brdína -e ž (í) zastar. vzpetina, breg: mahovita brdina
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
brég -a m, mn. bregôvi stil. brégi; mest. mn. stil. bregéh (ẹ̑) 1. pas zemlje ob vodi: voda izpodjeda, odnaša breg;
reka je prestopila bregove;
priveslati do brega;
odriniti od brega;
plavati proti bregu;
reka stopi, udari čez bregove;
valovi butajo, pljuskajo ob breg;
nizek, peščen, skalnat breg;
breg jezera, reke / desni breg reke gledano v smeri toka / morski breg / stopiti na breg na kopno, na suho; pren. Ti se ne boš mogla nikoli odtrgati od svojega sveta in je zato bolje, da pretrgaš vse zveze z menoj, ki stojim odločno na nasprotnem bregu (M. Mihelič) 2. nagnjen svet, strmina: hiše so pomaknjene v breg;
stekel je po bregu v dolino;
hud, položen, strm breg / pesn. breg in dol; v breg hoditi, voziti navkreber; postavil si je hišo na bregu na hribu; hiša v bregu na pobočju
● nar. izpod brega gledati jezno, grdo; pog. ima nekaj za bregom nekaj skriva, taji; nekaj skrivaj pripravlja, namerava storiti; preg. tiha voda bregove dere na zunaj tih, miren človek je zmožen storiti kaj nepričakovanega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
brégec -gca m (ẹ̑) manjšalnica od breg: voda je odtrgala ilovnati bregec / steza je vodila po bregcu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
brezplóden -dna -o prid. (ọ̄) knjiž. ki je brez uspeha, koristi: vsi poskusi, da bi dosegel breg, so bili brezplodni;
brezplodno delo, iskanje / dolga, brezplodna leta / spustil se je v brezplodno prerekanje nepotrebno, nesmiselnobrezplódno prisl.:
brezplodno izgubljati čas
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
bréžec -žca m (ẹ̑) zastar. manjšalnica od breg: voziti v brežec
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
brežìč -íča m (ȉ í) manjšalnica od breg: hiša stoji na brežiču;
spustil se je po brežiču proti koči
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
brežína -e ž (í) 1. pas zemlje ob vodi; breg: priveslala je do brežine;
morje bije ob brežine;
peščena brežina 2. vzpetina nad ravnino: pognal se je po brežini;
kmetija leži v brežini;
prisojna, skalnata, strma brežina // grad. strma poševna stran pri nasipu, useku: utrjevati, zavarovati brežine
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
brodár -ja m (á) 1. kdor kaj prevaža z brodom; brodnik: brodar jih prepelje na drugi breg / brodar rečne plovbe 2. podjetje, ki se ukvarja s prevozi po morju: naš domači brodar Splošna plovba 3. zastar. mornar: brodarji plujejo na odprto morje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
brodník -a m (í) 1. kdor kaj prevaža z brodom: brodnik prepelje potnika na drugi breg // nekdaj kdor prevaža tovore po reki: brodniki so vozili žito po Savi 2. zastar. mornar: vihar je zagnal brodnike na otok
♦ zool. četveroškrgar s polžasto zavito lupino, Nautilus pompilius
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
bútniti -em dov. (ú ȗ) 1. s silo se zadeti ob kaj: čoln butne ob breg;
val butne v skalo;
zravnal se je in butnil z glavo v strop 2. ekspr. zelo hitro priti, oditi: butniti v sobo;
pren. kri butne v glavo 3. s silo udariti na dan: para butne iz kotla;
pren. jeza butne iz njega 4. preh., ekspr. s silo vreči: val butne ladjo ob greben;
pog. ko pride iz šole, butne aktovko v kot 5. preh., pog. suniti, dregniti: butnila ga je s komolcem
● pog., ekspr. nič ne pomisli, kar butne hitro reče; ekspr. planil je v hišo in butnil: Požigajo naglo rekel; ekspr. butniti v smeh nenadoma glasno zasmejati se; ekspr. spotaknil se je in butnil po tleh padel; ekspr. ker mu niso brž odprli, je butnil po vratih močno udaril
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
désni -a -o prid. (ẹ́) 1. ki je na nasprotni strani telesa kot srce: desna noga, roka;
vsa desna stran telesa je hroma;
desno oko se mu rado solzi / desna rokavica za na desno roko
● ekspr. on je direktorjeva desna roka nepogrešljiv, najožji sodelavec// ki je v odnosu do človeka na taki strani: avto se je zadel z desnim bokom; pri desnem obratu naj bo korak kratek; desna stran ceste / desni breg reke gledano v smeri toka; desno krilo vojske, moštva gledano v smeri napada2. politično konservativen: desni socialdemokrati;
proteste so organizirale desne skupine;
desno krilo stranke
♦ avt. desni promet promet, ki poteka po zunanjem pasu vozišča; desno pravilo pravilo, po katerem ima voznik na skrajni desni prednost; navt. desni bok ladje gledano od krme proti premcu; obrt. desna petlja prvina (pri pletenju), ki ima na pravi strani obliko kite; strojn. desni navoj navoj, pri katerem se vijak pomika naprej, če se vrti v smeri urnega kazalca; šport. desni krilec igralec, ki povezuje obrambo in napad na desni strani, zlasti pri nogometu; desno krilo igralec, ki igra na desni strani napadalne vrste, zlasti pri nogometudésno prisl.:
desno usmerjeni politiki; voziti desno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
dól1 -a [tudi dôu̯] m, mest. mn. stil. doléh (ọ̑; ȏ ọ̑) star. dolina: doli in drage;
potok teče po dolu;
globok dol / pesn. dol in breg
● ekspr. zvonjenje se razlega čez hrib in dol daleč naokoli
♦ fiz. valovni dol točka v valu, v kateri je odmik navzdol največji; geogr. dol manjša, navadno stranska dolina
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
doséči -séžem dov., dosézi dosézite; doségel doségla; nam. doséč in dosèč (ẹ́) 1. z iztegnjeno roko ali s kakim predmetom priti do česa: copate so bile tako daleč pod posteljo, da jih je komaj dosegel;
ne dosežem dna;
otrok komaj doseže do kljuke;
ne morem doseči na omaro;
daj mi palico, ne dosežem z roko / vrv je prekratka, da bi dosegla do dna segla; pren. s pogledom doseči kaj; hiše z očesom ni mogel doseči 2. zvečati se do določene mere, navadno v višino: reka je dosegla kritično točko;
drevo je doseglo pet metrov;
v tistem času je dosegel imperij največji obseg / industrija je dosegla stopnjo, ko brez modernizacije ne bo mogla povečati storilnosti; razposajenost je dosegla vrhunec 3. s premikanjem priti kam, do česa: dekle je v hrbtnem plavanju doseglo nasprotni breg;
kmalu so dosegli gozd in se skrili v njem / vlak je dosegel prve mestne hiše / zasledovalci ga bodo kmalu dosegli dohiteli in ujeli; pren. njegov glas me ni dosegel 4. s prizadevanjem, dejavnostjo priti do česa: doseči zaželeni cilj, svoj namen;
dosegel je doktorski naslov;
doseči visoko izobrazbo;
na tekmovanju so dosegli drugo mesto;
z vztrajnostjo se vse doseže;
če bi bili enotni, bi lahko kaj dosegli;
dosegel je, da so ga sprejeli na delo / kakšen učinek je dosegel s tem / doseči veliko hitrost // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dovršitev dejanja, ki ga določa samostalnik: doseči napredek, porast, priznanje, sporazum, uspeh; doseči soglasje z dogovorom; doseči zmago zmagati / doseči gol dati gol// priti do česa, dočakati, doživeti: dosegel je izredno čast; doseči umetniški višek, vrhunec slave / doseči visoko starost 5. v celoti opraviti, izpolniti: upamo, da bomo predvideni izvoz dosegli;
doseči normo
● publ. listi dosežejo velikost dlani zrastejo do velikosti dlani; pogorje doseže višino dva tisoč metrov je visoko do dva tisoč metrov; v znanju ga ni nihče dosegel mu ni bil enak; z dobroto pri njem vse dosežeš če si z njim dober, naredi vse, kar želiš
♦ šport. dosegel je dober, rekorden čas rezultat pri hitrostnem športu; doseči pravico za vstop v finale doséžen -a -o:
cilj je dosežen; dohodki, doseženi v lanskem letu; doseženi rezultati; razveljaviti doseženi sporazum; vesel je doseženega uspeha
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
drávski -a -o prid. (á) nanašajoč se na Dravo: dravski breg, most / Dravska banovina v stari Jugoslaviji banovina, ki obsega slovensko ozemlje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
drožíti -ím nedov. (ī í) star. z drogom poganjati splav ali čoln: drožil je na vse pretege na drugi breg
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
drpáliti -im nedov. (á ȃ) star. s težavo, okorno hoditi: trudoma je drpalil čez breg in dol / vlak je vztrajno drpalil navkreber // s težavo vleči: komaj sta drpalila vsak svoj hlod za seboj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
drúgi -a -o štev. (ū; drugi pomen ȗ) 1. ki v zapovrstju ustreza številu dva: drugi dan v tednu;
otroci iz drugega zakona;
otrok v drugem letu starosti;
dne 2. [drugega] marca;
Filip II.;
v drugi polovici leta / upam, da pride po drugi (uri) 2h14h / vsak drugi v vrsti naj stopi naprej; ekspr. skoraj vsak drugi otrok je bolan / druga izdaja časopisa; druga svetovna vojna // po vrednosti, kvaliteti za eno stopnjo nižji od najboljšega: vozili so se v drugem razredu; hotel druge kategorije / na turnirju je bil drugi, je dobil drugo mesto / blago druge vrste // glede na pomembnost, odločanje za eno stopnjo višji od najnižjega: oblastni organ druge stopnje; obrniti se na drugo instanco 2. izmed dveh bolj oddaljen: veslati na drugi breg / na drugem koncu vasi / pisati na drugo stran lista; publ.: po eni strani sem tega vesel, po drugi pa žalosten; poizkus je zelo nevaren, po drugi strani pa tudi zanimiv // ki sledi prejšnjemu: en dan so imeli vročino, drugi dan so bili pa že vsi zdravi; upamo, da bo druga pomlad bolj sončna; letos bodo vse pripravili, drugo leto pa bodo začeli zidati 3. ekspr. tak kot pravi: on je drugi Paganini;
bila mu je druga mati;
hinavščina mu je postala druga narava
● knjiž. on je moj drugi jaz duševno soroden, bližnji človek; star. drugi pot drugič, drugikrat; evfem. spraviti koga na drugi svet povzročiti njegovo smrt, umoriti ga; šalj. druga brada mu raste podbradek; pog. blago ima iz druge roke od preprodajalca, prvega uporabnika; pog. to je pa druga stran medalje takšna je stvar z drugega, nasprotnega vidika; star. druga šola drugi razred nekdanje gimnazije; pog., ekspr. igrati drugo violino biti v podrejenem položaju; ekspr. pri enem ušesu mu gre noter, pri drugem pa ven ničesar ne uboga, ne upošteva; nič si ne zapomni
♦ film. drugi plan kar je v prizorišču za prvim planom; glasb. drugi glas glas v vokalnem stavku, ki je nižji od prvega glasu; mat. druga potenca kvadrat števila; pravn. sodišče druge stopnje sodišče, ki rešuje pritožbe zoper odločbe sodišča prve stopnje; šol. šola druge stopnje srednja šola; študij na drugi stopnji študij, ki traja eno do dve leti in se zaključi z magisterijem; do leta 1980 drugi štirje semestri pri stopenjskem študiju na univerzi; šport. tekmo je igrala druga postava slabše moštvo; zgod. druga fronta novo zahodno bojišče proti hitlerjevski Nemčiji po izkrcanju v Normandiji; druga Jugoslavija s politično ureditvijo socialistične (federativne) republike po drugi svetovni vojnidrúgi -a -o
1. samostalniška oblika od drugi: drugi je večji od prvega
● prodati eno k drugemu ne da bi vsako stvar posebej meril, cenil; pog. voziti v drugi, z drugo v drugi prestavi; danes sem že v drugo tu drugič
2. navadno v zvezi z eden izraža nedoločeno osebo, stvar, ki se pri razmejevanju navede na drugem mestu: eden poje, drugi pije, tretji vriska, vsak se zabava po svoje / eni se smejejo, drugi jokajo / ne eno ne drugo ga ne zanima nobena stvar; eni in drugi so bili jezni oboji
// v zvezi z eden, drug izraža medsebojno razmerje: bojita se eden drugega; ovce se tiščijo druga druge; hoditi, padati drug za drugim
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
dvígati -am nedov. (ī ȋ) 1. premikati z nižjega mesta, položaja na višjega: skupina vojakov je dvigala velik kamen na tovornjak;
žerjav dviga zaboje iz ladje;
dvigati vodo iz vodnjaka;
spretno, težko dvigati;
dvigati s pripravami, z rokami / na ladji dvigajo sidro; dvigati zaveso / pri telovadbi dvigajo in spuščajo roke / dvigati potopljeno ladjo / ves čas je dvigal zastavo visoko nad množico držal2. delati kaj višje: dvigati teren z nasipavanjem;
začeli so dvigati vodo v bazenu;
voda v čolnu se dviga / cesta se neopazno dviga vzpenja3. delati, da kaj pride iz ležečega ali sedečega položaja: prijel ga je za roke in ga dvigal;
gostje so se začeli dvigati in odhajati vstajati;
dvigati se in legati / dvigati podrte drogove; poleženo žito se že dviga / pog. brigadirje so dvigali že ob štirih zjutraj budili, klicali4. spravljati z nižje stopnje na višjo glede na količino, intenzivnost: dvigati cene, proizvodnjo;
potrošnja se hitro dviga;
temperatura se še dviga narašča / dvigati zavest državljanov; pog. glasba je dvigala razpoloženje / dvigati kvaliteto izdelkov; dvigati nivo izobrazbe zviševati// spravljati na višjo stopnjo glede na kakovost, pozitivne lastnosti: dvigati gospodarstvo; kulturno dvigati deželo / dvigati ljudstvo iz zaostalosti / nova družba ga dviga plemeniti, boljša; umetnost duhovno dviga človeka 5. sprejemati pripadajoče, naročeno, shranjeno po (uradno) določenih predpisih: pooblastili so ga, da bo dvigal denar iz banke, v banki;
dvigati plačo;
redno dvigati naročeno blago 6. napravljati, da se kdo upre, upira: dvigati ljudstvo proti izkoriščevalcem;
vojska se že dviga / takšne ideje so dvigale naš narod k uporu, v upor 7. povzročati, delati: vozila dvigajo prah;
dvigati preplah med ljudmi
● ekspr. spet so začeli dvigati glave postajati uporni, predrzni; to ravnanje je dvigalo prah v javnosti povzročalo razburjanje, govorice; dviga ga nad druge višje ga ceni; ekspr. takrat so ga dvigali v nebesa, danes pa so vsi proti njemu so ga močno poveličevali, hvalili; vznes. visoko dvigajo zastavo napredka z vsemi silami si prizadevajo za napredekdvígati se
1. premikati se navzgor, kvišku: dim se je dvigal visoko v zrak; letalo, raketa se dviga; prsi so se ji sunkovito dvigale / s težavo se dviga po stopnicah
2. knjiž. nastajati, pojavljati se: začeli so se dvigati protestni klici; neka mogočna sila se mu je dvigala v prsih; med potjo se mu je dvigala množica najrazličnejših spominov / noč se že dviga noči se
3. razprostirati se, biti kje, navadno višje od okolice: v daljavi se dvigajo visoke gore; okrog gradu se dviga mogočno zidovje / tovarniški dimniki se dvigajo iznad hiš / ekspr. tovarniški dimniki se dvigajo proti nebu
● ekspr. zaradi krivice se je v njem vse dvigalo čutil je močno jezo, odpor, protest
dvigajóč -a -e:
jezdili so hitro, dvigajoč oblake prahu; zavil je v polagoma se dvigajoči breg; mesto z visoko dvigajočimi se gorami v ozadju
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
glódati -am tudi glójem, tudi glôdati -am nedov., glódaj glódajte tudi glóji glójite tudi glôdaj glôdajte tudi glodájte; tudi glodála (ọ́; ó) 1. z zobmi odlamljati v majhnih kosih: pes je ves čas glodal kost;
miš gloda korenine;
glodal je staro, suho skorjo kruha / v drevesu je glodal črv / voda gloda breg izpodjeda, odnaša; pren. glodala jo je skrivna bolezen; hišo je glodal zob časa 2. ekspr. povzročati neugoden, navadno duševni občutek: glodala sta ga dvom in obup;
gloda ga zavest krivde;
ljubosumnost ji gloda dušo;
za prazen nič se gloda;
kes ga je glodal kot črv;
brezoseb. neprestano ji je glodalo v srcu / čutil je, kako mu lakota gloda po drobovju 3. ekspr. dalj časa, navadno slabo govoriti o čem: vsa soseska je vneto glodala ta dogodek / zlobni jeziki glodajo kar naprej glodajóč -a -e:
glodajoč črv; glodajoča bolečina; glodajoča skrb
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
grápa -e ž (á) jarek, ki ga je strmo v breg naredila voda: skalovje je zasulo grapo;
padel je v globoko grapo;
hudourniške grape / grape na cesti // manjša ozka dolina s strmimi pobočji: iz grap so vstajale megle; hiše so stisnjene v grape
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
grmíčast -a -o prid. (í) 1. podoben grmiču: grmičasta rastlina;
