aluzíja -e ž (ȋ) knjiž. prikrito merjenje na kaj, namigovanje: take njegove aluzije so ji pognale kri v lica;
naredil je duhovito aluzijo na birokratizem;
le nekaj bežnih aluzij kaže na to / roman je preobtežen z aluzijami
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
baržúnast -a -o prid. (ȗ) knjiž. žametast: baržunast telovnik;
baržunasta obleka, zavesa / baržunasti stoli // ekspr. podoben žametu: baržunast mah; njena baržunasta lica / baržunaste očibaržúnasto prisl.: baržunasto črn
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
belolíčen -čna -o prid. (ī ȋ) ki ima bela lica: belolične deklice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
bledéti -ím nedov., blédi tudi blêdi (ẹ́ í) - 1. izgubljati naravno barvo: otrok bledi in hujša; vidno bledeti / lica mu bledijo; bledeti od groze, od jeze / dekle rdi in bledi prebledeva
// rastline bledijo - 2. knjiž. izgubljati močen sijaj, svetlobo: luč bledi; zvezde bledijo
- 3. knjiž. postajati manj izrazit: njegova slava, spomin nanj bledi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
bledolíčen -čna -o prid. (ī ȋ) ekspr. ki ima bleda lica: bledolično mestno dekle
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
bledolíčnik -a m (ȋ) ekspr. kdor ima bleda lica: tisti bledoličnik se nekaj suče okoli nje // slabš., v indijanskem okolju belec: napodite bledoličnike
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
blísniti -em dov. (í ȋ) - 1. na hitro močno zasvetiti se: luč blisne v sobi; brezoseb. v temi je blisnilo, napadalec je ustrelil
- 2. ekspr. odbiti iskrečo se svetlobo: okno je blisnilo; oči so mu blisnile / v roki mu je blisnil nož / svetlo blisniti z očmi / nagajivo je blisnila po njem
- 3. ekspr. švigniti, šiniti: puščica blisne v zrak; pren. smehljaj ji je blisnil preko lica; blisnilo mu je skozi možgane
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
bóžati -am nedov. (ọ̑) - 1. ljubkujoče premikati roko po čem: božati otroka po laseh / starček boža toplo peč; pren. njene oči so ga božale; božati s pogledom
- 2. knjiž. povzročati prijeten, ugoden občutek: veter boža lica; žarki božajo obraz; pren. prijazne besede božajo uho; pesem jim je božala srce
● ekspr. življenje me ni božalo v življenju se mi je slabo godilo; ekspr. če ga dobim v roke, ga ne bom božal ne bom z njim prizanesljivo ravnal
božáje redko: božaje uspavati
božajóč -a -e: božajoč glas, pogled; prisl.: božajoče se je dotaknila njegove roke
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
brázditi -im nedov. (á ȃ) knjiž. - 1. delati brazde, orati: gospodar je brazdil, sin je gonil konje
- 2. delati brazdi podobne zareze: skrbi mu brazdijo obraz / solze so ji brazdile lica
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
bréskvica -e ž (ẹ̑) - 1. manjšalnica od breskev: njena lica so podobna breskvici
- 2. vrtn. vrtna rastlina z rdečkastimi cveti; balzaminka: dišalo je po rožmarinu in breskvici
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
debelolíčen -čna -o prid. (ī ȋ) ki ima debela lica: debeloličen otrok / debeloličen obraz
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
debelolíčnež -a m (ȋ) ekspr. kdor ima debela lica: otrok je zdrav debeloličnež
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
debelolíčnica -e ž (ȋ) ekspr. ženska, ki ima debela lica
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
dólbsti dólbem [u̯b] nedov., dólbite in dolbíte (ọ́) - 1. izrezavati snov z ozkim rezilom, navadno s tolčenjem nanj: žagati in dolbsti; dolbsti les; dolbsti z dletom
// z dolbenjem delati, oblikovati: dolbsti luknjo; dolbsti žlice / ekspr. v lica so se ji dolble jamice - 2. spravljati manjši predmet iz snovi, v kateri tiči: dolbsti kamenčke iz zidu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
drobnolíčen -čna -o prid. (ī ȋ) ki ima drobna, majhna lica: drobnoličen otrok
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
dúška -e ž (ȗ) nar. vzhodno dihanje: lica so mu prebledela in duška je postala hitrejša // zrak, sapa: govoril je slabotno, ko da bi mu zmanjkovalo duške
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
gorèč -éča -e prid. (ȅ ẹ́) - 1. ki gori: goreč kup sena; goreča bakla; goreča hiša; v roki je držal gorečo trsko / še gorečo pipo je vtaknil v žep
// ki gori in daje svetlobo: goreča sveča / goreča žepna svetilka; pren., knjiž. okna, goreča v večerni zarji - 2. pesn. ki je po barvi podoben ognju: šopek gorečega maka; goreče rože
- 3. ekspr. razgret od bolezni, napora: hladila si je goreča lica
- 4. ekspr. zelo prizadeven, navdušen: postal je goreč privrženec sistema; goreč govornik, politik; za delo je bil ves goreč / bil je njen goreč častilec / goreče srce
// ki izraža, kaže veliko prizadevnost, navdušenje: z gorečim glasom ji je začel govoriti; goreč pogled / goreč poljub / njegove goreče besede so jo prevzele - 5. ki se pojavlja z zelo veliko intenzivnostjo: goreča molitev, prošnja; imel je eno samo gorečo željo / goreča ljubezen
goréče prisl.: goreče hrepeneti, ljubiti, prositi; goreče mu je stisnil roko; prim. goreti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
goréti -ím nedov., gôrel (ẹ́ í) - 1. izginjati, uničevati se v ognju, plamenu in ga s tem vzdrževati: začelo je goreti; suha drva dobro, hitro gorijo; papir je gorel z močnim plamenom; po hribih gorijo kresovi; senik je gorel kot bakla; brezoseb. v štedilniku ves dan gori / ogenj v peči slabo gori / kot klic pri požaru gori
- 2. s tem izginjanjem, uničevanjem dajati svetlobo: luč je gorela vso noč; ob postelji so gorele sveče / žarnica ne gori več
// ekspr. dajati močen sij, žar: nebo je gorelo v večerni zarji; pesn. zvezde gorijo / njene oči so kar gorele - 3. ekspr. biti razgret od bolezni, napora: otrok je bolan, saj ves gori; glava, čelo mu gori; telo ji je pričelo goreti / lica so ji gorela od zadrege
- 4. ekspr. biti, obstajati v veliki meri: v njem je gorela ljubezen, strast; v srcu je gorelo sovraštvo / še vedno je gorelo upanje v njej; ta želja že dolgo gori v njem
// kazati se v veliki meri: z obraza mu je gorela jeza; v očeh ji gori radost; zaničevanje je gorelo v njegovih pogledih
// v zvezi z od biti zelo čustveno vznemirjen: goreti od hrepenenja, ljubezni; ves je gorel od jeze, nestrpnosti, razburjenja, sovraštva / gori od želje, da bi jo videl - 5. ekspr., v zvezi z za izražati, kazati veliko prizadevnost, navdušenje: gorel je za domovino; goreti za resnico, svobodo / ves gori za šport
● ekspr. ne hiti, saj ne gori (voda) ne mudi se tako zelo; ekspr. to dejanje mu bo gorelo na duši zmeraj si ga bo očital, trpel bo zaradi tega; ekspr. hiša nam še ne gori nad glavo ne mudi se nam še tako zelo; pesn. na oknih gorijo nageljni cvetejo z rdečimi cveti; ekspr. srce mu gori zanjo zelo jo ima rad; ekspr. gori mu pod nogami, petami je v veliki stiski, nevarnosti; beži, kot da bi mu tla gorela pod nogami zelo hitro, kolikor more; preg. če bi nevoščljivost gorela, ne bi bilo treba drv
♦ etn. gori vzklik pri otroških igrah zdaj se bližaš skritemu predmetu
gorèč -éča -e: goreč s svetlim plamenom, je bakla osvetljevala prostor; goreč od želje po maščevanju, je naredil ta usodni korak; prim. goreč
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
inervácija -e ž (á) glagolnik od inervirati: inervacija lica, mišice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
inervírati -am nedov. in dov. (ȋ) med. povzročati pravilno razporeditev, delovanje živcev kje, oživčevati: inervirati mišicoinervíran -a -o: leva stran lica je pomanjkljivo inervirana
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
izpíti -píjem tudi spíti spíjem dov. (í) - 1. s pitjem zaužiti vso tekočino: vina niso izpili, čeprav so ga plačali; izpij, potem greva na pot; pren. izpiti ljubezen
// s pitjem zaužiti sploh: izpiti požirek vina; izpiti polno skodelico mleka brez oddiha / izpiti na čast z izpitjem kozarca alkoholne pijače počastiti koga, na zdravje z izpitjem kozarca alkoholne pijače zaželeti komu srečo, zdravje - 2. s pitjem napraviti, da v čem ni več določene tekočine: ta žival žrtvi pregrizne vrat in ji izpije kri / izpiti kozarec; pren., pesn. žalost mu je izpila vse moči
● izpiti kozarec na dušek, v dušku ne da bi se vmes oddahnil
// knjiž. posušiti, izsušiti: sonce je izpilo meglo / suša je izpila studenec
// ekspr. izčrpati, oslabiti: delo ga je izpilo / bolezen je izpila njegova lica
izpít tudi spít -a -o: izpit človek; izpiti kozarci; bledi, izpiti obrazi; izpito vino; izpit od dela
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
izžréti -žrèm dov., izžŕl (ẹ́ ȅ) - 1. z žretjem poškodovati, uničiti: črvi so izžrli hrastovo mizo
// poškodovati, uničiti sploh: rja izžre železo; pren., ekspr. skrbi so ga izžrle - 2. z žretjem narediti: ličinka izžre odprtino in se izmota iz mešička
izžŕt -a -o: od moljev izžrt plašč; roke je imela izžrte od luga / ekspr. zaradi bolezni ima izžrta lica udrta
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
jábolko -a [u̯k] s (á) - 1. sad jablane: lupiti jabolka; črvivo, rdeče, zrelo jabolko; kislo, sladko jabolko; lica je imela rdeča kot jabolko / poletna, zgodnja, zimska jabolka / obirati, otresti jabolka; pren., vznes. zlato jabolko svobode
// redko jablana: cvetoče jabolko; nasad jabolk / divje jabolko lesnika - 2. v zvezi granatno jabolko nizek južni grm z rdečimi cveti ali njegov rdeči sad: košarica granatnih jabolk
- 3. pog. Adamovo jabolko: iz vratu mu je štrlelo jabolko / neprestano ga draži na kašelj v jabolku v grlu
- 4. jabolku podoben okrogel predmet: jabolko na zvoniku se lesketa; pozlačeno jabolko / jabolko pri palici glavič
// redko široko razprte oči z navzven obrnjenimi očesnimi jabolki zrkli - 5. redko ploščata kost v kolenu; pogačica: od padca je imel na jabolkih posneto kožo
● ekspr. ugrizniti v kislo jabolko lotiti se česa neprijetnega, neugodnega; knjiž. jabolko spora, razdora stvar, ki je vzrok spora, razdora; preg. jabolko ne pade daleč od drevesa otrok je tak kot starši
♦ agr. prinčevo jabolko podolgovato jabolko z rdečimi progami; bot. volčje jabolko rastlina z belimi, rumenkastimi ali vijoličastimi cveti in čašo, ki postane ob zoritvi jagodastega ploda mehurjasta, Physalis; zlato jabolko gorska rastlina s pokončnim steblom in oranžnim rjavo lisastim cvetom z nazaj zavihanimi listi; kranjska lilija; um. vladarsko jabolko predmet v obliki krogle kot znamenje vladarske oblasti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
koščenolíčen -čna -o prid. (ī ȋ) ki ima zelo suha, koščena lica, koščen obraz: koščenoličen človek / koščenoličen obraz
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
kŕčiti1 -im nedov. (ŕ ȓ) - 1. spravljati v položaj, ko sosednji deli med seboj tvorijo kot: krčiti roke; krčiti in iztezati nogo; prsti se ji krčijo / krčiti roke v pest; mišice se raztezajo in krčijo / krčiti se v dve gubé
// ekspr. delati gube, zlasti na koži: krčiti čelo; lica so se ji krčila - 2. ekspr. delati, povzročati krče: lakota mu krči želodec; brezoseb. krčilo ga je po črevesju / krčil in zvijal se je v napadu kašlja
● knjiž., ekspr. od groze se ji je krčilo srce groza jo je bila
kŕčiti se - 1. postajati po obsegu manjši: pri sušenju se les krči / to blago se rado krči / ekspr. imetje se mu krči; prihranki se vidno krčijo
// ekspr. postajati po dolžini manjši: razdalja se je vedno bolj krčila; sence v gozdu se krčijo / dan se krči - 2. ekspr. braniti, obotavljati se: krčil se je izplačati doto; za teh par dinarjev se ne boš krčil / nič se ne krči, kar vzemi
krčèč -éča -e: krčeče se telo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
krémžiti -im nedov. (ẹ́ ẹ̑) delati gube, poteze kot pri joku: zadržano ihtenje mu je kremžilo lica;
kremžiti obraz, usta;
kremžil se je in se cmeril;
pil je cviček in se kremžil / ekspr. prijazno kremži licekrémžiti se slabš. jokati: stal je v kotu in se kremžil
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
krí krví ž (ȋ) - 1. rdeča tekočina v organizmu človeka in nekaterih višje razvitih živali: kri brizga iz rane; iz nosa, ust mu teče kri; ekspr. kri mu je lila po roki; vsa kri mu je odtekla; kri se mu je curkoma ulila; v mišice mu doteka vedno manj krvi; izgubil je veliko krvi; dati, odvzeti kri za preiskavo; izkašljati, pljuniti kri; s krvjo oblit obraz; strjena kri; kaplja krvi; sladek okus krvi; sestavine krvi; ugotavljanje alkohola, sladkorja v krvi; rdeča kot kri; lica kakor mleko in kri bela in rdeča
// človeška, živalska kri / kri kroži (po telesu); poganjati kri po žilah; toplota krvi / bolezen krvi; izločanje krvi s sečem / poskušal je ustaviti kri odtekanje krvi
// brisati kri madeže od krvi; biti oškropljen s krvjo / čevelj ga je ožulil do krvi / komarji pijejo, sesajo kri / ekspr. s krvjo zalite oči / dajalec, darovalec krvi; zaloga (človeške) krvi / ekspr.: žejen krvi; krvi žejen / nadev iz riža in krvi
// nav. ekspr. ta tekočina človeškega organizma, katere izguba pomeni izgubo življenja: darovati, dati, žrtvovati kri (za svobodo); povsod so puščali svojo kri / na bojišču je lila kri v potokih bilo je mnogo mrtvih in ranjenih; tudi v tej deželi teče kri ljudje se borijo in umirajo; dežela je plavala v krvi zelo veliko je bilo ubitih, ranjenih; s krvjo so si priborili svobodo s človeškimi žrtvami; do zadnje kaplje krvi se bomo borili dokler bo še kdo živ; preprečiti prelivanje krvi bojevanje, ubijanje - 2. nav. ekspr. ta tekočina pri človeku kot nosilec
- a) vitalnosti, temperamenta: skušal je krotiti svojo kri / čisto brez krvi je / z oslabljenim pomenom: bil je burne in nagle krvi; hladne, hude krvi je; po naravi je mirne, nemirne krvi / vroča kri ga je spravila iz ravnotežja / osebe v romanu imajo premalo krvi niso prepričljive
- b) čustvenega stanja, vznemirjenosti: kri mu je prekipela, vrela, zavrela; vino mu je razvnelo kri / z oslabljenim pomenom: takšna dejanja povzročajo hudo kri; ohranite mirno kri
- c) spolnosti, spolnega nagona: kri ga blodi, meša, mu ne da miru; kri se mu je umirila / z oslabljenim pomenom je mrzle, vroče krvi
- č) nekaterih značajskih lastnosti, posebnosti: tako ravnanje mu je v krvi / očetova kri se je začela buditi v njem / z oslabljenim pomenom: potepuške krvi ni mogel zatajiti; nekaj vojaške krvi ima / neukrotljiva lovska kri
- 3. nav. ekspr., s prilastkom izraža
- a) narodno, sorodstveno pripadnost: ima nekaj arabske, ciganske krvi v sebi; iste krvi sva; ta človek je naše krvi / je mešane krvi njegovi starši, predniki so različnih narodnosti, ras
// zatajil je lastno kri svojega otroka; vznes. kri njene krvi njen otrok - b) socialno, poklicno pripadnost: gosposke, plebejske, plemenite krvi je / modra kri se ji pretaka po žilah je plemiškega rodu
● ekspr. kri je kri sorodstvena povezanost je trdna, močna; ekspr. kri ni voda s človekovim temperamentom, z njegovimi sorodstvenimi vezmi je treba računati; ekspr. kri mu je planila, udarila v glavo zelo je zardel; ekspr. tako dejanje opere le kri dejanje je odpuščeno le, če je kdo od storilcev ubit, umorjen; ekspr. kri mu je šla, silila, stopila v glavo, lica zardel je; ekspr. (nedolžna) kri vpije po maščevanju (po nedolžnem) umorjene(ga) je treba maščevati; ekspr. kri ji je zastala, zledenela (v žilah) zelo se je prestrašila; ekspr. to je postalo meso in kri se je uresničilo; pog., ekspr. ta človek mi pije kri me brezobzirno izkorišča; me zelo muči, trpinči; pog., ekspr. kri mu bom puščal, ko pride izraža zelo visoko stopnjo jeze; ekspr. tako ravnanje mu je prešlo v meso in kri tako ravnanje je postalo njegova navada; ekspr. globoko je brodil po krvi umoril je mnogo ljudi; biti (ležati) v krvi biti (ležati) ranjen in krvav; ekspr. v krvi, s krvjo zatrt upor z velikimi človeškimi žrtvami; vznes. ta zgodovina je napisana s krvjo v času, kraju, na katerega se nanaša ta zgodovina, je bilo mnogo ubitih, mrtvih; ekspr. ima ribjo kri se sploh ne razburi; publ. po naftovodih teče rjava kri nafta
♦ anat. arterialna kri iz arterije; venozna kri iz vene; med. konzervirana kri v hladilniku hranjena kri, ki so ji dodane snovi proti strjevanju in glukoza; naval krvi pojav, da se ožilje kakega dela telesa prenapolni z arterialno krvjo; kongestija; transfuzija (krvi)
