče kovine
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
lópovski in lôpovski -a -o prid. (ọ̑; ȏ) slabš. ničvreden, malovreden: to je lopovski človek / kazen za njegovo lopovsko življenje / kot psovka lopov lopovski
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
loteríja -e ž (ȋ) - 1. organizirana igra na srečo, pri kateri o dobitku določa izžrebanje srečke: igrati loterijo, na loteriji; na loteriji je zadel dva milijona; vesel je, kot bi zadel glavni dobitek na loteriji / blagovna loterija pri kateri so dobitki samo v blagu; denarna loterija pri kateri so dobitki samo v denarju; razredna loterija; pren., ekspr. žena je bila zanj največji dobitek v življenjski loteriji
- 2. ekspr., v povedni rabi kar je tvegano in glede uspešnosti odvisno od sreče: zakon, življenje je loterija
● ekspr. če bi dobil to službo, bi bila prava loterija nepričakovana sreča; zastar. društvo je priredilo loterijo tombolo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
lúč -i in -í ž (ú; ū) - 1. vir umetne svetlobe: luč brli, gori, plapola, sveti, ugasne; luči migotajo; luči se prižigajo, ugašajo; luč me slepi, zastri jo; pogasiti vse luči; prižgi luč; ugasniti, upihniti luč; brleča luč; ekspr. morje pisanih luči / cesto razsvetljujejo električne, neonske, plinske luči; reklamne luči; signalne luči; stikalo za luč; žarg.: dolge ki osvetljujejo cesto približno 100 m naprej, kratke luči ki osvetljujejo cesto približno 30 m naprej; na semaforju se prižge, sveti rdeča, zelena luč / pog.: zapeljal je v rdečo luč v križišče, ko je bila na semaforju prižgana rdeča luč; iti čez cesto pri zeleni luči ko je na semaforju prižgana zelena luč
// v krščanskem okolju, ob spominu na umrle večna luč naj mu sveti; pren., ekspr. v njegovi duši je gorela luč; ta ljubezen je bila edina luč, ki je svetila v njegovo življenje
// priprava, ki prižgana oddaja svetlobo; svetilka: kupiti novo luč; postaviti luč na mizo; kdo je razbil luč; luč je bila prižgana, a zastrta s papirjem / namizna, stoječa, stropna luč; luč na olje / ed., star. cepiti luč trske za razsvetljavo
// pog. električna napeljava, električna energija: hribovske vasi so dobile luč; plačati račune za luč in plin - 2. kar omogoča, da so predmeti vidni; svetloba: luč pojema; stal je tako, da mu je luč sijala na obraz; še v zadnjem oknu je ugasnila luč; knjiž., ekspr. luč lije skozi okno na cesto; bleda, močna luč; knjiž. mehka, ostra luč; slepeča, topla luč; soba je polna luči; ekspr. mesto se je kopalo v morju luči; luč in tema / pog., v povedni rabi samo v eni hiši je bila luč; v prvem nadstropju so imeli še luč, zato je pozvonil / dnevna, jutranja luč; naravna, umetna luč; neonska luč; sončna luč / ob, pri močni luči se zenica stisne; ker slabo vidi, ne sme brati pri luči pri umetni svetlobi; pogledati predmet proti luči tako, da svetloba pada nanj ali ga presvetljuje; pren., ekspr. luč je zmagala nad temo
- 3. ekspr., v povedni rabi bister, pameten človek: biti največja luč v razredu; on ni kaka posebna luč; med svojimi kolegi je veljal za luč
- 4. vznes. pozitivne vrednote: sovražil je temo in ljubil luč; prinesti ljudem luč
// duševno stanje glede na te vrednote: to je zgodba srca, ki ni moglo do luči; biti ožarjen od notranje luči - 5. z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: luč upanja je ugasnila; zagorela je luč svobode; prižgati luč resnice; luč bratovske ljubezni; luč omike, razuma, spoznanja
- 6. s prilastkom izraža, da je kdo (videti) tak, kot določa prilastek: nastopajoči so se predstavili v najboljši luči; afera meče nelepo luč nanj; končno se je pokazal v pravi luči; to je vrglo slabo luč na vodstvo podjetja
// navadno v zvezi z gledati, videti izraža odnos do česa, kot ga določa prilastek: zdaj jih gledam v drugi luči; gledati kaj v lepi luči; videti vse v rožnati luči; ekspr. ljudi prikazuje v črni luči / publ.: postaviti problem v novo luč; prikazati kaj v luči marksizma
● knjiž. luč v njegovih pričakujočih očeh je ugasnila njegove oči niso več izražale pričakovanja; evfem. ne bo dolgo, ko mu bodo luč držali umrl bo; pog. pojdi mi z luči umakni se, ker mi s svojim telesom zaslanjaš svetlobo; pog. na luči si mi, mi stojiš s svojim telesom mi zaslanjaš svetlobo; star. sam sebi je, stoji na luči si škoduje; ekspr. hrepeneti po luči po spoznanju, jasnosti; ekspr. dvorana je bila vsa v lučih v njej je gorelo mnogo luči; ekspr. to je gospodar, da ga je treba z lučjo (pri belem dnevu) iskati je zelo dober, izreden; vznes. nebeške luči zvezde; knjiž. lepo razporejena luč na sliki svetlejša mesta; star. zvoniti večno luč avemarijo; publ. prižgati zeleno luč za kaj omogočiti, dati dovoljenje; vznes. sin je bil luč njenih oči imela ga je zelo rada; ekspr. luč njegovih oči je ugasnila oslepel je; star. luč sveta je zagledal v kmečki hiši rodil se je; je kmečkega rodu; star. krogla mu je upihnila luč življenja bil je ustreljen; knjiž., ekspr. ta izjava je prinesla nekaj luči v problem jasnosti; moški plešejo okoli nje kot vešče okrog luči si vztrajno prizadevajo pridobiti si njeno ljubezensko naklonjenost; meni luč, tebi ključ v kmečkem okolju gospodarstvo, posestvo naj preide na naslednika šele ob smrti prejšnjega gospodarja
♦ avt. parkirne luči; zavorne luči; elektr. ritmična luč ki sveti v presledkih v določenem ritmu; filoz. naravna luč v sholastični filozofiji naravne razumske, spoznavne sposobnosti; fot. bliskovna luč priprava za močno trenutno osvetlitev pri fotografiranju; gled. odrska luč za osvetljevanje odra; osvetljenost odra; navt. bočna luč zelena in rdeča navigacijska luč na ladjah; rel. večna luč ki neprestano gori pred tabernakljem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
lúksuz in lúksus -a m (ȗ) - 1. kar presega zadovoljevanje potreb povprečnega človeka, razkošje: za življenje ne potrebujem luksuza; s svojo plačo si ne more privoščiti luksuza / pog., ekspr. ta luksuz nas je stal pet tisoč / nav., ekspr., v povedni rabi: dopust ni luksuz, ampak potreba; vozil se je z avtom in to je bil luksuz, ki si ga prej ni mogel niti predstavljati; to je drag, nepotreben luksuz / pog., ekspr. saj nisem šel tja za luksuz šel sem tja, ker je bilo treba; pren., ekspr. trdil je, da je poštenje luksuz
- 2. razkošna oprema, razkošni predmeti: hotel je brez luksuza, a udoben; luksuz palač / davek na luksuz
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
máfijec -jca m, člov. (á) 1. zlasti v italijanskem in ameriškem okolju član tajne kriminalne organizacije; mafiozo: italijanski mafijec; Mafijec se je dvajset let izogibal roki pravice 2. slabš. človek, ki deluje podtalno: Če bo država dopuščala brezpravje, nam grozi, da nam bodo življenje kmalu diktirali razni lokalni šerifi in mafijci E (↑)máfija
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
mákrobiótikaSSKJ -e [makrobijotika] ž (ȃ-ọ́) 1. veda o prehrani, sestavljeni iz sonaravno pridelane hrane, ki temelji na budističnih načelih ravnovesja jina in janga: V tujini se je seznanila z načeli makrobiotike 2. prehranjevanje na tak način: Če se zaradi raka odločiš za makrobiotiko ali vegetarijanstvo, to za organizem ni dobro E ← nem. Makrobiotik iz (↑)makro… + tvor. od gr. biōtikós 'ki se nanaša na življenje'
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
malobrížen -žna -o prid. (ī) star. ki kaže malo zanimanja, ravnodušen: pripovedovati malobrižnim ljudem;
malobrižen do dela;
malobrižen za življenje okrog sebe / hoditi z malobrižnim korakommalobrížno prisl.: malobrižno odgovoriti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
malosláven -vna -o prid. (á ā) nav. ekspr. ki uživa slab sloves, neslaven: maloslaven kraj;
maloslavne dobe v zgodovinimaloslávno prisl.: maloslavno končati življenje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
margína -e ž (ȋ) 1. rob, obrobje družbenega ali kulturnega dogajanja, življenja; marginala (1): družbena margina; politična margina; Vesela sem, ker so me nekateri dramatiki pripoznali kot svojo, čeprav si želim ostati na margini 2. ljudje, ki niso vključeni v družbeno dogajanje, življenje; marginala (2), obrobna skupina: Razvojni program sem izdelal z namenom, da bi lokacijo kulturnega centra odprli in jo napravili dostopno za vso publiko: otroke in odrasle, elito in margino E ← lat. margo, rod. marginis, 'rob, meja'
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
marginála -e ž (ȃ) 1. rob, obrobje družbenega ali kulturnega dogajanja, življenja; margina (1): Iskrenost in boleča neposrednost travmatiziranih junakov marginale v njegovih tekstih sta obenem dovolj razorožujoče pristni, da se človek nehote vživi v izmozganega ameriškega vojnega veterana 2. ljudje, ki niso vključeni v družbeno dogajanje, življenje; margina (2), obrobna skupina: Subkultura in estetika nista le stvar marginale in outsiderjev E ← nem. Marginale iz (↑)marginálen
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
marginálec -lca m, člov. (ȃ) kdor ni vključen v družbeno dogajanje, življenje; obrobnežSSKJ: politični marginalec; Zmeraj se je počutil marginalca in zato so bili njegovi odnosi z drugimi še slabši E univerbizirano iz marginálen člôvek
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
marginálka -e ž, člov. (ȃ) ženska, ki ni vključena v družbeno dogajanje, življenje; obrobnica: Vse so odpadnice, marginalke, prepuščene same sebi E ↑marginálec
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
mariologíja -e [marijologija] ž (ȋ) rel., v krščanski dogmatiki veda, ki proučuje življenje Marije: Diplomiral je iz mariologije E ← srlat. mariologia iz osebnega imena Maria + tvor. od gr. lógos 'beseda, govor'
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
martírij -a m (í) rel. mučeništvo: Kristusov, svetnikov martirij / martiriji na freskah; pren., knjiž. življenje mu je bilo težek martirij
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
mártra -e ž (ȃ) star. trpljenje, bolečina: je že tako, da je človek rojen za martro / njeno življenje je bilo živa martra
● star. božja ali bridka martra križ s podobo Kristusa
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
maskulinizácija -e ž (á) prevzemanje moških značilnosti, lastnosti: skupno življenje moških in žensk je povzročilo maskulinizacijo žensk in feminizacijo moških
♦ biol. sprememba nekaterih značilnosti ženskega organizma v moške značilnosti; lingv. proces, v katerem beseda ali oblika, ki ni moškega spola, preide v moški spol
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
materiálen -lna -o prid. (ȃ) - 1. nanašajoč se na materijo: duhovni in materialni svet / materialna kultura
- 2. nanašajoč se na material: imeti materialne rezerve; materialna škoda
- 3. nanašajoč se na proizvajalna sredstva: razvoj družbene materialne baze; nezadostna materialna razvitost družbe / ta dežela ima materialne pogoje za gospodarski razvoj naravna bogastva
