a vez., knjiž. - 1. v protivnem priredju za izražanje
- a) nasprotja s prej povedanim; pa, toda, vendar: prej so ga radi imeli, a zdaj zabavljajo čezenj; to so besede, a ne dejanja; drugod umetnike slavijo. A pri nas? sicer je miren, a kadar se napije, zdivja / včasih okrepljen bilo ji je malo nerodno, a vendar tako lepo pri srcu
- b) nepričakovane posledice: tipal je po temni veži, a vrat ni našel; postarala se je, a ni ovenela
// za omejevanje: to more ugotoviti samo zdravnik, a še ta težko; bral je, a samo kriminalke
// na začetku novega (od)stavka za opozoritev na prehod k drugi misli: A vrnimo se k stvari! A dopustimo možnost, da se motimo
- 2. redko, v vezalnem priredju za navezovanje na prej povedano; in, pa: sin je šel z doma, a hči se je omožila v sosednjo vas / nevesta se sramežljivo smehlja, a rdečica ji zaliva lice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
á m neskl., tudi sklonljivo, zlasti v izgovoru, á ája (ā) prva črka slovenske abecede: beseda se konča na a;
mali a;
veliki A;
nečitljivi aji / kot nadomestilo za ime osebe A je dal B polovico zneska / A bomba atomska bomba // samoglasnik, ki ga ta črka zaznamuje: dolgi a
● če si rekel a, reci tudi b nadaljuj; povej vse; od a do ž od začetka do konca, vse
♦ lit. rima aabb zaporedna rima; mat. 2a + 3bá neskl. pril. prvi po vrsti: odstavek A; razdalja od točke A do B; v prvem členu pod točko a / 1. a razred / hotel A kategorije
♦ lingv. a-osnova ajevska osnova; med. krvna skupina A; vitamin A in A vitamin; muz. ton a ton na šesti stopnji C-durove lestvice; A-dur durov tonovski način s tremi višaji; a-mol izhodiščni molov tonovski način; šah. polje a 1 prvo polje v prvi navpični vrsti z leve strani
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
abecedírati -am nedov. in dov. (ȋ) urejati po abecedi; alfabetiratiSSKJ: Kandidati za opravljanje strokovnega izpita lahko urejajo in abecedirajo knjižnično gradivo E (↑)abecéda
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
àbiótski -a -o [abijotski] prid. (ȁ-ọ̑) biol. ki se nanaša na neživo naravo: abiotski dejavniki okolja; abiotski in biotski povzročitelji; Gensko spremenjene rastline so bolj odporne na biotski in abiotski stres E ← agl. abiotic iz (↑)a... + ↑biótski
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
ad óculos [-ok-] prisl. (ọ̑) knjiž. nazorno, otipljivo jasno: ad oculos demonstrirati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
aficírati -am dov. in nedov. (ȋ) knjiž. škodljivo vplivati na kaj, prizadeti: njihovo kulturo so aficirali tuji vpliviaficíran -a -o: aficirano področje
♦ med. aficiran organ
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
aktíva -e ž (ȋ) - 1. ekon. premoženjske sestavine, ki jih kdo ima: povečati aktivo
- 2. voj. službujoča vojska
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
aloe vera -- -e cit. [alóje vêra] ž (ọ̑, ȇ) aloja, ki vsebuje zdravilne snovi: Priporočljivo je, da na opeklino nanesemo gel aloe vere, saj pospešuje celjenje E ← nlat. aloe vera iz (↑)alója + vera 'prava'
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
álter -- prid. (ȃ) pog. ki je, obstaja kot druga možnost, izbira poleg česa, kar je splošno priznano, običajno, uradno; alternativni: alter glasba; alter kultura; Metelkova je slovensko središče alter kulture
// ki zagovarja drugačna, nasprotna načela, stališča od ustaljenih, običajnih, uradnih: Režiser filma je alter, toda obenem je po svojem karakterju ravno dovolj mainstream, da si ne upa v čisti eksperiment in popolno, nepredvidljivo improvizacijo – glej tudi álter... E ↑alter(natívni)álter scéna -- -e in álterscéna -e ž (ȃ, ẹ̑)
1. področje udejstvovanja in uveljavljanja drugačnega, nasprotnega od ustaljenega, običajnega, uradnega; alternativna scena (1): Meni, da se je punk pojavil kot začetek alter scene
2. skupina ljudi, ki zagovarja drugačna, nasprotna načela, stališča od ustaljenih, običajnih, uradnih; alternativa (1), alternativna scena (2): Stavbo je zasedla ljubljanska alter scena
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
alterírati -am dov. in nedov. (ȋ) knjiž. spremeniti, menjati: alterirati glas, sodbo
♦ med. tkivo alterira se spremenialteríran -a -o: duševno alteriran človek
♦ muz. alteriran ton kromatično zvišan ali znižan ton
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
alternatíva -e ž (ȋ) položaj, ko se je treba odločiti med dvema možnostma, od katerih ena izključuje drugo: biti, stati pred alternativo;
znajti se pred alternativo;
gospodarska alternativa // ena od dveh izključujočih se možnosti: miroljubno mednarodno sodelovanje je alternativa vojni
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
alternatívaSSKJ -e ž (ȋ) 1. skupina ljudi, ki zagovarja drugačna, nasprotna načela, stališča od ustaljenih, običajnih, uradnih; alter scena (2), alternativna scena: Razstava se osredotoča predvsem na likovne manifestacije celjske alternative, ki se je rojevala v duhu rock glasbe tistega časa 2. dejavnost take skupine, navadno kulturna: festival alternative; denar za alternativo; Mesto in država sta alternativo voljna priznati za kulturo, nista pa ji pripravljena zagotoviti pogojev za nemoteno prakticiranje E ← nem. Alternative ← frc. alternative iz ↑alternatívni
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
alternatíven -vna -o prid. (ȋ) - 1. nanašajoč se na alternativo: alternativni predlog; alternativno vprašanje; mnenja so precej alternativna / alternativna možnost; sprejeti alternativno rešitev
♦ ekon. alternativna uporaba sredstev uporaba za različne namene - 2. nanašajoč se na alternacijo: predlagali so alternativne guvernerje; alternativno petje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
amonál -a m (ȃ) kem. varnostno razstrelivo, zlasti za rudnike in kamnolome: amonal v prahu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
amplitúda -e ž (ȗ) - 1. fiz. največja vrednost nihajoče fizikalne količine: amplituda električne napetosti; amplituda nihanja; amplituda odmika nihala
- 2. razpon, razlika med najvišjo in najnižjo vrednostjo, mero česa: temperaturna amplituda; amplituda bibavice; pren. čustvena amplituda; široka amplituda umetnikovih interesov
♦ biol. ekološka amplituda obseg, v katerem se živo bitje zmore prilagajati različnemu okolju
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
ántihistamínski -a -o prid. (ȃ-ȋ) farm. ki zavira delovanje histamina: antihistaminska krema; Za osebe, ki so alergične na pike, je priporočljivo, da imajo vedno s seboj antihistaminske tablete ali injekcije z adrenalinom E po zgledu nlat. antihistaminicus iz (↑)anti... + tvor. od (↑)histamín
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
antirábičen -čna -o prid. (á) med. ki deluje proti steklini: antirabično cepivo / antirabična postaja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
ápno -a s (á) bela snov, ki nastane iz apnenca, če se ta žge: prodajati apno;
gnojiti z apnom / gasiti apno živo apno polivati z vodo; kuhati, žgati apno pridobivati apno z žganjem apnenca; gašeno apno spojina žganega apna z vodo; klorovo apno spojina klora z gašenim apnom za beljenje tkanin ali razkuževanje; žgano, živo apno negašeno
♦ agr. klajno apno dodatek k živinski krmi, vsebujoč zlasti kalcij in fosfor; grad. hidrirano apno apno, ki je industrijsko gašeno z malo vode, da ostane suho // pog. z vodo mešano gašeno apno; belež: beliti z apnom / vložiti jajca v apno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
apokalípsa -e ž (ȋ) rel. grozljivo veličastni opisi konca sveta: temne vizije apokalipse / Apokalipsa zadnja svetopisemska knjiga z videnji apostola Janeza o koncu sveta; pren. atomska apokalipsa
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
apokalíptičen -čna -o prid. (í) nanašajoč se na apokalipso: apokaliptična prerokovanja, videnja / apokaliptični jezdeci jezdeci, ki naznanjajo velike nesreče // knjiž. strahoten, grozoten, grozljivo veličasten: apokaliptična groza; apokaliptična znamenja uničenja / apokaliptični slog pesnitve
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
aporíja -e ž (ȋ) filoz., po eleatski filozofski šoli nerešljivo nasprotje pri logični sodbi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
aprílski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na april: aprilski zagrebški velesejem / aprilsko sonce / aprilska šala za prvi april // imamo aprilsko vreme spremenljivo, nestalno vreme; ti si taka kakor aprilsko vreme
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
ára -e ž (á) znesek, ki se plača naprej kot dokaz, da je pogodba sklenjena: dati, plačati, vzeti aro;
vrniti dvojno aro;
ara za njivo;
pet tisoč dinarjev are
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
argumentácija -e ž (á) utemeljevanje, dokazovanje kake trditve: njegovi argumentaciji ni mogoče slediti;
prepričljiva, protislovna argumentacija;
argumentacija predloga // dokazno gradivo: predložiti izčrpno argumentacijo; trditev je brez argumentacije; znanstvena argumentacija
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
arhív -a m (ȋ) zbirka listin in dokumentov, ki imajo vrednost kot zgodovinsko gradivo: ob bombardiranju je bil ves arhiv uničen;
pregledati in urediti arhiv;
državni, šolski, zasebni arhiv / filmski arhiv zvitki filmskih trakov // prostor ali stavba, kjer so shranjene te listine in dokumenti: odpraviti se v arhiv / Mestni arhiv
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
arhiválen -lna -o prid. (ȃ) arhivski: uporabljati arhivalne vire;
razstavljati arhivalno in stvarno gradivo o razvoju in delu šol
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
arhivírati -am dov. in nedov. (ȋ) dati, prenesti v arhiv: arhivirati dokumentacijsko gradivo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
arhívski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na arhiv: arhivske omare / dokazati trditev z arhivskimi viri; arhivsko gradivo; arhivska kopija filma najboljša kopija posameznega filma, stalno shranjena v arhivu // arhivski strokovnjak, uslužbenec / osnutek arhivskega zakona
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
ástromedicína -e ž (ȃ-ȋ) alternativna medicina, ki temelji na spoznanjih astrologije: Astromedicina je usmerjena v preventivo in lahko predstavlja dopolnilo pri zdravljenju E ← agl. astromedicine, nem. Astromedizin iz (↑)astro... + (↑)medicína
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
atomizátor -ja m (ȃ) agr. priprava, ki razprši škropivo na zelo drobne kapljice, meglilnik: škropiti sadno drevje z atomizatorjem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
atomizírati -am nedov. in dov. (ȋ) teh. razprševati na najmanjše dele: atomizirati tekoče gorivo;
pren. pisatelj pravzaprav atomizira snov romana;
družba se je vedno bolj atomiziralaatomizíran -a -o: buržoazija je izkoriščala atomizirano delavstvo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
ávtorstvo -a s (ā) dejstvo, resnica, da je kdo avtor česa: težko bo dokazal svoje avtorstvo;
dvomljivo avtorstvo / svoje avtorstvo je skrival s psevdonimom / založba si je lastila avtorstvo avtorske pravice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
ávtovakcína -e ž (ȃ-ȋ) med. cepivo iz bakterij bolnika samega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
azbestóza -e ž (ọ̑) med. bolezen zaradi nabiranja azbestnih vlaken v pljučih: oboleti za azbestozo; Z neozdravljivo azbestozo že od julija čaka na odgovor uradnikov z ministrstva za delo, da bi se smel predčasno upokojiti E ← nlat. asbestosis iz (↑)azbést
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
azílni -a -o prid. (ȋ) ki je v zvezi z azilanti ali azilom: azilni dom; azilni postopek; EU se azilne politike loteva na podlagi temeljnega vodila: vzpostavitev podobnih azilnih sistemov primerljivo visoke kvalitete v vseh državah članicah E (↑)azíl
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
b [bé in bə̀] m neskl., tudi sklonljivo, zlasti v izgovoru, b béja tudi b-ja (ẹ̄; ə̏) druga črka slovenske abecede: napiši b;
mali b / kot nadomestilo za ime osebe A je dal B polovico zneska // soglasnik, ki ga ta črka zaznamuje: zveneči b
● če si rekel a, reci tudi b nadaljuj; povej vse
♦ lit. rima aabb zaporedna rima; mat. 2a + 3bb neskl. pril. drugi po vrsti: točka b potrebuje razlage / 1. b razred / hotel B kategorije
♦ gled. abonma reda B; med. vitamin B in B vitamin; muz. ton b za polton znižani ton h; B-dur durov tonovski način z dvema nižajema; b-mol molov tonovski način s petimi nižaji; šah. kmet na b-liniji v drugi navpični vrsti z leve strani
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
bába -e ž (á) - 1. slabš. ženska, navadno starejša: grda, stara baba; ekspr. prekleta baba nora
● šalj. babe se zbirajo, dež bo; preg. kamor si hudič sam ne upa, pošlje babo ženski se posreči izpeljati tudi navidez nerešljivo zadevo
// nizko (zakonska) žena: nikamor ne gre brez svoje babe - 2. ekspr. lepa, postavna ali sposobna ženska: baba pa je, baba
- 3. ekspr. strahopeten ali klepetav moški: kaj se bojiš, baba! lahko mi poveš, saj nisem baba
- 4. kar se rabi kot podstava, opora, podlaga: steber kozolca so postavili na betonsko babo; baba (pri klepalniku) babica
♦ etn. baba zadnje snopje pri metju ali mlačvi; babo žagati šega ob koncu zimske dobe, da se prežaga lutka iz slame in cunj; pehtra baba po ljudskem verovanju bajeslovno bitje, ki nastopa v podobi hudobne ali prijazne starke
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
bakláva -e ž (ȃ) orientalsko orehovo pecivo, polito z medom ali s sladkorjem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
bánčnica -e ž, člov. (ȃ) 1. vodilna bančna uslužbenka: Finančne posle in izpraznjeno mesto v upravi je prevzela izkušena bančnica 2. ženska, ki dela na banki: Goljufivo bančnico so razkrinkali z notranjim sistemom revizije, ki so ga nekoliko spremenili, zato se je uslužbenka tudi ujela v zanko E (↑)bánčnik
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
barantíja -e ž (ȋ) raba peša - 1. kupčija, (pre)kupčevanje: napravil je dobro barantijo; barantija s konji; pren., slabš. razkrinkati politične barantije
- 2. barantanje: barantija za njivo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
bárokómora -e ž (ȃ-ọ̑) nepredušno zaprt prostor, v katerem se zračni tlak lahko poljubno spreminja in ki se uporablja zlasti v medicini: Nova, velika, približno 10-tonska barokomora naj bi bila hitro in zanesljivo dosegljiva tudi iz Kliničnega centra E (↑)bár2 + (↑)kómora
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
barométer -tra m (ẹ̄) priprava za merjenje zračnega pritiska: barometer kaže (na) spremenljivo;
barometer pada;
živosrebrni barometer;
pren. kako kaže politični barometer? ta ustanova je bila barometer slovenske kulture
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
bátjuška -e m (ȃ) spoštljivo, v ruskem okolju oče, očka: batjuška car;
pren., ljubk. O batjuška [Murn], zakaj si šel od nas? (O. Župančič)
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
bavárski -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na Bavarce ali Bavarsko: bavarski knez;
bavarsko pivo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
báza1 -e ž (ā) - 1. osnova, podlaga: krepitev družbenoekonomske baze; materialna baza družbe / izkoristiti domačo surovinsko bazo; energetska baza težke industrije; publ.: postaviti organizacijo na množično bazo; socialistična akumulacija je možna samo na bazi delovne storilnosti
// bistvena sestavina: lak na acetonski bazi - 2. kraj, kjer se zbirajo in oskrbujejo vojaške sile za operacije, oporišče: čete se vračajo v svoje baze; letalska, pomorska, vojaška baza / partizanska baza; baza 20 med narodnoosvobodilnim bojem sedež centralnega komiteja Komunistične partije Slovenije in izvršnega odbora Osvobodilne fronte v Kočevskem Rogu
// alpinistična odprava si je uredila bazo; baza za raketne izstrelke
♦ agr. krmna baza vsa razpoložljiva krma; anat. baza spodnji, širši del kakega organa; geogr. erozijska baza nivo, do katerega more reka poglabljati strugo; grad. asfaltna baza; lingv. artikulacijska baza od ustroja govorilnih organov, dihalne tehnike in tempa govora odvisne osnovne značilnosti v izgovoru glasov; um. baza stebra podstavek, podnožje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
beatles in beatle -a [bítls; bítl] m (ȋ; ī) nav. slabš. mlad fant z dolgimi lasmi, ki se vpadljivo oblači in vede: v orkestru so sami beatlesi;
zakaj si tak beatles? neskl. pril.: ima beatles frizuro
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
bedljív -a -o [bəd] prid. (ī í) redko ki ima rahlo spanje: bedljiv bolnik / bedljivo spanje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
belín -a m (ȋ) - 1. dnevni metulj z belimi krili: nad njivo leti belin
♦ zool. glogov, kapusov belin - 2. redko albin
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
belobrád in belobràd -áda -o prid. (ȃ; ȁ á) ki ima belo, sivo brado: star belobrad možakar
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
belogrív -a -o prid. (ȋ ī) ki ima belo grivo: belogriv konj;
pren. belogrivi morski valovi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
berílo -a s (í) - 1. učbenik s krajšimi sestavki za jezikovni pouk: izdati berila za osnovno šolo; slovensko berilo za šesti razred / prvo berilo za začetni pouk branja in pisanja
// sestavek iz tega učbenika: za domačo nalogo napišite obnovo berila - 2. raba peša kar je namenjeno za branje; čtivo: detektivke so zabavno berilo; mladinsko berilo
- 3. zastar. branje: prenehala je z berilom
♦ rel. berilo odlomek iz svetega pisma, navadno iz pisem apostolov, ki se bere pri maši; šol. domače ali obvezno berilo literarna dela, ki jih morajo učenci prebrati doma
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
berívo -a s (í) kar je namenjeno za branje; čtivo: zabavno berivo;
berivo za otroke
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
berljív -a -o prid. (ī í) ki se da brati: berljiva pisava / poezija je berljiva na različne načine / berljiva knjiga ki se prijetno bereberljívo prisl.: berljivo napisan roman
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
besedílo -a s (í) - 1. z določenimi besedami izražene misli: popravljati, spreminjati besedilo; sestaviti dokončno besedilo predloga; napačno razlagati zakonsko besedilo / vezno besedilo pri recitacijskem večeru
// napisano delo: komentirati, študirati stara besedila; dramsko besedilo - 2. iz besed sestoječi del v knjigi, publikaciji: v knjigi je več slik kot besedila; nečitljivo besedilo; delo obsega čez šeststo strani besedila
// besedni del v glasbenem delu: melodijo si je zapomnil, besedilo pa je pozabil / pesem je uglasbil na besedilo Simona Gregorčiča
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
besežé -ja m (ẹ̑) med. cepivo proti jetiki: cepljenje z besežejem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
bévsniti -em tudi bêvsniti -em dov. (ẹ́ ẹ̑; é ȇ) bevskniti: lisica bevsne / zaničljivo bevsniti / bevsnil je vanj nekaj besed
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
bíblioterapíja -e [biblijoterapija] ž (ȋ-ȋ) med. zdravljenje, zlasti čustvenih težav, z branjem ustreznih knjig: Razvojna interaktivna biblioterapija pomeni uporabo literature, pogovor o njej in kreativno pisanje kot pomoč pri rasti in razvoju pa tudi kot preventivo za mentalno zdravje E ← agl. bibliotherapy iz gr. biblíon 'knjiga' + (↑)terapíja
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
bibliotéški -a -o prid. (ẹ̑) bibliotečen, knjižničen: biblioteško gradivo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
bíga -e ž (í) pecivo iz bele moke, sestavljeno iz manjših, med seboj sprijetih kosov: peči bige / tržaške bige
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
bíl -à -ó in -ò opisni deležnik od biti sem (ȋ ȁ ọ̄) v zvezi sem bil itd. in opisnim deležnikom - 1. od dovršnih, redko nedovršnih glagolov; raba peša, razen kadar je preddobnost poudarjena izraža dejanje, ki je bilo že končano, ko je nastopilo drugo: popolnoma se je bilo zmračilo, že so gorele cestne svetilke; postaral se je bil od sile, brado je imel že čisto sivo; v skupščini je branil stališče, ki ga je bil že prej obrazložil / deževalo je bilo, pa mu je spodrsnilo; pisal nam je bil, potlej je pa še brzojavil
- 2. od nedovršnih glagolov, redko izraža dejanje, odmaknjeno v daljno preteklost: srečala je žensko, s katero je bila prejšnje čase dosti govorila
- 3. nar. zahodno izraža preteklo dejanje sploh: ljudje so bili že pozabili, da sta se nekoč sprla; prim. biti sem, bi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
bíntje -a s (ī) agr. boljši krompir holandske sorte s svetlo rumenim mesom: njivo so posadili z bintjem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
bio... ali bío... prvi del zloženk (ȋ) nanašajoč se na življenje, živo bitje, živo sploh: biograf, biološki;
biogen, biofizika, biokemik / mikrobiologija
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
bíodízel -zla [bijodizəl] m (ȋ-ī) ekološko pogonsko gorivo iz rastlinskih olj ali živalskih maščob: proizvodnja biodizla; Biodizel lahko izdelujejo tudi iz živalskih maščob, teh v Sloveniji na leto pridelajo približno 5000 ton, in iz odpadnih jedilnih olj E ← nem. Biodiesel, agl. biodiesel iz ↑bío… + (↑)dizel
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
bíodízelski -a -o [bijodizəlski] prid. (ȋ-ī) ki se nanaša na biodizel: biodizelsko gorivo; Po podatkih združenja je Evropa biodizelska velesila, ki letno proizvede dva milijona ton goriva iz rastlinskih olj E ↑bíodízel
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
bíoetanól -a [bijoetanol] m (ȋ-ọ̑) biokem. etanol, pridobljen iz rastlin, ki vsebujejo veliko škroba ali sladkorja, namenjen zlasti za pogonsko gorivo: proizvodnja bioetanola; tovarna bioetanola; Lahko se zgodi, da bodo v edini slovenski tovarni sladkorja po novem pridobivali bioetanol E ← agl. bioethanol, nem. Bioethanol iz ↑bío… + (↑)etanól
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
bíogorívo -a in bío gorívo -- -a [bijogorivo] s (ȋ-í) pogonsko gorivo, pridobljeno iz naravnih odpadkov ali namensko za to gojenih rastlin: pridelava biogoriv; proizvodnja biogoriv; V pripravi je poročilo o porabi biogoriv v Sloveniji, s katerim bo znano, koliko in katera biogoriva bomo prihodnje leto točili v rezervoarje avtomobilov E ↑bío… + (↑)gorívo
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
bíokibernétika -e [bijokibernetika] ž (ȋ-ẹ́) veda, ki raziskuje podobnost med delovanjem strojev in živo naravo z inženirsko-tehnološkimi postopki: Kot biolog je diplomo delal na ljubljanski fakulteti za elektrotehniko in računalništvo – zanimala ga je povezava biologije in biokibernetike E ← agl. biocybernetics iz ↑bío… + (↑)kibernétika
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
bíoluminiscénca tudi bíoluminescénca -e ž (ȋ-ẹ̑) biol. sevanje za živali in rastline značilne svetlobe zaradi življenjskih pojavov v organizmu, živo svetlikanje: največ bioluminiscence opazimo v morju pri ribah
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
bíoresonánca -e [bijoresonanca] ž (ȋ-ȃ) metoda naravnega zdravljenja, ki zdravi z napravo za merjenje elektromagnetnega valovanja: Teorija, ki stoji za bioresonanco, pravi, da vsaka snov, vsaka celica v telesu, virusi, bakterije, pelod, torej vse okrog nas, seva energijo, ki ima natančno izmerljivo specifično valovno dolžino E ← agl. bioresonance, nem. Bioresonanz iz ↑bío… + (↑)resonánca
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
bíoteroríst -a [bijoterorist] m, člov. (ȋ-ȋ) terorist, ki uporablja biološko orožje: Bioterorist z univerzitetno izobrazbo, denarjem in dobrim laboratorijem bi utegnil izkoristiti podatke, ki so na voljo, prenesti gene v bakterije in viruse in ustvariti nove, grozljivo nevarne agense E ← agl. bioterrorist iz ↑bío… + (↑)teroríst
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
bío…SSKJ [bijo] prvi del zloženk (ȋ) 1. ki se pri pridelavi hrane nanaša na uporabo samo naravnih, organskih snovi: biokmet; biosod; biovrt 2. ki izraža, da je kdo ali kaj v kakršnem koli odnosu z živo naravo: bioklimatski; biomehanika; biotehnologija – glej tudi bío E ↑bío
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
biskvít -a m (ȋ) luknjičavo, rahlo pecivo iz jajc, moke in sladkorja: na mizi je bilo še nekaj biskvita in sadja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
bíti bíjem nedov., 3. mn. stil. bijó; bìl (í ȋ) - 1. močno, ostro zadevati se ob kaj: dež bije ob okna; plešoče noge bijejo ob tla; debele kaplje so mu bile v lice; veter jim bije v obraz; toča bije po strehi / preh., pesn. kolesa bijejo enakomerno pesem; pren. luč bije v oči; trušč nam bije v ušesa
// udarjati z nogo, z roko ob kaj: biti s pestjo po mizi; konji bijejo s kopiti ob tla / konj bije in grize brca; togotno biti okoli sebe - 2. dajati komu udarce: bije in udriha; biti do krvi; biti po glavi; bije ga kot živino; biti se po čelu
// knjiž., z notranjim predmetom udeleževati se oboroženega boja: biti odločilno bitko; biti boj s sovražnikom; bitke se bijejo; pren. biti hude duševne boje - 3. navadno v zvezi z ura z zvočnim znakom naznanjati čas: ima stensko uro, ki bije; preh. njihova ura bije tudi četrti; ura kaže tri in bije dve; pol bije; nar. ura je bila osmo osem; brezoseb. deset je bilo; pravkar bije pet
- 4. navadno v zvezi s srce s širjenjem in krčenjem ritmično poganjati kri po žilah: srce mu še bije; srce bije divje, hitro; srce bije kot kladivo / žila komaj še bije / knjiž. kri živahno bije po žilah
- 5. v zvezi biti plat zvona z udarjanjem na zvon naznanjati nevarnost, nesrečo: ko je videl, da gori, je stekel v zvonik in začel biti plat zvona; brezoseb. plat zvona je bilo; pren. problem ni tako hud, da bi bilo treba biti plat zvona
// star. z udarjanjem povzročati, da glasbilo oddaja glasove; igrati, tolči: biti na cimbale; biti v boben - 6. knjiž., redko širiti se, prihajati od kod: iz zidu bije hlad; pren. iz njegovih besed bije sovraštvo
● kap bije na prag od konca strehe padajo kaplje na prag; knjiž. na koga bije sum kdo je osumljen; vznes. zdaj bije naša ura zdaj je nastopil ugoden čas za nas, za naše delo; zdaj smo mi na vrsti, da kaj storimo; ekspr. zadnja ura mu bije umira; skrajni čas je, da to stori; ekspr. njegovemu tiranstvu bije zadnja ura bliža se konec njegovega tiranstva; vznes. zdaj bije ura ločitve zdaj se moramo ločiti; iron. saj vemo, koliko je ura bila kakšen je položaj; star. tuja vrata ga bodo bila po petah ne bo imel svojega doma; ekspr. kaj ga pa biješ kaj počenjaš neumnosti; biti (si) takt s palico dajati (si) takt; raba peša otroci bijejo žogo igrajo nogomet; rumena barva hiše bije v oči neprijetno učinkuje; njegovo vedenje bije v oči je zelo opazno; star. srce mu za drugo bije ljubi drugo
♦ etn. kozo biti otroška igra, pri kateri igralci mečejo v stoječ predmet kamne, da bi ga prevrnili; rihtarja biti družabna igra, pri kateri eden od igralcev ugiba, kdo ga je udaril po zadnjici
bíti se - 1. udeleževati se oboroženega spopada, boja: biti se za svobodo; biti se do zadnje kaplje krvi, do zadnjega; biti se na življenje in smrt; pren. novo se bije s starim
// knjiž. dvobojevati se: zaradi žalitve se je bil z njim; star. biti se na sablje - 2. zelo si prizadevati za kaj: bili so se za delavske pravice
- 3. biti v nasprotju s čim: tako ravnanje bi se bilo z njegovimi nazori / barve se bijejo med seboj
bijóč -a -e: stopala je, bijoč s palico ob tla; bijoča ura; burno bijoče srce; v oči bijoča neumnost
bít -a -o nar.: hiša iz bite ilovice zbite, steptane; deca je večkrat »bita ko sita« (I. Potrč) tepena
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
bítje2 -a s (ī) - 1. kar živi ali je vsaj mišljeno kot živo: bitja in predmeti; človeško bitje; človek je razumno bitje / vpliv podnebja na živa bitja / bajeslovno, božansko, breztelesno bitje / mikroskopsko majhno bitje organizem
// družbeno, socialno bitje človek - 2. ekspr., s prilastkom oseba, zlasti kot nosilec kake lastnosti: končno se je našlo dobro bitje, ki mu je pomagalo; bila je družabno, veselo bitje / prehitelo me je motorizirano bitje v čeladi / všeč mu je, če mu streže nežno bitje ženska
- 3. knjiž. eksistenca, bivanje, življenje: mlad človek se veseli svojega bitja; gre za bitje ali nebitje človeka / žitje in bitje naroda
- 4. knjiž. vse značilne fizične in duhovne sestavine človeka: z vsem svojim bitjem je hrepenel po domu
♦ biol. enocelično bitje; rel. najvišje bitje Bog
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
bítjece in bítijce -a [jəc] s (ī) manjšalnica od bitje2: majhno živo bitjece / ekspr. bila je res mično bitjece
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
bívol -a m (ȋ) divje ali udomačeno govedo z velikimi rogovi: v voz vprežena bivola;
čreda bivolov;
močen je ko bivol
♦ zool. indijski bivol veliko pepelnato sivo govedo, ki živi v močvirnatih predelih, Bubalus bubalus
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
blagopokójen -jna -o prid. (ọ̄) spoštljivo pokojni: naš blagopokojni ded
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
blagovóliti -im in blagovolíti -vólim dov. in nedov. (ọ́ ọ̑; ī ọ́) star., z nedoločnikom, spoštljivo milostno, dobrohotno kaj storiti: cesar je blagovolil potrditi mestne pravice / iron. nisem »plagiator«, kakor se je blagovolil izraziti moj kritik
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
bláten -tna -o prid. (ā ȃ) pokrit z blatom: blatna cesta;
ležali so na blatnih tleh / blatne ravninske vasi
♦ med. blatna kopel kopel iz (zdravilnega) blata // umazan od blata: obut je bil v blatne čevlje; do gležnjev blatne noge; ekspr. ves sem blaten / blatna reka kalna, motnablátno prisl.: blatno sivo nebo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
blazína -e ž (í) - 1. s perjem, žimo, volno napolnjena podloga za ležanje ali sedenje: pretresti, prezračiti blazine; posedati po blazinah; mehka blazina; gumijasta, pernata blazina; prevleke za blazine; kavč z zložljivo blazino / grelna blazina z električnim gretjem; napihniti ležalno blazino; vzglavna blazina za pod glavo; ležati na zračni blazini napolnjeni z zrakom
● mn., star. spati na mehkih blazinah na postelji, udobno - 2. kar je podobno blazini: podkožna blazina maščobe; cele blazine vresja
♦ grad. fundamentna blazina širok temelj pri neenakomerno nosilnih tleh; šport. telovadna blazina; teh. vozilo drsi na zračni blazini po zraku, ki ga vozilo z veliko silo potiska podse
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
blêsti blêdem nedov., blêdel in blédel blêdla, stil. blèl blêla (é) v vročici zmedeno govoriti: bolnik blede;
vso noč je bledel o bojih;
nerazumljivo, zmedeno blesti;
s smiselnim osebkom v dajalniku: vročino ima in blede se ji;
star. blede se mu v glavi / bledlo se ji je, da pada v brezno // slabš. govoriti, pripovedovati: vse je laž, kar ljudje bledejo o meni
● ekspr. zaboga, ali se ti blede zakaj govoriš, ravnaš tako neumno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
blín -a m (ȋ) nav. mn., v ruskem okolju pecivo iz tanko razvaljanega, navadno nevzhajanega testa
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
blínec -nca m (ī) nav. mn. pecivo iz tanko razvaljanega, navadno nevzhajanega testa: peči blince;
jesti poparjene blince
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
blísniti -em dov. (í ȋ) - 1. na hitro močno zasvetiti se: luč blisne v sobi; brezoseb. v temi je blisnilo, napadalec je ustrelil
- 2. ekspr. odbiti iskrečo se svetlobo: okno je blisnilo; oči so mu blisnile / v roki mu je blisnil nož / svetlo blisniti z očmi / nagajivo je blisnila po njem
- 3. ekspr. švigniti, šiniti: puščica blisne v zrak; pren. smehljaj ji je blisnil preko lica; blisnilo mu je skozi možgane
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
bòb bôba m (ȍ ó) - 1. kulturna rastlina s sadovi v debelih strokih: saditi bob; kakor bob debele solze / pleti korenje v bobu
● ekspr. vse je bob ob steno, v steno vse je zaman; ko da bi metal bob ob steno vse je zaman; ekspr. reci bobu bob in popu pop opiši stvari, dejstva taka, kot so v resnici, brez olepšavanja; ekspr. zdaj sem se iz boba izdrl zdaj se šele spoznam; dolgo sem premišljal, zdaj sem se šele spomnil; v pravljicah to je bilo takrat, ko je bil še bob v klasju in pšenica v stročju nikoli - 2. nar. gorenjsko ocvrto pecivo okrogle oblike z marmeladnim nadevom; krof: nacvreti bobov, boba / pojdimo po bob na obisk na dan proščenja, ko se obdaruje s pecivom
- 3. nav. mn., redko okrogel, trd iztrebek: kozji bobi
♦ vrtn. volčji bob okrasna rastlina z dlanasto razrezanimi listi in raznobarvnimi cveti v socvetjih, Lupinus
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
bòj bôja m (ȍ ó) - 1. oborožen spopad: boj se začne, se vname; napovedati, sprejeti boj; iti v boj; padel je v boju za svobodo; oborožen boj; ekspr. krvav boj; ruski revolucionarni boj; boj proti okupatorju; boj med napadalci in našimi se je močno razvnel; spustiti se v boj s sovražnikom; boj na kopnem, na morju; boj na nož, na življenje in smrt; stopiti na čelo boja / narodnoosvobodilni boj / kot poziv na boj! pren. duševni, notranji boj; besedni boj
● smrtni boj umiranje, agonija - 2. navadno s prilastkom idejno nasprotovanje, spopadanje zaradi različnih naziranj: razvname se srdit kulturni boj; zaplesti se v politične boje; idejni boj; reformacijski verski boji; boj med mnenji; boj po časopisju / razredni boj med družbenimi razredi
- 3. navadno s prilastkom prizadevanje za dosego določenega namena: vabijo ga na volilni boj; boj za vsakdanji kruh; boj za pravice delovnih ljudi; družbene spremembe so nastale kot rezultat boja delovnih množic / konkurenčni boj na mednarodnih tržiščih / boj proti rasni diskriminaciji, proti tuberkulozi
♦ biol. boj za obstanek tekmovanje in spopadanje organizmov z živo in neživo naravo; etn. petelinji boj igra, pri kateri skušata igralca, ki sedita na soigralcih, drug drugega vreči na tla; šport. boj tekmovanje v različnih športnih panogah; zgod. investiturni boj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
bojazljív -a -o prid. (ī í) ki mu manjka poguma: bojazljivi čuvaj se ni znašel;
biti bojazljiv;
bojazljiva žival // ki izraža plahost, neodločnost; boječ: ima bojazljiv korak, pogledbojazljívo prisl.: bojazljivo se je stisnil k očetu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
bolán bólna -o tudi -ó [u̯n] prid. (ȃ ọ́) - 1. ki ima bolezen, ant. zdrav: bolan otrok; njegov oče je že dolgo bolan; že celo zimo leži bolan; videti je bolan; naredil se je bolnega; doma ima bolno mater; bolan na pljučih, na srcu; bolan na smrt, za smrt; bolan za jetiko, za rakom; hudo, neozdravljivo, nevarno, težko bolan; duševno, spolno, živčno bolan; revež je ves bolan
// ki izraža, kaže bolezen: govori s tresočim se, bolnim glasom; bled, bolan obraz; bolno dihanje; pren. bolne ambicije, sanje; obhajajo ga bolne misli; bolna občutljivost, razdraženost; pesn.: bolna duša; bolno srce - 2. ekspr., navadno v povedni rabi zaradi močnega čustva prizadet, vznemirjen: kar bolan je od sreče; bolan od bridkosti, ljubosumnosti, domotožja
bólno prisl.: bolno nasmehniti se, vzdihniti; bolno zakašljati; bolno bled v obraz / knjiž. vest o smrti je bolno odjeknila v vseh nas boleče
bólni -a -o sam.: zdravi ne razume bolnega; dieta za žolčno bolne
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
bolézenSSKJ -zni ž (ẹ̑) bolézen nôrih kráv -zni -- -- ž (ẹ̑, ó, ȃ)
nevarna bolezen zlasti goveda, ki prizadene možgane in se prenaša tudi na človeka; bovina spongiformna encefalopatija, BSE, goveja spongiformna encefalopatija, nore krave: Nepravilno pitanje goveje živine ni krivo le za bolezen norih krav, ampak tudi za druge okužbe
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
bómba -e ž (ọ̑) - 1. z razstrelivom napolnjeno kovinsko telo: metati bombe; letala bombardirajo mesto z zažigalnimi bombami; atomska bomba; plinska polnjena s strupenim plinom, rušilna bomba; slepa bomba ki ne eksplodira; eksplozija bombe / odviti, vreči ročno bombo; nastaviti tempirano bombo; to je učinkovalo kot bomba to je spravilo ljudi v največje presenečenje, začudenje; pren. bombe smeha
- 2. teh. kovinska posoda za shranjevanje plinov pod visokim tlakom; jeklenka: napolniti bombe s kisikom
- 3. pog., ekspr. kar zaradi nenavadnosti, nepričakovanosti vzbudi presenečenje: nepričakovano je vrgla med zbrano družbo bombo: ušla je od doma / kot vzklik bomba!