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
kúmrn -a -o prid. (ú) nižje pog. suh, mršav: ima kumrne konje;
kumrna lica
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
lésti lézem nedov. (ẹ́ ẹ̑) - 1. premikati se, dotikajoč se podlage s telesom: kača, polž leze; gosenica leze po listu; po poti lezejo deževniki; pren., ekspr. temen oblak leze čez sonce
// premikati se tako, da je telo zelo blizu podlage: mravlja leze; čebele lezejo po satu; muha leze po šipi / tiger leze proti svoji žrtvi se plazi
// navadno s prislovnim določilom premikati se, pomagajoč si z nogami in rokami: lesti izpod postelje, s skale; lesti skozi okno; previdno je lezel v vodo / gledati otroka, kako hitro leze / lesti čez ograjo, na drevo plezati - 2. ekspr., navadno s prislovnim določilom počasi, navadno tudi s težavo premikati se: veslali so proti toku, zato je čoln samo lezel; vlak leze po strmini / prihuljene postave so lezle iz teme; bolnik leze od postelje k mizi; skupina planincev leze proti vrhu; upognjen pod težkim bremenom leze navkreber / ko je začutil nevarnost, je njegova roka previdno lezla proti orožju / kazalec leze proti dvanajsti; sonce leze višje in višje; pren. njegov pogled je lezel po obrazih prisotnih
// počasi teči, polzeti: znojne kaplje mu lezejo po čelu; solza leze po licu / reka leze po ravnini - 3. ekspr. hoditi, iti: kadar je mogel, je lezel v mesto; kaj pa lezeš tja, če si bolan; lezeš kot polž zelo počasi
// lesti po vseh štirih - 4. nav. ekspr., s prislovnim določilom prodirati, riniti iz česa ali v kaj: žebelj leze iz deske; kol pod težkimi udarci počasi leze v tla / prva travica že leze iz zemlje
// počasi v majhni količini, stopnji prihajati: iz vseh razpok je lezla voda / ekspr. jutranja svetloba leze skozi nizka okna / mraz leze v sobo, v telo - 5. navadno s prislovnim določilom počasi se premikati s prvotnega, navadnega mesta: naramnica ji leze z rame; nahrbtnik mu leze na stran; hlače lezejo dol / ne maram nositi te rute, ker leze
- 6. s prislovnim določilom večati področje svojega delovanja, vplivanja: mraz mu leze po hrbtu; prijetna toplota leze po telesu; utrujenost leze po žilah; bolečina v nogi leze višje in višje
// rastoč pokrivati vedno večjo površino: slak leze čez plot; bršljan leze po razvalinah - 7. ekspr., navadno v zvezi z v počasi se bližati čemu (slabemu): poletje že leze v jesen; mož že leze proti sedemdesetemu letu / ali ne vidiš, da lezeš v nesrečo / lesti v dolgove; bolj in bolj so lezli v revščino
- 8. ekspr. počasi minevati: ure lezejo; čas leze po polževo
● ekspr. prišlo je vse, kar leze in gre veliko ljudi; ekspr. od presenečenja so mu oči lezle iz jamic gledal je z vedno bolj izbuljenimi očmi; ekspr. gledali so, kako na obzorju vedno bolj leze iz morja gorata obala so najprej vidni vrhovi obale, nato pa vsa; ekspr. sonce leze izza hriba vzhaja, za hrib zahaja; ekspr. zelenje že leze proti vrhu hriba tudi drevje, ki raste bolj blizu vrha, že zeleni; ekspr. hiša že leze na kup se podira, razpada; ekspr. tak je, da pred težavami leze na kup postaja malodušen; ekspr. molčal je in kar lezel na kup, vase iz zadrege, žalosti, ponižnosti se je držal sključeno; ekspr. spanec mu leze na oči postaja zaspan; ekspr. glava mu že leze na prsi zaradi zaspanosti, dremanja sklanja glavo; zaradi starosti se ne more več držati zravnano; šalj. pijača mu že leze v glavo opijanja se, postaja pijan; oče že leze v dve gubé dobiva sključeno držo; ekspr. cesta se vijuga po dolini in leze v hrib se vzpenja; ekspr. strah mu leze v kosti začenja se bati; šalj. to vino je tako, da leze v lase je močno; ekspr. mož leze v leta počasi se stara; pog., ekspr. lesti komu v zadnjico, nekam, vulg. v rit izkazovati komu pretirano vdanost, prijaznost z namenom pridobiti si naklonjenost; žarg. učenec komaj leze težko izdeluje v šoli; pog. blago leze narazen postaja vedno tanjše, se na več mestih trga; ekspr. lica mu lezejo narazen od zadovoljstva poteze obraza kažejo, da je zadovoljen; ekspr. posestvo, premoženje leze narazen se manjša, propada; pog. oči mu že lezejo skupaj postaja zelo zaspan; pog. lesti vkup od lakote biti zelo lačen; postajati slaboten, brez moči od lakote
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
licàt -áta -o prid. (ȁ ā) ekspr. ki ima velika, debela lica: licat kmet / licat obraz
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
líce -a s (ī) - 1. nav. mn. del obraza ob strani nosu in ust: napihniti lica; poljubiti na obe lici; uščipniti v lice; pobožati otroka po licu; po licih tečejo solze; bleda, napeta, rdeča, povešena, vroča lica; eno lice je že obrito; jamica na licu; imeti znamenje na desnem licu; lica kakor mleko in kri bela in rdeča
// ekspr. lica ji gorijo od zadrege / v lica ga zebe; biti rdeč v lica - 2. star. prednja stran glave; obraz: opazovati v ogledalu svoje lice; gledal ga je naravnost v lice; v lice mu je zapihal oster veter; nagubano, okroglo, upadlo, zagorelo lice; izraz na licu se ni spremenil / na licu se ji bere skrb
- 3. stran tkanine, pletenine, usnja, ki ima bolj izdelan, lepši videz kot druga stran: lice blaga je obledelo; prišiti krpo kar na licu / tkanina z dvojnim licem / obračati blago na lice in narobe; na lice plesti same desne petlje
// prednja, prava stran, zlasti kovanca, bankovca ali medalje: položiti igralno karto z licem navzgor; lice bankovca, čeka, kovanca - 4. knjiž. pročelje, fasada: pred vhodnimi vrati so stopnice, lice je lepo pobeljeno
- 5. knjiž., s prilastkom podoba, videz, zunanjost: lice pokrajine se je zdaj popolnoma spremenilo; dati okolici kulturnejše lice; soba je dobila bolj prijazno lice; mesto izgublja starinsko lice; prizadevanje za lepše lice mesta / njegova navzočnost je dala prireditvi slovesno lice / ekspr., z oslabljenim pomenom: izbrisati kaj z lica zemlje; te ideje bodo spremenile lice družbe in sveta
- 6. neustalj., v prislovni rabi, v zvezi na licu mesta tam, kjer se kaj zgodi, je; na kraju samem: storilca so prijeli na licu mesta; skupina je gradivo zbirala na licu mesta
// brez odlašanja, takoj: ukrepal je na licu mesta
● star. ko je to slišal, se mu je lice razjasnilo obraz; star. oblaki so se razgrnili in mesec je pokazal svoje lice je postal viden; star. šele zdaj je pokazal svoje pravo lice obraz; ekspr. kri mu je zalila lica zardel je; ekspr. vsa kri mu je izginila iz lic prebledel je; star. v lice kaj povedati komu v obraz, v brk; knjiž. na licih ji cvetejo rože je mlada in lepega obraza; star. poznam ga po licu, po imenu ne navidez
♦ lov. izboklina na levi strani kopita lovske puške, kamor se nasloni lovčevo lice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
lísast -a -o prid. (í) - 1. ki ima lise: lisasta krava; žival je belo lisasta po glavi / obraz je postal ves lisast od razburjenja; lica je imela lisasta od solz / suknjič je bil lisast od smolnih madežev
- 2. nar. omejen, neumen: kaj mislite, da sem tako lisast, da bom imel to za vino
♦ vet. lisasta zvezda belo znamenje na čelu živali v obliki podolgovate lise; zool. lisasta gos divja gos s temnimi lisami po trebuhu, Anser albifrons
lísasto prisl.: lisasto govoriti; lisasto zardeti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
močíti móčim nedov. (ī ọ́) - 1. delati kaj mokro, navadno z vodo: curek moči skalo; dež moči okno; segla je tako globoko, da ji je voda močila zavihan rokav; močiti prašna, suha tla / lase močiti vlažiti s kako tekočino
// pog. na izletu nas je tri dni močil dež je tri dni deževalo; brezoseb.: tri dni nas je močilo; redko zunaj moči dežuje
// z močenjem spravljati koga k zavesti: nezavestnega so močili; močili so mu glavo; močiti koga z mrzlo vodo - 2. knjiž. opravljati malo potrebo: razposajenci so močili po pločniku; zaradi obolelosti pogosto moči / otrok še moči opravlja malo potrebo v plenice, oblačilo; moči posteljo nehotno, bolezensko izpraznjuje mehur v spanju
// ekspr. star pijanec je med preklinjanjem močil plot opravljal malo potrebo ob plotu
● pesn. moj znoj je močil tvoje trte delal sem v tvojem vinogradu zate; ekspr. ko bosta močila grlo, se vama še jaz pridružim pila, popivala; pesn. močiti lica, oči jokati; ekspr. grob je močila z gorkimi solzami jokala je za umrlim; ekspr. ni še dolgo tega, kar je močil plenice je bil otrok
♦ agr. močiti lan z namakanjem v vodi goditi ga; alp. ruša moči izceja vodo; čeb. panji močijo na žrelih se jim zjutraj pojavljajo kapljice
močèč -éča -e: posteljo močeči otroci
♦ fiz. močeča tekočina tekočina, ki omoči stene posode
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
nadíhniti -em dov. (í ȋ) knjiž., redko rahlo obarvati: jeza ji je nadihnila lica z rdečiconadíhnjen -a -o: rdečkasto nadihnjen cvet
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
nagŕbati -am dov. (r̄ ȓ) redko nagrbančiti: nagrbati čelo;
prsti so se nagrbali od luganagŕban -a -o: starka je nagrbana kot suha hruška; nagrbana lica
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
napackáti -ám dov. (á ȃ) pog., slabš. - 1. narisati, naslikati: slike, ki jih on napacka, niso dosti vredne
● slabš. pokaži, kaj si napackal naredil, napisal - 2. namazati, nabarvati: lica si je na debelo napackal z rdečo barvo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
napénjati -am nedov. (ẹ̑) - 1. z razmeroma močnim potegovanjem, vlečenjem povzročati
- a) da doseže kaj največjo možno dolžino: napenjati struno, vrv, žico / napenjal je vrat, da bi videl čez druge iztegoval je
- b) da postane kaj bolj ravno, gladko, brez gub: napenjati pregrinjalo, rjuho
// s takim potegovanjem dajati, spravljati kam: napenjati platno na les, v okvir; vse dopoldne so napenjali streho nad šotor; napenjati nove strune na violino
- 2. dajati čemu navzgor, navzven ukrivljeno obliko: veter je napenjal jadra; zaradi vetra se je zastor ves čas napenjal / ekspr. napenjal je lica in debelo gledal
- 3. nav. ekspr. delati, da postaja kaj po obsegu večje: obilna hrana mu napenja želodec; po drevju se napenja brstje
// nav. 3. os. povzročati, da se tvorijo v prebavilih plini v veliki meri: fižol napenja; brezoseb.: po sadju ga rado napenja; živino napenja - 4. spravljati kaj v stanje, da je pripravljeno za sprožitev, strel: napenjati fračo, lok; napenjal je petelina na puški in meril
- 5. nav. ekspr., z oslabljenim pomenom, s samostalnikom izraža veliko intenzivnost dejanja, kot ga določa samostalnik: napenjati mišice; v temi je napenjal oči / napenja zadnje moči, sile; napenjati spomin
● ekspr. napenjati možgane intenzivno razmišljati
♦ anat. napenjati glasilke
napénjati se ekspr. - 1. knjiž. dvigati se, naraščati: reke se napenjajo in ponekod že prestopajo bregove
// redko vzpenjati se: cesta se je ves čas napenjala; pot se napenja v breg - 2. opravljati kako delo z veliko truda, napora: vse dneve se napenja z učenjem; pri delu se čez mero napenja
// truditi se, prizadevati si: brezuspešno se je napenjal, da bi jim stvar prikril - 3. bahati se, postavljati se: pred njo se rad napenja; kaj se napenjaš, saj vemo, kako je
napenjajóč -a -e: obstal je, napenjajoč oči v temo; napenjajoča jed, krma
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
napéti -pnèm dov., napél; nam. napét in napèt (ẹ́ ȅ) - 1. z razmeroma močnim potegovanjem, vlečenjem povzročiti
- a) da doseže kaj največjo mogočo dolžino: napeti jermen, struno, vajeti, vrvico; pren., ekspr. napeti kredit do skrajnih možnosti
- b) da postane kaj bolj ravno, gladko, brez gub: napeti pregrinjalo, rjuho
// s takim potegovanjem dati, spraviti kam: napeti platno na les, v okvir; napeti streho nad šotor; napel je nove strune na kitaro / napeli so tristo metrov dolgo smučarsko vlečnico napeljali, zgradili; pren., ekspr. njihovo potrpljenje je napel do skrajnosti; učne načrte so preveč napeli
- 2. dati čemu navzgor, navzven ukrivljeno obliko: veter je napel jadra; zajel je sapo in napel lica; zaradi nenadnega sunka vetra se je dežnik močno napel / napeti prsi izbočiti
- 3. nav. ekspr. narediti, da postane kaj po obsegu večje: brsti so se že napeli; izdatna hrana mu je napela želodec; pri petju so se mu napele žile na sencih
// nav. 3. os. povzročiti, da se tvorijo v prebavilih plini v veliki meri: sveža krma je kravo napela; brezoseb. konje je napelo - 4. spraviti kaj v stanje, da je pripravljeno za sprožitev, strel: napel je brzostrelko in sprožil; napeti lok
- 5. nav. ekspr., z oslabljenim pomenom, s samostalnikom izraža veliko intenzivnost dejanja, kot ga določa samostalnik: napeti mišice; čeprav je napel ušesa, ni nič slišal / napeti misli, spomin / vso voljo je napel, da bi ostal miren
● knjiž., ekspr. doslej v svojih zahtevah še nisem napel loka čez mero nisem preveč zahteval; ekspr. zdaj bomo napeli drugačne strune zdaj se bomo lotili stvari z večjo strogostjo; slabš. napeti šobo z našobljenjem pokazati nejevoljo, užaljenost; ekspr. tudi njega smo napeli za denar smo ga pregovorili, prepričali, da ga je dal; ekspr. pri njem bo treba vajeti bolj napeti biti bolj strog, zahteven do njega
♦ anat. napeti glasilke; navt. napeti jadro napraviti, da ga veter ne boči, zaradi večjega izkoriščanja njegove sile
napéti se - 1. povečati obseg zaradi vpijanja vlage: les se je napel; pšenični zdrob se v mleku napne / vrata so se napela ukrivila zaradi vpijanja vlage
- 2. knjiž., ekspr. dvigniti se, narasti: ob nevihti so se vsi studenci napeli / reke se spomladi napnejo v poplave
// redko vzpeti se: cesta se tam nekoliko napne - 3. ekspr. pri kakem dejanju zbrati, uporabiti vso svojo fizično moč: še enkrat so se napeli in voz se je premaknil
// uporabiti vse možnosti, sposobnosti čutil: napel se je, da bi slišal, o čem govorijo; zadržal je dih in se napel kakor struna - 4. ekspr. postati čustveno vznemirjen: čutil je, da se je ves napel; vse v njej se je napelo
- 5. ekspr. pobahati se, postaviti se: v njeni navzočnosti se je še bolj napel kot ponavadi
napét -a -o - 1. deležnik od napeti: napet lok; ošinil ga je z napetim pogledom; toga, napeta drža; napete strune; napeta lica; napeto razmišljanje; poslušati z napetimi ušesi; bil je živčno napet in razdražen; trebuh ima napet kot boben; biti napet kot struna
- 2. nav. ekspr. ki je v stanju razvnetosti, vznemirjenosti: napeti odnosi med državama; napeta situacija; pogovori so potekali v napetem ozračju
- 3. ekspr. ki povzroča visoko stopnjo čustvene vznemirjenosti: napet film; brati napet roman; tekma postaja napeta; pog. zgodba je napeta kot marela zelo; prisl.: napeto čakati, gledati, poslušati; sam.: najraje bere kaj napetega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
napetolíčen -čna -o prid. (ī ȋ) - 1. ki ima napeta lica: napetoličen otrok / napetoličen obraz
- 2. star. vznesen, a vsebinsko prazen: vzbujati navdušenje z napetoličnimi besedami; napetoličen patos
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
napíhniti -em dov. (í ȋ) - 1. napolniti kaj z zrakom, da postane po obsegu večje: napihniti balon, ležalno blazino; napihniti z usti
- 2. dati čemu navzgor, navzven ukrivljeno obliko: veter ji je napihnil krilo; napihniti lica; zračnice so se na soncu napihnile / voda je napihnila truplo / pločevina konzerve se je napihnila izbočila
// pivo ga je napihnilo / sveža detelja je kravo napihnila napela - 3. ekspr. dati čemu večji pomen, obseg, kot ga ima v resnici: napihniti incident, problem; novico so pograbili in jo precej napihnili / ko je opisoval dogodek, ga je zelo napihnil
- 4. ekspr. povzročiti, da postane kdo domišljav, prevzeten: bogastvo jih je napihnilo; pohvala ga je napihnila
● ekspr. umetno napihniti cene zvišati
napíhniti se ekspr. - 1. postati domišljav, prevzeten: zaradi imenitnega življenja ob njem se je precej napihnila
- 2. postati jezen, užaljen: zakaj si se napihnil, saj nisem nič hudega rekel; ob njegovih besedah se je zelo napihnila
napíhnjen -a -o - 1. deležnik od napihniti: napihnjen balon; od pijače napihnjen obraz; rastlina z napihnjenimi stroki
- 2. ekspr. domišljav, prevzeten: zaradi doseženega uspeha je ves napihnjen; napihnjen kot puran
- 3. ekspr. vznesen, a vsebinsko prazen: rad je uporabljal napihnjene besede