- 4. nanašajoč se na osnovo za življenje, na življenjsko raven, gmoten: izboljšati materialni položaj v državi; upoštevati materialne razmere učencev; ugodno materialno stanje / iskati le materialne koristi
// nanašajoč se na denarna sredstva: prireditev je imela velik materialen in moralen uspeh; za novo šolo bo potrebna večja materialna pomoč občine; biti v materialni stiski
♦ ekon. materialni stroški vrednost pri delu uporabljenega materiala, energije in porabljenih storitev; materialna proizvodnja; fin. materialno knjigovodstvo količinska in vrednostna evidenca o stanju in gibanju zalog materiala; jur. materialno pravo pravna pravila, ki določajo vsebino pravic in dolžnosti pravnih subjektov; kazensko materialno pravo pravna pravila, s katerimi se določajo kazniva dejanja in kazenske sankcije zoper storilca takih dejanj
materiálno prisl.: materialno podpirati koga; naša družba je danes materialno veliko močnejša kot pred vojno; biti materialno in disciplinsko odgovoren; v starosti je bil materialno preskrbljen; sam.: razlike med duhovnim in materialnim
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
materínstvo -a s (ȋ) dejstvo, da je ženska mati: ugotoviti materinstvo / ekspr. poslanstvo materinstva
● vznes. darovala je življenje na oltar materinstva umrla je pri porodu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
meddóbje -a s (ọ̑) knjiž. čas med dvema določenima, navadno značilnima dobama: to se je godilo v meddobju dveh vojn;
sledilo je zanimivo meddobje v umetnostni zgodovini / vse življenje je bila z materjo, če izvzamemo kratko meddobje njenega zakona
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
mèdpleménski -a -o prid. (ȅ-ẹ̑) ki je, obstaja med plemeni: medplemenska nasprotja / medplemensko življenje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
mehanizírati -am dov. in nedov. (ȋ) - 1. uvesti stroje za opravljanje kakega dela: mehanizirati košnjo, molžo / mehanizirati gospodinjstvo; kmetijstvo se vse bolj mehanizira
// opremiti s stroji: luko, obrat so že precej mehanizirali - 2. s ponavljanjem povzročiti, da kaj poteka brez sodelovanja volje, zavesti: mehanizirati gibe
♦ ped. mehanizirati poštevanko naučiti se jo tako, da se lahko uporablja brez razmišljanja, sklepanja
// ekspr. povzročiti, da kaj sploh poteka brez sodelovanja volje, zavesti: mesto mehanizira vse življenje
mehanizíran -a -o: mehaniziran obrat; postopek je zdaj že mehaniziran
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
mehkúžen -žna -o prid. (ú ū) ekspr. ki se zaradi navajenosti na udobje, pretirane občutljivosti boji ali ni sposoben prenašati (večjih) telesnih naporov, neprijetnosti: mehkužni otroci so kar naprej bolni;
predobro se jim godi, zato so vsi mehkužni;
ne bodi tako mehkužen in len / v mestih je življenje vedno bolj mehkužno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
meníh tudi menìh -íha [tudi mən] m (í; ȉ í) - 1. član samostanskega, verskega reda: postati menih; živi kot menih osamljeno; skromno, preprosto
// frančiškanski menih frančiškan
// budistični menihi
// rel. član starejšega samostanskega reda, ki živi ločeno od drugih ljudi: strogo življenje menihov / kartuzijanski menihi kartuzijani
● star. beli menihi cistercijani - 2. gastr. podolgovato pleteno pecivo iz kvašenega testa s pirhom ali jajčno lupino na enem koncu, znano na Primorskem in Notranjskem: za veliko noč je spekla menihe
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
meníški -a -o [tudi mən] prid. (ȋ) nanašajoč se na menihe: preučevati meniško življenje / meniška kuta / meniški redovi starejši samostanski redovi, ki živijo ločeno od drugih ljudi; sleči meniško obleko stopiti iz samostanskega redameníško prisl.: meniško oblečen; živeti meniško osamljeno; skromno, preprosto
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
mésten -tna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na mesto 1:- a) mestna okolica; mestno središče / mestni komite, svet; mestna uprava / mestna in podeželska gospoda; ima mestne navade; mestno življenje / ta kraj dobiva značilnosti mestnega naselja / mestna hiša sedež mestne uprave; mestna hranilnica
- b) mestna vrata; mestno obzidje / mestni sodnik / vladar jim je potrdil mestne pravice
● ekspr. mestni očetje člani mestne uprave
♦ kem. mestni plin plin za kurjenje, pridobljen z uplinjenjem premoga; mat. mestna vrednost vrednost znaka, določena z njegovim mestom v številki; šol. mestna šola šola za otroke meščanov, ki jo ustanovi, vzdržuje in nadzoruje mestna uprava; urb. mestno zemljišče zemljišče v ožjem gradbenem okolišu mest in načrtno grajenih, urejenih večjih naselij sploh; zgod. mestna država država v starem in srednjem veku, katere jedro je eno samo mesto; zool. mestna lastovka lastovka z neizrazito izrezanim repom, po hrbtu črno modra, po trebuhu bela, Delichon urbica
méstno prisl.: čisto (po) mestno govori, se vede; sam.: malo mestnega je še na njem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
metabolízem -zma m (ī) biol. biokemični procesi, pri katerih nastajajo energija, potrebna za življenje, in snovi za obnavljanje celic; presnavljanje, presnova: glavna naloga žleze ščitnice je uravnavanje metabolizma / metabolizem ogljikovih hidratov
♦ med. bazalni metabolizem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
míkati -am stil. míčem nedov. (ȋ) nav. 3. os. - 1. vzbujati pri kom veliko zanimanje, privlačevanje: od vsega ga najbolj mika proučevanje zvezd; mika ga planšarsko življenje; ne mika ga, da bi postal rudar / mika jo daljni svet / fanta je zelo mikalo iti v šole / brezoseb., elipt. dekleta mika na ples; zelo ga je mikalo v gostilno
// ekspr. vzbujati pri kom radovednost: vse jo je mikalo; prav mika me izvedeti, kaj so sklenili / silno me je mikalo, kaj je v zavitku
// ekspr. vzbujati pri kom pozitiven čustveni odnos: gledališče ga mika že od mladosti; mika ga umetnost starega veka - 2. ekspr. vzbujati pri kom veliko zanimanje, občudovanje: njena lepota je mikala fante / ta nenavadna skala mika popotnikovo oko
● ekspr. če te jedro mika, zgrizi lupino če hočeš stvar popolnoma spoznati, se moraš potruditi; preg. besede mičejo, zgledi vlečejo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
mikávnost -i ž (á) privlačnost, zanimivost, vabljivost: pisateljevanje ima neko posebno mikavnost;
snovna mikavnost romana / mikavnost letoviškega kraja / ekspr. eksotična mikavnost nastopajoče lepotice / življenje premore veliko različnih mikavnosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
míkrobiolóški -a -o prid. (ȋ-ọ̑) nanašajoč se na mikrobiologe ali mikrobiologijo: mikrobiološki inštitut / mikrobiološko zborovanje // biol. nanašajoč se na življenje mikroorganizmov: škodljivo mikrobiološko delovanje / mikrobiološko cepivo za izdelovanje sirov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
míkrokózmos -a m (ȋ-ọ̑) knjiž. svet posameznega bitja, stvari, svet v malem: organizem je mikrokozmos;
človek prodira v nove svetove mikrokozmosa in makrokozmosa / odnosi atomov in jeder v mikrokozmosu // izkustveni svet človeka kot posameznika: mikrokozmos modernih ljudi / dijaško življenje je nekak mikrokozmos
♦ filoz. mikrokozmos po nekaterih teorijah odsev makrokozmosa v človeku
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
míl -a -o prid., miléjši (ȋ ī) - 1. ki daje zaradi svoje nežnosti, ljubkosti prijeten, blag videz: mil otrok; zelo je mila / imeti mile oči, obraz / v ljudskih pesmih: mila luna; mile zvezdice
// ki prijetno, blago učinkuje: ugaja mi njen mili glas, nasmeh; milo petje otrok / dan je bil jasen in mil; jesensko mila pokrajina / ekspr. mili spomini na mladost polni otožnosti, ganjenosti - 2. poln dobrote, ljubeznivosti: dobil je milo ženo / mile besede so ga potolažile; sestrino milo srce / postal je milejši do njega
// malo strog, malo hud: mil sodnik / mila kazen, sodba / nastopili so milejši časi / kriterij ocenjevanja je bil zelo mil - 3. ki se ne pojavlja v izraziti obliki: skozi veje je pronicala mila svetloba; letošnja zima je mila / milo podnebje podnebje brez hudega mraza in velike vročine
// epidemija je nastopila v mili obliki - 4. ki vzbuja usmiljenje, ganjenost: mili vzdihi trpečih; milo ječanje ranjenca / mila prošnja
- 5. knjiž., navadno v povedni rabi, navadno z dajalnikom drag, ljub: vedno mu je bil zelo mil / to ji je mil spomin; najmilejša jim je domača pesem / v nagovoru: mili brat; čakam te, mila deklica; vznes. naša mila domovina
- 6. v medmetni rabi, z oslabljenim pomenom izraža
- a) nejevoljo, nestrpnost: pusti ga vendar, za boga milega
- b) podkrepitev trditve: pod milim bogom za nobeno rabo nisi prav za nobeno; gre, kamor se mu pod milim nebom zahoče kamor hoče
// pog. majka mila, je bil hud
● zastar. pobirati mile darove za dobrodelne ustanove darove, denarne prispevke; ekspr. spomnil se je vseh, ki so z milo ali nemilo roko posegli v njegovo življenje z dobroto ali sovraštvom; ubrati milejše strune poskusiti s prijaznejšim, popustljivejšim ravnanjem doseči svoj namen; pog., ekspr. na (vse) mile viže mu je prigovarjal zelo; najej se do mile volje, po mili volji kolikor hočeš; dela z njim po mili volji kakor hoče; ekspr. sreča mu je bila mila razmere, okoliščine so bile zanj ugodne; ekspr. spati pod milim nebom na prostem
mílo prisl.: milo se držati; milo gledati koga; zelo milo govori; milo jokati; sonce je milo sijalo; milo doneči zvonovi; milo proseče oči / ekspr. ta človek je, milo rečeno, malo omejen / v povedni rabi milo mi je to slišati
● ekspr. milo se mu je storilo (pri srcu) postal je otožen, ganjen
míli -a -o sam.: knjiž. njen mili je odšel; nekaj milega je v njegovem obrazu; vrnil mu je milo za drago za žalitev, krivico se mu je maščeval tako ali še huje, kot je bila storjena njemu samemu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
milijonlétje -a s (ẹ̑) knjiž. doba, ki traja milijon let: življenje je nastalo pred več milijonletji;
sto milijonletij
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
mínimum -a tudi -ima m (ȋ) - 1. najmanjša količina, mera, ki je še dovoljena, zadostna ali mogoča, ant. maksimum: doseči, zahtevati minimum; dijak nima potrebnega minimuma znanja; pravilnik določa minimum in maksimum članov v odboru
// ekspr. zelo majhna mera: zahtevati vsaj minimum discipline, reda / omejiti, skrčiti porabo do minimuma, na minimum - 2. pog., v prislovni rabi najmanj, vsaj: po tej cesti moraš voziti minimum trideset kilometrov na uro
♦ biol. toplotni minimum najnižja temperatura, pri kateri organizem še živi; meteor. minimum področje, kjer je pogosto nizek zračni pritisk; soc. eksistenčni ali življenjski minimum za življenje nujno potrebna sredstva
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