● publ. poslati silovito bombo v gol močno, neubranljivo brcniti žogo v gol; pog. seks bomba spolno zelo privlačna ženska
♦ gastr. bomba slaščica v obliki bombe; geol. vulkanska bomba zaobljena kepa strjene lave; med. kobaltova bomba aparat za globinsko obsevanje tumorjev; voj. hidrogenska bomba polnjena z jedrskim strelivom največje sile; globinska bomba za uničevanje podmornic
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
bombáž -a m (ȃ) semenska vlakna bombaževca, ki se uporabljajo kot tekstilna surovina: predelovati bombaž;
očiščen, surov bombaž;
egiptovski bombaž;
obiranje bombaža;
izdelki iz bombaža / gojenje bombaža bombaževca // pog. tkanina iz te surovine: bombaž se rad mečka
♦ kem. strelni bombaž razstrelivo z veliko rušilno močjo; tekst. dolgovlaknati bombaž
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
bombéta -e ž (ẹ̑) krušno pecivo v obliki majhnega hlebčka; bombica: Zdravi sendviči so pripravljeni z bombetami ali žemljami iz polnozrnate moke – po možnosti s semeni – in ne iz bele pšenične moke E ← it. bombetta, prvotno 'bombica', iz (↑)bómba
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
bómbicaSSKJ -e ž (ọ̑) krušno pecivo v obliki majhnega hlebčka; bombeta: Na segreti ponvici na suho prepražimo na drobne kocke narezano polnozrnato bombico E (↑)bómba
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
boom tudi bum -a [búm] m (ȗ) publ. nagel, kratkotrajen dvig gospodarske aktivnosti: nemški gospodarski boom / investicijski boom
♦ rad. v vse smeri gibljivo stojalo, na katerem visi mikrofon
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
bòr1 bôra m (ȍ ó) iglasto drevo z dolgimi iglicami in razbrazdanim lubjem: bori šumijo / pogozdovanje krasa z borom
♦ bot. črni bor s temno sivo skorjo, Pinus nigra; pritlikavi bor grmičast bor, ki raste v višjih legah; rušje; rdeči bor z rdečkasto skorjo, Pinus silvestris
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
bordójski -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na Bordeaux: bordojsko vino
♦ agr. bordojska brozga škropivo iz modre galice in apna
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
bordóški -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na Bordeaux: bordoška vina
♦ agr. bordoška brozga škropivo iz modre galice in apna; gost. bordoška steklenica steklenica s kratkim vratom za temna in rdeča vina, 0,7 l
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
bóžati -am nedov. (ọ̑) - 1. ljubkujoče premikati roko po čem: božati otroka po laseh / starček boža toplo peč; pren. njene oči so ga božale; božati s pogledom
- 2. knjiž. povzročati prijeten, ugoden občutek: veter boža lica; žarki božajo obraz; pren. prijazne besede božajo uho; pesem jim je božala srce
● ekspr. življenje me ni božalo v življenju se mi je slabo godilo; ekspr. če ga dobim v roke, ga ne bom božal ne bom z njim prizanesljivo ravnal
božáje redko: božaje uspavati
božajóč -a -e: božajoč glas, pogled; prisl.: božajoče se je dotaknila njegove roke
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
božíčen -čna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na božič: božični dan;
božični prazniki;
božični večer večer pred božičem // delati božično drevesce
♦ vrtn. božični kaktus členkast kaktus z živo rdečimi cveti, Epiphyllum; božične jagode lončna rastlina z živo rdečimi strupenimi jagodami, Solanum capsicastrum
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
bránati -am tudi branáti -ám nedov. (ā; á ȃ) rahljati zemljo z brano: branati njivo, travnik / branati s konjem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
bránje -a s (ā) - 1. glagolnik od brati:
- a) učiti se branja in pisanja; logično branje / ocene iz branja
- b) knjiga je vredna branja; že pri prvem branju je pesem razumel
- c) branje zemljevida
- č) šel je k sosedovim v branje
- 2. raba peša kar je namenjeno za branje; čtivo: zabavno branje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
branljív -a -o prid. (ī í) ki se da braniti: postavil je strojnico nad lahko branljivo sotesko;
žarg., šport. žoga ni bila branljiva
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
bráti bêrem nedov., tudi beró; brál (á é) - 1. razpoznavati znake za glasove in jih vezati v besede: zna brati in pisati; brati glagolico; brati na glas, črkovaje, gladko; ta pisava se težko bere / ali vaša mala že bere? zna brati; slepi berejo s prsti
// dojemati vsebino besedila: brati časopis, knjigo, pesmi; brati francosko; bral sem, da je predstava uspela; bral sem o železniški nesreči; to sem bral pri Cankarju, v knjigah / brati Župančiča njegove pesmi; star. brati na bukve / berem, berem, pa ne razumem; tam je stal, kakor beremo, velik grad; knjiga se lepo bere; na prvi strani se bere / brati otrokom pravljice - 2. razumevati ustaljene, dogovorjene znake: brati note, zemljevid; brati gradbeni načrt / naučil sem se brati sledove
- 3. ugotavljati misli, čustva po zunanjih znamenjih: brati z obraza, na obrazu, v očeh / vsako željo ji bere iz oči; na nosu mu berem, da laže / brati misli; skrb se mu bere na obrazu
// ugibati, napovedovati: brati (usodo) iz kart, iz zvezd, z dlani - 4. nabirati, trgati: brati jagode; redko brati rože, smolo, suhljad; brati za svinje / čebele že berejo; čebele berejo na ajdi, ajdo / nar. vzhodno letos smo brali v lepem vremenu trgali (grozdje)
● publ. evropski (beri: zahodni) modernizem razumi; to je; brati mašo maševati; šalj. brati fantu levite, kozje molitvice oštevati ga; brati med vrsticami uganiti prikrito misel; preg. s hudičem ni dobro lešnikov brati s hudobnim človekom ni dobro imeti opravka
♦ rad. brati živo v mikrofon pri neposredni oddaji; šol. učitelj bere naprej, učenci za njim; tisk. brati korekture označevati napake, nastale pri stavljenju
beróč -a -e: čudil se je, beroč njegovo najnovejšo knjigo; beroče občinstvo
brán -a -o: Jurčič je bolj bran kot Mencinger; najbolj brana knjiga
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
brazgotínski -a -o (ȋ) pridevnik od brazgotina: brazgotinsko tkivo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
brecílo -a s (í) med. tkivo, ki nabrekne zaradi dotoka krvi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
brezpláčnik -a m (ȃ) brezplačni časopis: Povsem zadovoljivo obveščanje, ki ga zmore spodoben brezplačnik, sili izdajatelje plačljivih časopisov k mrzličnemu iskanju odgovora, za kakšno vsebino so bralci sploh še pripravljeni plačati E (↑)brezpláčen
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
brezúmje -a s (ȗ) knjiž. brezumno stanje: blaznost in brezumje / nepreračunljivo, slepo brezumje / vsa stvar je nerodno, veliko brezumje brezumno ravnanje, početje
● ekspr. sestradan, predan do brezumja popolnoma, čisto
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
bŕhek tudi brhèk bŕhka -o in -ó, stil. brhèk -hkà -ò prid., brhkéjši in bŕhkejši (ŕ ə̏ ŕ; ə̏ ȁ) raba peša lep, čeden, postaven: brhek mlad fant;
dekle je živo in brhko // zastar. hiter, uren: prijezdil je na brhkem vrancubŕhko tudi brhkó prisl.: brhko se suče po kuhinji
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
brióš -a m (ọ̑) nav. mn., gastr. pleteno pecivo iz mastnega testa: postregla je s kavo in brioši
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
brizánten -tna -o prid. (ȃ) teh., v zvezi z razstrelivo ki ima veliko rušilno moč
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
brlízgati -am nedov. (ī) predirljivo piskati ali žvižgati na prste: lokomotive, piščalke brlizgajo;
brlizgati na prste;
tanko, oglušujoče, ostro brlizgati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
brlízgniti -em dov. (í ȋ) - 1. predirljivo zapiskati ali zažvižgati na prste: stopil je na prag in brlizgnil; brezoseb. v grmu je brlizgnilo, da je šlo skozi ušesa
- 2. ekspr. v tankem, močnem curku iztisniti slino skozi zobe: brlizgniti slino skozi stisnjene zobe
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
brózga -e ž (ọ̑) - 1. vodén, shojen sneg; plundra: blato in brozga; sneg se je stajal v brozgo; umazana brozga
- 2. zmes debelozrnate snovi in tekočine: gnojnična brozga / čeber češnjeve brozge za žganje
♦ agr. bordojska brozga škropivo iz modre galice in apna - 3. ekspr. slaba pijača: piti brozgo; pren. literarna brozga
- 4. zastar. drhal, sodrga: V službo je jemal najgrje malopridneže, tatove, pijance, vlačugarje in tako brozgo (J. Trdina)
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
bŕsniti -em dov. (ŕ ȓ) s prsti sunkovito odriniti: brsniti časopis od sebe;
brsniti svinčnik z mize;
pren. brsnil mu je zbadljivo besedo pod nos
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
brúnovje -a s (ū) več brun, bruna: črvivo brunovje lesene hiše
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
búhtelj -na tudi -tlja [təl] m (ú) pecivo iz kvašenega testa z marmeladnim nadevom: speči buhteljne
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
búrek -a m (ȗ) gastr. orientalsko pecivo iz listnatega testa z nadevom: burek s sirom;
burek z mesom
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
burgúndski -a -o prid. (ȗ) nanašajoč se na Burgundijo: burgundsko vino
♦ agr. burgundska brozga škropivo iz modre galice in sode
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
búrka -e ž (ȗ) - 1. nav. mn. norčavo vedenje ali govorjenje: izmišljati si burke; predpustne, razposajene burke / pustimo burke! začnimo (govoriti, ravnati) resno; uganjati, zbijati, zganjati burke
● burke briti iz vsega, z revežem norčevati se, šaliti se - 2. lit. dramsko delo s šaljivo, včasih grobo vsebino, komiko: gledati, igrati burko; burka v enem dejanju
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
c [cé in cə̀] m neskl., tudi sklonljivo, zlasti v izgovoru, c céja tudi c-ja (ẹ̄; ə̏) tretja črka slovenske abecede: veliki C // soglasnik, ki ga ta črka zaznamuje
♦ mat. a + b + c; muz. enočrtni c prvi ton v enočrtni oktavic neskl. pril. tretji po vrsti: išči pod točko c; varianta C / 1. c oddelek
♦ med. vitamin C in C vitamin; C-vitaminske injekcije; muz. ton c ton na prvi stopnji C-durove lestvice; C-dur izhodiščni durov tonovski način; c-mol molov tonovski način s tremi nižaji; C ključ znak na začetku črtovja, ki določa za izhodiščni ton enočrtni c; šah. kmet na c-liniji v tretji navpični vrsti z leve strani
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
céličen -čna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na celico:- a) celični sok; celična membrana, mrenica / celična zgradba; celično jedro, tkivo
♦ tekst. celična volna umetno celulozno predivo - b) zamreženo celično okno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
celôta -e ž (ó) - 1. kar je zaključeno in sestavljeno iz dopolnjujočih se elementov: omenjene zgradbe tvorijo celoto; gradivo je avtor povezal v harmonično celoto; njegovo delo je zaokrožena celota / podrediti novo že obstoječim urbanističnim celotam; to je v interesu naroda kot celote / ljudstvo tvori enakopravno celoto skupnost
// neokrnjen, poln obseg česa: deliti celoto na dele
// z rodilnikom vsi posamezni deli, elementi skupaj: celota likovnih elementov; celota vseh problemov / posameznosti razume, celota pa mu je ostala nejasna - 2. v prislovni rabi, v zvezi v celoti izraža polnost, ne samo delnost česa: program je v celoti izpolnjen; razprave ni bilo mogoče v celoti ponatisniti / v celoti ga je polomil
// izraža omejevanje na glavno, ne glede na posameznosti, podrobnosti: knjiga je v celoti sprejemljiva, le nekatere stvari so sporne; stanje se je, vzeto v celoti, nekoliko popravilo
// izraža izčrpnost navedene količine: knjižnica ima v celoti milijon knjig
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
celulítni -a -o prid. (ȋ) ki je v zvezi s celulitom: celulitno tkivo; Pod mikroskopom so v maščobnem in vezivnem tkivu s celulitnih predelov našli znake kroničnega vnetja E (↑)celulít
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
celulóid -a [-ojd] m (ọ̑) lahko gorljiva umetna snov iz nitrata celuloze in kafre: celuloid za filme;
ročaji, igrače iz celuloida // pog. prozoren, prožen trak, prevlečen s snovjo, občutljivo za svetlobo; film: na celuloidu je imel že veliko posnetkov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
celulózen -zna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na celulozo: celulozna industrija / celulozna vlakna / celulozni les
♦ tekst. umetno celulozno predivo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
cemènt -ênta m (ȅ é) drobno mlet gradbeni vezivni material iz žganih silikatov in aluminatov: tovarna, vreča cementa / portlandski cement žgan iz laporja in apnenca // pog. beton: mešati cement; tlak iz cementa
♦ anat. zobni cement kostno tkivo, ki prekriva zobne korenine; grad. beli cement ki je skoraj brez železovih primesi; hitrovezni cement ki se strdi približno v eni uri
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
cepetljív -a -o prid. (ī í) cepetav: cepetljivo človeče / cepetljivi koraki
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
cepíšče -a s (í) - 1. žel. prostor, kjer se na odprti progi cepi proga od proge: postaviti kretnico na cepišču
- 2. med. mesto na telesu, kjer se vnese cepivo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
cepíti in cépiti -im nedov. (ī ẹ́) - 1. po dolgem razsekovati, klati: cepiti drva / lasje, nohti se cepijo / cesta se cepi na dvoje
- 2. ločevati v dele, skupine: spori so začeli cepiti stranko; naše moči se cepijo
♦ fiz. nevtroni cepijo izotop urana - 3. nedov. in dov. vstavljati cepič, požlahtnjevati s cepljenjem: cepiti divjake, vrtnico; cepiti merlot na ameriško trto / cepiti v precep, za lub; pren. cepiti evropsko umetnost na domačo tradicijo
- 4. nedov. in dov. vnašati v telo cepivo: cepiti otroka; cepiti prašiče proti rdečici; zaščitno cepiti / pog. koze cepiti proti kozam
● ekspr. cepiti dlako razčlenjevati problem do nepomembnih malenkosti
cépljen -a -o: cepljena rastlina, trta; cepljeno usnje; biti cepljen proti davici
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
cepívo -a s (í) - 1. snov za cepljenje proti nalezljivim boleznim: vbrizgniti cepivo; zaščitno, zdravilno cepivo; cepivo proti otroški paralizi
- 2. agr. snov za sirjenje mleka: pri izdelovanju sira dodajajo mleku mikrobiološka cepiva
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
cépljenka -e ž (ẹ́) cepljena rastlina ali njen sad: zasaditi vinograd s cepljenkami;
enoletna, trsna cepljenka;
veja, polna živo rdečih češenj cepljenk
♦ usnj. na cepilnem stroju stanjšana koža
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
cinóber -bra m (ọ́) - 1. min. rudnina živosrebrov sulfid: iz cinobra pridobivajo živo srebro; rudnik cinobra v Idriji
- 2. opekasto rdeča barva: na sliki prevladuje cinober in ultramarin
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
citátnost -i ž (ȃ) 1. dejstvo, da je kaj citirano: Kadar gre za evidentno citatnost, to označimo z narekovaji ali kurzivo 2. posebna oblika medbesedilnosti, za katero je značilna dobesedna navedba tujega besedila: Rezultat kritičnega pregleda teorij citatnosti je avtorjevo spoznanje, da je vsem skupna ideja o medbesedilno odvisnem vzpostavljanju smisla besedila E (↑)citáten
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
civílniSSKJ -a -o prid. (ȋ) civílna drúžba -e -e ž (ȋ, ȗ)
združenje državljanov, ki zastopa javne interese nasproti ukrepom oblasti: Protestu predstavnikov civilne družbe zaradi zadnjih sprememb na listi zdravil, s katerimi so se nekatera zdravila za otroke in mladostnike znašla na negativni listi, še ni videti konca
civílna iniciatíva -e -e [inicijativa] ž (ȋ, ȋ)
organizirana skupina občanov, ki zastopa kako mnenje, predlog, zahtevo ljudi; civilna pobuda, državljanska pobuda: Civilna iniciativa je na javni obravnavi dala osem pripomb
civílna nèposlúšnost -e -i ž (ȋ, ȅ-ú)
nenasilna nepokorščina državnim organom; državljanska neposlušnost: »Koraka k civilni neposlušnosti si preprosto nisem upal napraviti,« priznava, poboža svojo žametno sivo siamsko mačko in se zasmeje
civílna pobúda -e -e ž (ȋ, ȗ)
organizirana skupina občanov, ki zastopa kako mnenje, predlog, zahtevo ljudi; civilna iniciativa, državljanska pobuda: Civilna pobuda je peticijo s 1300 podpisi včeraj poslala občinskemu svetu občine, ki je po podpisu pogodb z agencijo podprl sodelovanje v postopku iskanja lokacije za odlagališče radioaktivnih odpadkov
civílni pogúm -ega -a m (ȋ, ȗ)
pogum, ki ga kdo izkazuje s tem, ko javno pove svoje mnenje in ga zastopa pred oblastjo ne glede na posledice v javnosti: Konkretna ocena je rezultanta več dejavnikov, med katerimi velja poleg strokovnosti omeniti predvsem osebno poštenost, civilni pogum in poklicno etiko
civílno slúženje vojáškega róka -ega -a -- -- s (ȋ, ú, á, ọ̑)
služenje vojaškega roka z opravljanjem dela v civilni ustanovi: Z odpravo civilnega služenja vojaškega roka so morali povečati število operativcev
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
cmíhati se -am se tudi cmíhati -am nedov. (ī) pridušeno, sunkovito jokati: otrok se že dolgo cmiha v zibki;
govoril je tako pretresljivo, da so se ženske cmihale // ekspr. jokati: kaj bi se cmihal
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
crétje -a s (ẹ̄) bot. rušje, pritlikavi bor: sivo zeleno cretje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
cukrén -a -o prid. (ẹ̄) - 1. pog. ki je iz sladkorja: torta je okrašena s cukrenimi rožami
// ki vsebuje sladkor; sladek, sladkan: zrele, cukrene fige; cukrena voda; cukreno pecivo - 2. ekspr. pretirano prijazen, vljuden: ženska je bila vsa cukrena / cukrene besede
cukréno prisl.: cukreno govoriti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
cvetênjeSSKJ -a s (é) zlasti v zvezi z morje, jezero pojav množične namnožitve planktonskih alg v morski ali sladki vodi, ki se kaže kot rdeče, zeleno, rjavo obarvanje vode: cvetenje morja; Fosfati onesnažujejo vodotoke in povzročajo škodljivo cvetenje alg v jezerih E ↑cvetéti
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
cvétka -e ž (ẹ̑) manjšalnica od cvetica ali cvetlica: dišeča, nežna cvetka;
jesenska cvetka;
pren., ekspr. cvetka poezije
● iron. to ti je (prava) cvetka lahkomiselno, lahkoživo dekle; ekspr. kje si pobral to cvetko neprimerno, nedostojno besedo; ekspr. tam je zrasla ta nežna cvetka to nežno dekle; iron. govor, poln retoričnih cvetk stilnih posebnosti; šalj. cvetke iz dijaškega življenja šaljive, zanimive zgodbe
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
č [čé in čə̀] m neskl., tudi sklonljivo, zlasti v izgovoru, č čéja tudi č-ja (ẹ̄; ə̏) četrta črka slovenske abecede: strešica na velikem Č je zabrisana // soglasnik, ki ga ta črka zaznamuje: beseda se končuje na č
♦ lingv. deležnik na -čč neskl. pril. četrti po vrsti: odločba pod točko č
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
čájen -jna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na čaj: skuhati čajno mešanico / čajna žlička / odeja čajne barve svetlo rumene // čajna kuhinja soba za pripravljanje toplih pijač in malic v bolnicah in zavodih; čajno maslo boljše surovo maslo; čajno pecivo drobno pecivo za k čaju
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
čákanje in čakánje -a s (á; ȃ) glagolnik od čakati: potrpežljivo čakanje;
truden od dolgega stanja in čakanja / naveličan je čakanja na službo / stranka je zavzela taktiko čakanja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
čákati -am nedov., čákajte in čakájte; čákala in čakála (á ȃ) - 1. biti, ostati na kakem mestu, zlasti računajoč, da kdo, kaj pride: mudi se mi, stranke me čakajo; čakal te ne bom, pohiti; pacienti čakajo zdravnika; dolgo je čakal na avtobus; čaka jo na postaji / čakati v vrsti za vstopnice
♦ lov. šel je čakat lisico
// živeti, računajoč, da se bo kaj zgodilo: čaka ugodne prilike, ugodno priliko; čaka na odgovor; diplomiral je in zdaj čaka na službo; čaka, da bo operiran / ne čakaj na tujo pomoč ne zanašaj se, ne računaj nanjo; vsi so čakali, da bo tudi on kaj rekel; pren. prošnje čakajo na rešitev
// navadno s prislovnim določilom biti v posebnem čustvenem razpoloženju zaradi stvari, ki se bo zgodila: težko čaka pomladi; komaj čakajo, da prideš; vsa v strahu čaka, kaj bo; pren. polje čaka dežja - 2. ne začeti takoj s kakim delom, dejanjem: nič ne ukrene, kar čaka; udari ga, kaj čakaš; čakati s kosilom; z otvoritvijo ceste še čakajo; dolgo čaka s plačilom / gradnja vodovoda še čaka se še ni začela
- 3. biti v prihodnosti namenjen, določen za koga: čakajo jih še težke naloge; ne ve, kaj ga še čaka; nič dobrega ga ne čaka; čaka jih žalostna usoda / iti moram, delo me čaka; vse nas čaka smrt vsi bomo umrli; tam ga čaka sreča tam bo srečen
// biti pripravljen, gotov za koga: kosilo vas čaka na mizi; topla soba ga čaka / vlaki čakajo na odhod - 4. pog. biti dolgo uporaben, užiten: zimska jabolka čakajo; ta jed ne čaka
● ekspr. ne smeš samo čepeti in čakati biti nedejaven; dekle ga je čakalo se ni poročilo z drugim; to delo ne more čakati je neodložljivo; ekspr. upniki ne čakajo zahtevajo plačilo ob dogovorjenem času; ekspr. na to boš še dolgo čakal to se verjetno ne bo zgodilo; tega najbrž ne boš dosegel; pog. pri mojem bratu čakajo bratova žena je noseča; ekspr. on ne bo čakal s prekrižanimi rokami bo kaj ukrenil; pog. zmeraj me pusti čakati nikoli ne pride točno; preg. kdor čaka, dočaka
čakáje: sedeli so po klopeh, čakaje, da pridejo na vrsto
čakajóč -a -e: ustavil se je, čakajoč na signal; čakajoči potniki; sam.: tudi jaz sem bil med čakajočimi; prim. čakaj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
částiti -im dov. in nedov. (ȃ) pog. izkazati prijaznost, vljudnost, naklonjenost s pogostitvijo, plačilom računa v restavraciji, gostinskem lokalu: častiti večerjo; Častim pijačo, sem mu rekel spravljivo E ← hrv., srb. čàstiti iz (↑)část
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
častítljiv tudi častitljív -a -o prid., častítljivejši tudi častitljívejši (ȋ; ī í) - 1. ki vzbuja spoštovanje zaradi starosti: star, častitljiv mož / starček s častitljivim obrazom; ima častitljivo sivo brado; dosegel je častitljivo starost; staro, častitljivo drevo
- 2. zastar. spoštovan, cenjen: to je častitljiv poklic / v vljudnostnem nagovoru častitljivi gospod!
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
čebélar -ja [čeb in čəb] m (ẹ̑) zool. - 1. sršenu podoben nočni metulj s krili brez luskic, Aegeria apiformis: čebelar prezimuje kot gosenica
- 2. živo pisana ptica, ki se hrani s čebelami in drugimi žuželkami, Merops apiaster
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
čebelnják -a [čeb in čəb] m (á) stavba za čebelne panje: postavil je nov čebelnjak;
sedeti pri čebelnjaku;
v razredu je živo kot v čebelnjaku
♦ čeb. dvostranski čebelnjak pri katerem so panji s pročelji obrnjeni na dve strani; zložljiv čebelnjak
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
čebelojédec -dca [čeb in čəb] m (ẹ̑) zool. živo pisana ptica, ki se hrani s čebelami in drugimi žuželkami; čebélar
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
čéden -dna -o prid., čédnejši (ẹ́ ẹ̄) - 1. precej lep: je visoke postave in čednega obraza; čedno dekle / oblečen je v čedno sivo obleko; pren., iron. no, čedna druščina! čedne stvari sem slišal o tebi
- 2. raba peša čist, snažen: otroke ima zmeraj čedne in urejene / ekspr. njegove kupčije niso ravno čedne poštene, neoporečne
- 3. ekspr. precej velik: plačal je čedno vsotico denarja; pridobil si je kar čedno premoženje / rad bi kako čedno službico dobro, donosno
čédno prisl.: to dekle se čedno oblači
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
čèp čêpa m, mest. ed. tudi čépu (ȅ é) - 1. lesen zamašek, navadno za sode: odbiti sodu čep; zabiti čep v sod; sod pušča pri čepu; pijan ko čep zelo
// luknjo v trupu čolna zapre z lesenim čepom; glinasti čep za livarske peči - 2. teh. valjast ali stožčast predmet za povezovanje, spajanje: vijaki, matice, čepi; čep vtiča
- 3. agr. po obrezovanju preostali del mladike, navadno z dvema očesoma: čep na trsu / rezati na čep
♦ les. čep lesen del za sestavljanje, povezovanje lesenih delov; med. čep delček strjene krvi, ki zamaši žilo; gnojni stržen v mandeljnih; čepek; ušesni čep iz ušesnega masla; strojn. čep jeklen valjček, ki gibljivo veže ročice ali drogove; sornik; zool. čep manjša sladkovodna riba z vretenastim trupom in vitkim repom, Aspro zingel
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
čépica -e ž (ẹ̄) pokrivalo brez krajevcev, navadno mehko: nositi, sneti čepico;
nočna čepica;
operacijska, slaščičarska, športna, vojaška čepica;
norčevska čepica s kraguljčki;
čepica s ščitkom / baskovska čepica
♦ bot. koreninska čepica varovalno tkivo iz rahlo povezanih celic, ki obdaja vršičke korenin; med. Hipokratova čepica obveza za glavo, pri kateri je glava povita od čela do konca lasišča
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
česáti čéšem nedov., čêši češíte; čêsal (á ẹ́) - 1. urejevati, gladiti z glavnikom: česati lase; mama češe hčerko; česati konju grivo; rahlo, trdo česati; vsako jutro se dolgo češe / ptič se češe s kljunom čisti si perje; česati si brado s prsti; pren. veter češe travo, valove
// (strokovno) urejevati lase: katera frizerka te češe? / česati lase v kito; česati se na prečo, nazaj - 2. z orodjem ali s strojem uravnavati, gladiti: česati predivo, volno; česati slamo
- 3. žarg. sistematično, temeljito pregledovati z vojaštvom: Ofenziva bo v kratkem, če že ne jutri, začela »česati« tudi Suho krajino (R. Polič)
- 4. ekspr. sunkovito trgati v trakove, pramene: jezno česati papir s sten / krogle češejo zrak
česán -a -o: tekst. česana volna tanka dolgovlaknata volna; česano predivo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
češmín -a m (ȋ) trnat grm z rumenimi cveti v grozdih ali njegove živo rdeče jagode: nabirati češmin;
trebiti češmin na pašniku
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
čéšnjev -a -o prid. (ẹ́) nanašajoč se na češnjo: češnjev cvet;
češnjeva koščica;
češnjevo drevo / češnjev les / češnjev sok, zavitek; češnjevo vino, žganje / knjiž. češnjeva usta živo rdeča
♦ zool. češnjeva muha žuželka, ki povzroča črvivost češenj, Rhagoletis cerasičéšnjevo prisl.: češnjevo rdeče ustnice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
čevljárski -a -o prid. (á) nanašajoč se na čevljarje ali čevljarstvo: čevljarski stolček;
čevljarska delavnica, zadruga / čevljarska dreta, smola; čevljarsko kladivo / čevljarska industrija
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
čezméren -rna -o prid. (ẹ́ ẹ̄) - 1. ki presega določeno, običajno mero: čezmerne obresti; čezmerna proizvodnja; čezmerno izkoriščanje gozdov
♦ biol. čezmerno razmnoževanje razmnoževanje, ki ni v skladu z možnostmi za preživljanje - 2. ki je, nastopa v preveliki meri: čezmerna radovednost; utrujen od čezmernega dela; čezmerno sončenje je škodljivo; posledice čezmernega uživanja alkohola
čezmérno prisl.: čezmerno popivati; čezmerno je zaposlen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
činčíla -e in -a m (ȋ) - 1. zool. južnoameriški glodavec, ki daje dragoceno krzno sive barve, Chinchilla laniger: dlaka činčile
- 2. kunec z mehko, svetlo sivo dlako: od kunčjih pasem je močno razširjen činčila
- 3. krzno teh živali: ovratnik iz činčile; neskl. pril.: činčila kunec; činčila krzno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
činčílec -lca m (ȋ) kunec z mehko, svetlo sivo dlako; činčila: razstava činčilcev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
črkováti -újem nedov. (á ȗ) po vrsti izgovarjati, imenovati črke besede: črkuj svoje ime / črkovati po telefonu pojasnjevati težko razumljivo besedo z navajanjem znanih besed, katerih začetne črke dajo to besedo // brati od črke do črke: otroci še črkujejo / gledal je v pismo in črkoval besedo za besedo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
čŕn -a -o stil. -ó prid. (ŕ) - 1. ki je take barve kot oglje ali saje, ant. bel: črni lasje; črn maček; obleka iz črnega žameta; plašč je črn; črna barva; črna obleka; črna šolska tabla; sivkasto, vranje, zamolklo črn; črn kot oglje, kot vrag; črno-bel vzorec; črno-žolta zastava / pesn.: črni mrak; črni vran; črna noč, tema / izobesili so črno zastavo kot znamenje žalovanja
- 2. ki je temne barve: gost črn dim; na nebu visijo črni oblaki; črna prst; črne oči; čisto črn; gara ko črna živina zelo, hudo; ekspr.: nabil te bom, da boš ves črn; plačal bo, da bo črn zelo, veliko; črno-beli film film, ki kaže sliko samo v vseh odtenkih sive barve, od črne do bele; črno-bela fotografija / pesn.: črni grob; črni kovači; črna kri / črn(i) kruh kruh iz črne moke; črna kava kava brez dodatka mleka; črna moka pšenična ali ržena moka, ki vsebuje veliko količino otrobov; črno pivo, vino; ali je svetlolasa ali črna temnih las; nosi črna očala očala s temno obarvanimi stekli; črn od sonca zagorel
// ki ima plodove ali gomolje temne barve: grmi črnega ribeza; črna murva; črna redkev / jesti črni ribez - 3. ekspr. za človeka zelo neprijeten: tedaj so se zanje začeli črni dnevi; črna usoda / preženi črne misli; obhajajo ga črne slutnje
// ki vsebuje, izraža hudobijo, zlobo: črn naklep; bala se je njihovih črnih pogledov; ima črno dušo; snoval je črne misli
// z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: navdajal ga je črn obup; črna groza; najbolj črna revščina; črna žalost / to je črna nehvaležnost, zavist, zloba; črno sovraštvo - 4. ki ni v skladu z veljavnimi zakoni, predpisi: z lažnimi računi so si ustvarili črni fond; preprečevanje črnih gradenj; nekateri šoferji podjetij zaslužijo s črnimi vožnjami / črna borza nezakonito, nedovoljeno trgovanje, zlasti kadar blaga ni dovolj v prodaji
- 5. slabš. nanašajoč se na klerikalce, desničarje: občina je bila črna
● publ. črni kontinent Afrika; črni prebivalci Amerike črnski prebivalci; črni revirji rudarski kraji Trbovlje, Zagorje, Hrastnik; črna Afrika Afrika s črnskim prebivalstvom; ljudi prikazuje s črnimi barvami, v črni luči negativno; črne bukve po ljudskem verovanju knjiga, s katero se da čarati, vedeževati; publ. črna kronika tega tedna (prometne) nesreče; črna lista seznam osumljenih oseb, prekrškov, nesreč; črna metalurgija metalurgija železa, mangana in kroma; ekspr. je črna ovca v družini edini, ki je drugačen, slab; dobil je črno piko zabeležilo se je slabo mnenje o njem; črna roka teroristična skupina na Slovenskem, ki je na skrivaj pobijala pripadnike Osvobodilne fronte; star. črna smrt kuga; slabš. črne srajce italijanski fašisti; slabš. glej no, črna suknja duhovnik; črna šola ljudski naziv, nekdaj vmesna šola med šestletno gimnazijo in univerzo; publ. črna umetnost tiskarstvo, tisk; črna vojska nekdaj vojska, sestavljena iz vojakov, ki niso redni vojni obvezniki in so vpoklicani le ob veliki vojni nevarnosti; vznes. pokriva ga črna zemlja je mrtev, pokopan; šalj. ponoči je vsaka krava črna v določenih okoliščinah se človek zadovolji tudi z manj kvalitetnim; slabš. črno-žolta monarhija Avstro-Ogrska; publ. črno zlato premog; ekspr. če pravim jaz, da je belo, trdi on, da je črno najini mnenji si popolnoma nasprotujeta; ni ne belo ne črno je neizrazito, nejasno
♦ antr. črna rasa; bot. črni bor, hrast, koren, trn, zobnik; etn. črni mož otroška igra, pri kateri eden od igralcev, črni mož, lovi druge; črna kuhinja kuhinja, v kateri dim ni speljan v dimnik; geogr. Črna gora; gozd. črni gozd gozd z iglastim drevjem; črni les les iglastega drevja; igr. črni Peter otroška igra s kartami, pri kateri izgubi tisti, ki mu ostane karta s figuro črne glave; kem. črni smodnik strelivo, zmes solitra, žvepla in lesnega oglja; lit. črno-bela tehnika prikazovanje oseb ali dogodkov, pri katerem so nekateri samo pozitivni, drugi pa samo negativni; med. črne koze; metal. črna pločevina; petr. črni premog premog z visoko stopnjo pooglenitve; rel. črna barva v bogoslužju simbol žalosti, smrti; črna maša maša, ki se opravlja v črnih oblačilih za umrle; šah. črna figura; črno polje; trg. črna posoda posoda iz železne pločevine; zool. črni dular, medved, žužek; črna podgana; črna žolna
čŕno prisl.: črno orisati položaj; črno obrobljen robec; črno pobarvana tabla; črno vezana knjiga / piše se narazen ali skupaj: črno lisast ali črnolisast; črno pikast; črno progast; črno rjav; črno zelen / pesn. črno črn oblak
● ekspr. črno gledati biti jezen; biti pesimistično razpoložen; črno gleda na razvoj dogodkov pričakuje neugoden razvoj dogodkov; črno gleda predse jezno; ekspr. vse črno jih je zelo veliko
čŕni -a -o sam.: črni je ponudil belemu remi kdor igra pri šahu s črnimi figurami; nav. slabš. črni in rdeči desničarji, klerikalci; pog. pol kile črnega in dve žemlji črnega kruha; ekspr. ni črhnil, rekel, zinil ne bele ne črne molčal je; ni povedal svojega mnenja; črno se mi dela pred očmi zaradi slabosti, bolezni se mi zdi, da vidim pred očmi črne lise, ploskve; ekspr. ne boš dobil niti toliko, kolikor je za nohtom črnega prav nič; nosi črno za sinom črno, žalno obleko; ekspr. dobil boš črno na belem napisano izjavo, potrdilo; ekspr. dokazati črno na belem pismeno; neizpodbitno, popolnoma; na črno prodajati tujo valuto, zidati hišo; ekspr. zadel si v črno pravilno si nakazal problem, povedal si bistvo stvari; istrsko črno črno vino; črno za nohtom umazanija; pog. liter črnega in narezek črnega vina; žena v črnem v črni, žalni obleki
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
črnogrív -a -o prid. (ȋ ī) ki ima črno grivo: črnogrivi konji
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
črpálka -e ž (ȃ) priprava za sesanje ali potiskanje tekočin, plinov: črpalka črpa, deluje;
vodna črpalka na električni pogon;
črpalka za gorivo / motorna, ročna črpalka
♦ strojn. batna črpalka; vakuumska, zračna črpalka // navadno v zvezi z bencinski stavba s črpalnimi napravami za oskrbovanje z gorivi in mazivi: pripeljal je na bencinsko črpalko / pog. v počitnicah je delal na črpalki
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
črvív -a -o prid. (ī í) - 1. razjeden od črvov: črviv les; črviva goba, miza
// ki ima črve: črvive češnje; črvivo sadje - 2. ekspr. ničvreden, slab: črviv čas; pravi, da je ves svet črviv
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
čtívo -a s (í) kar je namenjeno za branje: rad se poglablja v čtivo;
poučno, prijetno, mladini primerno čtivo
♦ šol. domače ali obvezno čtivo literarna dela, ki jih morajo učenci prebrati doma
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
čúpati -am nedov. (ȗ) nar. puliti, trgati: Viktor je stal polopravljen pri velikem lesenem konju in mu čupal grivo iz repa (F. Finžgar)
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
čútenje in čutênje -a s (ú; é) - 1. glagolnik od čutiti: čutenje bolečine, mraza / močno, živo čutenje
- 2. vsebina človekovega notranjega doživljanja, čustvovanja: jezik je izraz narodnega duha, čutenja in mišljenja; v slikarjevem delu je vidno njegovo slovensko čutenje; v uprizoritvi je skušal delo približati čutenju evropskega človeka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
čúti1 čújem nedov. in dov., čúl in čùl (ú ȗ) raba peša - 1. s sluhom zaznavati; slišati: ne kliči, saj te nihče ne čuje; čul je glasne korake in udarce na vrata; čuti govorjenje, smeh; v daljavi je bilo čuti grmenje; ni čul, kdaj je prišel; dobro, razločno čuti; zaradi nevihte se vpitje ni čulo / ekspr. povem samo to, kar sem čul na lastna ušesa / nar. vzhodno star je, pa slabo čuje
- 2. seznaniti se s čim s poslušanjem: ali bi rade kaj čule o njej; želela je čuti njegovo mnenje; slabih stvari ne čuje rada / zdaj pa čujmo zanimivo zgodbo poslušajmo
// izvedeti kaj iz pripovedovanja ljudi: gotovo ste že čuli zanj; o novih sosedih nismo čuli nič slabega; brezoseb. čuje se, da bo prišel nadzornik - 3. star. uslišati: Nebo mu prošnje te ne čuje (S. Gregorčič)
● ekspr. to se čuje kot bridka ironija je; preg. da se resnica prav spozna, treba je čuti dva, oba zvona trditev in nasprotno trditev
čúvši zastar.: to čuvši, se mož razveseli; prim. čuj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
čutíti in čútiti -im nedov. (ī ú) - 1. zaznavati s čutili: čutiti kri v ustih; čutiti mokroto v čevljih; pod prsti je čutil utripanje žile; čutil je, da ga duši; vsi so čutili potres / nepreh. njegova roka ne čuti več / psi so čutili ljudi, zato so lajali / tako ga je zeblo, da ni čutil nog / star. nihče me ni čutil, ko sem prišel po stopnicah me ni slišal, opazil
- 2. nagonsko dojemati ali predvidevati kaj: čutila je njegovo bližino, čeprav ga ni videla; ne vem zakaj, a čutim, da je tako; čutili so, da govori iz srca / živali čutijo nevarnost / čutil je, da se ne bosta več videla slutil
- 3. ugotavljati z zavestjo prisotnost česa: poslušalci niso čutili osti njegovih besed / čutimo potrebo po boljši organizaciji dela; čuti dolžnost, da skrbi zanj / na trgu se že čuti znižanje cen kaže, opaža; ekspr. v zraku se čuti pomlad
- 4. imeti, doživljati čustva, občutke: ta človek živo in globoko čuti; po njegovem odhodu je spet čutila v sebi žalost in praznino / ali kaj čuti do njega ali ga ljubi
// čutiti z reveži sočustvovati - 5. doživljati, navadno kaj neprijetnega, hudega: vsi čutimo posledice vojne; nikoli ni čutil pomanjkanja / njegovo surovost smo čutili na lastni koži
- 6. z oslabljenim pomenom, zlasti z glagolskim samostalnikom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: v nogi čuti bolečine; ne čuti lakote; čutiti utrujenost / čutiti ljubezen, simpatijo do koga; pred njim je čutila spoštovanje; pri srečanju ni čutila niti najmanjše zadrege
● vsak čuti to besedo drugače dojema, pojmuje; pog., ekspr. precej sta ga že čutila bila sta vinjena; ekspr. po padcu je čutil vsako kost vse ga je bolelo; čutiti vsako vremensko spremembo imeti bolečine, težave ob njej; čuti trdna tla pod nogami prepričan je, da je na varnem; pri njem je čutil denar domneval, predvideval je, da ga ima; pog. dali so mu čutiti, da so nekaj očitno, v neprimerni obliki so mu to pokazali; ekspr. to vam bom dal še čutiti se vam bom maščeval
čutíti se in čútiti se - 1. imeti določeno osebno mnenje o svojem stanju, položaju: v lastni hiši se je čutil tujca; čuti se ponižanega, srečnega, užaljenega; čuti se še vedno mlado / ne čuti se krivega ne priznava krivde
- 2. imeti, šteti se za kaj: čuti se aristokrata; čuti se komunista / čutil se je boljšega od drugih; čutila se je dolžno, da pomaga; ne čutimo se poklicane, da bi sodili o tem
● čutila sta se eno bila sta zelo velika prijatelja
čutèč -éča -e: čuteč, da je vse zaman, si je nehal prizadevati; socialno čuteč človek; nežno čuteče dekle; ima čuteče srce
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
čutljív -a -o prid. (ī í) zastar. občutljiv: zelo čutljiva koža / čutljivo srce čuteče
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
d [dé in də̀] m neskl., tudi sklonljivo, zlasti v izgovoru, d déja tudi d-ja (ẹ̄; ə̏) peta črka slovenske abecede: napiši d;
mali d // soglasnik, ki ga ta črka zaznamuje: zveneči dd neskl. pril. peti po vrsti: odstavek d / 1. d razred
♦ gled. abonma reda D; med. vitamin D in D vitamin; muz. ton d ton na drugi stopnji C-durove lestvice; D-dur durov tonovski način z dvema višajema; d-mol molov tonovski način z enim nižajem; šah. kmet na d-liniji v četrti navpični vrsti z leve strani
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
dáma -e ž (á) - 1. v meščanskem okolju, spoštljivo naslov za odraslo žensko: neka dama je prišla; dame so bile v dolgih večernih toaletah; mlada, stara dama; dama iz visoke družbe / kot nagovor: spoštovane dame; dame in gospodje / frizer za dame in gospode / dame volijo pri plesu za enega ali več plesov imajo pravico si same izbrati plesalca
// dvorna dama v nekaterih državah naslov za žensko, ki ob posebnih priložnostih spremlja vladarico; prva dama naslov za žensko, ki po svojem položaju ali na področju svojega udejstvovanja presega vse druge - 2. ekspr., navadno v povedni rabi, navadno s prilastkom ženska, ki zaradi odličnega vedenja in lepega videza vzbuja spoštovanje: človek v življenju redko sreča pravo damo; ona je resnična dama
- 3. igralna karta z žensko figuro: pikova, srčna dama
- 4. igra s črnimi in belimi ploščicami na damovnici: igrati damo
- 5. šah. šahovska figura, ki se giblje v vseh pravokotnih in diagonalnih smereh: vzeti trdnjavo z damo; vrednost dame
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
dêbel -éla -o [eu̯] prid., debeléjši (é ẹ́) - 1. ki ima med najbližjima nasprotnima ploskvama razmeroma veliko razsežnost, ant. tanek: rastlina z debelimi listi; debela deska, knjiga, preproga, stena; debela plast ledu / debel mah; debel sneg visok; debela zemlja; ekspr. debelo morje globoko
// pog. debeli naočniki z veliko dioptrijo; debele nogavice pletene iz debelih niti
// ki ima glede na dolžino razmeroma velik obseg, premer: debela bukev, gorjača, palica, vrv / debelejši konec hloda; debel prst, vrat / z debelimi črkami napisan naslov; debela črta - 2. z izrazom količine ki izraža razsežnost med najbližjima nasprotnima ploskvama: za prst debela pločevina; kako debela je stena? / pol metra debel sneg / kako debele žeblje potrebuješ?