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
napihováti -újem nedov. (á ȗ) - 1. napolnjevati kaj z zrakom, da postane po obsegu večje: napihovati balon, blazino; napihovati z usti
- 2. dajati čemu navzgor, navzven ukrivljeno obliko: veter je napihoval zastave, zavese; napihovati lica / truplo se je v vodi napihovalo / sveža krma kravo napihuje napenja
- 3. ekspr. dajati čemu večji pomen, obseg, kot ga ima v resnici: napihovati napake, zasluge / stvar so tako napihovali, da se je spremenila v pravo senzacijo
- 4. ekspr. povzročati, da postane kdo domišljav, prevzeten: bogastvo ga je napihovalo; uspeh ga je čedalje bolj napihoval
napihováti se ekspr. - 1. postajati domišljav, prevzeten: zadnje čase se zelo napihuje
// bahati se, postavljati se: pred njo se je rad napihoval; celo napihuje se s tem dejanjem - 2. biti jezen, užaljen: zakaj se napihuješ, saj nisem nič hudega mislil s tem
● spet se napihuje kot žaba je zelo domišljav, prevzeten; ekspr. če se še tako napihuje, tega dela ne bo dokončal do roka se trudi, si prizadeva
♦ agr. sir se napihuje površina sira se izboči zaradi plinov, ki jih povzročajo tehnološko neustrezni mikroorganizmi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
napolníti in napólniti -im [u̯n] dov. (ī ọ́) - 1. dati v kaj v tolikšni meri, da postane polno: napolniti košaro z jabolki; napolniti sode z vinom, steklenico z vodo; s plinom napolniti; s silo napolniti kaj / napolnil si je pipo in kadil
// narediti, da pride kaj kam: vsak teden napolni vaze s cvetjem / ekspr. v hribih si je napolnil pljuča s svežim zrakom / napolniti program s kvalitetnimi deli / napolniti orožje z naboji nabiti - 2. povzročiti, da postane kak kraj, prostor poln, zaseden: študentje so napolnili predavalnico; množica je napolnila trg
- 3. nav. ekspr. pojaviti se kje v veliki meri, z veliko intenzivnostjo: sobo je napolnil oster krik; prostor je napolnila močna svetloba
// z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa osebek: dvorano je napolnil molk; hrup je napolnil vse mesto / pesn. srce ji je napolnila žalost
● ekspr. afera je napolnila stolpce časopisov veliko so pisali o njej; ekspr. dvorano so napolnili do zadnjega kotička popolnoma, čisto; ekspr. lica so se mu napolnila postala so okrogla; zredil se je; ekspr. pošteno si je napolnil želodec zelo se je najedel
♦ elektr. napolniti akumulator, baterijo narediti, da pride v akumulator, baterijo toliko električne energije, kolikor je lahko sprejme; napolniti kondenzator narediti, da pride v kondenzator toliko elektrine, kolikor je lahko sprejme
napolníti se in napólniti se postati poln: zaradi deževja so se struge napolnile do vrha / soba se je v trenutku napolnila / ekspr. oči so se ji napolnile s solzami; pren., ekspr. mera trpljenja se je napolnila
napólnjen -a -o: s plinom napolnjen balon; napolnjena dvorana; do polovice napolnjena vreča
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
naprašíti -ím dov., naprášil (ī í) narediti kaj posuto s prahom: z neprevidnim pometanjem je naprašila pohištvo;
tkanine se pri uporabi naprašijo ali drugače umažejo / kokoši naprašimo s sredstvom proti mrčesu posujemo; lica si je nalahno naprašila s pudrom napudralanaprašèn -êna -o: naprašene knjige
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
napúdrati -am dov. (ȗ) nanesti puder, navadno na obraz: napudrati brado, lica, vrat;
napudrati se s temnejšim pudrom po nosu;
počesala se je in rahlo napudralanapúdran -a -o: bila je zelo napudrana
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
nárazen in narázen prisl. (ȃ; ȃ) izraža medsebojno ločenost ali ločevanje, ant. skupaj: držati prste, stopala narazen;
potegniti zavese narazen;
ob strelu so ljudje skočili narazen;
hiši stojita precej narazen
● po nazorih sta si daleč narazen njuni nazori so zelo različni; pog. dajati stroj narazen razstavljati ga (na dele); iti narazen pog. suha klada gre nerada narazen se nerada razkolje; ekspr. v mladosti so bili nerazdružljivi, potem pa so šle njihove poti narazen niso več živeli skupaj; niso bili več v prijateljskih odnosih; pog. po dveh letih zakona sta šla narazen sta se razvezala; lesti narazen pog. blago leze narazen postaja vedno tanjše, se na več mestih trga; ekspr. lica mu lezejo narazen od zadovoljstva poteze obraza kažejo, da je zadovoljen; ekspr. posestvo, premoženje leze narazen se manjša, propada; pog. toliko jé, da kar narazen leze se zelo debeli; pog. spraviti pretepače narazen ločiti, razgnati; pog. živeti narazen ločeno
♦ lingv. nekatere prislove pišemo skupaj ali narazen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
nardečíti -ím dov., nardéči in nardêči; nardéčil (ī í) prekriti z rdečilom: nardečiti ustnicenardečèn -êna -o: nardečena lica
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
obledévati -am nedov. (ẹ́) knjiž. bledeti: lica mu obledevajo / izmenoma je obledeval in zardeval prebledeval // spomin nanj obledeva
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
obsénčiti -im dov. (ẹ́ ẹ̑) knjiž. - 1. povzročiti, narediti, da je kaj v senci: čebelnjak so obsenčili z vejami; plevel je obsenčil mlade rastline; z roko je obsenčila oči zasenčila
- 2. obiti, prevzeti: obsenčila jih je velika groza; strah mi je obsenčil dušo / kakšna misel jo je obsenčila; obsenčilo jo je grenko spoznanje / ne vem, kaj ga je obsenčilo, da se je tako razjezil
- 3. redko, v zvezi z oči, veke nanesti ličilo na veke; osenčiti: obsenčila si je oči z modro barvo
● knjiž. puh mu je obsenčil lica potemnil; knjiž. skrb in bolečina sta ji obsenčili obraz sta bili opazni, vidni
obsénčen -a -o: obsenčena stran zemlje; z drevjem obsenčeno dvorišče; temno obsenčene oči
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
ôgenj ôgnja m (ó) - 1. pojav, pri katerem oddaja snov ob spajanju s kisikom svetlobo in toploto: ogenj gori, plapola, tli, ugaša, žari; ogenj greje; ogenj v peči prasketa; ogenj je zagorel in razsvetlil okolico; ekspr. ogenj požira seno; kuriti, zanetiti ogenj; gasilcem je uspelo ogenj pogasiti; razpihovati ogenj; nalagati (drva) na ogenj; ekspr. hiša je bila vsa v ognju je gorela; rana peče kot ogenj; zardela je kot živi ogenj / kuriti stražne ognje; sedeti ob tabornem ognju / proti ognju odporna snov; pren. v očeh ji je žarel ogenj
// pog. požar: v tej vasi je bil lani ogenj / kot klic pri požaru ogenj - 2. pog. vir toplote za kuhanje, pripravljanje hrane: zmanjšati ogenj; vzeti posodo z ognja; kuhati, peči na močnem, slabem ognju / kuhati na odprtem ognju neposredno nad plameni
- 3. knjiž., ekspr. velika življenjska moč, sila: ogenj se mu preliva po telesu; imeti ogenj v srcu / konj je poln ognja
// visoka stopnja čustvene vznemirjenosti, razgibanosti: žarel je od notranjega, ustvarjalnega ognja; biti ves v ognju; o tem je govoril z vsem mladostnim ognjem; prepevali so z velikim ognjem / to je dajalo ognja dejanjem in besedam / z ognjem se je lotil stvari
// z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: gorel je v ognju ljubezni; ogenj navdušenja; iti skozi ogenj terorja; ogenj vstaje se je hitro širil / biti v ognju debate - 4. knjiž. rdeča svetloba, žarenje: nebo je bilo v ognju zahajajočega sonca; ogenj večerne zarje / ko je vstopila, so bila njena lica v ognju
- 5. voj. močnejše obstreljevanje določenega cilja: ogenj z vseh strani jih je prisilil k umiku; odpreti, ustaviti ogenj iz pušk; sovražnik je odgovoril z ognjem; strojnični in topovski ogenj; znajti se v območju sovražnikovega ognja; ustavitev ognja / bočni ogenj iz orožja, postavljenega bočno na smer obrambe ali napada; navzkrižni ogenj obstreljevanje istega cilja z več strani, zlasti iz zasede
// kot ukaz ogenj - 6. voj. oborožen spopad, boj: borci so šli v ogenj; poslati vojake v ogenj; dozdaj še ni bil v ognju; pren. kadar je kaj važnega, pošlje ženo v ogenj
● ekspr. komaj odpre usta, že je ogenj v strehi nastane prepir, spor; ekspr. bruhati ogenj in žveplo na nasprotnika silovito ga napadati z besedami; pog. imaš ogenj vžigalice, vžigalnik, da si prižgem cigareto; ekspr. s tem je prilil olja na ogenj je koga še bolj razburil, razdražil; je še poslabšal položaj, odnose; ekspr. zanj dam roko v ogenj prepričan sem, da je pošten, sposoben; ekspr. šla bi v ogenj zanj vse bi žrtvovala za njegove koristi; ekspr. imeti dve železi v ognju dva načrta hkrati za dosego kakega cilja; ekspr. prekaliti se v ognju veliko pretrpeti, prestati; je med dvema ognjema v položaju, ko ga ogrožata, delujeta nanj dve nasprotujoči si sili; ekspr. igrati se z ognjem lahkomiselno, neprevidno izpostavljati se nevarnosti; ekspr. zatreti kaj z ognjem in mečem s silo, nasilno, z orožjem; bengalični ogenj ognjemet v različnih, pisanih barvah; grški ogenj nekdaj vnetljiva snov za zažiganje zlasti sovražnih ladij; ekspr. dekle je živi ogenj zelo živahno, ognjevito; požiralec ognja artist, ki si med nastopom navidezno potiska v grlo gorečo palico; star. puška na dva ognja dvocevka; boji se ga kakor živega ognja zelo; novica je šla kakor ogenj po deželi se je zelo hitro širila; preg. ni dima brez ognja ni posledice brez vzroka
♦ elektr. Elijev ogenj in elijev ogenj svetlikanje na strelovodu zaradi razelektrenja ob nevihti; rel. večni ogenj pekel; šport. olimpijski ogenj ki se prinese iz kraja Olimpija in gori med olimpijskimi igrami; med dvema ognjema skupinska otroška igra z žogo; teh. v ognju obstojen ki pri visoki temperaturi ne spremeni svojih lastnosti; voj. metalec ognja orožje, ki pod pritiskom brizga gorečo snov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
okrógel -gla -o [əu̯] prid. (ọ́) - 1. ki ima obliko kroga: rastlina z okroglimi listi; plošča je okrogla; deblo je v prerezu okroglo / ima okrogel obraz, okrogle oči / pecivo okrogle oblike
// ki ima v prerezu obliko kroga ali dela kroga: okrogel steber / okrogel šotor / okrogla soba / okrogli oklepaj oklepaj iz dveh spodaj in zgoraj navznoter ukrivljenih črtic
// ki ima obliko krogle ali dela krogle: okrogel kamen, sad; zemlja je okrogla / ta človek ima okroglo glavo / okrogel knjižni hrbet / ekspr. zaradi nepravilnega sedenja ima okrogel hrbet navzven ukrivljen, zaobljen - 2. ekspr. ki ima na telesu razmeroma precej tolšče, mesa: ta obleka je primerna za okrogle ženske; biti okrogel kot sodček / biti okrogel v telo / ima lepe, okrogle roke / ker je več jedel, so postajala njegova lica vse bolj okrogla
- 3. nav. ekspr. ki ima manjše mestne vrednosti enake vrednosti nič: tri tisoč petsto je okroglo število
// pri katerem sorazmerno manjše vrednosti, enote niso upoštevane ali so spremenjene v najbližjo večjo vrednost, enoto: to so bolj okrogle, orientacijske številke / deset dolarjev je okroglih dvesto dinarjev nekako, približno
// ki poudarja polnost navedene vrednosti, enote: imela je okroglih tisoč zlatnikov dote - 4. ekspr. precej velik, precejšen: plačati je moral okrogel znesek / poneveril je precej okroglo vsoto
● ekspr. on je večkrat okrogel (nekoliko) pijan, vinjen; ekspr. kmalu bo rodila, saj je zmeraj bolj okrogla njena nosečnost je že zelo vidna; ekspr. zardeva pri vsaki okrogli besedi nespodobni; publ. konferenca finančnikov za okroglo mizo konferenca, pri kateri so finančniki enakopravni; publ. pogovor za okroglo mizo odkrit, sproščen pogovor o določenem vprašanju, problemu; ekspr. peti okrogle pesmi vesele, razposajene; ima okroglo pisavo pisavo z zaokroženimi, širšimi loki, zankami; ekspr. igrati okrogle skladbe živahne, poskočne; ekspr. biti okrogle volje dobre volje zaradi rahle pijanosti, vinjenosti; ekspr. rad pripoveduje okrogle zgodbe nespodobne; šaljive; žarg., šport. žoga je okrogla izid športne igre z žogo se ne da vnaprej zanesljivo napovedati
♦ adm. okrogli žig; gozd. okrogli les les, ki se uporablja v svoji naravni obliki zlasti za gradbene namene; strojn. okroglo brušenje brušenje okroglih teles, ploskev; teh. okroglo železo železna palica, ki ima v prerezu obliko kroga
okróglo prisl.: lani je kraj obiskalo okroglo deset tisoč turistov
okrógli -a -o sam.: igrati, peti okrogle; rad pove kako okroglo; ekspr. pije, dokler ima kaj okroglega v žepu dokler ima kaj denarja; to je na okroglo tisoč dinarjev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
okroglolíčen -čna -o prid. (ī ȋ) ki ima okrogla lica: okrogloličen otrok / okrogloličen obraz
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
okróglost -i ž (ọ́) lastnost, značilnost okroglega: okroglost predmeta / ekspr. lica so izgubila svojo okroglost / ekspr. okroglost se je stopnjevala v pijanost
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
orosíti -ím dov., orósil (ī í) z rošenjem zmočiti, ovlažiti: dež je orosil steklo, šipo;
očala so se mu orosila / pot mu je orosil čelo; solze so ji orosile lica // nekoliko zmočiti, ovlažiti: orositi kaktuse, liste; orositi z vodo / orositi z limonovim sokom pokapati; pesn. kri junakov je orosila zemljo
● ekspr. vsem so se orosile oči postali so solzniorošèn -êna -o: orošena očala; orošeno ogledalo, okno; gledala ga je z orošenimi očmi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
ozéba -e ž (ẹ̑) glagolnik od ozebsti: tak mraz povzroča ozebe / od ozebe rdeča lica
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
plámen -éna m (á ẹ́) - 1. tok zelo segretega in svetečega plina, ki nastaja pri gorenju: iz kupa drv se je pokazal plamen; plamen je razsvetljeval okolico; plamen švigne proti nebu, ugasne, zagori; ekspr. plameni ližejo, objemajo, obliznejo streho; veter je pogasil plamene; naravnati, uravnati plamen; ogenj ni le tlel, ampak je gorel s plamenom; nizek, visok plamen; rumeni, škrlatni plameni; plamen bencinskega, plinskega gorilnika; plamen sveče; lica, oči ji gorijo kot plamen; pren., ekspr. plamen oči
// ekspr. ogenj: plamen je zajel hišo; nenadoma je bila vsa soba v plamenu, plamenih je gorela - 2. ekspr., z oslabljenim pomenom, navadno s prilastkom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: v njenem srcu gori plamen hrepenenja, ljubezni; zanetili so plamen revolucije, upora
● ekspr. prižgala mu je plamen v srcu vzbudila ljubezen, naklonjenost; ekspr. bil je ves v plamenu zanesen, navdušen, razvnet; ekspr. iz oči ji švigajo plameni jeze je zelo jezna, razburjena
♦ teh. nevtralni, oksidativni plamen; jedro plamena ostro obrobljen del plamena ob šobi gorilnika; voj. metalec plamenov orožje, ki pod pritiskom brizga gorečo snov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
plamenéti -ím nedov. (ẹ́ í) - 1. goreti s plamenom: ogenj plameni / po hribih plamenijo kresovi; brezoseb. v peči plameni; senik je plamenel kot bakla / ob postelji so plamenele sveče
- 2. knjiž. dajati močen sij, žar; goreti: nebo je plamenelo v večerni zarji / pesn. njene oči so plamenele
- 3. knjiž. biti, obstajati v veliki meri; goreti: v njem je plamenela ljubezen, strast; v srcu je plamenelo sovraštvo / v očeh ji plameni radost
// v zvezi z od biti zelo čustveno vznemirjen: ves je plamenel od jeze, nestrpnosti, razburjenja, sovraštva - 4. knjiž., v zvezi z za izražati, kazati veliko prizadevnost, navdušenje; goreti: plamenel je za resnico
● knjiž., ekspr. na polju plameni mak cvete z rdečim cvetom; knjiž., ekspr. lica ji plamenijo od zadrege zelo je zardela
plamenèč -éča -e: plameneč pogled; plameneča ljubezen; s plamenečo trsko je prižgal grmado; šopek plamenečih vrtnic; hladila si je plameneča lica; prisl.: plameneče ljubiti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
plamtéti -ím nedov. (ẹ́ í) - 1. goreti s plamenom: ogenj ni ugasnil, a plamtel ni več / po hribih so plamteli kresovi
- 2. knjiž. dajati močen sij, žar; goreti: nebo plamti / pesn. njene oči so plamtele
- 3. knjiž. biti, obstajati v veliki meri; goreti: v njej je plamtelo navdušenje; v srcu je plamtel ogenj sovraštva / v očeh mu plamti veselje
// v zvezi z od biti zelo čustveno vznemirjen: plamteti od ljubezni; ves je plamtel od jeze, razburjenja, sovraštva - 4. knjiž., v zvezi z za izražati, kazati veliko prizadevnost, navdušenje; goreti: plamtel je za svobodo
● knjiž., ekspr. na vrtu plamtijo vrtnice cvetejo z rdečimi cveti; knjiž., ekspr. lica ji kar plamtijo od sramu zelo je zardela