grmičasta vrtnica
♦ bot. grmičasti jetičnik gorska rastlina z rožnato rdečimi cveti v socvetju, Veronica fruticulosa; grmičasta šmarna detelja 2. porasel z grmičjem: grmičast breg, svet
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
húd -a -o in -ó prid., hújši (ȗ ú) 1. pretirano strog: bil je hud oče;
hudi starši / služi pri hudem gospodarju / imel je zelo hudo ženo 2. v povedni rabi ki ima zaradi nasprotja, spora z okoljem odklonilen odnos do njega: si še hud name;
huda je, ker nič ne pišeš;
hud kot sršen, ko osa / ekspr. hud je na ves svet / domači so bili hudi na otroka 3. ki izraža, kaže odklonilen odnos do okolja: zaslišal se je njegov hudi glas;
okrog sebe je videl same hude obraze / uporabljal je hude izraze 4. ki napada človeka: pri sosedovih imajo hudega psa;
medved je zelo huda zver / pes je bil tisti večer nenavadno hud 5. navadno v primerniku ali v presežniku ki ima v moralnem pogledu negativne lastnosti: sin je hujši kot oče;
hujša je od samega vraga;
najhujši so bili prav oni / obšla ga je huda misel, želja / hudo dejanje 6. ki prinaša trpljenje, težave: hudi časi so bili takrat;
huda novica, vest;
imeli smo hudo pot / hude sanje; obhajale so ga hude slutnje / ta človek ni za hudo delo težaško, težko / huda ura neurje7. ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: hud mraz, potres;
huda lakota;
živi v hudi revščini, stiski;
huda suša / huda bolečina, nesreča; hude motnje / zgodila se je huda krivica, napaka; huda žalitev / posilil ga je hud kašelj / hud bolnik / hud breg, klanec zelo strm / hud strup / huda paprika paprika, ki ima zelo pekoč okus// nav. ekspr. zelo vnet, navdušen: hud lovec; hud pravdar / bil je hud pijanec
● star. storiti hud konec umreti nasilne smrti; očetova smrt je bila zanj hud udarec ga je zelo prizadela; hud je na denar izkoristi vsako priložnost za zaslužek; krivica dela hudo kri razburja, draži, jezi; ekspr. prav za hudo silo bi že bilo čeprav je malo, bo moralo zadostovati
♦ čeb. huda gniloba hudó
1. prislov od hud: blago se je hudo podražilo; včeraj nas je hudo zeblo; hudo bolan, jezen / hudo se drži, gleda neprijazno, namrščeno
2. v povedni rabi izraža neprijetnost, težavnost česa: hudo je, če nikogar nimaš; najhujše pri vsem je, da ni zdrav; hudo ga je gledati, kako trpi / pri nas je sedaj zelo hudo
3. v povedni rabi, s smiselnim osebkom v dajalniku izraža duševno bolečino, žalost: materi je hudo zaradi sina; ekspr. ob slovesu ji je bilo na smrt hudo; hudo mu je pri srcu / hudo mu je po domu; hudo mu je, da ga je užalil / hudo ji je za izgubljeno ogrlico
● hudo je za denar težko ga je zaslužiti; denarja ni (dovolj); s starim človekom je hudo težko je z njim sodelovati, sporazumevati se; pog. hudo ga je imelo, da bi ga udaril komaj se je premagoval; oprosti, nisem mislil tako hudo nisem te hotel (u)žaliti
húdi -a -o sam.:
ekspr. shujšal sem, huda je bila bilo je hudo, težko; pog. huda je za delo težko ga je dobiti; ekspr. huda mu prede težko živi; je v neprijetnem, nevarnem položaju; gospodarica mu je povedala precej hudih zelo ga je oštela; s hudo se pri njem ni dalo nič opraviti s silo, pritiskom; hudo in dobro; ekspr. umreti od samega hudega od velikega trpljenja, pomanjkanja; ima dosti hudega nad seboj storil je veliko slabega; prizadel ti je mnogo hudega; vsega hudega vajen; sporeči se do hudega zelo, hudo; ne jemlji tega za hudo ne zameri; sprijaznil se je s hudim
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
izglódati -am tudi -glójem tudi izglôdati -am tudi zglódati -am tudi zglójem tudi zglôdati -am dov., izglódaj izglódajte tudi izglóji izglójite tudi izglôdaj izglôdajte tudi izglodájte tudi zglódaj zglódajte tudi zglóji zglójite tudi zglôdaj zglôdajte tudi zglodájte; tudi izglodála tudi zglodála (ọ́; ó) 1. glodajoč pojesti: pes je izglodal kosti;
volkovi so izglodali živali do kosti / voda je izglodala breg izpodjedla, odnesla; pren., knjiž. bolezen ji je izglodala telo // z glodanjem narediti, izoblikovati: miši so izglodale luknjo v omaro; pren., ekspr. skrb ji je izglodala brazde na čelu 2. ekspr. z (dolgotrajno) uporabo poškodovati, uničiti: dež in veter sta izglodala napise;
podplati se počasi izglodajo izglódan tudi izglôdan tudi zglódan tudi zglôdan -a -o:
izglodane stopnice; izglodano zrno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
izgubíti -ím tudi zgubíti -ím dov., izgúbil tudi zgúbil (ī í) 1. nehote, nepričakovano priti v položaj, ko se ne ve, kje določena stvar je: izgubiti denarnico, dokumente, uro;
rokopis se je izgubil / ekspr. pri tebi se vse izgubi / izgubiti sled v snegu; pren., ekspr. izgubil sem ključ do njenega srca 2. priti v položaj, ko kdo koga nima več, navadno zaradi njegove smrti: izgubiti brata, svojce v vojni;
že v mladosti je izgubil starše so mu umrli / v šestem mesecu nosečnosti je izgubila otroka je imela splav / knjiž. z njegovo smrtjo smo izgubili najboljšega prijatelja / v osmrtnicah izgubili smo našo dobro mamo 3. s širokim pomenskim obsegom postati revnejši, siromašnejšia) za kako stvar: izgubiti dlako, lase;
izgubiti imetje;
država je izgubila z vojno precej ozemlja / četa je izgubila v napadu pet borcev; krave so izgubile mleko; studenec izgubi poleti vodo presahne / zaradi objave tega članka je list izgubil precej naročnikov b) za kako lastnost: izgubiti barvo, lesk, vonj;
izgubiti ceno, čast, ugled, vrednost;
jed je zaradi dolgotrajnega kuhanja izgubila okus;
igra je izgubila na privlačnosti izgubila privlačnost / izgubiti pogum, veselje do dela; sčasoma je izgubil strah pred javnim nastopanjem; izgubili so upanje, da bi ponesrečence še rešili / beseda je izgubila izvirni pomen; sonce je že izgubilo moč c) za kak telesni organ ali njegovo delovanje: izgubiti nogo, roko;
izgubiti spomin / bolnik je izgubil veliko krvi / izgubil je ravnotežje in padel; izgubiti sposobnost orientacije / publ.: izgubiti oči, vid oslepeti; izgubiti sluh oglušeti; izgubiti zavest omedleti; izgubiti življenje v prometni nesreči umretič) za kaj, s čimer kdo razpolaga: izgubiti čas s čakanjem;
s tem delom sem izgubil celo leto / zaradi prestopka je izgubil vozniško dovoljenje / izgubiti državljanstvo, volilno pravico; izgubiti oblast / izgubiti čin // s prislovom postati manj vreden, manj popoln: nova izdaja knjige je zaradi izpuščenih skic in slik precej izgubila // ne biti več deležen kakega stanja: izgubiti mir, prostost, svobodo 4. z oslabljenim pomenom z neuspehom končati določen proces, v katerem nastopata navadno dve nasprotni strani: izgubiti bitko, igro, stavo, vojno / elipt. izgubil si! Pet litrov boš plačal izgubil si stavo5. imeti izgubo, škodo: pri prodaji je izgubil dva tisoč evrov
● ekspr. za fantom se je izgubila vsaka sled nihče ne ve, kje je; ekspr. glej, da ne boš izgubil glave da boš ostal priseben; ekspr. kaj si jezik izgubil, da ne odgovoriš zakaj ne odgovoriš; učenec je izgubil leto ni izdelal (v šoli); ekspr. izgubiti oblast nad seboj ne moči se obvladati; ekspr. zaboga, ali si pamet izgubil zakaj govoriš, ravnaš tako neumno; ekspr. izgubiti srce zaljubiti se; ekspr. izgubiti tla pod nogami ne biti več prepričan o pravilnosti svojega ravnanja; imeti ogrožen (družbeni) položaj; ekspr. niti trenutka ne smemo izgubiti takoj moramo ukrepati; letalo je izgubilo višino leteč se je hitro približalo zemlji; ekspr. izgubiti živce razburiti se; ekspr. drug drugega smo izgubili iz oči se nismo videli; ekspr. popolnoma ga je izgubil iz spomina se ga ne more spomniti; publ. vzgoje ne smemo izgubiti iz vida prezreti, zanemariti; publ. izgubiti skrb za delavce izpred oči ne skrbeti zanje, pozabiti nanje; ekspr. v mojih očeh si vse izgubil ne cenim, ne spoštujem te več; preg. kjer nič ni, še cesar pravico izgubi
♦ šport. izgubiti plošček, žogo dopustiti, da pride plošček, žoga k nasprotnemu moštvuizgubíti se tudi zgubíti se
1. priti v položaj, v katerem osebek ne ve, kje natančno je in kam mora iti: izgubiti se v gozdu, temi; sam bi se v neznanem mestu izgubil / izgubil se je otrok, star pet let; pren. nekaj časa je sledil misli, potem se je pa izgubil
// nav. ekspr., s prislovnim določilom ne moči priti do ustrezne rešitve zaradi čezmernega, pretiranega ukvarjanja s čim: avtor se je izgubil v obsežnem gradivu; izgubiti se v malenkostih, podrobnostih
2. ekspr. začeti živeti v nasprotju z vrednotami, priznanimi v določeni družbi: sin se je čisto izgubil; zdaj je že tako trden in značajen, da se ne bo izgubil / za fanta se ni treba bati, da bi se izgubil v življenju
3. s prislovnim določilom z oddaljevanjem postati
a) neviden: avtomobil se je izgubil za ovinkom; možje so se izgubili med drevjem; pren. osnovna misel referata se je v množici podatkov izgubila
b) neslišen: njegov klic se je izgubil v daljavi / koraki so se izgubili v noč
// knjiž. preiti v kaj drugega: breg se je polagoma izgubil v ravnino; govorjenje se je izgubilo v banalnost
4. ekspr. počasi, skoraj neopazno oditi: gostje so se drug za drugim izgubili; kmalu po vojni se je izgubil iz naših krajev; izgubil se je pri zadnjih vratih; izgubil se je brez sledu / kot ukaz: izgubi se; da se mi pri priči izgubiš
5. prenehati biti, obstajati: spomin nanj se je kmalu izgubil
// z zmanjšanjem rabe, uporabe prenehati biti, obstajati: stari običaji so se izgubili
6. izgubiti zavest, omedleti: bolnik se je za kratek čas zavedel, potem se je pa spet izgubil
● ekspr. le malokdo se izgubi v naše kraje pride; ekspr. v očetovi obleki se je kar izgubil bila mu je preširoka, prevelika; ekspr. izgubiti se v spominih intenzivno premišljati o njih
izgubívši tudi zgubívši zastar.:
izgubivši bitko, so se umaknili
izgubljèn tudi zgubljèn -êna -o
1. deležnik od izgubiti: izgubljen čas; izgubljen denar; kakor izgubljen je taval po mestu / zadela ga je izgubljena krogla krogla, za katero se ne ve, od kod, zakaj je bila izstreljena / izgubljena vera
● ekspr. če nas zanese v tok, smo izgubljeni se ne bomo rešili; preg. kakor dobljeno, tako izgubljeno
♦ rel. izgubljeni raj; izgubljeni sin
2. ekspr. ki ne ve, kako (se) ravnati: brez nje je (čisto) izgubljen / gledal je za njo z izgubljenim pogledom; prisl.: izgubljeno se smejati; sam.: po prijateljevi smrti se čuti izgubljenega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
izkŕčiti -im dov. (ŕ ȓ) 1. odstraniti grmovje, drevje s koreninami vred, zlasti za pridobitev obdelovalne zemlje: izkrčiti gozd, grmovje / ves breg je izkrčil in preoral; naselili so se na ozemlju, ki so ga izkrčili njihovi predniki // odstraniti sploh: izkrčiti staro trsje; pren., ekspr. izkrčiti korenine zla 2. s krčenjem narediti: izkrčiti stezo / izkrčiti si pot skozi grmovje / izkrčiti si njivo; pren., ekspr. izkrčila sta si prostor za ples izkŕčen -a -o:
izkrčeni gozdovi; ta svet je že dolgo izkrčen; izkrčena površina
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
izplakováti -újem in splakováti -újem nedov. (á ȗ) 1. z vodo ali drugo tekočino (dokončno) čistiti: umivati in izplakovati;
izplakovati perilo;
izplakovati posodo v čisti vodi 2. z vodo ali drugo tekočino na hitro čistiti brez drgnjenja: izplakovati kozarce pred uporabo / izplakovati oči s kamiličnim čajem; izplakovati si usta 3. s trajnim ali ponavljajočim se tokom odstranjevati zlasti kaj drobnega: dež izplakuje smeti v jaške / izplakovati si prah z obraza / morje izplakuje breg
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
izpodjédati -am tudi spodjédati -am nedov. (ẹ́) 1. z jedenjem, grizenjem od spodaj delati škodo, uničevati: črv izpodjeda korenine
● ekspr. delo v rudniku mu izpodjeda zdravje kvari, uničuje2. s trajnim, močnim tokom od spodaj odstranjevati: voda izpodjeda breg 3. ekspr. s prikritim, zahrbtnim delovanjem povzročati komu škodo: v službi ga izpodjedajo;
izpodjedati drug drugega / izpodjedati komu ugled
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
izpodjésti -jém tudi spodjésti -jém dov., 2. mn. izpodjéste tudi spodjéste, 3. mn. izpodjedó tudi izpodjêjo tudi spodjedó tudi spodjêjo; izpodjêj in izpodjèj izpodjêjte tudi spodjêj in spodjèj spodjêjte; izpodjédel izpodjédla tudi spodjédel spodjédla, stil. izpodjèl izpodjéla tudi spodjèl spodjéla (ẹ́) 1. z jedenjem, grizenjem od spodaj poškodovati, uničiti: črv izpodje korenine
● ekspr. internacija mu je izpodjedla življenjske moči pokvarila, uničila2. s trajnim, močnim tokom od spodaj odstraniti zemljo: voda je izpodjedla breg 3. ekspr. s prikritim, zahrbtnim delovanjem povzročiti komu škodo: izpodjedel ga je v službi / izpodjesti komu čast, ugled izpodjéden tudi spodjéden -a -o:
izpodjeden breg; temelji mosta so izpodjedeni; izpodjedeno drevo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
izpodnášati -am in spodnášati -am nedov. (ȃ) 1. s potegom, sunkom odstranjevati izpod česa: izpodnašati podstavke / sošolci so mu radi izpodnašali stol 2. s silo, močjo preprečevati normalno premikanje nog: burja ga izpodnaša;
voda jih je začela izpodnašati / brezoseb. na melišču jih je izpodnašalo // v zvezi z noga s podstavljanjem noge povzročati, da se kdo spotakne, pade: fantje so mu izpodnašali noge 3. s trajnim, hitrim tokom odstranjevati: voda izpodnaša breg / brezoseb. hišo je začelo izpodnašati 4. ekspr. preprečevati obstoj, delovanje: njegovi nasprotniki ga izpodnašajo;
demokratska stranka izpodnaša republikansko / negotovost ga izpodnaša
● ekspr. izpodnašati komu tla povzročati, da ima ogrožen (družbeni) položaj; povzročati, da ni več prepričan o pravilnosti svojega ravnanja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
izpodnêsti -nêsem in spodnêsti -nêsem dov., izpodnésel izpodnêsla in spodnésel spodnêsla; izpodnesèn tudi izpodnešèn in spodnesèn tudi spodnešèn (é) 1. s potegom, sunkom odstraniti izpod česa: izpodnesti desko;
izpodnesti podstavek / izpodnesel mu je oporo, na katero se je naslanjal // v zvezi s stol s hitrim potegom, sunkom odstraniti stol izpod sedečega, da ta lahko pade: izpodnesli so mu stol 2. s silo, močjo preprečiti normalno premikanje nog: val jih je izpodnesel;
voda mu je izpodnesla noge / brezoseb. na poledeneli cesti ga je izpodneslo / pri prehitevanju je motoristu izpodneslo zadnje kolo // v zvezi z noga s podstavitvijo noge povzročiti, da se kdo spotakne, pade: izpodnesel mu je nogo; padel je, kakor bi mu kdo izpodnesel noge 3. s trajnim, hitrim tokom odstraniti: voda je izpodnesla breg 4. ekspr. preprečiti obstoj, delovanje: izpodnesti svojega tekmeca / na vse načine so se trudili, da bi izpodnesli vstajo
● ekspr. enega so izpodnesli, drugi pa je zbežal ustrelili; ekspr. hipotezo bo treba podpreti ali pa izpodnesti zanikati, ovreči; ekspr. izpodnesli so mu stolček povzročili so, da ni več na vodilnem mestu, položaju; ekspr. izpodnesti komu tla povzročiti, da ima ogrožen (družbeni) položaj; povzročiti, da ni več prepričan o pravilnosti svojega ravnanja; ekspr. vse življenje je bil pošten, zdaj pa ga je izpodneslo je naredil moralni prekršek
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
ječáti -ím nedov., jéči in jêči; jéčal in jêčal (á í) 1. dajati enakomerne, slabotne, bolečino izražajoče glasove: bolnik je vso noč stokal in ječal;
ječal je v spanju;
milo, žalostno ječati;
pren. duša ječi od žalosti
● ekspr. zgrudila se je in ječala: odpustite mi govorila s slabotnim, žalostnim glasom// ekspr. dajati ječanju podobne glasove: kostanji so ječali v burji; plesali so, da je pod ječal pod nogami // ekspr. ječeč se premikati: vozovi ječijo v breg / veter ječi skozi gozd 2. ekspr., v zvezi s pod, v biti v neugodnem položaju, trpeti: dežela ječi pod težo imperialistične vojne;
ječati pod tujim jarmom, v suženjstvu ječé :