- 3. pri manjših okroglih stvareh ki ima razmeroma velike razsežnosti, ant. droben: debele grozdne jagode; debele kaplje; debelo koruzno zrno; ekspr. debele solze; postajati debel
// ki sestoji iz razmeroma velikih enot, ant. droben: pridelati debel krompir; debel pesek grob; začel je naletavati debel in redek sneg
// z izrazom količine ki izraža razsežnosti: kamen je bil debel za otroško pest; kako debelo je bilo jabolko; kakor lešniki debele solze; kakor kurja jajca debela toča - 4. ki ima na telesu razmeroma veliko tolšče, mesa, ant. suh: debel človek; zaklali so debelega prašiča / debele noge, roke / debele ustnice
- 5. ekspr. ki izraža robatost, grobost: debela kletev; pripovedovali so si debele šale
- 6. pog., navadno v zvezi z glas, smeh globok, nizek: debel glas; zaslišal se je debel smeh
● pog. debel denar bankovec, kovanec večje vrednosti; ekspr. imeti debelo denarnico imeti veliko denarja; ekspr. ta ima pa debelo kožo neprizadeto prenaša žalitve, namigovanja; je žaljivo nevljuden; ekspr. debela laž velika, očitna; ekspr. smo že v debeli zimi smo že sredi zime; ekspr. gledala je z debelimi očmi z izbuljenimi; ekspr. do mesta je debelo uro hoda več kot uro; ekspr. ta je pa res debela! ta novica, izjava je zelo pretirana, neverjetna
♦ anat. debelo črevo zadnji, širši del črevesa; etn. debeli četrtek četrtek pred pustnim torkom, praznovan kot dan debelih ljudi; tisk. debeli tisk tisk v krepkih in polkrepkih črkah
debélo prislov od debel: debelo peti; beseda je debelo podčrtana pod besedo je debela črta
// izraža visoko stopnjo: debelo se je zlagal
● ekspr. debelo gledati, pogledati zelo začudeno; ekspr. ves čas je debelo klel z grobimi besedami; ekspr. debelo pljuniti izpljuniti velik pljunek
debéli -a -o sam.: ekspr. debele je govoril, kvasil, razdiral; na debelo pog. na debelo goljufajo, kradejo zelo; pogosto; kupovati, prodajati na debelo; na debelo je namazana s šminko; zapadlo je na debelo snega; za prst na debelo je bilo prahu; trgovina na debelo trgovina, ki kupuje in preprodaja blago v velikih količinah
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
debelokóžec -žca m (ọ̑) žival z debelo kožo, navadno slon: v cirkusu so nastopili dresirani debelokožci // ekspr. kdor neprizadeto prenaša žalitve, namigovanja ali je sam žaljivo nevljuden: to je prizadelo celo najbolj zakrknjene debelokožce
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
debelokóžen -žna -o prid. (ọ̄ ọ̑) ki ima debelo kožo: debelokožna žival // ekspr. ki neprizadeto prenaša žalitve, namigovanja ali je sam žaljivo nevljuden: ta debelokožni surovež
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
dečád -i ž (ȃ) nav. slabš. otroci: poulična dečad je porogljivo klicala za njim;
vaška dečad
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
déčva -e ž (ẹ̑) nar. koroško - 1. dekle: vaške dečve / fant in njegova dečva
- 2. ženska obleka, podobna vzhodnoalpski nemški noši; dirndl: križasta, živo pisana dečva
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
dédič -a m (ẹ̑) kdor dobi dediščino: biti dedič premoženja;
določiti dediča z oporoko;
imenovati sina za dediča;
bogat dedič;
zakoniti dedič;
pren. duhovni dedič njegove umetnosti;
dediči razsvetljenstva
♦ jur. nujni dedič ki ima neodvzemljivo pravico do dela zapuščine
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
defenzíva -e ž (ȋ) odbijanje sovražnikovega, nasprotnikovega napada, obramba: preiti iz defenzive v ofenzivo;
potisniti sovražnikove čete v defenzivo;
umakniti se v defenzivo;
nogometno moštvo je bilo v defenzivi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
defenzíven -vna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na defenzivo, obramben: defenzivni boj;
defenzivni položaj / defenzivni način igre
♦ voj. defenzivna bomba ročna bomba, ki se razleti v mnogo šrapnelovdefenzívno prisl.: moštvo je igralo defenzivno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
degradírati -am dov. in nedov. (ȋ) - 1. kazensko postaviti na nižji službeni položaj, navadno v vojski: divizijsko sodišče ga je degradiralo; degradirati oficirja v navadnega vojaka; degradirali so jo od upraviteljice v učiteljico
- 2. postaviti na nižjo stopnjo z zmanjšanjem vrednosti, veljave: degradirati človeka na raven živali; degradirati jezik na narečje; degradirati filozofijo na nivo navadnega duhovičenja; filmska realizacija je roman degradirala v kriminalno zgodbo
degradíran -a -o: degradiran oficir; bil je degradiran in določen za fronto
♦ gozd. degradiran gozd gozd, poslabšan glede kakovosti lesa in rastnosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
dehtív -a -o [dəh tudi deh] prid. (ī í) knjiž. - 1. dišeč, dehteč: po junijskem dežju je bil zrak dehtiv; dehtivo cvetje; dehtivo perilo / dehtive noči
- 2. ekspr. hrepeneč, poželjiv: dehtiv pogled / dehtivo hrepenenje
dehtívo prisl.: dehtivo vlečejo vase vonj pečenke
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
dejánje -a s (ȃ) - 1. uresničenje odločitve ali volje: to njegovo dejanje je izzvalo ostro reakcijo; priznati svoje dejanje; storiti nepremišljeno dejanje; tudi z dejanjem je pokazal svojo poštenost; nasprotja med besedami in dejanji / družbi nevarno, sovražno dejanje; izdaja te knjige je pomembno kulturno dejanje; sestanek je pomenil veliko, zgodovinsko dejanje
// uresničevanje odločitve ali volje: preiti od obljub k dejanju; zalotiti, zasačiti koga pri dejanju; odlašati z dejanjem; čas, kraj dejanja - 2. jur., v zvezi kaznivo dejanje družbi nevarno dejanje ali opustitev dejanja, za kar je v kazenskem zakonu predpisana kazen: obdolžili so ga kaznivega dejanja; zagrešiti, zakriviti kaznivo dejanje; zagovarjati se zaradi kaznivega dejanja; storilec kaznivega dejanja
- 3. lingv., navadno v zvezi z glagolski vsebina glagola kot besedne vrste: osebek je nosilec glagolskega dejanja v stavku / ponavljanje, trajanje glagolskega dejanja; trenutnost glagolskega dejanja
- 4. vsebinsko in oblikovno zaokrožena enota odrskega dela: konec dejanja je zelo učinkovit; odlomek, prizor iz prvega dejanja opere; komedija v štirih dejanjih; pren. zadnje dejanje družinske drame se je odigralo pred sodiščem
- 5. dogajanje v literarnem delu, navadno odrskem: dejanje se godi v mestu; zgodba je brez osrednjega dejanja; dramsko dejanje; nosilec dejanja v romanu
● ekspr. vse svoje dejanje in nehanje je posvetil otrokom vse življenje, prizadevanje; on je mož dejanj ne govori veliko, ampak hitro, odločno ukrepa
♦ rel. Dejanja apostolov knjiga svetega pisma, ki opisuje zgodovino prve Cerkve
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
dekontaminírati -am dov. in nedov. (ȋ) odstraniti škodljivo snov, zlasti kemično, biološko ali radioaktivno: Obiskovalci si lahko ogledajo razstavo o oborožitveni tekmi med hladno vojno in prikaz postopkov, s katerimi so po zaprtju obratov za izdelovanje jedrskega orožja dekontaminirali okolje E (↑)de… + (↑)kontaminírati
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
dekriminalizácija -e ž (á) 1. prenehanje obravnavanja česa kot nezakonito, kaznivo: dekriminalizacija marihuane; dekriminalizacija prostitucije; Treba je opozoriti, da dekriminalizacija, kot si to nekateri zmotno predstavljajo, ne pomeni tudi legalizacije prostitucije 2. prenehanje obravnavanja koga kot prestopnika, kriminalca: Naš namen je bil dekriminalizacija zasvojencev in uživalcev drog, ker menimo, da gre za žrtve zlorabe drog, ki jih ni mogoče enačiti s preprodajalci oziroma kriminalci in jih enako kaznovati E ↑dekriminalizírati
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
dekriminalizírati -am dov. in nedov. (ȋ) 1. prenehati obravnavati kaj kot nezakonito, kaznivo: dekriminalizirati prostitucijo; Nekateri menijo, da bi morali droge dekriminalizirati in legalizirati 2. prenehati obravnavati koga kot prestopnika, kriminalca: Dopolnjeni predlog zakona dekriminalizira samo osebe, ki se vdajajo prostituciji E ← nem. dekriminalisieren iz (↑)de… + ↑kriminalizírati
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
délati -am nedov. (ẹ́ ẹ̑) - 1. zavestno uporabljati telesno ali duševno energijo za pridobivanje dobrin: delati in počivati; dela od jutra do večera; vse življenje je delal; cel dan je delal na polju, pri stroju, v pisarni; delati fizično, umsko; pridno, težko delati; na roko delati ročno; učiti otroka delati; dela kakor za stavo, ko mravlja, ko nor; dela kot črna živina / zelo je delal, da je naredil v tako kratkem času se je trudil
// navadno s prislovom opravljati delo na določenem področju: kulturno, politično delati / delati proti okupatorju; dela za narod; dela z mladino / dela pri društvu, v organizaciji / delati za odpravo zaostalosti, v korist človeštva
// navadno s prislovom izpolnjevati, opravljati kako nalogo: novi odbor slabo, uspešno dela; novi člani ne delajo tako, kot se je od njih pričakovalo; nekatere naše organizacije sploh ne delajo / pog.: avto mu dobro dela; vse naprave odlično delajo delujejo - 2. opravljati delo na kakem področju celotnega proizvajalnega procesa kot vir zaslužka: ugotoviti, koliko ljudi dela v industriji, kmetijstvu; dela v rudniku, v tovarni / dela pri črpalni napravi, pri odpremljanju blaga; dela v sprejemnem oddelku; dela kot skladiščnik / pog. nekateri otroci še hodijo v šolo, drugi pa že delajo so zaposleni; delati honorarno, priložnostno / v službi dela dopoldne in popoldne; dela osem ur dnevno
// imeti opravka s čim kot predmetom svoje zaposlitve, dela: delati s kemikalijami; knjižničarji delajo s knjigami / pog. nerad dela z ljudmi - 3. preh., s širokim pomenskim obsegom z delom omogočati nastajanje česa: delavci delajo malto; delati dopis sestavljati; delati nov most čez reko graditi; več strokovnjakov dela načrt za novo cesto; delati nalogo pisati; razstavo smo delali dva dni; začeli smo delati temelje stavbe; delati cesto s stroji; delati jamo z lopato; publ. dela na slovarju sestavlja, dela ga
// dal je delat plašč; vaša obleka se že dela / pri rezanju je delala velike kose
// proizvajati, izdelovati: tovarna dela le športne čevlje; delati električne aparate za izvoz; delati stroje / v Idriji delajo čipke; pozimi delajo drva; ekspr. delati verze / ona dela dobro pecivo
// pridobivati, napravljati: gumi delamo iz kavčuka; vino se dela iz grozdja - 4. preh. opravljati, izvrševati kako delo ali aktivnost sploh: zgodaj zjutraj raznaša časopise, to dela vsak dan; vse dela prizadevno, z veseljem / poglej, kaj delajo otroci na dvorišču; zmeraj kaj dela, da moti druge; klepeta s sosedi, to dela najraje / delati zla dejanja; delati dobro
// z oslabljenim pomenom, zlasti z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: delati čudeže; delati korake korakati; delati grehe grešiti; delati izpit, maturo; delati kompromise, napake; delati kupčije kupčevati; delati nemir; delati šale šaliti se; delati zločine - 5. biti dejavno udeležen pri nastajanju česa: tanke pete delajo jamice v parketu; veter dela valove; na tem mestu voda dela brzice / drevo dela senco; glivice delajo tanko prevleko na siru / rože delajo popke poganjajo; solata dela glave / glasove delamo z govorilnimi organi
// dajati čemu kako lastnost, značilnost: ta frizura jo dela mlajšo, kot je v resnici; neprestano deževje je delalo bivanje na morju manj prijetno; moderna dekoracija dela dvorano zanimivo; delati kaj toplo; delati kaj bolj lepo lepšati
// pog. alkohol ga dela čisto zmedenega / dela mu žalost, veselje; dela si iluzije, upe / otroci mu ne delajo časti - 6. s širokim pomenskim obsegom biti v delovnem stanju: prezračevalne naprave so delale neprestano; vsi motorji delajo so v pogonu; srce mu je začelo delati utripati, biti
// za stranke delamo od desete do dvanajste ure; pošta ne dela; uredništvo danes ne dela; skupščina med počitnicami ne dela ne zaseda; nekatere tovarne zaradi stavk ne delajo ne obratujejo
// pog. učinkovati, delovati: strup je začel hitro delati - 7. s prislovom kazati do česa določen odnos, ki se izraža zlasti v dejanjih: grdo dela s knjigami; rad bi videl, kako bo delal z njo; ne smemo tako delati z maternim jezikom; z njo dela kakor s cunjo / delaj, kot misliš, da je prav; zmeraj dela po vesti; delati v skladu s predpisi
● delati komu kratek čas kratkočasiti, zabavati ga; dela mu druščino, družbo je z njim, da ni sam; v tej stroki delamo prve korake smo se z njo šele začeli ukvarjati; krivica dela hudo kri razburja, draži, jezi; ekspr. kaj bi delal kisel obraz kazal nejevoljo; on dela razlike ne ravna z vsemi enako; žena mu dela scene javno kaže nejevoljo nanj, se netaktno vede; v tej stvari ti ne bomo delali sile te ne bomo izsiljevali; pog. to mi dela skomine vzbuja želje; ekspr. delati hud veter zaradi česa močno se razburjati, ostro ukrepati; bil je mož, ki je delal zgodovino je odločujoče posegal v zgodovino; delati moram še po urah po končanem delovnem času; popoldne ne mara delati po urah za plačilo, ki je odvisno od porabljenega časa; obleka dela človeka kdor se lepo, izbrano oblači, ima večji ugled, dela boljši vtis; pog. delati račun brez krčmarja ne upoštevati vseh okoliščin; pog. delati iz muhe slona močno pretiravati; preg. obljuba dela dolg kar se obljubi, se mora tudi izpolniti; preg. kdor ne dela, naj ne je; prilika dela tatu priložnosti se je težko ubraniti; vaja dela mojstra
♦ fiz. oddajnik dela s frekvenco 20,003 megahertza; les. les dela se krči in širi zaradi sušenja ali vpijanja vlage; šport. delati stojo stati na rokah
délati se - 1. biti v stanju nastajanja: bula se mu dela na vratu; ivje, led se dela; na cesti se delajo jame, razpoke / dela se velika škoda nastaja
// dan se dela dani se; mrak se dela mrači se; tema se dela temni se
// fant se dela se duševno in telesno pozitivno razvija - 2. kazati določeno stanje ali lastnost, ki v resnici ne obstaja: dela se bolnega tudi bolan; dela se gluhega, imenitnega, skromnega; pog. kaj se boš delal važnega, saj vemo, kako je s teboj; dela se junaka; dela se ji prijateljico; samo dela se, da spi; delal se je, kot da ni opazil
● pog. dela se norca iz njega ne upošteva, ne obravnava ga resno; se norčuje, šali; ekspr. ima toliko sadja, da se gnoj dela iz njega zelo veliko; tako je lačen, da se mu delajo pajčevine v želodcu zelo
deláje star.: zaprl je oči, delaje se, kakor da bi spal
delajóč -a -e star.: stopal je, delajoč dolge korake
délan -a -o: film je delan po znanem gledališkem delu; doma delano blago; delano vino umetno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
délce -a s (ẹ̄) ekspr. manjše umetniško, literarno delo: to je njegovo prvo delce;
izvajali so tudi zelo zanimivo glasbeno delce
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
delinkvènt -ênta in -énta m (ȅ é, ẹ́) kdor stori kaznivo dejanje: kaznovati delinkventa;
enkratni, mladoletni, poklicni delinkvent;
delinkvent iz navade;
prevzgoja delinkventov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
delinkvêntka in delinkvéntka -e ž (ē; ẹ̄) ženska, ki stori kaznivo dejanje: mladoletna delinkventka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
delíti -ím nedov. (ī í) - 1. iz celote delati, napravljati dele: jarek deli njivo na dva dela; deliti na pet delov; zavesa deli sobo v dva prostora / dobiček sta pošteno delila / deliti ljudi na dobre in slabe
- 2. nav. ekspr. od večje količine dajati po delih: mati jim je delila orehe in hruške / deliti darove, miloščino; darežljivo deliti / učitelj je delil zaušnice; pren., nav., iron. deliti nauke; deliti ljudem pravico
- 3. navadno v zvezi z z ne imeti česa sam, ampak skupaj s kom: deliti sobo s prijateljem / z nikomer noče deliti oblasti, odgovornosti; prvo mesto si delita naš in avstrijski smučar / ekspr. delila je z možem veselje in žalost; deli usodo s svojimi tovariši, svojih tovarišev ima enako usodo
// dajati kaj od svojega: vsak grižljaj je delila z njim; kar je imel, je delil z reveži; vedno je našel koga, da je delil z njim - 4. biti, nahajati se vmes: Gibraltarski preliv deli Afriko od Pirenejskega polotoka; delilo ju je rešetkasto okno; pren. od tega dogodka nas deli skoraj osemdeset let; štel je dneve, ki ga še delijo od vrnitve domov ločijo
- 5. mat. delati računsko operacijo, pri kateri se ugotavlja, kolikokrat je deljenec večji od delitelja: deliti in množiti; deliti dvajset s pet
● publ. ne delim vašega mnenja nisem takega mnenja kot vi; ekspr. dêli in vladaj! vnašaj neslogo med ljudi, narode, da jim boš lažje gospodoval, vladal
♦ biol. celica se deli se razpolavlja tako, da se razpolovi najprej jedro, nato pa ostali del; lingv. deliti besedo prenesti del besede na koncu vrste v naslednjo
deljèn -êna -o: nosil je črno, deljeno brado; deljeni delovni čas delovni čas dopoldne in popoldne
● v pisarno sem stopil z deljenimi občutki različnimi, negotovimi; mnenja so deljena so različna, se ne skladajo
♦ mat. deset deljeno s pet je dve
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
deljív -a -o prid. (ī í) ki se da deliti: deljiva snov
♦ ekon. deljivi dohodek skupni viri prejemkov družbenopolitičnih skupnosti, ki se delijo po določenem ključu; mat. deljivo število število, ki se da brez ostanka deliti s kakim drugim številom
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
délo -a s (ẹ́) - 1. zavestno uporabljanje telesne ali duševne energije za pridobivanje dobrin: ceniti, spoštovati delo; blaginja temelji na delu; rezultati, sadovi skupnega dela; plačilo po delu / fizično, umsko delo; kvalificirano, strokovno delo; plačano delo; prostovoljno delo / braniti, izogibati se dela; pripraviti se k delu; biti utrujen od dela; ekspr. vreči se na delo; ekspr. zagristi, zakopati se v delo; prizadeven, vztrajen pri delu; večkrat si oddahnem med delom; pretirano delo; delo od jutra do večera / mehanizirati delo; organizirati, voditi delo; pohiteti, prenehati, začeti z delom; zboljšati način dela / prva leta po 1945 družbenokoristno delo / praznik dela
// trud, napor: uspehi niso v sorazmerju z vloženim delom; ta reč bi zahtevala preveč dela; ekspr. škoda dela za to - 2. navadno s prilastkom delanje, vezano na določeno področje: pritegniti koga k delu proti okupatorju; vključil se je v delo za napredek; načrtno, večletno, vztrajno delo z mladino; pedagoško, politično delo; praznovali so štiridesetletnico njegovega umetniškega dela; delo pri društvu, v odboru / v članku je dobro prikazal njegovo pisateljsko delo; dobil je nagrado za svoje življenjsko delo
// to delanje za izpolnjevanje kake (skupne) naloge: oceniti delo komisije; spremljati delo skupščine; ovirati delo šole - 3. kar se uresničuje z delanjem: to delo dobro napreduje; vsega dela ne more opraviti sam; dal mu je najtežje delo; dela vsako delo, ki mu pride pod roko; izvršiti, končati, zaključiti kako delo; nujno, važno delo; loti se tudi umazanega, zahtevnega dela; svoje delo opravlja vzorno; ima dosti, preveč dela / mn.: gradbena, mizarska, obrtniška, tehniška, vzdrževalna dela; drobna dela opravila; hišna dela / nav., slabš. pravi, da ne bo delal hlapčevskih del del, ki so zanj ponižujoča; star. najeli so ga za hlapčevska dela dela na polju in pri živini
// to kot vir zaslužka: dati delo boljšemu ponudniku; podjetje je dobilo novo delo; prevzeti komu delo; biti preskrbljen z delom / delo na gradbišču so opravili v dogovorjenem roku / skleniti pogodbo o delu - 4. navadno s prilastkom kar je uresničeno z delanjem, zlasti na umetniškem področju: izdati pomembno delo; kritizira, ocenjuje dramska, pesniška dela; literarno delo; razstava del baročnih umetnikov / knjiž. človek umre, njegovo delo pa ostane
// s prilastkom izdelek, predmet glede na izdelovalca ali način izdelave: ti čevlji so industrijsko, ročno delo; stavba je baročno delo / ženska ročna dela ročno izdelane vezenine ali pletenine - 5. predmet, stvar, ki jo kdo izdeluje: delo ji je od razburjenja padlo iz rok; komaj je vzela delo v roke, ga je že zopet odložila
- 6. zaposlitev, služba: dobiti, iskati delo; biti brez dela; odpustiti koga z dela; sprejeti koga na delo; honorarno, priložnostno, sezonsko delo / dela prosti dnevi; izostanek od dela; nadurno delo ki presega delovno obveznost
// iti, voziti se na delo v kraj zaposlitve; biti na delu v tujini
// s prilastkom področje v okviru celotnega proizvajalnega procesa kot možnost zaposlitve: kmečko delo ga ne veseli; zanima se za delo v rudniku; opravlja delo pri stroju, v izvoznem oddelku - 7. redko dejanje: zagovarjal se bo za svoja dela; junaško, krvavo delo
- 8. fiz. premagovanje sile na določeni poti: delo, ki ga opravi stroj / enota za merjenje dela
● to delo ne more čakati je neodložljivo; propaganda je opravila svoje delo dosegla zaželeni učinek; knjiž. živi od dela svojih rok sam se preživlja; pog. ne prime za nobeno delo noče delati; sovražne sile so že na delu že delujejo; obleka je v delu se izdeluje, izgotavlja; ekspr. ne moti ga, je ves v delu zelo vneto dela; odšel je z doma v največjem delu v kmečkem okolju v času košnje in žetve; pri delu ga je čas prehitel dela ni utegnil dokončati; očetova smrt je njegovo delo on jo je povzročil; skrb za otroke je njeno delo naloga, dolžnost; delo hvali mojstra delavčeva strokovnost se sodi po kvaliteti njegovih izdelkov; preg. brez dela ni jela
♦ ekon. družbeno potrebno delo povprečen delovni čas za proizvodnjo določenega blaga; presežno delo delo, katerega produkti ne ostanejo delavcu; delitev dela delitev enotnega produkcijskega procesa na več ločenih procesov; družbena delitev dela specializacija posameznih gospodarskih enot na proizvajanje posameznih vrst blaga, ki jih med seboj zamenjujejo; mednarodna delitev dela specializacija posameznih narodnih gospodarstev na proizvajanje posameznih vrst blaga, ki jih na svetovnem trgu med seboj zamenjujejo; zal. izbrano delo po določenem kriteriju izbrana in v knjižni obliki izdana dela kakega avtorja; zbrano delo vsa dela kakega avtorja, izdana v knjižni obliki
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
delováti -újem nedov. (á ȗ) - 1. imeti učinek na kaj: bivanje v gorah blagodejno deluje na zdravje; vlaga je škodljivo delovala na izolacijo; strup je začel takoj delovati / zdravilo deluje proti mrzlici / na letalo delujejo različne sile
// prenašati svoj vpliv na kaj: opazoval je, kako bodo delovale njegove besede; molk je grozljivo deloval; take stvari delujejo name neprijetno / slika deluje banalno - 2. navadno s prislovom opravljati delo na določenem področju: kulturno, politično delovati / deloval je v svojo korist; vneto delovati za mir / deloval je kot učitelj opravljal je učiteljski poklic; javno delovati politično, družbeno; pren. sovražne čete delujejo ob meji
- 3. biti v delovnem stanju: motor še ne deluje; prezračevalna naprava je prenehala delovati / pošta ne deluje več ne posluje
// telefon ne deluje je pokvarjen; pren. misel mu je zagrizeno delovala
// navadno s prislovom opravljati, izpolnjevati kako nalogo: aparat brezhibno deluje; vse naprave so odlično delovale; srce mu pravilno deluje utripa, bije
// varnostna služba dobro deluje / priprava deluje na principu centrifugalne sile
delujóč -a -e: še vedno delujoči ognjeniki; počasi delujoč strup; prijetno, ugodno delujoča barva / delujoč član društva aktiven
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
demaskírati -am dov. in nedov. (ȋ) sneti masko z obraza: demaskirati plesalko na pustni zabavi;
opolnoči se maškare demaskirajo / igralka se je pazljivo demaskirala odstranila si je ličilo z obraza; pren. demaskirati poskuse reakcionarjev
♦ voj. po raznih znakih ugotoviti, kje so sovražnikovi bojni položaji
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
desêrten -tna -o prid. (ȇ) nanašajoč se na desert: desertno pecivo / desertni krožnik krožnik, manjši kot navaden plitvi krožnik; desertni pribor pribor, manjši kot navaden pribor // v zvezi desertno vino močno vino z značilno aromo, navadno zelo sladko
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
desníčen -čna -o prid. (ī ȋ) ki pri delu uporablja predvsem desno roko: zanimivo je opazovati gibe desničnih in levičnih ljudi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
désusovec -vca m, člov. (ẹ̑) član Demokratične stranke upokojencev Slovenije: Kje vidi egoistične interese desusovcev in kje so dokazi za žaljivo trditev, da nas v DeSUS združujejo le leta in isti dan prejemanja pokojnine? E iz kratice DeSUS za De(mokratična) s(tranka) u(pokojencev) S(lovenije)
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
detonátor -ja m (ȃ) razstrelivo, s katerim se povzroči eksplozija glavnega naboja: občutljivost detonatorja // posodica s takim razstrelivom: pritrdil je detonator in prižgal zažigalno vrvico; odviti minam detonatorje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
detonírati -am dov. in nedov. (ȋ) eksplodirati ob zelo hitrem širjenju sežiga v eksplozivu: razstrelivo detonira / preh. detonirati dinamit povzročiti, da detonira
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
dežník -a [dəž] m (í) priprava z ročajem in z zložljivo streho za zaščito pred dežjem: odpreti, razpeti dežnik;
ker je nehalo deževati, je zaprla dežnik;
svilen dežnik;
stojalo za dežnike / moški, ženski dežnik
♦ bot. orjaški dežnik užitna lističasta goba z visokim, votlim betom, Macrolepiota procera
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
difúzor -ja m (ȗ) teh. priprava za razprševanje, razpršilec: razprševati z difuzorjem
♦ avt. del vplinjača, v katerem se gorivo meša z zrakom; strojn. stožčast del cevi, v katerem se hitrost tekočine zmanjšuje, tlak pa narašča
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
dímije -mij ž mn. (ī ȋ) v muslimanskem okolju zelo široke ženske hlače, segajoče do členkov: nosila je pisane dimije;
dimije iz živo rdeče svile
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
dinamít -a m (ȋ) brizantno razstrelivo, katerega glavna sestavina je nitroglicerin: razstreliti most z dinamitom
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
dinamítarstvo -a s (ȋ) žarg., rib. lovljenje rib z metanjem razstreliva v vodo: dinamitarstvo je kaznivo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
direktíven -vna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na direktivo: direktivni organ / direktiven članek; učni načrt je direktiven / direktivni posegi v gospodarstvo
♦ ekon. direktivni gospodarski plan plan, ki popolnoma predpisuje gospodarski razvoj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
distánca -e ž (ȃ) - 1. knjiž. dolžina najkrajše črte med dvema predmetoma ali točkama; razdalja, oddaljenost: distanca med objektoma je premajhna; povečati distanco
// časovna dolžina, ki loči dva dogodka: distanca do teh doživetij je že precejšnja; časovna distanca - 2. kritičen odnos do česa: nima potrebne distance, da bi lahko objektivno presojal sodobne umetniške stvaritve; dogodki so še tako blizu, da je težko dobiti pravo distanco; avtorjeva distanca do snovi
● zna varovati potrebno distanco do podrejenih ni z njimi preveč prijazen, domač; zavzeti distanco do česa izraziti odklonilno stališče do česa; pog. držati ljudi v distanci ne biti z njimi preveč prijazen, domač; gledati na kaj z distanco imeti odklonilno ali nezaupljivo stališče do česa
♦ geom. razdalja med projekcijskim središčem in projekcijsko ravnino (v perspektivi)
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
dišáti -ím nedov. (á í) - 1. oddajati, dajati prijeten vonj: akacije močno, opojno dišijo; zrak je dišal od samega cvetja; brezoseb. diši po vrtnicah; iz kuhinje vabljivo diši
// oddajati, dajati vonj sploh: vsak predmet je drugače dišal; kuhinja diši po dimu; vino diši po sodu; brezoseb. v sobi je dišalo po jabolkih
● ekspr. ta pa še po mleku diši je še zelo mlad, neizkušen
// evfem. zaudarjati, smrdeti: salama že diši; brezoseb. iz ust mu diši - 2. ekspr. imeti, kazati značilnosti česa: ta beseda diši po čitalniški dobi; zavračal je vse, kar je dišalo po razkošju; brezoseb.: diši po snegu; že takrat je močno dišalo po vojni
- 3. z dajalnikom vzbujati željo, mikati: cigareta mu še nikoli ni tako dišala; hudo je bolan, saj mu še vino ne diši / ekspr.: delo mu ne diši; ni mu dišalo, da bi šel v mesto
- 4. preh., zastar. vohati, duhati: mačka diši miš
dišèč -éča -e: dišeč po kadilu; dišeče seno; prijetno dišeč dim / dišeča sol
♦ bot. dišeči les prijetno dišeč okrasni grm, Calycanthus floridus; dišeči volčin grmičasta rastlina z dišečimi rdečimi cveti, Daphne cneorum; dišeča perla zdravilna rastlina s suličastimi listi in belimi cveti, Asperula odorata; vrtn. dišeči grahor
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
dívji -a -e prid. (í) - 1. ki živi, raste svobodno v naravi: divji golob, zajec; v starem štoru je našel divje čebele; cepiti divjo češnjo; jata divjih rac; divje in gojene rastline; divje in domače živali
- 2. ki še ni kultiviran, civiliziran: ti kraji so še zelo divji / divja dolina, pokrajina; divja, nedotaknjena narava / divji predeli celine; film o Divjem zahodu o življenju v zahodnem delu Združenih držav Amerike, ko ta še ni bil popolnoma civiliziran
// divja plemena ki živijo na zelo primitivni stopnji družbenega razvoja - 3. ki se ne da ukrotiti: konja je prodal, ker je bil divji / pri sosedu imajo zelo divjega psa / bik je ves divji razgrajal po vasi razdražen
- 4. nav. ekspr. ki ne obvladuje svojih negativnih lastnosti: tega divjega človeka se vsi izogibajo; vojaki so bili divji; bal se je divje drhali, ki je pustošila po deželi / imel je divje navade / otroci so tako divji, da jih komaj krotim neugnani, razposajeni
// ekspr., v povedni rabi zelo jezen: kmalu se vrni, sicer bo oče divji; divji ko ris / na koga je tako divji? ves divji je nanj
// ki izraža, kaže divjost, veliko jezo: divji obraz; ustrašil se je njegovega divjega pogleda / opazil je divji blesk v njegovih očeh / zaslišal se je divji lajež psov - 5. ekspr., navadno v povedni rabi ki se boji tujih ljudi: ne bodi tako divji in pridi bližje
- 6. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji in z veliko intenzivnostjo: prijela ga je divja jeza; ljubil jo je z divjo strastjo / zaslišal se je divji krik, smeh / vnel se je divji boj / mraz je sicer divji, a snega ni; začutil je divjo lakoto
// ki ima veliko hitrost, silovitost: pognal je konja v divji dir; od divje vožnje z avtomobilom ga boli glava / utrujen od divjega plesa - 7. ekspr., s širokim pomenskim obsegom čuden, nenavaden: to je napravilo nanj prav divji vtis; imel je divje sanje / vedno nosi obleke divjih barv
- 8. ki ni v skladu z veljavnimi zakoni, predpisi: divji lov; divja gradnja črna gradnja
// divji zakon skupno življenje moškega in ženske brez zakonske zveze
// divji lovec, ribič
● pog., ekspr. ves divji je na meso zelo rad ga je; pog., ekspr. divji je na ženske ima veliko slo po ženskah
♦ bot. divji bezeg; divji kostanj okrasno drevo z belimi, rumeno ali rdeče lisastimi cveti v piramidastih socvetjih, Aesculus hippocastanum; divja roža šipek; etn. divji mož po ljudskem verovanju moškemu podobno kosmato bitje, ki prebiva v gozdu; divja jaga po ljudskem verovanju truma duhov prednikov, ki se podi v božičnem času po zraku; med. divje meso nepravilno razraslo tkivo v rani, ki se slabo celi; šport. tekmovanje na divjih vodah tekmovanje v kajaku ali kanuju na deroči reki; vrtn. divja mladika mladika, ki zraste iz starega tkiva; zool. divji petelin velika gozdna ptica temne, na prsih zelenkasto modre barve, Tetrao urogallus; divja koza gams
dívje prisl.: divje kričati; divje rasti; divje voziti; divje romantična pokrajina; divje smo navijali za naše moštvo
● ekspr. divje ga je imelo, da bi ga udaril komaj se je premagoval; sam.: nekaj divjega je v njegovi naravi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
dizelski tudi dieselski -a -o [dízl-] prid. (ī) nanašajoč se na dizel: lokomotiva na dizelski pogon / dizelsko gorivo / dizelski motor dizel
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
dláka -e ž (á) nitast izrastek na koži sesalcev: na nogah ima dolge dlake;
puliti si dlake;
med svetlimi dlakami je bilo tudi nekaj črnih / kot psovka molči, ti suha dlaka ti; kot kletvica pasja dlaka, tega ti ne verjamem // ed. več dlak, dlake: dlaka raste, se obnavlja; naježiti dlako; žival ima gladko, mehko, sivo dlako / odeja iz kamelje dlake; klobuk iz zajčje dlake / resasta dlaka trša, daljša; zimska dlaka
● ekspr. cepiti dlako razčlenjevati problem do nepomembnih malenkosti; ekspr. iskati dlako v jajcu pretiravati v zahtevah po natančnosti; pog., ekspr. niti za dlako se nisi spremenil prav nič; pog. vedno mu gredo po dlaki v vsem mu skušajo ustreči, mu ne nasprotujejo; ekspr. ta nima dlake na jeziku v vsakem položaju si upa odkrito povedati, kar misli, da je prav; kjer osel leži, dlako pusti nekulturen človek se (rad) podpisuje, kjer ni primerno; nereden človek se spozna po tem, da za seboj pušča nered; preg. volk dlako menja, a narave nikdar človek ne more zatajiti svojega bistva
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
dlésen -sni ž (ẹ̑) nav. mn. sluzničasto tkivo, ki pokriva del čeljusti ob zobeh: bolijo me dlesni;
brezzobe dlesni;
gornja dlesen;
krvavitev iz dlesni
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
dodátek -tka m (ȃ) - 1. kar se da (k) čemu zraven, povrhu: izboljšati jed z dodatki; kavni dodatek; pecivo z dodatkom cimeta / fant je bil tako lačen, da je šel dvakrat po dodatek
♦ obl. modni dodatki vse, kar dopolnjuje, krasi oblačilo
// kar se doda k rednim prejemkom, k plači: prejemati dodatek / otroški dodatek izplačan upravičenim zavarovancem za otroke; položajni dodatek uslužbencem na določenem položaju; terenski dodatek za delo na terenu; varstveni dodatek osebnim in družinskim upokojencem, katerih pokojnine ne dosegajo predpisane višine; ker zaradi službe ni mogel stanovati pri družini, so mu odobrili dodatek za ločeno življenje - 2. kar se da (k) čemu na koncu, pristavek: dodatek k razlagi, k zapisniku
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
dodeljív -a -o prid. (ī í) ki se da dodeliti: dodeljivo stanovanje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
dogmatizíranje -a s (ȋ) glagolnik od dogmatizirati: dogmatiziranje je nezdružljivo z znanostjo;
dogmatiziranje marksizma
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
dogódek -dka m (ọ̑) kar se zgodi: dogodki so se vrstili z veliko naglico;
težko je slediti vsem dogodkom;
razpravljati o aktualnih dogodkih;
neprijeten, zanimiv dogodek;
to so bili usodni dogodki za našo deželo;
živo se spominja dogodka iz šole;
dogodki na bojiščih / izid te knjige je bil velik literarni dogodek; komentar o športnih dogodkih dneva; v tem kraju so se odigravali pomembni zgodovinski dogodki / ekspr.: sestanek obeh državnih voditeljev je zgodovinski dogodek ima velik, trajen pomen; srečanje atletskih prvakov je bilo dogodek leta najpomembnejši dogodek
● ekspr. v družini pričakujejo vesel dogodek rojstvo otroka; zanima nas, kakšen bo razvoj dogodkov po odstopu vlade kaj se bo zgodilo; publ. v teku dogodkov se bo pokazalo, kdo ima prav sčasoma, polagoma
♦ zgod. septembrski dogodki protinemške demonstracije v Ljubljani septembra 1908, ob katerih je vojaštvo streljalo na demonstrante // ekspr., v povedni rabi posebno, nenavadno doživetje: to je bil zanj dogodek; njegov nastop je bil vselej dogodek za orkester in za občinstvo / svatba je bila na vasi dogodek
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
dóhtarski -a -o prid. (ọ́) nanašajoč se na dohtar 1: dohtarska služba / ekspr. ima čisto dohtarsko pisavo težko čitljivo, nerazločno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
dokázati tudi dokazáti -kážem dov. (á á á) - 1. utemeljiti, podpreti kako trditev z dokazi: dokazati svoj alibi; na sodišču je dokazal svojo nedolžnost; dokažem ti resnico; dokazali so, da to bolezen povzročajo virusi; s pričami je dokazal, da ni kriv; neovrgljivo, prepričevalno, zanesljivo dokazati; statistično se to ne da dokazati / to je bila priložnost, da ji je lahko dokazal svojo ljubezen; dokazati svojo moč / lahko ti dokažem laž / tega laikom ne bomo dokazali ne bomo jih mogli prepričati
● ekspr. dokazati črno na belem pismeno; neizpodbitno, popolnoma - 2. postati zunanji izraz, znamenje česa: pregled dela je dokazal, da smo se v napovedih zmotili
dokázan -a -o: dokazane trditve; krivda je dokazana; to je znanstveno dokazano
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
dokázen -zna -o prid. (ā) nanašajoč se na dokaz: obsežen dokazni material;
dokazna listina;
dokazno gradivo, sredstvo / njegovi očitki nimajo dokazne vrednosti
♦ jur. dokazni postopek; dokazno breme dolžnost dokazovanja, ki jo ima v civilnem postopku pravdna stranka, v kazenskem pa tožilec
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
dokazílen -lna -o prid. (ȋ) ki kaj dokazuje: dokazilna listina;
zbrati dokazilno gradivo / ta pisma nimajo dokazilne moči / laboratorijska preiskava, ki jo opravimo na hitro, je manj dokazilna
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
dokazljív -a -o prid. (ī í) ki se da dokazati: dokazljiva hipoteza;
to dejstvo je dokazljivo;
pravilnost te trditve ni znanstveno dokazljiva
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
dokováti -kújem dov., dokovál (á ú) končati kovanje: dokoval je in odložil kladivo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
dokumentacíjski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na dokumentacijo: publikacija ima predvsem dokumentacijski značaj / dokumentacijski viri; dokumentacijsko gradivo / dokumentacijska služba
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
dokumentáričen -čna -o prid. (á) dokumentaren: dokumentarično gradivo / njegove ugotovitve imajo dokumentaričen pomen; razstava ima dokumentarično vrednostdokumentárično prisl.: delo dokumentarično prikazuje zgodovinske dogodke
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
dokumentírati -am dov. in nedov. (ȋ) izpričati, podpreti kaj z dokumenti, utemeljiti: gradivo je treba dokumentirati;
dokumentirati prošnjo, vlogo;
dokumentirati podatke z risbami in grafikoni;
statistično dokumentirati gospodarsko stanje / svoja proučevanja je tudi fotografsko dokumentiral; pren. to delo dobro dokumentira svojo dobodokumentíran -a -o: predlogi so zadostno dokumentirani; razprava je obširno dokumentirana
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
dôl prisl. (ó) izraža gibanje ali smer proti nižjemu kraju, ant. gor: hoditi po stopnicah gor in dol;
dol poglej;
stopiti (s kolesa) dol / pisati tanko gor, debelo dol / s prislovnim določilom kraja: preselil se je tja dol na ravnino; zapihalo je od hribov dol; zavirati dol po klancu; pot zavije dol proti reki; ekspr. lasje ji segajo dol do ramen prav do ramen // v medmetni rabi izraža čustvo odpora, nasprotovanja, zahtevo po odstranitvi: dol korupcija; dol z izdajalci
● star. če mu boš ugovarjal, bodo spet vsi križi dol se bo zelo razjezil; na nas gleda od zgoraj dol zviška, zaničljivo; hodi po sobi gor in dol sem in tja; pog. jedi ne spravi dol ne more zaužiti; pog., ekspr. pred takim junakom klobuk dol vsa čast mu; gor — dol pog. en dinar gor ali dol, kaj bi gledal na to naj te ne skrbi preveč, koliko plačaš; ekspr. zamera gor, zamera dol, moraš mu to povedati čeprav ti bo morda zameril; ekspr. eden dol, drugi gor — je že tako na svetu sreča ni stalna; preg. zdravje po niti gor, po curku dol zdravje se pridobi počasi, izgubi pa hitro