plamtèč -éča -e: plamteče bakle; plamteče domoljubje; hladila si je plamteča lica; gleda ga s plamtečimi očmi; prisl.: plamteče je utiral pot novim spoznanjem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
pobárvati -am dov. (ȃ) prepojiti, pokriti z barvo: pobarvati steno;
pobarvati vrata z belo barvo;
rdeče pobarvati ozadje / pobarvati si lase / narisati in pobarvati avtomobil / ekspr. oster zrak mu je pobarval lica pordečil // navadno s prislovom dati čemu določene lastnosti, značilnosti: narečno pobarvati jezik / liberalno pobarvati trditvepobárvan -a -o: lirsko pobarvan prizor; črno pobarvane figure; revolucionarno pobarvana poezija
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
pobésiti -im dov. (ẹ́ ẹ̑) - 1. drugega za drugim obesiti: nekaj so jih ustrelili, druge pa pobesili / hitro pobesiti okraske
- 2. premakniti tako, da je usmerjeno nižje, navzdol; povesiti: ko ga je prepoznal, je pobesil meč / pobesiti roke v naročje
// spraviti iz pokončnega položaja v smer proti tlom: žival je pobesila rep / pobesiti glavo / rože so pobesile cvete
● pobesiti oči, pogled povesiti oči, pogled
pobésiti se spremeniti navadni, naravni položaj v smeri navzdol, zlasti v enem delu: vrata so se pobesila / lica, usta so se mu pobesila
● nos (se mu) je pobesil povesil
pobéšen -a -o: pobešeni brki; pobešen klas
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
pobledéti -ím dov., poblédi tudi poblêdi (ẹ́ í) - 1. izgubiti naravno barvo: shujšal je in pobledel / lica so mu pobledela
// prebledeti: ob tej novici je pobledel; pobledeti od jeze, strahu; pobledel je kot zid - 2. redko obledeti: črnilo, slika z leti pobledi
- 3. knjiž. izgubiti močen sijaj, svetlobo: zvezde so pobledele
- 4. knjiž. postati manj izrazit: spomin na to mu je že pobledel
pobledèl in pobledél -éla -o: pobledel obraz; od pranja pobledela obleka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
pobledévati -am nedov. (ẹ́) knjiž. bledeti: lica so mu pobledevala / dekle je zardevalo in pobledevalo prebledevalo // spomin nanj pobledeva postaja manj izrazit
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
pobóžati -am dov. (ọ̑) - 1. ljubkujoče premakniti roko po čem: pobožati otroka po licu; pren. njene oči so ga pobožale; pobožal jo je s pogledom
- 2. knjiž. povzročiti prijeten, ugoden občutek: lahen veter mu je pobožal lica; sončni žarki so ga pobožali po obrazu; pren. ta beseda ga je prijetno pobožala
● ekspr. pobožati koga s palico udariti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
pobráti -bêrem dov., stil. poberó; pobrál (á é) - 1. s prijemom, prijemi narediti, da kaj ni, ne leži več na tleh: sklonil se je in pobral kruh / pobrati kamenje na njivi; zjutraj so krompir izkopali, popoldne pa pobrali; pobrati sadje v sadovnjaku / pobrati ranjene in mrtve na bojišču / pobrati listke na kupček spraviti
// postopno narediti- a) zlasti s prijemi, da kaj preneha biti na določenem mestu: pobrati opeko s strehe; pobrati perilo (z vrvi); pobrati posodo z mize; pobrati repo iz jame; pobrati zavese sneti
// s čopičem pobrati odvečno barvo odstraniti; pobrati koščice iz marelic izločiti; ekspr. hudournik je pobral prst odnesel; pobrati smetano z žlico posneti; s srpom pobrati travo med kamenjem požeti; pobrati zelenjavo z gred pospraviti - b) da kje česa ni več na razpolago: drva je že nekdo pobral; blago so kupci hitro pobrali pokupili; vstati morate zgodaj, drugače bodo gobe že pobrali potrgali
- 2. s prijemom, prijemi narediti, da pride kaj k osebku zlasti s tal: pobral je kamen in ga zalučal; pobrala je letak in ga skrila / otrok v tej starosti že pobere igračo vzame v roko; redko pobral je palico in klobuk in šel vzel je; naučiti psa pobrati predmet vzeti ga v gobec; žarg., avt. avto je pobral žebelj zapičil se mu je v gumo
// narediti, da pride kaj, navadno od kod, k osebku v posest, zlasti kar se ne da: okupator je v zasedenih deželah pobral dosti dragocenosti; vlomil je v avto in pobral vse osebne predmete / njihove dohodke je pobral oče
// z dajalnikom zlasti postopno narediti, da kdo česa nima več proti svoji volji: otroci so mu pobrali igrače; sovražniku so pobrali dosti topov / tistim, ki so prepisovali, je pobral zvezke vzel
// pobrali so jim živino in pridelke / ekspr.: bolezen mu je pobrala lica zaradi bolezni je shujšal; neuspeh mu je pobral vso voljo do dela; agrarna reforma mu je pobrala dosti zemlje zaradi nje je izgubil - 3. narediti, da kaj pride od več oseb, z več mest z namenom, da se zbere: pobrati glasovnice; pobrati jajčka; vsako jutro pobere mleko in ga odpelje v mlekarno; pobrati smeti dvakrat tedensko; učitelj ga je določil, da pobere zvezke
// narediti, da se določen prispevek prejme, zlasti od več oseb: pobrati članarino, vstopnino - 4. narediti, da kaj pride od kod v kaj, kam, zlasti s prijemi: pobrala je fižol v pehar in mizo pobrisala; pobrati jabolka v košaro / vsega sena ne moremo pobrati naenkrat naložiti
// ekspr.: ladja je pobrala brodolomce na svoj krov sprejela; avtobus je pobral vse potnike vsi so šli lahko v avtobus - 5. ekspr. vzeti, dobiti kje, od kod: v kateri knjigi si pobral te čudne ideje / to besedo je pobral pri svojih vrstnikih naučil se jo je od njih; ne vemo, kje je pobral to žensko od kod jo je pripeljal, kje se je seznanil z njo; v gostilni so ljudje premlevali, kar so pobrali tu in tam izvedeli, slišali
- 6. nav. 3. os., ekspr. povzročiti, da kdo umre: zahrbtna bolezen, jetika ga je pobrala / otroška doba pobere več fantov kot deklic v otroški dobi umre; jesen pobere večino os, čmrljev in metuljev v jeseni jih večina pogine; brezoseb. nahitro jo je pobralo
// uničiti: ajdo je pobrala slana; toča je pobrala tretjino pridelka / sonce je pobralo sneg stopilo
// kot kletvica strela, vrag naj pobere vse skupaj - 7. pog. porabiti, zasesti: postelje poberejo preveč prostora / tovarne poberejo dosti toka / prevoz pobere veliko denarja veliko stane
- 8. žarg. dobiti, doseči: ženska ekipa je pobrala vse medalje; s svojim konjem je pobrala številne nagrade / z oslabljenim pomenom: njegov film je pobral največ priznanj; pobrati zmago zmagati
- 9. pog., ekspr., v zvezi z jo oditi, zbežati: okupatorji so začeli sumiti, moral jo je pobrati iz mesta; ob pretepu je najbolje, če jo pobereš; pobral jo je kot strela na cesto / pobrati jo na Triglav
- 10. pog. s silo odpeljati, prijeti: pobrali so jih, ker so jih ob nesrečnem dogodku dobili na cesti / pobrali so ga kar iz hleva
- 11. ekspr. vzeti za moža, za ženo: sinovi so pobrali mestne gospodične; le zakaj bi morala pobrati prav njega
● žarg., avt. avto pobere vsako jamo se nobeni ne ogne; nizko če bo še dolgo tako pil, ga bo kmalu hudič pobral bo umrl; publ. gora je spet pobrala dvoje žrtev spet sta se dva ponesrečila v gorah; pog., ekspr. noč ga je pobrala ponoči je skrivaj odšel; ekspr. vse bo pobral vrag, če ne bodo bolj pazili vse bo propadlo; pog. umakni se, drugače boš še katero pobral boš tepen; ekspr. pobrati pete oditi; pobegniti; ekspr. pobrati rokavico odgovoriti na izzivanje; ekspr. poberi šila in kopita in pojdi vzemi vse svoje stvari in odidi; ekspr. besede, ki jih je pobral iz tvojih ust slišal pri tebi; ekspr. čudna poroka, kar s ceste jo je pobral ni dosti vedel o njej, o njeni družini in življenju; pog. pobrali so ga k vojakom vzeli; pog. hitro je pobral melodijo si jo zapomnil; žarg. avto je lepo pobral ovinek izpeljal; pobrati stopnice priti po njih; pog. bolezen ga je zelo pobrala zelo je shujšal
♦ med. pobrati šive po operaciji; obrt. pobrati petljo narediti, da je spet popletena
pobráti se - 1. vstati, vzdigniti se: pobral se je in očistil prah s sebe; skušal se je pobrati s tal; padel je s konja, vendar se je takoj pobral
- 2. slabš. oditi, umakniti se: čakal je, kdaj se bodo pobrali iz kuhinje / pobrati se od doma; naj se pobere tja, odkoder je prišel / kot ukaz: poberite se (mi izpred oči); pri priči se mi poberi
- 3. pog. opomoči si: po vsem tem se ne bo nikoli več pobral / zabredel je in se ni več pobral
pobrán -a -o: pobrani davki; krompir je pobran, ajda požeta; pobrano kamenje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
podplúti -plújem dov. (ú) navadno v zvezi s kri prepojiti, preplaviti podkožno tkivo: pritisnjene prste mu je takoj podplula kri / knjiž. njena lica je podplula rdečica zardela jepodplút -a -o: ves je še podplut od udarcev; krvavo podplute oči
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
podrgetávati -am nedov. (ȃ) v presledkih drgetati: roke, ustnice podrgetavajo;
spodnja čeljust mu podrgetava / podrgetavati v joku / lica so mu podrgetavala
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
pogánjati -am nedov. (ȃ) - 1. delati, povzročati, da se kaj giblje, premika: potok poganja mlin in žago; čoln je poganjal z vesli; poganjati kolo, šivalni stroj / vrtiljak so poganjali z rokami / poganjati meh, pedal
// delati, povzročati, da se kaj zelo hitro giblje, premika: kar naprej je poganjal konja; nepreh. vso pot je poganjal; pren., ekspr. režiser je dogajanje spretno poganjal - 2. delati, povzročati, da pride navadno žival pod nadzorstvom na določeno mesto: vsak dan poganja živino na pašo
- 3. delati, povzročati, da kaj opravlja, izpolnjuje kako nalogo: jedrsko elektrarno poganja atomska energija; napravo poganja električni motor
// delati, povzročati, da kaj kam pride: srce poganja kri po žilah / črpalka poganja vodo po ceveh - 4. nav. ekspr. delati, povzročati, da pride kdo v določeno stanje; gnati: glad ga poganja v obup; ne vedo, kaj ga je poganjalo v smrt / nasprotujoča si stališča jih poganjajo v spore
- 5. ekspr. poditi, odganjati: ostani, saj te nihče ne poganja; poganjati koga od hiše
- 6. delati poganjke: vrtnice lepo poganjajo; bujno poganjati
// delati, povzročati, da iz česa kaj nastaja: repa poganja cime; seme poganja kal / veje že poganjajo liste
// začenjati rasti: brada mu že poganja; zvončki že poganjajo / med skalami poganjajo zvončnice; pren., ekspr. vsepovsod poganjajo nove šole
● star. pod skalo poganja studenec izvira; knjiž. njegovo delavnost poganja misel na zaslužek povečuje, stopnjuje; ekspr. poganjati dneve v brezdelju preživljati; pog., ekspr. v študentskih letih ga je precej poganjal je počenjal neumnosti, lahkomiselnosti; ekspr. sram mu poganja kri v lica od sramu zardeva; ekspr. to mu poganja strah v kosti ga straši, vznemirja; zastar. ves čas ga poganja k učenju naganja, priganja; ekspr. po gostilnah poganja težko prisluženi denar zapravlja s pijačo, pije
♦ etn. poganjati obroč otroška igra, pri kateri se poganja obroč
pogánjati se - 1. s silo, sunki se premikati z enega mesta na drugo: poganjal se je od drevesa do drevesa; riba se je poganjala za mušicami / ekspr. tekmovalci so se poganjali z najvišjega naleta skakali; pren., ekspr. oblaki se poganjajo po nebu
- 2. izredno si prizadevati za kaj; gnati se: poganjati se za pravico; dolgo se je poganjal za službo; preveč se poganja, da bi napredoval
- 3. knjiž. dvigati se, kipeti: zvoniki se poganjajo proti nebu
poganjajóč -a -e: poganjajoč živino, je prepeval; poganjajoči brki; poganjajoče trobentice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
pognáti -žênem dov., stil. poženó (á é) - 1. narediti, povzročiti, da kaj začne
- a) gibati se, premikati se: poženi konje, voz vendar ne more stati sredi ceste; pognati živino iz hleva, na pašnik / žarg. šofer je ravno hotel pognati, ko je pritekel še en potnik
- b) delati, delovati: pognati elektromotor, stroj / po eni minuti lahko poženete stroj s polno hitrostjo / publ. ob prazniku je predsednik skupščine pognal novo hidrocentralo / predica je spet pognala kolovrat; ekspr. kosci so že zgodaj pognali kose začeli kositi
- 2. narediti, povzročiti, da se kaj začne bolj hitro gibati, premikati: voznik je od časa do časa pognal konje / pognati konje v dir, drnec / žarg. pognati avtomobil čez sto petdeset kilometrov na uro; pren., ekspr. poženite zadevo, saj čakamo na odločbo že dve leti
- 3. narediti, povzročiti
- a) da kaj kam gre, pride: srce bolnega človeka požene trikrat manj krvi po telesu kot srce zdravega / črpalka požene pet litrov vode na sekundo
- b) da kdo zapusti določen kraj, prostor: pomanjkanje jih je pognalo iz vasi / pustolovstvo ga je pognalo v svet / ekspr. silen hrup ga je pognal iz sobe
- 4. nav. ekspr. narediti, povzročiti, da pride kdo v določeno stanje: lakota ga je pognala v obup; pognati koga v smrt / to bi pognalo svet v vojno / z glagolskim samostalnikom pognati koga v beg, upor
- 5. ekspr. nagnati, napoditi: oče ga je pognal od doma / armada je pognala sovražnika nazaj / pognati otroke spat
- 6. ekspr. vreči, zagnati: palico je pognal v kot; v obraz mu je pognal tisti drobiž / pognal je čevlje vstran in bos stekel naprej / pognati puščico v sredino tarče zadeti z njo sredino
- 7. ekspr. zapraviti, lahkomiselno porabiti: ukradeni denar je hitro pognal / pognal je hišo in posestvo / več let je pognal za to delo
- 8. narediti poganjke: vrtnice so že pognale
// narediti, povzročiti, da iz česa kaj nastane: rastlina je pognala korenine; seme požene kal / veje so pognale liste / solata je pognala v cvet razvila cvet; pren. to gibanje pri nas ni pognalo korenin
// začeti rasti: na vrtu je pognal plevel; dojenčku so pognali zobje; pren., ekspr. v njegovem srcu je pognalo novo upanje
// ekspr. zrasti: krompir je že precej pognal; trava je letos visoko pognala; pren. ob obali je pognalo na stotine počitniških hišic
● žarg. drugo dejanje je režiser pognal hitro čez oder je bilo zrežirano tako, da so se dogodki na odru hitro vrstili; ekspr. boš že kako pognal te dni preživel; pog. kislo mleko ga je pognalo zaradi njega si je moral izprazniti črevesje; pognati korenine ekspr. v mestu ni nikoli pognal korenin se ni vživel, počutil doma; stal je tam, kot bi pognal korenine dolgo časa, vztrajno; ekspr. to mu je pognalo kri v glavo, lica zardel je; ekspr. to mu je pognalo kri po žilah ga je poživilo, razburilo; ekspr. pognal si je kroglo v glavo naredil je samomor z ustrelitvijo; ekspr. pognati komu meč v srce usmrtiti ga z mečem; ekspr. marsikatero noč je pognal s prijatelji preživel v popivanju, veseljačenju; pog. te tablete so mu hitro pognale krvni pritisk povišale, zvišale; ekspr. to mu bo pognalo strah v kosti prestrašilo ga, vznemirilo; pog. z enim udarcem je pognal žebelj v desko ga zabil; ekspr. pognati koga na boben narediti, povzročiti, da pride njegovo premoženje na prisilno dražbo, da gospodarsko propade; ekspr. pognati na cesto dati koga iz službe ali iz stanovanja; ekspr. visoka odkupnina je marsikaterega kmeta pognala v roke oderuhov ga je naredila denarno, gospodarsko odvisnega od njih; ekspr. pognati hišo, most v zrak razstreliti; ekspr. vse je pognal po grlu zapravil s pijačo, zapil; ekspr. le kaj ga je pognalo, da je to storil spodbudilo, bilo vzrok; pojavil se je pred nami, kot bi pognal iz tal nenadoma, nepričakovano
pognáti se - 1. začeti se hitro premikati: pognal se je iz hiše, na cesto; s startne črte se je pognala zadnja skupina kolesarjev; po smučini se je pognal naslednji smučar; letalo se je pognalo navzgor / v steno so se pognali prvi alpinisti začeli plezati
// pognati se v beg začeti bežati - 2. s silo, sunkom se premakniti z enega mesta na drugo: pognati se s čolna na kopno; riba se je pognala za mušico; plavalec se je nekajkrat pognal in dosegel ponesrečenko / pognal se je na konja in ušel / ekspr. skakalec se je pognal sto metrov daleč je skočil
- 3. s predlogom hitro, sunkovito se premakniti h komu z namenom napasti ga: dva orjaka sta se pognala name; pognal se je vanj in ga začel daviti
- 4. nav. 3. os., ekspr. vzpeti se: steza se je strmo pognala v breg / stena pred njimi se je pognala v nebo
● ekspr. kaj je rekel? so se nestrpno pognali vanj so ga nestrpno spraševali; ekspr. pesnik se je pognal v sam vrh slovenske književnosti se je uvrstil, ga je dosegel; ekspr. pognati se za reveže zavzeti se, postaviti se
pognàl -ála -o: knjiž. iz tradicije pognala poezija
pognán -a -o: pognan stroj; pognan od doma
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