vrata so se ječe odprla; nekaj brezobličnega se je ječe zvijalo pod odejo
ječèč -éča -e:
ranjeni pes je ječeč ležal v grmu; ječeči glasovi; v burji ječeči macesni
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
jezbíca -e ž (í) grad. naprava ob bregu, ki z usmerjanjem vodnega toka varuje breg: betonska, kamnita jezbica;
jezbica iz fašin
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
jézero1 stil. jezéro stil. jezêro -a s (ẹ̑; ẹ̑; ȇ) večja kotanja, napolnjena z vodo, zlasti s sladko: jezero presahne;
napraviti jezero z umetno pregrado;
reka se izliva v jezero;
cesta je speljana ob jezeru;
voziti se po jezeru;
kopati se v jezeru;
čisto, globoko jezero;
breg, dno, gladina jezera / akumulacijsko, naravno, umetno jezero; ekspr. dežela tisočerih jezer Finska / Bohinjsko jezero / na tej strani jezero odteka jezerska voda
♦ geogr. ledeniško jezero nastalo na svetu, ki ga je pokrival ledenik; podzemeljsko jezero v kraškem podzemlju; presihajoče jezero; grad. zajezitveno jezero // ekspr., s prilastkom kar je podobno jezeru: iz meglenega jezera so se dvigali vrhovi gora; jezera trave / pesn. Kot ptičje krilo nad temnečim jezerom spomina visi pobočje bele gore sanj (G. Strniša) // knjiž., ekspr., z rodilnikom velika količina, množina: potočila je jezero solz; jezero nadlog
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
klampáti -ám nedov. (á ȃ) star. klamati: klampati v breg
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
kljún -a m (ȗ) 1. prednji podaljšani roženi del glave z ustno odprtino pri ptičih: ptica ima dolg, ukrivljen kljun;
udariti s kljunom;
čapljin kljun;
kljun gosi 2. prednji, kljunu podoben del ladje, čolna: čoln je s kljunom zadel ob breg / ladijski kljun; kljun ladje, parnika // nav. ekspr. prednji del česa sploh: letalo je s kljunom treščilo na zemljo; kljun pluga
● ekspr. za mizo je čakalo pet lačnih kljunov otrok; ekspr. držati kljun ne povedati česa, molčati; ekspr. odpri (svoj) kljun, kadar je treba govori, reci; pog., ekspr. dobiti jih po kljunu biti ostro grajan; biti tepen; biti premagan
♦ grad. montažni kljun naprava, ki pri gradnji jeklenih mostov brez postavljanja odrov varuje konstrukcijo pred poškodbo; mont. stresalke z račjim kljunom z lopatasto razširjenim žlebom; vrtn. purmanov kljun okrasna rastlina z rdečimi, dolgo trajajočimi cveti; repati ščir
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
lábotski -a -o prid. (á) nanašajoč se na reko Labot: labotski breg / star. labotska škofija lavantinska škofija / Labotska dolina
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
lévi -a -o prid. (ẹ́) 1. ki je na isti strani telesa kot srce: leva noga, rama, roka;
z levo stranjo telesa se je naslonil na zid;
poškodovati si levo oko / levi čevelj za na levo nogo// ki je v odnosu do človeka na taki strani: avto se je prevrnil na levi bok; leva stran ceste; levo zadnje kolo se je snelo / levi breg reke gledano v smeri toka; levo krilo vojske, moštva gledano v smeri napada2. politično liberalen: poslanci leve opozicije;
leva študentska organizacija / leve skupine v gibanju; levo krilo stranke 3. pog. nepomemben: veliko denarja je šlo za organizacijo neke leve prireditve
● nar. levi otroci otroci, ki jih ima poročen moški z žensko, s katero ni v zakonski zvezi, nezakonski otroci; ekspr. gleda kot levi razbojnik (na križu) grdo, hudobno; ekspr. danes je menda z levo nogo vstal ves dan je slabo razpoložen; leva roka star. kmetija leži na levo roko od ceste na levi strani; pog. ne gre tako lahko, čeprav sem mislil, da bom to naredil z levo roko z lahkoto, brez težav; pog. ne gre z levo roko obsojati njihovo ravnanje brez premisleka; pog. delo opravlja z levo roko ne temeljito, površno; star. zakon na levo roko zakon med osebo zlasti iz vladarske družine in osebo bistveno neenakega socialnega izvora; morganatični zakon; nar. leva žena ženska, ki ima spolno razmerje z moškim, poročenim z drugo žensko
♦ grad. leva vrata vrata, ki se odpirajo v levo; mat. leva stran enačbe stran, ki je na levi strani enačaja; navt. levi bok ladje gledano od krme proti premcu; obrt. levi (zidan) štedilnik štedilnik, pri katerem se vratca odpirajo v levo; leva petlja prvina (pri pletenju), ki ima na narobni strani obliko desne petlje; polit. italijanski levi center; strojn. levi navoj navoj, pri katerem se vijak pomika naprej, če se vrti v nasprotni smeri kot urni kazalec; šport. levi krilec igralec, ki povezuje obrambo in napad na levi strani, zlasti pri nogometu; levo krilo igralec, ki igra na levi strani napadalne vrste, zlasti pri nogometulévo prisl.:
prehitevati levo; levo usmerjen časopis, politik; levo in desno od ceste ležijo njive; sedela je levo od njega; informacije dobite v sobi št. 15 levo
● nav. iron. deliti nauke levo in desno vsem ljudem; zamahoval je s palico levo in desno na vse strani;
prim. leva1
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
mákija1 -e ž (á) strnjeno rastoče zimzeleno grmičevje, rastlinje, značilno za Sredozemlje: breg, hrib je porasel z makijo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
mángrova -e ž (ȃ) bot. tropske lesnate rastline z dolgimi zračnimi koreninami, ki rastejo strnjeno ob obrežjih: breg reke je bil na gosto porasel z mangrovami
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
móč1 -í ž (ọ̑) 1. človekova telesna sposobnost za opravljanje fizičnega dela ali prenašanje telesnih naporov: z dvigovanjem uteži si je pridobil precejšnjo moč;
tekmovalci so v začetku varčevali z močjo;
ekspr. ima medvedjo, volovsko moč;
na dopustu je spet dobil moči za delo / ta ptič ima v kljunu veliko moč / roka mu je brez moči visela ob telesu / ekspr. z vso močjo se je uprl v vesla kolikor je mogel; ekspr. z zadnjimi močmi je lezel na breg komaj, zelo težko// sposobnost za prenašanje duševnih naporov: v delu je dobil moč, da je vzdržal v takih razmerah; pri zasliševanju mu je zmanjkalo moči; imel je dovolj moči, da je vztrajal / nimam moči, da bi to gledal ne morem tega gledati// velika sposobnost za opravljanje fizičnega dela ali prenašanje duševnih ali telesnih naporov: pri nakladanju hlodov je dokazal svojo moč; obraz mu je izžareval moč in odločnost; občudovali so moč, s katero je prenašal trpljenje; duševna, telesna moč 2. nav. mn. sposobnost za obstajanje, bivanje, razvijanje: starčku pešajo, pojemajo moči / obrezana rastlina je počasi izgubljala moč / lirika je črpala moč iz narodne pesmi / življenjska moč 3. značilnost česa glede na mero lastnosti, potrebnih za opravljanje svoje funkcije: moč domače industrije je iz leta v leto rasla;
ugotoviti, kakšna je moč podjetja;
moč stranke je v pravem vodstvu;
moč vojske // značilnost česa glede na obseg zanj značilne dejavnosti: naprave delajo z vso močjo / moč vodovoda 4. navadno s prilastkom kar omogoča komu določeno dejavnost: zaupati v svojo ustvarjalno in miselno moč;
spoznavna moč človeka;
stvariteljska moč mu pojema / obrambna moč države se veča; ofenzivna moč vojske / izobraževalna moč igrače; izrazna moč jezika; zdravilna moč rastline // publ. značilnost česa glede na količino določenih dobrin, razvitosti določenega območja: denarna moč podjetja; gospodarska moč države raste; primerjati jedrsko moč posameznih držav; materialna moč meščanstva; vojaška moč blokov 5. kar omogoča komu, da uveljavlja svojo voljo: v nekaterih družbenih ureditvah imajo državni organi veliko moč;
pridobil si je družbeno moč;
utrjevati moč demokratičnih institucij / v podjetju ima moč in ugled; nima dovolj moči, da bi lahko vplival na razmere / ekspr. pravica je brez moči // kar omogoča komu, da vpliva, učinkuje na koga, kaj: njena bližina ima čudno moč; starši so pri doraščajočih otrocih pogosto brez moči; moč propagande, vzgoje, zgleda / nad njim nima več moči ne more več vplivati nanj6. kar na kaj deluje zlasti v določeni smeri: silna moč ga je vlekla od okna;
skrivnostna moč ga je vrgla ob tla;
padali so, kot bi jim nevidna moč izpodsekavala noge / moči zemlje 7. značilnost česaa) glede na učinek, posledico: moč naliva, potresa, vetra / moč odriva, stiska, sunka b) glede na čutno zaznavnost: moč bolečine;
moč glasu;
moč svetlobe;
moč vonja c) intenzivnost: moč hrepenenja, ljubezni;
moč vpliva, vtisa;
moč volje trdnost8. publ., s prilastkom delavec, uslužbenec: sprejmemo administrativno moč;
tovarna potrebuje še nekaj delovnih moči;
nastopilo je nekaj novih moči;
dobili so novo učno moč novega učitelja9. ekspr., v prislovni rabi, navadno v zvezi na (vso) moč zelo, močno: hvali ga na vso moč;
na vso moč se trudi;
na moč lep avtomobil / zastar. letos imamo na moč žita zelo veliko / iz vse moči prepevati zelo glasno10. fiz. delo, opravljeno v časovni enoti: meriti moč;
enota za moč
● šalj. že po drugem kozarcu so jima pojemale moči sta postajala pijana; pri eksploziji atomske bombe se je sprostila velika moč energija; star. zakon dobi moč veljavo; publ. meriti moči tekmovati; brez moči mora gledati njeno trpljenje ne da bi mogel kaj ukreniti; ekspr. iz moči zaukati iz občutka moči; pog. priti spet k moči opomoči si; pog. ob moč priti oslabeti; ekspr. truditi se po najboljših močeh kolikor je mogoče; ekspr. po svoji moči koga podpirati kolikor je mogoče; pog. biti pri moči močen, krepek; pog. je še pri močeh je še močen, krepek; publ. delam, kolikor je v moji moči delam, kolikor morem; ekspr. ljubim te z vsemi močmi svojega srca zelo, močno; ekspr. ogrodje se z zadnjo močjo drži na stebrih toliko, da še stoji; ekspr. biti na koncu, pri kraju z močmi biti telesno, duševno izčrpan, onemogel; publ. ta dva igralca sta udarna moč našega moštva od njiju se največ pričakuje; v slogi je moč dobri medsebojni odnosi med ljudmi povečajo njihovo učinkovitost; noč ima svojo moč; kdor ima moč, ima tudi pravico kdor ima oblast, je lahko samovoljen
♦ bot. srčna moč zdravilna rastlina z rumenimi cveti, Potentilla erecta; ekon. kupna moč količina denarja, ki ga ima posameznik ali družba na razpolago za kupovanje blaga ali storitev; kupna moč denarja veljava denarja, izražena v količini blaga, ki se dobi za denarno enoto; elektr. delovna moč ki se dovaja pri izmeničnem toku za opravljanje dela; jalova moč ki se dovaja pri izmeničnem toku za tvorbo električnih in magnetnih polj; filoz. volja do moči; fiz. konjska moč enota za merjenje moči, približno 740 W; moč stroja delo, ki ga opravi stroj v enoti časa; mat. moč množice število elementov množice; med. obrambna moč organizma; pravn. obvezna moč zakona lastnost zakona, da ga morajo vsi upoštevati; strojn. efektivna moč ki jo pogonski stroj odda delovnemu stroju; imenska moč stroja moč stroja, izražena s številom, ki označuje njegovo normalno zmogljivost; šport. vaje za moč vaje, ki krepijo mišice; voj. strelna moč orožja število nabojev, ki jih lahko izstreli določeno orožje v časovni enoti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
môrski1 -a -o prid. (ó) nanašajoč se na morje: morski breg, zaliv;
morska obala;
morsko dno / morski valovi; morska voda / morski plankton; morske rastline, ribe; ekspr. morska pošast / morski promet, ribolov / morska ladja; morsko letovišče / morski veter / morski sadeži užitni morski organizmi, razen rib; morska sol / morski ježek majhna morska žival z bodicami, podobna kepi
● ekspr. morski volk morski pes, ki je človeku nevaren; ekspr. morska deklica ženski podobno bajeslovno bitje, ki je od pasu navzdol riba
♦ aer., navt. morska milja dolžinska mera, 1.852 m; bot. dvolistna morska čebulica; morska gorjuša enoletna obmorska rastlina z mesnatimi listi in vijoličastimi ali rožnatimi cveti, Cakile maritima; morska solata zelena alga listaste oblike, Ulva lactuca; morske trave morske rastline s črtalastimi listi, Zostera; geogr. morski preliv ali morska vrata ozek vodni pas, ki veže dve obsežnejši morski kotlini; morski rokav ozek, podolgovat morski zaliv ali preliv; morski tok premikanje površinske morske vode v določeni smeri; morska gladina; geol. morska usedlina v morju odložena kamnina; med. morska bolezen; meteor. morski dim; morski veter veter, ki piha z morja na kopno; pravn. zunanji morski pas del odprtega morja, ki je tik obalnega morja in na katerem imajo obalne države posebne pravice; morski razbojnik, ropar kdor izvršuje nasilje na odprtem morju v svojo korist; notranje morske vode del obalnega morja v pristaniščih, ozkih zalivih ter med obalo in sklenjenimi bližnjimi otočji; zool. morski golob; morski konjiček majhna riba s cevastim gobcem in konju podobno glavo, Hippocampus; morski lev velik morski sesalec, podoben tjulnju, Otaria flavescens; morski list; morski medved sesalec z gostim kožuhom in nogami, ki so spremenjene v plavuti, Arctocephalus; morski pajek največja jadranska rakovica, Maja squinado; morski psi velike morske ribe hrustančnice z vretenčasto obliko telesa, Selachoidei; morski petelin na morskem dnu živeča riba z velikimi prsnimi plavutmi in veliko koščeno glavo, Dactylopterus volitans; morski prašiček majhen brezrepi glodavec s čokatim telesom, ki prebiva v stanovanju, hiši, zlasti za družbo, Cavia porcellus; morske kače ob obalah tropskih morij živeče strupene kače s telesom, sploščenim proti repu, Hydrophiidae; morske krave; morska lastovica; morske lilije na morskem dnu pritrjeni iglokožci čašastega telesa, Crinoidea; morska lisica morski pes z mečasto podaljšano repno plavutjo, Alopias vulpes; morska mačka do enega metra dolga morska riba z ogrodjem iz hrustanca in pegami, Scyliorhinus; morska mačka dolgorepa opica, ki živi v Afriki; zamorska mačka; morske vetrnice na morskem dnu živeče živali, ki imajo lovke, pokrite z ožigalkami, Actiniaria; morska vidra; morske zvezde na morskem dnu živeči iglokožci s petimi ploščatimi, širokimi kraki, Asteroidea; morsko grozdje; morsko uho polž, ki je brez zavojev, ima obliko latvice in živi v morju, prilepljen na skalnato podlago, Haliotis tuberculatamôrsko prisl.:
morsko modra barva; morsko modra ovratnica
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
nabréžje -a s (ẹ̑) knjiž. obrežje, obala: kopalci so ležali na nabrežju;
veter je dvigal pesek na nabrežju / morsko nabrežje / nabrežje Ljubljanice breg// urejeno, navadno utrjeno obrežje: mesto je dobilo nove ceste, nabrežja in mostove / Cankarjevo nabrežje
♦ navt. operativna obala
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
napénjati -am nedov. (ẹ̑) 1. z razmeroma močnim potegovanjem, vlečenjem povzročatia) da doseže kaj največjo možno dolžino: napenjati struno, vrv, žico / napenjal je vrat, da bi videl čez druge iztegoval jeb) da postane kaj bolj ravno, gladko, brez gub: napenjati pregrinjalo, rjuho // s takim potegovanjem dajati, spravljati kam: napenjati platno na les, v okvir; vse dopoldne so napenjali streho nad šotor; napenjati nove strune na violino 2. dajati čemu navzgor, navzven ukrivljeno obliko: veter je napenjal jadra;
zaradi vetra se je zastor ves čas napenjal / ekspr. napenjal je lica in debelo gledal 3. nav. ekspr. delati, da postaja kaj po obsegu večje: obilna hrana mu napenja želodec;
po drevju se napenja brstje // nav. 3. os. povzročati, da se tvorijo v prebavilih plini v veliki meri: fižol napenja; brezoseb.: po sadju ga rado napenja; živino napenja 4. spravljati kaj v stanje, da je pripravljeno za sprožitev, strel: napenjati fračo, lok;
napenjal je petelina na puški in meril 5. nav. ekspr., z oslabljenim pomenom, s samostalnikom izraža veliko intenzivnost dejanja, kot ga določa samostalnik: napenjati mišice;
v temi je napenjal oči / napenja zadnje moči, sile; napenjati spomin
● ekspr. napenjati možgane intenzivno razmišljati
♦ anat. napenjati glasilke napénjati se ekspr.