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
dolgogrív -a -o [u̯g] prid. (ȋ ī) ki ima dolgo grivo: dolgogriv konj, lev / dolgogriva glava / slabš. visok in dolgogriv fant dolgolas
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
domàč -áča -e prid. (ȁ á) - 1. nanašajoč se na dom 1:
- a) domači in sosedovi otroci; domača hiša; živel je v težkih domačih razmerah; biti pri kom kakor domač / domače ime ime domačije, ki ga uporablja bližnja okolica; domači praznik praznik v okviru družine; dan, ko se pri hiši zakolje prašič
- b) domač pridelek; domača hrana, klobasa; domače vino / domača zdravila doma pripravljena zdravila, navadno iz zdravilnih rastlin, zelišč
- c) domača nega bolnikov; krava domače reje; domača vzgoja; domača zabava; domača dela, opravila / domača obrt na tradiciji sloneče obrtno delo kmečkega prebivalstva kot stranska zaposlitev; čevlji domačega dela ročnega
- č) kmetje so lahko sekali le za domače potrebe; pridelujejo za domačo rabo in še jim ostane za prodajo / domača halja halja za nošenje doma, v stanovanju; domača lekarna omarica z najnujnejšimi zdravili
- 2. nanašajoč se na ožjo ali širšo domovino: domači fantje; domači film; rad sem v domačem kraju; domači in tuji tekmovalci; nisem domač v tem kraju; domača industrija; domače novice; domača občina / slabš. domači izdajalec med narodnoosvobodilnim bojem okupatorjev sodelavec; domači jezik jezik lastne jezikovne skupnosti; domači kapital; domači turizem turizem, ki ne vključuje tujih, inozemskih turistov; domače tržišče tržišče znotraj države
// ki je po izvoru od tam, kjer živi: priseljenci in domači prebivalci / domača rastlina - 3. ki živi, raste ob človeku, pod njegovim nadzorstvom: divje in domače živali
- 4. krotek, nenapadalen: nikar se ne bojte, pes je čisto domač
- 5. navadno v povedni rabi ki ne kaže strahu v občevanju z ljudmi: že čez nekaj dni je postal domač; drugič je bila z njim čisto domača / gostje so se napravili domače
// ki vzbuja občutek ugodja: majhen prostor je bolj domač kot velik
● ekspr. že dolgo ni prestopil domačega praga ni bil doma; iron. domači prijatelj ženin ljubimec; kar vstopi, nič nas ne motiš, saj si domač do tebe imamo skoraj tak odnos kot do člana družine; vrnil se je pod domačo streho domov; pesn. domače ognjišče dom, družina; ekspr. stopiti spet na domača tla vrniti se v domovino
♦ ekon. domače delo pod vodstvom podjetja organizirana proizvodnja za trg v zasebnih stanovanjih; etn. domače platno platno, ki je ročno tkano iz ročno predene preje; gastr. domači prijatelj trdo, na rezine razrezano pecivo z orehi in rozinami; obrt. domači kruh z moko potresen in v pletenih košaricah vzhajan pekovski kruh; šol. domači učitelj nekdaj učitelj, ki poučuje otroke bogatejših staršev na njihovem domu; domača naloga pismene obveznosti učencev, ki jih morajo opraviti doma; domače ali obvezno čtivo literarna dela, ki jih morajo učenci prebrati doma
domáče prisl.: prav domače se je vedla; po domače povedati preprosto, ne zapleteno; v domačem jeziku; biti po domače sprejet / Janez Kotar, po domače Maček
● ekspr. tista proslava je bila — po domače rečeno — krokarija povedano brez olepšavanja; iron. v tovarni je šlo vse preveč po domače ni bilo prave delovne discipline in odgovornosti
domáči -a -e sam.: vsi domači so mu pomrli člani družine; prinesi merico domačega! doma pridelanega vina; pog. navija za domače domače tekmovalce
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
domišljevánje -a s (ȃ) glagolnik od domišljevati: neprestano domišljevanje na dolžnost / neuspeh je živo zadel njegove ambicije in domišljevanje / ena izmed njegovih posebnosti je tudi domišljevanje, da mu vsi nasprotujejo neutemeljeno mnenje, mišljenje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
domišljív -a -o prid. (ī í) - 1. knjiž. domiseln: živahna in domišljiva ženska / take ideje se porodijo le v domišljivem duhu
- 2. zastar. domišljav: vaše vedenje je nepremišljeno in domišljivo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
dopadljív -a -o prid. (ī í) star. - 1. ki izraža zadovoljstvo, ponos: gledal je nanjo z dopadljivim pogledom
- 2. ki ugaja: povest je primer na vse strani dopadljive literature
dopadljívo prisl.: dopadljivo je opazovala hčer
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
dopoldánji -a -e [u̯d] prid. (á) dopoldanski: med dopoldanjimi urami je bilo v šoli zelo živo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
dopovedljív -a -o prid. (ī í) ki se da dopovedati: umetnostno doživetje je težko dopovedljivo / nazorna in dopovedljiva formulacija problemadopovedljívo prisl.: govoril je zelo dopovedljivo prepričevalno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
dopustljív -a -o prid. (ī í) redko ki se (še) dopušča; dopusten: to ni dopustljivo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
dosegljív -a -o prid. (ī í) ki se da doseči: škatla je na dosegljivi polici / težko dosegljivi cilji; dosegljiva natančnost / literatura za razpravo je bila lahko dosegljiva; prvo mesto zanj ni več dosegljivo / cene tega blaga so malokomu dosegljive so zelo visoke
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
dosegljívost -i ž (í) dejstvo, da je kaj dosegljivo: zaradi dosegljivosti je bilo okvaro lažje popraviti / dosegljivost cilja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
dósovski -a -o prid. (ọ̑) rač. ki se nanaša na diskovni operacijski sistem DOS: dosovski program; dosovsko okno; Delovanje programa je zanesljivo, njegovo upravljanje pa kljub zastarelemu dosovskemu vmesniku enostavno E iz kratice DOS za agl. d(isk) o(perating) s(ystem) 'diskovni operacijski sistem'
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
dostópen tudi dostôpen -pna -o prid., dostópnejši tudi dostôpnejši (ọ́ ọ̄; ó ō) - 1. do katerega se da priti: vrh gore je težko dostopen; nekatere planinske postojanke so dostopne celo z motornimi vozili / park je dostopen javnosti; pren. šolanje je dostopno vsem
// ki se da dobiti: pri pisanju je uporabil vse dostopno gradivo / cene tega blaga so malokomu dostopne so zelo visoke - 2. ki se da razumeti, dojeti: razprava je napisana v dostopnem jeziku; povedal mu je to na dostopen način / študija je približala bralcem težko dostopnega avtorja
- 3. knjiž. dovzeten, sprejemljiv: dostopen tujim vplivom / mož je postal dostopnejši bolj priljuden, prijazen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
doumljív -a -o prid. (ī í) ki se da doumeti: lahko doumljiv tekst;
smisel njegovih besed je težko doumljiv;
fantu to ni bilo doumljivo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
dovtíp -a m (ȋ) šaljivo, duhovito izražena misel: smejati se dovtipom;
delati, pripovedovati dovtipe;
napravil je slab dovtip;
ekspr. stresali, zbijali so dovtipe na njegov račun;
cenen, neslan, robat dovtip;
dovtip v komediji
● pog. ta dovtip ima že brado je star
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
drastljív -a -o prid. (ī í) knjiž. dražljiv: drastljive dišave / že sama misel jo je prešinila z drastljivo grozo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
dražênje -a s (é) glagolnik od dražiti, zviševati ceno: draženje živil se je iz dneva v dan stopnjevalo / draženje hiše je potekalo zelo razburljivo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
dražljív -a -o prid. (ī í) - 1. ki deluje na organizem tako, da nastane reakcija: dražljiv dim, vonj; dražljive dišave, snovi / dražljiv nasmešek; bila je v zanj že dražljivi bližini; obšla ga je čudno dražljiva misel; vsak dan je postajala bolj dražljiva
// redko razdražljiv, razburljiv: bolnik postane včasih dražljiv; dražljiva žival - 2. redko občutljiv za dražljaje: dražljiv sapnik
dražljívo prisl.: vonj je dražljivo silil v nosnice; dražljivo razgaljene ženske
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
drégati -am nedov. (ẹ̄ ẹ̑) - 1. s koncem česa narahlo suvati: drobne veje so ga dregale v obraz; dregati s palico v rov; dregajo se s komolci
// preh. nadlegovati, dražiti z dreganjem: kar naprej ga drega in beza; dregala ga je, dokler se ni zbudil; pren. zbadal in dregal ga je z ostrimi besedami - 2. ekspr., navadno v zvezi z v vsiljivo spraševati, ogovarjati: dregala je vanj, dokler ni začel govoriti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
drégniti -em dov. (ẹ́ ẹ̑) - 1. s koncem česa narahlo suniti: dregniti v ogenj; dregnil ga je s komolcem; imela je občutek, kot bi jo kdo dregnil z nožem / ekspr. dregni ga pod rebra, naj molči; pren. s svojo pripombo je dregnil v bistvo spora
● ekspr. dregniti v osje, sršenovo gnezdo dati povod za hudo, množično razburjenje - 2. ekspr. prizadeti, vznemiriti: novica ga je neprijetno dregnila; z očitkom jo je hotel dregniti / poraz ga je dregnil v živo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
dremàv -áva -o prid. (ȁ á) ki se mu dremlje: po prečuti noči je bila čudno dremava;
v službo je odšel še ves dremav zaspan // dremave oči / dremava melodija ki povzroča željo, potrebo po spanju; pren. dremava luč; zvonec je presunljivo zvonil v dremavo nočdremávo prisl.: dremavo pripovedovati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
drézati -am nedov. (ẹ̄ ẹ̑) - 1. s koncem česa narahlo suvati: veje so ga drezale v obraz; drezati v žerjavico; dreza ga s komolcem; pren. ne bom več drezal v to vprašanje
// preh. nadlegovati, dražiti z drezanjem: drezati in cukati žival; drezala ga je, dokler se ni zbudil; pren. zakaj me kar naprej drezaš; drezajo se z medsebojnimi žalitvami - 2. ekspr., navadno v zvezi z v vsiljivo spraševati, ogovarjati: toliko časa je drezal v hčer, da mu je vse povedala; nisem maral več drezati vanj / povsod je drezal, dokler ni uspel posredoval, se zavzemal za kaj; drezal ga je, naj vendar že naredi, kar je obljubil spodbujal ga je, mu prigovarjal
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
drežnjáti -ám nedov. (á ȃ) ekspr. godrnjati, sitnariti: kar naprej je nekaj drežnjal // vsiljivo spraševati, ogovarjati; drezati: drežnjati v otroka; bolj ko je drežnjala vanj, manj se je menil zanjo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
drôben tudi drobán drôbna -o tudi -ó prid., drobnéjši (ó ȃ ó) - 1. ki ima razmeroma majhne razsežnosti: droben cvet; zbiral je različne drobne predmete; tkanina z drobnim vzorcem; na manjših policah je ležalo razno drobno blago; droben kot makovo zrnce / drobno pecivo; drobno pohištvo manjši lesni izdelki
// hoditi z drobnimi koraki; pren. še vedno ima drobno upanje
// pri manjših okroglih stvareh ki ima razmeroma majhne razsežnosti, ant. debel: drobne grozdne jagode; drobne kaplje; drobno koruzno zrno / opazovala ga je s svojimi drobnimi črnimi očmi
// ekspr. slaboten, šibek, nežen: majhen, droben otrok; bila je drobno, plaho dekletce / dotaknila se ga je s svojimi drobnimi prstki; ta kroj je primeren le za drobne postave / droben glasek; v dolini se je prižgalo tisoč drobnih luči; pren. droben nasmešek se ji je razlil po obrazu - 2. ki ima med najbližjima nasprotnima ploskvama razmeroma majhno razsežnost; tanek: drobna knjižica; drobno stebelce / za to bi bili boljši bolj drobni žebljički
// ki ima glede na dolžino razmeroma majhen obseg, premer: drobna breza, palica / z drobnimi črkami napisan naslov; drobna črta - 3. ki sestoji iz razmeroma majhnih enot, ant. debel: letos je krompir precej droben; droben pesek; drobno sadje; droben, suh sneg
- 4. ki se mu zaradi nevažnosti pripisuje majhen pomen: drobni prepiri; drobne vsakdanje skrbi; drobne ljubezenske zgodbe / bil je že večkrat zaprt zaradi drobnih tatvin / razstava je bila najavljena med drobnimi novicami; drobna dela
- 5. ki se v manjšem obsegu in z razmeroma majhno ekonomsko osnovo ukvarja s kako dejavnostjo: drobni obrtnik, posestnik, proizvajalec / drobni kapitalist, lastnik / drobna blagovna proizvodnja; drobno kmečko gospodarstvo
● droben denar drobiž; ekspr. raztrgati na drobne kosce čisto, popolnoma; ekspr. tako so se tepli, da je bilo vse drobno zelo, hudo so se tepli
♦ soc. drobna buržoazija lastniki proizvajalnih sredstev v kapitalizmu, ki živijo od lastnega proizvajalnega dela; strojn. drobni navoj navoj, ki ima razmeroma majhen profil; tisk. drobni tisk tisk v briljantu, diamantu, perlu ali nonpareju; zal. drobni tisk izdaje na nekaj tiskanih straneh, navadno v propagandne namene
drôbno in drobnó prisl.: drobno hoditi; drobno pokašljevati; drobno prši; drobno zmlete drobtine; drobno karirasto blago
drôbni -a -o sam.: tisti drobni ga je udaril; na drôbno in na dróbno kupovati, prodajati na drobno; na drobno mleti, sekljati; šalj. on se na drobno ženi ima ljubezenske odnose z več osebami istočasno ali v kratkih časovnih presledkih; trgovina na drobno trgovina, ki preprodaja blago neposredno potrošnikom v manjših količinah
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
drobljív -a -o prid. (ī í) ki se (rad) drobi: drobljiv lapor;
drobljiv sir;
pečina je bila razpokana in drobljiva / pecivo iz drobljivega testa krhkega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
drobtínčarski -a -o prid. (ȋ) ekspr. ki se poteguje, bori za malo pomembne stvari: ni revolucionar z jasno perspektivo, temveč drobtinčarski borec / drobtinčarska politika
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
drsáč -a m (á) redko drsalec: na ribniku je bilo vse živo drsačev / bil je izkušen hribolazec in odličen drsač
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
drúg -a -o prid. (ȗ) - 1. ki ni tisti, na katerega se misli, iz katerega se izhaja: vstopil je drug človek, kot sem ga pričakoval; vsako leto gre v drug kraj na počitnice; zmeraj navede kak drug vzrok / takrat me ne bo doma, pridi raje drug dan; o tem spregovorim na drugem mestu / druge izbire ni; zaenkrat nimam drugega dela
// ki se po lastnostih razlikuje od določenega: poizkusiti na drug način; to ga kaže v docela drugi luči; ponekod je šel razvoj popolnoma drugo pot / po nesreči je bil čisto drug - 2. nav. mn. ki v kaki skupini ali celoti obstaja poleg navedenega in se od tega razlikuje: dolina je ločena od drugega sveta; šole in drugi vzgojni zavodi; ona pa ni kakor so druge ženske; razstavljajo volnene in svilene izdelke ter drugo blago
- 3. pog. ki ni domač, tuj: na starost je moral živeti pri drugih ljudeh; posestvo je v drugih rokah
● ekspr. s palico po njem, saj ne razume drugega jezika dopovedati mu je mogoče le na oster način; pog. žena je v drugem stanu noseča; ekspr. drug veter je zapihal razmere so se spremenile; elipt., knjiž. z drugimi besedami isto na drugačen način povedano; kmalu bo drugih misli bo spremenil svoje mnenje; pog., ekspr. to je pa druga pesem stvar je drugačna, kakor je kazalo; drugi kraji, druge navade
drúg -a -o - 1. samostalniška oblika od drug:
- a) ta mi ni všeč, prosim drugega; ne on, drug mi je pomagal; dolgo sta se razumela, vendar se je poročil z drugo / z zaimkom: vsak dan si izmisli kaj drugega; nismo srečali njega, pač pa nekoga drugega; vsak drug bi se temu uprl
- b) bolni naj ostanejo doma, drugi pa naj gredo na delo; mi se strinjamo, drugi pa niso zadovoljni; nekaj sem prodal, drugo pa razdal; ekspr.: oni gredo, mi drugi pa ostanemo; skrbi me, kaj bo z vami drugimi
- c) želite še kaj drugega; še dosti drugega bi vam rad povedal / poleg drugega je kupil tudi nekaj igrač; med drugim je povedal tudi tole zgodbo / pri naštevanju: prireditve so se udeležili člani odbora, nekateri sodelavci in drugi; nudi jim hrano, stanovanje in drugo [idr.]
- č) skrbi za svoje in za druge; pog. njen mož gleda za drugimi / smejati se z drugimi; igrati se z življenjem drugih
// z nikalnico poudarja omejenost na določeno, navedeno: ne pije drugega kakor mleko; drugega ne zna kakor veseljačiti; nihče drug mu ne verjame kakor ti; ekspr. to je neumnost in nič drugega
- 2. v zvezi z drugi izraža medsebojno razmerje: bojita se drug drugega; treba je drug drugemu pomagati; tri hčere ima, druga je lepša od druge; hodijo, odhajajo, umirajo drug za drugim
● slabš. drug drugega sta vredna oba sta enako slaba; pog. vi se imate dobro, z njim je pa druga njegove razmere, položaj so drugačni, slabši; pog. če ste manjkali zaradi bolezni, je pa druga je opravičljivo; pog. mladičev ni drugega kot tolšča zelo so debeli; pog. ni za drugo, kakor da čepi doma za nobeno drugo stvar ni sposoben; to sem rekel kar med drugim ne da bi posebej poudarjal; preg. kdor drugim jamo koplje, sam vanjo pade nesreča, ki jo kdo pripravlja drugim, navadno zadene njega samega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
držáti -ím nedov. (á í) - 1. imeti kaj z rokami oprijeto: držati kozarec; držati za kljuko, vrv; detektivove roke so ga čvrsto držale; držal ga je kakor v kleščah / od smeha smo se držali za trebuhe / držita se za roke
// z rokami imeti oprijeto kaj zaradi kakega namena, dela: otroka je naučila držati svinčnik; ne zna držati kose; držati (za) plug naravnavati ga pri oranju
// le dobro ga drži, da ti ne uide; drži se, da ne boš padel / kot klic za ščuvanje psa dŕži ga - 2. opravljati delo, ki kaj povezuje v celoto: led drži kamenje skupaj; vezi so trdno držale; žeblji čvrsto držijo / ekspr. čeprav bolan, je oče le še trdno držal kmetijo skupaj
- 3. ohranjati kaj v določenem položaju, kljub delovanju nasprotne sile: balkon držita dva stebra; komaj je držal tram pokonci; s kolom je držal škaf pod vodo / sadno drevje je polno, da komaj drži; sneg je bil premehek, da bi nas držal / ključavnica ni dolgo držala, vrata so kmalu popustila
// ohranjati kaj v določenem položaju, na določenem mestu sploh: fant je držal dekle v objemu; držati roke na hrbtu; držati otroka v naročju; otrok drži kar naprej prst v ustih / knjigo drži narobe; držati glavo pokonci - 4. s širokim pomenskim obsegom s svojo oblastjo, z vplivom ohranjati koga na določenem mestu:
- a) že od včeraj ga držijo na policiji; držali so ga zaprtega
- b) mati je držala otroke v prostem času doma
- c) vso noč so nas s strojnicami in minami držali od sebe / dekle je držalo svojega najnovejšega znanca v spoštljivi razdalji
- č) preostali denar je držala za hude čase / trgovci niso hoteli prodajati blaga ceneje, rajši so ga držali v skladiščih
// vojaško obvladovati kak prostor, objekt: cesto zanesljivo drži naša druga četa; sovražnik še zmeraj drži nekatere pomembne postojanke
// pog. ohranjati koga pod vplivom, v oblasti: silna besnost me je držala; krč ga že spet drži / ni mogel več držati nejevolje zadrževati, tajiti
- 5. s širokim pomenskim obsegom s svojo dejavnostjo, postopki ohranjati kaj v določenem stanju: držati potrošnjo v mejah realnih možnosti; razred drži v disciplini; držati repertoar na visoki umetniški ravni; načrt držijo v strogi tajnosti
// delati, da se kaj ohranja, bistveno ne spreminja: držati čistočo med boleznijo; držati ritem pri plesu; držati začetni tempo do konca teka / to blago drži barvo; izdelki držijo svoje cene / pog. držati rekord v metu krogle
// pog. ohranjati svojo bistveno lastnost, uporabnost: te hlače že zelo dolgo držijo; pričeska ji odlično drži; tisti stari voz še zmeraj drži je uporaben; tako konzervirana zelenjava (se) drži skozi vso zimo se ne pokvari - 6. žarg., s širokim pomenskim obsegom zaradi kakega namena ohranjati kaj v kakem odnosu: poleg goveje živine drži še ovce in dve kozi ima, goji; že nekaj časa ne drži več služkinje nima; tega artikla pri nas ne držimo nimamo, ne prodajamo
// držati blago na zalogi - 7. pog. trajati: deževje je držalo tri tedne; padel je v duševno odsotnost, ki je držala; lepo vreme se bo še držalo
- 8. biti tak, da ne more skozi tekočina, sipka snov: bazen drži; čevlji mi sploh ne držijo, nogavice imam čisto mokre; lonec drži, čeprav je malo počen / otrok ne drži vode ne more zavestno uravnavati odvajanje seča
- 9. s prislovnim določilom imeti določeno prostornino: ta posoda drži malo manj kot pet litrov; koliko drži sod
- 10. biti v skladu z resničnostjo: vremenska napoved je malokdaj držala; številke niso povsem držale; drži kot pribito / ta predpis ne drži več ne velja
// navadno v zvezi z beseda, obljuba vztrajati pri obveznosti: vse obljubi, a ničesar ne drži; držati besedo, obljubo / brezoseb., kot podkrepitev drži, jutri se vidiva - 11. biti usmerjen, voditi, peljati: pojdi po cesti, ki drži v dolino; most drži preko reke; stopnice držijo navzgor / čez travnik je držala krvava sled / ena vrata držijo v spalnico, druga pa naravnost na vrt
- 12. pog., navadno z orodnikom strinjati se s kom in ga podpirati pri delovanju: zmeraj drži z bogatimi, z močnejšimi; vsi držijo z njim; mati je držala s sinom proti očetu; sošolci držijo skupaj
- 13. nižje pog., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža opravljanje dejanja, ki ga določa samostalnik: držati govor; držati predavanje predavati, imeti predavanje; držati komu dolge pridige / držati stražo biti na straži, stražiti
// držati pod kontrolo kontrolirati - 14. nižje pog., v zvezi z na ceniti, dati na kaj: ljudje držijo nanj; držati na svojo čast
- 15. zastar. imeti, šteti za: za nespametnega koga držati; tiste narode so držali za manj civilizirane
● ekspr. kaj te le danes drži? zakaj si tako čuden, nepristopen; pog. vreme bo še nekaj časa držalo ostalo lepo, se ne bo poslabšalo; držati figo, pesti za koga želeti komu, da bi se mu kaj uresničilo, posrečilo; nizko glej, da boš gobec držal da ne boš česa povedal, rekel; pog. branjevke so držale jajca po dinarju prodajale so jih po dinarju; niso jih hotele prodajati ceneje; ekspr. držati jezik (za zobmi) ne povedati česa, molčati; držati korak s kom ne pustiti se komu prekositi, ne zaostajati za kom; brezoseb., pog. drži me, da bi ga pošteno premikastil čutim željo, mika me; pog. držati mulo kazati jezo, nejevoljo; knjiž. držati ogledalo svojemu času v umetniških, zlasti v gledaliških delih prikazovati problematiko določene dobe; držati roko nad kom biti mu zaščitnik, varovati ga; pog. držati roke križem lenariti, ne delati; evfem. ne bo dolgo, ko mu bodo svečo držali umrl bo; evfem. držati vrečo biti soudeležen pri kraji, ropu; ekspr. držati koga za besedo zahtevati, da obljubo izpolni; ekspr. držati koga na vajetih, na kratko imeti ga popolnoma v oblasti; pog. držati ljudi v distanci ne biti z njimi preveč prijazen, domač; ekspr. vseh teh podatkov pa res ne morem držati v glavi, v spominu si ne morem zapomniti; ekspr. držati koga v precepu, v šahu onemogočati mu, da bi samostojno ukrepal, se odločal; pog. držati kaj v svojih rokah sam odločati o čem, voditi kaj; le upanje ga še drži pokonci ohranja zdravega, živega; oče je svoje otroke trdo držal bil je zelo strog z njimi; preg. bolje drži ga kot lovi ga bolje se je zadovoljiti s slabšo, a gotovo možnostjo
♦ lov. divjad (dobro) drži ne zbeži, ne odleti takoj, ko začuti lovca ali psa; pes dobro drži vztrajno goni divjad
držáti se - 1. biti v prostorsko neposrednem stiku s čim; dotikati se, stikati se: naša hiša se drži trgovine; delovna soba se je držala salona
// biti pritrjen, prilepljen na čem: čevljev se še drži blato; čela se drži šop potnih las; pren. krivica se ga drži; vzdevek iz dijaških let se ga še zmeraj drži
// premikati se po določeni poti, določeni smeri: držati se glavne ceste, markacije
// ekspr. ne oddaljevati se od česa, ne zapuščati česa: ljudje se pred večjimi prazniki držijo večinoma dóma; pren. vse do svoje smrti se je držal govorice rojstnega kraja; drži se me ko klop - 2. delati, kot se zahteva, predpisuje: držati se diete, dogovora, napotkov, navodil, pogodbe, predpisov; držati se prave mere; drži se svojih nazorov kot pijanec plota
- 3. z izrazom na obrazu in z obnašanjem kazati razpoloženje: čemerno, jezno, prijazno se držati; drži se sila domišljavo; držati se na jok; drži se, ko da ne zna do pet šteti nevedno, naivno
// telo imeti, ohranjati v določenem položaju: držati se vzravnano; po vojaško se držati; ljudje so se držali, kakor da bi jih zeblo
// pog. biti domišljav: kaj se boš držala, saj nisi nič posebnega - 4. ohranjati svoj obstoj, položaj kljub ogroženosti: trdnjava se je dolgo časa držala; samo s silo se drži na oblasti; celotna reprezentanca se je odlično držala
// pog. vesti se, zadržati se: če se bo v zaporu dobro držal, bo še pomiloščen; med okupacijo se je dobro držal; hrabro, pogumno se držati - 5. s prislovnim določilom izraža, da je kdo na določenem mestu, v določenem stanju: vedel je, kje se medved najraje drži; megla se drži v dolini že tri dni; nekatere ribe se držijo prav pri dnu / pozimi se držijo gamsi v gručah; pesek se drži skupaj; zmeraj se je držal bolj sam zase, ob strani
● pog. res ne vem, zakaj se držiš (name) si jezen, užaljen; pog. avto se dobro drži ceste ga ne zanaša na ovinkih, pri hitri vožnji; ekspr. denar se je ne drži ne hrani ga; je zapravljiva; ekspr. komaj se ga še duša drži je tako slab, da bo kmalu umrl; ekspr. ne ve, kje se ga glava drži zaradi preobilice dela, skrbi je popolnoma zmeden; smola se ga drži vse se mu ponesreči; večkrat doživi kaj neugodnega; ekspr. njega se pa še mleko drži je še zelo mlad, neizkušen; ekspr. držati se materinega krila biti v svojem ravnanju nesamostojen, odvisen zlasti od matere; ekspr. vreme se že ves ta teden kislo drži ni lepo, a vendar je (še) brez padavin; držati se v dve gubé sključeno; nižje pog. nazaj se držati pri jedi, pri pijači jesti, piti manj, kot si kdo želi, pri delu biti len; ne delati, kolikor bi lahko in kolikor bi bilo potrebno; pog. za svoja leta se še odlično drži je nadpovprečno čil, zdrav; drži se kot lipov bog je neroden, molčeč; kar tod pojdite in se držite desne, na desno na vsakem razpotju pojdite po desni poti
držé: drže se za roke, sta se sprehajala po parku
držèč -éča -e: izpeljal je načrt, držeč se v celoti svoje prvotne zamisli; posodo, držečo pet litrov, je napolnil do roba; stopala je tesno ob njem, držeč ga pod pazduho
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
dúh -á m, im., tož. dv. tudi duhá (ȗ) - 1. razumsko-spoznavna stran človeka: njegov duh je ostal jasen; oblikovati duha človeka; stremljenje duha k lepoti; zadovoljiti potrebe duha; sposobnost duha; knjiž. moj duh bedi nad njim / dela človeškega duha najvišje, izvirno ustvarjalne sposobnosti; velikani duha / enoličnost ubija duha miselno dejavnost; bogastvo človekovega duha mišljenja, čustvovanja; lepa je in polna duha bistroumnosti, domiselnosti
// s prilastkom miselne, značajske značilnosti: je bistrega, upornega duha; manjka mu kritičnega duha
// s prilastkom nadarjenost, sposobnost: narava mu ni dala umetniškega duha; ima preroškega duha; je brez trgovskega duha - 2. s prilastkom človek, zlasti glede na njegove miselne in značajske značilnosti: slovi kot izrazit analitičen duh; takšno stališče zastopajo naši najnaprednejši duhovi; nemiren, velik duh / spada med največje duhove dvajsetega stoletja mislece, razumnike; klasična filozofija je dolgo obvladovala evropske duhove
// mn., publ. ljudje, zlasti glede na določene nazore, ideje: glede tega se duhovi razhajajo; novica je razburila duhove / ločitev duhov razcepitev v nazorsko različne skupine - 3. splošne miselne, nazorske značilnosti: duh časa se spreminja; nasprotovati duhu časopisa; spoznati duha modernega človeka / napreden duh knjige; patriarhalni duh meščanstva / biti vzgojen v svobodoljubnem duhu miselnosti, nazorih; biti Slovenec po rodu in duhu / vsi so istega duha; vznes. bil mu je brat po duhu in po srcu
// resnična, prava vsebina: pačiti načela in duha gibanja; takšni zaključki so tuji duhu razprave; to ustreza le črki, ne pa duhu zakona / postopati v duhu predpisov smislu - 4. navadno s prilastkom splošno psihično razpoloženje: zanimalo ga je, kakšen duh vlada med delavstvom, v deželi; tekmovalni duh je zajel šolo / knjiž., z oslabljenim pomenom: med množicami se je širil duh nezadovoljstva nezadovoljstvo; vanj je stopil duh zavisti / odnosi med državama se razvijajo v prijateljskem duhu vzdušju, atmosferi; publ. posvetovanje je potekalo v duhu medsebojnega razumevanja / vnašati v poslovanje dobičkarski duh stremljenje, težnje
- 5. v različnih mitologijah in religijah bitje netvarne narave: verjeti v duhove; dobri in zli duhovi; gozdni, vodni duhovi; odšel je tiho kakor duh / v krščanstvu: Bog je duh; hudobni duh hudič; nebeški duhovi angeli
- 6. v različnih religijah nematerialno, neumrljivo bistvo človeka; duša: duh je zapustil telo / prikazal se mu je duh rajnega; ekspr. ali si ti ali je tvoj duh
- 7. v idealističnih filozofijah nematerialno počelo vsega, kar je: duh in materija; bitnost duha
● knjiž. njegov duh ni klonil ostal je pogumen; duh se mu je omračil duševno je zbolel; bibl. duh je sicer voljan, ali meso je slabo človek si prizadeva za dobro, toda njegove slabe lastnosti ga pri tem ovirajo; dvigniti duha vojakom jih opogumiti; biti v duhu pri kom z mislimi, ne dejansko; samo sedel je pri njih, z duhom pa je bil odsoten mislil je na druge stvari; brati kaj s pravim duhom namenom, razumevanjem; ekspr. on je njegov zli duh kvarno vpliva nanj; star. bolan na duhu slaboumen, omejen; iron. ubog na duhu nedomiseln, naiven; knjiž. braniti resnico z orožjem duha s prepričljivim, bistrim dokazovanjem; ura duhov po ljudskem verovanju čas od polnoči do ene, v katerem se vračajo duhovi rajnih; ekspr. zakladi duha kar je ustvaril človeški razum
♦ filoz. absolutni duh po Heglu zadnja, dokončna stopnja razvoja duha iz njega samega; svetovni duh po Heglu počelo in urejevalec zgodovine; rel. sv. Duh tretja božja oseba
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
duhamóren -rna -o prid. (ọ́ ọ̄) knjiž. ki utrudljivo deluje na duha; mučen, moreč: duhamorno pisarniško delo;
duhamorno dolgočasje;
neprestano ponavljanje je za učence zelo duhamorno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
duhomóren -rna -o prid. (ọ́ ọ̄) knjiž. ki utrudljivo deluje na duha; mučen, moreč: igrali so neko nadvse duhomorno dramo;
duhomorna enoličnost;
kmalu je zapustil duhomorno samostansko šolo / vse bolj pogosto se predaja duhomornim razglabljanjem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
duhtéti -ím nedov. (ẹ́ í) star. dišati, dehteti: šmarnice opojno duhtijo;
vse duhti in cvete;
brezoseb. duhtelo je po lipovem cvetjuduhtèč -éča -e: duhteči cvetovi; duhteča pokrajina; duhteče pecivo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
dúnajski -a -o prid. (ú) nanašajoč se na Dunaj: posedal je po dunajskih gostilnah;
dunajska katedrala;
dunajsko nočno življenje / pogosto se spominja svojih dunajskih večerov / dunajski seženj nekdaj dolžinska mera, 1,896 m; dunajski valček
♦ gastr. dunajski zajtrk topla pijača, jajce, pecivo in premaz; dunajski zrezek paniran in ocvrt zrezek; gost. dunajska strežba strežba, pri kateri se servirajo jedi gostu že na krožnikih
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
dúša -e ž (ú) - 1. v različnih religijah nematerialno, neumrljivo bistvo človeka: človek ima telo in dušo; pogubiti dušo; skrbeti za dušo / v krščanstvu: moliti za pokoj, zveličanje duš; trpljenje duš v vicah / ekspr. tekel je, da bi kmalu dušo izpustil zelo hitro; vpije kot duša v vicah / pog., kot podkrepitev pri moji duši da ni res
// v idealističnih filozofijah nematerialno počelo vsega, kar je; duh: človekova duša je le del vesoljne duše - 2. čustveno-moralna stran človeka: njegova duša se temu upira; s pogovarjanjem si lajša dušo; dvomi mu trgajo dušo; izbrisati sovraštvo iz duše; boriti se v duši / občutek krivde mu teži dušo vest; ima čisto dušo / razkril mu je svojo dušo misli, čustva; biti brez duše usmiljenja, sočutja; posvetil mu je vse moči svoje duše duha; pren. spoznati dušo mesta, umetnine
// s prilastkom skupek človekovih čustvenih, miselnih in voljnih značilnosti; duševnost: spoznati mladostnikovo dušo; značilnosti ženske duše; vživeti se v dušo sočloveka
// s prilastkom narava, čud: ima birokratsko, pogumno dušo; človek umetniške duše; je vesele duše in dobrega srca / mehka slovanska duša
// ekspr., v prislovni rabi, s predlogom, v zvezi dno duše izraža visoko stopnjo, intenzivnost čustvene prizadetosti: iz dna duše ti želim; v dno duše ga je bilo sram / v dno duše se je čutil ponižanega - 3. ekspr., navadno s prilastkom človek, zlasti z vidika njegovih značajskih, čustvenih značilnosti: iskal je sočutno dušo; živel je med samimi kramarskimi dušami; bil je zlata duša; neka zlobna duša ga je zatožila / kot psovka odpri, pasja duša / njegov oče je duša dobrosrčen, ustrežljiv
// knjiž. oseba, človek sploh: ti si prva duša, ki sem jo srečal; mesto šteje deset tisoč duš prebivalcev
// kot nagovor: duša, dušica, pridi sem; tako ne bo šlo dalje, duša draga; ljuba duša, počakajte no malo / ekspr.: žive duše nisem videl na cesti nikogar; živi duši tega ne povej nikomur - 4. z rodilnikom najvažnejši, najpomembnejši član ali del: postal je duša društva; mati je duša družine; publ. duša drame je konflikt
- 5. osrednji, notranji del česa: žogi je počila duša; duša kabla; žica z jekleno dušo
- 6. priprava s stenjem pri svetilki na olje: duša plava na olju
● ekspr. komaj se ga še duša drži je tako slab, da bo kmalu umrl; šalj. duša se mu je prirasla kljub starosti še ne bo kmalu umrl; ekspr. dušo bi dala zanj vse bi žrtvovala za njegove koristi; na vsak način si ga želi pridobiti; evfem. izdihniti dušo umreti; star. duše pasti opravljati duhovniški poklic; šalj. podpreti, privezati si dušo utešiti si žejo, glad; ekspr. še dušo bi prodal ima močno trgovsko strast; pri izbiri sredstev za dosego česa ne spoštuje ničesar; pog., ekspr. na dušo ji piha vneto ji prigovarja, dvori; star. vzeti kaj na svojo dušo prevzeti odgovornost, krivdo; vznes. njena podoba se mu je vtisnila v dušo zapomnil si jo je; to mu ni po duši mu ni všeč; tesno mu je pri duši čuti nedoločen strah; nihče ni vedel, kako ji je bilo tedaj pri duši kaj je občutila; ekspr. za to sem z dušo in telesom popolnoma, brez pridržka; mirne duše lahko greste brez pomislekov, skrbi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
dušíti -ím nedov. (ī í) - 1. ovirati, oteževati dihanje: dim, kašelj ga duši; jok jo je dušil; močno razburjenje jo je kar dušilo; brezoseb.: v tretjem nadstropju se je ustavila, dušilo jo je; v grlu me duši; pren. malomeščanske razmere nas dušijo; samota ga duši
// moriti z onemogočanjem dihanja: jetnike so dušili v plinskih celicah - 2. ekspr. s silo ovirati, preprečevati: vlada duši stavkovne boje; birokracija duši vsakršno iniciativo od spodaj; dušiti nacionalno zavest / plevel duši posevke
- 3. knjiž. zadrževati, premagovati: dušiti (v sebi) bolečino, jezo; pokril si je obraz in dušil jok, ki se mu je nabiral v prsih; dušila je solze v očeh in si grizla nohte
- 4. zmanjševati jakost zvoka: ropotanje strojev je dušilo besede; stenske obloge so dušile glasove televizorja; mehka trava je dušila korake / dirigent je dušil previsoki ton glasbila / gumijast pod duši zvok stopinj
♦ rad. dušiti televizijsko sliko zmanjševati njeno jakost, ostrino - 5. redko gasiti: goreči motor so dušili z gasilno peno; gasilci dušijo požar
- 6. kuhati v pokriti posodi v majhni količini vode in maščobe: dušiti meso, zelenjavo
dušíti se s težavo dihati zaradi ovir: ponesrečenci so se dušili pod snegom / ekspr. dekle se je dušilo v solzah; pren. kmetje so se dušili v dolgovih
dušèč -éča -e: zvijal se je, dušeč se od smeha; zagrnil ga je oblak dušečega prahu; dušeča moč tehnizacije; prisl.: dušeče vroč in soparen dan
dušèn -êna -o: zatajevan in dušen smeh; sprostitev dolga leta dušenih čustev / dušeni riž; dušeno zelje
♦ fiz. dušeno nihanje nihanje, pri katerem se amplitude manjšajo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
dušljív -a -o prid. (ī í) - 1. ki ovira, otežuje dihanje: zajel ga je gost, dušljiv dim; dušljiv kašelj, smeh / zrak je postajal vse bolj dušljiv soparen, težek
// moriti z dušljivimi plini - 2. ki moreče, neprijetno deluje, vpliva: pogreznil se je v dušljiv molk
dušljívo prisl.: neprijeten duh je dušljivo legal na prsi; še zmeraj je dušljivo vroče / v povedni rabi v sobi je dušljivo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
dvígati -am nedov. (ī ȋ) - 1. premikati z nižjega mesta, položaja na višjega: skupina vojakov je dvigala velik kamen na tovornjak; žerjav dviga zaboje iz ladje; dvigati vodo iz vodnjaka; spretno, težko dvigati; dvigati s pripravami, z rokami / na ladji dvigajo sidro; dvigati zaveso / pri telovadbi dvigajo in spuščajo roke / dvigati potopljeno ladjo / ves čas je dvigal zastavo visoko nad množico držal
- 2. delati kaj višje: dvigati teren z nasipavanjem; začeli so dvigati vodo v bazenu; voda v čolnu se dviga / cesta se neopazno dviga vzpenja
- 3. delati, da kaj pride iz ležečega ali sedečega položaja: prijel ga je za roke in ga dvigal; gostje so se začeli dvigati in odhajati vstajati; dvigati se in legati / dvigati podrte drogove; poleženo žito se že dviga / pog. brigadirje so dvigali že ob štirih zjutraj budili, klicali
- 4. spravljati z nižje stopnje na višjo glede na količino, intenzivnost: dvigati cene, proizvodnjo; potrošnja se hitro dviga; temperatura se še dviga narašča
// dvigati zavest delovnih ljudi; pog. glasba je dvigala razpoloženje / dvigati kvaliteto izdelkov; dvigati nivo izobrazbe zviševati
// spravljati na višjo stopnjo glede na kakovost, pozitivne lastnosti: dvigati gospodarstvo; kulturno dvigati deželo / dvigati ljudstvo iz zaostalosti / nova družba ga dviga plemeniti, boljša; umetnost duhovno dviga človeka - 5. sprejemati pripadajoče, naročeno, shranjeno po (uradno) določenih predpisih: pooblastili so ga, da bo dvigal denar iz banke, v banki; dvigati plačo; redno dvigati naročeno blago
- 6. napravljati, da se kdo upre, upira: dvigati ljudstvo proti izkoriščevalcem; vojska se že dviga / takšne ideje so dvigale naš narod k uporu, v upor
- 7. povzročati, delati: vozila dvigajo prah; dvigati preplah med ljudmi
● ekspr. spet so začeli dvigati glave postajati uporni, predrzni; to ravnanje je dvigalo prah v javnosti povzročalo razburjanje, govorice; dviga ga nad druge višje ga ceni; ekspr. takrat so ga dvigali v nebesa, danes pa so vsi proti njemu so ga močno poveličevali, hvalili; vznes. visoko dvigajo zastavo napredka z vsemi silami si prizadevajo za napredek
dvígati se - 1. premikati se navzgor, kvišku: dim se je dvigal visoko v zrak; letalo, raketa se dviga; prsi so se ji sunkovito dvigale / s težavo se dviga po stopnicah
- 2. knjiž. nastajati, pojavljati se: začeli so se dvigati protestni klici; neka mogočna sila se mu je dvigala v prsih; med potjo se mu je dvigala množica najrazličnejših spominov / noč se že dviga noči se
- 3. razprostirati se, biti kje, navadno višje od okolice: v daljavi se dvigajo visoke gore; okrog gradu se dviga mogočno zidovje / tovarniški dimniki se dvigajo iznad hiš / ekspr. tovarniški dimniki se dvigajo proti nebu
● ekspr. zaradi krivice se je v njem vse dvigalo čutil je močno jezo, odpor, protest
dvigajóč -a -e: jezdili so hitro, dvigajoč oblake prahu; zavil je v polagoma se dvigajoči breg; mesto z visoko dvigajočimi se gorami v ozadju