pokrívati -am nedov. (í) - 1. dajati, polagati na odprt del ustrezen predmet: pokrivati lonce
// dajati, polagati na kaj zlasti zaradi varstva, zaščite: zaradi slabega vremena pokrivati toplo gredo / otroka pokriva z eno odejo
// na streho polagati kritino: pokrivati streho / hišo pokrivati z opeko, slamo - 2. delati, da je kaj nevidno: kodri ji pokrivajo čelo; spodnji del obraza pokriva brada / rdeča ruta ji pokriva obledele lase; plešo si pokriva z lasuljo / žarg. ta oljnata barva dobro pokriva dela, da barva podlage ni več vidna
- 3. nav. ekspr., z oslabljenim pomenom biti na površju česa: gore že pokriva sneg; dolino je pokrivala gosta megla / lica ji pokriva živa rdečica
// rastoč biti, nahajati se kje: glavni del te planote pokrivajo gozdovi / telo pokriva dlaka - 4. zagotavljati z enako ali večjo vsoto denarja plačilo, izplačilo česa: pokrivati izdatke; s tem bodo pokrivali potne stroške
// publ. preskrbovati toliko izdelkov, blaga, stvari, kolikor jih kdo potrebuje, porabi, zadovoljevati: pokrivati stanovanjske potrebe; pokrivajo skoraj vso petrolejsko potrošnjo - 5. publ. imeti kje področje dejavnosti: to sodišče pokriva veliko območje
● ekspr. že nekaj let ga pokriva črna zemlja je mrtev (in pokopan); ekspr. črke že pokriva prah niso več vidne
♦ rad. novi radijski, televizijski oddajnik pokriva tudi ta del dežele omogoča sprejem programa tudi v tem delu dežele
pokrívati se - 1. dajati pokrivalo na glavo: odkriva se in ponovno pokriva / pozimi se pokriva nosi pokrivalo
// pokrivati se s klobukom - 2. pojavljati se istočasno ali v isti obliki: predavanji obeh profesorjev se pokrivata; prvi in drugi televizijski program se pokrivata / pomena se ne pokrivata; to se deloma, vsebinsko pokriva
pokrivajóč -a -e: pokrivajoč si obraz, je zajokala; dobro pokrivajoča oljnata barva; rdečica, pokrivajoča ji lica in vrat
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
polnolíčen -čna -o [u̯n] prid. (ī ȋ) ki ima polna lica: polnoličen otrok / njegov obraz je bel in polnoličen / ekspr. polnolična luna polna luna
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
porásel -sla -o tudi porástel -tla -o [əu̯] prid. (ā á) pokrit s čim rastočim: gosto porasel otok;
s smrekovimi gozdovi porasla dolina;
vse skale so porasle z mahom / v lica je bil zagorel in porasel; prim. porasti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
pordečíti -ím dov., pordéči in pordêči; pordéčil (ī í) narediti kaj rdeče: kri mu je pordečila obvezo;
pordečiti si licapordečèn -êna -o: pordečene ustnice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
poríbati -am dov. (ȋ) z ribanjem očistiti: poribati pod, stopnišče, tla / poribati hodnik, kuhinjo; ulica je čista, kot bi jo poribali // ekspr. podrgniti: s snegom mu je poribal lica; z obema rokama si je trdo poribal obraz / poribal sem si oči pomencalporíban -a -o: poribano stopnišče
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
potemníti -ím [təm] dov., potemnì in potèmni; potèmnil (ī í) - 1. narediti kaj (bolj) temno: lak včasih potemni naravno barvo lesa; puh mu je potemnil lica; senca je padla na obraz in ga potemnila; nebo se je potemnilo; potemniti si trepalnice
- 2. narediti, da kaj izgubi močen sijaj, svetlobo: meglice so potemnile sonce; sonce se je potemnilo; pren. ta dogodek ne bo potemnil igralčeve podobe
- 3. knjiž. narediti kaj mrko, neprijazno: nejevolja mu je potemnila obraz; obraz se mu je potemnil
potemnjèn -êna -o: potemnjen zlat okvir; dekle s potemnjenimi obrvmi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
prepíkati -am dov. (ī ȋ) nav. ekspr. narediti v kaj na več mestih luknje, luknjice: vojaki so z bajoneti prepikali tlaprepíkan -a -o: njegova lica so bila prepikana z jamicami
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
prihájati -am nedov. (ȃ) - 1. premikajoč se v določeno smer začenjati biti na kraju bližje komu: tiho, nekdo prihaja; videl je prihajati skupino vojakov; po cesti prihajata dve ženski; hitro, tiho prihajati / zaletel se je v avtomobil, ki mu je prihajal nasproti; z glavo je prihajal vse bližje mizi
- 2. s premikanjem večkrat začeti biti na določenem mestu: pogosto prihaja k nam; zakaj prihajaš tako pozno; ali prihajate od daleč / sem prihaja zaradi zabave; nasad so prihajali občudovat različni strokovnjaki; prihajati na obisk; prihaja po plačilo / prihajam s posebno prošnjo / z ritjem prihajati skozi kaj / ekspr. na mizo so prihajale najrazličnejše jedi so nosili; vlak prihaja na prvi tir; na tem mestu prihaja voda na površje izvira
- 3. s prevozom, prenosom začenjati biti pri naslovljencu, v naslovnem kraju: oprema za novo tovarno že prihaja; pisma redno prihajajo; prva solata že prihaja na trg / iz tovarne že prihajajo prvi avtomobili avtomobile so že začeli izdelovati
- 4. pri širjenju, napredovanju nahajati se kje, do kod: skozi okno prihaja v sobo hlad; iz kuhinje prihaja prijeten vonj; slab zrak prihaja tudi v sosednje prostore / iz dimnika prihaja dim; od morja prihaja grmenje; s ceste prihaja hrup; v klet prihaja malo svetlobe / z vrtanjem so prihajali vse bolj globoko
- 5. nav. 3. os. izraža začenjanje obstajanja, bivanja česa pri kom, kje: rdečica ji prihaja čez lica; solze ji prihajajo v oči; čutil je, da prihaja nov val bolečine / prihaja čas za setev; jesen prihaja / prihaja pomoč / brezoseb.: v mednarodnih odnosih prihaja do napetosti; med njimi večkrat prihaja do nesoglasij; prihaja do težav v preskrbi / zaradi neprevidnosti prihaja do nesreč se dogajajo nesreče
- 6. v zvezi z do postajati uspešen v prizadevanju, da se lahko s čim razpolaga: ne vemo, kako uporniki prihajajo do orožja / znanost prihaja do novih odkritij / z oslabljenim pomenom: kako prihajate do odločitev; prihaja do prepričanja, spoznanja, da je vse zaman
- 7. pog. začenjati obravnavati kaj: ne prihajaj mi več s to stvarjo, s tem smo opravili / kaj mi prihajaš vedno z istim govoriš, trdiš vedno isto; s temi načrti prihajate malo prepozno prepozno jih predlagate
- 8. z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom izraža lastnost ali stanje osebka
- a) s predložno zvezo: ta obleka že prihaja iz mode; športnik že prihaja v formo / publ. prihajati do izraza postajati bolj opazen, viden, jasen; ekspr. fant počasi prihaja k pameti začenja bolj premišljeno, razsodno ravnati; pog. ponesrečenec prihaja k zavesti se začenja zavedati; kot dediči prihajajo v poštev vsi otroci kot dediče je treba upoštevati
// prihajati v spore s kom - b) s smiselnim osebkom v dajalniku, s prislovno rabljenim izrazom: pog. slabo mu prihaja postaja; star. vroče, tesno jim prihaja
- c) zastar., s pridevnikom: prihajal je vedno bolj nemiren; dekle prihaja vsak dan lepše
● evfem. prihaja njegova zadnja ura kmalu bo umrl; ekspr. tudi za vas prihaja ura plačila tudi vi boste kaznovani; prihajati stvarem do dna popolnoma jih spoznavati; počasi je prihajal do sape je začenjal lažje dihati; pog. počasi prihajam do tega, da ni mogoče nikomur verjeti spoznavam; čuden glas mu prihaja iz grla se sliši; ekspr. to mu prihaja prav iz srca govori zelo iskreno, prizadeto; ekspr. izpod njegovega peresa prihajajo knjige ena za drugo zelo veliko piše, ustvarja; prihajati k sebi pog. ponesrečenec prihaja k sebi se začenja zavedati; pog. nahranili so jo in počasi je prihajala k sebi se je začenjala počutiti bolje; prihajati na čisto, na jasno glede česa spoznavati, ugotavljati, kakšno je; na tem kraju reka spet prihaja na dan začenja teči po površini; ekspr. počasi so prihajali z besedo na dan so začenjali pripovedovati, govoriti, kaj mislijo; ekspr. na misel so mu prihajale materine besede spominjal se jih je; premišljeval je o njih; pog. meso prihaja na mizo le ob največjih praznikih meso jedo le ob največjih praznikih; ekspr. ta drama v zadnjem času pogosteje prihaja na oder jo pogosteje uprizarjajo; na površje prihajajo napredne družbene sile uveljavljajo se; ekspr. otroci so prihajali na svet eden za drugim so se rojevali; ekspr. prihajati v konflikt s kom ne soglašati s kom, mu nasprotovati; evfem. prihaja v leta začenja se starati; publ. problem manjšin spet prihaja v ospredje postaja pomemben, pereč; prihajati v stik z delavci shajati se, družiti se, govoriti z njimi; pog. kaj mi prihajaš vedno z istimi očitki očitaš vedno isto; pog. s to stvarjo ne prihajaj več predme to stvar popolnoma odklanjam; ekspr. šele zdaj prihaja za menoj, kaj so hoteli šele zdaj začenjam razumevati; ekspr. vino prihaja za njim zaradi popitega vina postaja pijan; odtod prihaja tudi ime kraja izvira
prihajajóč -a -e: prihajajoči in odhajajoči delavci; prihajajoči mrak; svetloba, prihajajoča z leve strani; sam.: nagovoriti prihajajočega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
razcvèsti se tudi razcvestì se -cvetèm se, in razcvêsti se -cvêtem se [-cvə- in -cve-] dov., razcvèl se razcvelà se in razcvêla se in razcvetèl se razcvetlà se in razcvêtel se razcvêtla se (ə̀ ȉ ȅ; é) navadno sedanji čas - 1. narediti cvet, cvete: zaradi tople pomladi se sadno drevje zgodaj razcvete / ekspr. vrt se razcvete / cvet se razcvete se odpre
- 2. ekspr. dobiti (zelo) zdrav, lep videz: njen obraz se je razcvel; po porodu se je spet razcvela
- 3. ekspr. postati gospodarsko uspešen: po vojni se je mesto spet razcvelo
// pojaviti se v veliki meri: razcvelo se je zanimanje za antično dramatiko / med njima se je razcvela ljubezen - 4. ekspr. raztrgati se, razcefrati se: hlačni rob se hitro razcvete
● ekspr. od zadrege so se ji razcvela lica je zardela; ekspr. od pika se mu je razcvel nos postal temno rdeč; ekspr. ustnice so se ji razcvele v nasmeh nasmehnila se je
razcvèsti tudi razcvestì, in razcvêsti knjiž. povzročiti, da kaj naredi cvet, cvete: pomlad razcvete češnje
razcvèl -à -ò in razcvèl -a -o in razcvèl -êla -o: razcvela šmarnica; razcvelo dekle; prim. razcveteti se
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
razlésti se -lézem se dov. (ẹ́ ẹ̑) - 1. z lezenjem prenehati biti skupaj, na enem mestu: mravlje so se razlezle / razlesti se na vse strani
// z lezenjem priti na večjo površino, na več mest: gosenice so se razlezle po njivi / vojaki so se previdno razlezli po grapah; pren. po nebu so se razlezli temni oblaki - 2. počasi tekoč, polzeč se razširiti po površini: polita barva se razleze po papirju; raztopljeno maslo se razleze po ponvi / premehko testo se med peko razleze / madež se je razlezel po vsej steni
// nav. ekspr. razširiti se sploh: prijetna toplota se razleze po sobi / utrujenost se mu je razlezla po telesu / po hiši se je razlezel prijeten vonj
● pog. blago se je razlezlo je postalo tanjše, se je na več mestih raztrgalo; ekspr. lica so se mu razlezla od zadovoljstva poteze na obrazu so pokazale, da je zadovoljen; ekspr. obraz se mu je razlezel v nasmeh nasmehnil se je; ekspr. staro zidovje se je sčasoma čisto razlezlo je razpadlo; pog. od preobilne hrane se je kar razlezel je postal zelo debel
razlézel -zla -o: razlezlo testo
razlézen -a -o: dežne kaplje, razlezene po steklu; megla, razlezena po dolini
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
razšíriti -im dov. (ī ȋ) - 1. narediti kaj (bolj) široko: razširiti cesto, pot; razširiti odprtino; ulica se proti središču razširi / razširiti krilo, obleko / predsobo bodo razširili / vdih razširi pljuča
// narediti, povzročiti, da je kaj videti širše: svetle barve razširijo prostor; tak vzorec postavo razširi - 2. narediti, da prilegajoči se deli česa pridejo v položaj, ko so (najbolj) oddaljeni drug od drugega: razširiti noge, roke; razširiti peruti / razširiti nosnice / razširiti roke v objem; od strahu so se mu razširile oči
- 3. narediti, da pride kaj na večjo površino: razširiti naselje; mesto se je razširilo proti jugu / razširiti kulturno rastlino; ta plevel se hitro razširi / padavine se bodo razširile na vso Slovenijo / razširiti meje države; razširiti oblast na sosednje pokrajine
- 4. narediti, da se s čim seznani, da kaj spozna veliko ljudi: razširiti napredne ideje; razširiti novice, lažne vesti; ta nauk se je hitro razširil / razširiti dobra umetniška dela
- 5. narediti, povzročiti, da postane kaj večje glede na obseg, količino: razširiti izbiro blaga z novimi izdelki; razširiti dnevni red seje; razširiti gledališki repertoar / razširiti črtico v novelo / podjetje je razširilo svojo dejavnost; razširiti gospodarsko sodelovanje / razširiti odbor povečati število njegovih članov; krog sodelavcev se je razširil / razširiti in poglobiti znanje; s študijskimi potovanji se mu je obzorje razširilo / ta beseda, navada se je zelo razširila / zaradi vlage se les razširi
- 6. biti izvor tega, kar prehaja v okolico: peč je razširila prijetno toploto po sobi; iz gozda se je razširil hlad / svoj nemir je razširil na druge; borbenost se je razširila na vse moštvo / pesmi so razširile njegovo slavo po svetu / kugo so razširile podgane
● ekspr. kdaj pa kdaj mu je smeh razširil lica se je nasmejal; ulica se razširi v trg preide; njegova slava se je razširila po vsem svetu postal je zelo slaven
♦ ekon. razširiti proizvodnjo z dodatno zaposlenimi delavci in dodatnimi delovnimi sredstvi povečati obseg proizvodnje; jur. razširiti obtožbo, zahtevo po uvedbi kazenskega postopka; mat. razširiti ulomek pomnožiti števec in imenovalec z istim številom
razšíriti se pojaviti se, nastopiti- a) na razmeroma veliki površini: ogenj se je hitro razširil; vstaja se je razširila kot požar / bobnenje se je razširilo po vsej dolini; grmeč se razširiti / po sobi se je razširil prijeten vonj / izpuščaj se je razširil po vsem telesu; rakave celice so se že razširile
- b) v večjem številu: ta tip ladje se je razširil v srednjem veku / knjige so se razširile z iznajdbo tiska
- c) pri večjem številu osebkov: bolezen se je razširila hitro, po vsej deželi
razšírjen -a -o: stopničasto razširjen temelj; ta bolezen je zelo razširjena; po vsem svetu razširjena rastlina / razširjeni plenum odbora; knjiga bo izšla v popravljeni in razširjeni izdaji
♦ ekon. razširjena reprodukcija obnavljanje produkcije v povečanem obsegu; med. bolezensko razširjena žila; razširjeno srce
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
rdečelíčen -čna -o prid. (ī ȋ) ki ima rdeča lica: rdečeličen otrok;
rdečelično kmečko dekle
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
rdečíti -ím nedov., rdéči in rdêči (ī í) delati kaj rdeče: veter ji je rdečil lica;
rdečiti si ustnice / ogenj jim je rdečil obraze; večerno sonce že rdeči gore / kri mu je rdečila srajcordečíti se - 1. postajati rdeč: vzhod se je vse bolj rdečil
- 2. knjiž. rdeče se odražati, kazati: sonce se je rdečilo skozi meglo; na tleh se je rdečila kri; po vejah se rdečijo jabolka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
rézati réžem nedov. (ẹ́ ẹ̑) - 1. s pritiskanjem, potegovanjem z ostrim predmetom, rezilom
- a) delati kose, dele: rezati blago; rezati kovino; rezati kruh, meso; rezati z nožem, s škarjami; ročno, strojno rezati / rezati na krhlje, rezine; rezati počez, podolgem / plug reže in obrača zemljo / nepreh. kosa dobro reže; nož reže na obe strani / ekspr. ladja reže valove; lastovica s krili reže zrak
- b) odstranjevati: rezati poganjke, veje; hujšal je, kot bi meso rezal z njega zelo, hitro
// rezati dlake, nohte - c) oblikovati, delati: rezati kvadrate iz pločevine; rezati podobe v les, linolej / rezati zobotrebce; začela je rezati obleko krojiti
- 2. odstranjevati spolne žleze; skapljati: rezati bika; prašiča bo treba dati rezat
- 3. ekspr. boleče se zajedati v kaj, pritiskati ob kaj: naramnice nahrbtnika me režejo; verige so ga rezale v zapestja; očala režejo za ušesi
// povzročati neprijeten, pekoč občutek zaradi nizke temperature: voda je kar rezala / mraz reže do kosti zelo, hudo je mraz; brezoseb. noč je bila mrzla, da je rezalo v lica
// povzročati neugodje, bolečino: njegove besede so nam rezale srce; stokanje ranjencev nam je rezalo živce / v prsih me nekaj reže - 4. ekspr. prekinjati določeno stanje: kriki režejo tišino / avtomobilski žarometi so rezali temo
- 5. ekspr. biti speljan, voditi čez kaj: železniška proga reže pobočje; potok je podolgem rezal dolino