1. knjiž. dvigati se, naraščati: reke se napenjajo in ponekod že prestopajo bregove
// vzpenjati se: cesta se je ves čas napenjala; pot se napenja v breg
2. opravljati kako delo z veliko truda, napora: vse dneve se napenja z učenjem; pri delu se čez mero napenja
// truditi se, prizadevati si: brezuspešno se je napenjal, da bi jim stvar prikril
3. bahati se, postavljati se: pred njo se rad napenja; kaj se napenjaš, saj vemo, kako je
napenjajóč -a -e:
obstal je, napenjajoč oči v temo; napenjajoča jed, krma
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
naplàv in napláv -áva m (ȁ á; ȃ) knjiž. kar naplavi (tekoča) voda; naplavina: breg, posut z naplavom / veliki morski naplavi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
napláviti -im tudi naplavíti -ím dov., naplávil (ā ȃ; ī í) s tokom prinesti, spraviti kam, zlasti na breg, obalo: reka je naplavila deske, veje;
na obali so našli truplo, ki so ga naplavili valovi;
deževje, neurje je naplavilo veliko peska / nižavje sta naplavili reki Evfrat in Tigris // ekspr. zanesti, prinesti: življenje ga je naplavilo v ta neprijazni kraj; povojna leta so naplavila nova vprašanja; brezoseb. naplavilo ga je v njemu tuj svet / v debati se je naplavilo veliko snovi nabralonaplávljen -a -o tudi naplavljèn -êna -o:
naplavljen prod; rodovitna naplavljena prst, zemlja; bil je kot naplavljen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
naplávljati -am nedov. (á) s tokom prinašati, spravljati kam, zlasti na breg, obalo: reka naplavlja les;
valovi naplavljajo morsko travo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
nasloníti -slónim stil. -ím dov., naslônil stil. naslónil (ī ọ́, í) 1. dati, postaviti kaj v poševen, nagnjen položaj, da se z dotikajočim se delom nekaj teže prenese na kaj: nasloniti lestev na zid;
nasloniti ob ograjo prisloniti / naslonil je puško na okno in ustrelil / nasloniti komolce na mizo; nasloniti hrbet na vrata; nasloniti se na lopato, palico; z vso težo se je naslonil na prijatelja; nasloniti se na zid
● knjiž. ladja je naslonila bok ob pomol se je z bokom dotaknila pomola; je pristala ob pomolu2. publ., navadno v zvezi z na napraviti, da je kaj odvisno: trditve je naslonil na trdne dokaze;
knjižni jezik se je naslonil na narečje / nasloniti akcijo na mlajše moči nasloníti se
1. vzeti, uporabiti kaj za osnovo, izhodišče: nasloniti se na folkloro; prevod se je oblikovno tesno naslonil na izvirnik / proizvodnja se je naslonila na uvoz
2. s prislovnim določilom poiskati, dobiti pomoč, podporo: vodstvo se je naslonilo na preizkušene kadre; ko je bil v težavah, se je naslonil na prijatelje / nasloniti se na lastne moči
3. ekspr. uporabiti, izkoristiti kako območje bivanja, nahajanja za uspešno opravljanje določene dejavnosti, naloge: vojaki so se naslonili na gozdne višine in dolgo odbijali nasprotnika; levo krilo vojske se je naslonilo na breg reke
● ekspr. grem se malo naslonit, ob desetih me pa pokličite odpočit se, leč
naslonívši star.:
naslonivši se na steno, je začutil v hrbtu ostro bolečino
naslónjen -a -o
1. deležnik od nasloniti: stal je, naslonjen na jablano, in govoril; novela je naslonjena na motiv iz ljudske pesmi; vas je naslonjena na položno pobočje
2. nav. ekspr. ki je v prostorsko neposrednem stiku s čim: severni del Italije je široko naslonjen na evropsko celino / publ. dežela je po reki naslonjena na morje povezana, zvezana z morjem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
naspróten -tna -o prid. (ọ̑) 1. ki je, se nahaja tako, da glede na izhodišče na drugem koncu, strani omejuje vmesni prostor: priplavati na nasprotni breg;
z nasprotnega hriba so prihajali glasovi;
slika visi na nasprotni steni;
odšel je skozi nasprotna vrata / prijeti za nasprotni konec palice / pri nasprotni mizi so sedeli sami znanci bližnji, sosednji / zasukati kolo v nasprotno smer; nasprotna stran / pomagati si na nasprotni način / nasprotni gol // ki deluje ravno drugače kot izhodiščni: odbiti nasprotni napad; prestreči nasprotni udarec; nasprotna sila / piha močen nasprotni veter / nasprotni promet; nasprotna vozila 2. ki se v čem bistvenem popolnoma razlikuje od drugega: oče in sin sta nasprotnega značaja;
nasprotna ideologija / nasprotni predlog; nasprotna izjava; ekspr. diametralno nasprotna trditev; dobivati nasprotna povelja / nasprotna prizadevanja 3. katerega prizadevanje, delovanje ima z določenim tekmovalen, nesoglasen, neujemalen odnos: nasprotni igralec;
nasprotno moštvo / prestopil je v nasprotni tabor; nasprotna stranka / nasprotna igra / nasprotna vojska 4. v povedni rabi ki je, nastopa proti delu, mnenju, naziranju drugega: kdo mi je nasproten;
izjave prič so si nasprotne;
to je nasprotno vsem našim prizadevanjem
● publ. poravnajte račun, v nasprotnem primeru boste plačali zamudne obresti drugače, sicer
♦ bot. nasprotni listi nasproti stoječi pari listov; geom. nasprotni stranici po dve in dve premici četverokotnika, na katerih so vsa štiri oglišča; mat. nasprotna predznaka plus in minus v odnosu drug do drugega; seštevanje in odštevanje sta nasprotni računski operaciji; pravn. nasprotna tožba tožba, ki jo vloži toženec v tekoči pravdi zoper tožnikanasprótno
1. prislov od nasproten: nasprotno delovati; nasprotno usmerjeno gibanje
2. v členkovni rabi uvaja novo trditev namesto prej zanikane: s to izjavo ni škodil samo sebi, nasprotno, to bo škodilo vsemu kolektivu; izjava ni resnična, nasprotno, zlonamerna je; prosil ga nisem jaz, nasprotno, on mene; sam.: dosegel je ravno nasprotno; prepričal sem ga o nasprotnem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
obdáti -dám dov., 2. mn. obdáste in obdáte; obdál (á) 1. narediti, da je kaj okrog česa: mesto so obdali z obzidjem;
obdati nasad z ograjo;
palače so obdali z lepimi vrtovi / obdati rečni breg z nasipom // postaviti se, pojaviti se okrog koga: po govoru so ga obdali novinarji in ga spraševali / obdala ga je taka megla, da ni ničesar več razločil 2. narediti, da je kaj na (vsej) površini: obdati pecivo z glazuro;
obdati stene z opažem obložiti;
obdati se z apnenčasto lupino, oklepom / star. oblaki so obdali nebo pokrili, zakrili3. nav. ekspr. narediti, da je, se nahaja kdo v okolju, kjer kdo biva, se zadržuje: odkar ima tako pomemben položaj, so ga obdali z vohuni;
obdal se je s samimi sposobnimi ljudmi / obdali so ga z razkošjem 4. ekspr. narediti, da je kdo deležen česa: otroke je obdala z ljubeznijo / obdal ga je z vsemi častmi / zastar. obdala ga je s srečo osrečila ga je5. knjiž. izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: takrat ga je obdala bolečina
● knjiž. obdati se z molkom ne govoriti več o svojih zadevah; ne dati vesti o sebi; knjiž. obdati se s potrpljenjem biti potrpežljivobdán -a -o:
z obzidjem obdano mesto
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
obírati -am nedov. (ī ȋ) 1. s trganjem odstranjevati sadeže, plodove z drevesa, rastline: obirati češnje, jabolka, maline;
obirati hmelj;
obirati ob suhem vremenu;
obirati s strojem // odstranjevati nepotrebne mladike, stare liste: obirati suho cvetje, poškodovane liste // s trganjem delati, da na drevesu, rastlini ni več sadežev, plodov: obirati sadno drevje / koze obirajo grmovje 2. odstranjevati, spravljati s česa: obirati gosenice z zelja;
obirati uši;
kure se obirajo;
pes si obira bolhe // z grizenjem, rezanjem odstranjevati meso s kosti: obirati kurje bedro, gnjat / najrajši obira kosti 3. ekspr. povzročati, da kdo potroši, izda veliko denarja: prodajalec obira kupce;
pri igri, kartanju je vse obiral 4. ekspr. opravljati2,
obrekovati: ljudje ga zato še vedno obirajo;
obirati sosede / obirati koga za hrbtom
● ekspr. s koso obirati breg kositi redko, slabo travoobírati se ekspr.
1. obotavljati se, omahovati: pohiti, kaj se tako obiraš; obirati se z odhodom; predolgo se je obiral / obirati se pri delu
2. s prislovnim določilom biti, zadrževati se: že več dni se obira okoli naše hiše; obirati se po sobi; zakaj se tu obiraš
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
oblésti -lézem dov. (ẹ́ ẹ̑) 1. z lezenjem obiti: gosenica je oblezla list / otrok še ne hodi, obleze pa vso sobo 2. z lezenjem se izogniti: polž je oblezel oviro / napadalci so oblezli straže 3. ekspr. obhoditi, prehoditi: vse steze na tem hribu sem že oblezel;
dosti sveta je že oblezel;
oblezel je že vse vrhove tega pogorja / vse gostilne obleze, preden pride domov
● ekspr. mesec obleze vse kote obsije drugega za drugim; knjiž. trnje je oblezlo breg rastoč ga pokrilo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
obréžje -a s (ẹ̑) svet ob reki, jezeru, morju: veter piha od obrežja;
živeti na obrežju;
cesta je speljana po obrežju;
zaraslo obrežje;
obrežje Donave // knjiž. breg, obala: usidrati se blizu obrežja; stati na obrežju; zavarovanje obrežja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
obròv -ôva m (ȍ ó) knjiž. breg, brežina, strmina: obrov je bil strm in zelo spolzek;
skrivati se po obrovih / pogledati z obrova v prepad s strmega roba
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
odlágati -am nedov. (ȃ) 1. delati, da osebek kaj preneha imeti v roki, na sebi: delavci so odlagali orodje in se preoblačili / vstopil je, ko je odlagal nahrbtnik / počasi je odlagal plašč slačil / ekspr. gozdovi odlagajo pisano obleko 2. delati, da kaj pride z vozila, živali: ustavil je pred hišo in začel odlagati;
odlagati naročeno blago // delati, da kaj delno pride z vozila, živali: tovor so pred velikimi klanci odlagali; odlagati in dolagati 3. delati, da kaj pride z določenega mesta drugam: sproti odlagati izdelke;
naprava, ki odlaga bale // z nošenjem, vožnjo delati, da kaj kam pride: odlagati pesek za posipanje na določena mesta ob cesti; tukaj ni dovoljeno odlagati smeti / voda odlaga na breg pesek in prod nanaša4. s svojim delovanjem prenehavati premikati, nositi dalje: voda odlaga najprej debelejše kamenje in nato še pesek 5. prenehavati vztrajati v položaju, kot ga določa samostalnik: odlagati funkcije;
glede na svoje zdravstveno stanje odlaga odborniško mesto 6. z glagolskim samostalnikom delati, da se kaj ne opravi ob določenem času: odlagati obisk, poroko;
odlagati študij, knjiž. s študijem 7. v zvezi z jajčece, jajce izločati zaradi razmnoževanja: samica odlaga jajčeca poleg nakopičene hrane;
želve odlagajo jajca v pesek na obali / odlagati ikre odlagáje :
odlagaje plašč, je brundala popevko
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
odmakníti in odmákniti -em dov. (ī á) 1. spraviti z določenega mesta, položaja: odmaknil je desko in pogledal v barako;
odmaknila je košaro, da je lahko sedel;
odmakniti ponev na rob štedilnika;
z roko je odmaknil zaveso in vstopil / odmakniti zapah // spraviti iz neposredne bližine česa ali v večjo oddaljenost od česa: odmakniti omaro od stene, posteljo od okna; odmakniti se od peči; odmakniti se za dva koraka; malo se odmakniti / odmakniti kukalo od oči, vrč od ust / cesta se odmakne od naselja 2. s spremembo mesta, položaja doseči, da ne pride do prijema, dotika: prestrašil se je in odmaknil glavo;
odmaknila je roko, kot bi jo kača pičila
● ekspr. izpit bi rad še malo odmaknil odložil; ekspr. odmakniti pete oditi; pobegniti; ekspr. ni odmaknil pogleda z njega ni ga prenehal gledati; ekspr. odmaknil je roke od te zadeve noče se več ukvarjati z njo; ekspr. vojna se je za hip odmaknila od njiju za hip nista mislila nanjoodmakníti se in odmákniti se
1. navadno v zvezi z od postati drugačen po lastnostih, značilnostih: odmakniti se od ljudi in njihovega čustvovanja / umetnost tega obdobja se je odmaknila od tradicije
// prenehati (popolnoma) vztrajati pri čem, (popolnoma) upoštevati kaj: odmakniti se od norm, stališč / odmakniti se od predmeta pogovora / pri gradnji se je odmaknil od načrta
2. z dajalnikom narediti, da ne prihaja več do srečanj, stikov s kom: odmaknil se je njihovi družbi / odmakniti se domu
3. priti glede na določen trenutek, čas v položaj, da je od njega že pretekel določen čas: vojna se je že precej odmaknila
● ta dogodek se je že precej odmaknil od nas nas zlasti čustveno ne vznemirja več; komaj se je teden odmaknil, že so ga prišli terjat minil; ekspr. odmakniti se od vsakdanjega življenja prenehati se zanimati zanj
odmáknjen -a -o
1. deležnik od odmakniti: od sten odmaknjeno pohištvo; biti odmaknjen od resničnosti; časovno odmaknjen
2. ekspr. zelo oddaljen, težko dostopen: odmaknjeni kraji; živeti v odmaknjeni vasi
3. ekspr. neživljenjski, nestvaren: odmaknjeno gledanje na stvar / odmaknjena lepota / nekoliko odmaknjen pogled odsoten
● v breg odmaknjene hiše pomaknjene
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
odnášati -am nedov. (ȃ) 1. z nošenjem spravljati z določenega mesta: odnašati prtljago;
odnašati kamenje z njive / skrivaj odnašati denar v tujino / evfem. ugotoviti, kdo odnaša blago iz skladišča krade2. z delovanjem odstranjevati: hudournik odnaša jezove;
voda odnaša breg;
veter odnaša listje z vrta // z delovanjem povzročati, da se kaj oddaljuje: vodni tok ga je odnašal od brega / brezoseb. opazili so, da odnaša čoln na odprto morje 3. dvigati zadnji del zlasti voza in ga postavljati stran od prejšnjega mesta: na ovinkih je bilo treba voz odnašati 4. nar. dolenjsko pomagati nositi: ponudil se je, da mu bo v hrib odnašal;
odnašal ji je jerbas odnášati se zastar.