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
dvígniti -em dov. (í ȋ) - 1. premakniti z nižjega mesta, položaja na višjega: dvignil je klobuk v znak pozdrava; dvigniti slušalko pri telefonu; dvigniti otroka v naročje; z lahkoto dvigne sto kilogramov / dvigniti sidro, zaveso / dvigniti nogo, roko / dvigniti potopljeno ladjo
- 2. napraviti kaj višje: dvigniti bregove z nasipavanjem; pog. dvigniti hišo za dve nadstropji nadzidati; voda v bazenu se je dvignila za dva metra / na poti so se dvignili nad tisoč metrov; za ovinkom se pot nekoliko dvigne vzpne
// da je lahko gledal, se je moral dvigniti na prste - 3. napraviti, da kaj pride iz ležečega ali sedečega položaja: dal mu je roko in ga dvignil; moški so se drug za drugim dvignili in odšli vstali
// dvigniti podrt drog; trava se je po neurju hitro dvignila / ekspr. novica ga je takoj dvignila iz postelje; pog. sredi noči so ga dvignili zbudili, poklicali - 4. spraviti z nižje stopnje na višjo glede na količino, intenzivnost: dvigniti cene, davke, hektarski donos, proizvodnjo; število naročnikov se je dvignilo; temperatura se je močno dvignila narasla
// priznanje je dvignilo delovni elan; pog. njegova pripomba je v hipu dvignila razpoloženje; morala v četi se je dvignila / dvigniti kvaliteto izdelkov; kritika se je dvignila na višjo raven
// spraviti na višjo stopnjo glede na kakovost, pozitivne lastnosti: dvigniti domačo industrijo; posestvo je dvignil z delavnostjo izboljšal, razvil; gospodarsko, kulturno dvigniti deželo / dvigniti ljudi iz zaostalosti / nova družba ga je dvignila poplemenitila, izboljšala; moralno dvigniti koga
// dati čemu višjo stopnjo glede na pomembnost: dvigniti diplomatski predstavništvi na rang veleposlaništev / dvigniti narodni jezik v literarnega / dvignili so ga v plemiški stan povzdignili - 5. sprejeti pripadajoče, naročeno, shranjeno po (uradno) določenih predpisih: dvigniti denar iz banke, v banki; dvigniti plačo; dvigniti prtljago v garderobi; pravočasno dvigniti vstopnice
- 6. napraviti, da se kdo upre: dvigniti ljudstvo proti gosposki; če se razmere ne bodo zboljšale, se bodo dvignili uprli
// dvigniti ljudi k uporu, v upor - 7. povzročiti, narediti: policija je dvignila preplah; članek je dvignil ogorčenje; zaradi tiste malenkosti so dvignili proti njemu pravo gonjo
● pog. ves čas je bil miren, a nesramna opazka ga je dvignila razburila, vznevoljila; dvigniti duha vojakom jih opogumiti; ekspr. tudi on je dvignil svoj glas povedal svoje mnenje; žarg., voj. partizani so dvignili most razstrelili; ekspr. odkar živi v mestu, je precej dvignila nos je postala domišljava; ekspr. nič ni rekla, samo nos je dvignila z izrazom je pokazala, da je nezadovoljna, užaljena; šele ko je zaprl vrata, je dvignila oči k njemu ga je pogledala; afera je dvignila mnogo prahu povzročila je razburjanje, govorice; ob vsaki priložnosti dvigne prst svari; nikoli ni dvignil roke na sestanku zaprosil za dovoljenje, da bi lahko govoril; že po prvih težavah so mnogi dvignili roke izgubili upanje na uspeh; opustili delo; ekspr. dvigniti roko nad koga, proti komu udariti, (pre)tepsti ga
♦ lov. dvigniti divjad spoditi, prepoditi jo z ležišča, iz skrivališča
dvígniti se - 1. premakniti se navzgor, kvišku: iz vinograda se je dvignila jata škorcev; letalo se je hitro dvignilo; megla se še ni dvignila / nalivaj previdno, da se gošča ne dvigne
- 2. knjiž. nastati, pojaviti se: v želodcu se mu je dvignila slabost; v ljudeh se je dvignilo sovraštvo do trgovca; nenadoma se je dvignil silovit vihar
● kruh se je lepo dvignil shajal; v teh dneh se je živo srebro močno dvignilo temperatura je narasla; hotel se je dvigniti nad druge doseči pomembnejši položaj od drugih; dvigniti se nad osebne prepire ne dopustiti, da bi ti vplivali na ravnanje, odločanje
dvígnjen -a -o: žugal je z visoko dvignjeno pestjo; zavesa v dvorani je že dvignjena
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
dvóm -a tudi dvòm dvôma m (ọ̑; ȍ ó) - 1. odnos do okolja, ki izključuje zanesljivo sklepanje o resničnosti česa: dvomi ga mučijo, obhajajo; rahel dvom se nas je loteval; znebiti se dvomov; pregnati dvome; to mu je razpršilo še zadnji dvom; dvom nad bogom in ljudmi; ti dogodki vzbujajo dvome o poštenosti tega prizadevanja; pog. pri njem se je pojavljal dvom v vse novo; razjeda jo dvom, ali je bilo vse to res potrebno / verski dvomi
// nav. ed. duševno stanje kot odraz takega odnosa: rajši sprejmem težko resnico, kot da bi ostal v dvomu; živeti v nenehnem dvomu / biti v dvomu, dvomih - 2. ekspr., v povedni rabi, z nikalnico izraža, potrjuje prepričanost o resničnosti česa: ni dvoma, da pride; nobenega dvoma ni, da je tako
● ekspr. naši so bili brez dvoma boljši prav gotovo; ekspr. to je izven vsakega dvoma prav gotovo, res je tako
♦ filoz. metodični dvom načelo, ki v spoznavanju priznava samo jasne trditve in zavrača vse nedokazane
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
dvomljív -a -o prid. (ī í) - 1. ki vzbuja dvom: uspeh akcije je še dvomljiv; dvomljiva kakovost; dajal je dvomljive obljube; dvomljiva prognoza bolezni / ne hodi v hribe ob tako dvomljivem vremenu nestalnem
- 2. ekspr. ki vzbuja dvom, navadno o moralni neoporečnosti: to so dvomljivi ljudje; pogosto so ga videvali v družbi dvomljivih žensk / tekst dvomljive vrednosti / svoj cilj je skušal doseči tudi z nekoliko dvomljivimi sredstvi
♦ ekon. dvomljiva terjatev terjatev, o katere poravnavi se dvomi; šah. pozicija črnega je zelo dvomljiva
dvomljívo prisl.: dvomljivo si ga je ogledoval / v povedni rabi še zmeraj je dvomljivo, ali se bo to srečno končalo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
dvorljív -a -o prid. (ī í) - 1. ki (rad) dvori: kljub letom je še zmeraj dvorljiv / dvorljive besede
- 2. knjiž. vljuden, prijazen: vedno je dvorljiv in ustrežljiv
dvorljívo prisl.: dvorljivo govoriti; predsednik jih je dvorljivo pospremil do vrat
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
dvoúmen -mna -o prid., dvoúmnejši (ú ū) ki se da razumeti na dva ali več načinov: dvoumna pripomba;
dvoumno besedilo zakona;
dvoumno izražanje, vprašanje / redko bil je na sumu, da igra dvoumno vlogo dvojno, dvolično // s tem bi mu storil zelo dvoumno uslugo dvomljivo, negotovodvoúmno prisl.: dvoumno govoriti; sam.: rad je povedal kaj dvoumnega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
é m neskl., tudi sklonljivo, zlasti v izgovoru, é éja (ẹ̄) šesta črka slovenske abecede: polglasnik se navadno zapiše z e;
vse eje bere ozko // samoglasnik, ki ga ta črka zaznamuje: ozki e; široki eé neskl. pril. šesti po vrsti: točka e ne potrebuje razlage / 2. e razred
♦ med. vitamin E in E vitamin; muz. ton e ton na tretji stopnji C-durove lestvice; E-dur durov tonovski način s štirimi višaji; e-mol molov tonovski način z enim višajem; šah. kmet na e-liniji v peti navpični vrsti z leve strani
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
eidétika tudi ejdétika -e [ej-] ž (ẹ́) psih. živo, nazorno predstavljanje videnih, doživetih stvari: važnost eidetike za umetnost
♦ filoz. nauk o bistvu stvari
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
ékosistém -a m (ẹ̑-ẹ̑) biol. sistem odnosov med živimi bitji in neživo naravo: vplivi onesnaževanja na ekosisteme;
ekosistem na travniku, v gozdu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
ekrazít -a m (ȋ) brizantno razstrelivo, katerega glavna sestavina je pikrinska kislina: granate so nekdaj polnili z ekrazitom;
zaboj ekrazita;
vonj po ekrazitu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
ekscerpírati -am nedov. in dov. (ȋ) namensko prepisovati odlomke, podatke iz teksta, izpisovati: ekscerpirati metafore iz pesmi;
ekscerpiral je stare tekste / ekscerpiral je vse dostopno gradivo; ekscerpirati knjigo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
eksekutíva -e ž (ȋ) knjiž. - 1. pravica do odločanja in izvrševanja zakonov ali predpisov, izvršilna oblast: eksekutiva ni v njihovih rokah; eksekutivo je prepuščal odboru
// upravni organ, ki ima izvršilno oblast, izvršilni organ: izvoliti eksekutivo stranke; član eksekutive - 2. redko eksekutorji: talci pred puškami sovražne eksekutive
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
eksplozív -a m (ȋ) eksplozivna snov, ki se uporablja za orožje ali razstreljevanje, razstrelivo: napolniti rov z eksplozivom;
velika rušilna moč eksploziva / eksploziv za atomsko bombo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
ekstirpírati -am dov. in nedov. (ȋ) med. z operacijo vzeti ven bolno tkivo ali organ: ekstirpirati jajčnik, tumor
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
ekvivalénca -e ž (ẹ̑) razmerje, v katerem je kaj po vrednosti enako drugemu, zamenljivo z njim, enakovrednost: sistemi delitve temeljijo na ekvivalenci dela in dohodka / ekvivalenca šolskih spričeval tujih držav enaka veljavnost
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
ekvivalènt -ênta in -énta m (ȅ é, ẹ́) kar je po vrednosti enako drugemu, zamenljivo z njim: plačilo naj bo v resnici ekvivalent vloženemu delu;
za žrtvovano figuro je dobil ekvivalent v treh kmetih / najti ekvivalent tuji besedi domač izraz z enakim pomenom; družbeni ekvivalent umetnosti družbena stvarnost, ki je njena vsebinska osnova
♦ ekon. blagovni ekvivalent enaka vrednost v blagu pri blagovni izmenjavi; denarni ekvivalent enaka vrednost v denarju; splošni ekvivalent blago, v katerem vse drugo blago izraža svojo vrednost; fiz. mehanski ekvivalent toplote v joulih izraženo delo, ki ustreza eni kilokaloriji
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
elektrónski -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na elektrone ali elektroniko: elektronski curek;
elektronski mikroskop;
elektronski telegrafski sistem;
elektronski stroj za prevajanje;
elektronski volt elektronvolt
♦ elektr. elektronski računalnik; elektronska cev elektronka; elektronska puška priprava, ki oddaja elektrone z velikim pospeškom; elektronska bliskovna žarnica plinska žarnica, ki da močno trenutno svetlobo; muz. elektronska glasba glasba, katere zvočno gradivo ne nastaja z glasbenimi instrumenti, ampak v posebnih elektronskih napravah
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
èn êna -o stil. -ó štev., sam. êden [dən] (ȅ é) - 1. izraža število ena [1]
- a) v samostalniški rabi: ena in ena je dve; eden je obstal, dva sta zbežala; le ena se nas je spomnila; a enega se bojim: bolezni / eden izmed stražnikov ga je opazil; ti si eden med mnogimi; odloči se za eno od več možnosti; tako je rekla ena od žensk / bilo je ena po polnoči; ob eni(h) (popoldne) 13h
// bil je eden prvih, ki se je za to zanimal med prvimi; to je eden (izmed, od) glavnih vzrokov / stopati v koloni po eden tako, da je le eden v vrsti - b) v prilastkovi rabi: imata enega otroka; kovanci po en dinar; čoln z enim jamborom; eno željo še imam; slep na eno oko; pog. daj mi en kos kruha daj mi kos kruha; vsa ta leta se mi zdijo kot en dan / niti en list se ni zganil; ekspr.: en edini plašč imam; privošči mu vsaj eno samo dobro besedo; elipt.: ekspr. ima jih eno manj kot osemdeset devetinsedemdeset let; pog. spil je en aperitiv eno čašico; en sam tega dela ne bo opravil samo en človek; pri množinskih samostalnikih ena vrata so še odprta / ima samo ene čevlje en par
- c) v medmetni rabi: otroci so korakali: leva, desna, ena, dve; daj, skoči: ena, dva, tri
// nav. neskl. izraža številko ena: Prešernova (cesta) 1; tekma se je končala s tri proti ena; napiši eno / pog. v šoli ima same ene negativne ocene
- 2. v zvezi z drugi izmed dveh bližji: prevaža z enega brega Save na drugega; na enem koncu vasi so hiše že obnovljene, na drugem pa še ne / publ. po eni strani sem s tem zadovoljen, po drugi pa ne
// izraža nedoločeno osebo, stvar, ki se pri razmejevanju navede na prvem mestu: eden poje, drugi pije, tretji vriska, vsak se zabava po svoje / eni se smejejo, drugi jokajo / ne eno ne drugo ga ne zanima nobena stvar; eni in drugi so bili jezni oboji
// izraža medsebojno razmerje: eden drugega se bojita / odšli so eden za drugim; hodijo eden za drugim; drselo je in začeli so padati eden za drugim; pog. ženski sta govorili ena čez drugo obe hkrati - 3. pog., s širokim pomenskim obsegom ki ni natančneje določen: en dan sta šla v mesto neki; en čas bom čakal, dolgo pa ne nekaj, malo časa; čez en čas reče čez nekaj časa; eno knjigo mi posodi kako; elipt. pa zapojmo eno katero; gojimo eno od zgodnjih vrst neko; že ene tri dni ga nisem videl kake; v samostalniški rabi: eden je umrl nekdo; pošlji enega, ki se na to razume koga
// ekspr., z oslabljenim pomenom: to ti je en čudak; vse skupaj mu je eno figo mar - 4. nav. ekspr. ki se od določenega ne razlikuje; enak, isti: midva sva enih misli; dva brata približno enih let / že dolgo živita pod eno streho isto; ekspr. zmeraj je na mizi ena in ista jed
- 5. nesestavljen, cel: spomenik je iz enega kosa; obleka v enem delu
// ekspr., navadno v zvezi s sam poudarja velikost ali množino česa: ves život je ena sama rana; njegovo življenje je ena sama bridkost; polarna zima je ena sama dolga noč nepretrgana
● ekspr. živi tja v en dan tjavendan; star. skleniti, trditi v en glas soglasno; ekspr. meče vse v en koš ne upošteva razlik med stvarmi, problemi; ekspr. ubiti dve muhi na en mah z enim dejanjem hkrati opraviti dve stvari; vsi kot en mož enotno, složno; pog., ekspr. tega ne bom dovolil, dokler bom le z enim prstom migal bom imel le malo moči; pog., ekspr. v en rog trobiti s kom mu v vsem pritrjevati; ekspr. z eno besedo (povedano) na kratko; pog. staviti vse na eno karto vse naenkrat tvegati; ekspr. z eno nogo je že v grobu je že star; kmalu bo umrl; z eno (roko) daje, z dvema jemlje jemlje več, kot daje; ekspr. povedati v eni sapi vse naenkrat, hitro; ekspr. sovražnik številka ena največji; ekspr. dela vse po enem kopitu na enak način; pog. poslušati samo z enim ušesom nepazljivo; ekspr. pri enem ušesu mu gre noter, pri drugem pa ven ničesar ne uboga, ne upošteva; nič si ne zapomni; pog. nas eden nima nikjer veljave ljudje naše vrste; pog., ekspr. zvrniva vsak enega popijva kak kozarček pijače; prodati eno k drugemu ne da bi vsako stvar posebej meril, cenil; ekspr. vsi do enega so prišli prav vsi; pog., šalj. ena nič zate za zdaj si ti v prednosti, si me premagal; pog., ekspr. daj mu eno okrog ušes udari ga; pog., ekspr. eno mu je zagodel napravil mu je nevšečnost; en dva tri in že ga ni več v trenutku, hipu; ekspr. ena dve bom tam zelo hitro, takoj; pog., ekspr. tu ne moremo ostati, to je (kakor) enkrat ena samoumevno, gotovo; pesnik se čuti z naravo eno v popolnem soglasju; star. en samkrat sem ga videl samo enkrat; njihovo geslo je bilo: vsi za enega, eden za vse vsak mora skrbeti tudi za druge; preg. ena lastovka ne naredi pomladi iz enega primera se ne morejo delati splošni sklepi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
enakoméren -rna -o prid. (ẹ́ ẹ̄) - 1. ki se mu med trajanjem hitrost, intenzivnost ne spreminja: enakomeren razvoj; enakomeren tek motorja; bolj enakomerna proizvodnja; enakomerno naraščanje temperature; enakomerno tuljenje sirene
♦ fiz. enakomerno gibanje gibanje z nespremenljivo hitrostjo
// ki poteka, se ponavlja v enakih časovnih presledkih: enakomeren ritem; enakomerno tiktakanje ure; dihanje je postalo spet enakomerno - 2. ki je prostorsko ali intenzitetno enako razporejen: enakomeren vzpon poti; enakomerna obtežitev ladje; enakomerna osvetljenost dvorane; v prostoru je povsod enakomerna toplota / ima lepo pokončno in enakomerno pisavo
enakomérno prisl.: pritisk enakomerno narašča; enakomerno ogreto stanovanje; enakomerno porazdeljen; enakomerno šumeč / dnevi mu tečejo enakomerno enolično
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
endospêrm -a m (ē) bot. z rezervnimi snovmi napolnjeni del semena enokaličnic, hranilno tkivo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
enêrgičen -čna -o prid., enêrgičnejši (é) ki se hitro in nepopustljivo odloča, odločen: energičen človek;
energičen organizator, vodja;
bil je zelo delaven in energičen // ki izraža močno voljo, nepopustljivost: oglasil se je z energično besedo; energična hoja; mož energičnih potez na obrazuenêrgično prisl.: energično nastopiti proti komu; energično stopa po cesti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
enkávstika -e ž (á) um. slikarska tehnika, pri kateri se za barvno vezivo uporablja vosek: slikarka je zanimiva v enkavstiki // slika v tej tehniki: razstava oljnih slik in enkavstik
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
enôtiti -im nedov. (ō ȏ) - 1. delati kaj enotno: enotiti izreko; ljudje se počasi enotijo v neko sivo brezobličnost
- 2. knjiž. družiti, povezovati: občutek osamljenosti jih enoti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
epitélen -lna -o (ẹ̑) pridevnik od epitel: epitelna plast kože;
epitelno tkivo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
erizipél -a m (ẹ̑) med. nalezljivo vnetje kože, ki ga povzročajo streptokoki; šen: erizipel na obrazu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
étno1 -a m (ẹ̑) 1. glasba, ki temelji na glasbeni tradiciji posameznih etničnih skupin; etnoglasba, etnogodba (1): Prihodnji teden se bo v Mariboru začel tridnevni festival etna in jazza 2. modne prvine, ki posnemajo značilnosti oblačenja posameznih etničnih skupin: Materiali, vzorci in kroji oblačil so inspirirani z etnom E ← agl. ethno ← gr. éthnos 'pleme, narod, ljudstvo'étno2 -- v prid. rabi
etno stil; etno glasba; Skupaj so posneli čudovito mešanico etno zvokov in vseh možnih modernih plesnih ritmov – glej tudi étno...
étno3 prisl. (ẹ̑)
S kresnikom sta neločljivo povezana potica in etno obarvan program
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
étnoglásba -e in étno glásba -- -e ž (ẹ̑-ȃ) glasba, ki temelji na glasbeni tradiciji posameznih etničnih skupin; etno1 (1), etnogodba (1): festival etnoglasbe; Režiserka je dramo v verzih spremenila v fizično gledališče o neizpolnjenih strasteh, močno oklestila dramsko dejanje in osebe, dodala izvirna kmetiška opravila in živo etnoglasbo na odru E ↑étno… + (↑)glásba
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
EÚ-jevski -a -o prid. (ȗ) ki se nanaša na Evropsko unijo: Priložnosti razumljivo spremljajo tudi pasti: ne bo preprosto, evrski in drugi EU-jevski šoki še sledijo E iz kratice EU za E(vrópska) u(níja)
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
evidentírati -am nedov. in dov. (ȋ) namensko in sistematično spremljati, vpisovati podatke o čem: evidentirati dinamiko prodaje;
evidentirati gibanje cen / evidentirati literarnozgodovinsko gradivo; evidentirati izdane račune / podatke smo že evidentirali
♦ adm. evidentirati dopis vpisati dopis v evidenčno knjigo pod zaporedno številko in z ustreznim datumom ter ta podatka napisati na dopis; filoz. evidentirati napraviti, da je kaj jasno, razločno predstavljeno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
f [èf in fə̀] m neskl., tudi sklonljivo, zlasti v izgovoru, f êfa tudi f-ja (ȅ ȇ; ə̏) sedma črka slovenske abecede: vsi efi ležijo postrani;
veliki F // soglasnik, ki ga ta črka zaznamuje: f je pripornik
♦ muz. mali f četrti ton v mali oktavif neskl. pril. sedmi po vrsti: odstavek f
♦ muz. ton f ton na četrti stopnji C-durove lestvice; F-dur durov tonovski način z enim nižajem; f-mol molov tonovski način s štirimi nižaji; F ključ znak na začetku črtovja, ki določa za izhodiščni ton mali f; šah. kmet na f-liniji v šesti navpični vrsti z leve strani
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
faktográfski -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na faktografijo: faktografski podatki;
v knjigo se je vrinilo več faktografskih napak;
razprava vsebuje bogato faktografsko gradivo / deskriptivna faktografska znanostfaktográfsko prisl.: faktografsko natančen opisovalec družbenega življenja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
fáncelj -clja m (á) nar. zahodno manjše, krofu podobno pecivo brez nadeva: včeraj smo jedli fanclje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
fántovski -a -o prid. (á) nanašajoč se na fante: fantovski prepir;
fantovska čast;
zvečer se je oglasila fantovska pesem;
fantovsko življenje / fantovski stan; fantovska leta / dekliške in fantovske sobe / je premalo fantovski nima za fanta značilnega vedenja ali videza; nav., ekspr. preveč je fantovska rada se druži, ima opravka s fanti; se vede kot fant
● ekspr. fantovsko sonce lunafántovsko prisl.: fantovsko nagajivo pomežikniti; dekle ima fantovsko pristrižene lase; fantovsko objesten
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
fénati -am nedov. (ẹ̑) sušiti lase s fenom: Priporočljivo je, da nehamo fenati, preden so lasje popolnoma suhi E (↑)fén
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
feng shui -- -a in feng šui -- -a cit. [fénk šúj] in féng šúj -- -a m (ẹ̑, ȗ) kitajska veščina urejanja prostora z doseganjem harmoničnega energijskega razmerja: Vedno več ljudi preureja stanovanja, načrtuje gradnjo hiš in opremljanje poslovnih prostorov po pravilih feng shuia | Feng šui je kitajska znanost in umetnost s častitljivo zgodovino, saj je znana več kot 4000 let | Novejši hotel na otoku je oblikovan v skladu z načeli feng šuja, upoštevajoč bistvene elemente vode, lesa, ognja, zemlje in kovin E ← agl. fengshui ← kit. fengshui iz feng 'veter' in shui 'voda'
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
fibrózen -zna -o prid. (ọ̑) anat. ki ima dosti vlaken, vlaknat: fibrozno tkivo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
fičfiríč -a m (ȋ ī) ekspr. lahkomiseln, nezanesljiv, navadno vpadljivo oblečen mlajši moški: druži se s samimi fičfiriči;
elegantni, gosposki fičfiriči;
takle fičfirič, sploh ne ve, kaj bi študiral
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
figúra -e ž (ȗ) - 1. um. likovno upodobljen predmet ali živo bitje; kip, podoba: kipar je dokončal figuro borca; slikar se je poleg tihožitij največ ukvarjal z ženskimi figurami; zbirka bronastih figur / voščene figure lutke
// na vrčih so vrezane različne figure liki
♦ geom. geometrična figura geometrični lik - 2. nav. ekspr., s prilastkom oseba kot nosilec kake lastnosti: ta tvoj znanec je res simpatična figura / nikoli si ne bi mislil, da je ta človek tako klavrna figura / predsednik je v društvu čisto navadna figura njegove funkcije dejansko opravljajo drugi
● slabš. on je zraven samo za figuro on pri stvari nič ne pomeni, ne koristi
// oseba, lik, zlasti kot literarna upodobitev: centralna figura komedije; karakterna dramska figura; postranska figura v romanu / igralci so ustvarili res dobre figure - 3. redko postava: kroj je primeren le za majhne figure
- 4. šah. vsak od različno izoblikovanih predmetov za igranje šaha, razen kmeta: dobiti, menjati, postavljati figure / igrati z belimi, črnimi figurami; eksponirana figura; težka figura trdnjava ali dama; blokada figure / šahovske figure
// igr. igralna karta s podobo, navadno živega bitja: na sedmico je vrgel figuro - 5. skupina med seboj povezanih gibov pri plesu ali nekaterih športih: drsalca sta izvajala zelo zahtevne figure; plesala sta brez figur / godba igra zadnjo figuro četvorke / pilot je delal drzne figure obrate, akrobacije
- 6. lit. posebej izbrani in uporabljeni glasovi ali besede za pesniško izražanje: govorna, pesniška, retorična figura / besedna, glasovna figura
- 7. muz. skupina tonov, ki se ponavlja: klavirska spremljava iz enoličnih figur
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
fiksírati1 -am dov. in nedov. (ȋ) - 1. trdno namestiti kaj v določenem položaju ali na določenem mestu, pritrditi: fiksirati anteno; fiksirati reflektorje
// trdno določiti: fiksirati datum ekskurzije; fiksirati pozicijo kamer / publ.: v pogodbi fiksirati minimalne mezde; fiksirati naloge inšpekcije - 2. knjiž. določiti čemu dokončno podobo, zlasti v umetniški dejavnosti: portretist fiksira gib; režiser je fiksiral situacijo
- 3. nedov., pog. napeto, nepremično gledati koga: fiksirati sogovornika; ostro ga je fiksiral in tehtal
- 4. fot. kemično odstraniti za svetlobo občutljivo snov z neosvetljenih delov filma: fiksirati film / fiksirati fotografijo
- 5. biol., kem. kemično obdelati kaj, da se ohrani v določenem stanju: fiksirati preparat; fiksirati s formalinom
♦ gled. fiksirati besedilo dokončno pripraviti, obdelati ga za uprizoritev; med. fiksirati zlomljeni ud z oporami ga napraviti negibljivega; šah. fiksirati kmeta preprečiti mu napredovanje; tekst. fiksirati tkanino s toplotnim ali kemičnim postopkom doseči, da se tkanina pri nadaljnji predelavi ne krči ali razteza; um. fiksirati barvo površinsko utrditi, zaščititi barvno plast
fiksíran -a -o: dajatve so bile fiksirane v urbarjih; nezadostno fiksirane meje / fiksirani pojmi ustaljeni
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
fílm1 -a m (í) - 1. prozoren, prožen trak, prevlečen s snovjo, občutljivo za svetlobo: naviti film; vložiti film v kamero / fotografski, kinematografski, rentgenski film
// tak trak s posnetki: projicirati film na široko platno; dobro ohranjen film; dobiti seznam filmov, ki jih imajo na razpolago; zbirka filmov - 2. umetniško delo iz slik na takem traku: film traja dve uri; gledal sem naš novi film; film so posneli v barvah; predvajati, režirati, snemati film; pog. kateri film vrtijo nocoj? predvajajo; ekspr. drugorazredni film; igra, nastopa samo v slabih filmih; dogodki so se vrstili kakor v filmu / predavanje je bilo spremljano s filmom o vzrokih nesreč / barvni, črno-beli film; celovečerni, kratki film; dokumentarni, umetniški film; kavbojski, ljubezenski, vojni film; lutkovni, risani film; nemi, zvočni film; televizijski film
- 3. ed. ustvarjanje, katerega izrazna oblika je umetniško delo iz slik na takem traku: pomen sodobnega italijanskega filma; razvoj filma; uveljavljanje barvnega filma; zgodovina filma / festival jugoslovanskega filma
// pog. filmska proizvodnja, filmska industrija: šla je k filmu; dela pri filmu
♦ film. dolgometražni film; normalni film širok 35 mm; ozki film širok 16 mm; fot. eksponirati, fiksirati film
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
fín -a -o prid., finéjši (ȋ) - 1. ki se vede v skladu z družabnimi pravili in se izbrano oblači: opraviti ima s samimi finimi ljudmi; vstopila je fina dama / preveč je fin, da bi to rekel rahločuten, obziren
// fino govorjenje, vedenje / iron. fine metode
// nav. ekspr. ki je iz višjih slojev družbe: fina družina; išče samo fino družbo - 2. pog., s širokim pomenskim obsegom ki je višje, bolj izbrane vrste; boljši, izbran: kadi le fine cigarete; pripravila je same fine jedi; fina blaga; fino pecivo / kuha zelo fino kavo okusno; pri njih dobite res fino sadje dobro, kvalitetno
// fin vonj / kakšen fin zrak je tukaj čist, svež; fina kombinacija barv zelo ustrezna, lepa; to je res fina šala duhovita, domiselna - 3. lepo, nežno oblikovan: ima fin obraz; fine roke / fine linije; fina pisava / fina dlaka; fina polt gladka, mehka
// zelo natančno, podrobno izdelan: fini izdelki domače obrti; fina risba / fina izdelava / fina mehanika finomehanika; fino brušenje brušenje, pri katerem dobi predmet dokončno velikost in obliko ter gladko površino
// zelo občutljiv, izostren: s finim ženskim čutom je vse prav hitro uganila / fina ironija - 4. zelo droben, zelo tanek: fini prašni delci; fini kamenčki; fina vlakenca / fin pesek; fina moka
♦ grad. fini omet omet iz drobnega peska, s katerim se navadno zaključuje obdelava stene
fíno - 1. prislov od fin: fino se oblačiti, vesti; fino oblikovane ustnice; fino zmlet pesek
- 2. pog. izraža visoko stopnjo, intenzivnost: fino se je udaril / fino so se zabavali
- 3. pog., v medmetni rabi izraža navdušeno pritrjevanje: fino, vsi smo za ta predlog
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
fižòl -óla [ou̯] m (ȍ ọ̑) kulturna rastlina z navadno rahlo obarvanimi cveti in dolgimi stroki ali njeni sadovi: luščiti, saditi fižol;
prebrati, namočiti fižol;
fižol v stročju, v zrnju / fižol je bil letos zelo poln / fižol napenja; fižol v solati / visoki fižol z ovijajočim se steblom; nizki fižol z nizkim pokončnim steblom, ki se ne ovija; stročji fižol
♦ vrtn. laški fižol okrasna enoletna rastlina z ovijajočim se steblom in živo rdečimi cveti, Phaseolus coccineus
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
flaménko -a in flamenco -a cit. [flaménko] m (ẹ̑) andaluzijska ljudska glasba in ples, ki ju spremlja kitara, petje in ploskanje: Flamenko je neločljivo povezan s ploskanjem, petjem in kitarsko spremljavo E ← špan. flamenco, prvotno 'romski, ciganski' < 'flamski'
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
fláncat -a m (á) nav. mn. ocvrto pecivo iz razvaljanega testa, navadno pravokotne oblike: o pustu smo jedli flancate, meso in druge dobrote;
krhki flancati;
kvašeni flancati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
fonográm -a m (ȃ) fonografski zapis sporočila, teksta: gradivo je vzeto iz fonograma folkloristov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
fórma víva fórme víve ž (ọ̑-ȋ) razstava kiparskih del na prostem, ki so nastala pri skupnem delu kiparjev na istem (razstavnem) prostoru: načrt za formo vivo / Forma viva v Kostanjevici
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
fosforít -a m (ȋ) min. sivo bela fosfatna rudnina, ki se uporablja za izdelavo umetnega gnojila: rudnik fosforita
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
fosílen -lna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na fosil: fosilni ostanki;
fosilne najdbe / fosilne praprotnice, školjke
♦ antr. fosilni človek neposredni prednik današnjega človeka, ki je živel proti koncu ledene dobe; geol. fosilno gorivo gorivo organskega izvora, nastalo pri razkroju organizmov v zemlji
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
fótocélica in fóto célica -e ž (ọ̑-ẹ̑) fiz. priprava, ki na osnovi fotoefekta pretvarja spremenljivo osvetljenost v električni tok
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
fotografíja -e ž (ȋ) - 1. kar nastane na osnovi delovanja svetlobnih žarkov na snov, občutljivo za svetlobo, slika: izdelati, povečati fotografijo; album s pokrajinskimi fotografijami / barvne in črno-bele fotografije / reklamna fotografija; razstava umetniške fotografije / spoznati koga po fotografiji
♦ film. direktor fotografije - 2. ed. dejavnost, ki se ukvarja z izdelovanjem takih slik: razvoj fotografije; področje barvne fotografije
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
fotográfski -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na fotografiranje ali fotografijo: turisti s fotografskimi aparati;
satelit so opremili z zelo občutljivimi fotografskimi kamerami / fotografski papir papir, prevlečen s snovjo, občutljivo za svetlobo; vstaviti novo fotografsko ploščo / fotografski atelje; fotografska temnica / fotografski posnetek / fotografski postopek / fotografska reportaža fotografski posnetki o čem, navadno s kratkim komentarjem // fotografski arhivfotográfsko prisl.: svoja opažanja je fotografsko dokumentiral
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
fótomateriál -a m (ọ̑-ȃ) - 1. material za izdelovanje fotografij: nabaviti fotomaterial
- 2. redko fotografsko slikovno gradivo: fotomaterial za turistično razstavo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
frájer -ja m (á) pog. moški, navadno mlajši, ki se vpadljivo vede in oblači: mestni frajerji;
večji frajer je, kot sem mislil;
skušal je biti frajer // nižje pog. moška oseba, ki je v ljubezenskem odnosu do dekleta; fant: našla si je drugega frajerja; s svojim frajerjem je bila v kinu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
francóskiSSKJ -a -o prid. (ọ̑) francóska štrúca -e -e ž (ọ̑, ú)
dolga ozka štruca (kruha); bageta: Francoske štruce delno zapečejo, jih zapakirajo, zamrznejo in pošiljajo v trgovine in restavracije na različnih koncih sveta
francóski rogljíček -ega -čka m (ọ̑, ȋ)
pecivo iz kvašenega maslenega listnatega testa podkvaste oblike: Zjutraj nas je v hotelu zbudil vonj po sveže pečenih francoskih rogljičkih
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
frazém -a m (ẹ̑) jezikosl. besedna zveza, katere pomen ni ali je samo delno ugotovljiv iz pomenov njenih sestavin in ki ima praviloma stalno ali samo omejeno spremenljivo sestavo: Za frazeme se je tako v strokovni kot poljudni literaturi uveljavilo precej terminov E (↑)fráz(a) + (↑)(fon)ém
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
g [gé in gə̀] m neskl., tudi sklonljivo, zlasti v izgovoru, g géja tudi g-ja (ẹ̄; ə̏) osma črka slovenske abecede: napiši g;
mali g // soglasnik, ki ga ta črka zaznamuje: zveneči g
♦ muz. enočrtni g peti ton v enočrtni oktavig neskl. pril. osmi po vrsti: odstavek g
♦ muz. G ključ znak na začetku črtovja, ki določa za izhodiščni ton enočrtni g; ton g ton na peti stopnji C-durove lestvice; G-dur durov tonovski način z enim višajem; g-mol molov tonovski način z dvema nižajema; šah. kmet na g-liniji v sedmi navpični vrsti z leve strani
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
gáber -bra m (á) gozdno drevo z napiljenimi listi in gostim belim lesom: v dolini so rasli stari gabri in hrasti;
skrivljeni gabri / pog. orodje iz gabra gabrovega lesa
♦ bot. beli gaber gozdno drevo s temno sivim gladkim lubjem, Carpinus betulus; črni gaber nizko gozdno drevo ali grm z razoranim sivo rjavim lubjem, Ostrya carpinifolia; kraški gaber nizko drevo z majhnimi listi, ki raste na dinarskem krasu, Carpinus orientalis
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
gábrovec -vca m (á) bot. nizko gozdno drevo ali grm z razoranim sivo rjavim lubjem, Ostrya carpinifolia
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
gádnjak -a m (ȃ) bot. rastlina z ozkimi, dolgimi listi in živo rumenimi cveti v koških, Scorzonera villosa
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
ganljív -a -o prid. (ī í) ki povzroča ganjenost: to je ganljiv dokaz ljubezni;
do solz ganljiv prizor;
ganljiva povestganljívo prisl.: ganljivo jokati / ekspr. delal se je naravnost ganljivo nevednega zelo, močno; iron. lepe oči in vitka postava sta za igralsko umetnost ganljivo premalo veliko, dosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
ganljívka -e ž (ȋ) publ. literarno delo manjše umetniške vrednosti z ganljivo vsebino: drama je navadna ganljivka;
delo se je spremenilo v preočitno ganljivko;
socialna ganljivka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
gasíti -ím nedov. (ī í) ovirati, preprečevati gorenje: gasiti požar;
vsa vas je gasila gorečo hišo;
takoj so prihiteli gasit / gasiti apno živo apno polivati z vodo; pren., ekspr. gasiti iskre upanja; z vinom (si) gasi žejo
● ekspr. v gostilni (si) gasi jezo iz jeze pije alkoholne pijače
♦ metal. gasiti jeklo razbeljeno jeklo hitro hladiti v vodi ali olju; kalitigasíti se redko ugašati: iskre so se gasile v noči
gašèn -êna -o: gašeno apno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
gáženje -a s (á) glagolnik od gaziti: utrudljivo gaženje po snegu / gaženje pravic
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
gibíca -e ž (í) nav. mn., nar. prekmursko mlincem podobno pecivo iz nekvašenega testa: peči gibice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
gibljív -a -o prid. (ī í) - 1. ki se da upogibati, pregibati: posoda z gibljivimi ročaji; gibljiv sklep
- 2. ki se giblje, premika: gibljiv žerjav; gibljiva polovica lesenih vrat
// ki ni vedno enak: gibljive cene; pren. človek gibljivega značaja
♦ ekon. gibljivi del plače del plače, ki se spreminja glede na delovni, poslovni uspeh, življenjske stroške; lingv. gibljivi akcent akcent, ki ni vezan na stalno mesto v besedi
gibljívo prisl.: posamezne kosti so čvrsto ali gibljivo povezane med seboj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
gígabájt -a in gigabyte -ta cit. [gígabájt] m (ȋ-ȃ) rač. enota za merjenje količine informacije, 1024 megabajtov, simbol GB: osem gigabajtov pomnilnika; Digitalno čtivo hranita na pomnilniških karticah, ki lahko sprejmejo do štiri gigabajte podatkov E ← agl. gigabyte iz (↑)gíga... + ↑bájt
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
ginljív -a -o prid. (ī í) star. ganljiv: ginljive besede;
slovo je bilo zelo ginljivoginljívo prisl.: ginljivo se poslavljati / delal se je naravnost ginljivo nevednega zelo, močno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
gláditi -im nedov., tudi gladíla (á ȃ) - 1. delati kaj gladko, ravno: gladiti les, papir, površino / star. gladiti perilo likati; pren. spretno je gladila pot njegovim načrtom
// slovnično, stilno izboljševati: gladiti jezik; skrbno je gladil prevod - 2. premikati roko po čem: v zadregi je gladila prt na mizi; gladiti se po glavi; samovšečno si je gladil dolgo brado
// ljubkujoče premikati roko po čem; božati: gladila ga je po laseh; nežno je gladila otroka po licu
● ekspr. v šoli so otroka trdo prijeli, doma so ga pa gladili so z njim prizanesljivo ravnali; ekspr. gladiti spore poravnavati
gladèč -éča -e: gladeč si brado s prsti
glájen -a -o tudi glajèn -êna -o: pohištvo iz temnega glajenega lesa
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
gládov -a -o tudi gladóv in gladòv -óva -o prid. (ā; ọ́; ȍ ọ́) nar. požrešen, lakomen: Odmerili so mu kos vrta in njivo. Saj brat res ni bil gladov (F. Bevk)
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
glásba -e ž (ȃ) - 1. umetnost, katere izrazno sredstvo je zvok: gojiti, proučevati glasbo; biti dovzeten za glasbo; festival sodobne glasbe / baletna, cerkvena, filmska, plesna glasba; klasična, ljudska glasba; lahka, resna, zabavna glasba; instrumentalna, vokalna glasba / profesor glasbe; akademija za glasbo
// glasbeno delo: napisati glasbo za film; avtor glasbe k drami je znan komponist - 2. izvajanje glasbenih del: rad posluša glasbo / orkestralna, zborovska glasba; spored lahke glasbe; pren., ekspr. sladka glasba njenega glasu
♦ gled. scenska glasba ki spremlja, dopolnjuje uprizoritev dramskega dela; muz. absolutna glasba instrumentalna glasba s čisto glasbeno vsebino, brez določenega programa ali naslova; atonalna glasba; elektronska glasba katere zvočno gradivo ne nastaja z glasbenimi instrumenti, ampak v posebnih elektronskih napravah; komorna glasba za izvajanje z manjšim številom glasbenikov; konkretna glasba ki uporablja kot gradivo preoblikovane zvoke iz realnega sveta; programska glasba
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
glásbeniSSKJ -a -o prid. (ȃ) glásbena kártica -e -e ž (ȃ, ȃ)
plošča tiskanega vezja v računalniku, ki omogoča snemanje in predvajanje zvoka; zvočna kartica: integrirana glasbena kartica; profesionalna glasbena kartica; S prvim računalnikom je kupil tudi zmogljivo glasbeno kartico, klaviature in potem kitaro
glásbena terapíja -e -e ž (ȃ, ȋ)
zdravljenje z glasbo: izvajati glasbeno terapijo; študij glasbene terapije; Glasbena terapija se je izkazala za uspešno tudi pri zdravljenju Alzheimerjeve in drugih nevroloških bolezni
glásbeni stòlp -ega stôlpa m (ȃ, ȍ ó)