míren -rna -o prid., mírnejši (í ī) - 1. ki v odnosu do ljudi ne kaže razburljivosti, napadalnosti ali večje živahnosti: miren in tih človek je; njegove hčere so bolj mirne / kupil je mirnega psa / biti mirne narave
- 2. navadno v povedni rabi ki ne kaže razburjenja, vznemirjenja, napadalnosti: opozarjali so ljudi, naj bodo mirni; kljub izzivanju je ostal popolnoma miren / živali v kletki so bile mirne / nadaljevala je z mirnim glasom; z mirnimi, tehtnimi besedami zavrača nasprotnikove trditve
// ki ne čuti notranje napetosti, vznemirjenja: naredi še to, da boš miren; po izpovedi je bila mirnejša / morilec ni imel mirne vesti - 3. ki vsebuje, izraža notranjo ubranost, urejenost: miren obraz, pogled; njen nasmeh je miren in blag / iz oči ji je sijala mirna odločnost
- 4. ki s svojim vedenjem, ravnanjem ne povzroča hrupa, nereda: mirni gostje, potniki; danes so bili otroci mirni / mirno vedenje
// ki je brez hrupa, ropota: miren lokal; poslali so ga v mirno zdravilišče / ceste so prazne in mirne / po viharni noči je bilo jutro jasno in mirno - 5. ki se (skoraj) ne giblje, premika: mirno morje; voda je bila mirna kot olje / toplo in mirno ozračje / sveča je gorela z mirnim plamenom / ekspr. mlinsko kolo je mirno stoji, miruje
// ki poteka brez motenj: miren tek kolesa / udarci so postali bolj mirni enakomerni, umirjeni
// mirno dihanje / ima mirno spanje - 6. ki je brez vznemirljivih, razburljivih dogodkov: preživljati mirne dneve; mirno življenje / želi si mirne službe
- 7. ki je brez vojne, spopadov: gospodarstvo v mirnem času; to obdobje v zgodovini je bilo razmeroma mirno / na fronti niti en dan ni bil miren / mirna dežela / publ. reševati spore po mirni poti
- 8. ki je, poteka brez večjih pretresov, vznemirjenj: mirna preobrazba družbe / publ. afera je prešla v mirnejšo fazo
- 9. ki se ne pojavlja v izraziti obliki, z veliko intenzivnostjo: meso peči na mirnem ognju / rada ima mirne barve / mirna lepota; mirna večerna zarja
// knjiž. ki nima (dosti) raznovrstnih elementov: gornji del fasade je mirnejši od spodnjega; smučanje po mirnejših terenih / linija novega avtomobila je mirna
● pog., ekspr., kot podkrepitev tako sem rekel, pa mirna Bosna o tem ne bomo več govorili; mirne duše lahko greste brez pomislekov, skrbi; ekspr. le mirno kri ne razburjaj se, ne vznemirjaj se; ima mirno roko roka se mu ne trese; zanesljivo opravlja natančna dela; ekspr. ne ene ure nima mirne neprestano ima neugoden duševni občutek zaradi zavesti krivde; pogosto, neprestano ga nadlegujejo, zasledujejo; ekspr. moja vest je mirna nisem storil nobenega negativnega dejanja; storil sem vse, kar sem mogel
♦ jur. mirna posest nemoteno razpolaganje s kako stvarjo
mírno prislov od miren: mirno čakati; mirno dihati; mirno gledati kaj; otrok mirno sedi; reka je mirno tekla; ekspr. le mirno, nikar se ne prenagli; vede se mirnejše kot prej / v povedni rabi v gozdu je bilo tiho in mirno / kot povelje mirno
// ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen besede, na katero se veže: tukaj mirno cvetejo rože, tam pa pada sneg; mirno lahko rečem, da se je stanje izboljšalo; to mu lahko mirno verjameš
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
mirnodôbski -a -o prid. (ȏ) nanašajoč se na čas, ko ni vojne: služiti redni mirnodobski vojaški rok / mirnodobsko življenje // ki ni za vojaške namene: izkoriščanje atomske energije v mirnodobske namene
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
miroljúben -bna -o prid. (ú ū) - 1. ki ljubi mir, mirno življenje: miroljuben in prijazen človek je
// nav. ekspr. nenapadalen, nesovražen: miroljubna država / miroljubne živali / imeti miroljubne namene; miroljubna izjava / publ.: politika miroljubne koeksistence med narodi; reševati spore z miroljubnimi sredstvi - 2. publ. ki ni za vojaške namene; mirnodoben: miroljubno izkoriščanje atomske energije
miroljúbno prisl.: spor so rešili miroljubno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
misijonárski stil. misijónarski -a -o prid. (á; ọ̑) nanašajoč se na misijonarje: težko misijonarsko življenje / misijonarska gorečnost / misijonarski kraji misijonski
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
mistêrij -a m (é) - 1. lit. srednjeveško dramsko delo, ki obravnava snov iz biblije: igrati, uprizoriti misterij; božični, velikonočni misteriji; misteriji, mirakli in moralitete
- 2. v nekaterih orientalskih in antičnih religijah tajni verski obred, dostopen samo nekaterim: udeleževati se misterijev / elevzinski misteriji pri starih Grkih slavje s skrivnostnimi verskimi obredi v mestu Elevsina v čast boginjama Demetri in Persefoni
- 3. knjiž., navadno s prilastkom skrivnost, nedoumljivost: verjeti v misterij umetnosti; življenje je velik, globok misterij; misterij narave, smrti / ekspr. razkrili so misterij letalske nesreče; misteriji mesta
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
místik -a m (í) - 1. v različnih religijah kdor je dosegel duhovno življenje, ki se izraža v globljem, neposrednejšem stiku z božanstvom: bil je velik mistik; srednjeveški mistiki; brati dela mistikov
- 2. nav. ekspr. kdor doživlja, si predstavlja svet, stvari kot nekaj skrivnostnega, nedoumljivega: bil je mistik in fantast / v njem je precej mistika
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
místika -e ž (í) - 1. v različnih religijah duhovno življenje, ki se izraža v globljem, neposrednejšem stiku z božanstvom: gojiti mistiko; krščanska, muslimanska mistika
// nauk o tem: dela srednjeveške mistike - 2. nav. ekspr. skrivnostnost, nedoumljivost: v romanu je veliko mistike; mistika njegovih besed / cerkev je bila polna mistike
● slabš. boj proti mistiki religiozni miselnosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
mizêrija -e ž (é) pog., ekspr. revščina, beda: vojna je povzročila hudo mizerijo v deželi / moralna mizerija buržoazije / pri vsej mizeriji je igralsko življenje zanimivo
● pog., ekspr. kar imajo na prodaj, je prava mizerija je zelo slabo, nekvalitetno // telesno ali duševno prizadet, slaboten človek: kakšna mizerija si / kot psovka pa straži, mizerija, saj nisi za drugega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
mlakúžen -žna -o prid. (ú ū) nanašajoč se na mlakužo: mlakužno blato / pes je prišel do potoka in začel lokati mlakužno vodo kalno, umazano // travnik je mlakužen / mlakužno življenje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
mlatíti in mlátiti -im nedov., prvi pomen tudi mláčen (ī á) - 1. s cepcem, mlatilnico spravljati zrnje iz klasja, latja: mlatiti ječmen, pšenico, rž; takrat so še vse mlatili s cepci / mlatiti fižol / pri sosedovih mlatijo
- 2. ekspr. udarjati, tolči: če še tako mlatiš po žeblju, ga ne boš zabil do kraja / mlatil je z gorjačo po njem; z vso močjo je mlatil po njegovem hrbtu / sovražne baterije spet mlatijo po okopih streljajo
// tepsti, pretepati: neusmiljeno jo je mlatil; mlatila sta se kot za stavo
// zamahovati, mahati: mlatiti po zraku; kot obseden mlati okrog sebe / mlatil je z nogami po zraku brcal - 3. slabš. govoriti, pripovedovati: vedno mlati eno in isto; kar je mlatil na sestanku, so vse objavili / take je mlatil, da je bilo joj
- 4. ekspr. jesti: vse življenje je mlatil močnik / otroci z velikim tekom mlatijo žgance
● ekspr. mlatiti prazno slamo vsebinsko prazno govoriti; ekspr. kadar se ga malo napije, mlati na levo in desno vse kritizira, obsoja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
mléti méljem nedov., mêlji meljíte (ẹ́) - 1. z napravo drobiti žito: mlinar melje; mleti ječmen, koruzo, pšenico; mleti za peko; prinesti, pripeljati mlet / mleti na kamen z mlinskim kamnom; takrat so še mleli na žrmlje / ti mlini več ne meljejo ne obratujejo
// s pripravo, napravo drobiti kako drugo snov sploh: mleti kavo; mleti les, rudo / mleti meso / ta mlinček drobno melje
// z napravo razkosavati sadje: jabolka pred stiskanjem meljejo - 2. ekspr. drobiti, treti: voz je s svojo težo mlel nasuto kamenje; z nogami je mlel suhe vejice
- 3. ekspr. uničevati, rušiti: potres je mlel človeška bivališča / domača armada je čedalje bolj mlela sovražnikovo vojsko
- 4. ekspr. jesti (kaj tršega): s pravo slastjo je mlel suho sadje; krave so mlele s slamo pomešano seno; učenci so jemali iz torb malico in mleli, kakor da že nekaj dni niso jedli / mleti z zobmi
// premikati se, pregibati se (sem in tja): njegove čeljusti so mlele; ustnice so mu mlele - 5. nav. ekspr. hitro delati ponavljajoče se gibe: postovka visoko v zraku melje (s perutmi); otrok je ves čas mlel z nogami brcal
- 6. slabš. govoriti, pripovedovati: ne melji neumnosti; kar naprej melje eno in isto; poslušam, kaj melješ / zadevo je mlela vsa vas z velikim veseljem govorila o njej
// enolično, počasi igrati: godba je mlela koračnico; lajna otožno melje popevko / na nočni omarici je mlela budilka zvonila - 7. ekspr. misliti, premišljevati: nekaj melje v sebi; ne vem, kaj se mu melje v glavi / z notranjim predmetom mlel je jezne, maščevalne misli
● brezoseb. še dolgo bomo hodili, ker tako melje (pod nogami) ker se noge ugrezajo v sipek sneg, pesek; ekspr. njen jezik neprestano melje ona neprestano govori; ekspr. življenje me je takrat mlelo doletevale so me velike nesreče; ekspr. veter je mlel sneg mešal, vrtinčil; nar. mleti na bel(i), črn(i) kamen mleti tako, da se pridobiva bela, črna moka; ekspr., redko konja sta mlela v celo hodila, šla; ekspr. vrtalni stroj je mlel v skalo vrtal; preg. kdor prej pride, prej melje prvi ima prednost; preg. božji mlini meljejo počasi, pa gotovo sčasoma je vsak kaznovan za svoja slaba dejanja
mlèn -êna -o nar. mlet, zmlet: mlinarja je vprašal, kdaj bo (žito) mleno
mlét -a -o: mleta kava; drobno mleta kuhinjska sol; na belo mleta pšenica na fino obdelanem mlinskem kamnu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
mlín -a m (ȋ) - 1. naprava za mletje žita: pognati, ustaviti mlin; popraviti mlin; nasuti žito v mlin / ob vodi enakomerno klopota mlin; mlin melje, stoji; potok žene nekaj mlinov in žag; jezik ji teče kot mlin / parni, ročni, vodni mlin; valjčni mlin; mlin na veter; mlin na kamne pri katerem drobijo zrnje mlinski kamni
// zmes je pripravljena za mlin / ob potočku so otroci postavljali mline mlinčke; pren., ekspr. življenje ga je potegnilo v svoj mlin; mlin časa ga je zmlel; priti v mlin opravljivosti
// stavba ali prostor s tako napravo: ob potoku stoji mlin; iti v mlin; zapuščen mlin / plavajoči mlini na Muri / dati nekaj pšenice v mlin; nesti, peljati v mlin - 2. naprava za mletje kake druge snovi: žerjav prenaša rudo v mlin; mlin za cement, papir, premog, sadje / grozdni, kavni, sadni mlin
● slabš. neprestano vrti svoj mlin govori; ekspr. goniti, speljavati vodo na svoj mlin govoriti, delati v svojo korist; ekspr. boš že še prinesel v moj mlin še boš potreboval mojo pomoč; knjiž. boriti se z mlini na veter spopadati se z namišljeno nevarnostjo; preg. božji mlini meljejo počasi, pa gotovo sčasoma je vsak kaznovan za svoja slaba dejanja; preg. samo v mlinu se dvakrat pove ne bom še enkrat povedal, pa bi bil poslušal