nanašati se: dogodki se odnašajo na ta kraj; povabilo se je odnašalo nanj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
odríniti -em dov. (í ȋ) 1. s sunkom spraviti iz neposredne bližine ali v večjo oddaljenost od sebe: odrinil je knjigo, ki mu jo je ponujal;
odriniti kozarec / hotel jo je objeti, a ga je odrinila; odrinil je radovedneže in vstopil; pren. nejevoljno je odrinil to misel; odriniti doživljaj v podzavest // s sunkom, rinjenjem spraviti iz neposredne bližine česa ali v večjo oddaljenost od česa: odriniti ljudi od vrat; odriniti omaro od zidu / odriniti čoln od brega upreti se z veslom ob breg, da se čoln oddalji od njega// s sunkom, rinjenjem spraviti z določenega mesta, položaja: odriniti vrata s hrbtom; odriniti zapah / para odrine pokrov / odriniti zaboj, da bo prostor še za škatlo / odrinil ga je, da bi dobil sedež pri njej / plug je odrinil sneg s ceste odstranil2. nav. ekspr. spraviti koga z določenega mesta, položaja, iz družbe: ko je prišel nov direktor, so ga odrinili;
ne dam se kar tako odriniti / s tem so odrinili ljudske pesmi jih niso upoštevali; so jih premalo upoštevali
● ekspr. po zmagi so ga odrinili od plena so mu onemogočili, da bi ga dobil3. ekspr. spraviti kam, poslati kam kaj odvečnega: svoje izdelke so odrinili v druge dežele / odriniti generala na diplomatsko misijo / odrinil je hčer prvemu snubcu dal; to nalogo je odrinil kolegu dal, naložil4. nav. ekspr. oditi, odpraviti se: naročil je še to in ono ter odrinil;
odriniti od doma, proti mestu;
odriniti dalje / odriniti na izlet / odrinimo pojdimo// odpluti: ladja odrine od brega; ribiči so odrinili na globoko 5. ekspr. plačati, dati: za najemnino odrine vsak mesec lepo vsoto;
za njivo je odrinil sto tisoč / tu in tam mu je odrinil nekaj drobiža za tobak 6. nar., navadno z glagolskim samostalnikom narediti, da se kaj ne opravi ob določenem času; odložiti: odriniti poroko;
rad bi odrinil ta sestanek;
spomladansko delo se je zaradi snega odrinilo 7. nar. odleči, zaleči1:
sin mu že precej odrine / toliko denarja že nekaj odrine odríniti se
s sunkom ob podlago se oddaljiti od nje: plavalec se odrine od stene bazena; skakalec se je pravilno odrinil, šport. žarg. je pravilno odrinil
odrínjen -a -o:
zapah je odrinjen; biti odrinjen na rob dogajanja; čutil se je odrinjenega in pozabljenega; v podzavest odrinjena krivda
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
pečévnat -a -o prid. (ẹ̑) knjiž. skalnat: pečevnat breg
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
peščína -e ž (í) z nanesenim, naplavljenim peskom pokrita obala, breg: prišel je do mesta, kjer se peščina počasi spušča v morje;
valovi so pljuskali na peščino;
sončiti se na peščinah / kopalna peščina / knjiž. peščino so znova uredili plažo// tako pokrito dno reke, morja, navadno blizu obale: ladja je nasedla na peščini; plitva peščina; zaradi peščine ob ustju reke je voda plitva / morska, rečna peščina
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
plívkniti -em dov. (í ȋ) na rahlo pljuskniti: voda je plivknila na breg / tu in tam plivkne svetloba čez bele obraze
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
pljùsk2 medm. (ȕ) posnema glas pri udarcu tekočine, ob tekočino, navadno vodo: pljusk, mu vrže v obraz vode;
pljusk, je padel v vodo;
pljusk, pljusk, udarja voda ob breg
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
pljúskati -am nedov. (ȗ) 1. v sunkih se premikati, navadno neenakomerno: morje pljuska in valovi;
nesti posodo tako, da tekočina v njej ne pljuska;
voda v bazenu je visoko pljuskala // nav. ekspr. dajati kratke, tleskajoče glasove ob takem premikanju: v steklenici je pljuskalo vino / dež pljuska že ves dan pada// z udarjanjem po tekočini povzročati kratke, tleskajoče glasove: slišal je, da v temi pljuskajo vesla; riba je pljuskala z repom / ekspr. pljuskati po blatu hoditi2. slišno, navadno neenakomerno udarjati, zadevati ob kaj: jezero pljuska ob skalni breg / ekspr. v obraz mu je pljuskal osvežujoč hlad // v sunkih se razlivati, iztekati: juha v loncu vre in pljuska čez rob; mleko je pljuskalo iz golide / valovi pljuskajo čez krov; pren., ekspr. ta gibanja so začela pljuskati tudi na Slovensko 3. preh. povzročati sunkovito premikanje tekočine: ne pljuskaj mleka // na tak način polivati, izlivati: pljuskati tekočino iz posode; pljuskati si mrzlo vodo v obraz
● ekspr. v srcu ji je pljuskala jeza bila je jezna, jezila se je; ekspr. vsepovsod pljuska veselje vsi se veselijo; knjiž. z vseh strani pljuska vanje grmenje topov se sliši močno topovsko streljanje; ekspr. pljuskala ga je po plečih teplapljuskajóč -a -e:
rahlo pljuskajoči valovi; med skalami pljuskajoče jezero
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
pljúskniti -em dov. (ú ȗ) 1. v sunku se premakniti: voda zavalovi in pljuskne;
val je visoko pljusknil / blato je pljusknilo na vse strani // nav. ekspr. dati kratek, tleskajoč glas ob takem premiku: v steklenici je pljusknilo vino; voda je pljusknila // z udarcem po tekočini povzročiti kratek, tleskajoč glas: od časa do časa pljuskne veslo; riba je glasno pljusknila / ekspr. kamen je pljusknil v jezero padel2. slišno udariti, zadeti ob kaj: val pljuskne ob breg // v sunku se razliti, izteči: iz vrča pljuskne mleko; val je pljusknil čez krov, na krov; pren., ekspr. v sobo pljuskne val smeha 3. preh. povzročiti sunkovit premik tekočine: pljuskniti olje v posodi // na tak način politi, izliti: vina ni spil, raje ga je pljusknil pod mizo; pljuskniti v koga vedro vode
● vsa kri ji je pljusknila v glavo udarila; ekspr. tako ga je pljusknil s široko dlanjo, da se je zvalil po tleh udaril
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
plúnkati -am nedov. (ȗ) nav. ekspr. dajati kratke, zamolkle glasove ob premikanju tekočine: v steklenici je plunkalo vino / voda plunka ob breg / kaplje plunkajo s strehe padajo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
podjédati -am nedov. (ẹ́) zastar. izpodjedati: črvi podjedajo rastline / voda podjeda breg
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
podmléti -méljem dov., podmêlji podmeljíte (ẹ́) zastar. izpodjesti: voda je podmlela breg
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
podríčati -am dov. (ī) zastar. zdrsniti: sanke so podričale pred njim podríčati se nar. gorenjsko
podrsati se: podričal se je po bregu
podríčan -a -o:
breg je ves podričan
● nar. kmetje so prenašali koše .. oblečeni v podričane kožuhe (F. Finžgar) oguljene
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
podzidávati -am nedov. (ȃ) 1. delati zid pod obstoječim zidom ali kakim drugim gradbenim objektom: podzidavati zunanjo steno / hišo so podzidavali delali zidan temelj2. delati zid zaradi preprečevanja krušenja kamenja, drsenja zemlje: podzidavati breg, nasip
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
pognáti -žênem dov., stil. poženó (á é) 1. narediti, povzročiti, da kaj začnea) gibati se, premikati se: poženi konje, voz vendar ne more stati sredi ceste;
pognati živino iz hleva, na pašnik / šofer je ravno hotel pognati, ko je pritekel še en potnik b) delati, delovati: pognati elektromotor, stroj / po eni minuti lahko poženete stroj s polno hitrostjo / publ. ob prazniku je predsednik pognal novo hidrocentralo / predica je spet pognala kolovrat; ekspr. kosci so že zgodaj pognali kose začeli kositi2. narediti, povzročiti, da se kaj začne bolj hitro gibati, premikati: voznik je od časa do časa pognal konje / pognati konje v dir, drnec / žarg. pognati avtomobil čez sto petdeset kilometrov na uro; pren., ekspr. poženite zadevo, saj čakamo na odločbo že dve leti 3. narediti, povzročiti:a) da kaj kam gre, pride: srce bolnega človeka požene trikrat manj krvi po telesu kot srce zdravega / črpalka požene pet litrov vode na sekundo b) da kdo zapusti določen kraj, prostor: pomanjkanje jih je pognalo iz vasi / pustolovstvo ga je pognalo v svet / ekspr. silen hrup ga je pognal iz sobe 4. nav. ekspr. narediti, povzročiti, da pride kdo v določeno stanje: lakota ga je pognala v obup;
pognati koga v smrt / to bi pognalo svet v vojno / z glagolskim samostalnikom pognati koga v beg, upor 5. ekspr. nagnati, napoditi: oče ga je pognal od doma / armada je pognala sovražnika nazaj / pognati otroke spat 6. ekspr. vreči, zagnati: palico je pognal v kot;
v obraz mu je pognal tisti drobiž / pognal je čevlje vstran in bos stekel naprej / pognati puščico v sredino tarče zadeti z njo sredino7. ekspr. zapraviti, lahkomiselno porabiti: ukradeni denar je hitro pognal / pognal je hišo in posestvo / več let je pognal za to delo 8. narediti poganjke: vrtnice so že pognale // narediti, povzročiti, da iz česa kaj nastane: rastlina je pognala korenine; seme požene kal / veje so pognale liste / solata je pognala v cvet razvila cvet; pren. to gibanje pri nas ni pognalo korenin // začeti rasti: na vrtu je pognal plevel; dojenčku so pognali zobje; pren., ekspr. v njegovem srcu je pognalo novo upanje // ekspr. zrasti: krompir je že precej pognal; trava je letos visoko pognala; pren. ob obali je pognalo na stotine počitniških hišic
● drugo dejanje je režiser pognal hitro čez oder je bilo zrežirano tako, da so se dogodki na odru hitro vrstili; ekspr. boš že kako pognal te dni preživel; pog. kislo mleko ga je pognalo zaradi njega si je moral izprazniti črevesje; pognati korenine ekspr. v mestu ni nikoli pognal korenin se ni vživel, počutil doma; stal je tam, kot bi pognal korenine dolgo časa, vztrajno; ekspr. to mu je pognalo kri v glavo, lica zardel je; ekspr. to mu je pognalo kri po žilah ga je poživilo, razburilo; ekspr. pognal si je kroglo v glavo naredil je samomor z ustrelitvijo; ekspr. pognati komu meč v srce usmrtiti ga z mečem; ekspr. marsikatero noč je pognal s prijatelji preživel v popivanju, veseljačenju; pog. te tablete so mu hitro pognale krvni pritisk povišale, zvišale; ekspr. to mu bo pognalo strah v kosti prestrašilo ga, vznemirilo; pog. z enim udarcem je pognal žebelj v desko ga zabil; ekspr. pognati koga na boben narediti, povzročiti, da pride njegovo premoženje na prisilno dražbo, da gospodarsko propade; ekspr. pognati na cesto dati koga iz službe ali iz stanovanja; ekspr. visoka odkupnina je marsikaterega kmeta pognala v roke oderuhov ga je naredila denarno, gospodarsko odvisnega od njih; ekspr. pognati hišo, most v zrak razstreliti; ekspr. vse je pognal po grlu zapravil s pijačo, zapil; ekspr. le kaj ga je pognalo, da je to storil spodbudilo, bilo vzrok; pojavil se je pred nami, kot bi pognal iz tal nenadoma, nepričakovanopognáti se
1. začeti se hitro premikati: pognal se je iz hiše, na cesto; s startne črte se je pognala zadnja skupina kolesarjev; po smučini se je pognal naslednji smučar; letalo se je pognalo navzgor / v steno so se pognali prvi alpinisti začeli plezati / pognati se v beg začeti bežati
2. s silo, sunkom se premakniti z enega mesta na drugo: pognati se s čolna na kopno; riba se je pognala za mušico; plavalec se je nekajkrat pognal in dosegel ponesrečenko / pognal se je na konja in ušel / ekspr. skakalec se je pognal sto metrov daleč je skočil
3. s predlogom hitro, sunkovito se premakniti h komu z namenom napasti ga: dva orjaka sta se pognala name; pognal se je vanj in ga začel daviti
4. nav. 3. os., ekspr. vzpeti se: steza se je strmo pognala v breg / stena pred njimi se je pognala v nebo
● ekspr. kaj je rekel? so se nestrpno pognali vanj so ga nestrpno spraševali; ekspr. pesnik se je pognal v sam vrh slovenske književnosti se je uvrstil, ga je dosegel; ekspr. pognati se za reveže zavzeti se, postaviti se
pognàl -ála -o:
knjiž. iz tradicije pognala poezija
pognán -a -o:
pognan stroj; pognan od doma
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
pohíštvo -a s (ȋ) 1. predmeti, navadno leseni, namenjeni za stanovanjske, delovne prostore: izdelovati, oblikovati pohištvo;
kupiti, postaviti, razvrstiti pohištvo;
svetlo, temno pohištvo;
pohištvo iz hrastovega lesa;
pohištvo za jedilnico;
razstava pohištva / furnirano, masivno, oblazinjeno pohištvo; kosovno, kuhinjsko pohištvo / pohištvo v spalnici je že staro
♦ obrt. kovinsko pohištvo s kovinskimi nosilnimi deli; ležalno, omarasto, sedežno pohištvo 2. zastar. posestvo, domačija: pohištvo je prepisal na sina // hiša z gospodarskimi poslopji: pohištva so postavljali v breg, da so obvarovali rodovitno zemljo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
polóžen -žna -o prid., polóžnejši (ọ́ ọ̄) ki se polagoma vzpenja: položen breg, klanec;
pot je položna;
položno pobočje / položen hrib // glede na določeno ravnino malo nagnjen: strme in položne strehe; krivulja je položna
● zastar. pihal je položen veter lahen; ekspr. njegova življenjska pot je bila položna njegovo življenje je bilo mirno, brez težav; v življenju, službi je napredoval počasi
♦ teh. položna karakteristika; vet. položna stoja psa stoja, pri kateri se šape dotikajo tal s celo površinopolóžno prisl.:
pot se položno dviguje; sam.: tudi hoja po položnem ga utrudi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
poplèt -éta m (ȅ ẹ́) gozd., grad. spleteno šibje, protje, ki preprečuje, zadržuje posipanje zemlje, peska v bregu: utrditi breg s popletom / mrtvi iz suhega šibja, protja, živi poplet iz svežih vrbovih vej, ki se okoreninijo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
poslédnji -a -e prid. (ẹ̑) knjiž. zadnji: ustavili so se pri poslednji hiši, steni / poslednji dan leta; poslednji teden življenja / to je moj poslednji izpit / prišel je poslednji na vrsto / poslednji opomin pred tožbo / dal mu je poslednji denar / poslednji sončni žarki / to je bilo njegovo poslednje upanje // vznes. bistven, najgloblji: iskati poslednji smisel vsega / iztrgati stvarem poslednjo skrivnost
● ekspr. boril se je do poslednjega diha, do poslednje kaplje krvi do konca življenja, do smrti; ekspr. poslednji mohikanec zadnji predstavnik kake izginjajoče, propadajoče skupine; ekspr. to je moj poslednji opomin nič več te ne bom opominjal, posledice pa boš nosil sam; ekspr. med modelarji on nikakor ni poslednji je dober, priznan modelar; ekspr. s poslednjimi močmi je lezel na breg komaj, zelo težko; knjiž. pospremili so ga na poslednjo pot šli so za njegovim pogrebom; ekspr. izpolnili so mu njegovo poslednjo voljo, željo voljo, željo pred smrtjo; ekspr. to je občutil s poslednjim vlaknom telesa zelo je občutil