elektronska naprava za predvajanje glasbe, sestavljena iz več komponent, zlasti radia, CD-playerja, ojačevalnika: V kotu dnevne sobe je igral najsodobnejši glasbeni stolp, izbor zgoščenk v omarici zraven pa je kazal na izbrani okus gostitelja
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
glasóven -vna -o prid. (ọ̄) nanašajoč se na glas: odpravljati govorne in glasovne motnje;
enotna in pravilna izreka posameznih glasov in glasovnih skupin;
občudovali so glasovno ubranost recitatorjev / to je zbor s sijajnim glasovnim materialom; ta skladba zahteva, zlasti v sopranih, velik glasovni obseg; pevka z zavidljivo glasovno višino
♦ lingv. glasovni pojavi spremembe, prilagoditve glasov; lit. glasovna figura posebej izbrani in uporabljeni glasovi za pesniško izražanjeglasóvno prisl.: glasovno bleščeč
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
glazírati -am nedov. in dov. (ȋ) prekrivati z glazuro: glazirati posodo / glazirati pecivo z jajčno glazuro oblivati, prelivatiglazíran -a -o: glaziran lonec; glazirana opeka; glazirana pečenka, torta
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
glédati -am nedov., gléj in glèj gléjte, stil. glédi glédite (ẹ́ ẹ̑) - 1. upirati, usmerjati pogled kam: stala je in gledala; gledal je proti planinam; gledati na vse strani; gledati skozi okno; težko gledam v tako močno svetlobo; molčal je in gledal v tla; obrnila se je in gledala za njim; gledati navzgor, okoli, stran; pog. gleda kakor bik, tele v nova vrata zelo neumno ali začudeno; gleda kakor miš iz moke zaradi zaspanosti ima priprte oči; pog. gleda ko zaboden vol zelo neumno ali začudeno
// križem gledati škiliti
// kot kletvica mandi te gleda
// imeti odprte oči: glej, nikar ne miži; gleda, pa nič ne vidi; brez sončnih očal ne morem gledati / poglej, ali otrok gleda ali spi je buden
// mladiči že gledajo
// preh. z gledanjem dojemati, zaznavati vsebino česa: gledati film, televizijo; pojdimo gledat, kaj se dogaja; gledati kipe in slike ogledovati; gledati se v ogledalu ogledovati se - 2. s prislovom s pogledom izražati kaj: bistro, grdo, lepo, milo, prijazno, srdito, srepo gledati; zamišljeno, žalostno gleda predse; zaljubljeno se gledata / zakaj jo tako čudno gledaš
- 3. biti obrnjen, usmerjen kam: soba gleda proti soncu; okno gleda na ulico / vanj je gledala cev velike pištole
- 4. izstopati, biti potisnjen iz svoje okolice: samo glava mu je gledala iz kožuha; krilo ji je gledalo izpod plašča / palec gleda iz čevlja; steklenica mu gleda iz žepa moli, štrli; pren. strah mu je gledal iz oči
- 5. s prislovnim določilom imeti določen odnos do česa: gledati z določenega stališča; sedaj je čisto drugače gledal na svet; kako gledaš na svoje delo; kritično gledati na sodobno življenje; na vse je gledal zelo osebno
- 6. ekspr., v zvezi z na prisojati čemu pomembnost: pri ženitvi ni gledal na bogastvo; če je šlo za sina, ni gledal na stroške; gleda bolj na zabavo kot na korist / samo na svoj dobiček gledajo; gledati na vsako malenkost
- 7. delati, ukrepati, da se zgodi zaželeno: gleda le na to, da bi kaj zaslužil; sama naj gleda, da ne bo imela težav; gledal bom, da se bo vse dobro končalo / jaz ti ne bom več pomagal. Sam glej / glej, da prideš; glejte, da ne pozabite
- 8. pog., s predlogom kazati zanimanje za osebo drugega spola: je že začela gledati po fantih; njen mož gleda za drugimi; samo za ženskami je gledal
● vznes. gledal bom lepše dni doživel bom čas, ko bom srečnejši; ekspr. takega početja ne bom več gledala prenašala, trpela; v njem so gledali velikega pesnika prepričani so bili, da je velik pesnik; gleda ga izpod čela grdo, jezno; ekspr. gleda na vsak dinar je zelo varčen; je skop; ekspr. nikoli ni gledal ne na levo ne na desno delal je po svoje, ni upošteval mnenja, nasvetov drugih; ekspr. zelo gleda na obleko posveča veliko pozornost in skrb oblačenju; pazi na obleko, jo varuje; pog. glej ta čas na otroke pazi nanje; ekspr. gledati komu na prste nezaupljivo nadzorovati koga pri kakem delu, opravku; ekspr. ti le nase glej skrbi zase; ne govori o napakah drugih ljudi, saj sam nisi brez njih; pog., ekspr. v mesto sem prišel samo na uro gledat nisem opravil, kar sem se bil namenil; ekspr. povsod mu je gledala skozi prste bila je prizanesljiva do njegovih napak; ekspr. gledati smrti v obraz biti v smrtni nevarnosti; sedaj gledam na to z drugimi očmi imam do tega drugačen odnos; ekspr. le kam je gledal, ko se je oženil z njo kako da ni videl njenih napak; ekspr. črno gledati biti jezen; biti pesimistično razpoložen; črno gleda na razvoj dogodkov pričakuje neugoden razvoj dogodkov; ekspr. debelo gledati zelo začudeno; ekspr. pisano jo je gledal jezno, srepo; ekspr. sosedje me postrani gledajo ne marajo me; ekspr. nikar tako zabodeno ne glej zelo neumno ali začudeno; zmeraj na vse zviška gleda čuti se več vrednega, je domišljav; ekspr. veselje ga je bilo gledati vzbujal je občudovanje zaradi lepote, zdravega videza, spretnosti pri delu; ekspr. pojdi, ne morem te več gledati nočem, da si v moji bližini; ekspr. gledala sta se iz oči v oči stala sta si nasproti; pog. rada se gledata zaljubljena sta drug v drugega; tadva se gledata kakor pes in mačka sovražita se; podarjenemu konju se ne gleda na zobe pri podarjeni stvari se ne smejo iskati napake
gledáje star.: sedel je, ves čas gledaje proti vratom; mahala je, otožno gledaje za njim
gledajóč -a -e: govoril je, gledajoč zdaj enega zdaj drugega; napeto gledajoče občinstvo; sam.: število gledajočih je bilo razmeroma veliko
glédan -a -o: slika prikazuje bacile, gledane skozi mikroskop; življenje, gledano z očmi otroka; to vprašanje je gledano samo ekonomsko obravnavano; glédano v brezosebno-prislovni rabi za izražanje izhodišča gledanja, opazovanja:hiša je na levi strani ulice, gledano od postaje; gledano v smeri vožnje; pren., publ. strogo gledano, je bil ta ukrep nepotreben; akcija je, gledano v celoti, povsem uspela
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
gledljívost -i ž (í) dejstvo, da je kaj gledljivo: Gledljivost filma nikakor še ne pomeni, da je film tudi kakovosten E (↑)gledljív
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
glíja -e ž (ȋ) biol. oporno tkivo osrednjega živčevja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
glíven -vna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na glivo: glivni tros
♦ bot. glivna nitka enocelična ali večcelična nitasta tvorba, ki sestavlja micelij; hifa
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
glúh -a -o stil. -ó prid. (ȗ ú) - 1. ki ni sposoben dojemati zvoke, glasove: gluh človek; fant je od rojstva popolnoma gluh; gluh na levo uho; gluh kakor kamen, zemlja / šola za gluho mladino / starka je nekoliko gluha ne sliši dobro
- 2. ekspr., navadno v povedni rabi, v zvezi z za ki noče dojeti, upoštevati česa: bil je gluh za vsak nasvet; gluh za sodobne probleme; ostal je gluh za vse prigovarjanje / včasih je gluha in slepa za vse okrog sebe / star., z dajalnikom gluh opravičilom in prošnjam
- 3. ekspr. ki je brez zvoka, šuma: obdajal jih je gluh gozd; bil je sam v gluhem prostoru; gluha puščava / gluhi večeri; noči so dolge, gluhe / dolga leta je živel v tem gluhem kraju samotnem
// knjiž. ki ne da glasu, zvena: telefon je gluh; gluha piščal; mnogo tipk na klavirju je gluhih
// ki se pojavlja v najvišji stopnji: gluha tema; samota je bila gluha in ubijajoča / gluh molk; gluha tišina - 4. ekspr. ki se komaj sliši, zaznava: spregovoril je z gluhim, zagrljenim glasom / gluho bučanje morja; gluho stokanje / gluhi koraki; gluh udarec top
- 5. redko neobčutljiv, brezčuten: noge so mu bile gluhe / njegovi prsti so gluhi za bolečino
- 6. redko prazen, jalov: gluho klasje; gluha žitna zrna / gluho seme nekalivo
// gluha zemlja nerodovitna
● pog. sosed je na to uho gluh ta stvar ga ne zanima, noče ničesar slišati o njej; ekspr. ne kriči, saj nisem gluh saj slišim; ekspr. govoriti gluhim ušesom prepričevati ljudi, ki se ne dajo prepričati; ekspr. naleteti na gluha ušesa na ljudi, ki se ne dajo prepričati
♦ čeb. gluho jajčece jajčece, iz katerega se ne razvije ličinka; lov. gluh naboj naboj, ki se pri sproženju ne vžge
glúho prisl.: gluho je čofnil v vodo; koraki so gluho odmevali
glúhi -a -o sam.: zavod za gluhe
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
gnetívo -a s (í) snov za gnetenje: za gnetivo so si izbrali ilovico
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
gnetljív -a -o prid. (ī í) ki se da gnesti: lahko gnetljive snovi;
gnetljivo testo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
gníl -a -o stil. -ó [iu̯] prid. (ȋ ī) - 1. ki gnije ali je že zgnil: gnil les; gnila slama; gnilo in plesnivo grozdje; duh po gnilih jajcih; prodajali so tudi gnilo sadje / gnil zob / ekspr. gnila rana gnojna; voda že toliko časa stoji, da je že kar gnila; pren., slabš. gnila, smradljiva zadovoljnost
♦ alp. gnil sneg otajan, star sneg, ki se seseda; etn. gnilo jajce otroška igra, pri kateri čepi kaznovani igralec v sredini kroga drugih čepečih igralcev - 2. slabš. pokvarjen, malovreden, slab: to je popolnoma gnil človek; gnila družba / razkrivati gnile razmere; gnilo gospodarstvo / nav., iron. gnila Jugoslavija Jugoslavija pred letom 1941
gníli -a -o sam.: skušal je iztrebiti vse, kar je bilo gnilega in nezdravega
● iron. nekaj je gnilega v deželi danski
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
gnjavátor -ja m, člov. (ȃ) pog., zlasti v sproščenem ožjem krogu kdor koga vztrajno, vsiljivo nadleguje: siten gnjavator; Ti si pa res pravi gnjavator! E ← hrv., srb. gnjàvātor iz (↑)gnjáviti
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
gnjáviti -im nedov. (á ȃ) ekspr. vztrajno, vsiljivo nadlegovati: z vsemi mogočimi vprašanji ga je gnjavil;
nikdar je ni gnjavil s svojimi skrbmi // pog. mučiti, trpinčiti: gnjaviti jetnike / skrbi so jo gnjavile; gnjavi se z nalogami
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
gnojívo -a s (í) snov, ki veča rodovitnost zemlje: hlevski gnoj je dobro gnojivo / kupiti gnojiva gnojila
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
góbast -a -o prid. (ọ́) podoben gobi: grozljiv gobast oblak dima / veliki kosi gobastega gumija; gobast kamen luknjičav
♦ anat. gobasta zgradba kosti zgradba, pri kateri je tkivo tako razporejeno, da so vmes luknjice; arhit. gobast steber steber, razširjen ob vrhu; gobasta plošča nad stebri odebeljena betonska konstrukcija v obliki plošče; obrt. gobast kruh kruh z neprožno sredicogóbasto prisl.: oblaki se gobasto širijo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
gognjáti -ám nedov. (á ȃ) redko govoriti tako, da uhaja zrak tudi skozi nosno votlino; nosljati: nerazumljivo je gognjal
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
gojívo -a s (í) biol. sredstvo za gojenje zlasti mikroorganizmov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
gólaž -a m (ọ̑) jed iz kosov mesa, dušenega v začinjeni omaki: naročil si je golaž in pivo;
goveji, svinjski golaž / pog. mali golaž mala porcija golaža // krompirjev golaž krompir v začinjeni omaki; segedin(ski) golaž iz svinjskega mesa in kislega zelja // iron. volilni golaž pogostitev, ki jo pripravi kandidat svojim volivcem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
golfíst -a m, člov. (ȋ) igralec golfa: poklicni golfist; slaven golfist; Po luknji št. 1, ki je najlažja in primerna za začetnike, se golfisti srečajo z vrsto vodnih ovir, širokimi čistinami, zanimivo oblikovanimi zelenicami in tudi zahtevnimi ledinami E (↑)gólf1
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
golobíca -e ž (í) - 1. samica goloba: udomačil si je golobico in nekaj golobov
// ekspr. mlada, ljubka ženska: glej ga, kako dvori svoji golobici / kot nagovor si še huda, golobica moja? - 2. nav. mn., bot. lističaste gobe s krhkim mesom in živo pisanim klobukom, Russulaceae: smrdljiva golobica; užitna golobica
♦ šport. ciljna kocka pri kegljanju na ledu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
gólšen -šna -o [u̯š] (ọ̄) pridevnik od golša: golšno tkivo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
góltati -am [u̯t] nedov. (ọ́) - 1. nav. ekspr. hitro, hlastno jesti ali piti: bil je zelo lačen, zato je kosilo kar goltal; golta žgance; nenasitno goltati
// ekspr. požirati: kar cele kose mesa golta; grlo ga boli in le s težavo golta slino / plamen je goltal papirje / vsak dan golta tablete za živce uživa, jemlje
● ekspr. goltal jo je z očmi, s pogledi poželjivo jo je ogledoval - 2. ekspr., redko zadrževati, premagovati: goltati gnev, jezo / goltati solze
goltáje: goltaje se je zalival z vinom
goltajóč -a -e: gledal je v goltajoči plamen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
gomíliti -im nedov. (í ȋ) ekspr. kopičiti, množiti: vse življenje je gomilil kapital;
dokazno gradivo se mu gomili v predalu / gomiliti les / otroci so se gomilili v svojem kotu stiskali, gnetli
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
gorívo -a s (í) gorljiva snov za pridobivanje toplote ali za pogon strojev: gorivo bo kmalu pošlo;
gorivo je zgorelo do konca;
nalagati gorivo na ogenj;
oskrbeti se z gorivom;
poraba goriva v motorjih;
vnelo se je skladišče goriva;
natočiti poln tank goriva / plinasto, tekoče, trdno gorivo v plinastem, tekočem, trdnem agregatnem stanju; pogonsko, raketno gorivo
♦ fiz. jedrsko ali nuklearno gorivo snov, katere atomska jedra se cepijo, pri čemer se sprošča energija; člen na gorivo naprava, v kateri se notranja energija goriva izkorišča neposredno za proizvajanje električne energije; geol. fosilno gorivo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
górje -a s (ọ̑) star. gore, gorovje: nad gozdovi se dviga sivo belo skalnato gorje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
gospá -é ž, daj., mest. ed. gospé, tož., or. ed. gospó; im., tož. mn. gospé, rod. mn. gospá, daj. mn. gospém, mest. mn. gospéh, or. mn. gospémi; im., tož. dv. gospé, daj., or. dv. gospéma (á ẹ́) - 1. spoštljivo naslov za odraslo žensko: prijazna gospa ji je pomagala; vse gospe so bile v dolgih oblekah / kot nagovor: dober dan, gospa; želite, gospa? gospe in gospodje; kot pristavek k imenu, poklicu: gospa Helena; gospa doktor(ica), profesor(ica)
♦ rel. nebeška Gospa Kristusova mati
// naslov za poročeno žensko: pogovarjal se je s sosedovo gospo - 2. v meščanskem okolju žena, soproga: lepe pozdrave vaši gospe; darilo za gospo
// redko delodajalka, gospodinja: naša gospa je zelo natančna - 3. ekspr., navadno v povedni rabi, navadno s prilastkom ženska, ki zaradi odličnega vedenja in lepega videza vzbuja spoštovanje; dama: bila je prava, resnična gospa
// ženska, ki udobno živi in ji ni treba (fizično) delati: njegova žena je lahko gospa; vsaka bi bila rada gospa - 4. v razredni družbi poročena pripadnica plemiškega ali meščanskega sloja: stori, kar ti ukazuje gospa; grajska gospa
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
gospód -a m, im. mn. gospódje stil. gospódi (ọ̑) - 1. spoštljivo naslov za odraslega moškega: sedež mi je ponudil prijazen gospod; za pot je vprašal starejšega gospoda / kot nagovor: gospod, koliko je ura? spoštovane gospe in gospodje; kot pristavek k imenu, poklicu: obiskal nas je gospod Ivan; gospod doktor, profesor; gospod župnik
- 2. v meščanskem okolju mož, soprog: izročite, prosim, to vašemu gospodu; se je gospod že vrnil?
// redko delodajalec, gospodar: gospod mi je naročil, naj zaklenem; naš gospod je zelo prijazen - 3. zlasti v kmečkem okolju duhovnik: za gospoda študira; pogreb z dvema gospodoma / star. duhovni gospod
- 4. ekspr., navadno v povedni rabi, navadno s prilastkom moški, ki zaradi odličnega vedenja in lepega videza vzbuja spoštovanje: tvoj prijatelj je res gospod; ta je pa pravi gospod
// moški, ki udobno živi in mu ni treba (fizično) delati: to boš moral že sam opraviti, on je gospod; z gospodom bi se rada poročila, kmeta ne mara - 5. v razredni družbi pripadnik plemiškega ali meščanskega sloja: grajski gospod; visoki mestni gospodje
- 6. rel. Kristus, Bog: Gospod se te bo usmilil; zaupati v Gospoda / Gospod Bog
● ekspr. delam, kar hočem, saj sem sam svoj gospod nisem od nikogar odvisen; vznes. Gospod ga je poklical k sebi umrl je; iti, poslati po gospoda zlasti v kmečkem okolju po duhovnika, da bi podelil bolniku zakrament(e) za umirajoče; vznes. zaspati v Gospodu umreti
♦ zgod. fevdalni ali zemljiški gospod do odprave tlačanstva posredni ali neposredni lastnik zemlje s podložniki; fevdni gospod; gorski gospod
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
gospodíčna -e ž (ȋ) - 1. spoštljivo naslov za doraslo mlado žensko: gospodična je bila tako prijazna in mi je pokazala pot / ekspr. vaša hčerka je že cela gospodična / kot nagovor: gospodična, smem prositi za ples; gospodična, steklenico piva, prosim; kot pristavek k imenu, poklicu: gospodična Marija; gospodična tajnica
// naslov za neporočeno žensko: ne vem, ali ste gospodična ali že gospa - 2. v razredni družbi neporočena pripadnica plemiškega ali meščanskega sloja: grajska gospodična / dvorna gospodična dvorjanka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
góšča -e ž (ọ́) - 1. z gostim grmovjem in drevjem porasel svet: plazil se je skozi goščo; skrivali so se po gozdovih in goščah
// gosto grmovje in drevje: lomastil je po gošči; z goščo porasle strmine
// mlad, nerazredčen gozd: začel je trebiti goščo; bukova gošča - 2. ekspr., z rodilnikom velika množina česa v majhnih medsebojnih presledkih: pod hišo je bila gošča najrazličnejših sadnih dreves; v daljavi je žarela gošča ribiških luči; obdala ga je gošča sabelj
- 3. kar je gostega, navadno v tekočini: gošča se je usedla na dno; gošča v kavi
// ekspr. gosta tekočina: žabe so pljusnile v smrdljivo goščo - 4. nar. gorenjsko gozd: na obeh straneh ceste je bila gošča
● nar. gorenjsko oče je bil dve leti v gošči pri partizanih
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
góžva -e ž (ọ̑) nar. zahodno - 1. vez, ki veže oba dela cepca; gož ž: zamenjati gožvo
- 2. beka, šiba: z gožvo privezati trte
♦ anat. sklepna gožva tkivo, ki ovija sklep; sklepna ovojnica
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
grábež -a m (ȃ) - 1. jur. zelo hudo kaznivo dejanje zoper družbeno premoženje: grabež ga je spravil v ječo; dobil je pet let zapora zaradi grabeža; šlo je za velik grabež ljudskega premoženja
- 2. star. ropanje, plenjenje: vojna je primeren čas za splošen grabež / že dlje časa se ni zgodil kak napad ali grabež tatvina, rop
- 3. ekspr. grabežljiv človek: stari grabež je zapustil veliko premoženje / bil je grabež in klatež tat, ropar
- 4. teh. priprava, s katero stroj grabi, zajema in prenaša sipek material: grabež je zajel vzorce z morskega dna
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
gradívni -a -o prid. (ȋ) ki je v zvezi z gradivom: gradivni vir; Na novo bo začela nastajati gradivna zbirka za farmacevtski in vojaški slovar E (↑)gradívo
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
gradívo -a s (í) - 1. snov, surovina za gradnjo, graditev: cement je važno gradivo; vaščani so tudi sami prispevali gradivo za šolo / leseno, nepregorno, trdo gradivo / beljakovine so glavno gradivo živalskega organizma
- 2. kar se rabi kot podatek, pripomoček pri proučevanju, obravnavanju česa: najdeni dokumenti so dragoceno gradivo; za vojni roman mu ne manjka gradiva; urejati, zbirati gradivo; anketno, učno, zgodovinsko gradivo; gradivo za zgodovino Slovencev / sodba je bila izrečena na podlagi dokaznega gradiva; obremenilno gradivo
- 3. s prilastkom kar je zbrano po določenih merilih, za določen namen: muzej razstavlja arhivalno gradivo o razvoju šol; urednik zbranega dela je objavil avtorjeve tekste iz še neobjavljenega gradiva; prebogato slovarsko gradivo; gradivo za prvo številko revije je že zbrano / pesniško, slikovno gradivo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
gradívski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na gradivo: gradivski obseg / gradivski podatki
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
granulácija -e ž (á) grad. sestav sipkega materiala glede na razmerje med velikostjo zrn, zrnavost: granulacija peska za betoniranje ustreza;
določiti granulacijo gramoza / granulacija moke
♦ astr. zrnast videz sončne površine; med. nastajanje zrnastega tkiva pri celjenju ran; zrnasto tkivo samo; obrt. krasitev predmetov z drobnimi srebrnimi, zlatimi zrni
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
granulacíjski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na granulacijo: granulacijski sestav gramoza;
granulacijska analiza kamnin / granulacijsko tkivo v rani
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
granulóm -a tudi granulòm -ôma m (ọ̑; ȍ ó) med. zaradi vnetja nastalo zrnasto tkivo: zdraviti granulom / popkov, zobni granulom
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
gravêrski -a -o prid. (ȇ) nanašajoč se na graverje: graverski poklic;
graverska delavnica / graversko dolbilce, kladivo / graverska tehnika
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
gŕbati se -am se nedov. (r̄ ȓ) redko grbančiti se: koža se grba / podprl je leseno steno, ki se je že sumljivo grbala grbila, krivila
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
gréder -ja m (ẹ̑) grad. stroj z gibljivo ploščo v sredi za planiranje, planirni plug
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
grisín -a m (ȋ) nav. mn. hrustljavo slano pecivo iz kvašenega testa v obliki daljših paličic: grizljati grisine; bučni grisini; polnozrnati grisini; Grisine in nekaj listov rukole ovijemo z rezino pršuta E ← it. grissino iz severnoit. grissìn iz ghersa (d pan) 'ozka štruca (kruha)'
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
grísti grízem nedov. (í) - 1. drobiti z zobmi: gristi bonbone, meso, orehe; nič ne grize, kar celo požira; težko grize, ker ima slabe zobe
// zasajati zobe v kaj, zlasti v zadregi, jezi: premišljal je, kaj bi napisal, in grizel svinčnik; grizel si je ustnice / dušila je solze in si grizla nohte - 2. rad napadati z zobmi: sosedov pes grize / konji so hrkali in se grizli / bolhe me grizejo pikajo; pren., ekspr. žena ga neprestano grize, zakaj je to storil; še vedno se grizejo med seboj zaradi dediščine
- 3. povzročati neprijeten, pekoč občutek: cestni prah je grizel v oči / ekspr. mraz me je vedno huje grizel
- 4. ekspr. vznemirjati, mučiti: grize ga ljubosumnost in negotovost; vem, da jo nekaj grize; skrb ga neprestano grize; grizel se je zaradi sinovega neuspeha
- 5. ekspr. prodirati v kaj trdega: sveder grize v beton; reka se grize v živo skalo / tovornjak se je grizel v klanec s težavo pomikal naprej
● ekspr. vest ga grize ima neugoden duševni občutek zaradi zavesti krivde; ekspr. rad grize besede rad išče v govorjenju, pripovedovanju drugačen smisel, kot v njem je; ekspr. dve uri smo grizli kolena hodili v hudo strmino; preg. pes, ki laja, ne grize človek, ki veliko govori ali grozi, ne naredi hudega
grizóč -a -e: grizoč travno bilko, je stopal po stezi; zbudil ga je grizoč mraz
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
gríva -e ž (í) - 1. dolga žimasta dlaka na vratu nekaterih živali, zlasti pri konju: česati, striči konjem grivo; črna griva; konjska, levja griva / potapljati konja po grivi; pren., ekspr. vlak s plamenečo grivo; grive oblakov
// ekspr. dolgi, gosti, navadno neurejeni lasje: grivo bi si pa že lahko malo pristrigla; fant s črno grivo / stresala je grivo rumenih las - 2. knjiž. zavihan, razpenjen vrh vodnega grebena: valovom se delajo grive; bele grive valov
- 3. nar. strmo travnato pobočje: streha bajte se je skoraj dotikala grive; pasel je ovce na zeleni grivi
// travnat rob, vzpetina: namestiti mitraljez ob grivi; griva ob poti / dekleta so posedla po mehki grivi travi
// nezoran, travnat del med njivami; meja: kupil je zelnik ob svoji njivi in zoral vmesno grivo
♦ bot. rumena griva užitna, grmičasto razrasla goba z mesnatim betom, Clavaria flava
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
grívast -a -o prid. (í) - 1. ki ima (dolgo, gosto) grivo: spodaj so se pasli grivasti konji / zagledal je fantovo grivasto glavo / grivasti valovi
- 2. podoben grivi: grivasti lasje; nabirala je podleske med grivasto travo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
grivàt -áta -o prid. (ȁ ā) ki ima (dolgo, gosto) grivo: grivat lev;
grivata kobila / ženska je tresla grivato glavo in kričala / pena grivatih valov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
grizéta -e ž (ẹ̑) v francoskem okolju lahkoživo dekle iz nižjih slojev: pisana druščina slikarjev in grizet
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
grizétka -e ž (ẹ̑) v francoskem okolju lahkoživo dekle iz nižjih slojev: gostje so bili bohemi in drobne grizetke
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
grlíti in gŕliti -im nedov. (ī ŕ) oglašati se z grulečim glasom: nekje v bližini so veselo grlile prebujajoče se ptice / zastar. grlil ji je o svoji ljubezni prijazno, dvorljivo govoril
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
gródelj -dlja m (ọ́) metal. železo, ki pride iz plavža: po vpihavanju kisika se grodelj spremeni v jeklo / beli z belo, sivi grodelj s sivo prelomno ploskvijo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
grotéska -e ž (ẹ̑) lit. delo, ki na grozljivo-smešen način prikazuje resničnost, življenje: igrali so grotesko;
politična groteska / zgodba je tipična groteska // grozljivo-smešno prikazovanje resničnosti, življenja: opaziti je pisateljevo nagnjenje h groteski in bizarnosti / to je dežela protislovij in grotesk
♦ kor. ples s pretiranimi gibi in držami; muz. skladba grotesknega značaja; um. ornament, v katerem so med tanke rastlinske vitice vpletene figure
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
grotésken1 -kna -o prid., grotésknejši (ẹ̑) ki zaradi neskladnosti z okoljem grozljivo—smešno deluje: njegovim očem se je nudil grotesken prizor;
groteskna slika / groteskni gibi lutk / groteskni humor tragedije // ekspr. nenavaden, čuden: ladja z grotesknimi jadrigrotéskno prisl.: groteskno učinkovati; groteskno spačena figura
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
grozljív -a -o prid. (ī í) ki vzbuja grozo: zagledala sta grozljiv prizor;
povsod je vladala grozljiva tišina;
to so naravnost grozljive vesti / ekspr. bil je žrtev grozljivega nerazumevanjagrozljívo prisl.: psi so grozljivo lajali; prostor je bil grozljivo miren
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
grozljívka -e ž (ȋ) publ. umetniško delo z grozljivo vsebino, zlasti film: predvajajo napeto grozljivko
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
grúliti -im nedov., grulíla tudi grúlila (ú) - 1. oglašati se z glasom grugru: v parku so grulile grlice; ruševec je grulil in pihal
// ekspr. dajati gruljenju podobne glasove: v kotu je čepel otrok in grulil - 2. ekspr. prijazno, dvorljivo govoriti: ves čas ji je nekaj grulil
grulèč -éča -e: gruleči golobje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
gubánica -e ž (ā) gastr. primorsko pecivo iz maslenega nevzhajanega testa: speči gubanico
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
gúmast -a -o prid. (ȗ) ki je iz gume: na nogah so imeli visoke gumaste škornje;
pri potapljanju uporablja nepremočljivo gumasto obleko;
gumasto tesnilo / gumasta snov podobna gumi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
gurújski -a -o prid. (ȗ) ki se nanaša na guruje: gurujska mistika; gurujska podoba; Sloveniji je treba ponuditi alternativo gurujskim nasvetom o tem, da je raka ali katero koli drugo bolezen mogoče izstradati E ↑gurú
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
h [há in hə̀] m neskl., tudi sklonljivo, zlasti v izgovoru, h hája tudi h-ja (ā; ə̏) deveta črka slovenske abecede: mali h // soglasnik, ki ga ta črka zaznamuje: onemitev haja
♦ lingv. grlni h ki se tvori z rahlo priporoh neskl. pril. deveti po vrsti: odstavek h
♦ muz. ton h ton na sedmi stopnji C-durove lestvice; H-dur durov tonovski način s petimi višaji; h-mol molov tonovski način z dvema višajema; šah. kmet na h-liniji v osmi navpični vrsti z leve strani; voj. H bomba hidrogenska bomba
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
habát -a m (ȃ) bot. neprijetno dišeča trajnica z belimi cveti v velikih, ploščatih socvetjih, Sambucus ebulus: živo mejo so preraščale koprive in habat
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
hálva -e ž (ȃ) orientalsko pecivo iz moke, medu, sladkorja, orehov in beljakov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
happy end happy enda [hêpi ênd] m (ȇ-ȇ) publ. razplet zgodbe, ki se zadovoljivo, srečno konča za glavne osebe, zlasti v filmu, srečni konec: naiven, poceni happy end / ekspr. zadeva se je končala s happy endom
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
héc -a m (ẹ̑) nižje pog. neresen, smešen ali zabaven dogodek; šala, potegavščina: pridi, boš videl velik hec;
naredimo kak hec;
nevaren hec / povej nam kakšen hec šaljivo zgodbo // ekspr., v povedno-prislovni rabi: to bi bil hec, če bi se mu vsi poskrili; ko smo pluli čez ekvator, je bilo sploh hec / za hec ga je udaril ne z resnim namenom
● pog., ekspr. z njim smo imeli zmeraj velik hec smo se šalili; nižje pog. on ni za hece je resen, ne mara potegavščin
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
hehetáti se -ám se in -éčem se nedov. (á ȃ, ẹ́) smejati se, navadno porogljivo, škodoželjno: otroci so se mu hehetali;
sam pri sebi se je hehetal
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
hematít -a m (ȋ) min. - 1. jekleno siva ali rdeča rudnina železov oksid: bogata nahajališča hematita; pridobivati železo iz hematita
- 2. neprozoren poldrag kamen sivo črne barve: prstan s hematitom
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
hematóm -a m (ọ̑) med. izliv krvi v mehko tkivo: podkožni hematom;
hematom v jetrih
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
hemoglobín -a m (ȋ) biol. snov, ki daje rdečim krvničkam barvo in prenaša kisik v tkivo, krvno barvilo: ugotoviti količino hemoglobina v krvi;
pomanjkanje hemoglobina
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
herbárijski -a -o prid. (á) nanašajoč se na herbarij: herbarijska rastlina / herbarijsko gradivo za študij
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
heterízem -zma m (ī) lahkoživo življenje, prostitucija v stari Grčiji
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
hidrávličen -čna -o prid. (á) - 1. nanašajoč se na hidravlika 1: hidravlične meritve, raziskave
- 2. strojn. ki deluje na osnovi širjenja pritiska v tekočinah: hidravlični prenos sile / hidravlična stiskalnica; hidravlične zavore; hidravlično dvigalo / hidravlični pritisk / hidravlično olje
- 3. grad. ki se v vodi strdi: hidravlično vezivo
♦ strojn. hidravlični transport transport sipkega materiala po ceveh z vodnim tokom
hidrávlično prisl.: zavorni pritiski se prenašajo hidravlično
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
hidrogénski -a -o prid. (ẹ̑) voj. nanašajoč se na jedrsko strelivo največje sile: hidrogenska bomba, eksplozija;
hidrogensko orožje / hidrogenska vojna vojna z uporabo jedrskega orožja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
híperaktívnost -i ž (ȋ-ȋ) 1. visoka, pretirana aktivnost: Njegova hiperaktivnost, nenavadna žilavost in vse izrazitejša dejavnost v političnem in javnem življenju so ga spremenile v državnega funkcionarja, o katerem se največ govori in piše 2. nenormalno zvečana aktivnost, zlasti telesna: otrok s pomanjkljivo pozornostjo in hiperaktivnostjo; Škodljive kemikalije povzročajo nepravilnosti v razvoju možganov pri milijonih otrok, kar se kaže v številnih boleznih, kot so avtizem, hiperaktivnost in tudi mentalna zaostalost E ↑híperaktívnost
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
hiperplástičen -čna -o (á) pridevnik od hiperplazija: hiperplastično tkivo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
histolóški -a -o prid. (ọ̑) - 1. biol. nanašajoč se na tkivo: histološka zgradba
- 2. nanašajoč se na histologe ali histologijo: histološki inštitut / histološka preiskava
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
históričen -čna -o prid. (ọ́) zgodovinski:- a) historičen proces, razvoj / historično ozadje politične krize / to je avtentičen historičen dogodek; historična osebnost / historična razprava; historično gradivo / historični spomeniki; historično mestno jedro
♦ filoz. historični materializem nauk o splošnih zakonitostih družbe, ki temelji na dialektičnem materializmu; jur. historično pravo pravica vsakega naroda do ozemlja ali do lastne države, temelječa na stanju v preteklosti; lingv. historični pravopis pravopis, ki se pri pisanju besed ozira predvsem na njihovo pisavo v preteklosti; historični sedanjik sedanji čas, ki izraža preteklo dejanje; pripovedni sedanjik; historična gramatika - b) njegov obisk je bil za ta kraj historičen dogodek; historičen pomen velikih znanstvenih odkritij; historična odločitev političnega vodstva
histórično prisl.: historično dokazana osebnost; historično pomemben
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
híša -e ž (í) - 1. stavba, namenjena zlasti za bivanje ljudi: hiša stoji na samem, ob cesti; graditi, obnavljati, zidati hišo; gaz je vodila od hiše do hiše; ustavil se je pred domačo hišo; kamnita, lesena hiša; kmečka, meščanska hiša; nadstropna, pritlična hiša; nova, velika hiša; hiša z balkonom; lastnik hiše / stanovanjska hiša / atrijska hiša pritlična, navadno enodružinska, z ograjenim dvoriščem; enodružinska ali enostanovanjska hiša; montažna hiša; počitniška hiša; vogalna, vrstna hiša / v osmrtnicah pogreb bo izpred hiše žalosti v kateri je umrli živel
// mestna hiša sedež mestne uprave; knjiž. hiša božja cerkev; vznes. hiša pravice sodišče
// ekspr. vsa hiša se je zbrala vsi prebivalci hiše
♦ arhit. alpska hiša; panonska hiša - 2. družinska skupnost, družina: to hišo že dolgo poznam; sosedova hiša je zelo gostoljubna; ekspr. vedeli so, da je hiša partizanska da podpira partizane, sodeluje z njimi
// pri hiši je pet otrok; pri tej hiši sta le dva za delo / sina je spodil od hiše od doma
// z oslabljenim pomenom: kruh smo imeli pri hiši samo ob največjih praznikih; ekspr. daj mu že, kar hoče, da bo mir pri hiši
// s prilastkom skupina ljudi, ki jih vežejo sorodstvene vezi; rodbina: to je že od nekdaj bogata, premožna hiša; izhaja iz meščanske, plemiške hiše; cesarska, kraljevska hiša; bibl. iz hiše Davidove - 3. publ., s prilastkom podjetje ali ustanova, zlasti trgovska, kulturna: avtomobilska hiša Fiat; časopisna, založniška hiša; filmska hiša / gledališka hiša gledališče
// Modna hiša v Ljubljani
// poslopje tega podjetja ali te ustanove: v mestu gradijo veliko trgovsko hišo; obnovili so dramsko hišo - 4. glavni stanovanjski prostor v kmečki hiši: hiša z veliko hrastovo mizo in lončeno pečjo; vsa družina se je ob večerih zbrala v hiši / gornja hiša soba v nadstropju kmečke hiše; mala ali zadnja hiša manjša soba v kmečki hiši, navadno za spanje
- 5. redko zunanje ogrodje nekaterih nižje razvitih živali, navadno spiralno zavito; hišica: polževa hiša
● ekspr. hiša nam še ne gori nad glavo ne mudi se nam še tako zelo; ekspr. otroci so postavili celo hišo na glavo v hiši, v stanovanju so povzročili velik nered; na starost je hodil od hiše do hiše beračil; odkar je gospodar, so k hiši dokupili že tretjo njivo h kmetiji, posestvu; prišla je praznih rok k hiši v zakon ni prinesla denarja, premoženja; prodajati po hišah ponujati blago v nakup neposredno stanovalcem; v svoji hiši bom že sam napravil red stvari, ki se tičejo mene ali moje družine, bom uredil sam; Bela hiša sedež predsednika Združenih držav Amerike v Washingtonu; javna hiša hiša, lokal, v katerem je za plačilo možno imeti spolne odnose; ekspr. ne bom več prestopil praga te hiše ne bom šel več k tem ljudem; preg. žena podpira tri vogle hiše, mož pa enega glavno skrb za dom, družino ima žena
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
hlápčevstvo -a s (ȃ) - 1. dejavnost hlapcev: pustil je hlapčevstvo in se šel učit za ključavničarja
// ekspr. podrejenost, odvisnost: ljudstvo se je otreslo tisočletnega hlapčevstva - 2. slabš. pretirana vdanost nadrejenim: odvaditi se hlapčevstva; preračunljivo hlapčevstvo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
hlapón -a m (ọ̑) star. parna lokomotiva: pod klancem so vlaku priključili še en hlapon // vlak s tako lokomotivo: izza ovinka se je prikazal hlapon
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
hlípati -am tudi -ljem nedov. (ī) sunkovito, pridušeno jokati: ležala je na postelji in presunljivo hlipala;
zdaj samo še hlipa in stoka / ekspr. dekletce je na ves glas hlipalo za polomljeno igračko jokalo // sunkovito, daveč se dihati: pritekel je z zadnjimi močmi, se sesedel na klop in hlipal; kar hlipal je od joka, od smeha
● ekspr. Strah me je, je hlipala deklica hlipaje govorila; redko napol v omedlevici je hlipal za zrakom lovil zrak, sapohlípati se nar. zahodno, s smiselnim osebkom v dajalniku kolcati se: hlipalo se mu je
hlipáje: hlipaje govoriti, zajokati
hlipajóč -a -e: hlipajoč glas, jok
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
hóbit -a m, živ. (ọ̑) majhno, človeku podobno, zelo iznajdljivo bitje iz Tolkienovih literarnih del: Slišal sem že o čudnih rečeh, ki se godijo v tej deželi, ampak za hobite, ki bi spali na prostem pod drevesom, pa menda res še nisem slišal E ← agl. hobbit, popularizirano po zgodbah Johna Ronalda Reuela Tolkiena (1892–1973), a že prej znano v angleški narodopisni dediščini
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
hodníčen tudi hódničen -čna -o prid. (ī; ọ̑) nanašajoč se na hodnik, platno: hodnično platno / hodnična brisača; hodnične hlače / hodnično predivo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
homotáti -ám nedov. (á ȃ) star. motati, mešati: homotati konjem grivo / otroci so se homotali med odraslimi / kaj se mu homota po glavi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
horizónt -a m (ọ̑) - 1. del zemeljskega površja, ki se vidi s točke opazovanja; obzorje: ko so se povzpeli na vrh hriba, se jim je horizont še povečal / neizmeren morski horizont; pren., publ. znanosti se odpirajo novi horizonti
// najbolj oddaljeni, končni del tega površja: sonce se nagiba k horizontu; na horizontu so se pokazala jadra; izginiti za horizontom; pren. nova literarna smer je takrat že bila na horizontu - 2. knjiž. obseg izobrazbe, razgledanosti, znanja: s študijskim potovanjem si je zelo razširil horizont; ljudje ozkega horizonta
- 3. mont. hodnik in odkopna mesta v jami v večjih višinskih razdaljah: v novem horizontu so že uredili skladišča za orodje, strelivo in mehanizacijo za odvoz; spodnji, zgornji horizont / izvozni horizont
- 4. gled. zid ali zavesa v ozadju odra, ki omejuje odrski prostor in navadno predstavlja nebo: krožni, panoramski horizont / odrski horizont
♦ geod. nivelirni horizont ravnina, ki jo tvori optična os daljnogleda pri nivelizacijskem instrumentu; geom. horizont presek navpične projekcijske ravnine z vodoravno ravnino skozi projekcijsko središče (v perspektivi)