- 6. pog., ekspr., navadno v zvezi z jo hitro iti, premikati se: rezala sta jo proti morju; parnik jo je rezal z vso hitrostjo; rezati jo peš
- 7. ekspr. peti, igrati (na glasbilo): godba je rezala koračnice; pevci so rezali same vesele pesmi
● ekspr. vino reže je rezno, rezkega okusa; ekspr. ničesar ne bi izdal, čeprav bi mu jermene rezali s hrbta z ničimer ga ne bi prisilili, da bi izdal; pog., ekspr. jutri jo bodo rezali operirali; ekspr. še vedno mu oče reže kruh daje sredstva za življenje; pog. z avtom rezati ovinek prevoziti ga v skoraj ravni črti; publ. rezati proračun omejevati, zmanjševati; žarg., igr. rezati z adutom, s tarokom prevzemati vzemke z adutom, s tarokom; nar. vzhodno oče ga je rezal s palico tepel, pretepal; pog. zmeraj ga ven reže rešuje iz neprijetnega, zapletenega položaja
♦ agr. rezati krompir za seme tako, da ima vsak del eno ali več očes; rezati vino mešati ga z vinom druge kakovosti ali sorte zaradi poenotenja kakovosti; rezati na čep; teh. rezati s plamenom
režóč -a -e: sklanjala se je nad mizo, s škarjami režoč blago; režoče orodje
rézan -a -o - 1. deležnik od rezati: žival je rezana; poševno rezano blago / rezani kamen obdelan v obliki kvadra; v pasu rezana obleka krojena iz dveh delov, zgornjega in spodnjega; rezano cvetje v nasadih odrezane rože, namenjene za prodajo
♦ les. rezani furnir furnir, izdelan z rezanjem klade s furnirskim nožem; šport. rezana žoga pri tenisu in namiznem tenisu z nagnjenim loparjem odbita, udarjena žoga - 2. ekspr. oblikovan: lepo rezan nos / pravilno rezan obraz s pravilnimi potezami
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
rosíti -ím nedov., rošèn in rosèn (ī í) - 1. brezoseb. padati iz oblakov v obliki drobnih vodnih kapelj: zunaj rosi / iz megle je rosilo / v osebni rabi dež rosi / preh., ekspr. oblaki rosijo dež; pren., knjiž. zvoki rosijo v srce
- 2. z rošenjem močiti, vlažiti: pot mu rosi čelo, obraz; solze so ji rosile lica
// nekoliko močiti, vlažiti: rositi lončnice s pršilcem; rositi rastlino po listih - 3. vznes., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: rositi blagoslov, tolažbo; rositi mir okoli sebe
♦ agr. rositi lan goditi ga na rosni travi
rosíti se - 1. postajati pokrit z drobnimi vodnimi kapljami: stene, šipe se rosijo / čelo se mu je začelo rositi / nar. rana se rosi / ekspr. oko se mu rosi solzi
● ekspr. ko je to poslušala, (se) ji je oko rosilo je jokala - 2. knjiž., redko postajati rosen: trava se že rosi
rosèč -éča -e: roseči oblaki; roseče oči
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
róžen -žna -o prid. (ọ̑) - 1. nanašajoč se na rože: rožne čebulice; otroci so pletli rožne kite / rožni vrt / rožni grm; rožni trni / rožno olje eterično olje iz cvetov vrtnic
// star. v rožnem maju cvetočem
● star. rožni cvet junij; ekspr. rožna mladost lepa, srečna; knjiž. rožno jutro lepo, jasno - 2. knjiž. rožnat: rožna svetloba / rožna lica
♦ bot. rožni koren rastlina s suličastimi, nazobčanimi listi in navadno zelenkasto rumenimi cveti v socvetjih, Sedum rosea; rel. rožni venec molitev iz zdravamarij, očenašev in razmišljanja o dogodkih iz Kristusovega življenja; priprava iz kroglic, nabranih na vrvico ali verižico, za molitev rožnega venca; zool. rožni škržat majhna zajedavska žuželka, ki sesa rastlinske sokove in je posebno škodljiva vrtnicam, Typhlocyba rosae
róžno prisl.: rožno cvetoča ajda / piše se narazen ali skupaj: rožno bel ali rožnobel; rožno rdeč
♦ bot. rožno rdeči dežen zaščitena alpska rastlina z rožnatimi cveti, Heracleum siifolium
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
rožnolíčen -čna -o prid. (ī ȋ) knjiž. ki ima rožnata lica: rožnolična deklica
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
síliti -im nedov. (í ȋ) - 1. s silo, pritiskom delati, povzročati, da kdo kaj naredi, dela, česar noče, ne želi: siliti koga delati, k delu; siliti otroka, naj jé; silil se je, da bi zaspal; siliti se z jedjo, pijačo / siliti koga v zakon
// povzročati, da kdo kaj naredi, dela sploh: okoliščine nas silijo, da tako ravnamo / bolezen jo sili v posteljo - 2. navadno s prislovnim določilom prizadevati si kljub oviram, odporu
- a) iti, priti kam: živina sili v koruzo; nikar ne sili v tem slabem vremenu na pot; otrok sili ven, med tovariše / sovražna vojska sili vedno bolj proti mestu / ekspr. mladi silijo v šole, tovarne / ekspr. nikar tako ne sili v njihovo družbo
- b) uresničiti, kar izraža dopolnilo: niso silili v pogajanja / kar naprej sili v tepež
// ekspr. prizadevati si doseči, uresničiti določeno stvar, ki bo po mnenju govorečega povzročila, da bo osebek deležen tega, kar izraža dopolnilo: nikar ne sili v nesrečo, pogubo
- 3. nav. slabš., v zvezi z za zelo vsiljivo si prizadevati pridobiti ljubezensko naklonjenost koga: veliko deklet je sililo za njim; že dolgo sili za poročeno žensko
- 4. ekspr., s prislovnim določilom kljub nasprotovanju, prizadevanju koga prihajati kam, pojavljati se kje: pramen las ji je silil na čelo / smeh mu sili na ustnice; solze so jim silile v oči / brezoseb. sili ga na bruhanje, na jok; sili ga k smehu, na smeh, v smeh
- 5. agr. z ustrezno temperaturo, vlago vplivati na seme, gomolj, da se pospeši razvoj rastline: siliti krompir, radič, tulipane
● ekspr. iz besed je silila zadrega je bila opazna; ekspr. podleski že silijo na dan začenjajo (vidno) rasti; ekspr. zlobnost sili na dan postaja opazna, vidna; vprašanje mu sili na jezik rad bi ga postavil, izgovoril; ekspr. spanec mu sili na oči postaja zaspan; evfem. zdravilo sili na vodo povzroča, da se mora hoditi na malo potrebo; ekspr. nebotičniki silijo pod nebo so zelo visoki; ekspr. siliti z glavo skozi zid hoteti izsiliti, doseči nemogoče; ekspr. kri mu je silila v glavo, lica zardeval je; šalj. pijača mu že sili v glavo opijanja se, postaja pijan; ekspr. žito sili v klasje poganja klasje; ekspr. mraz sili v kosti zelo hladno je; ekspr. to mi že dalj časa sili v misel o tem razmišljam; ekspr. silil je vanj z vprašanji vsiljivo ga je spraševal; ekspr. v nos silijo prijetne vonjave prijetno diši; pog. zmeraj (se) sili v ospredje, naprej hoče biti prvi, upoštevan; ekspr. mrak sili v sobo mrači se; ekspr. nikar ne sili v levje žrelo ne imej opravka z nevarnim človekom; ekspr. silili so ji ga za moža vsiljivo svetovali, naj se z njim poroči
silèč -éča -e: na čelo sileči lasje
síljen -a -o: siljene čebulice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
skrémžiti -im dov. (ẹ́ ẹ̑) narediti gube, poteze kot pri joku: skremžiti lica;
obraz se ji je skremžil / skremžiti ustnice v jezen nasmehskrémžen -a -o: skremžen obraz; ves je skremžen; prisl.: skremženo se držati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
splahnéti -ím dov. (ẹ́ í) - 1. postati po obsegu manjši: oteklina splahni; nabrekla ustnica je počasi splahnela / postal je bled in lica so mu splahnela; mišice so ji zelo splahnele / ekspr. trebušček mu je splahnel; pren., ekspr. kdor ne zna varčevati, mu denar, premoženje hitro splahni
- 2. ekspr. izginiti, izgubiti se: nasmeh mu je splahnel z obraza / njegova slava je splahnela čez noč / navdušenje, upanje, dobra volja splahni / do jutri mu jeza gotovo splahni
● ekspr. fant je splahnel iz hiše naskrivaj, neopazno odšel; ekspr. dogodek je že vsem splahnel iz spomina so pozabili nanj; star. vode na poplavljenem območju so že splahnele upadle
splahnèl in splahnél -éla -o: splahnela oteklina
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
stópati1 -am nedov. (ọ̄) - 1. delati korake: otrok stopa okorno, počasi; previdno stopaj, da ne padeš / na desno nogo še ne sme stopati prenašati teže pri hoji, stanju; stopati na celo stopalo pri hoji, stanju se s celim stopalom dotikati podlage
// dajati, polagati nogo na kaj, kam zlasti pri hoji: ne stopajte na gredice in zelenice; počasi je stopal na kline lestve; trdo stopati; stopal je tiho kot mačka - 2. s korakom, koraki začenjati biti kje: stopali so na klop, da bi bolje videli; drug za drugim so stopali na oder; stopali so predenj in ga pozdravljali
// iti, hoditi: počasi je stopal proti hiši; stopal je na čelu kolone, ob vozu; stopali so po strmi stezi / stopal je s hitrimi koraki; pren. stopati po poti napredka - 3. pojavljati se zlasti na površju: pot mu je stopal na čelo / solze ji stopajo v oči
- 4. z oslabljenim pomenom začenjati biti v kakem obdobju: z jutrišnjim dnem stopamo v novo leto; stopa v dvajseto leto življenja pred kratkim je bil star devetnajst let
// izraža začetek stanja, kot ga določa samostalnik: pri tej starosti delavci stopajo v pokoj; nepremišljeno stopati v zakon se poročati
// publ. delavci so stopali v gladovne stavke so začenjali z gladovnimi stavkami - 5. postajati član česa: pionirji so stopali v mladinsko organizacijo / stopati k partizanom, pog. v partizane
- 6. ekspr. začenjati delovati na kakem področju: s tem romanom stopa pisatelj v slovensko književnost
● knjiž. stopati na plan izkazovati, uveljavljati se; ekspr. stopati komu na pot ovirati ga pri kaki dejavnosti, delu; publ. mladi pisatelji stopajo na prizorišče se začenjajo pojavljati, uveljavljati v javnosti; publ. pred javnost stopa že s četrto knjigo izdal je že četrto knjigo; ekspr. kri ji rada stopa v glavo, lica večkrat, hitro zardeva; ekspr. vino mu je stopalo v glavo ga je (nekoliko) upijanjalo; stopati v korak premikati se s hitrostjo navadne hoje; ekspr. stopati v korak s časom prilagajati se razmeram; biti napreden; publ. socialni problemi stopajo v ospredje postajajo pomembni, pereči; publ. v vojnem času stopajo osebne težave v ozadje izgubljajo pomembnost, vrednost
stopáje knjiž.: stopaje v vlak, se je poslavljala; hodil je, stopaje po celih podplatih
stopajóč -a -e: hodil je tiho, stopajoč po prstih; stopajoč po stopnicah, ga je srečal
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
stopíti in stópiti -im dov. (ī ọ́ ọ̑) - 1. narediti korak: stopil je enkrat, dvakrat, pa se je ustavil; kadar stopi, ga zaboli noga; previdno stopi, da ne padeš / na to nogo ne sme stopiti prenesti teže pri hoji, stanju; stopiti na celo stopalo pri hoji, stanju se s celim stopalom dotakniti podlage
// dati, položiti nogo na kaj, kam zlasti pri hoji: stopiti na gredico; stopiti na kačo, žebelj; stopil je na vsako stopnico posebej; pazi, kam stopiš
// z dajalnikom dati, položiti nogo na kaj z vso težo s slabim namenom: stopiti kači na glavo; stopil je premagancu na prsi - 2. s korakom, koraki začeti biti kje: stopiti iz hiše na cesto; stopiti s stopnice; stopiti na hodnik; stopil je predenj in ga prosil; stopite bližje, malo naprej; stopiti vstran / ekspr. deževalo bo, stopi po dežnik pojdi
// s premikom prenehati ali začeti biti v kakem položaju: zaradi sunka je jermen stopil iz vdolbine / ekspr. oči so mu stopile iz jamic izbuljil je oči - 3. pojaviti se zlasti na površju: pot mu je stopil na čelo / pri teh besedah so ji stopile solze v oči
- 4. z oslabljenim pomenom začeti biti v kakem obdobju: stopiti v novo leto; stopil je v devetnajsto leto pred kratkim je bil star osemnajst let
// izraža začetek stanja, kot ga določa samostalnik: zakon bo stopil v veljavo prihodnje leto začel veljati; stopiti v pokoj upokojiti se; s tem dnem so stopili v vojno; stopiti v zakon poročiti se
// publ. stopiti v akcijo začeti akcijo
// stopiti v učiteljski poklic postati učitelj - 5. postati član česa: stopiti v društvo, stranko / stopiti v samostan postati redovnik, redovnica
- 6. ekspr. začeti delovati na kakem področju: v književnost je stopila nova generacija; stopiti v svet politike / stopiti pred javnost, v javnost
● ekspr. kri mu je stopila v glavo, lica zardel je; ekspr. utrujenost jim je stopila v noge od utrujenosti so začeli težko hoditi; ekspr. stopiti je treba z oblakov postati bolj stvaren, bližji konkretnemu življenju; ekspr. zelo mlada je stopila na deske začela igrati v gledališču; pog., ekspr. stopiti komu na jezik ukreniti kaj, da preneha negativno govoriti o čem; publ. stroji so stopili na mesto človeka so nadomestili človeka; knjiž. stopiti na Parnas začeti pesniti; knjiž. zdaj naj mladi stopijo na plan naj se izkažejo, se uveljavijo; ekspr. končno so mu le stopili na prste onemogočili, preprečili mu njegove slabe namene; publ. stopiti pred matičarja, star. pred oltar poročiti se; ekspr. v zadnjih dveh letih je stopil že tretjič pred sodnika je bil že tretjič obtoženec, obdolženec; šalj. ričet je boljši, če je prašič vanj stopil če se je v njem kuhalo svinjsko meso; pog. pohvala mu je stopila v glavo postal je domišljav, prevzeten; pog. vino mu je stopilo v glavo ga je (nekoliko) upijanilo; publ. ti problemi so stopili v ospredje postali pomembni, pereči; publ. v takih razmerah so osebne težave stopile v ozadje izgubile pomembnost, vrednost; ekspr. lasje so mu stopili pokonci zelo se je ustrašil; pog. stopili so skupaj in se dogovorili sestali, zbrali so se; pog. če boste še vi stopili zraven, bodo lažje delali če se boste pridružili; ekspr. če mački na rep stopiš, zacvili človek se oglasi, razburi, če kdo prizadene njegove koristi, interese
stopívši zastar.: stopivši iz hiše, se je napotil proti vrtu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
svetíti in svétiti -im nedov. (ī ẹ́) - 1. oddajati, dajati svetlobo: luč sveti; žarnica je prenehala svetiti; svetiti v presledkih, z velikim žarom; medlo, slabo, šibko svetiti / mesec, sonce sveti; ta plamen sveti modro; danes zvezde močno svetijo / kresnice svetijo s svetilnim organom / po poti mu je svetila luna / v krščanskem okolju, ob spominu na umrle večna luč naj mu sveti
- 2. z virom svetlobe omogočati, da kdo vidi: jaz sem popravljal, otrok je pa svetil; hodila je pred njimi in jim svetila; svetil mu je po stopnicah; samo sam sebi je svetil
- 3. usmerjati kam vir svetlobe: svetiti komu v obraz, oči; svetiti skozi okno, po kotih; svetili so po njih, za njimi z reflektorji
- 4. uporabljati kaj kot vir svetlobe: svetiti s petrolejko; takrat so svetili še s trskami
● pesn. že sveti beli dan se je že zdanilo; publ. v vsaki vasi že sveti elektrika vsaka vas že ima električno napeljavo; ekspr. ves čas je svetil v njeni bližini bil, se zadrževal pri njej; ekspr. pri njih dolgo svetijo so dolgo budni, dolgo bedijo; ekspr. svetil jim je z zglednim življenjem bil jim je v zgled
svetíti se in svétiti se - 1. odbijati svetlobo: očiščena plošča se lepo sveti; beli kamni so se svetili v mesečini; oči se ji svetijo kot mački; svetiti se kot sneg, sonce / hlače, rokavi se mu svetijo od umazanije, zguljenosti / v rokah se mu sveti bodalo ima; v očeh so se ji svetile solze
// s prislovnim določilom odražati, kazati v veliki meri, kar izraža določilo: oči se mu nevarno, preteče, prijazno svetijo; oči so se ji svetile od navdušenja, pohlepa, veselja; ekspr. lica se ji svetijo od zdravja zelo je zdrava - 2. ekspr. odsevati: v mesečini se svetijo bele snežne krpe; na vzhodu se svetijo gore so; na prsih se mu je svetilo odlikovanje je imel, nosil
// cesta se srebrno sveti se svetlo odraža
// biti zelo čist, zloščen: avtomobil se ves sveti; čevlji se mu zelo svetijo; kuhinja se kar sveti od čistoče
● ekspr. hlače se mu že svetijo so že zelo oguljene; ekspr. njihova imena se bodo svetila v zgodovini bodo slavni; star. na praznik se je vse svetilo v novih oblekah so vsi imeli nove obleke; ekspr. začelo se mu je svetiti, kako je s tem začel je spoznavati, razumevati; preg. ni vse zlato, kar se sveti
svetèč -éča -e: sveteč si s svečo, se je vzpenjal po stopnicah; tok svetečih plinov; od znojnih kapelj sveteč se vrat; brleča in slabo sveteča sveča
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
ščípati -am tudi -ljem nedov., tudi ščipála (í) - 1. s stiskanjem manjše površine kože s konci (prvih treh) prstov povzročati bolečino: ščipal ga je, da bi ga zbudil; otroci so se ščipali / ščipal jo je v prst, roko
- 2. s stiskanjem s konci (prvih treh) prstov, s kako ostro pripravo
- a) krajšati, zmanjševati: ščipati pujskom parklje, zobe; ščipati si nohte
- b) odstranjevati: ščipati poganjke
- 3. ekspr. povzročati sunkovite bolečine: v levi nogi ga je ščipal revmatizem / lakota jo ščipa v želodcu