♦ rel. poslednje reči smrt, sodba, pogubljenje, zveličanje; poslednja sodba Kristusova sodba ob koncu sveta; sam.: poslednji iz tega rodu; dati poslednje od sebe; bibl. prvi bodo poslednji in poslednji bodo prvi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
postáviti -im dov. (á ȃ) 1. narediti, da pride kaja) kam v pokončnem stanju: postaviti knjige na polico, steklenice v shrambo;
postavila je svetilko na mizo / postaviti pokonci; lopato je postavil ob steno naslonil, prislonilb) kam sploh: postaviti kovček na tla;
lončnice je postavila na dež;
postaviti mizo k oknu, stol k mizi;
spomenik so postavili sredi parka / avtomobil je postavil k ograji zapeljalc) kam z določenim namenom: postaviti mejnike;
postavili so nove prometne znake / postaviti kaj naprodaj, na ogled / postaviti piko, vejico č) iz ležečega v pokončni položaj: pobral je palico in jo postavil v kot / pijanca je dvignil in ga postavil k zidu; s težavo se je postavil pokonci 2. narediti, da pride kdoa) v določeno držo, določen položaj: učence so postavili v vrsto;
ujetnike so postavili s hrbtom proti steni;
pogumno se je postavil prednje;
postaviti se pred vrata / konj se je postavil na zadnje noge b) kam z določenim namenom: postaviti stražo, zasedo / za kazen so ga postavili v kot / postavil se je na čelo kolone 3. zgraditi, sezidati: postaviti bolnišnico, hišo, most, stolpnico;
okoli tovarne so postavili betonsko ograjo / postaviti pesniku spomenik / postaviti šotor sestaviti ogrodje in nanj napeti šotorsko krilo4. nav. ekspr. določiti, izbrati koga za določeno delo, funkcijo: za ta primer so postavili posebno komisijo;
postaviti koga za razsodnika, varuha, zapisnikarja / postavili so ga na odgovorno mesto / postavili so mu ga za zgled // z ocenitvijo vrednosti, značilnosti uvrstiti: učenec ni vedel, v katero dobo naj postavi pesnika / tega prijatelja je postavil visoko nad druge / postaviti svoja dognanja ob tuja primerjati5. z oslabljenim pomenom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: postaviti predlog, trditev, zahtevo;
učitelj mu je postavil tri vprašanja / postaviti diagnozo / postavili so ga pred odločitev 6. uprizoriti, izvesti2:
postaviti novo dramsko delo / igralec je postavil trden odrski lik izoblikoval, ustvaril7. nav. ekspr. določiti, predpisati: postaviti visoke norme;
postaviti izpitni rok, termin / postaviti nove cene izdelkom 8. nav. ekspr. ponuditi, postreči: te vrste jed posolite šele, preden jo postavite na mizo;
brez besed je postavila večerjo predenj / gostilničar je postavil pred goste liter vina
● ekspr. ni vedel, kako naj postavi besedo, da bo prav kaj naj reče; star. postaviti dobro besedo za koga priporočiti ga, zavzeti se zanj; star. postaviti (svojega) moža izkazati se, uveljaviti se; ekspr. zna ob pravem času postaviti piko končati, nehati; ekspr. postaviti piko na i z majhnim, a pomembnim dejanjem zadevo končati; publ. postaviti razstavo prirediti, pripraviti; pisatelj je postavil zgodbo na Primorsko jo prikazal, kot da se je godila na Primorskem; ekspr. postaviti koga čez prag, na cesto, pred vrata dati koga iz službe ali iz stanovanja; ekspr. otroci so postavili celo hišo na glavo v hiši, v stanovanju so povzročili velik nered; ekspr. postaviti resnico, ugotovitev na glavo prikazati jo v nasprotnem smislu; ekspr. radi bi svet na glavo postavili spremenili trdna, ustaljena načela, spoznanja; ekspr. ne grem, pa če se vsi na glavo postavite nikakor ne, sploh ne; postaviti roman na indeks prepovedati ga brati in razširjati; ekspr. postavili te bomo na zatožno klop za svoje dejanje, ravnanje se boš moral zagovarjati; postaviti prihodnost na kocko tvegati ob pomembni odločitvi; pog. postaviti koga na laž dokazati komu, da je lagal; trditi, da je lagal; pog. postaviti trditev na laž dokazati, da ne vsebuje resnice; ekspr. zna stvari postaviti na pravo mesto zna poiskati ustrezno, primerno rešitev; pog. postaviti se na lastne noge osamosvojiti se; ekspr. kopeli so ga postavile na noge ozdravile, okrepile; ekspr. postaviti podjetje na noge narediti, da postane uspešno; knjiž., ekspr. postaviti koga na Olimp dati komu najvišji, najuglednejši položaj; star. ne zna postaviti na papir, kar ima na jeziku napisati, sestaviti; postaviti vprašanje na dnevni red začeti ga obravnavati; ekspr. postaviti koga na stranski tir odvzeti mu vodilno vlogo, mesto; ekspr. pijanca so postavili na hladno, pod kap s silo so ga spravili ven; pog., ekspr. pazite se, da vas ne bodo postavili na hladno aretirali, zaprli; lahko ga postavimo ob bok najboljšim režiserjem ga enačimo, vzporejamo z njimi; postaviti koga pred (izvršeno) dejstvo seznaniti s stvarmi, ko so že odločene, izvršene; ekspr. postaviti koga pred zid obsoditi na smrt z ustrelitvijo; publ. postaviti problem v novo luč prikazati nova, nepoznana dejstva v zvezi z njim; ekspr. postaviti koga v slabo luč povedati (neupravičeno) kaj negativnega, slabega o njem; star. delo je postavil v slovenščino naš znani pisatelj prevedel; šalj. duša se ji je postavila počez kljub starosti še ne bo kmalu umrla; ekspr. kmetje so se postavili pokonci so se uprli
♦ jezikosl. postaviti pridevnik v ženski spol; pravn. postaviti koga izven zakona odtegniti mu varstvo zakona; razglasiti, da ga bo zadela kazen, takoj ko bo prijet; šport. postavil je dober, rekorden čas dosegel dober, rekorden rezultat pri hitrostnem športu; postaviti nov svetovni rekord; tisk. postaviti sestaviti črke v besedepostáviti se
1. vzbuditi zadovoljstvo, občudovanje zaradi pozitivnih lastnosti, uspehov, ugodnega stanja: mislil je, da se bo s tem dejanjem postavil pred tovariši; s svojim znanjem se povsod postavi / postaviti se z novo obleko / s takim sinom se lahko postavi pobaha
2. nav. ekspr. poskusiti doseči kaj pozitivnega, ugodnega, zlasti če je to upravičeno: on se zna postaviti; vedno se postavi, če je treba
// v zvezi z za poskusiti doseči za koga kaj pozitivnega, ugodnega: na sestanku se je postavil za delavce svojega oddelka; vedno se postavi zanj / pogumno se je postavil za svoje pravice
● publ. postaviti se proti čemu izraziti nesoglasje; ekspr. postaviti se komu na pot ovirati ga pri njegovih dejanjih, namerah; publ. postaviti se na določeno stališče imeti določeno mnenje o čem; ekspr. postaviti se na očetovo stran imeti, izraziti enako mišljenje o čem kot oče; ekspr. postaviti se komu po robu upreti se mu; pog. ne morem se postaviti s svojim zdravjem nisem (najbolj) zdrav
postávljen -a -o:
pokonci postavljen predmet; na hitro postavljeni roki; roman je postavljen na Gorenjsko; odgovoriti na postavljena vprašanja; domiselno postavljeno gledališko delo; postavljeni so pred pomembno odločitev; postavljeni so bili pred zid; v breg postavljena hiša
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
posúti -sújem dov., posúl in posùl (ú ȗ) 1. narediti kaj prekrito s čim sipkim, drobnim: posuti cesto z gramozom, soljo / posuti s sesekljanim česnom, peteršiljem potresti / posuti sladkor po pecivu; pren., ekspr. sonce je posulo travnik s cvetjem 2. nar. zahodno podreti, porušiti: uporni kmetje so posuli grad;
streho bo treba popraviti, sicer se bo hiša posula
● star. bežali so, da jih ne bi posulo kamenje zasulo; knjiž. posuti si glavo s pepelom pokesati se svojih slabih dejanjposút -a -o
1. deležnik od posuti: ceste še niso posute; s peskom posuto dvorišče
2. ekspr. biti poln česa: z bradavicami posut nos; s cvetjem posut breg; nebo je bilo posuto z zvezdami
● ekspr. njegova življenjska pot ni bila posuta s cvetlicami njegovo življenje ni bilo lahko, prijetno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
povzpénjati se -am se nedov. (ẹ̑) 1. premikati se navzgor, kviškua) po strmem svetu: povzpenjati se na hrib, v breg / povzpenjati se po strmini b) zlasti po čem navpičnem: povzpenjati se po lestvi / povzpenjati se po stopnicah // premikati se z nižjega mesta, položaja na višjega: povzpenjati se na konja, tovornjak / povzpenjala se je na prste, da bi kaj videla se vzpenjala2. nav. ekspr. dosegati višjo stopnjo, raven: kulturno se hitro povzpenjajo / v tej drami se avtor povzpenja višje kot v vseh drugih delih
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
povzpéti se -pnèm se dov., povzpél; nam. povzpét se in povzpèt se (ẹ́ ȅ) 1. premakniti se navzgor, kviškua) po strmem svetu: povzpeti se na goro, v breg / povzpeli so se po strmem žlebu med skalami b) zlasti po čem navpičnem: povzpeti se po lestvi / povzpeti se po stopnicah v drugo nadstropje // premakniti se z nižjega mesta, položaja na višjega: povzpeti se na konja, vozilo / letalo se je povzpelo dvajset kilometrov visoko / povzpeti se na prste vzpeti se2. nav. ekspr. doseči višjo stopnjo, raven: ta narod se je kulturno visoko povzpel / do take višine se avtor ni povzpel še v nobenem delu / povzpeti se nad povprečje // priti do česa, doseči kaj: povzpeti se do oblasti 3. publ., z izrazom količine povečati se, narasti: število žrtev se je povzpelo na dvesto;
stroški so se povzpeli nad milijardo / mraz se povzpne na minus petindvajset stopinj Celzija
● publ. povzpeti se do objektivnosti postati objektiven; ekspr. pokrajina z nizkim hribovjem, ki se redko povzpne nad tisoč metrov seže nad tisoč metrov nadmorske višine; publ. naš tekmovalec se je povzpel na drugo mesto je dosegel; ekspr. povzpeti se na družbeni, socialni lestvici doseči boljši družbeni, socialni položaj; v družbi, službi se je visoko povzpel dosegel je visok družbeni, službeni položaj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
predrožíti -ím dov., predróžil (ī í) 1. star. prepeljati (čez reko), potiskaje plovilo z drogom: predrožiti popotnike 2. knjiž. prepeljati (čez reko) sploh: brodnik jih je predrožil na drugi breg;
predrožila sta se čez Dravo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
prelámljati -am nedov. (á) 1. z lomljenjem deliti na dva dela: začel je živčno prelamljati palico / prelamljati žemlje na dvoje 2. nav. ekspr. ne izpolnjevati tega, kar je bilo dogovorjeno, obljubljeno, rečeno: prelamljati besedo, obljubo / prelamljati zakone kršiti3. publ., z orodnikom delati, povzročati, da kaj preneha obstajati in se začne kaj novega, drugačnega: prelamljati s starim načinom življenja / pesnik prelamlja z ekspresionizmom prelámljati se ekspr., v zvezi z v
prehajati v kaj drugega: tu se breg iz strmine prelamlja v položno pobočje; na ovinku se cesta prelamlja v dolino
● ekspr. pri plesu so se jim noge v kolenih kar prelamljale zelo upogibale
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
prelomíti -lómim dov. (ī ọ́) 1. z lomljenjem razdeliti na dva dela: prelomiti vejo / prelomiti po sredi / prelomiti palico na dvoje 2. nav. ekspr. ne izpolniti tega, kar je bilo dogovorjeno, obljubljeno, rečeno: prelomila je besedo, obljubo, prisego / prelomiti pogodbo, pravila, zakon prekršiti3. publ., z orodnikom narediti, povzročiti, da kaj preneha obstajati in se začne kaj novega, drugačnega: prelomiti s starimi navadami, preteklostjo;
prelomil je z vsem, kar ga je vezalo nanjo;
dokončno so prelomili s starim načinom življenja / z njim je prelomil nima več zveze z njim / pisatelj je prelomil s tradicijo našega pripovedništva
♦ pravn. prelomiti palico nad obsojencem nekdaj odrediti izvršitev sodbe; rel. prelomiti post prelomíti se
1. zaradi sile, pritiska ne biti več (popolnoma) zraščen, skupaj: macesen se je prelomil čez sredo; pod težo snega se je veja prelomila / na tem mestu se noga malokdaj prelomi
2. ekspr., v zvezi z v (nenadoma) preiti v kaj drugega: tu se je breg iz strmine prelomil v položno pobočje / glas se ji je v grlu prelomil v pretresljiv jok / poletje se hitro prelomi v jesen nagne
// nenadoma prenehati obstajati: ljubezen v njej se je prelomila / družinski mir se je prelomil
● ekspr. na ovinku se cesta prelomi strmo spusti navzdol; ekspr. sredi govora se mu je glas prelomil nenadoma ni mogel več govoriti; knjiž., ekspr. pri tem delu se je njegova postava prelomila k tlom bil je zelo sključen, nagnjen naprej; ekspr. stopnišče se je dvakrat prelomilo imelo je dva vmesna presledka, podesta; ekspr. glej, da se pri delu ne prelomiš da se preveč ne izčrpaš; ekspr. služabnik se je trikrat prelomil v pasu globoko priklonil
prelómljen -a -o:
prelomljena kost; prelomljena palica; prelomljena prisega; prelomljen posredi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
prémec -mca m (ẹ̑) navt. sprednji del ladje, čolna: stati na premcu;
ladja je s premcem zadela ob breg;
premec in krma / premec ladje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
preskočíti -skóčim dov. (ī ọ̑) 1. s skokom priti čez kaj: preskočiti jarek, lužo, ograjo, več stopnic / konj je preskočil oje / ali boš preskočil to daljavo, višino; pren. umetnik je preskočil svoj čas 2. s skokom priti na drugo mesto: preskočiti s čolna na breg / preskočiti z noge na nogo / iskra je preskočila na zaveso; ogenj je preskočil na sosednjo streho; pren. bolezen je iz Azije preskočila v Evropo; misli so ji preskočile od moža na otroke 3. nav. ekspr., s predlogom spremeniti, menjati predmet dela, delovanja: opazil je njeno zadrego in preskočil na manj kočljiv problem;
ker ni hotela govoriti o tem, je brž preskočila na druge reči / pil je vino, kasneje pa preskočil na žganje je začel piti žganje4. nav. ekspr. ne upoštevati koga, ki bi glede na vrstni red moral biti upoštevan: omenila je vse, nikogar ni preskočila;
pri branju seznama me je preskočil / pri nagrajevanju so ga preskočili / preskočil je dve strani in bral naprej; v pripovedovanju je znane stvari preskočil; uvod bralec lahko preskoči
● skakalec je preskočil druge za nekaj metrov skočil nekaj metrov dalj kot drugi; ekspr. pri napredovanju ga je preskočil mlajši kolega je napredoval prej kot on; ekspr. ta država je iz 19. stoletja preskočila v novi čas se je zelo hitro razvila; ekspr. preskočil je v nasprotni politični tabor prestopil; ekspr. preskočil je z očmi na drugega učenca pogledal je drugega učenca
♦ šah. skakač je preskočil figuro; šol. preskočiti razred napredovati v šoli naenkrat za dva razreda; šport. preskočiti konja, kozo preskočíti se knjiž.