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
hotljív -a -o prid. (ī í) knjiž. pohoten: hotljiv človek;
hotljiva ženska / hotljiv pogledhotljívo prisl.: hotljivo gledati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
hranílen2 -lna -o prid. (ȋ) ki vsebuje snovi, potrebne za rast in obstoj organizma: hranilna raztopina, tekočina;
prehrana mora biti hranilna / hranilne snovi / hranilna vrednost mleka
♦ bot. hranilno tkivo z rezervnimi snovmi napolnjeni del semena enokaličnic; kozm. hranilna krema
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
hraníti in hrániti -im nedov. (ī á ā) - 1. imeti kaj spravljeno za kasnejšo uporabo: hraniti moko, vino; hraniti sadje čez zimo; to hrani le za posebne prilike; hraniti v kleti, v zaprti posodi; jedila se hranijo v hladilniku; smodnik se hrani na suhem / skrbno je hranila posodo iz porcelana / hraniti denar v blagajni
// knjiž. prizadevati si, da se kaj ohrani: zvesto je hranil spomin na mater; v srcu je hranila vsako njegovo besedo
● knjiž. hraniti skrivnost ne izdati je
// knjiž. imeti v sebi: rudniki železove rude hranijo velike rezerve; zemlja hrani velika bogastva / mesto hrani mnogo kulturnih znamenitosti - 2. imeti kaj v hrambi: banka hrani vrednostne papirje; hraniti deponirano blago; hraniti oporoko na sodišču; gradivo o tem se hrani v muzeju; rokopis se hrani v knjižnici
- 3. redko varčevati: delal je od zore do mraka in hranil za hišo / hraniti pri hrani in stanovanju
hránjen -a -o: hranjeni predmeti; hranjen na podstrešju
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
hranív -a -o prid. (ī í) redko hranljiv: hranive snovi / banane so hranivo sadje redilno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
hranívo -a s (í) snov, ki veča hranljivost: sočivje ima v sebi mnogo hraniva / kruh je zanje najvažnejše hranivo hranilo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
hrúp -a m (ȗ) - 1. močni, med seboj pomešani neskladni glasovi, navadno različnega izvora: bil je tak hrup, da še samega sebe nisi slišal; iz gostilne se je razlegal hrup; delati hrup; oglušujoč, ekspr. peklenski hrup; hrup motorjev; hrup na cesti; v tovarni je veliko hrupa / praznovali so s hrupom glasno, hrupno
// ekspr. ženske so zagnale strašanski hrup so začele kričati; pren., ekspr. v samostanu ga ni motil posvetni hrup - 2. ekspr. živahno, vznemirljivo, razburljivo dogajanje: skušajte to urediti brez hrupa; njegove pesmi so povzročile veliko hrupa
● ekspr. bojni hrup boj, vojna; ekspr. bilo je mnogo hrupa za (prazen) nič mnogo nepotrebnega razburjanja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
hrustánčast -a -o prid. (á) ki je iz hrustanca: hrustančasti obročki sapnika;
sprva hrustančasto ogrodje pozneje otrdi / hrustančasto vezivo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
hrustánčen -čna -o prid. (á) nanašajoč se na hrustanec: hrustančne celice;
hrustančno tkivo / hrustančni sklep; hrustančno ogrodje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
hrustánec -nca m (á) trdno, prožno oporno tkivo v človeškem ali živalskem organizmu: poškodba, zlom hrustanca;
spreminjanje hrustanca v kost / od pečenke so mu pustili le kite in hrustanec // anat. samostojen del iz tega tkiva v človeškem ali živalskem organizmu: ogrodje grla je iz več hrustancev; obročasti, ščitasti hrustanec / nosni, rebrni, sklepni hrustanec
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
hudičaríja -e ž (ȋ) pog. - 1. slabš. navlaka, krama: na podstrešju si našel vsakršno hudičarijo / kupila je zavese, pregrinjala in drugo hudičarijo
- 2. ekspr. hudobno ali nagajivo dejanje: kdo je naredil to hudičarijo; uganjati hudičarije / naučil se je politike in vseh mogočih hudičarij
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
hudodélstvo -a s (ẹ̑) kaznivo dejanje, zločin: storiti hudodelstvo;
hudodelstvo, storjeno iz pohlepa po denarju;
hudodelstvo proti državi / zaplesti se v hudodelstvo; poskus hudodelstva / šalj. spominja se prepisovanja nalog in podobnih hudodelstev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
humór -ja m (ọ̑) - 1. sposobnost za duhovito, šaljivo prikazovanje česa: biti brez humorja; imeti smisel za humor / on je človek humorja
// kar se ustvari s to sposobnostjo: ljubil je šalo in razumel humor; črtica je brez humorja; pripovedovati s humorjem; naraven, trpek, zdrav humor / črni humor katerega predmet je lastna ali obča tragika; obešenjaški humor šale, dovtipi človeka v brezizhodnem položaju; suh humor brez osebne čustvene prizadetosti - 2. zastar. veselo razpoloženje, dobra volja: v njem sta se lepo družila resnost in humor
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
í m neskl., tudi sklonljivo, zlasti v izgovoru, í íja (ī) deseta črka slovenske abecede: napisati i;
narediti, zapisati piko na i;
čitljivi iji
● ekspr. postaviti piko na i z majhnim, a pomembnim dejanjem zadevo končati // samoglasnik, ki ga ta črka zaznamuje: kratki i
♦ lingv. samostalniki s končnico -i v rodilniku; i-osnova ijevska osnova; mat. i število, katerega kvadrat je -1; neskl. pril.: metal. profil I in I profil profil, katerega presek je podoben veliki tiskani črki I
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
ígra -e ž (ȋ) - 1. glagolnik od igrati:
- a) ob koncu prvega polčasa je postala igra zanimivejša; z atraktivno igro sta moštvi navdušili gledalce; gostje so vsilili domačinom svoj način igre; spoznati pravila igre / publ. hitra in napadalna igra pod košem / publ. gostje so pokazali lepo igro igrali so lepo
- b) igra celotnega ansambla je bila zelo dobra; kritično so ocenili igro glavnega igralca / odlična filmska, gledališka igra
- c) igra na violino je ni motila / klavirska igra
- č) pri igri so se otroci sprli; vesela in sproščena igra / soba, primerna za igro / ekspr. takšno delo je zanj igra
- d) igra s kartami se je zavlekla pozno v noč / odstopil je od nadaljnje igre
- e) z rodilnikom: igra barv ob zahajajočem soncu; igra neštetih luči; opazoval je igro svetlobe in sence / igra valov
- 2. otroška dejavnost, navadno skupinska, za razvedrilo, zabavo: izmišljali so si različne igre; čas so si preganjali z igrami / igrali so se gnilo jajce in druge igre / otroška igra
// dejavnost, navadno skupinska, za razvedrilo, zabavo sploh: igra s kartami, kockami / dobiti, izgubiti igro / družabne igre; igrati hazardne igre; igra na srečo; igra za denar pri kateri mora dati določeno vsoto denarja tisti, ki izgubi
// pog. šli so se različne igre - 3. športna dejavnost, navadno skupinska, organizirana po določenih pravilih: poznal je vse igre z žogo / namizne igre; otvoritev šahovske igre / športna igra / bojne igre ki ponazarjajo boj; gladiatorske igre / ekspr., z oslabljenim pomenom ta miselnost je pritegnila v vojno igro mnogo narodov
- 4. literarno delo v obliki dialogov, navadno manjše umetniške vrednosti: brati, napisati igro; to igro so že večkrat uprizorili; igrati Finžgarjevo igro Veriga; igra iz kmečkega življenja / gledališka igra; radijska, televizijska igra / celovečerna igra ki traja približno dve uri; igra v treh dejanjih
// izvedba, uprizoritev takega dela: gledati igro; nastopiti v igri / igro je vodil dober režiser - 5. ekspr., navadno s prilastkom preračunljivo, navadno nezakonito delovanje: spregledal je njegovo igro; v tej igri se ni znašel; brezobzirna igra gospodarskih sil / treba je bilo odkriti pravila igre v tej družbi / različne politične igre
// z oslabljenim pomenom delovanje, navadno nepričakovano, brez vzroka: vse je počivalo na čudni igri naključja, sreče, usode / to delo je igra fantazije / igra ljubezni in ljubosumja - 6. nav. ekspr., navadno z rodilnikom nehoteni gibi, mimika, ki izraža, kaže določeno čustveno stanje, razpoloženje: igra njegovega obraza je bila zelo zgovorna; ni mogel prikriti nervozne igre prstov, rok / opaziti je bilo igro njunih oči
● publ. žoga je zletela iz igre iz prostora, določenega za igranje; ekspr. kraljevska igra šah; žarg., šport. mehka igra previdna, obzirna, neborbena igra; ekspr. igra narave nenavaden, izjemen pojav v naravi; dom igre in dela prva leta po 1945 otroški vrtec; šalj. sreča v igri, nesreča v ljubezni
♦ igr. napovedati igro pri taroku prevzeti vodstvo igre; lit. besedna igra besedna figura, ki obstoji iz dveh, blizu stoječih enakih ali podobnih besed z različnimi pomeni; debatna igra v kateri avtor s soočenjem različnih stališč razčiščuje kako vprašanje; ljudska igra ki obravnava probleme preprostejših, navadno kmečkih ljudi; šport. balkanske igre športne prireditve balkanskih držav; olimpijske igre mednarodne športne prireditve, organizirane vsaka štiri leta; odprta igra pri kateri igrata obe moštvi predvsem napadalno; igra preko kril, krilnih položajev pri kateri napada moštvo z vzdolžne strani igrišča; zgod. viteške igre turnir
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
igráča -e ž (á) - 1. predmet, ki ga uporablja otrok za igranje: kupovati otroku igrače; polomljene, razbite igrače; igrača iz blaga, lesa / trgovina z igračami / medvedek je njena najljubša igrača; otroška igrača
// ekspr. kar služi komu samo za (lahkomiselno) zabavo: ves čas je bila njegova igrača / ljubezen ji je le igrača / otroka imajo le za igračo; nož ni za igračo - 2. ekspr. lahkotno, igrivo delo, zlasti literarno: ustvaril je tudi več literarnih igrač
- 3. ekspr., z rodilnikom kar je v popolni oblasti koga, česa: on je igrača svojih čustev, strasti / ladja je postala igrača valov
- 4. zastar. igranje, igra: dnevi brezskrbnih igrač
● ekspr. puška postane v njegovih rokah igrača zna jo zelo dobro uporabljati; ekspr. to (narediti) je zanj igrača mu je zelo lahko (narediti); ekspr. potegavščina je le nedolžna igrača ni nič hudega; ekspr. ubijalske igrače orožje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
igrív -a -o prid. (ī í) nav. ekspr. - 1. ki se (rad) igra: igrivi pasji mladiči; živahen in igriv otrok / mehki igrivi prsti
- 2. ki se hitro, lahkotno giblje, premika: igrivi valovi; igrive pomladne sapice / igrive sence na stropu / njen igrivi korak lahkotni
- 3. ki izraža, kaže veliko spretnost, hitrost v kombiniranju: igriva fantazija / znan je bil zaradi svoje igrive duhovitosti
igrívo prisl.: voda se je igrivo pretakala po kamenju
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
ihtéti -ím nedov. (ẹ́ í) močno, krčevito jokati: ves večer je neutolažljivo ihtela;
samo ihti in stoka;
ihtela je kot majhen otrok // knjiž. jokati: mati je tiho ihtela; pretresljivo ihteti
● knjiž. oče, ne bom več! je ihtel ihte govorilihtèč -éča -e: ihteč je zbežal; z ihtečim glasom je govorila
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
ihtív -a -o prid. (ī í) ihtav: ihtiva maščevalnost, nestrpnost / govoril je z ihtivim glasom / postala je zelo ihtivaihtívo prisl.: ihtivo se ga je oklepala
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
ihtljív -a -o prid. (ī í) redko ihtav: slišalo se je ihtljivo loputanje z vrati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
ilustratíven -vna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na ilustracijo:- a) ilustrativni del knjige je vsakomur razumljiv / njegovo ilustrativno delo je obsežno / uporabljen je ilustrativni material iz prve izdaje
- b) razstavljeni predmeti so bili ilustrativna pomoč besedi / ilustrativna pripomba / ilustrativna glasba; nav., slabš. nastopiti zoper ilustrativno literaturo
// značilen in poučen hkrati: zelo ilustrativen primer, zgled; podatki so ilustrativni
♦ lingv. ilustrativno gradivo v slovarju krajši (stavčni) odlomki iz dejanske rabe
ilustratívno prisl.: ilustrativno prikazati probleme / v povedni rabi ilustrativno za njegovo miselnost je, če povemo, da z nikomer ne soglaša
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
iméti imám nedov., iméj in imèj iméjte; imèl in imél iméla; nikalno nímam (ẹ́ ȃ nȋmam) - 1. izraža, da je kaj osebkova svojina, lastnina: imeti avtomobil, hišo; imel je tri konje; imeti veliko knjig; malo, veliko ima; ekspr. nič nima
- 2. izraža, da je pri osebku kaj, s čimer razpolaga: te knjige nimam več; urednik ima dosti gradiva za objavo; oni imajo boljše igrišče kot mi; imam pero in svinčnik, s čim naj se podpišem; ima pripravo za varjenje; imate čist zrak in dobro hrano / nimate vzrokov za jezo; imeti dokaze za kaj / imeti abonma, žiro račun / ženske imajo enake pravice kot moški
// izraža, da je pri osebku kaj za prodajo: v trgovini imajo že prve češnje; pralnega praška imamo dovolj
// izraža obstajanje osebe, ki je z osebkom v določenem odnosu: imeti brata, otroka, prijatelja / imeti ljubico / direktorja že imajo / imeti tekmeca - 3. izraža, da je pri osebku kaj, navadno krajši čas in s kakim namenom: imamo goste; danes imam prijatelja na obisku; pog. jutri bomo imeli pri nas zidarje bomo zidali
// imam veselo novico, pismo, lepe pozdrave, sporočilo zate - 4. izraža, da je pri osebku kaj kot njegova sestavina, del: katere sestavne dele ima celica; človeško telo ima glavo, trup in ude / zakon nima take določbe; voda ima precej kalcija / teden ima sedem dni; kilometer ima tisoč metrov; knjiga ima tristo strani
- 5. z oslabljenim pomenom izraža
- a) lastnost, značilnost osebka, kot jo izraža določilo: ima brado in brke; ta roža ima lepe cvete; imeti močen glas / ima dosti izkušenj, smisel za humor, dober spomin; imeti veliko moč v rokah / dokument ima velik pomen; jeklo ima veliko trdnost
- b) stanje osebka, kot ga izraža določilo: bolnik ima visoko temperaturo; imeti skrbi / nima časti, ponosa / ima srečo v zasebnem življenju, ugled, veljavo / kot vljudnostna fraza pri seznanjanju s kom imam čast govoriti? / imeti pomembne funkcije, visoko izobrazbo, ugleden družbeni položaj; imeti diplomatske odnose z drugimi državami; imeti urejene življenjske razmere / stanovanje ima dobro razporeditev prostorov / imeti dobiček, izgubo pri kupčiji; imeti prednost pri nakupu / imeti rojstni dan; imeti nesrečo / imeti obrt biti obrtnik
- c) stanje osebka glede na koga: imeti podporo naprednega sveta; ekspr. imam njegove simpatije
- č) odnos osebka do dejanja, kot ga izraža določilo: imel je priložnost pobegniti / ima dolžnost to storiti mora; imel je moč, da je to prebolel mogel je; ima pravico do lastne izbire sme sam izbirati
- d) s prislovnim določilom velikost, mero: ta ladja ima več tisoč ton nosilnosti; ima osemdeset let je star; krava ima tristo kilogramov tehta
// izraža, da je pri osebku kaj kot oblačilo, oprava: ima copate (na nogah), klobuk (na glavi), siv plašč; otroci imajo slabe čevlje; na zabavi je imela novo obleko; ob boku ima sabljo / pog. ima očala nosi; vlomilec je imel orožje je bil oborožen
// izraža, da se osebku kaj redno daje: imeti nizke, visoke dohodke; imeti podporo, pokojnino; imeti štiri tisoč dinarjev plače; kakšno štipendijo imaš
- 6. z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom izraža lastnost, značilnost, stanje stvari, ki obstaja pri osebku: lase ima dolge in skodrane; avto ima pokvarjen; stroj imam v popravilu; orodje ima v redu; elipt.: domačo nalogo že ima jo je že napisal; pog. vlomilca že imajo je že prijet, ujet
// ima sina zdravnika
// izraža osebkov odnos, razmerje do stvari, kot ga izraža določilo: imeti koga na hrani, stanovanju; imeti kaj v lasti, najemu; imeti deželo pod oblastjo - 7. z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom, v zvezi z za izraža omejitev lastnosti, značilnosti na stališče osebka: imeti koga za bogatega, za poštenjaka; to trditev imam za resnično; imajo se za nekaj posebnega / imeti kaj za svoje / to imam za pomembno / publ. imeti za potrebno obsoditi kaj
- 8. z oslabljenim pomenom, v zvezi z za izraža
- a) z glagolskim samostalnikom da je kaj predmet dejavnosti, kot jo določa samostalnik: konja ima za jahanje; to vrv imam za obešanje perila; pog. kaj se imate za učiti kaj imate za učenje
// ribe imamo za večerjo / peso imamo za krave za krmljenje krav - b) namembnost, kot jo določa samostalnik: klop ima tudi za ležišče; telečje meso imamo za zrezke
// izraža, da je osebek s kom v takem odnosu, kot ga določa samostalnik: ima jo za ljubico; koga imaš za moža, za profesorja / žarg., šol. koga imate za slovenščino kdo vas poučuje slovenščino
- 9. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: imeti izpit, konferenco, pouk, predavanje, sejo; kosilo bomo imeli v hotelu ob dvanajstih; pog.: imeti govor; zmeraj ima kako pripombo kaj pripomni, ugovarja
// to je imelo hude posledice; plavalec ima letos velike uspehe; publ.: dogodek je imel slab izid se je slabo končal; ima pomembno vlogo pri odločanju zelo vpliva na odločitev - 10. z oslabljenim pomenom, z nedoločnikom izraža obstajanje česa pri osebku, kar omogoča dejanje, kot ga določa nedoločnik: nima česa, kaj jesti; ima se kam umakniti; nima kdaj to napraviti; ima kje spati; ekspr. ta pa ima s čim plačati ima veliko denarja
// imate kaj za popravilo; imate kaj za žejo imate kaj, s čimer bi se mogel odžejati; pog. imeti kaj za nabrusiti - 11. nav. ekspr., s prislovnim določilom izraža navzočnost v prostoru in času
- a) določenega stanja: že tri dni imamo dež; letos imamo lepo jesen; imamo mir, svobodo; tam imajo zdaj noč; v Jugoslaviji imamo socializem / na svetu imamo dobro in zlo je, obstaja
- b) stvari: takrat še ni bilo znano, da imamo v vodi toliko živih bitij; za to bolezen še nimamo zdravila / publ. na desni strani imamo hrib, na levi pa reko
// izraža, da je stvar, ki je z osebkom v kaki zvezi, na določenem mestu: knjige ima na mizi; v naročju je imela otroka; država ima industrijo na severu / pog. starše ima pri sebi stanujejo, živijo pri njem
// konj ima belo liso na čelu
- 12. pog. gojiti, rediti: pri sosedu imajo čebele, kokoši, prašiče; v Savinjski dolini imajo hmelj
- 13. v zvezi imeti rad ljubiti: rad ima sosedovo hčer / rad ima mater, očeta / ona ima rada glasbo, rože / vedeli so, da ima rad vino / rastline imajo rade sončno lego
- 14. dov. postati mati, oče: imela bosta otroka; ne more imeti potomcev / pog. prejšnji mesec je imela otroka rodila; mačka je imela pet mladičev skotila, povrgla
- 15. evfem. imeti spolni odnos, spolne odnose: jo je že imel / ona ima druge moške
- 16. pog. morati: njemu se imamo zahvaliti za pomoč / star. zdaj se imaš učiti / star. vlak ima vsak čas odpeljati bo odpeljal
// moči: imaš (za) posoditi tisoč dinarjev / nimam ti česa očitati - 17. nav. 3. os., pog., ekspr., s tožilnikom mikati, želeti si: ti čevlji me pa res imajo / ima me, da bi jo vprašal
- 18. pog., v medmetni rabi izraža nezadovoljstvo, razočaranje: zdaj pa imamo, ko smo tako odlašali
// zadovoljstvo, privoščljivost: dolgo je nagajal, zdaj pa ima
● ekspr. nekateri ljudje imajo so premožni, bogati; ekspr. o tem nimam besed od osuplosti nad tem ne morem nič reči; za brata nima lepe besede ni prijazen, dober z njim; pog., ekspr. ta človek nima dna ni mu nikoli dovolj jedi in pijače; ekspr. govoril je nekaj, kar ni imelo ne glave ne repa kar je govoril, je bilo brez logične povezave; ekspr. nima pojma o tem skoraj nič ne ve o tem; ekspr. ta človek nima srca je brezsrčen, neusmiljen; ekspr. besedo ima XY zdaj bo govoril, je na vrsti; imate besedo možnost, pravico do govorjenja; pog. ta dovtip ima že brado je star; pog. imaš kako cigareto ali mi daš cigareto; vsaka stvar ima svoj čas se pojavi ob določenem času; igralec je imel včeraj (dober) dan dobro je igral; ekspr. ta pa ima glas glasno govori; lepo poje; ekspr. ima (dobro) glavo se lahko uči, trdo glavo se težko uči; ekspr. ima ime in bogastvo je ugleden, priznan in bogat; pog., ekspr. zdaj ste tiho, potem boste imeli pa jezike boste kritizirali, opravljali; pog., ekspr. (jo) že imam sem se že domislil; ekspr. tu nimaš več kaj (iskati) pojdi; nisi zaželen; pog., ekspr. ima hranilno knjižico denarne prihranke vlaga v hranilnico; ekspr. ta ima pa debelo kožo neprizadeto prenaša žalitve, namigovanja; je žaljivo nevljuden; ekspr. pri vseh ljudeh ima kredit mu zaupajo, verjamejo; ekspr. načrt ima nekaj v sebi je dober, primeren; pog. ima (dober) nos bistro, pravilno predvideva; ekspr. le kje imaš oči ali nič ne vidiš, čutiš, da tako delaš, ravnaš; ekspr. imeti oči za kaj sposobnost za opazovanje, proučevanje; ekspr. imej pamet izraža opozorilo, opomin, ohrabritev; pog. pod seboj ima pet ljudi so mu podrejeni; evfem. imeti dolge prste krasti; ekspr. srce ima le zanjo ljubi samo njo; ekspr. imeti sušo v žepu biti brez denarja; evfem. bolnik ima vetrove v črevesju mu nastajajo plini; ekspr. to ima dolgo zgodovino se je dolgo razvijalo, pripravljalo; ekspr. imeti zveze biti poznan z ljudmi, ki lahko pri čem pomagajo; pog. kaj imate proti meni zaradi česa mi nasprotujete, zakaj me ne marate; star. delal se je, kakor da ga nima za mar se ne meni zanj; ekspr. niti za sol nimajo zelo so revni; ekspr. povej, kar imaš na duši kar (že dolgo) želiš povedati; pog., ekspr. na hrbtu jih imam že šestdeset star sem že šestdeset let; ekspr. ima že dušo na jeziku je tako slab, da bo kmalu umrl; ekspr. ima srce na jeziku hitro zaupa svoja čustva; ekspr. neprestano ga ima na očeh ga opazuje, nadzoruje; pog., ekspr. imeti koga na vajetih v vsem mu ukazovati; pog., ekspr. na vratu ima tri otroke skrbeti mora za tri otroke; star. otroka ima pri prsih doji ga; očeta imajo v velikih časteh, v časti zelo ga cenijo, spoštujejo; ekspr. imeti kaj v malem prstu dobro znati, poznati kaj; pog., ekspr. tega človeka imam v želodcu zaradi kakega svojega dejanja mi je zoprn, mi vzbuja odpor; ekspr. imata nekaj med seboj prepirata se; se imata rada; ekspr. imeti roko nad kom biti mu zaščitnik, varovati ga; žarg., med. bolnika imajo pod kisikom umetno mu dovajajo kisik; ekspr. imeti veliko pod palcem biti zelo bogat; ekspr. imeti kaj vedno pred očmi upoštevati pri svojem delovanju; ekspr. nič nimam z njim sem brez stikov z njim; pog. ima nekaj za bregom nekaj skriva, taji; pog. za seboj ima ves kolektiv ves kolektiv se strinja z njim in ga podpira pri delovanju; pog., ekspr. imeti jih za ušesi biti navihan, poreden, zvit; žarg. ta tovarišica ima pionirčke čez na skrbi; ekspr. imata me dosti, zadosti naveličala sta se me, odveč sem jima; nižje pog. letos ima drevje veliko gori je drevje dobro, zelo obrodilo; ekspr. povsod ima oči vse vidi, opazi; pog. imeti prav trditi, zastopati pravo mnenje; pog. imajo že precej kilometrov v nogah veliko so prehodili; pog., šalj. en kolešček v glavi ima premalo, preveč je nekoliko čudaški; danes imamo prosto nismo na delu, v šoli; ekspr. kaj imaš ti zraven izraža opozorilo, očitek; preg. kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima spore izkoristijo navadno tisti, ki v njih niso udeleženi; preg. palica ima dva konca sovražno dejanje lahko škoduje tudi tistemu, ki tako dejanje stori; preg. kdor nima v glavi, ima v petah pozabljiv človek se mora večkrat vrniti; kdor nič nima, tudi nič dati ne more; čim več ima, več hoče imeti
♦ lov. pes ima dober apel je poslušen; šol. imeti nadzorstvo skrbeti za red in vedenje učencev, zlasti v odmorih
iméti se pog., s prislovnim določilom izraža, da je osebek v stanju, kot ga nakazuje določilo: dobro, slabo se ima; ima se kot še nikoli / ekspr. ta se pa ima zelo dobro živi
// kot vljudnostna fraza kako se (kaj) imaš, imate; kot pozdrav dobro se imej, imejte
imáje star.: nadzorniki so, ne imaje pravega dela, postajali po mestu
imajóč -a -e star.: imajoč v rokah album, je sedel pod svetilko; ženske, imajoče več ljubimcev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
imobilizírati -am dov. in nedov. (ȋ) med. napraviti negibljivo, nepremakljivo: imobilizirati (zlomljeno) roko;
pren., knjiž. imobilizirati zavest
♦ ekon. imobilizirati kapital napraviti kapital nelikviden
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
impresíven -vna -o prid. (ȋ) knjiž. ki povzroča, vzbuja močen (čutni) vtis: ta človek ima zelo impresiven obraz;
impresivna pokrajina / impresivna glasba; film, najbolj impresivna umetnost; njegove besede so bile zelo impresivne prepričljive // stanje po katastrofi je bilo zelo impresivno pretresljivo, presunljivo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
imúnski -a -o prid. (ȗ) nanašajoč se na imunost ali imunizacijo: imunski serum;
imunsko cepivo / imunska reakcija organizma
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
individualizírati -am dov. in nedov. (ȋ) - 1. skupinsko, kompleksno obravnavanje česa spremeniti v individualno: individualizirati vzgojo / individualizirati družbeno zavest
- 2. knjiž. s poudarjanjem lastnosti, značilnosti orisati človeka kot posameznika: avtor je nosilca vodilne ideje prepričljivo individualiziral / individualizirati značaje
// vnesti v kaj osebne značilnosti, posebnosti: individualizirati pesniški izraz, jezik, odrski lik, slog - 3. družbeno, kolektivno, zlasti proizvajalna sredstva, spremeniti v privatno: individualizirati gospodarstvo
♦ ped. individualizirati pouk prilagoditi pouk sposobnostim, posebnostim ali interesom posameznih učencev
individualizírati se knjiž. ločiti se, odcepiti se, osamosvojiti se: končno se je individualiziral v samostojnosti mišljenja / narod se je individualiziral šele v posebnih političnih in kulturnih razmerah
individualizíran -a -o: individualiziran pesniški izraz; individualiziran odrski lik; individualizirana zemlja; osebe v drami so le rahlo individualizirane
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
inervírati -am nedov. in dov. (ȋ) med. povzročati pravilno razporeditev, delovanje živcev kje, oživčevati: inervirati mišicoinervíran -a -o: leva stran lica je pomanjkljivo inervirana
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
infiltracíjski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na infiltracijo: infiltracijska politika
♦ med. infiltracijska anestezija anestezija z vbrizganjem anestetika v tkivo; voj. infiltracijske čete
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
infiltrát -a m (ȃ) med. tkivo, prepojeno s tujimi snovmi, tekočinami, celicami, prepojina: neboleč infiltrat / kožni, pljučni infiltrat // snov, ki prepoji tkivo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
infiltrírati -am nedov. in dov. (ȋ) - 1. knjiž. (prikrito) širiti kaj kam, kjer normalno ne obstaja, vtihotapljati: infiltrirati sumljive ideje; v mesto je sovražnik infiltriral vohune in diverzante; tuj kapital se je infiltriral v gospodarstvo
♦ voj. sovražne enote se infiltrirajo v ozadje - 2. med. prepajati s tujimi snovmi, tekočinami, celicami: infiltrirati tkivo
infiltríran -a -o: infiltrirane ideje; infiltrirano tkivo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
informacíjski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na informacijo: informacijsko gradivo / informacijski bilten, center, urad; slaba informacijska služba; razvoj informacijskih sredstev / informacijski sistemi
♦ polit. Informacijski biro komunističnih in delavskih partij od 1947 do 1956 skupni organ nekaterih evropskih komunističnih partij za medsebojno obveščanje in usklajanje dejavnosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
íngverjev -a -o prid. (ī) nanašajoč se na ingver: ingverjeva aroma / ingverjevo pecivo; ingverjevo pivo zlasti v angleškem okolju brezalkoholna pijača iz žganega sladkorja z dodatkom ingverja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
inherénten -tna -o prid. (ẹ̑) knjiž. neločljivo, nerazdružno povezan s čim: inherentna lastnost stvari;
elementarne potrebe so večini posameznikov inherentne
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
iniciálen -lna -o prid. (ȃ) - 1. knjiž., redko začeten, prvi: inicialni simptomi bolezni / inicialne vrste poglavja
- 2. kem., v zvezi inicialno razstrelivo razstrelivo, s katerim se povzroči eksplozija glavnega naboja: z inicialnim razstrelivom napolnjene vžigalne kapice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
iniciatíva -e ž (ȋ) kar povzroča kako dogajanje, delovanje; pobuda, spodbuda: predsednik je dal iniciativo za sklicanje konference;
pozdraviti, sprejeti iniciativo za kaj;
osebna, ustvarjalna, zdrava iniciativa / iniciativo napada so prevzele sovražne čete / storiti kaj iz lastne iniciative, na lastno iniciativo, po lastni iniciativi; na iniciativo članov so začeli zbirati prispevke // knjiž. prizadevanje, težnja po delovanju: ne kaže dovolj iniciative; utesnjevati iniciativo / publ. razvijati iniciativo ljudskih množic
● žarg., šport. po nekaj minutah je prešla iniciativa v roke domačih igralcev so postali boljši, so začeli voditi; žarg., šah. beli ima iniciativo je boljši, vodi; publ. privatna iniciativa gospodarska dejavnost zasebnikov, zlasti obrtnikov
♦ jur. zakonodajna iniciativa pravica za predlaganje zakona ali zakonskih sprememb
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
iniciatíven -vna -o prid. (ȋ) - 1. nanašajoč se na iniciativo: iniciativni predlogi; pričakovati iniciativno pomoč
♦ šah. iniciativna igra, poteza
// v zvezi iniciativni odbor odbor, ki ima nalogo, da organizira, pripravi določeno akcijo, delo: iniciativni odbor bo oskrbel vse potrebno za udeležence svetovnega prvenstva; člani, predsednik iniciativnega odbora - 2. knjiž. podjeten, iznajdljiv: iniciativen član društva; že takrat je bil zelo iniciativen
iniciatívno prisl.: iniciativno sodelovati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
iniciátor -ja m (ȃ) - 1. kdor da, daje pobudo za kaj, vpliva na kaj; pobudnik, začetnik: on je bil prvi in glavni iniciator za ustanovitev društva; iniciator novega stila v oblikovanju pohištva
- 2. kem. inicialno razstrelivo: iniciatorji so zelo občutljivi za udarce
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
injékcija -e ž (ẹ́) - 1. vbrizganje zdravilne tekočine v žilo, mišico ali pod kožo, vbrizg: zdraviti z injekcijami; injekcija morfija proti bolečinam / dati, dobiti injekcijo / v taboriščih so ljudi ubijali z injekcijami
// tekočina za tako vbrizganje: določiti dozo injekcije; zdravila v obliki tablet in injekcij / iti v lekarno po injekcije ampule s to tekočino - 2. ekspr. kar se da ali naredi za trenutno olajšanje, omiljenje kakega stanja: ti problemi se ne dajo rešiti samo s finančnimi injekcijami / potreboval bi močno injekcijo poguma
♦ grad. injekcija v zemljino, gradbeni element vtisnjeno polnilo ali vezivo; med. intramuskularna, intravenozna, podkožna injekcija
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
injicírati -am dov. in nedov. (ȋ) - 1. med. dati zdravilno tekočino v žilo, mišico ali pod kožo, vbrizgati: injicirati kalcij / injicirati (si) mamilo
- 2. grad. vtisniti polnilo ali vezivo v zemljino, gradbeni element: injicirati cementno malto v zid
// s tako vtisnjenim polnilom ali vezivom utrditi: injicirati nasip, zid
injicíran -a -o: injicirani antibiotiki; injicirano pročelje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
inkapsulírati -am dov. in nedov. (ȋ) med. obdati z ovojnico: vezivo inkapsulira bolezensko žarišče;
cista se inkapsulira
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
inkriminácija -e ž (á) knjiž. obdolžitev, obtožba: njegove besede so inkriminacija
♦ jur. določitev kazenskega zakona, da je kako dejanje kaznivo dejanje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
inkriminírati -am dov. in nedov. (ȋ) knjiž. obdolžiti, obtožiti: avtor inkriminira v svojem članku več oseb
♦ jur. določiti s kazenskim zakonom, da je kako dejanje kaznivo dejanjeinkriminíran -a -o - 1. deležnik od inkriminirati: inkriminirana oseba / inkriminirano dejanje
- 2. napaden, grajan: inkriminirani članek; inkriminirana trditev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
inkvizicíjski tudi inkvizícijski -a -o prid. (ȋ; í) nanašajoč se na inkvizicijo: inkvizicijski zbor / inkvizicijsko sodišče / to so inkvizicijske metode
♦ jur. inkvizicijsko načelo načelo, po katerem zbira dokazno gradivo preiskovalni sodnik sam po uradni dolžnosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
inokulírati -am dov. in nedov. (ȋ) med. vnesti v telo povzročitelje bolezni ali cepivo; vcepiti: inokulirati bolezenske mikrobe / inokulirati cepivo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
integrál -a m (ȃ) - 1. mat. funkcija, dobljena z integriranjem: računati integral; integral funkcije; meja integrala; znak integrala / določeni integral z določenima mejama; nedoločeni integral s spremenljivo zgornjo mejo
- 2. knjiž., redko celota, skupnost: portretno slikarstvo je z integralom vseh portretov dalo jasno podobo dobe
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
intenzíven -vna -o prid., intenzívnejši (ȋ) - 1. ki poteka, se opravlja z veliko energijo in koncentracijo: intenziven študij; igralec je presenetil publiko s svojo prepričljivo in intenzivno igro; intenzivna oblika raziskovanja; intenzivno delo, razmišljanje / glasbeno udejstvovanje dela njegovo življenje še intenzivnejše
// ki teži po boljši izkoriščenosti in kvaliteti: intenzivna proizvodnja; intenzivno obdelovanje / intenzivno gospodarjenje z gozdovi / intenzivni nasadi, sadovnjaki - 2. knjiž., s širokim pomenskim obsegom močen, velik: njegov vpliv je zelo intenziven; intenzivna bolečina huda; intenzivno doživetje / v tem mestu je kulturno življenje zelo intenzivno / intenzivna svetloba; rdeča barva je najbolj intenzivna izrazita
♦ agr. intenzivno poljedelstvo poljedelstvo, ki vlaga veliko dela in kapitala na enoto zemljiške površine; ekon. intenzivno gospodarstvo gospodarstvo, ki v razmerju do zaposlene delovne sile uporablja veliko kapitala; med. intenzivna nega nega bolnika s povečanim, nepretrganim medicinskim nadzorom in z najpopolnejšo (možno) obliko zdravljenja; šol. intenzivni tečaj tečaj z zgoščenim, zelo hitrim učenjem; intenzivni tečaj angleščine
intenzívno prisl.: intenzivno delati, doživljati, iskati, razmišljati; intenzivno obdelana zemlja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
interpelácijski -a -o in interpelacíjski -a -o prid. (á; ȋ) polit. ki se nanaša na interpelacijo: interpelacijska razprava; interpelacijsko gradivo; Minister bo predstavil argumente, ki naj bi ovrgli interpelacijske očitke E ↑interpelácija
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
invazíven -vna -o prid. (ȋ) med. 1. ki se nanaša na vdor, navadno mikroorganizmov, v veliki množini v telo: Salmonela je invaziven mikroorganizem, ki se lahko iz črevesja s krvjo razširi do drugih organov 2. ki se nanaša na vraščanje, prodiranje kakega tkiva v drugo tkivo: invazivni rak materničnega vratu; Histološke analize so pokazale, da gre za zelo invazivne tumorje 3. ki se nanaša na prodor v telo z instrumentom: invaziven poseg; V želji, da bi odpravili potrebo po anesteziji in bolnišničnem zdravljenju ter skrajšali nezmožnost za delo, so zdravniki razvili številne manj invazivne metode zdravljenja krčnih žil E ← agl. invasive ← srfrc. invasif < srlat. invāsīvus iz invadere 'vdreti, napasti'
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
inventár -ja m (ā) - 1. premični predmeti, oprema, ki se uporablja pri opravljanju določene dejavnosti, zlasti podjetja ali ustanove: dopolniti, nadomestiti, popisati inventar; obraba inventarja / pisarniški, šolski inventar; drobni inventar potrošni predmeti
// seznam teh predmetov: delati, narediti inventar; vpisati v inventar - 2. knjiž., s prilastkom skupek stvari, ki sestavljajo zaokroženo enoto: pečo prištevajo v starejši oblačilni inventar; novo gradivo dobro dopolnjuje inventar pisateljeve korespondence
// izrazna sredstva umetniškega ustvarjanja: pisateljev besedni inventar; skromen ljudski pesniški inventar
♦ agr. mrtvi orodje, stroji, živi inventar domače živali kmetijske enote, zlasti živina; ekon. amortizacija inventarja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
in vivo1 -- -- cit. [in vívo] v prid. rabi (ȋ) ki poteka znotraj živega organizma: in vivo raziskava in raziskava in vivo; In vivo meritve opravljamo rutinsko pri posebnih tehnikah obsevanja, kot je na primer obsevanje centralnega živčnega sistema ali obsevanje celega telesa pri bolnikih z levkemijo E ← lat. in vivō 'v živem'in vivo2 prisl. (ȋ)
Nova metoda obvladovanja ali zdravljenja sladkorne bolezni še ni bila preizkušena in vivo, na prostovoljcih
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
íti grém in grèm nedov. in dov., grémo in grêmo stil. gremò, gréste in grêste stil. grestè, gredó in gredò in gréjo stil. grejò; bom šèl in pójdem itd.; pójdi pójdite tudi pojdíte, stil. ídi ídite; šèl šlà šlò tudi šló (ī ẹ́, ȅ pọ̑jdem pọ̄jdi) - 1. premikati se s korakanjem zlasti v določeno smer: ko je šel po prehodu za pešce, ga je zadel avto; žival je šla vsa razdražena proti lovcu; stražar je šel pred njim; šel je mimo, ne da bi nas pogledal; molče sta šla po cesti / za hip se je ustavil, nato pa šel dalje; gosi so šle druga za drugo; šel bi hitreje, če bi mogel / po strmini smo šli po vseh štirih / pog.: ko smo šli v klanec, je avto nenadoma obstal ko smo se peljali; ob predsednikovem avtomobilu sta šla dva motorista sta se peljala
// premikati se zlasti v določeno smer sploh: ko gre vlak skozi tunel, je treba zapreti okna; letalo je šlo hitro in visoko je letelo; pog. avto je šel osemdeset kilometrov na uro, ko se je zaletel vozil s hitrostjo; žarg. koliko gre ta avto kakšno največjo hitrost ima
// oblaki gredo čez nebo; pog. opazoval je, kako delci snovi počasi gredo na dno se usedajo; sonce že gre za goro zahaja
// tolkli so po zagozdi, da je šla globlje in globlje / kri gre od srca po vsem telesu - 2. opraviti kako pot: vsak dan gre na pokopališče; zjutraj je šel v mesto; seznanili smo se, ko smo šli v planine / vsako leto gre v kako drugo deželo potuje; tja bomo šli z letalom, vračali se bomo pa z vlakom / si že šel na Triglav si že bil na Triglavu
// pog. ta vlak gre na Jesenice bo peljal
// opraviti kako pot z določenim namenom: iti k sorodnikom na obisk; iti v bolnico na pregled; iti v gostilno h kosilu; iti v gozd po drva; iti v mesto nakupovat / iti k frizerju, zdravniku; iti k izpitu, na delo, kopanje; iti po zdravnika; v službo, šolo sta šla skupaj; iti čakat brata, pozdravit goste / iti na predavanje, prireditev; nihče ni šel na sestanek ni bil na sestanku, se ga ni udeležil
// z oslabljenim pomenom izraža dejavnost, dejanje, kot ga nakazuje dopolnilo: ni še šel k izpitu; po kosilu grem pol ure na sprehod se pol ure sprehajam; pog.: si že šel na operacijo si se že dal operirati; celo popoldne se je šel z nami igrat se je z nami igral; zjutraj bomo šli kosit, popoldne bomo pa pospravljali seno zjutraj bomo kosili; z njim je šla večkrat plesat je večkrat plesala - 3. izraža, da osebek s hojo, premikanjem napravi, da ni več ali da je na določenem mestu: čas je, da gremo od tod; ob štirih je šel z doma; živali gredo pozimi v večjo globino; šel je v sobo in se zaprl; ptice v jeseni gredo, spomladi se pa vrnejo / kot vljudnostna fraza lahko greste / pog.: žebelj ne gre iz deske se ne da izvleči; meso gre rado od kosti se rado loči; jermen je šel z jermenika padel, zdrsnil; kdaj gre vlak odpelje; zamudili ste, vlak je že šel odpeljal
// pog. šel bi k vam, če me marate priselil bi se k vam; zaposlil bi se pri vas; iz teh krajev je šlo dosti ljudi v Ameriko se je odselilo