♦ etn. babji mlin naprava, v kateri se za pusta starejše ženske šeme spremenijo v mlada dekleta; panjske končnice z babjim mlinom; igr. mlin položaj treh kamenčkov istega igralca v eni vrsti na igralni deski z mrežastimi liki; igra, v kateri se sestavljajo iz kamenčkov taki položaji; strojn. kroglični mlin; palični mlin; mlin kladivar stroj, ki drobi grude z vrtečimi se kladivi; zool. mlin del ptičjega želodca z močno mišičnato steno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
mnogolíčje -a s (ȋ) knjiž. mnogovrstnost, raznovrstnost: dogodki so prinesli v njegovo življenje nekaj mnogoličja / v tem človeku je združeno mnogoličje dobrih in slabih lastnosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
mnogomóštvo -a s (ọ̑) zakon žene z več možmi hkrati: živeti v mnogomoštvu // spolno življenje ženske z več moškimi hkrati: obsojati, preganjati mnogomoštvo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
mnogoobráznost -i ž (ā) knjiž. mnogovrstnost, raznovrstnost: mnogoobraznost občutkov / mnogoobraznost pokrajine; pisatelja je zanimalo življenje v vsej svoji mnogoobraznosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
mnogožénstvo -a s (ẹ̑) zakon moža z več ženami hkrati: živeti v mnogoženstvu // spolno življenje moškega z več ženskami hkrati: obsojati mnogoženstvo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
mondénski -a -o prid. (ẹ̑) knjiž. svetovljanski: mondenska dama / mondensko kopališče / mondensko življenje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
monogamíja -e ž (ȋ) zakon moža z eno ženo, enoženstvo: razpravljati o monogamiji
♦ biol. spolno življenje nekaterih živali v paru
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
monotón -a -o prid. (ọ̑) ki poteka, se ponavlja brez sprememb, enoličen: monotono branje, govorjenje;
petje se mu je zdelo monotono / monotono delo, življenje / monotona barva / monoton program prireditve / monotoni hoteli
♦ mat. monotona funkcija funkcija, ki nikjer ne narašča ali padamonotóno prisl.: monotono govoriti, peti; ura monotono tiktaka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
môra -e ž (ó) - 1. po ljudskem verovanju bitje, ki ponoči v spanju duši človeka in škoduje živalim: mora ga je davila; mora mu je sedla na prsi; mora tlači koga; odganjati moro; dogodek je nanje legel kot mora / otroka hodi tlačit mora
// narisano, vrezano znamenje, ki naj odganja to bitje: narediti moro na zibelko, svinjak - 2. nav. ekspr. stanje, zlasti v spanju, ko ima človek tesnoben občutek: končala se je nočna mora; spet me je objela mora; ječal je kot pod težko moro / hromeči občutek sanjske more
- 3. ekspr., navadno s prilastkom kar povzroča pri človeku, ljudeh dalj časa žalost, skrbi: mora misli mi je legla na dušo; težka mora je nad njim; rešil jo je najhujše more v življenju / na vsem je ležala mora naveličanosti / življenje z njo je prava mora / težka mora se mu je odvalila s prsi nima več težave, skrbi, nadloge
- 4. slabš. dolgočasen, vsiljiv, zoprn človek: ta mora je vse pokvaril; mora si / ta človek je prava mora
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
mórje -a stil. morjé -á s (ọ̑; ẹ̑) - 1. slana voda, ki napolnjuje vdolbine med celinami: odpluti na morje; reka se izliva v morje; vreči kaj v morje; vojskovati se tudi na morju; jadrati po morju; globoko, plitvo morje; potopljen na dno morja; gladina, globina morja; vihar na morju; prevoz po morju; življenje v morju; globok, velik kot morje / veter z morja / tisoč metrov pod morjem pod morsko gladino
// ekspr.: včeraj so potisnili v morje novo ladjo splavili; potovati po suhem in po morju
// tudi mn. del te vode, navadno v večjih zalivih ali ob obrežju: morje je bilo sivo; morje se leskeče; morje narašča, pljuska ob obalo, valovi; pozna vsa morja; mirno, modro, razburkano, valovito, viharno morje; vinogradi ob morju / južna morja / odšli so spet k morju / Baltiško, Črno, Jadransko, Sredozemsko morje
// ta voda kot prometna pot: morje je postalo odprto / država nima izhoda na morje / pesn. Morja široka cesta peljala me je v mesta (F. Prešeren) - 2. morje z obalo kot prostor za oddih: iti, odpotovati na morje; bili smo na morju; izlet na morje; vikend na morju / prihajamo z morja
// pog. letovanje ob morju: sit sem morja; dva tedna morja imam zadosti - 3. pog. morska voda: morje razjeda železo; napil se je morja / slano morje
- 4. ekspr., s prilastkom velika količina, množina: morje cvetov; tam za morjem hiš; govori morju ljudi / morje zastav je krasilo ulice / porabiti morje črnila; preliti morje solz zelo veliko
// stal je v morju sončne svetlobe / morje bridkosti, trpljenja, veselja; potapljati se v morju greha
// kar se pojavlja v veliki količini, množini: ajdovo morje; megleno morje; iz nepreglednega morja so kipela slemena hribovja; okrog in okrog je snežno morje; žitno morje valovi / vsemirsko morje - 5. ekspr., v prislovni rabi, z rodilnikom izraža veliko količino: morje jih je; morje besed; prišlo je morje ljudi; izdelanih je bilo morje osnutkov / ne vidi nobene poti v morju možnosti
● ekspr. ribiča je vzelo morje utonil je v morju; pog. iti čez morje oditi v čezmorsko deželo, navadno kot izseljenec na delo; ekspr. vodo v morje nositi delati kaj odvečnega, nesmiselnega; ekspr. v morje vreči proč vreči; ekspr. v morju je našel svoj grob utonil je v morju; ekspr. utoniti v nemškem, tujem morju postati sestavni del nemškega, tujega naroda in prenehati se šteti za pripadnika svojega naroda; publ. prosto ali svobodno morje z istimi pravicami dostopno vsem državam; ekspr. široko morje ki je stran od obale, zalivov in otokov; ekspr. kraljica morja Benetke; pomoč je zalegla toliko kot kaplja v morje nič; zelo malo; preg. hvali morje, a drži se brega ne izpostavljaj se brez potrebe nevarnostim
♦ geogr. obrežno ali litoralno morje stransko morje, ki se vleče vzdolž obrežja celine in ki ga proti odprtemu morju omejujejo otoki ali polotoki; odprto morje ki je stran od obale, zalivov in otokov; sredozemsko morje ki je zajedeno globoko v celino in povezano z oceanom z ozkimi prelivi; stransko morje ki se z odprtega morja zajeda v celino; kipenje morja udarjanje valov ob morsko obalo; geol. brakično morje v katerem se mešata morska in sladka voda; jur. notranje morje zelo velik morski zaliv, ki je pod oblastjo države, kateri pripada obala; obalno morje del morja, ki je pod izključno oblastjo države, kateri pripada obala; odprto morje ki je z istimi pravicami dostopno vsem državam; teritorialno morje zunanji del obalnega morja; navt. mrtvo morje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
môški -a -o prid. (ó) - 1. nanašajoč se na predstavnike spola, katerega značilnost je oplojevalna sposobnost: moški potomci / moški rod rodovine je izumrl / moški hormon; moški spolni ud; moško spolovilo / moško tele, žrebe / otroci moškega spola / ekspr. njegova moška moč peša sposobnost za spolno življenje
- 2. nanašajoč se na moške: moški glas; moška postava / moške hlače; moška obutev / moški ponos; moška čast / človek v moški dobi; naša moška leta / moška gimnastika / moško delo težje delo; delo, ki ga navadno opravljajo moški
// ekspr. ki izraža odločnost, pogum: pošten moški odgovor; to je moška beseda; moško dejanje / moški značaj / v teh stvareh je prav moški; ona je zelo moška
● ekspr. po vaseh je dosti moškega spola moških; ekspr. hiša potrebuje moške roke za nekatera dela je potreben moški; ekspr. moška voda mineralna voda z domnevnim spodbudnim učinkom na moško spolno moč
♦ anat. moška spolna žleza spolna žleza, ki proizvaja semenčice; biol. moška spolna celica; bot. moški cvet cvet, ki ima samo prašnike; moška rastlina rastlina z moškimi cveti; lingv. moški spol; lit. moška rima rima, ki obsega en zlog; muz. moški zbor zbor, sestavljen iz moških glasov
môško prisl.: moško se držati; moško govoriti; moško prenašati nesrečo; samozavestno in moško stopati; sam.: moška je ta; nič moškega ni na njem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
motíti in mótiti -im nedov. (ī ọ́) - 1. delati, da kdo ne more biti zbran, osredotočen na kaj: tu te ne bo nihče motil; bojim se, da me bo to motilo pri pisanju; motiti koga pri delu, jedi, učenju; motiti koga s klepetanjem / motiti koga v premišljevanju / kot nagovor: ali motim; prosim, vas smem nekoliko motiti; oprostite, da vas motim; kot vljudnostna fraza: upam, da ne motim; prosim, ne dajte se motiti
- 2. nav. ekspr. biti ovira pri delovanju: široke hlače so ga motile pri hoji; kup sena je motil, da nisem videl ljudi; tolšča moti mišična vlakna v njihovem delovanju / z napačnimi opravili motimo rastline pri njihovi rasti
- 3. povzročati, da kaj ne poteka normalno, pravilno: motiti obravnavo, proslavo; motiti pouk s predrznimi medklici; s pripombami je motil njegovo pripovedovanje / kaj ti moti mirno življenje / z vpitjem so motili nočni mir; temo in mir je motilo žuborenje potoka; tišino noči so motili tihi glasovi
// vnašati v celoto neskladnost; kaziti, kvariti: umazana srajca moti skladnost njegove oprave / v starih hišah ga motijo nekateri ogli in stene - 4. povzročati neugodne, slabe občutke: najbolj moti njegova hvalisavost; njegova ošabnost me zelo moti; revščina naj te ne moti; ni ga motilo, da na nekaj vprašanj ni dobil odgovora / kot nagovor: vas ne bo motilo, če prižgem; vas moti, če vas tikam / moti me, ker ne ubogaš / lise po koži so njo motile, drugi jih pa še opazili niso
// ekspr. povzročati pri kom nemir, zlasti erotični: dekleta so ga na pomlad zelo motila; njena postava ga je motila, da je bil ves iz sebe - 5. nav. ekspr. varati, zavajati: naslov človeka moti, da pričakuje bogve kaj novega / če me vse ne moti, prizadevanja niso bila brez uspeha
- 6. povzročati, da je komu kratek čas: na vse načine ga je skušal motiti; z igračami so se otroci dolgo motili; v žalosti se moti z delom / redko motila se je okoli psa ukvarjala se je s psom
- 7. knjiž. povzročati motnje: neka tuja postaja moti sprejem / to moti televizijsko sliko
● ekspr. motiti dekleta vzbujati ljubezen, zapeljevati; ekspr. to ne bo motilo najinega prijateljstva zaradi tega bova vseeno prijatelja; ekspr. kaj te pa moti, da mi pošiljaš takega človeka izraža jezo, nejevoljo
♦ jur. motiti posest samovoljno ovirati ali oteževati posestnika pri izvrševanju posestnih dejanj; šah. akcija dame moti nasprotnikov napad
motíti se in mótiti se - 1. delati napake pri kakem delu, navadno duševnem: danes se pri petju veliko motim; motil se je pri popravljanju teksta, pri računanju, v računanju / ekspr. človeška glava se lahko moti