s skokom se premakniti: v suhi travi se je preskočila kobilica
preskočívši zastar.:
planil je iz hiše, preskočivši tri stopnice
preskóčen -a -o:
preskočene strani
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
prestŕm -a -o stil. -ó prid. (r̄ ŕ) preveč strm: prestrm breg, klanec;
prestrma cesta prestŕmo tudi prestrmó prisl.:
pot se obrne prestrmo navzgor / v povedni rabi prestrmo je, da bi se dalo pripeljati do tja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
prevésiti -im dov. (ẹ́ ẹ̑) 1. narediti, da kaj visi čez kaj: prevesil je noge čez rob ležišča;
prevesil se je čez ograjo 2. z obešanjem česa pokriti, prekriti: prevesiti stene z blagom
● zastar. prevesiti klobase obesiti jih drugamprevésiti se
1. preiti iz vodoravnega v poševni položaj zaradi spremembe obtežitve: zaradi dodane uteži se je tehtnica prevesila / ko so nalagali tovor, se je ladja prevesila
2. spustiti se navzdol: cesta se tam prevesi / ekspr. dan se je že prevesil; pren. to so leta, ko se človeku življenje prevesi
// ekspr., v zvezi z v preiti v kaj drugega: tam se breg prevesi v dolino / poletje se je prevesilo v jesen
● knjiž. jeziček na tehtnici se je prevesil na njihovo stran oni so imeli več možnosti za zmago; oni so zmagali; knjiž. tehtnica se je že prevesila je že jasno, odločeno
prevéšen -a -o:
prevešena ladja, tehtnica
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
prevéšati -am nedov. (ẹ́) delati, da kaj visi čez kaj: prevešati noge čez rob ležišča;
prevešal se je čez vodnjak prevéšati se
1. prehajati iz vodoravnega v poševni položaj zaradi spremembe obtežitve: čoln se je prevešal na desno
2. ekspr., v zvezi z v prehajati v kaj drugega: breg se tam preveša v dolino / pomlad se je že prevešala v poletje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
prinêsti -nêsem dov., prinésel prinêsla (é) 1. z nošenjem spraviti na določeno mesto: prinesti orodje;
prinesel je stol iz sobe;
prinesti na glavi, v košari;
prinesti s težavo, naskrivaj / prinesti pismo; osebno prinesti vabilo / konji so prinesli težke tovore; ekspr. čoln ga je prinesel na nasprotni breg s čolnom se je pripeljal / prinesti jesti, piti; nazadnje so jim prinesli kavo postregli s kavo / otrokom je vedno kaj prinesel ob prihodu dal; prinesel ji je šopek rož / pog. prinesel je slabo oceno dobil je; pog. profesor je zahteval, naj učenec prinese podpis staršev naj starši podpišejo; vse potrebne stvari so prinesli s seboj so imeli; pog. knjigo moraš prinesti nazaj vrniti// z nošenjem spraviti kaj kam z določenim namenom: prinesti mlet; prinesel je aparat v popravilo; prinesti pridelke naprodaj 2. z delovanjem povzročiti, da kaj kam pride zlasti po vodi, zraku: tok je prinesel na breg veje;
veter je prinesel dim, oddaljeno šumenje slapa / sivi oblaki so prinesli sneg // pog., ekspr. povzročiti, da kdo zlasti nepričakovano pride: kaj te je prineslo tako zgodaj; prineslo ga je srečno naključje / mrak ga je prinesel v mraku je prišel; kateri hudič te je prinesel ob tej uri ni prav, da si prišel ob tej uri; brezoseb. ravno zdaj ga je moralo prinesti tod mimo 3. nav. ekspr. priti h komu z namenom povedati mu kaj: prinesel mu je žalostno novico;
prinesli so jim pozdrave (od) prijateljev // z objavo sporočiti: časopis je prinesel najvažnejše dnevne novice / revija je prinesla več člankov s tega področja v njej je objavljenih; publ. tisk ni o tem še nič prinesel poročal4. povzročiti, da se kaj pojavi tam, kjer prej ni bilo: rastlino so prinesli v Evropo v srednjem veku / to bolezen so prinesli priseljenci 5. povzročiti, da kaj nastane, se pojavi: hitra industrializacija je prinesla veliko novih izdelkov;
izboljšave niso prinesle bistvenega napredka / starost prinese tegobe // povzročiti, da je kdo deležen česa: življenje ji je prineslo veliko gorja, skrbi; prinesel jim je nesrečo, radost / pog. nastopanje mu je prineslo dosti denarja z nastopanjem je zaslužil, dobil
● dedek Mraz mu je prinesel sanke dal; dobil jih je ob novem letu; nevesta je dosti prinesla k hiši imela je veliko doto; vulg. vse mu mora prinesti k riti zelo mu mora streči; ekspr. prinesti komu kaj na nos, na ušesa povedati, kar se ne bi smelo; ekspr. to značilnost je prinesel s seboj na svet se je z njo rodil; ekspr. boš že še prinesel v moj mlin še boš potreboval mojo pomoč; ekspr. prinesti vse na krožniku, pladnju omogočiti, da kdo brez truda kaj doseže; nižje pog. zamujeno noter prinesti nadomestiti; nižje pog. okrog te je prinesel ogoljufal, prevaral; preg. ena lastovka ne prinese pomladi iz enega primera se ne morejo delati splošni sklepi; preg. izgovor je dober, tudi če ga pes na repu prinese v sili se izkoristi kakršnokoli opravičiloprinesèn tudi prinešèn -êna -o:
na mizo prinesene jedi; od drugod prinesene rastline
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
priskákati in priskakáti -skáčem, stil. priskákati -skákam dov., priskáčite, tudi priskákaj, tudi priskakájte (á á á; á) skakajoč priti: iz gozda je priskakal zajec;
žabe priskačejo na breg / iz hiše so priskakali trije otroci; pes jim je priskakal naproti
● publ. priskakal si je odlično uvrstitev na tekmovanju v skokih je dosegel
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
pród -a m, mn. stil. prodôvi (ọ̑) kamenje, ki ga je nanesla, zaoblila voda: rečni breg prekriva prod;
voda nanaša prod;
plast proda / morski, rečni prod // s takim kamenjem prekrit del brega, obale: sončiti se na produ; dolg, ozek prod; prodi ob reki
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
pródast -a -o prid. (ọ̑) prodnat: prodast breg
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
pródnat -a -o prid. (ọ̑) poln proda: prodnat breg / zemlja je prodnata
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
pùh3 medm. (ȕ) 1. posnema puhanje: puh, se je oddihoval / puh, puh, puh, je sopla lokomotiva v breg 2. izraža zoprnost: puh, kakšna vročina
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
ráčica -e ž (á) manjšalnica od raca: pisana račica je skočila na breg;
dekleti sta stikali glavi in čebljali kakor račici
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
réka -e ž (ẹ́) 1. večja, v strugi tekoča voda: reka se izliva v morje;
reka narašča, poplavlja;
skozi mesto teče reka;
zajeziti reko;
prepeljati se čez reko;
kopati se v reki;
bistra reka;
reka Sava;
levi breg reke / gorska reka; plovna reka; reka ponikalnica / reka je skoraj suha rečna struga; pren., ekspr. človek je kaplja v reki življenja 2. ekspr., s prilastkom velika količina česa premikajočega se: človeška reka se je valila mimo;
reka avtomobilov se je ustavila / meglena reka se je razlila po kotlini / z oslabljenim pomenom predati se reki spominov spominom// z rodilnikom velika količina česa tekočega: preliti reko krvi, solz / njene oči so bile bolj zgovorne kot reka besed
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
rénski -a -o prid. (ẹ̑) 1. nanašajoč se na Ren: renski breg / renska mesta 2. agr., v zvezi renski rizling trta z grozdi s srednje velikimi rumenkastimi jagodami, po izvoru iz Nemčije: gojiti renski rizling // kakovostno belo vino iz grozdja te trte z izrazitim vonjem: buteljka renskega rizlinga
♦ num. renski goldinar zlatnik, kovan od konca 14. stoletja v zahodni Nemčiji; rajniš
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
ríniti -em nedov. (í ȋ) 1. s silo, sunki (od zadaj) povzročati premikanje, hitrejše premikanje: deček je voziček vlekel, ženska pa rinila;
pomagati riniti;
riniti kolo navkreber / vsi so rinili, pa se avtomobil ni premaknil 2. s prislovnim določilom s silo, sunki (od zadaj) spravljatia) na drugo mesto, v drug položaj: riniti koga k vratom, proti mizi;
riniti zaboj čez prag;
tisti za hrbtom so me rinili naprej b) z določenega mesta, položaja: riniti koga od sebe, s klopi / buldožer rine sneg pred seboj / kot opozorilo na vratih rini c) kam sploh: riniti polena pod kotel;
riniti ključ v ključavnico;
dojenček si rine pest v usta / riniti z roko v žep // ekspr., navadno v zvezi z v spravljati koga v določen položaj, stanje, navadno brez njegove privolitve: riniti sina v medicino; riniti koga v zakon 3. ekspr., s prislovnim določilom prodirati iz česa ali v kaj: lopate rinejo v zemljo / bilke, gobe rinejo iz tal; zob že rine iz čeljusti 4. ekspr. vsiljivo, sovražno približevati se komu: zgrabil je palico in rinil k meni;
odganjala je otroke, ki so rinili vanjo;
rinil je vanj s pištolo;
umikala se je, on pa je rinil za njo 5. nav. slabš., v zvezi z za zelo, vsiljivo si prizadevati pridobiti ljubezensko naklonjenost koga: kaj rineš za menoj;
tudi on je rinil za mojo sestro 6. ekspr., v zvezi z v vztrajno, vsiljivo spraševati, prositi, prigovarjati: kadar se kuja, nočem riniti vanjo;
neprestano rine vame, kaj mi je;
rinili so vanj, naj jim pove / riniti v koga z vprašanji // vsiljivo, zelo prijazno se vesti do koga: preveč je rinila v svoje sošolke 7. ekspr., navadno v zvezi z v nepremišljeno, trmasto se bližati čemu slabemu: ne vidi, da rine proti pogubi;
riniti v nesrečo, nevarnost // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža udeleženost pri nastopu dejanja: za to stvar ne bom rinil v boj; ne rini v dolga pojasnjevanja; za vsako malenkost rine v prepir se začne prepirati8. ekspr. hoditi, iti: spraševal sem se, zakaj rine vsak dan v kino;
kam rineš v takem vremenu;
pomagati ne moreš, ne rini tja / poleti vse rine na morje / mladi ljudje rinejo v mesto 9. ekspr., navadno s prislovnim določilom težko živeti, prebijati se: kako je? Rinem;
za silo, nekako še rinemo;
stroški so tako veliki, da komaj rinemo
● ekspr. zmeraj rine svojo hoče uveljaviti svojo voljo; ekspr. otroci so silili k njemu, on pa jih je rinil od sebe odrival; pog., ekspr. rine jo že proti osemdesetim kmalu bo star osemdeset let; ekspr. riniti z glavo skozi zid hoteti izsiliti, doseči nemogoče; ekspr. kamnite hiše rinejo v breg stojijo v bregu; ekspr. gore rinejo v nebo so zelo visoke; pog. zmeraj (se) rine v ospredje, naprej hoče biti prvi, upoštevan; ekspr. ta človek rine v najbolj zasebne stvari se vtika, se vmešava; pog. riniti z zadostnim uspehom izdelovati; pog., ekspr. riniti koga naprej zelo si prizadevati, da bi uspel; pog. v prvih dveh letih je še nekako rinil izdelovalríniti se
s težavo se premikati v množici ljudi kam: riniti se proti izhodu; rinil sem se skozi gnečo / ljudje so se rinili proti vratom, v avtobus / kaj se pa rineš se gneteš, prerivaš
// s težavo se premikati skozi kaj ozkega, ovirajočega: riniti se skozi gosto vejevje; riniti se skozi vrata; pren., ekspr. riniti se skozi težave, življenje
rínjen -a -o:
žel. rinjeni vlak vlak, ki ga potiska dodatna lokomotiva na koncu vlaka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
rónek -nka m (ọ̑) nar. zahodno strmina, breg: spuščati se po ronku v dolino
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
rúšast -a -o prid. (ú) rušnat: rušast breg / tam imajo koče rušasto streho
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
rúšiti -im, in rušíti in rúšiti -im nedov.(ú ȗ; ī ú) 1. s silo delati, da zlasti objekt, objekti razpadejo na dele, kose: rušiti staro hišo;
začeli so rušiti barakarsko naselje / potres je rušil poslopja; narasle reke rušijo jezove, mostove; valovi rušijo breg izpodjedajo, izpodkopavajo; pren. rušiti temelje družbenega reda 2. nav. ekspr. delati, povzročati, da zlasti kako stanje preneha: rušiti disciplino, slogo v kolektivu;
rušiti ravnotežje / rušiti nočni mir kaliti; samo škripanje voza je rušilo tišino motilo3. ekspr. jemati pomen, veljavo, vrednost: rušiti ideale;
rušiti komu ugled / rušiti načelo enakopravnosti; rušiti oblast / rušiti patriarhalne odnose odpravljatirúšiti se, in rušíti se in rúšiti se
1. zaradi delovanja zunanjih sil razpadati na dele, kose: stara hiša se počasi ruši; ekspr. z grozo je gledal, kako se mesto ruši v prah / razmočeno pobočje se ruši; skala se ruši kruši, drobi; tramovi so se lomili in stropi rušili podirali, udirali
2. publ. padati: izpodsekano drevo se je počasi rušilo / kamenje se je rušilo nanj / vse gorje se ruši na nas
3. ekspr. biti, obstajati pri kom v čedalje manjši meri: čutil je, da se ruši njegov notranji mir, vera v človeka
// izgubljati pomen, veljavo, vrednost: stari družbeni red se je začel rušiti
rušèč -éča -e:
narasla reka je drla, rušeč vse, kar je dosegla; trušč rušečih se obokov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
savínjski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na Savinjo: savinjski breg / savinjski splavarji / savinjski hmelj hmelj, ki raste v Savinjski dolini / Savinjska dolina
♦ gastr. savinjski želodec želodec z nadevom iz svinjskega mesa, slanine in začimb
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
sávski -a -o prid. (á) nanašajoč se na Savo: savski breg, most;
savski prod / savska dolina
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
splávati -am dov. (ȃ) 1. postati sposoben plavati: otrok je splaval;
večina tečajnikov je v nekaj dneh splavala;
če ne boš šel v vodo, ne boš nikoli splaval 2. plavajoč priti kam: splavati čez reko, mimo čolna, na breg / ribe so splavale v morje / ekspr. ptice so splavale na jug odletele// začeti plavati: nekaj trenutkov je okleval, nato je splaval 3. priti na površino tekočine: lažji delci splavajo, težji pa se sesedejo;
skuhani cmoki splavajo na vrh;
olje splava na površje 4. ekspr. s prizadevnostjo, vztrajnostjo priti iz neprijetnega, zapletenega položaja: nikogar ne potrebujem, bom že sam splaval;
splavati iz težav
● ekspr. njegove misli so splavale k domačim pomislil je na domače; ekspr. pogled mu je splaval v daljavo zazrl se je v daljavo; ekspr. prihranki so splavali po grlu zapravil jih je s pijačo, zapil; ekspr. vse je splavalo po vodi propadlo; prim. izplavati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
spláviti2 -im tudi splavíti -ím tudi izpláviti -im tudi izplavíti -ím dov., splávil tudi izplávil (ā ȃ; ī í) s tokom spraviti kam: morje jih je splavilo na breg / solze lahko splavijo tujek iz očesa // zastar. odnesti, odplaviti: dež je splavil rodovitno prst
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
splávljenec tudi izplávljenec -nca m (ȃ) zastar. naplavljenec: reka je vrgla dva splavljenca na breg
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
spodmléti -méljem tudi izpodmléti -méljem dov., spodmêlji spodmeljíte tudi izpodmêlji izpodmeljíte (ẹ́) s trajnim, močnim tokom od spodaj odstraniti zemljo: voda je spodmlela breg spodmlét tudi izpodmlét -a -o:
temelji mostu so spodmleti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
spodmlévati -am tudi izpodmlévati -am nedov. (ẹ́) s trajnim, močnim tokom od spodaj odstranjevati zemljo: voda spodmleva breg spodmlévati se tudi izpodmlévati se
ugrezati se: prod se spodmleva pod nogami
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
spotíkati -am nedov. (ȋ) povzročati, da se kdo pri hoji, teku zadene ob nastavljeno nogo, predmet: rad je spotikal sošolce;