// pog., ekspr. bolezen je zelo huda, bojimo se, da bo šel da bo umrl - 4. pog. premikajoč se pojavljati iz česa ali kje: iz dimnika gre dim; iz rane gre kri teče, se cedi; moka gre iz vreče se raztresa, se usipa
// mokrota mu je šla v čevlje prodirala, pronicala
// ajda gre iz zemlje klije
// od pečenke je šel prijeten vonj
// premikajoč se pojavljati sploh: že tri dni gre dež dežuje; po nekaterih krajih je šla toča padala
// širiti se: slab zrak gre tudi v sosednje prostore / mraz mu je šel po celem telesu; novica je šla od vasi do vasi - 5. pog. potegniti, seči: iti z roko čez čelo; šel je s pinceto globoko v rano, da bi izvlekel drobec; po tem mestu boste morali še nekajkrat iti s cunjo / iti s svedrom v notranjost zemlje vrtati; na ovinku je šel nekoliko preveč desno zavil; pri skoku je šel s telesom preveč naprej se je nagnil; pren. v svojih raziskavah ni šel tako daleč
- 6. pog. teči, delovati: mlin stoji, stope pa gredo; posluša, če ura gre; stroj je šel zelo tiho / ta avtomobil sploh ne gre je pokvarjen; ura gre točno; njegova ura gre naprej prehiteva, nazaj zaostaja
// ob praznikih pošta ne gre / ekspr. gotovo bi ji jezik šel do jutra, ko bi jo hoteli poslušati bi govorila, pripovedovala - 7. pog. biti speljan, voditi: železnica gre mimo tistega kraja; cesta gre čez hrib; daljnovod gre po dolini; na tem mestu gre reka nekoliko na desno zavije
// vrata gredo na dvorišče; stopnice gredo v klet / del kolesa, skozi katerega gre os / žile gredo od srca po vsem telesu
// segati, razprostirati se: tukaj gre kopno daleč v morje / tu je znamenje, do kod je šla voda ob poplavi - 8. z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom izraža
- a) usmerjenost v stanje, kot ga nakazuje določilo: iti v lepšo prihodnost; publ.: iti v socializem; vse je kazalo, da gre država v vojno
- b) brezoseb. bližnji nastop stanja, kot ga nakazuje določilo: šlo je na jesen in se je že nekoliko ohladilo; na poldne je šlo in vsi smo bili lačni / ura gre na enajsto kmalu bo enajst; otrok gre v deveto leto bo star devet let
// z glagolskim samostalnikom izraža - a) udeleženost pri nastopu stanja, dejanja: iti na dopust; tudi najmlajši je šel že v službo; ekspr. iti v smrt za domovino umreti; star. iti v zakon s kom poročiti se
// publ.: razložili so, zakaj so šli v revolucijo so začeli revolucijo; za to stvar država ne bo šla v vojno ne bo začela vojne
// iti v spopad s kom spopasti se
// ekspr. za to dejanje boš šel gotovo pred sodnika boš obtožen, te bodo zaprli - b) publ. da se z osebkom dogaja, kot določa samostalnik: s prevajanjem so šle lepote izvirnika v izgubo; predlog bo šel na glasovanje o njem se bo glasovalo, v obravnavo se bo obravnaval; veliko izdelkov gre v izvoz se izvaža
// postati član, pridružiti se: iti k partizanom, tabornikom; iti v partijo / pog.: iti k dimnikarjem postati dimnikar; šla je k filmu postala je filmska igralka; šel je med postopače postal je postopač; iti za poroka komu biti komu porok; šel bo za šoferja postal bo šofer
- 9. s prislovnim določilom izraža obstajanje dejanja, dogajanja, kot ga nakazuje določilo: gibanje gre v krogu; zdravljenje gre počasi; pog. vsako delo gre sprva počasi se opravlja, dela
// pog., ekspr. tiskanje knjige nikamor ne gre zelo počasi napreduje / pog.: trgovina gre dobro dobro uspeva; ekspr. ta knjiga gre se dobro prodaja
// tisti dan je šlo vse narobe / brezoseb. tako v podjetju ne bo moglo iti več dolgo v takih razmerah ne bo moglo dolgo obstajati
// s smiselnim osebkom v dajalniku ali orodniku biti, živeti v določenih gmotnih, zdravstvenih razmerah: gre mu dobro, slabo / s trgovino sedaj ne gre najbolje - 10. pog., z dajalnikom biti dostopen, razumljiv: matematika mu ne gre / otroku pisanje že gre ga že obvlada
// to delo mu ne gre ga ne mara opravljati; ga ne opravlja uspešno
// biti všeč, tekniti: meso mu gre; polenta mu ne gre - 11. izraža, da je kaj glede na obseg, količino lahko na kakem prostoru, v kaki posodi: v sobo gresta le miza in kavč; vse bo šlo v nahrbtnik, samo treba je prav zložiti; jabolka ne bodo šla v košaro / pog. v ta avto gre pet oseb avto je registriran za pet oseb
// izraža, da je kaj ustrezno- a) glede na velikost, obliko: ta ključ ne gre v ključavnico; te rokavice ne bodo šle na mojo roko / pog. os ni šla v luknjo se ni dala namestiti
- b) glede na estetske lastnosti: k tej obleki ne gredo visoki čevlji / ti barvi gresta lepo skupaj
- c) glede na kvaliteto: to gre po kakovosti v tretji razred
- 12. pog., z dajalnikom biti določen komu, pripadati: kakšen delež gre podjetju / ekspr. tebi gre hvala; za zvestobo ti gre plačilo / ekspr. slišal je, kar mu gre ošteli so ga, kot je bilo glede na njegovo vedenje, lastnosti potrebno
- 13. pog. miniti, minevati: čas mu gre počasi; tako je šel dan za dnem; leto je šlo ko blisk
- 14. pog. porabiti se, potrošiti se: denar je šel za hrano in elektriko; papir gre za knjige, za časopise pa ga primanjkuje; za kosilo je šlo več kilogramov mesa / na sto kilometrov gre deset litrov bencina / to blago je že zdavnaj šlo pošlo; sladke stvari pri hiši hitro gredo se hitro pojedo
// žarg. uničiti se, pokvariti se: na taki cesti bo guma šla; žarnica je šla je pregorela - 15. brezoseb., v zvezi z za izraža, da je kaj predmet dela, prizadevanja: kadar gre za človeka, se je treba bolj potruditi, kot pa če gre za stvari; moramo iti na sejo, ker gre za nas / za kaj je šlo v predavanju kaj se je obravnavalo
// gre za to, da bo vsak človek čimbolj svoboden / ekspr. šlo je za življenje in smrt naroda narod je bil v nevarnosti, da bi bil čisto uničen
// pog., s smiselnim osebkom v dajalniku prizadevati se, truditi se: gre mu za čast; njemu gre za človeka; nižje pog. gre se mu za to, da bi bilo vse prav gre
// izraža istost, opredelitev: tu ne gre za nesrečo, pač pa za prekršek; v tem primeru gre za zanemarjanje službene dolžnosti - 16. brezoseb., z nedoločnikom ali odvisnim stavkom izraža nedopustnost česa: (to) ne gre, da bi jaz samo delal, ti pa užival; po mojem ne gre dvomiti o tem; tega ne gre podcenjevati
// z glavnim stavkom moči, zmoči: naloga je sicer težka, vendar upamo, da bo kako šlo; poskušal je vstati, pa ni šlo / (to) ne bo šlo, pa če si še tako prizadevate tega ne boste mogli napraviti
// pog., z nedoločnikom poudarja dejanje, ki ga izraža nedoločnik: vse stori zate, kar more, ti mu greš pa nagajati; kaj si se šel tako neumno zlagati / s teboj se ne grem prepirati se nočem
// no, ona pa gre in se poroči
● pog., ekspr. opazil je, da je denarnica šla da je ukradena; ekspr. prišlo je vse, kar leze in gre veliko ljudi; pog. kako že gre tista pesem se glasi; ekspr. stvari gredo svojo pot se razvijajo, potekajo normalno, mirno; ekspr. priznati komu mesto, ki mu gre pravilno, ustrezno koga oceniti, ovrednotiti; pog. staviti grem, da bo spet zamudil stavim; knjiž. iti stvarem do jedra popolnoma jih spoznati; pog. plašč mi gre do kolen sega; ekspr. iti do zadnjih mej storiti vse, kar se da, ne glede na težave, posledice; jok jim ni šel več tako do živega jih ni več motil, spravljal v nejevoljo; ekspr. molče so šli mimo dogodka niso mu posvetili nobene pozornosti; iti brez dote od hiše ne dobiti dote pri odhodu od doma za stalno; ekspr. delo mu gre hitro od rok hitro dela; iti molče preko česa ne reagirati na kaj, zlasti z besedami; iti komu s poti umakniti se mu; pog. pojdi mi z luči umakni se, ker mi s svojim telesom zaslanjaš svetlobo; ekspr. z njim gre h koncu, kraju umrl bo; pog., ekspr. vse je šlo k hudiču je propadlo; pog. šel je čez to tega ni upošteval; gre mu na bolje zdravstveno stanje se mu izboljšuje; pog. ladja je šla na dno se je potopila; pog. kozarec je šel na drobno se je zdrobil; klada je šla na dvoje se je razklala; pog., ekspr. iti na jetra, živce dražiti, povzročati nejevoljo; ekspr. na jok mi gre, ko vidim tako nesrečo zelo sem prizadet; ekspr. iti (komu) na led dati se prevarati, ukaniti; ekspr. iti (komu) na limanice dati se prevarati, ukaniti; ekspr. iti na magistrat v Ljubljani poročiti se; žarg., rib. ribe gredo najbolj na muho ribe najrajši zgrabijo za trnek z umetno muho; ekspr. zdaj bo šlo na nož stvar se bo obravnavala nepopustljivo ostro; ekspr. gre mu na otročje postaja otročji; pog. na roke jim gre dela zanje tako, kot želijo; pomaga jim; evfem. iti na stran nastran; evfem. šel je na drugi svet umrl je; publ. mladina je šla na ulice je javno manifestirala, demonstrirala; ekspr. iti na matični urad poročiti se; nižje pog., ekspr. šel je po gobe umrl je; ekspr. tat je šel pod ključ zaprli so ga v ječo; evfem. zelo je bolan, vse gre podenj malo in veliko potrebo opravlja v posteljo; ekspr. iti pod nož dati se operirati; star. iti pred oltar poročiti se; pog. ne vem, če bo šel ta spis skozi cenzuro če ga bo cenzura odobrila; ekspr. to piskanje mi gre skozi ušesa neprijetno deluje name; solata gre v cvet poganja steblo s cveti; pog. knjiga gre v denar proda se dosti izvodov knjige; ekspr. iti v krtovo deželo umreti; iti v ekstrem zelo pretiravati v kaki stvari; novica mu ni šla v glavo ni mogel verjeti, da je resnična; pog. poštevanka mu ne gre v glavo ne more si je zapomniti; ekspr. kupčija mu gre v klasje mu uspeva, se uspešno končuje; pšenica gre v klasje poganja klasje; ekspr. šli so v korak, v koraku premikali so se s hitrostjo navadne hoje; ekspr. iti v korak s časom prilagajati se razmeram; biti napreden; evfem. mož gre že v leta se stara; ekspr. škoda gre že v milijone je zelo velika; šalj. pijača mu je šla v noge tako je vinjen, da zelo težko hodi; ekspr. to mu je šlo v nos peklo ga je v nosu; čutil se je užaljenega, prizadetega; nižje pog. v kateri razred greš kateri razred obiskuješ; ekspr. iti v Rim roditi; ekspr. stvar gre iz rok v roke hitro menja uporabnika, lastnika; ekspr. iti vase razmišljati o svojih duševnih stvareh, značaju, morali, etiki; ekspr. to gre v mojo škodo pri tem imam škodo jaz; iti v vas h komu v kmečkem okolju obiskati koga, iti na obisk h komu; ekspr. gremo v zimo zima se približuje; ekspr. tovarna je šla v zrak tovarno je uničila eksplozija; zastar. njegova hči je šla za nekega generala se je poročila z nekim generalom; pog. med vojno ji je šlo za glavo bila je v nevarnosti, da jo usmrtijo; ekspr. vse je šlo za med zelo lahko, zelo dobro se je prodalo; ekspr. za nohte nam gre znašli smo se v težkem položaju; žarg., šol. samostalnik roka gre po tipu gora se sklanja; iti s časom prilagajati se razmeram; biti napreden; iti z modo oblačiti se po najnovejši modi; evfem. šla je z njim (spat) spolno je občevala z njim; evfem. vse gre z njim ukrade, kar se da; pog. z očmi je šel po vseh zbranih pogledal je vse zbrane; ekspr. iti za delom iskati delo; šalj. kam pa greš? Za nosom izraža izogibanje odgovoru, zavrnitev; pog. šla je za njegovim očesom pogledala je v isto smer kot on; iti za pogrebom udeležiti se pogrebnega sprevoda, obreda; pog. mleko gre čez kipi in gre čez rob; pog. spet gre nekaj dol rosi, malo dežuje, malo sneži; pog. noht je šel dol je odpadel; pog. sonce gre dol zahaja, gor vzhaja; pa pojdi, če (že) ne gre drugače če misliš, da moraš oditi; star. po božiču gre dan gor postaja daljši; nižje pog. sladkor bo šel gor se bo podražil; žarg., šol. iti naprej obravnavati novo snov; izdelati razred in biti sposoben za prestop v višji razred; evfem. šlo je naprej imela je spontani splav; pog. šla bosta narazen razvezala se bosta; ekspr. pri hiši je takrat začelo iti navzdol družina, rodbina je začela gospodarsko, moralno, zdravstveno propadati; pog. s fantom gre navzdol moralno, zdravstveno postaja čedalje slabši; pog. iti z glasom navzdol začeti govoriti, peti z nižjim, navzgor začeti govoriti, peti z višjim glasom; pog. ko smo šli nazaj, smo ga spet srečali ko smo se vračali; star. mrzla jesen noter gre se približuje; star. po bliskovo mu gre sablja zamahuje s sabljo; iron. v tovarni je šlo vse preveč po domače ni bilo prave delovne discipline in odgovornosti; pog. lasje so mi šli pokonci, ko sem to poslušal občutil sem grozo, odpor; zgražal sem se; ekspr. s svojimi zahtevami gre predaleč preveč zahteva; star. glava mu bo šla proč obglavljen bo; pog. kolo rado gre se rado vrti, teče; pog. blago je šlo skupaj se je skrčilo, uskočilo; iron. ej, dragec, tako pa ne bo šlo izraža opozorilo, svarilo; ekspr. tesno mi gre za čas, s časom imam zelo malo časa (za kaj); ekspr. trda mi gre za denar primanjkuje mi denarja; žarg., igr. igralec je šel ven z adutom, s kraljem dal, položil adut, kralja, ko je bil na vrsti; ekspr. prvi dobiček ne gre v mošnjiček začetni (materialni) uspeh navadno ni zanesljiv, trajen; v tretje gre rado
♦ ekon. prispevki gredo v breme proračuna se plačujejo iz proračuna; voj. iti v strelcih premikati se drug ob drugem korakoma ali v teku z ročnim orožjem, pripravljenim za streljanje
íti se opravljati kako igro- a) z namenilnikom: iti se igrat, kartat / iti se kosat, metat
- b) s tožilnikom: iti se slepe miši, ravbarje in žandarje, šah, ti loviš / šli so se različne igre
// ekspr. izraža negativno stališče do dejavnosti, kot jo nakazuje določilo: gredo se umetnost / iti se znanstvenika / kaj se pa greste kaj delate, počenjate
// pri nas se kar naprej nekaj gremo
● ekspr. iti se mance ne govoriti, ne ravnati odkrito; ekspr. zdaj se ne bova šla slepih miši govorila, ravnala bova odkrito; pog. ne gre se mi še domov ne da se mi še iti domov
gredé: domov grede je prepeval; tvoje rože sem mimo grede občudoval; nazaj grede smo gazili po debelem snegu; knjiž. grede po gozdu, je zagledal srno
gredóč -a -e: gredoč po cesti je žvižgal; ogovarjali so mimo gredoče ljudi; sam.: zavpil je za gredočim
idóč -a -e: star. idoč skozi gozd, je premišljeval o vsem mogočem; dobro idoča obrt; sam.: na idoče se ni ozirala; prim. grede, gredoč, mimogrede, mimoidoči, pojdi, pojdoč
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
izbegljív -a -o prid. (ī í) knjiž. izmikajoč se, negotov: izbegljiv nasmehizbegljívo prisl.: pisati o stvari nedoločno in izbegljivo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
izbrázdati -am tudi zbrázdati -am dov. (ā ȃ) knjiž. - 1. redko narediti brazde, zorati: izbrazdati njivo
- 2. narediti brazdi podobne zareze: parnik je izbrazdal morje / čas je izbrazdal njen obraz
izbrázdan tudi zbrázdan -a -o: izbrazdan obraz; izbrazdane planine; čelo, izbrazdano od skrbi; prim. zbrazdati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
izčesáti -čéšem tudi sčesáti sčéšem dov., izčêši izčešíte tudi ščêši ščešíte; izčêsal tudi sčêsal (á ẹ́) - 1. s česanjem odstraniti: izčesati prah iz las / izčesati angorskim kuncem dlako
// redko urediti, pogladiti z glavnikom; počesati: izčesati lase / izčesati s krtačo - 2. tekst. z orodjem ali s strojem odstraniti iz prediva kratka, skodrana vlakna: izčesati predivo, volno
izčesán tudi sčesán -a -o: šop izčesanih las; v kito izčesani lasje; izčesana vlakna
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
izčŕpati -am dov. (r̄) - 1. s črpalko izsesati, dobiti tekočino: že pri prvem vrtanju so izčrpali nekaj nafte; izčrpati sto litrov vode
// s črpalko izsesati popolnoma, v celoti: izčrpati vodo iz vodnjaka / izčrpati zrak iz balona - 2. popolnoma, v celoti porabiti: izčrpati zaloge hrane / publ. izčrpati vse možnosti
// upoštevati, zajeti kaj v celoti, zlasti vse bistveno: izčrpati gradivo, problematiko / ekspr. učenec je izčrpal vse svoje znanje povedal je vse, kar je vedel o stvari - 3. vzeti moč, oslabiti: bolezen ga je izčrpala; izčrpati vojsko z dolgim pohodom; z delom se je izčrpal / zemlja se je izčrpala
izčŕpan -a -o: izčrpan človek; vrelci so že močno izčrpani; izčrpano gradivo; telesno izčrpan; izčrpan od napora / dnevni red je izčrpan vse točke dnevnega reda so se obravnavale
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
izčrpljív -a -o prid. (ī í) - 1. ki se da izčrpati, izrabiti: izčrpljivi viri energije; pisateljevo delo ni do kraja izčrpljivo
- 2. izčrpavajoč: izčrpljivo delo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
izdájati -am nedov. (ȃ) - 1. sporočati nasprotniku, sovražniku, kar kdo ve ali mu je zaupano, z namenom škodovati komu: kmalu so ugotovili, kdo izdaja; izdajati partizane, sovaščane / izdajati načrte, uradne skrivnosti
// nav. ekspr. pripovedovati, sporočati sploh: izdajal je, kar ne bi bilo treba / izdajati čustva, misli - 2. biti zunanja podoba, znamenje česa: njegove besede so izdajale bistrega duha; to pohištvo izdaja dober okus / glas ga je izdajal, da je razburjen
- 3. nav. ekspr. ne imeti do kakih vrednot odnosa, kakršen je v navadi: izdajati prijatelje / izdajati domovino, narod
// nav. 3. os. prenehavati (zadovoljivo) opravljati svojo funkcijo: noge, živci ga izdajajo; vid ga izdaja / moči ga izdajajo, zato ne more opraviti vsega dela sam - 4. delati, povzročati, da se kaj pojavi kot tiskano ali drugače razmnoženo delo: izdajati časopis, knjige / izdajati študije v tisku / izdajati gramofonske plošče
- 5. fin. dajati denar, vrednostne papirje ali vrednotnice v obtok, v promet: izdajati bankovce, denar; izdajati obveznice ljudskega posojila / izdajati znamke
- 6. s širokim pomenskim obsegom delati, da dobi kaj uradno veljavo: izdajati odločbe, predpise, zakone / izdajati diplome, spričevala; izdajati potrdila
- 7. delati, da gre kaj odkod z določenim namenom: izdajati blago iz skladišča; ob teh urah se izdajajo redni obroki hrane / priporočena pisma izdajajo pri tretjem okencu
- 8. trošiti, porabljati: za obleko preveč izdaja
izdájati se nav. ekspr., v zvezi z za z besedami, ravnanjem kazati, da kdo kaj je, kar v resnici ni: izdaja se za zdravnika; izdaja se za boljšega, kot je; ženska izdaja tega otroka za svojega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
izdáti1 -dám dov., 2. mn. izdáste in izdáte; izdál (á) - 1. sporočiti nasprotniku, sovražniku, kar kdo ve ali mu je zaupano, z namenom škodovati komu: okupator ga je zaprl, ker ga je nekdo izdal; čeprav so ga mučili, ni izdal; izdati partizane / izdati javko; izdati načrt, uradno skrivnost / publ. izdati načela neodvisnosti prekršiti
// nav. ekspr. povedati, sporočiti sploh: svojega imena ne izdam; izdal je svojega prijatelja, da rad pije; lahko vam izdam, da sem govoril s predsednikom / izdati čustva, misli, skrivnost; niti z eno kretnjo se ni izdal - 2. biti zunanja podoba, znamenje česa: kolobarji pod očmi so ga izdali, da je neprespan; rdečica jo je izdala, da ji je nerodno
- 3. nav. ekspr. ne imeti do kakih vrednot odnosa, kakršen je v navadi: s tem ravnanjem so izdali tovarištvo / izdati domovino, narod
// nav. 3. os. prenehati (zadovoljivo) opravljati svojo funkcijo: vid ga je izdal; živci so ga izdali; ne zmore dolge poti, ker ga noge hitro izdajo / moči so ga izdale - 4. narediti, povzročiti, da se kaj pojavi kot tiskano ali drugače razmnoženo delo: založba je izdala precej znanstvenih publikacij; izdati časopis, knjigo / izdati pesmi v almanahu; izdati slovar v petih delih / izdati skripta; nove prospekte so izdali v treh jezikih / izdati novo gramofonsko ploščo / kot del naslovne strani, kolofona izdala Slovenska akademija znanosti in umetnosti
- 5. fin. dati denar, vrednostne papirje ali vrednotnice v obtok, v promet: izdati bankovce, denar; izdati obveznice ljudskega posojila / izdati znamke
- 6. s širokim pomenskim obsegom napraviti, da dobi kaj uradno veljavo: izdati dovoljenje, odločbo, zakon / izdati diplomo, spričevalo; izdati potrdilo / izdati račun v triplikatu / publ. izdati prepoved prepovedati
♦ jur. izdati sodbo; izdati tiralico za kom - 7. napraviti, da gre kaj odkod z določenim namenom: izdati blago iz skladišča / izdati zdravila na recept
- 8. potrošiti, porabiti: za hišo je izdal že veliko denarja; za hrano izda skoraj vso plačo
● ekspr. vsak dinar trikrat obrne, preden ga izda veliko premišlja, preden se odloči za nakup; je varčen
izdáti se nav. ekspr., v zvezi z za z besedami, ravnanjem (po)kazati, da kdo kaj je, kar v resnici ni: izdati se za študenta, zdravnika; fanta je izdala za svojega sorodnika / redko na misel mu je prišlo, da bi ga izdal za svojega očeta imenoval, navedel
izdán -a -o: imeti potrdilo za izdani denar; izdani partizani; odlok je bil izdan leta 1970; izdana javka; izkaznica je bila izdana v Ljubljani na ime XY; zdravila, izdana na recept; po smrti izdani spomini
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
izgovorljív -a -o prid. (ī í) ki se da izgovoriti: težko izgovorljiva beseda;
to ime je lahko izgovorljivo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
izhlapéti -ím tudi shlapéti -ím dov. (ẹ́ í) spremeniti se iz tekočega stanja v plinasto pri temperaturi, ki je nižja od vrelišča: voda v kozarcu je izhlapela;
vse živo srebro je izhlapelo;
vse je izhlapelo kakor jutranja rosa // ekspr. izginiti, miniti: njena ljubezen je izhlapela; strah pred neznanim je kmalu izhlapel; vsa slaba volja je izhlapela
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
izíti -ídem dov., izšèl izšlà izšlò tudi izšló (í) - 1. pojaviti se v tiskani obliki: delo je izšlo pri Cankarjevi založbi; učbeniki izidejo še pred začetkom leta / v čast svetovnega prvenstva so izšle tri znamke / žarg., tisk. jutri izidemo na osmih straneh časopis bo imel, obsegal osem strani
// biti objavljen: najboljše pesmi so izšle v almanahu; recenzija filma je izšla v dnevniku - 2. imeti osnovo, izhodišče: ti umetniki so izšli iz impresionizma / iz te družine je izšlo precej izobražencev; vse življenje je posvetil narodu, iz katerega je izšel / iz njegove šole je izšlo veliko dobrih igralcev / publ. iniciativa za to naj bi izšla od gospodarskih organizacij iniciativo naj bi dale gospodarske organizacije
- 3. zastar. iti ven, oditi: obrnil se je proti durim in izšel; namignil mu je, naj izide
- 4. zastar. vziti: luna, sonce izide
● publ. iz boja so izšli živi v boju so ostali živi; publ. iz borbe je izšel kot zmagovalec je zmagal; publ. partizanska vojska je izšla iz ofenzive moralno in organizacijsko močnejša je postala moralno in organizacijsko močnejša
izíti se - 1. mat. končati se brez ostanka: deljenje se izide / račun se je izšel brez ostanka
- 2. s prislovnim določilom izraža izid dejanja, kot ga nakazuje določilo: stvar se je dobro izšla; vse se je po sreči izšlo; brezoseb. izšlo se je, kakor je hotel
izšèl -šlà -ò: lani izšle knjige; poročilo o izšlih delih
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
izjegúljiti se -im se dov. (ú ȗ) slabš. zelo spretno, iznajdljivo izogniti se kaki dolžnosti, neprijetnosti: ne boj se zanj, ta se bo že izjeguljil
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
izključljív -a -o prid. (ī í) - 1. ki se da izključiti: naprava je izključljiva
- 2. zastar. izključen: izključljiva pravica predsednika
izključljívo prisl.: plesal je izključljivo z grofinjo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
izkorístiti -im dov. (í ȋ) - 1. popolnoma, v celoti porabiti: izkoristil je ves kredit / dopusta ne more več dobiti, ker ga je že izkoristil
// napraviti, da se kaj funkcionalno, namensko izpolni: dobro izkoristiti prostor / izkoristiti in zapraviti čas / lepo vreme so izkoristili za izlet - 2. napraviti, da kaj opravi svoj namen: izkoristiti stroje / izkoristiti gorivo
- 3. napraviti, da kaj prinese ugodnosti: izkoristil je trenutni položaj na tržišču in prodal zalogo / izkoristil je položaj in pobegnil
♦ šport. izkoristiti enajstmetrovko doseči gol z enajstmetrovke
// napraviti, da kaj neupravičeno prinese ugodnosti: izkoristiti službeni položaj / izkoristiti dolžnika
● izkoristiti gozd uporabiti ga v gospodarske namene
izkoríščen -a -o: stroji niso dovolj izkoriščeni; vse možnosti še niso izkoriščene; za kmetijstvo izkoriščene površine
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
izkoríščati -am nedov. (í) - 1. delati, da se kaj funkcionalno, namensko izpolnjuje: ljudje so izkoriščali podzemeljske jame za bivanje; dobro izkoriščati prostor / prav izkoriščati prosti čas
- 2. delati, da kaj opravlja svoj namen: dobro izkoriščati krmo; izkoriščati stroje / izkoriščati gorivo
- 3. delati, da kaj prinaša ugodnosti: izkoriščati položaj na tržišču / izkoriščati ugodne priložnosti
// delati, da kaj neupravičeno prinaša ugodnosti: izkoriščal je svoj službeni položaj / izkoriščali so njeno dobroto - 4. neplačano si prilaščati proizvode tujega dela: izkoriščati delavce
- 5. uporabljati kaj v gospodarske namene: izkoriščati gozdove, rudnike, zemljišča
izkoriščajóč -a -e: izkoriščajoč ugodno priložnost, so partizani napadli postojanko; izkoriščajoči družbeni sloj
izkoríščan -a -o: izkoriščani delavci; načrtno izkoriščani gozdovi; racionalno izkoriščani stroji; sam.: nasprotja med izkoriščevalci in izkoriščanimi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
izkŕčiti -im dov. (ŕ ȓ) - 1. odstraniti grmovje, drevje s koreninami vred, zlasti za pridobitev obdelovalne zemlje: izkrčiti gozd, grmovje / ves breg je izkrčil in preoral; naselili so se na ozemlju, ki so ga izkrčili njihovi predniki
// odstraniti sploh: izkrčiti staro trsje; pren., ekspr. izkrčiti korenine zla - 2. s krčenjem narediti: izkrčiti stezo / izkrčiti si pot skozi grmovje / izkrčiti si njivo; pren., ekspr. izkrčila sta si prostor za ples
izkŕčen -a -o: izkrčeni gozdovi; ta svet je že dolgo izkrčen; izkrčena površina
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
izkrožíti in izkróžiti -im dov. (ī ọ́) redko izrezati, navadno v obliki stožca: izkrožiti gnili del jabolka;
izkrožiti kokoši oči / izkrožiti pecivo iz testa
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
izmencáti -ám tudi zmencáti -ám [mən] dov. (á ȃ) - 1. z mencanjem, drgnjenjem spraviti kaj iz česa: izmencati umazanijo iz perila / izmencati si pesek, ekspr. spanje iz oči
- 2. ekspr. omahljivo, neodločno reči, povedati: v zadregi je izmencal opravičilo; pa naj bo, je izmencal / ali boš že izmencal rekel, povedal; prim. zmencati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
izménjati tudi izmenjáti -am, in izménjati -am dov. (ẹ́ á ẹ́; ẹ́) - 1. knjiž. menjati, zamenjati: izmenjati kolo pri avtomobilu / izmenjati stražo; nosači so se izmenjali vsake četrt ure / žival izmenja dlako dobi drugo, drugačno
- 2. publ. dati, poslati drug drugemu: izmenjati darila / državi sta izmenjali za sto milijonov dinarjev blaga / državi sta izmenjali diplomatske predstavnike
// sporočiti, povedati drug drugemu: izmenjati informacije, izkušnje, stališča; izmenjati poslanici, zdravici; državniki so izmenjali novoletne čestitke
● knjiž. mimogrede sta izmenjala nekaj besed mimogrede sta si nekaj povedala, se pogovorila; publ. zlata obročka si je izmenjalo pet parov se je poročilo; knjiž. v zadnjem letu sta si izmenjala precej pisem sta si precej dopisovala; knjiž. dekle je izmenjalo z njim pomenljiv pogled se je pomenljivo spogledalo
izménjan -a -o: izmenjana posadka; izmenjana so bila stališča o najnovejših dogodkih; prim. zmenjati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
izmenljíviSSKJ -a -o prid. (í) izmenljívi dísk -ega -a m (í, ȋ) rač.
disk, ki je narejen za enostavno zamenjavo in prenašanje: priključiti izmenljivi disk; magnetni izmenljivi disk; izmenljivi disk z zmogljivostjo 250 GB; Zunanji disketnik, izmenljivi disk ali drugo izmenljivo enoto na računalnik priključimo prek zunanjih vmesnikov
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
izmerljív -a -o prid. (ī í) ki se da izmeriti: izmerljiva razdalja;
izmerljivo trajanje;
pren. izmerljive posledice odločitev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
izmešetáriti -im tudi zmešetáriti -im dov. (á ȃ) pog. s pogajanjem priti do česa: mešetaril je in končno izmešetaril;
izmešetaril je njivo / izmešetaril je podaljšanje roka; prim. zmešetariti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
izmúzniti se -em se tudi zmúzniti se -em se dov. (ú ȗ) - 1. uiti iz prijema: ribo je že držal, pa se mu je izmuznila / kladivo se mu izmuzne, zastar. mu izmuzne iz rok; pren. zmaga se jim je izmuznila iz rok
- 2. ekspr. naskrivaj, neopazno oditi: v ugodnem trenutku se je izmuznil; izmuzniti se iz hiše, na dvorišče, skozi razpoko; pren. ta pesem se mu je izmuznila iz spomina
- 3. ekspr. izogniti se: izmuzniti se sovražnikovi zasedi / izmuzniti se nadzorstvu / izmuzniti se odgovoru ne hoteti odgovoriti
● ekspr. denar se mu hitro izmuzne iz rok ga hitro porabi, zapravi; ekspr. pri pregledovanju se je izmuznilo nekaj napak so bile spregledane; ekspr. ne boš se izmuznil moral boš storiti, kar se zahteva, pričakuje; prim. zmuzniti se
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
iznajdljív tudi znajdljív -a -o prid. (ī í) ki hitro najde ustrezno, domiselno rešitev: bister in iznajdljiv fant;
okoliščine so jih prisilile, da so postali bolj iznajdljivi / iznajdljiv duhiznajdljívo tudi znajdljívo prisl.: iznajdljivo si je to priboril
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
izobrázba -e ž (ȃ) - 1. kar se pridobi z izobraževanjem: imeti pomanjkljivo izobrazbo; pridobivati si izobrazbo s šolanjem in branjem / manjka mu glasbena, jezikovna izobrazba; humanistična izobrazba ki obsega področje kulture in umetnosti; klasična izobrazba ki temelji zlasti na znanju klasičnih jezikov in kulture; politehnična izobrazba ki obsega teoretično in praktično poznavanje osnov tehnike; splošna izobrazba ki obsega osnove z vseh glavnih področij človekove dejavnosti; strokovna izobrazba / njegova vsestranska izobrazba ni bila dovolj upoštevana izobraženost, razgledanost
// stopnja glede na opravljeno šolanje v določenem šolskem sistemu: navesti v prošnji izobrazbo; stopnja izobrazbe; predpis o minimalni izobrazbi za določena delovna mesta / nižja ali osnovnošolska, srednja ali srednješolska, visoka ali visokošolska izobrazba; ima nepopolno srednjo izobrazbo / šolska izobrazba - 2. glagolnik od izobraziti ali izobraževati:
- a) naloga zavoda je izobrazba kadrov za gospodarstvo; skrbeti za izobrazbo žensk; pravica do izobrazbe / vzgoja in izobrazba v predšolski dobi izobraževanje
- b) potrebna je izobrazba okusa
- c) izobrazba zemeljskih plasti
● redko ljudje renesanse niso priznali druge izobrazbe razen antične kulture
♦ šol. formalna izobrazba ki jo izkazuje spričevalo določene šole; priznana izobrazba ki se prizna na osnovi izkušenj brez ustreznega šolanja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
izolíren -rna -o prid. (ȋ) s katerim se izolira: izolirna obloga;
pred visoko temperaturo ga je varovala posebna izolirna plast v obleki;
izolirna snov / izolirni postopek; izolirna lepenka tanek ploščat izdelek, navadno lepenka, prepojen, premazan z bitumenom ali katranom
♦ elektr. izolirni trak trak za izoliranje zlasti spojev (električnih) vodnikov; izolirna cev cev za električno napeljavo; izolirne klešče klešče z ustrezno izolacijo za delo pri napravah, ki so pod napetostjo; izolirne rokavice rokavice za delo pri napravah, ki so pod napetostjo; izolirno olje; med. izolirna soba soba za izolacijo bolnikov z nalezljivo boleznijo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
izpíjati -am nedov. (í) star. piti: počasi izpijati pivo / vročina nam izpija moči
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
izpís -a m (ȋ) - 1. glagolnik od izpisati: izpis neznanih besed / izpis iz šole
- 2. odlomek, podatek, namensko prepisan iz teksta: delati izpise; povečati gradivo za slovar z izpisi iz časopisov in strokovne literature / delo pozna le po izpisih povzetkih
● izpis iz rojstne matične knjige izpisek iz rojstne matične knjige
♦ lingv. popolni izpis besedila pri katerem je vsaka beseda izpisana tolikokrat, kolikorkrat se pojavi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
izplačljív -a -o prid. (ī í) ki se da izplačati: posojilo je izplačljivo v treh obrokih
♦ fin. izplačljiva menica
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
izpolnjívost -i [u̯n] ž (í) dejstvo, da je kaj izpolnljivo; izpolnljivost: izpolnjivost naloge
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
izpolnljívost -i [u̯n] ž (í) dejstvo, da je kaj izpolnljivo: izpolnljivost načrta / izpolnljivost obveznosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
izpraskanína -e ž (í) med. izpraskano tkivo: izpraskanina maternice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
izpráznjenost -i ž (á) lastnost, značilnost izpraznjenega: mesto je bilo grozljivo zaradi popolne izpraznjenosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
izpulíti in izpúliti -im tudi spulíti in spúliti -im dov. (ī ú) - 1. z vlečenjem, potegovanjem spraviti kaj iz snovi, v kateri tiči: izpuliti las, zob; izpuliti nit iz blaga; izpuliti rastlino s korenino vred / izpuliti ptici perje populiti; pren., ekspr. izpuliti pohlepnost iz srca
● pog., ekspr. izpuliti hudiču rep doseči, napraviti kaj navidez nemogočega; z drznim dejanjem napraviti kaj neškodljivo
// z vlečenjem, potegovanjem spraviti kaj iz česa sploh: komaj mu je izpulil nož iz rok; izpulila mu je roko, ki jo je držal; izpulil se mu je iz rok; pren., publ. na domačem terenu so jim izpulili zmago - 2. ekspr. z vztrajnim prigovarjanjem priti do česa: izpulil mu je zadnje dinarje / iz otrok so izpulili vso skrivnost
izpúljen tudi spúljen -a -o: izpuljen las, zob; izpuljeno perje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
izrázen -zna -o prid. (ā) - 1. nanašajoč se na izraz, izražanje:
- a) raziskovanje slovenskega izraznega fonda; vsebinska in izrazna razčlenitev pesmi
- b) za impresionista je barva izrazni element; izrazne kretnje / izrazna moč, ohlapnost, sposobnost / filmska, glasbena, gledališka, pesniška izrazna sredstva
♦ anat. izrazne mišice obrazne mišice, s premikanjem katerih se izražajo čustva, razpoloženje; kor. izrazni ples ples, ki izraža čustva, razpoloženje
- 2. redko ki se da izraziti; izrazljiv: količina mora biti številčno izrazna
izrázno prisl.: ti plesi izrazno niso posebno bogati; delo je izrazno zanimivo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
izrážati -am nedov. (á) - 1. z besedami, kretnjami posredovati drugim svoje misli, čustva, razpoloženja: izražati mnenja, pomisleke; izražati presenečenje, veselje; izražati miselno sorodnost s kom; burno izražati svoja čustva; javno izražati svoje prepričanje, pripadnost; ustno, pismeno izražati svoje zahteve; izražati svoje misli v pesniški obliki; izražati z besedami, kretnjami, mimiko; izražati doživetja z glasbo, s slikarskimi sredstvi
- 2. biti zunanja podoba, znamenje človekovega razpoloženja, čustvovanja: njen obraz izraža grozo, žalost; stroge oči so izražale nenaklonjenost; v njenih kretnjah se izraža milina
// biti zunanja podoba, znamenje česa sploh: umetnost izraža svojo dobo / izbrani so le tisti teksti, ki prepričljivo izražajo zahtevo po narodnostni enakopravnosti - 3. biti nosilec kakega pomena, lastnosti: pridevniki lahko izražajo več stopenj svojega pomena; izražati istočasnost dejanja
// biti nosilec kake vsebine: nekatere pesmi izražajo ilirsko tendenco; skupno sporočilo izraža pripravljenost vlad za nadaljnje sodelovanje - 4. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: izražati komu občudovanje, priznanje; izražati podporo narodnoosvobodilnemu gibanju; izražati upanje v zmago / publ. obe strani izražata zadovoljstvo nad dosedanjim potekom pogovorov; vlada izraža zaskrbljenost zaradi tega incidenta / publ. s šolstvom izražamo posebno skrb za mladino
- 5. prikazovati, podajati z določenimi znaki, enotami: izražati dolžino v metrih; izražati vrednost blaga v dolarjih; dviganje cen se izraža v odstotkih
izrážati se - 1. uporabljati jezik za podajanje, posredovanje misli, čustev: tako so se izražali klasiki; fant se zna izražati; izbrano, lepo se izražati; izražati se knjižno, vulgarno; pismeno se slabo izraža; rad se izraža s frazami, manjšalnicami; z lahkoto, muko se izražati / so slikarji, ki se izražajo predvsem z barvo
// publ., navadno s prislovom pripovedovati svoje mnenje: grdo, grobo, spoštljivo, žaljivo se izražati o kom; o prireditvi se izražajo pohvalno, ugodno, ekspr. s samimi superlativi - 2. navadno s prislovnim določilom biti viden, kazati se v čem: ljubezen do domovine se izraža v vsem njegovem delu; v mitologiji se izražajo odnosi človeka do narave / knjiž. duh ljudstva se izraža v njegovem javnem življenju
izražajóč -a -e: izražajoč mnenje večine, ga je predlagal za delegata; pojem izražajoča beseda; kulturno snovanje, izražajoče se v umetnosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
izrêči -rêčem dov., izrêci izrecíte; izrékel izrêkla (é) - 1. izraziti z govorjenjem: izreči kletev, psovko, šalo; žal mu je bilo za besede, ki jih je izrekel; v afektu, jezi izreči; v naglici izreči kaj nepremišljenega; komaj je izrekel misel, že so mu nasprotovali / star. marsikaj, kar je profesor izrekel, so že pozabili rekel, povedal
- 2. javno izraziti svoje misli: diskutanti so izrekli tehtne pomisleke k predlaganemu načrtu; pionirji so izrekli predsedniku dobrodošlico; izreči svoje mnenje o knjigi; izreči sodbo o čem
// z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: izreči opomin, ukor; izreči komu priznanje; izreči sožalje; izreči zahvalo zahvaliti se
// publ. delavci so izrekli nezaupnico direktorju - 3. izoblikovati glasove, besede z govorilnimi organi; izgovoriti: učenec je izrekel besedo z napačnim poudarkom; glasno, hitro, razločno izreči
● publ. o tem pojavu znanstveniki še niso izrekli dokončne besede pojav še ni popolnoma raziskan; publ. udeleženci so se pohvalno izrekli o organizaciji kongresa so pohvalili organizacijo
♦ jur. izreči kazen sporočiti obtožencu, kakšno kazen mu je sodišče izbralo in odmerilo za storjeno kaznivo dejanje; izreči obsodbo, sodbo
izrêči se javno izraziti svojo odločitev, navadno o pomembnem vprašanju: izreči se proti predlogu; volivci so se izrekli za republiko; pri štetju se je izrekel za Slovenca
// javno izraziti svoje mnenje, navadno o pomembnem vprašanju: komisija se mora o vsakem kandidatu posebej izreči
izrékši in izrêkši zastar.: to izrekši, se je poslovil
izrečèn -êna -o: izrečen sklep; razločno izrečena beseda; izrečena kazen; javno izrečeno mnenje; sam.: o tem problemu je bilo že veliko izrečenega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
izrékati -am nedov. (ẹ̑) - 1. izražati misli z govorjenjem: izrekati očitke, želje / star. izrekal ji je prijazne besede govoril
- 2. javno izražati svoje misli: predsedniku so izrekali dobrodošlice; na sestanku so izrekali svoja mnenja o delu
// z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: izrekati pohvalo, priznanje; izrekati soglasje k imenovanju odbornikov / kot vljudnostna fraza ob smrti ob očetovi smrti vam izrekam globoko sožalje - 3. oblikovati glasove, besede z govorilnimi organi; izgovarjati: otrok še ne zna izrekati vseh glasov; nosljajoče, počasi, s poudarkom izrekati besede
♦ jur. izrekati kazen sporočati obtožencu, kakšno kazen mu je sodišče izbralo in odmerilo za storjeno kaznivo dejanje
izrékati se javno izražati svojo odločitev, navadno o pomembnem vprašanju: izrekati se proti predlogu; izrekati se za miroljubno sožitje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
Prikazanih je prvih 500 zadetkov od skupno 2679 zadetkov.