// brezoseb. imeti take bolečine, navadno v trebuhu: otroka spet ščipa / ščipa ga po trebuhu, v črevesju - 4. ekspr. povzročati neprijeten, pekoč občutek: dim jih je ščipal v oči / mraz je ščipal v lica, obraz
● ekspr. ne ve, kaj jo ščipa, da je tako nerazpoložena vznemirja, muči; v vlaku je sprevodnik ščipal vozne listke, vozovnice luknjal in jih s tem delal neveljavne za drugo vožnjo
ščipajóč -a -e: ščipajoč odvečne poganjke, je poškodoval steblo; ostro ščipajoč mraz
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
šíniti -em dov. (í ȋ) ekspr. - 1. nenadoma, zelo hitro
- a) iti, steči: šinil je iz hiše na cesto; šiniti v sobo, po stopnicah; kakor blisk šine skozi vrata / motor je šinil mimo hiše zelo hitro zapeljal; ptica šine v gnezdo zelo hitro zleti
// kri je šinila iz rane brizgnila; plameni so šinili proti nebu se nenadoma dvignili - b) vstati: šiniti iz postelje / šiniti na noge; razburjeno je šinil pokonci
- 2. s prislovnim določilom nenadoma, za kratek čas se pojaviti, prikazati kje: bliski so šinili na vse strani; skozi okna je šinil svit / posmehljiv nasmeh mu je šinil čez obraz; od jeze ji je šinila kri, rdečica v lica je zardela
// ta misel mi je šinila skozi možgane; nič mi ni šinilo na pamet ničesar se nisem spomnil
// nikoli več ga ne bom videl, je šinilo vanj
● ekspr. jezen pogled ji je šinil na soseda jezno ga je pogledala; ekspr. ali vam je šinil strah v kosti ali ste se prestrašili
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
širokolíčen -čna -o prid. (ī ȋ) ki ima široka lica: širokolična ženska / širokoličen obraz
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
šmínkati -am nedov. (ȋ) pog. ličiti: šminkati ustnice;
dekleta se rada šminkajo;
preveč, zelo se šminkati;
šminkati si lica / šminkati igralca pred nastopomšmínkan -a -o: šminkane ustnice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
tenírati -am nedov. in dov. (ȋ) kozm. s šminko, mazili dajati obrazu, delom telesa zaželeno polt, barvo: tenirati obrazteníran -a -o: tenirana lica
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
testén -a -o prid. (ẹ̑) - 1. nanašajoč se na testo: testena skorja / testen cmok, svaljek
♦ gastr. testeni riž rižu podoben izdelek iz rezančnega testa - 2. ekspr. podoben testu: človek s testenim obrazom; testena lica / testena zemlja
testéno prisl.: testeno bleda polt
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
testénast -a -o prid. (ẹ̑) testast: testenasta lica
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
trobéntarski -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na trobentarje ali trobentanje: čisti ton trobentarskega sola / po svojih trobentarskih zmožnostih daleč presega vse druge / ekspr. povešena trobentarska lica
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
udáriti -im dov. (á ȃ) - 1. sunkovito dotakniti se koga, navadno z namenom prizadeti bolečino: udariti otroka, žival; udariti koga v obraz, trebuh; udaril ga je po glavi; udariti s palico, z roko; udaril jo je, da se je opotekla; lahno, močno udariti; pog. udariti koga nazaj vrniti komu udarec; pren. udariti z besedo, jezikom
// sunkovito dotakniti se česa, navadno z določenim namenom: udariti žogo; udariti na boben; udariti po šipi, vratih; udariti z loparjem; vojak je udaril s petami v pozdrav / pog. udariti pečat na listino dati, odtisniti
// dati glas ob sunkovitem dotiku: ura udari vsake pol ure; kratko, zamolklo udariti / ura je udarila poldne z zvočnim znakom naznanila; brezoseb. udarilo je polnoč - 2. premikajoč se sunkovito dotakniti se česa: pri vstopu je udaril ob podboj; avtomobil je čelno udaril v ograjo / zobje so mu udarili skupaj / burja je udarila v okno
- 3. narediti sunkovit gib: petelin je udaril s perutmi in zakikirikal / srce je še nekajkrat udarilo in obstalo
- 4. v zvezi s strela zaradi visoke napetosti ob razelektritvi ozračja preskočiti s telesa na telo in povzročiti močen pok: strela je udarila in bil je takoj mrtev; napeljati strelovod, da v hišo ne bi udarila strela / nepreh. kadar je udarila strela, so se stisnili skupaj
- 5. ekspr. hitro, silovito (vojaško) napasti: najprej je udarila konjenica; udariti z bombami, brzostrelkami / udariti na sovražnika, po sovražniku
- 6. nepreh., ekspr., s prislovnim določilom nenadoma, silovito nastopiti, pojaviti se: sredi travnika je udarila na dan voda; skozi odprtino je udarila svetloba / plamen je udaril nazaj / njegove slabe lastnosti so spet udarile na dan
// pojaviti se v čutno močno zaznavni obliki: v nos mu je udaril vonj po ožganem; v obraz jim je udaril mrzel veter; ko so stopili na cesto, je udarila vanje vročina / s plesišča je udaril tango se je zaslišal; na ušesa, v ušesa so jim udarili čudni glasovi
// postati opazen, viden: skozi belež je udarila stara barva - 7. ekspr. povzročiti škodo, težave; prizadeti: s svojim dejanjem je udaril vso družino / državo je udarila gospodarska kriza; nesreča jih je udarila
- 8. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: slepota ga je udarila / udarila sta jih griža in tifus; kap jo je udarila zadela; udarila ga je sončarica
- 9. pog., navadno z dajalnikom s svojim delovanjem povzročiti negativne posledice: mraz ji je udaril na pljuča; brezoseb.: udarilo ji je na ledvice, oči bolna je na ledvicah, očeh; udarilo jo je v noge, da se ni mogla premakniti
- 10. ekspr., v zvezi s po začeti neprizanesljivo ravnati s kom: udariti po političnih nasprotnikih
// začeti kritizirati, napadati koga: vsi so udarili po njem; če le more, udari po tašči - 11. ekspr., s širokim pomenskim obsegom izraža začetek dejanja, kot ga določa sobesedilo: udariti tarok; udariti koračnico, polko zaigrati
// udariti po sadjevcu začeti ga piti - 12. ekspr., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: ko sta prišla na vrh, sta udarila obilno malico / udariti v jok, smeh zajokati se, zasmejati se
- 13. nepreh., ekspr. hitro, silovito reči: nič ne premisli, kar udari; naravnost udariti; brezoseb. kam boš šla, je udarilo iz njega
- 14. pog., ekspr., navadno v zvezi z jo iti, oditi: udarili so jo počez čez travnik; udariti jo v gore; udariti za kom
● ekspr. te besede so udarile vanjo kot strela so jo zelo prizadele; star. božje ga je udarilo kap ga je zadela; ekspr. kri mu je udarila v glavo, lica zelo je zardel; ekspr. nekaj mu je udarilo na možgane ne more misliti, razmišljati; pog. pohvala mu je udarila v glavo postal je domišljav, prevzeten; pog. vino mu je udarilo v glavo ga je upijanilo; pog. ob obračunu bo udarilo na dan, da so zadolženi bo prišlo na dan; ekspr. udariti na pravo struno najti pravi način; pog. udariti (s pestjo) ob mizo, po mizi odločno, ostro nastopiti, zahtevati; ekspr. udariti koga po žepu finančno ga prizadeti; ekspr. v glavo mu je udarila misel, da bi se oženil začel je misliti na ženitev; ekspr. to mi je takoj udarilo v oči sem takoj opazil, zagledal; udariti v prazno ne da bi zadel; ekspr. po dolgem pogajanju sta si udarila v roke sta sklenila dogovor, kupčijo; star. bog ga je udaril s hudo žensko dobil je hudo ženo; pog. udariti mimo reči, storiti kaj napačnega; pog., ekspr. udarili so jo po slovensko začeli so govoriti, peti (po) slovensko
udáriti se - 1. povzročiti si bolečino z udarcem: zelo se je udaril; pri padcu se je udaril v glavo
// v zvezi s po z udarjanjem po kakem delu na sebi izraziti podkrepitev tega, kar določa sobesedilo: jaz, tepec, se je udaril po čelu, glavi; udaril se je po stegnih in poskočil od veselja - 2. ekspr. sporeči se, spreti se: večkrat se udarijo; udarila sta se zaradi otroka, zemlje
// spopasti se: študenti so se udarili s policijo
udárjen -a -o - 1. deležnik od udariti: s poplavami, snegom udarjeni kraji; udarjeni pešec je obležal nezavesten; nogo ima udarjeno in odrgnjeno; udarjena je z neplodnostjo, s slepoto
- 2. ekspr., v povedni rabi čudaški, neumen: malo je udarjen; vsak je po svoje udarjen
- 3. pog., ekspr., navadno v povedni rabi, v zvezi z na ki čuti, ima veliko željo po tem, kar izraža določilo: udarjen je na denar, meso; udarjen na ženske / zelo je udarjena nanj zelo ga ima rada
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
upádati -am nedov. (ā ȃ) - 1. dobivati nižjo gladino: jezero upada / voda je začela upadati
// zaradi izgube zraka, vode postajati nižji, gostejši: sneg že upada; kopice trave so počasi upadale / videl je, kako balon upada - 2. postajati po obsegu manjši zaradi hujšanja, manjše čvrstosti: lica mu upadajo; trebuh mu je začel upadati / opazoval je, kako je zadnja leta upadala hujšala, propadala
- 3. prehajati na nižjo stopnjo
- a) glede na intenzivnost, jakost: glasnost upada; njeno zdihovanje je naraščalo in upadalo / delovna disciplina upada; pogum mu je začel upadati / telesne moči mu hitro upadajo
- b) glede na obseg dejavnosti, kvaliteto: industrija upada; trgovina z živim srebrom je začela upadati / umetnost je v tem času upadala
- c) glede na količino: izvoz, proizvodnja upada; naročila upadajo / število prebivalcev je začelo upadati / zanimanje za film upada
- č) glede na možni razpon: avtoriteta, moč, morala upada
upadajóč -a -e: upadajoča voda; upadajoče zanimanje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
upásti upádem dov., stil. upàl upála (á ā) - 1. dobiti nižjo gladino: reka je upadla / po nevihti je voda kmalu upadla
// zaradi izgube zraka, vode postati nižji, gostejši: sneg je čez dan upadel; pazi, da testo ne upade se sesede; oteklina mu je nekoliko upadla uplahnila
// pri kuhanju jagodičje upade - 2. postati po obsegu manjši zaradi hujšanja, manjše čvrstosti: lica so mu upadla; trebuh mu je upadel / oči so jim upadle od lakote so se jim udrle
- 3. priti na nižjo stopnjo
- a) glede na intenzivnost, jakost: glas mu je upadel / fantu je upadel pogum; sla po jedi jim je upadla; začetna vnema je kmalu upadla
- b) glede na obseg dejavnosti, kvaliteto: trgovina je v takih razmerah upadla / umetnost v tem času upade
- c) glede na količino: izvoz je upadel / število prošenj je v primerjavi z lanskim letom upadlo / povpraševanje po leposlovju je upadlo
- č) glede na možni razpon: moč orkana je upadla
● ekspr. ob njegovem pogledu mu je beseda upadla ni imel več poguma govoriti; ekspr. srce vam ne sme upasti ostati morate pogumni
upádel -dla -o: bledi in upadli obrazi jetnikov; upadla reka; upadla lica
upáden -a -o zastar. upadel: bled in upaden mladenič
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
uplahníti in upláhniti -em dov. (ī á) - 1. postati po obsegu manjši: bula je uplahnila; ovci je vime uplahnilo / ekspr. ko je veter ponehal, so jadra uplahnila se povesila
// od bolezni so mu lica uplahnila upadla; val uplahne - 2. ekspr. priti na nižjo stopnjo glede na intenzivnost, jakost; upasti: njegova bojevitost, samozavest je z leti uplahnila; pogum mu je uplahnil; sovraštvo, zanimanje uplahne; življenjska moč mu dolgo ni uplahnila / burja je uplahnila se je polegla; hrup v dolini je uplahnil
- 3. ekspr. izgubiti moč, pogum: ko ga je zagledal, je kar uplahnil
● knjiž., redko rdečica ji je uplahnila z obraza izginila; ekspr. reka je uplahnila upadla
upláhnjen -a -o: uplahnjen balon; uplahnjeno telo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
vdólbsti vdólbem [u̯b] dov., vdólbite in vdolbíte (ọ́) - 1. z dolbenjem narediti, izoblikovati kaj v kaj: vdolbsti luknje; vdolbsti srce, znamenje; vdolbsti v les, podlago / redko: kamnosek je vdolbel črke, napis v marmor vklesal; vdolbsti datum, ime v prstan vgravirati; vdolbsti okraske v steklo vbrusiti; pren. trpljenje mu je vdolblo v obraz globoke gube
- 2. narediti, izoblikovati kaj, navadno vbočenega, z odstranitvijo materiala, snovi na delu česa: vdolbsti jamice v mivko / voda izgine v luknji, ki jo je vdolbla v kamnit svet
● ekspr. pri smehu so se ji vdolble jamice v lica naredile
vdólben -a -o: vdolbena votlina; stena je na sredini vdolbena; vdolbeno okrasje
♦ arheol. vdolbeno strgalo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
véniti -em nedov. (ẹ́ ẹ̄) - 1. postajati vel: listi, rastline venejo / sadje se zaradi presuhega zraka grbanči in vene / koža vene; ekspr. lica ji od žalosti vse bolj venejo
- 2. ekspr. izgubljati življenjsko moč: nesrečno dekle vidno vene; veniti in hirati / v takem okolju umetniki venejo
- 3. ekspr. prenehavati obstajati (v veliki meri): lepota hitro vene / upi mi venejo / dnevi mu venejo brez koristi; prim. vel, veneti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
votlíti -ím nedov. (ī í) delati kaj votlo: votliti bučo, palico / voda votli apnenčast svet
● ekspr. bolezen mu votli lica zaradi bolezni postajajo njegova lica upadla, udrta; ekspr. strah mu votli oči zaradi strahu so njegove oči vse bolj udrte, prazne // dolbsti: votliti deblo za čolnvotlíti se postajati votel: kraška tla se votlijo / ekspr. glasovi se votlijo
● ekspr. votlina se votli navzdol se nadaljuje, se razteza
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
vráčati -am nedov. (ā ȃ) - 1. dajati komu kaj, kar je bilo od njega dobljeno ali mu je bilo odvzeto, spet v last: vračati denar, izposojene knjige / vračati posojilo / kot pojasnilo, opozorilo v časopisu, reviji rokopisov ne vračamo / dov. vračam, kar sem bil dolžen
- 2. delati, da kdo spet dobi koga, ki mu pripada, a mu je bil vzet ali mu je ušel: vračati ujetnike, zločince kaki državi
- 3. dajati komu kaj, kar je bilo dobljeno od njega in se več ne more, noče imeti: zaradi prevelikih dajatev vračati obrtna dovoljenja
- 4. zaradi določenega vzroka ali z določenim namenom delati, da kdo spet dobi, kar je komu dal, oddal: vračati dopise, pritožbe; vračati rokopise v popravek / vračati slabe izdelke prodajalcu, proizvajalcu
- 5. delati, povzročati, da kdo spet dobi prejšnjo lastnost, se vrne v prejšnje stanje: vračati komu moč, zdravje / njena ljubezen mu vrača samozavest / dov. vračam vam svobodo, je rekel
- 6. delati določena dejanja zaradi enakih dejanj, ukrepov, ki jih je prej storil kdo drug: vračati komu obisk, pomoč; vračati poglede, udarce / vračati ljubezen / vračati dobro s hudim
- 7. s prislovnim določilom delati, povzročati, da pride kdo na mesto, odkoder je prišel: vračati begunce na domove; vračati ovce k čredi, v čredo / vračati stvari na svoja mesta dajati, postavljati; ročica se vrača ročno, ne avtomatično
- 8. star. odgovarjati: tudi vas ni bilo zraven, mu vrača / nikomur ne vrača besed
● ekspr. soteska vrača odmev povzroča odmev; ekspr. zemlja vrača desetkratni pridelek daje glede na porabljeno seme desetkratni pridelek; dobro rodi; ekspr. spomin mu vrača popotne prizore mu jih spet obuja; preg. dokler prosi, zlata usta nosi, kadar vrača, hrbet obrača dokler prosi, govori zelo prijazno, hvaležno, ko pa bi bilo treba dobljeno vrniti, je neprijazen, nehvaležen
vráčati se - 1. spet prihajati na izhodiščno mesto: vračati se po svoje stvari; rad se vrača v rojstni kraj / vračati se iz mesta, s sprehoda; vračati se z letalom / za stalno se vračati v domovino / kazalec se vrača na ničlo / narasla reka se vrača v strugo
● rdečica se mu vrača v lica spet dobiva normalno barvo; umrli se vrača po ljudskem verovanju po smrti se pojavlja kot duh; ekspr. življenje se vrača v normalni tir postaja mirno, urejeno
// spet prihajati v prvotno, izhodiščno stanje: igralec se vrača v nekdanjo formo / po raztegnitvi se telo vrača v prvotno obliko - 2. s prislovnim določilom spet začenjati biti, živeti v čem: sanjač se vrača v resničnost / ekspr. bolnik se postopoma vrača v normalno življenje
- 3. spet začenjati uresničevati, kar izraža določilo: delavci se vračajo k delu, na delo; ekspr. vračati se k strojem / vračati se k starim metodam
- 4. delati, da kaj spet postane predmet obravnave: govornik, pisec se pogosto vrača k temu vprašanju / misli so se mu vračale v nekdanje čase
- 5. ponovno se pojavljati, nastopati: spomini, želje se vračajo; ekspr. ta misel se mu pogosto vrača
// prihajati v prejšnje, prvotno stanje: moč, spomin, zdravje se mu vrača; ponesrečencu se vrača zavest
vračajóč -a -e: zahvaliti se, vračajoč sposojeno stvar; vračajoči se vojaki; sam.: sprejeti vračajoče se
vráčan -a -o: vračan dolg; vračana ljubezen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