- 2. biti v zmoti: kdo se je motil, ti ali jaz; vi se motite; kmalu sem zvedel, da sem se motil; motiti se v sodbi; ekspr. gotovo se ne motim, če trdim, da je stvar slaba; ekspr. grozno, hudo, krepko se motiti; zelo se motite, če mislite to / ekspr.: če se ne motim, je študiral medicino; motil bi se človek, če bi mislil, da so Slovenci Prešernove pesmi pozdravili s posebnim veseljem
- 3. ekspr., s smiselnim osebkom v dajalniku vrteti se v glavi, biti omotičen: začelo se mi je motiti / moti se mi že, tako sem lačen zelo sem lačen
// tisti, ki se jim je motilo, niso bili za plezanje po drevju
● ekspr. misli se mu motijo ne more jasno misliti; ekspr. kaj se ti moti po glavi o čem premišljuješ; preg. motiti se je človeško
motèč -éča -e: moteče naprave v soseščini; napaka utegne postati sčasoma moteča; moteče bleščanje
♦ elektr. moteči oddajnik oddajnik, ki povzroča motnje pri sprejemu programa drugega oddajnika; prisl.: to je moteče vplivalo name
móten -a -o - 1. deležnik od motiti: moteni človeški odnosi; pri delu ni rad moten; radijska oddaja je bila motena
- 2. ped. oviran v normalni rasti, vzgoji: motena duševnost / čustveno, razvojno, vedenjsko moten; duševno motena oseba
♦ jur. motena posest
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
mračíti -ím nedov. (ī í) - 1. knjiž. delati mrko, neprijazno: težko življenje mu je mračilo obraz; kaj ti mrači oko; kaj se mračiš; izraz se mu je čedalje bolj mračil
- 2. knjiž. delati nejasno, zmedeno: gorje mu je mračilo duha; duh se mu je mračil / solze so mu mračile pogled ni več razločno videl
● knjiž. um se mu mrači postaja duševno bolan - 3. knjiž., redko delati mračno, temno: nobena meglica ni več mračila sonca; goste zavese so mračile sobo
mračíti se - 1. brezoseb. prehajati iz dneva v mrak: mrači se; začelo se je mračiti
- 2. postajati mračen, temen: dan se mrači; nebo se mrači / luna se mrači; pren., ekspr. začel se mu je mračiti življenja dan
● ekspr. pred očmi se mi mrači zaradi slabosti, bolezni se mi zdi, da vidim nejasno, mračno
mračèč -éča -e: mračeč se je spregovoril; mračeče se dvorišče, nebo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
mŕtev -tva -o stil. -ó prid. (ŕ) - 1. ki je umrl: ob cesti so ležali mrtvi ljudje in živali; posloviti se od mrtvega očeta; roditi mrtvega otroka; ugotovila je, da je mrtev; našli so ga mrtvega / v povedni rabi: ekspr. bil je na mestu, v trenutku, takoj mrtev takoj je umrl; ekspr. če ga dobi, bo mrtev ga bo ubil; pog. mislil je, da je že zdavnaj mrtev da je že zdavnaj umrl; odbilo ga je v obcestni jarek, kjer je obležal mrtev; pasti, zgruditi se mrtev na tla / zatisnili so ji mrtve oči; roke so ji mrtve visele ob telesu kot bi bile mrtve; pren., ekspr. vojne je bilo konec in stara Avstrija je bila mrtva
// v katerem so prenehali življenjski procesi; odmrl: mrtev list; mrtva, trhla debla; mrtvo tkivo - 2. nav. ekspr. ki ni sposoben opravljati svojo funkcijo: mrtve slepčeve oči; zavijal si je mrtve noge hrome, ohromele; po kapi je bila vsa desna polovica telesa mrtva neobčutljiva, omrtvela
// grel si je mrtve roke otrple, premrle
// knjiž. ki ni sposoben čustvovati, doživljati: po tej nesreči je bil on mrtev človek; čustveno, duhovno mrtev / človek v njem še ni mrtev še je sposoben pozitivnih čustev, dejanj; pren. zaupati misli mrtvemu papirju - 3. ki je, obstaja brez
- a) zanj značilnih živih bitij: zemlja bo nekoč mrtev planet; umetno gojeni gozdovi so precej mrtvi so brez divjadi; reka je na tem področju mrtva je brez rib
- b) zanj značilnih listov, rastlin: opazovati mrtvi gozd; vrane so posedale po mrtvih njivah; trta je še mrtva še ne odganja
- c) ekspr. zanj značilnega ognja, žarenja: mrtev ogorek; mrtva žerjavica / mrtvo ognjišče
- č) ekspr. zanj značilnih ljudi, živali, vozil; prazen, pust: sprehajati se po mrtvem parku; v tem času so ceste najbolj mrtve / v vsaki vasi je bilo nekaj domov mrtvih zapuščenih
// ki je brez kake dejavnosti ali se ta opravlja v zelo majhni meri: mrtev jesenski čas; mrtvi meseci v gradbeništvu; z novimi turističnimi dejavnostmi skrajšati mrtvo sezono; mrtva obdobja v književnosti / ekspr.: domači zvonovi so mrtvi ne zvonijo; stroji so stali mrtvi niso obratovali
- 4. nav. ekspr. ki ne izraža, ne kaže veliko čustev, volje do udejstvovanja: bila je drobna, mrtva stvarca; preveč je mrtev za to družbo / govoriti z mrtvim glasom; ima precej mrtev obraz; mrtev pogled
// ki je brez raznovrstnega dogajanja, brez raznovrstnih elementov: mrtev sestanek / mrtva glasba; mrtva soba
// bled, neizrazit: mrtvi žarki; mrtva svetloba / mrtva barva - 5. nav. ekspr. ki več ne vpliva, ne vzbuja zanimanja: on je danes že mrtev avtor; njegovo delo ne bo nikdar mrtvo / preteklost je zanj mrtva; knjiž. vsa lepota se zdi moji duši mrtva / ona je zanj že mrtva ne ljubi je več
// odstavljeni voditelj je politično mrtev
// ki se več ne uporablja: obujati mrtve običaje; mrtvi zakoni; mrtve besede - 6. ekspr. tog, neživljenjski: pri zakonih naj se ne uveljavlja le mrtvo besedilo; življenje po mrtvih pravilih / obremenjevali so učence z mrtvim znanjem / statistika se ne sme ustaviti samo pri mrtvi številki
// neizkoriščen, neizrabljen: med ploščadjo in dnom je precejšen mrtev prostor; elaborat leži mrtev - 7. ki ni sposoben rasti in razmnoževati se: vznik življenja iz mrtve snovi; opisovati mrtve stvari / živa in mrtva narava
// nerodoviten, nekaliv: mrtvo seme / ekspr. še mrtva skala požene cvet - 8. publ., v zvezi mrtva točka stanje, ko kaj ne napreduje, se ne razvija: priti pri delu do mrtve točke; vprašanje razorožitve se ne gane, se ne premakne z mrtve točke; gradnja objektov je na mrtvi točki / žarg., šport. mrtva točka stanje, ki nastopi, če je organizem dalj časa maksimalno obremenjen; kriza
- 9. voj., navadno v zvezi mrtvi kot, mrtvi prostor prostor, ki ga zaradi naravne ali umetne ovire ni mogoče obstreljevati: skočiti, skriti se v mrtvi kot; mrtvi prostor pred tankom; pren., knjiž. življenje v mrtvem kotu
● žarg., aer. spuščati se v mrtvem letu v brezmotornem letu; žarg., šport. priti na cilj v mrtvem teku istočasno; sklepi ne smejo ostati samo mrtva črka se morajo uresničiti; ekspr. biti na mrtvi straži slovenstva za vsako ceno biti Slovenec na določenem, zelo izpostavljenem ozemlju; poljud. mrtva teža teža zaklane živali, strok. klavna teža; ekspr. mrtva tišina globoka, popolna; ekspr. biti mrtva veja nedejaven, neuspešen član kake skupnosti; pog., ekspr. pehati se na (vse) mrtve viže zelo; publ. zatekati se v mrtve vode tradicionalizma zatekati se v neživljenjski, nedejavni tradicionalizem; knjiž., ekspr. človek z mrtvim srcem čustveno otopel; knjiž. pesnik v njem je mrtev ne piše več pesmi; ne doživlja več stvari tako kot pesnik; ekspr. on je zanje že mrtev prepričani so, da bo umrl, da ga bodo ubili; ekspr. bil je ves mrtev od utrujenosti zelo je bil utrujen; mrtev na pog., ekspr. (ves) mrtev je na klobase zelo rad jih jé; pog., ekspr. (vsa) mrtva je nanj zelo ga ljubi; pog., ekspr. mrtev je na starine zelo se zanima zanje; ekspr. v jedrski vojni bodo preživeli mrtvi ob živem telesu bodo zelo poškodovani, hudi invalidi; napol mrtev ekspr. iz rova so ga potegnili napol mrtvega zelo izčrpanega; ekspr. bil je napol mrtev od strahu zelo se je bal; bolj mrtev kot živ bil je bolj mrtev kot živ od mraza zelo ga je zeblo; vrnil se je bolj mrtev kot živ zelo utrujen, izčrpan
♦ adm. mrtva tipka tipka, pri kateri se znak odtisne, a se voz ne premakne; agr. mrtvi inventar orodje, stroji; mrtva prst spodnja plast zemlje brez humusa in živih organizmov; mrtvica; avt. mrtvi kot prostor ob strani avtomobila, ki se v vzvratnem ogledalu ne vidi; bot. mrtva kopriva rastlina z dvoustnatimi rdečimi, belimi ali rumenimi cveti, Lamium; geogr. mrtvi rokav rokav reke s stoječo vodo; mrtva voda stoječa voda v strugi ali v rokavu; gled. mrtvi kot prostor na odru, ki se iz dvorane ne vidi; igr. mrtva karta karta, ki se pri igri ne uporabi; les. mrtva grča grča, ki ni vrasla v les; lingv. mrtvi jezik jezik, ki ga noben narod, ljudstvo več ne govori; med. mrtvi zob zob z odmrlim ali odstranjenim živcem; mrtvo cepivo cepivo, ki vsebuje mrtve mikroorganizme; klinično mrtev človek človek, pri katerem je nastopila klinična smrt; navt. mrtva bibavica bibavica z najmanjšo višinsko razliko; mrtvo morje morje z zelo dolgimi in nizkimi valovi po končanem vetru ali v veliki oddaljenosti od njega; strojn. mrtvi gib pot, ki jo opravi mehanizem, preden začne delovati; mrtva lega lega, pri kateri sta ojnica in ročica batnega stroja v eni črti; šport. mrtvi kot prostor, v katerem nasprotni igralec glede na svoj položaj lahko prestreže žogo; mrtva žoga držanje žoge po dveh nasprotnih igralcih nad tri sekunde; vet. mrtva kost grčast koščen izrastek na površini cevastih kosti; voj. mrtva straža nekdaj straža na zelo izpostavljenem, nevarnem položaju; žel. mrtvi tir opuščeni tir
mŕtvo stil. mrtvó prisl.: njegove oči so mrtvo gledale v svet; mrtvo govoriti; roke so mu mrtvo visele ob telesu / v povedni rabi v hiši je bilo še vse temno in mrtvo
♦ kem. mrtvo žgano apno apno, žgano pri tako visoki temperaturi, da z vodo ne tvori več hidroksida
mŕtvi -a -o sam.: ekspr. ni bilo videti ne živega ne mrtvega nikogar; pokopati mrtve; ekspr. kričati, piti, tepsti na žive in mrtve zelo; o mrtvih govôri le dobro; dan mrtvih 1. november; v spopadu je bilo veliko mrtvih; ekspr. do mrtvega se je napil, utrudil zelo; pretepsti koga do mrtvega tako, da umre; pog. na mrtvo si prizadevati zelo
♦ gozd. smolarjenje na mrtvo pridobivanje smole, po katerem je treba drevo posekati; jur. razglasiti koga za mrtvega razglasiti, da pogrešana oseba velja pravno za mrtvo; mir mrtvih pravno varstvo grobov in mrličev; rel. Kristus je vstal od mrtvih ponovno oživel
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
mrtvílo -a s (í) - 1. nav. ekspr. stanje, ko se dejavnost na kakem področju, mestu ne opravlja ali opravlja v zelo majhni meri: v banki, na cestah je bilo čutiti mrtvilo; kulturno, literarno mrtvilo; štiriletno mrtvilo v proizvodnji / zimsko mrtvilo
- 2. nav. ekspr. stanje brez volje do dejavnosti, udejstvovanja: ljudi se je polastilo mrtvilo; iztrgati koga iz mrtvila / vsaka teh pesmi je dokument mrtvila in zaostalosti okolja
// slabš. ravnodušen, nedejaven človek: le za kaj bi se moglo navdušiti to mrtvilo; bil je pravo mrtvilo - 3. knjiž. stanje brez življenja, brez živega: iz prvotnega mrtvila se je oblikovalo življenje; vračanje v vesoljno mrtvilo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
mrtvoúden -dna -o prid. (ū) star. ohromel, hrom: ostal je vse življenje mrtvouden;
roke so ji ležale ob telesu kakor mrtvoudne / odsekati mrtvoudno vejo suho, odmrlo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
mrzíti -ím nedov. (ī í) knjiž. (zelo) sovražiti: mrzi zapeljivca;
spoznal je, da ga obenem ljubi in mrzi / zaradi njegove podjetnosti so ga nekateri mrzili // čutiti odpor, veliko nenaklonjenost: mrzi fizično delo; mrzi nered, prah; mrzi ženske, življenjemrzèč -éča -e: mrzeč drug drugega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
múčen -čna -o prid., múčnejši (ú ū) - 1. ki zaradi neprimernosti povzroča veliko zadrego, napetost: pretrgati mučen molk; prepir je bil za nevtralnega opazovalca zelo mučen / zaiti v mučen položaj; sam ni vedel, kako bi rešil to mučno zadevo / odgovor je napravil mučen vtis zelo neprijeten
- 2. ki povzroča veliko neugodje, trpljenje: mučni spomini; vztrajal je v mučni legi, da bi vse videl; zaradi slabotnosti ne bi prenesla mučnega izpraševanja / v osmrtnicah po mučni bolezni nas je zapustil naš dragi oče / življenje je občutil kot mučno breme hudo, težko
// poln težav, trpljenja: pripravljal mu je mučne dneve; mučno življenje - 3. ki zahteva dosti napora, truda, potrpljenja: začel se je najbolj mučen del poti; od mučnega gledanja so se mu oči solzile; mučno ponavljanje; dolgo, mučno reševanje
múčno - 1. prislov od mučen: mučno ponavljati; čas se je mučno vlekel
- 2. ekspr., v povedni rabi izraža neprijetnost česa: mučno je bilo gledati, kako vse propada; mučno je govoriti o teh stvareh
// s smiselnim osebkom v dajalniku izraža neugodje, zadrego: mučno mu je bilo, ko so ga vsi gledali in izpraševali
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
mučeníštvo -a s (ȋ) - 1. rel. značilnost mučenca: priznano mu je bilo mučeništvo / razglasili so ga za svetnika zaradi mučeništva mučeniške smrti
- 2. ekspr. (dolgotrajno) veliko trpljenje, težko življenje: mučeništvo slovenskega naroda med vojno; sosedom je bilo znano mučeništvo njegove žene
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
múkepóln -a -o [u̯n] prid. (ú-ọ̑ ú-ọ́) star. poln trpljenja, težaven, mučen: mukepolno življenje / mukepolno delo / mukepolna negotovost
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
mukotŕpen -pna -o prid. (r̄) star. poln trpljenja, težaven, mučen: mukotrpno življenje / mukotrpen obraz, vzdih / tako delo je mukotrpno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
nabóžen -žna -o prid. (ọ́ ọ̄) nanašajoč se na versko življenje: cerkveno društvo z nabožnimi nalogami / nabožni pisatelji; rožni venci, svetinjice in drugi nabožni predmeti / nabožne slike; knjige nabožne vsebine
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
nàdnaráven -vna -o prid. (ȁ-á) - 1. v krščanstvu ki je, obstaja nad naravnim, izkustvenim: nadnaravni svet; nadnaravne sile, sposobnosti / nadnaravna bitja / verovati v nadnaravno življenje
// ki se ne da razložiti z naravnimi zakoni: nadnaravni pojavi; nadnaravna moč - 2. ekspr. zelo velik izreden: nadnaravna lepota, moč / kip nadnaravne velikosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
nadomestílo -a s (í) - 1. kar prevzame, ima funkcijo česa drugega iste vrste: najti, poiskati si nadomestilo; lepota je slabo nadomestilo poštenosti / zabava ne more biti nadomestilo za ustvarjalno življenje / ekspr. kar hitro je našel nadomestilo za pobeglo ženo / to ji je dal v nadomestilo za storjeno škodo / delati poskuse z nadomestilom z nadomestki
- 2. znesek, ki se da, dobi za kaj drugega, pričakovanega: nadomestilo znaša pet tisoč dinarjev; izplačati nadomestilo; nadomestilo v obliki kredita / denarno, finančno nadomestilo
♦ jur. nadomestilo za osebni dohodek znesek, ki se dobi za čas bolezenskega, letnega dopusta, začasne brezposelnosti; nadomestilo za ločeno življenje znesek, ki ga dobi zakonec, če zaradi opravljanja službe, funkcije dalj časa ne stanuje v istem kraju kot drugi zakonec
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
nàdstváren -rna -o prid. (ȁ-á ȁ-ā) knjiž. ki presega področje stvarnega, konkretnega: razpoznavati v umetnini nadstvarno simboliko / izsanjano nadstvarno življenje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
nadzêmeljski tudi nadzémeljski -a -o [məl] prid. (ē; ẹ̑) - 1. ki je, se nahaja nad zemljo, zemeljsko površino: nadzemeljski deli rastlin
// ki je, se nahaja na zemeljski površini: nadzemeljske in podzemeljske reke - 2. v krščanstvu ki je, obstaja nad zemeljsko stvarnostjo: nadzemeljski svet / nadzemeljska bitja / verovati v nadzemeljsko življenje
● ekspr. nadzemeljska sreča zelo velika
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
nadzémski -a -o prid. (ẹ̑) - 1. ki je, se nahaja nad zemljo, zemeljsko površino: nadzemski deli rastlin / nadzemska železnica
- 2. ki ni na zemlji, ne pripada zemeljski stvarnosti: pred njimi se je odprl neskončen nadzemski svet / ekspr. v sanjah se sprehaja po nadzemskih pokrajinah nenavadnih, čudovitih
// ekspr. to je nadzemska sreča zelo velika - 3. v krščanstvu ki je, obstaja nad zemeljsko stvarnostjo: nadzemski svet; nadzemske sile / nadzemska bitja / verovati v nadzemsko življenje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
nagíbati -am in -ljem nedov. (ī) - 1. spravljati kaj iz navpične, pokončne lege v poševno: veter je nagibal čoln zdaj na eno, zdaj na drugo stran; steber se nagiba v levo; ob vsakem zamahu sekire se je drevo bolj nagibalo / nagibala je posodo, dokler ni vsa tekočina odtekla
// spravljati kaj iz vodoravne lege v poševno: nagibal je mizo, da so svinčniki zdrseli na tla; zaradi dodane uteži se tehtnica nagiba / težki sneg je nagibal veje do tal upogibal
// ekspr. hrast nagiba veje na vse strani širi, razprostira - 2. knjiž. biti vzrok za kako dejanje, ravnanje: ta dejstva me nujno nagibajo, da ga obsodim; motivi, vzroki, ki nagibajo človeka k reševanju problemov / ljubezen ga nagiba k dobremu
// nagovarjati, prigovarjati: prijatelji so ga nagibali, naj se poroči / voditelji so z vsemi sredstvi nagibali volivce na svojo stran so jih skušali pridobiti
● ekspr. pridno nagibajo kozarce pijejo, navadno vino; ekspr. tehtnica se nagiba v njihovo korist imajo boljši, ugodnejši položaj
nagibati se - 1. sklanjati se: nagibati se nad vodo, skozi okno
- 2. v zvezi s k izražati, kazati
- a) hotenje, voljo do določenega dela, dejavnosti: nagiba se k branju, filozofiranju; že kot otrok se je nagibal h glasbi / nagibati se k pitju / nagibati se k ljubosumju, pustolovstvu; nagiba se k samomoru; neustalj.: otrok nagiba k površnosti je nekoliko površen; pisateljica nagiba v idiličnost rada opisuje idilično življenje
- b) podobne, enake nazore, ideje, stališča: že dolgo se nagiba h komunistični partiji; nagiba se k naprednemu taboru / k takemu stališču se nagiba večina držav
// imeti možnost hitrejšega, pogostejšega obolenja: nagibati se k angini, tuberkulozi; neustalj. nagibati h krvavitvam / nagibati se k debelosti
- 3. ekspr. bližati se koncu: dan se že nagiba / jesen se je nagibala v zimo
● ekspr. krivulja njegove slave se je začela nagibati postaja manj slaven; ekspr. nagiba se k sladkarijam rad jih ima, je; ekspr. z ljubeznijo se je nagibala nad bolnim očetom ljubeznivo, skrbno mu je stregla
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
nagníti -gníjem dov. (í ī) navadno kot deležnik na -l - 1. postati nekoliko gnil: sadje je že nagnilo
- 2. ekspr. postati nekoliko pokvarjen, malovreden, slab: moralno si nagnil
nagnít -a -o: nagnit les; nagnite češnje; nagnita družba; nagnito življenje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
nagónski -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na nagon: čutiti, imeti nagonski odpor do česa;
nagonski strah;
nagonsko dejanje, življenje / z nagonsko kretnjo si je zapel ovratnik / človekov nagonski svet / to je nagonski človeknagónsko prisl.: nagonsko čutiti, sovražiti; nagonsko je planil pokonci
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
nagradíti -ím dov., nagrádil (ī í) - 1. dati komu kaj kot dokaz priznanja za pomemben znanstveni, umetniški dosežek, za plemenito dejanje: nagraditi najzaslužnejše umetnike, znanstvenike; žirija ga je nagradila za odlično igro; rešitelja je bogato nagradil / nagraditi film, knjigo / nagradili so ga z dopustom / ekspr. nagraditi s ploskanjem
// dati komu kaj, ker je izpolnjen določen pogoj: nagraditi izžrebane gledalce, kupce / nagraditi s knjigo, televizorjem / nagraditi z izletom, s pozornostjo - 2. dati komu kaj kot plačilo za vestno, prizadevno delo, ki ni vezano na redno delovno razmerje: nagraditi dolgoletnega tajnika društva
● ekspr. življenje ga je za to dejanje, odkritje bogato nagradilo to dejanje, odkritje mu je prineslo veliko zadovoljstva, koristi
nagrajèn -êna -o: nagrajeni umetnik; nagrajeno delo / ekspr. njegovi napori so bili nagrajeni z velikim uspehom
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
najémništvo -a s (ẹ̑) stanje, življenje najemnikov: odkupil je posestvo in se rešil najemništva / ukiniti vojaško najemništvo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
nájti nájdem dov., nášel nášla, stil. nájdel nájdla (á) - 1. nehote, navadno nepričakovano priti do česa: najti denarnico na cesti; na obleki je našla krvave madeže / v leksikonu je našel več napak / v gostilni je našla moža z neko mlado žensko / star. v sodniku najde svojega nekdanjega sošolca spozna
// hote, načrtno priti do česa izgubljenega, odsotnega: skrijem se ti, da me ne najdeš; najti izgubljeno stvar; hišni ključ je nazadnje našel v žepu / pes je našel sled izvohal
// najti prehod čez gorovje; elipt. živina najde sama domov - 2. s širokim pomenskim obsegom biti uspešen v prizadevanju, da bi se doseglo kaj, prišlo do česa
- a) če osebek tega nima: najti delo, stanovanje; divjad ne najde hrane v visokem snegu / nav., ekspr.: za to opravilo težko najdem primerne ljudi dobim; našla (si) je moža / najti gobe, jagode; najti nafto, premog, železno rudo; pren. bojevali se bomo, dokler ne najdemo pravice, resnice
- b) če osebku to še ni znano: najti ustreznejšo metodo; našli so način, kako naj delo hitreje napreduje; pojavu je treba najti vzrok / najti formulo, pravilo, zakonitost / na obrazih ljudi je našel odgovor / pog. če najdem, da kdo lenari, ga bom kaznoval doženem, ugotovim
- 3. biti uspešen v ugotavljanju, kje kdo, kaj je
- a) s povpraševanjem, poizvedovanjem: Rdeči križ ji je pomagal najti sina / ljudje so sami našli požigalca; našli so voznika, ki je po nesreči pobegnil / knjiž. njena slutnja je našla pravega človeka
- b) z gledanjem: v množici na trgu je našel svojega prijatelja / najti besedo v slovarju; najti točko A v načrtu / pri pregledu so našli raka na dvanajsterniku
- c) s tipanjem: v temi je s težavo našel vrata; ne najdem žile
- 4. navadno s prislovnim določilom izraža navzočnost v prostoru ali času: lišaje najdemo celo v krajih, kjer se zdi življenje nemogoče; naslednje leto najdemo pesnika spet v tujini; v članku najdemo nekatere neresnične trditve / publ.: malo narodov je najti, ki bi bili izpostavljeni takemu raznarodovalnemu pritisku malo narodov je; tu bi našli še plemena prerijskih Indijancev tu so plemena