zabárvati -am dov. (ȃ) redko obarvati: snov je vodo rdečkasto zabarvala;
nebo se je modro zabarvalo / mrzel zrak ji je zabarval lica / skladatelj je skladbo romantično zabarvalzabárvan -a -o: rdeče zabarvana tekočina
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
zabuhlína -e ž (í) izboklina na telesu, organu navadno zaradi bolezenskega nabiranja, pritiska tekočine: zabuhline od udarcev / zabuhlina lica
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
zaóbliti -im dov. (ọ̄ ọ̑) narediti oblo, okroglo: zaobliti robove desk / reka je zaoblila kamenjezaóbliti se ekspr. postati obel, okrogel: lica so se mu zaoblila; obraz, trebuh se mu je z leti zaoblil / zaradi preobilne hrane se je zaoblil
zaóbljen -a -o - 1. deležnik od zaobliti: zaobljen rob
- 2. ekspr. obel, okrogel: zaobljen kamen; zaobljen ribji trup; zaobljeni vrhovi gora; zaobljena kupola cerkve / zaobljena krošnja dreves / ima širok, zaobljen obraz; mehko zaobljena brada
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
zapláti -póljem dov., zapôlji zapoljíte; zaplál in zaplàl (á ọ́) - 1. napeti se in upasti: nosnice so mu zaplale od jeze / knjiž. prsi so ji zaplale
// knjiž. zavalovati: morski valovi so zaplali / kri zapolje po žilah, v žilah začne teči, krožiti - 2. knjiž., ekspr., s prislovnim določilom začeti se širiti, prihajati: svež zrak je zaplal v sobo / veseli glasovi so zaplali po dvorani
- 3. knjiž., ekspr. pojaviti se, začeti obstajati v veliki meri: v njem je zaplala velika moč; sovraštvo, upanje je zaplalo v njihovih srcih; strah je zaplal v njenih očeh
● knjiž., ekspr. kri mu je zaplala v glavo, lica zardel je; knjiž., ekspr. srce mu je zaplalo, ko jo je zagledal začelo močno biti; knjiž., ekspr. v dolini je zaplalo novo življenje je postalo zelo živahno, razgibano
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
zardéti -ím dov., zardì (ẹ́ í) - 1. dobiti rdečkasto barvo zlasti lic zaradi razburjenja, razgretosti: dekle je zardelo; zardela je, ko ga je zagledala; zardeti od jeze, napora, sramu; zardela je kot mak, kuhan rak / zardeti v lica, obraz
● ekspr. zardela je do las, ušes po vsem obrazu, zelo - 2. ekspr. pordeti: nebo je zardelo
zardèl in zardél -éla -o: imela je od joka zardele oči
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
zbledíti -ím dov., zblédi tudi zblêdi; zblédil (ī í) narediti kaj bledo: bolezen ji je zbledila lica / mesečina je zbledila nebo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
zdràv zdráva -o prid. (ȁ ā) - 1. ki je v stanju telesnega in duševnega dobrega počutja, brez motenj v delovanju organizma, ant. bolan: zdrav otrok; biti, ostati zdrav; počutiti se zdravega; duševno, telesno, umsko zdrav; popolnoma zdrav; ekspr. ste vsi čili in zdravi; ekspr. vrnil se je živ in zdrav; zdrav kot dren, riba / zdrave in bolne rastline; vse živali so še zdrave / kot pozdrav (ob slovesu): pa zdravi bodite; ostani zdrav
// ki izraža, kaže tako stanje: biti zdravega videza; imeti zdravo barvo; zdrava rdečica / zdrav glas; zdravo dihanje - 2. ki kaže trdno, notranje ubrano duševno stanje: zdrava osebnost / zdrava družba, družina; ljudstvo je ostalo v jedru zdravo
- 3. ki je v normalnem, naravnem stanju in dobro opravlja svoje funkcije: zdravi udje, zobje; zdrav želodec; njegovo srce je zdravo
// ki poteka brez motenj, v skladu z normalnim, naravnim: skrbeti za zdrav psihofizični razvoj otrok; zdrava rast rastlin / imeti zdrav tek; zdrava potreba po čem - 4. ki temelji na pozitivnem, naravnem, normalnem: zdrav humor; zdravi nauki, nazori; zdrava presoja; zdrava samozavest / imeti zdrav čut za kaj; ekspr.: zdrav razum; biti pri zdravi pameti sposoben premišljeno, razsodno ravnati
// zdravi odnosi med ljudmi; zdrava vzgoja - 5. ki ne vsebuje zdravju škodljivih snovi: zdrav zrak; zdrava hrana; malo vode je še zdrave
// ki dobro, ugodno deluje na zdravje: črni kruh je bolj zdrav kot beli / zdravo okolje; zdravo podnebje / zdravi užitki; smeh je zdrav; zdravo razvedrilo; tako življenje ni zdravo; pren. odrasti v zdravem ozračju - 6. nav. ekspr. ki zaradi svojih pozitivnih lastnosti ugodno vpliva na kaj: zdrava ambicioznost; zdrava konkurenca, kritika / to je zdrava osnova za preporod kulture
// ki deluje dobro in daje uspešne rezultate: zdrava finančna politika; zdravo gospodarstvo - 7. ki ima bistvene pozitivne lastnosti ohranjene v polni meri: zdrav les / odbrati zdrave sadeže od gnilih; zelnate glave so zdrave samo še v sredini / zidovje je zdravo in trdno, streha pa ne več; pren. zdravi temelji družbe
● pog., ekspr. odnesti zdravo kožo nepoškodovan priti iz tepeža, boja; ekspr. ravnati po zdravi pameti premišljeno, razsodno; pog., ekspr. ni zdrava, če ne nagaja vedno nagaja; zelo rada nagaja; star. zdrava, grofica celjska pozdravljena
zdrávo prisl.: zdravo misliti; zdravo živeti; zdravo rdeča lica / v povedni rabi zdravo je iti na zrak
● ekspr. z njim se ni zdravo prepirati ni dobro, koristno; ekspr. zate bo najbolj zdravo, če to pustiš pri miru najbolje, najbolj koristno
zdrávi -a -o sam.: zdravi ne razume bolnega; to je samo za zdrave
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
zdrávje -a s (ȃ) stanje telesnega in duševnega dobrega počutja, brez motenj v delovanju organizma: bolnikovo zdravje se izboljšuje, krepi, slabša, vrača;
uničevati, zapravljati si zdravje;
ohraniti si zdravje do pozne starosti;
paziti na zdravje;
skrbeti za zdravje;
biti, ostati pri zdravju zdrav;
človek čvrstega, krepkega, rahlega, ekspr. železnega zdravja;
zdravju škodljivo delo / duševno, telesno zdravje / biti slabega zdravja / kot voščilo, zlasti pri pitju na zdravje; pren. moralno zdravje naroda
● ekspr. zdravje kar žari iz nje zelo je zdrava; ekspr. pokati od zdravja biti zelo zdrav; ekspr. lica se ji svetijo od zdravja zelo je zdrava; ekspr. misliti na svoje zdravje živeti, ravnati tako, da se ne zboli; piti, trčiti na zdravje s slovesnimi besedami, z rahlim dotikom kozarca ob kozarec drugega in izpitjem kozarca alkoholne pijače želeti komu srečo, zdravje; ekspr. plačati sedeče delo z zdravjem zboleti zaradi sedečega dela; dobro spanje je pol zdravja; preg. zdravje po niti gor, po curku dol zdravje se pridobi počasi, izgubi pa hitro
♦ rel. dušno zdravje // stanje živega bitja, v katerem vsi življenjski procesi potekajo normalno, brez motenj: skrbeti za zdravje rastlin, živali / industrija ogroža zdravje gozdov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
zdŕzati se -am se nedov. (ŕ) zdrzovati se: konj se je zdrzal in bíl s kopiti;
zdrzala se je ob vsakem šumu / lica so se ji zdrzalazdrzajóč se -a -e: v spanju zdrzajoči se otrok
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
zêmlja -e tudi -é ž, tož. ed. v prislovni predložni zvezi tudi zémljo (é) - 1. tretji soncu najbližji planet osončja: oddaljenost lune od zemlje; nastanek življenja na zemlji; satelitski posnetek zemlje; star kot zemlja zelo star
// vznes. mati zemlja / v astronomiji Zemlja kroži okoli Sonca - 2. površina tega planeta: letalo se je strmo oddaljevalo od zemlje; satelit je zgorel, še preden je priletel na zemljo; speljati vod pod zemljo / na obzorju se stikata nebo in zemlja / tu se zemlja dviga, tam pa pogreza
// površina tega planeta kot podlaga, po kateri se hodi, na kateri kaj stoji: sneg je zametel zemljo in drevje; skloniti se k zemlji; pasti na zemljo; ležati na zemlji; plaziti se, valjati se po zemlji; gola, poraščena zemlja; pas zemlje sega globoko v morje - 3. trdna plast pod površino tega planeta: izkopati bunker v zemljo; stroj vrta globoko v zemljo; klet je cela v zemlji; nekatere živali živijo v zemlji, druge na njeni površini
- 4. zmes zdrobljenih kamnin zemeljske skorje in organskih snovi, ki tvori to plast: izpuljene pese se je držala zemlja; nasuta zemlja se je počasi posedala; voda izpodjeda, odnaša zemljo; odpeljati izkopano zemljo; črna, ilovnata, peščena zemlja; vrtna zemlja; tla v koči so iz steptane zemlje; zemlja je lepljiva, mokra, da se prijemlje motike; pesek in zemlja / bolj debela zemlja se je nabrala le v kotanjah plast zemlje; fosforja skoraj v vseh zemljah primanjkuje vrstah zemlje
// ob spominu na umrle naj mu bo lahka domača zemlja
// vrhnja plast te zmesi, ki omogoča uspevanje rastlin: zemlja se sčasoma izčrpa; gnojiti, kopati, preorati zemljo; obdelovati zemljo; korenine segajo globoko v zemljo; zakopati gomolje v zemljo; rahla, zbita zemlja; rodovitna zemlja / kolesa so se ugrezala globoko v zemljo; zemlja je suha, da poka; pren. njegova misel je padla v rodovitno zemljo - 5. del površine tega planeta kot gospodarska dobrina: imeti, kupiti, podedovati, prodati zemljo; navezanost na zemljo / obdelovalna zemlja in pašniki; orna zemlja / ljudje zapuščajo zemljo opuščajo obdelovanje zemlje; živeti od zemlje preživljati se s poljedelstvom, kmetijstvom
- 6. knjiž. kopno: po dolgi plovbi so srečni stopili na zemljo / Nova zemlja
- 7. ta planet kot človekov življenjski prostor: prizadevati se za mir na zemlji / nič dobrega ni užil na zemlji / v krščanstvu prišel je čas, ko je moral zapustiti zemljo umreti
- 8. publ. dežela, država: obiskovati tuje zemlje; vojska je zasedala zemljo za zemljo
● ekspr. ni vreden, da ga zemlja nosi slab, ničvreden je; knjiž. noč je prekrila zemljo znočilo se je; ekspr. nesrečen je, odkar zemljo tlači odkar živi; ekspr. denar moram dobiti, čeprav ga iz zemlje izkopljem ne glede na izbiro sredstev, na vsak način; ekspr. stopiti z oblakov na zemljo postati bolj stvaren, bližji konkretnemu življenju; ekspr. že dolgo je, leži pod zemljo je mrtev (in pokopan); ekspr. več let je vihtel kramp globoko pod zemljo je bil rudar; ekspr. spraviti koga pod zemljo, v zemljo povzročiti njegovo smrt; pokopati ga; ekspr. trdno stati na zemlji biti zelo stvaren; vznes. že dolgo počiva v hladni zemlji je mrtev; ekspr. izravnati kaj z zemljo popolnoma uničiti, odstraniti; ekspr. še mlad je zapustil domačo zemljo domovino; star. podedoval je pol zemlje pol posestva; knjiž., ekspr. izbrisati kaj z lica, obličja zemlje porušiti, uničiti; bibl. vi ste sol zemlje vi morate skrbeti za ohranitev moralnih vrednot človeštva; ekspr. narediti komu pekel na zemlji povzročiti mu veliko trpljenje, bolečine; ekspr. imeti raj na zemlji dobro, srečno živeti; ekspr. klel je, da se je zemlja tresla zelo; ekspr. sram ga je bilo, da bi se najraje v zemljo udrl zelo; ekspr. izginil je, kot bi ga zemlja požrla, kot bi se v zemljo udrl nenadoma, nepričakovano; ekspr. biti česa potreben kot suha zemlja dežja zelo potrebovati kaj
♦ agr. lahka, težka zemlja; kem. redke zemlje oksidi lantana in njemu sorodnih elementov; voj. raketa zemlja-zrak raketa, ki se izstreli z zemlje na cilj v zraku
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
zgubánčiti -im dov. (á ȃ) narediti gube, zlasti na koži: zgubančiti čelo;
obraz se mu je zgubančilzgubánčen -a -o: zgubančena koža; lica je imela zgubančena kot suha hruška
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
zmŕdati -am dov. (ȓ) zmrdniti: zmrdati obraz / zaradi tega se še zmrdal nizmŕdan -a -o - 1. deležnik od zmrdati: zmrdan obraz; bil je ves zmrdan
- 2. ekspr. zguban, zgrbančen: zmrdana koža; v lica je zmrdan
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
zmŕzniti -em dov. (ŕ ȓ) - 1. spremeniti se v led: tekočina v posodi je zmrznila; voda zmrzne pri 0° C / vlaga na pločevini je zmrznila v ledeno skorjo
// ob spremembi vode v kaki snovi v led postati trd: meso je v shrambi zmrznilo; vezalke na čevljih so mu zmrznile; zemlja je že zmrznila
// preh. zamrzniti: zmrzniti živila / globoko, hitro zmrzniti kaj - 2. zaradi mraza se poškodovati, uničiti: korenine so zmrznile; ponoči so vse rože, sadike zmrznile
- 3. zaradi mraza umreti: obležal je v snegu in zmrznil; to zimo je zmrznilo mnogo ptičev
// zaradi mraza odmreti: alpinistu sta zmrznila dva prsta - 4. ekspr. postati zelo mrzel, otrpel: čisto sem zmrznil, ko sem čakal; lica so mi na vetru zmrznila
- 5. žarg. prenehati delovati, propasti zaradi neugodnih razmer, napak: podjetje je zmrznilo / novi časopis je po enem letu zmrznil / v zadnjem delu igre je nasprotnik zmrznil / že v drugem letniku šole je zmrznil je padel, je zaključil šolanje
- 6. ekspr. prenehati obstajati: njegovo nagnjenje do dekleta je zmrznilo; po tem pripetljaju je veselje na zabavi zmrznilo
zmŕznjen -a -o - 1. deležnik od zmrzniti: pojdi noter, saj si že čisto zmrznjen; meso je še zmrznjeno
- 2. ki ga rado zebe: biti zmrznjen; zmrznjena ženska; prisl.: držati se zmrznjeno; prim. zmrzel
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
zóren1 -rna -o prid., zórnejši (ọ̄) - 1. nanašajoč se na zoro: zorna svetloba / nad travniki je ležala zorna meglica jutranja
// star. zgodnji: zorna pomlad; zorno jutro / zorna mladost
♦ rel. zorna maša prva maša na božič - 2. star. mladostno svež in lep: zorni mladenič / dekličin zorni obraz
// svetel, jasen, čist: zorni dnevi mladosti; zorna modrina / zorna bodočnost
zórno prisl.: lica se ji zorno bleščijo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
zvenéti2 -ím dov. (ẹ́ í) - 1. postati (u)vel: nageljni v vazi so zveneli; jeseni rože zvenijo in se osujejo / ekspr. lica so ji zvenela
- 2. ekspr. prenehati obstajati: upanje je zvenelo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
žáren1 -rna -o prid., žárnejši (ȃ) knjiž. - 1. žareč, močno sveteč: žarna luč; sijalo je žarno sonce / žarni bliski so razsvetljevali nebo
● knjiž. žarni venec svetniški sij, avreola; redko greti se ob žarni peči trajno žareči peči; knjiž. žarno poletno popoldne zelo toplo, vroče - 2. žareč, bleščeč: žarni pogledi poslušalcev; žarna lica mladenke / žarna ljubezen zelo velika, strastna
žárno prisl.: žarno se bleščati; žarno rdeč plamen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.
žaréti -ím nedov. (ẹ́ í) - 1. oddajati svetlobo in toploto zaradi segretosti do določene temperature: oglje žari; žica v žarnici žari; močno žareti; rdeče, rumeno žareti; brezoseb. v peči žari in prasketa
- 2. oddajati, dajati močno svetlobo: sonce žari; zvezde žarijo, star. se žarijo na nebu / ulične svetilke so belo žarele / sonce je žarelo vanj in ga slepilo
// imeti močen sij, žar: zarja žari na obzorju; zjasnilo se je in nebo je spet žarelo / ekspr. zunaj žari dan je jasen, sončen dan - 3. zaradi velike razgretosti oddajati močno toploto: krušna peč v kotu je žarela / ekspr. sonce je pripekalo, da je dolina kar žarela
// biti zelo razgret od bolezni, napora: bolnik je ves žarel; brezoseb. plesalci so plesali, da je žarelo iz njih / lica ji žarijo od mrzlega vetra - 4. ekspr. kazati zelo močno pozitivno čustveno vznemirjenost: žareti od sreče, veselja; ob pogledu na sina je mati vsa žarela / obraz ji je žarel v navdušenju; v nemirnem pričakovanju so ji oči vročično žarele
- 5. ekspr. odražati se, kazati se v živih barvah: izza listov so žarele zrele jagode; med pšenico je žarel mak / gozd žari v jesenskih barvah; brezoseb. na pobočju je žarelo od resja
// odbijati svetlobo: na rokah so ji žareli prstani / morje je žarelo v luninem svitu / cesta je belo žarela se je belo odražala - 6. odražati se, kazati se v veliki meri: iz njenih oči je žarelo upanje; z obraza, na obrazu mu žari pogum, veselje / v očeh ji žari milina milo, prijazno gleda
● ekspr. rana žari in oteka je vroča, boleča; knjiž. njegovo ime je začelo žareti postal je slaven; ekspr. ženska je kar žarela od samega zlata je imela na sebi veliko zlatega nakita; knjiž. njeno oko je žarelo vanj gledala ga je prevzeto, z velikim zanimanjem; ekspr. žarela je v sijaju mladostne lepote bila je mlada in lepa; ekspr. pobočja žarijo v soncu so močno obsijana, osvetljena
žarèč -éča -e: bliski so žareč švigali z oblaka na oblak; žareč od sreče pripovedovati kaj; prstan z žarečimi kamni; žareč puščavski pesek; otrok je bil ves žareč; žareča lava, žica; žareče zvezde; žarečih lic so odhajali domov; pihati v žareče oglje; v soncu žareča okna; žareče oči
● trajno žareča peč peč na trdno gorivo, ki sorazmerno dolgo izgoreva; prisl.: žareče pogledati koga
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.