// nav. 2. os. izraža, da je kaj kje na razpolago: vedno me najdeš doma med peto in šesto uro; metlo najdete za vrati / pog. v tej trgovini najdete vse lahko kupite
// ekspr. tudi zate bi se kaj našlo - 5. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža, da je kdo deležen dejanja, kot ga določa samostalnik: najti milost, pomoč, sočutje, tolažbo pri kom; najti rešitev rešiti (se); v kajenju najde užitek uživa
// publ.: članek je našel precej odmeva med bralci o njem so govorili, razpravljali; predlog zakona ni našel soglasja med poslanci vsi se niso strinjali z njim; oba pesnika sta našla mesto v reprezentativni izdaji njuna dela so bila tam objavljena
● ekspr. vedno se najde kdo, ki godrnja vedno kdo izraža nejevoljo, nesoglasje; ekspr. ob tem ne najdem besed od osuplosti nad tem ne morem nič reči; ekspr. fant, da mu ne najdeš para dober; postaven; ekspr. večjih pijancev ne najdeš ni; vznes. v tujini je našel zadnji dom, grob je umrl; najti isti, skupni jezik, publ. skupni imenovalec imeti, doseči enako mnenje o kaki stvari, vprašanju; ekspr. le kaj najde na njem izraža začudenje nad tem, da ji je všeč, da mu je naklonjena; star. v knjigah je našel, da je našo deželo nekoč prekrival led je izvedel, se poučil; preg. lepa beseda lepo mesto najde; preg. kdor išče, najde; preg. tudi slepa kura včasih zrno najde tudi človeku z manjšimi sposobnostmi se včasih kaj posreči
nájti se - 1. knjiž. spoznati svoje bistvo, svoja nagnjenja: na univerzi se je našel in spoznal, kam vodi njegova pot / pisatelj se je našel šele v zadnjem romanu
- 2. pog. sestati se, sniti se: najdemo se pred kinom / komaj je dvakrat počilo, že smo se vsi našli za skalo
nájden -a -o: najdene bankovce je vrnil lastniku; muzej hrani najdena okostja / urad za najdene predmete
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
nalomíti -lómim dov. (ī ọ́) - 1. z lomljenjem priti do določene količine česa: nalomiti dračje, veje; nalomi pet kosov kruha / nalomiti kamion kamenja
- 2. delno zlomiti: veter je nalomil več debel; lepenka se je ob pribijanju nalomila; nalomiti si kost; pren., ekspr. glas se ji je nalomil; notranje se nalomiti
nalómljen -a -o: zlomiti nalomljeni trs; njeno življenje je nalomljeno; duševno nalomljeni ljudje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
namázati -mážem dov., namázala in namazála (á ȃ) - 1. nanesti na kaj tanko plast mastne ali tekoče snovi: namazati čevlje, tla z loščilom; na debelo namazati / namazati kožo, ustnice; ekspr. obrvi si je namazala s črno barvo / namazati kruh z maslom, pašteto / namazati nadev na testo
- 2. dati mazivo med drsne ploskve ležajev ali vodil: namazati ležaje, osi / namazal je vrata, da ne bi cvilila tečaje pri vratih
- 3. slabš. narisati, naslikati: namazala je nekaj portretov in tihožitij / parole so namazali z velikimi črkami napisali
- 4. ekspr. natepsti, pretepsti: namazal je obe, ženo in hčer; tatove so pošteno namazali / naši nogometaši so goste spet namazali premagali; v odbojki jih namažemo kot nič
// prevarati, ukaniti: še njega je namazal s ponarejenimi mumijami; z delnicami te misli namazati
● pog., ekspr. namažite mu jih še petnajst dajte mu še petnajst udarcev; ekspr. namazati otroka z brezovo, leskovo mastjo natepsti z brezovo, leskovo šibo; natepsti sploh; ekspr. namazati si pete pripraviti se na beg; pobegniti
namázan -a -o: stroj je namazan; črn je, kot bi bil s sajami namazan; namazana ženska našminkana, naličena; na tanko namazan kruh
● ekspr. ima dobro namazan jezik izraža se spretno, z lahkoto; ekspr. biti z vsemi mažami namazan zvit, prebrisan; ekspr. življenje mu je z medom namazano dobro se mu godi; vse mu gre kot namazano uspešno, brez zapletljajev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
nameníti in naméniti -im dov. (ī ẹ́) - 1. izraža namen osebka
- a) da kdo kaj dobi: darilo sem namenil prijatelju / oče je domačijo namenil najstarejšemu sinu / prav njega so ji namenili za moža
- b) navadno v zvezi z za da kdo kaj postane: doma so ga namenili za zdravnika / ekspr. prepričan je bil, da ga je usoda namenila za kaj večjega / star. oče ga je namenil vojaški karieri
- 2. skleniti, odločiti
- a) da se komu kaj da: založba je namenila domačim avtorjem pomemben delež; občina je namenila podjetju velike kredite / osnutek je namenil organizaciji drugačno vlogo
- b) navadno v zvezi z za da se kaj uporabi za kaj: za rekreacijo so namenili tisoč dinarjev / poslopje so prvotno namenili za urad / jutrišnji dan smo namenili počitku
- c) da bo kdo česa deležen: upornikom je namenil izgon, smrt / zmagovalcu so namenili desetdnevni izlet / ekspr.: ne vem, koliko let mi je namenila usoda; usoda mu je namenila težko življenje
- 3. nav. ekspr., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža, da osebek uresniči dejanje, kot ga določa samostalnik: namenil mu je nekaj spodbudnih besed in odšel; nameniti komu pomilovalen pogled / vse, za kar je namenil svoje življenje, je propadlo
● knjiž. nameni mi vsaj pol ure, da se pogovoriva pogovarjaj se z menoj vsaj pol ure
nameníti se in naméniti se navadno z nedoločnikom - 1. izraža namen osebka, da uresniči dejanje: namenil se je prodati hišo; trdno se je namenil vztrajati do konca; namenil se je, da ostane doma / namenil se je postati zdravnik / kakor se je namenil, tako je tudi storil; pojdiva, kamor sva se namenila
// elipt., s prislovnim določilom izraža namen osebka, da uresniči gibanje, kot ga nakazuje določilo: namenil sem se v kino, vendar zaradi dela ne morem iti - 2. elipt., s prislovnim določilom oditi, odpraviti se: po ozki stezi so se namenili proti vrhu hriba; še preden se je namenil na vlak, so doma že vedeli; hitro so se namenili za tovariši
naménjen -a -o - 1. deležnik od nameniti: njemu namenjeni strel je zgrešil; fant je bil namenjen mizarstvu; ravno k njemu sem namenjen; ladja, namenjena v Italijo, se je potopila; našla je možu namenjeno pismo; poročilo je namenjeno najožjemu krogu; to ni namenjeno javnosti
- 2. ekspr., v povedni rabi izraža nujnost, logičnost česa glede na določene nepredvidljive okoliščine: ta poklic mi je bil menda namenjen; namenjeno mu je bilo osemdeset let (življenja); tako mu je bilo pač namenjeno; če mi je namenjeno, se bom rešil
- 3. star. namemben, predviden: pripeljati tovor na namenjeno postajo / zavil sem v namenjeni kraj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
namolíti -mólim dov. (ī ọ́) v krščanskem okolju zmoliti določeno (večje) število molitev: ni več vedela, koliko (očenašev) je namolilanamolíti se ekspr. zadovoljiti svojo potrebo, željo po molitvi: težko je čakal, da so se namolili / v samostanu se je namolila za vse življenje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
napláviti -im tudi naplavíti -ím dov., naplávil (ā ȃ; ī í) s tokom prinesti, spraviti kam, zlasti na breg, obalo: reka je naplavila deske, veje;
na obali so našli truplo, ki so ga naplavili valovi;
deževje, neurje je naplavilo veliko peska / nižavje sta naplavili reki Evfrat in Tigris // ekspr. zanesti, prinesti: življenje ga je naplavilo v ta neprijazni kraj; povojna leta so naplavila nova vprašanja; brezoseb. naplavilo ga je v njemu tuj svet / v debati se je naplavilo veliko snovi nabralonaplávljen -a -o tudi naplavljèn -êna -o: naplavljen prod; rodovitna naplavljena prst, zemlja; bil je kot naplavljen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
napòj -ôja m (ȍ ó) v srednjem veku čudodelna, zdravilna pijača: variti napoj / ljubezenski napoj; življenjski napoj s katerim je mogoče podaljšati človeško življenje; pren., knjiž. iskati v knjigah življenjski napoj // knjiž. napitek, pijača sploh: izpiti, naliti napoj; kozarec hladnega napoja
♦ vet. krepilna tekoča hrana za bolno ali oslabelo živino
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
napolnjeváti -újem [u̯n] nedov. (á ȗ) - 1. dajati v kaj v tolikšni meri, da postaja polno: napolnjevati prazne posode; s silo napolnjevati kaj
// delati, da prihaja kaj kam: nosači napolnjujejo ladjo s tovorom - 2. povzročati, da postaja kak kraj, prostor poln, zaseden: gledalci so le počasi napolnjevali dvorano
- 3. nav. ekspr. biti, obstajati kje v veliki meri, z veliko intenzivnostjo: sobo napolnjuje močna svetloba / dolino je nekoč napolnjeval led; glavo mu napolnjujejo težke misli
// z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa osebek: dvorano je napolnjevala tišina; mračni prostor jih je napolnjeval s tesnobo / zavest, da ji je pomagal, ga je napolnjevala s srečo - 4. ekspr. dajati čemu vsebino, smisel: delo mu napolnjuje življenje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
napotílo -a s (í) - 1. nav. mn. kar pojasnjuje ali svetuje, kako naj kdo v določenih okoliščinah ravna, dela: dati, dobiti napotila; delovno napotilo; napotila za izdelavo pravilnika / pisateljeve misli so dragoceno napotilo za življenje / metodološka napotila
♦ jur. zakonsko napotilo besedilo, pripomba v zakonu, ki uporabnika zakona opozarja še na druge predpise, s katerimi se urejajo zadeve na določenem področju - 2. star. napotitev: napotilo bolnika v zdravilišče
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
napótnica -e ž (ọ̑) - 1. listina, s katero se kdo kam pošilja: izdati, izpolniti napotnico; priti v hotel z napotnico potovalne agencije / napotnica v vzgojno posvetovalnico; napotnica za bolnico, laboratorijski pregled, specialista
- 2. knjiž., redko napotek, napotilo: tvoji nauki so slaba napotnica za življenje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
naredíti -ím dov., narédil (ī í) - 1. s širokim pomenskim obsegom z delom omogočiti nastanek česa: narediti avtomobilsko cesto, nov stroj; narediti čevlje, obleko; narediti načrt; narediti nalogo napisati; narediti potico speči; pog. narediti kosilo skuhati, pripraviti; narediti kaj z brušenjem, dolbenjem; narediti si hišo zgraditi, sezidati
// narediti šotor postaviti
// iz smetane naredijo maslo, iz mleka pa sir pridobijo
// narediti stopnicam ograjo
// z določeno aktivnostjo, dejanjem doseči nastanek česa: narediti globoke brazde; narediti črto potegniti; narediti dekletu kodre / narediti ogenj zanetiti; narediti red; star. narediti luč prižgati
// deroča voda je naredila globoke jame; krogla je naredila vdolbino v zid; narediti vrtince / rože so že naredile popke pognale
// toča je naredila dosti škode
// dati čemu kako lastnost, značilnost: narediti deželo neodvisno; narediti rezilo ostro; narediti gradivo za bralce zanimivo / bogastvo je naredilo moža ošabnega; ta misel me je naredila sentimentalnega; življenje me je naredilo takega / narediti komu skrbi, veselje, žalost
// pog., v zvezi z za izbrati, nameniti za kaj: naredil ga je za dediča / naredili so ga za direktorja izvolili - 2. z aktivnostjo doseči uresničitev kakega
- a) opravila, dela: narediti izpit, agrarno reformo; pospravila je, pripravila kosilo in naredila še marsikaj drugega; naredil je vse, kar so mu naložili, zato je lahko prost; ne more vsega sama narediti; narediti kaj dobro, uspešno, temeljito; narediti brez ugovarjanja, z veseljem
- b) dejanja: zamudil je, to je naredil že večkrat; narediti kaj javno, nalašč, naskrivaj; ne zameri mu, saj je naredil iz nepremišljenosti, v jezi / narobe si naredil, da jih nisi povabil / le kaj bi naredil, da voda ne bi več tekla v klet ukrenil; zanima me, kaj bi ti naredil v taki situaciji / v življenju je naredil dosti dobrega; v njegovi odsotnosti so naredili marsikaj nepremišljenega
// z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: narediti gib, korak, kretnjo; narediti izlet v hribe; narediti malo potrebo; narediti požirek / narediti dolg ne plačati denarnih obveznosti
- 3. dokončati, končati: kip je delal celo poletje, vendar ga še ni naredil; stvar sem že začel, upam, da jo bom naredil; plačali boste, ko bom naredil
- 4. navadno z dajalnikom povzročiti komu zlasti kaj neprijetnega: kaj ti je naredila, da se jeziš nanjo; fant mu je gotovo nekaj naredil; pazi, da si kaj ne narediš / mati se je bala, da se mu ne bi kaj naredilo zgodilo, pripetilo
// navadno s prislovom z dejanjem pokazati do česa določen odnos: grdo si naredil s knjigami
● nar. nevesta ni spila vina iz strahu, da ji mati ne bi naredila je ne začarala; ekspr. narediti kariero uspeti; ekspr. narediti konec molku, smehu povzročiti, da preneha molk, smeh; ekspr. narediti križ čez kaj odpovedati se čemu; obupati nad čim; pog., ekspr. kje bi že bil, če seštejem vse metre, ki sem jih danes naredil če pomislim, kako dolgo pot, razdaljo sem prehodil; ekspr. narediti dolg obraz z mimiko na obrazu izraziti razočaranje, žalost; pog. iz fanta je naredil dobrega pevca vzgojil; ekspr. narediti piko na i z majhnim, a pomembnim dejanjem zadevo končati; pog. narediti iz muhe slona močno pretirati; pog. ta zna iz nič narediti je zelo spreten, sposoben, domiseln; pog. že spet je naredil v hlače opravil veliko, malo potrebo v hlače; pog., ekspr. prav, pa narediva na pol plačajva vsak polovico (zneska); obleka naredi človeka kdor se lepo, izbrano oblači, dobi večji ugled, naredi boljši vtis; sveti Matija led razbija, če ga ni, ga pa naredi okoli 24. februarja se vreme navadno spremeni; preg. ena lastovka ne naredi pomladi iz enega primera se ne morejo delati splošni sklepi
♦ gastr. narediti marinado; kozm. narediti masko; rel. narediti križ; voj. narediti kamuflažo
naredíti se - 1. nastati, pojaviti se: bula se mu je naredila na vratu; led se je naredil na ribniku / naredil se je dan zdanilo se je; naredila se je noč, tema / lepo vreme se je naredilo
// nav. ekspr. postati zelo dober, lep, močen: fant se je naredil; le poglej, kako se je v tem letu naredila - 2. pokazati določeno stanje ali lastnost, ki v resnici ne obstaja: narediti se bolnega, redko bolan; narediti se gluhega, nevidnega, veselega; naredil se je, kakor da spi; naredil se je, kot da misli oditi
● črno se mi je naredilo pred očmi zaradi slabosti, bolezni se mi je zazdelo, da vidim pred očmi črne lise, ploskve; ekspr. fant se je naredil po očetu postal je tak kot oče; pog. iz vina se je naredil kis vino se je skisalo; pog. vesel sem, da se je tako naredilo končalo, zgodilo; ekspr. le kaj se bo iz tega naredilo nastalo, se razvilo
narejèn -êna -o - 1. deležnik od narediti: grad je bil narejen v srednjem veku; narejen iz kamna, lesa; na roke narejen; narejen po predlogi; narejen v romanskem slogu; malomarno, natančno, umetno narejen
- 2. ki kaže določeno stanje ali lastnost, ki v resnici ne obstaja: narejen nasmeh; narejena dobrodušnost; odgovoril je z narejeno strogostjo / narejeno vedenje; prisl.: narejeno se nasmehniti; narejeno mirno govoriti; sam.: v njegovem vedenju ni nič narejenega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
naróbe prisl. (ọ̑) - 1. izraža položaj ali smer, ki je drugačna kot normalna: obrniti kažipote narobe; obuti nogavico narobe / obračati kolo na desno in narobe; narobe obrnjen portret s hrbtno stranjo spredaj; z glavo navzdol; blago se lika in šiva narobe na narobni strani; sedel je na stol narobe tako, da je bil obrnjen proti naslonjalu; vrteti film narobe nazaj
♦ bot. narobe srčasti list srčasti list, zožen ob peclju - 2. izraža, da dejanje ali stanje ni v skladu z določenim pravilom, normo, ant. prav: narobe se lotiti stvari; narobe narediti, odgovoriti; ravnali bi zelo narobe, če bi vztrajali; ekspr. učijo te ravno narobe, kakor je prav / narobe si razumel moje pojasnilo / ekspr., v povedni rabi: račun je narobe; to je narobe, da ga nisi pozdravil; z nikalnico ne bi bilo narobe, če bi ga poklicali izraža primernost, koristnost česa
● ekspr. če ga ni pravi čas domov, je že narobe so doma v skrbeh; so nejevoljni; ekspr. ni se pripeljal, morda je kaj narobe je bolan; ima težave; pog. med sosedi je marsikaj narobe je v marsičem nesoglasje; iron. v njegovi glavi je nekaj narobe njegove misli in dejanja so nekoliko čudaške; ekspr. tam je vse narobe godijo se neprijetne, težke reči; star. pa dajte tisti denar, če vam ni narobe če morete; če se strinjate; ekspr. z njim je nekaj narobe ni popolnoma zdrav; nima urejenega razmerja do okolice; ekspr. danes je s teboj nekaj narobe imaš skrbi; nisi dobre volje; pog. vse nam gre, hodi narobe povzroča težave; pog. narobe je stopil in si zvil nogo neprimerno, neprevidno - 3. ekspr. nasprotno, obratno: prej so se ga ogibali, zdaj je narobe; zlog izgovarja kratko, pa je ravno narobe prav; hlev ima prevelika okna, hiša pa narobe; življenje je boj, pa tudi narobe se sme reči: boj je življenje / oblika je povezana z vsebino in narobe
// uvaja novo trditev namesto prej zanikane: ni dolgočasno, narobe, še zabavno je; dela ni konec, mi smo, narobe, prepričani, da se šele začne; neskl. pril., nav., ekspr.: narobe junak; to je narobe znanost; takšen red je pravi narobe svet
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
národov -a -o prid. (á) nanašajoč se na narod: narodov blagor;
narodova prihodnost;
narodova volja / narodov voditelj narodni // ta pisatelj dobro pozna narodovo življenje življenje socialno nižjih družbenih slojev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
nasilováti -újem nedov. (á ȗ) - 1. knjiž. v odnosu do koga uporabljati silo, pritisk za uresničevanje svoje volje, zahteve; biti nasilen: nasilovati prijatelje; ob zaostritvi odnosov se je nasilovalo od obeh strani
- 2. publ. ne biti v skladu z bistvenimi, resničnimi značilnostmi, zakonitostmi česa: te teorije nasilujejo resničnost, življenje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
naslutíti in naslútiti -im dov. (ī ú ū) nekoliko zaslutiti: v njegovih pesmih je možno le tu in tam naslutiti njegovo osebno življenje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
nasprótek -tka m (ọ̑) knjiž. kar se v čem bistvenem popolnoma razlikuje od drugega; nasprotje: življenje in smrt sta si nasprotka;
v delu je polno nasprotkov / druge osebe v drami so moralni in idejni nasprotek glavnemu junaku
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
nategováti -újem nedov. (á ȗ) - 1. z vlečenjem povzročati
- a) da doseže kaj večjo, največjo dolžino: nategovati vrv, žico; nategovati elastiko / voznik je krepko nategoval vajeti / nategovati kapo čez ušesa vleči
// ekspr. ljudje v zadnji vrsti so nategovali vratove iztegovali - b) nav. ekspr. da postaja kaj bolj ravno, gladko, brez gub; poravnavati, zravnavati: nategovati rjuho
- 2. pog. povzročati, da traja kaj dalj časa: nategoval je debato v nedogled; svojo pripoved je zelo nategoval
- 3. star. navzemati se, zlasti barve, vonja: vino rado nateguje
● redko jug nateguje piha; ekspr. nategovati harmoniko igrati na harmoniko; ekspr. pri tem je kislo nategoval obraz z mimiko na obrazu izražal razočaranje, žalost; ekspr. nategovati ušesa prisluškovati; ekspr. nategovati žganje iz čutare piti; ekspr. nategovati podatke na lastno kopito na silo jih prilagajati svojim razmeram, potrebam
nategováti se ekspr. zelo se truditi, si prizadevati: vse življenje se že nateguje; nateguje se kot (črna) živina
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
naturalístičen -čna -o prid. (í) nanašajoč se na naturaliste ali naturalizem: naturalistični pisatelji / naturalistični roman; naturalistična drama; naturalistična slika / naturalistično prikazovanjenaturalístično prisl.: življenje svojega kraja je opisoval naturalistično
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
naturízem -zma m (ī) gibanje, ki se zavzema za čimbolj naravno življenje: pristaši naturizma // nudizem: možnosti za razvoj naturizma
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
naučíti -ím dov., naúčil (ī í) - 1. s posredovanjem znanja povzročiti sposobnost za opravljanje določenega dela, dejavnosti: naučiti koga brati, pisati, šofirati; naučiti učence dobro recitirati; učitelj jih je veliko naučil / skušal ga je naučiti misliti / naučiti matematiko, zgodovino
- 2. s spodbujanjem, opozarjanjem povzročiti, da kdo pridobi določeno pozitivno lastnost: naučiti koga lepega vedenja, vljudnosti; naučiti otroke na red / naučil je psa, da mirno počaka
● ekspr. življenje človeka marsičesa nauči čim starejši je človek, tem bolj je pameten, preudaren; šalj. naučiti koga kozjih molitvic s strogostjo, kaznimi navaditi koga prav ravnati, delati; ekspr. naučiti koga pameti navaditi pametno misliti, ravnati
naučíti se s sprejemanjem znanja postati sposoben za opravljanje določenega dela, dejavnosti: naučiti se brati; jezika se je naučil iz knjig; v mestu se je naučila kuhanja / od profesorja se je marsikaj naučil
// z učenjem doseči znanje, razumevanje česa: naučiti se lekcijo, pesem, slovnična pravila; naučiti se na pamet; naučiti se vse za šolo
● preg. kar se Janezek nauči, to Janez zna kar se človek navadi delati, početi v mladosti, to mu ostane tudi v zrelih letih
naučèn -êna -o: naučen govor; naučena lekcija; naučen je na disciplino; odgovarjal je, kot bi bil naučen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
navájati2 -am nedov. (ā) - 1. z nedoločnikom ali glagolskim samostalnikom z vajo, ponavljanjem delati, da kdo zna, je sposoben opravljati določeno delo: dekleta so navajali gospodinjskih del / vole navajati voziti
- 2. povzročati, da je kdo sposoben prilagoditi se določenemu stanju, okolju: navajati koga na mraz, močno svetlobo; navajati se na življenje v mestu; počasi se navaja na svojo usodo
// s spodbujanjem, opozarjanjem povzročati, da kdo pridobi določeno lastnost: navajati mladino k samostojnosti; navajati otroke na red / z zgledom je navajal sina k resnicoljubnosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
Prikazanih je prvih 500 zadetkov od skupno 1514 zadetkov.