spotikali so se med seboj spotíkati se
1. pri hoji, teku z nogo zadevati ob kaj: spotikati se ob kamenje, korenine; na gozdni stezi so se spotikali / ekspr. noge so se spotikale od utrujenosti
// ekspr. spotikajoč se iti: pod težkimi bremeni so se spotikali v breg
2. ekspr., navadno v zvezi z ob, nad izražati svoje nezadovoljstvo, slabo mnenje o kom, čem: spotikali so se ob njeno vedenje, nad izgubljanjem časa; ob vsakega se spotika; vsi se spotikajo nad njeno lahkomiselnostjo
● ekspr. pri govorjenju se spotika se mu zatika; ekspr. v življenju se je spotikal in padal delal manjše napake, moralno neprimerna dejanja
spotikáje :
spotikaje sošolca, je še sam padel; težko so ga nosili, spotikaje se skozi gozd
spotikajóč -a -e:
hropeč in spotikajoč se je stopal dalje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
stiščáti -ím dov. (á í) star. pririniti: stiščati voz na breg / komaj se je stiščal skozi množico
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
stopníčast -a -o prid. (í) podoben stopnicam: stopničast breg;
stopničast prizidek;
stopničasta piramida;
stopničaste terase / stopničasta oblika
♦ strojn. stopničasta jermenica jermenica z več platišči različnih premerov; šport. stopničasti korak vzpenjanje smučarja bočno v breg s prestavljanjem smuči drugo za drugostopníčasto prisl.:
vinogradi se stopničasto spuščajo; dvorana s stopničasto se dvigajočimi sedeži; stopničasto ostrižena glava
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
stŕm2 -a -o tudi -ó prid., stŕmejši (r̄ ŕ) ki se na kratki razdalji hitro vzpenja: strm breg, klanec;
strme skalne stene;
pot je zelo strma;
strmo pobočje / strm hrib; njivo imajo na strmem svetu // glede na določeno ravnino zelo nagnjen: po strmih stopnicah se je povzpel na podstrešje; hiša je imela strmo streho; krivulja v diagramu je strma / strm pristanek, vzlet letala; vzpon je bil strm
● ekspr. strm dvig cen velik; ekspr. ošinil jo je s strmim pogledom ostrim, predirljivim; ekspr. narediti strmo kariero hitro zelo napredovati, uspeti
♦ vet. strma stoja nepravilna drža zadnjih nog z močno iztegnjenim skočnim sklepomstŕmo tudi strmó prisl.:
pot se strmo dviga; strmo je gledala vanj; spustil se je strmo navzdol; letala so skušala pristajati čim bolj strmo; sam.: hiša stoji na strmem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
súho -ega s (ȗ) knjiž. zemeljska površina, ki je ne pokriva morje; kopno1:
morje in suho;
promet po morju in po suhem
● ekspr. življenje ga je postavilo na suho kljub prizadevanju, trudu se njegove želje po boljšem, srečnejšem življenju niso uresničile; nezavestnega so potegnili na suho na breg, na obalo; počutiti se kot riba na suhem neugodno, slabo; prim. suh
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
šár1 -a m (ȃ) nar. vzhodno loček: s šarom porasel breg
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
terása -e ž (ȃ) 1. tlakovan prostor na delu zgradbe ali ob njej: sedeti na terasi;
kavarniška, letališka terasa;
velika terasa;
terasa v prvem nadstropju;
gostilna s teraso;
terase in balkoni / pokrita, zaprta terasa // ravna, tlakovana streha: nad garažo imajo teraso; ograja terase 2. stopnici podobna tvorba na zemeljski površini, ki jo je izoblikovala voda: terase kažejo, kje je tekla reka / hiša stoji na terasi / jezerska, rečna terasa / breg se je spuščal v širokih terasah // vodoravna ali rahlo nagnjena ploskev in strmina, ki jo loči od druge take ploskve na pobočju, narejena zlasti za obdelovanje: narediti, utrditi teraso / terase so zasajene s trtami
♦ alp. ravna ali malo nagnjena ploščad v skalovju; gredina
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
têrski -a -o prid. (ȇ) nanašajoč se na Ter: terski breg / tersko narečje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
umáknjenost -i ž (á) lastnost, značilnost umaknjenega: umaknjenost hiše v breg / ekspr. pesnikova umaknjenost v notranji svet / ekspr. živeti v umaknjenosti svojega doma
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
utrdíti -ím, in utrdíti in utŕditi -im dov., utŕdil (ī í; ī ŕ) 1. z (dodatnimi) gradbenimi deli narediti kak objekt bolj trden, vzdržljiv: utrditi cestišče, jez;
utrditi zrahljane temelje / utrditi breg s plastjo kamenja; utrditi rove v rudnikih z lesom // z (dodatnimi) gradbenimi deli narediti kak objekt primeren za obrambo: utrditi grad; utrditi mesto z obzidjem / vojaki so utrdili položaje; utrditi mejo z bunkerji 2. z določenim postopkom narediti kaj bolj trdno: utrditi smučarsko progo;
utrditi plasti gramoza z valjarji / utrditi rob platnic; utrditi pas s trdo podlogo 3. narediti, da je kaj trdno nameščeno: z zagozdo utrditi toporišče / utrditi izpahnjen ud, da je negibljiv 4. narediti, da je kaj (bolj) sposobno prenašati obremenitve, negativne okoliščine: z veslanjem utrditi mišice;
utrditi si roke;
telo se mu je z vajami utrdilo 5. narediti, da je kdo telesno močnejši, (bolj) odporen: življenje na kmetih ga je utrdilo;
šport ga je utrdil proti boleznim;
otrok se je na svežem zraku utrdil // narediti, da je kdo (bolj) sposoben prenašati duševne napore: hudo trpljenje jo je utrdilo; z leti se človek utrdi / branje mu je utrdilo duha; utrditi si voljo, značaj 6. narediti, da kaj dobi veliko mero lastnosti, potrebnih za opravljanje svoje funkcije: utrditi državo;
gospodarsko utrditi podjetje;
organizacijsko utrditi stranko 7. narediti, da kaj postane sposobno vzdržati negativne vplive, okoliščine: utrditi oblast;
utrditi svoj položaj / utrditi si ugled, priljubljenost / utrditi zdravje 8. narediti, da kaj obstaja, nastopa v bolj intenzivni, trajni obliki: utrditi delovno disciplino;
utrditi mir, prijateljstvo 9. narediti, da kaka vsebina zavesti postane (bolj) trdna: ta dogodek je utrdil njegov dvom;
njena vera se je s tem še bolj utrdila / utrditi svoje prepričanje / utrditi narodno zavest // v zvezi z v narediti koga v čem duševnem (bolj) trdnega: utrditi koga v dvomu, veri; utrdil se je v prepričanju, da ima prav 10. knjiž. uveljaviti: utrditi nove poglede na demokracijo;
ta nazor se ni nikoli utrdil med ljudmi / ti izrazi so se že utrdili
● ekspr. utrditi cene ustaliti, trdno določiti; star. utrditi dejstva ugotoviti; star. utrdila sta rok plačila določila
♦ fot. utrditi barve na sliki s fiksirjem; ped. utrditi učno snov z načrtnim ponavljanjem doseči, da ostane trajneje v zavesti; teh. utrditi narediti, da se kaj strdiutrdíti se in utrdíti se in utŕditi se voj.
namestiti se, razporediti se na kakem terenu, v kakem objektu in ga z (dodatnimi) gradbenimi deli urediti za obrambo: vojaki so se utrdili na položaju / borci so se utrdili v stolpu
utŕjen -a -o in utrjèn -êna -o:
zdrav, utrjen človek; utrjen grad; biti utrjen proti boleznim; utrjena oblast; utrjeno telo; utrjeno znanje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
utŕjati -am nedov. (ŕ) knjiž. utrjevati: utrjati breg, nasip / utrjati prijateljske vezi med državami / to prepričanje se čedalje bolj utrja / utrjati znanje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
v2 predl. I. s tožilnikom, v zvezi z enklitično obliko osebnega zaimka vá- (ȃ) 1. za izražanje usmerjenosti navznoter: priti v hišo;
metati v jamo;
pogled v dvorano / potopiti v vodo; zabiti v zemljo; dvignjen v zrak / iti v mesto, tujino / zaviti v desno; stopiti v stran vstran / sesti v klop, naslanjač / vtirati kremo v kožo; vstopiti v sobo // za izražanje predmeta, ki kaj obdaja: oblačiti se v lepa oblačila; vzeti v roko / vpreči v jarem; vkovati v verige 2. za izražanje usmerjenosti kam sploh: gledati vanj;
streljati v tarčo;
udarec v obraz 3. za izražanje mesta kakega stanja, lastnosti: zrediti se v trebuh;
rdeč v obraz 4. za izražanje določenega časa: prireditev bo v nedeljo / v drugo je le uspel drugič / pog. dogovoriti se za v soboto // za izražanje časa, določenega glede na količino: delati pozno v noč; zidanje se je zavleklo v zimo 5. za izražanje načina dejanja: iti v gosjem redu;
ekspr. zavpiti v en glas;
igrati v troje / prenašati se iz roda v rod 6. za izražanje namena: dati v najem;
povedati v opravičilo;
večerja v čast gosta / strašilo za v proso / vabiti v goste 7. za izražanje sredstva: brisati si roke v predpasnik;
zavit v odejo 8. za izražanje predmeta, na katerega je usmerjeno določeno dejanje: verovati, zaupati v koga;
zaljubiti se v sošolko;
upanje v uspeh 9. za izražanje predmeta prehajanja, spremembe: breg se preveša v dolino;
pomlad prehaja v poletje / navadno v zvezi z iz: iz kmetice se je spremenila v gospo; preračunati iz dolarjev v evre; prevajati iz nemščine v slovenščino // za izražanje predmeta, ki je posledica, učinek spremembe: voda se spremeni v led; dvom raste v obup; zmleti v prah; zabava se razvija v razgrajanje / razdeliti v dva dela 10. za izražanje predmeta, ki pomeni dejanje, stanje: spustiti se v boj;
poseči v dogajanje;
ekspr. lesti v dolgove;
spraviti v red;
stopiti v veljavo / vključiti se, vmešati se v delo 11. za izražanje zveze s celoto, ki vključuje koga ali kaj kot del: to spada v redno delo;
pog. vzeti v račun;
stopiti v stranko / vključiti se v skupnost; uvrstiti v zbirko II. z mestnikom 1. za izražanje mesta znotraj česa: ostati v hiši;
v kotlu vre;
stvar v škatli / tavati v megli; premikati se v vodi / živeti v mestu; vlak v daljavi / sedeti v klopi, naslanjaču / v besedilu ni napak / zastar. v Gorenjcih, Nemcih na Gorenjskem, v Nemčiji// za izražanje predmeta, ki kaj obdaja: lokal je ves v lesu, marmorju; oblečen v belo 2. za izražanje mesta kakega dejanja: skrčiti noge v kolenih;
zlomiti se v sredini 3. za izražanje mesta, pojmovanega kot sestav, katerega del je kdo ali kaj: biti v odboru, vladi;
živeti v skupnosti narodov;
otrok v družini;
pesmi v zbirki 4. za izražanje mesta, področja delovanja, nastopanja: delati v administraciji, turizmu;
oglašati se v javnosti / ohraniti v spominu 5. za izražanje določenega časa: umreti v mladosti;
v času kuge;
v prihodnjem letu / bilo je v košnji // za izražanje časa, znotraj katerega kaj je, se zgodi: vrniti se v treh mesecih; končati v roku; publ. v teku enega leta v enem letu / najtoplejši dan v zadnjih desetih letih 6. za izražanje okoliščin dejanja: potovati v dežju;
reči v jezi;
delo v vročini 7. za izražanje načina dejanja: plesati v parih;
vse je v redu;
ekspr. ravnati s kom v rokavicah obzirno, previdno;
veter piha v sunkih / posneti v barvah; izdati v knjižni obliki; pogovor v ruščini 8. za izražanje sredstva: čistiti zarjavele dele v bencinu;
pomagati v denarju, strokovnjakih;
voziti v vozičku 9. za izražanje količine: vsega imajo v izobilju;
udeležiti se v majhnem številu 10. za izražanje stanja, položaja: biti v formi, zanosu;
znajti se nepričakovano v nevarnosti;
živeti v pokoju;
biti v sorodstvu / biti v delu, prodaji / zemljevid v velikem merilu; čokolada v prahu 11. za izražanje predmeta, na katerega je dejanje omejeno: zmagati v teku;
napredovati v znanju;
umirjen v vedenju / v bistvu ima prav; v vsakem oziru, pogledu 12. za izražanje istovetnosti, enakosti: v meni imaš dobrega prijatelja;
v vseh ljudeh vidi sovražnike
● smehljati se v brado sam pri sebi; pog. poštevanka mu ne gre v glavo ne more si je zapomniti; ekspr. kovati koga v (tretje, sedmo) nebo zelo ga hvaliti, povzdigovati; pog. v nič dajati, devati omalovaževati, podcenjevati; ekspr. v obraz lagati predrzno, nesramno; pog. smejati se komu v pest komu se (skrivaj) posmehovati; ekspr. v petek in svetek vedno, za delovne in praznične dni; iti v vas h komu v kmečkem okolju obiskati koga, iti na obisk h komu; ekspr. iti vase razmišljati o svojih duševnih stvareh, značaju, morali, etiki; evfem. biti v letih star, starejši; v resnici izraža, da kaj je, se godi in ni rezultat izmišljanja, domišljije; knjiž. ni stvar v tem, da svet spremenimo, ampak, da ga izboljšamo ni naš cilj, ni predvsem pomembno; prim. tjavendan, vdrugo, vkraj, vkraju, vstran, vtem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
vijúgati -am nedov. (ū) 1. delati, povzročati, da se kaj valovito, vijugasto premika: veter vijuga krila, zastave 2. hitro, zapovrstjo menjavati smer vožnje: da bi se izognili čerem, so začeli vijugati;
mopedist je preveč vijugal / pri drsanju je vijugal // zapovrstjo menjavajoč smer hoditi, voziti: kolesar je vijugal po cesti; spretno je vijugal mimo jam / pijana sta vijugala po ulici vijúgati se
1. delati zaporedne zavoje: pot se v zgornjem delu vijuga; reka se nekoliko vijuga
2. s prislovnim določilom viti se: steza se vijuga v breg; proga se vijuga iz predora v predor / nad ravnino se vijugajo meglice / iz pipe se vijuga dim
vijugajóč -a -e:
vijugajoč se dim
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
vréči vŕžem dov., vŕzi vŕzite in vrzíte; vŕgel vŕgla (ẹ́ ȓ) 1. s silo, navadno ročno, povzročiti, da preide kaj po zraku na drugo mesto: pobral je kamen in ga vrgel;
vreči poleno na ogenj;
vreči kaj skozi okno;
vreči z desno roko;
hitro, silovito vreči / vrgel (si) je torbo čez ramo in odšel / vreči mrežo, trnek v vodo; vreči sidro / vreči kepo v koga; vreči puščico v sredino tarče zadeti z njo sredino; vreči žogo visoko v zrak / vrgel je lopato iz rok in stekel; vreči proč pokvarjeno hrano zavreči; vreči stran prazno steklenico odvreči / dogovorili so se, da bodo vrgli kovanec se bodo odločili na podlagi dogovorjenega pomena obrnitve kovanca po metu; vrgla sta kocko za zadnjo cigareto žrebala sta s kocko / ekspr. vojaki so vrgli orožje iz rok so se razorožili; niso se hoteli več bojevati; ekspr. vreči kovanec v avtomat dati, spustiti
♦ šport. vreči kopje // nav. ekspr., s širokim pomenskim obsegom s silo povzročiti, da preide kaj na drugo mesto: konj je jezdeca vrgel s sebe / reka ga je vrgla na obalo; vihar je brodolomce vrgel na otok / brezoseb.: utopljenca je vrglo na breg; čoln je vrglo na sredo reke / bombniki so vrgli bombe spustili / vreči oporišče v zrak razstreliti ga2. navadno s prislovnim določilom s silo povzročiti, da kaj hitro, sunkovito spremeni položaj v prostoru: sunek ga je vrgel nazaj;
brezoseb. med zaviranjem je potnike vrglo naprej;
ekspr. sanje so ga vrgle kvišku zaradi njih se je prebudil, sedel / vrgla ga je božjast dobil je napad božjasti// ekspr. hitro, sunkovito premakniti kak del telesa: vrgla je glavo nazaj in se zasmejala; sedel je in vrgel noge od sebe; vreči roke kvišku 3. s silo spraviti koga na tla, v ležeči položaj: zgrabil je nasprotnika in ga vrgel / pes je vrgel otroka v sneg / vreči koga na tla, po tleh; pren., ekspr. že najmanjši neuspeh ga vrže // nav. 3. os., pog. povzročiti, da mora kdo ležati: bolezen, skrb ga je vrgla na posteljo; brezoseb. nekaj dni je še hodil okoli, potem pa ga je vrglo 4. ekspr., s prislovnim določilom s silo spraviti koga od kod: vreči koga iz gostilne, stanovanja, urada / vreči koga čez prag / pog. vreči koga ven 5. ekspr. dati živini (živinsko) krmo: stopil je v hlev, da bi vrgel kravam / vreči konju ovsa / vreči kokošim 6. ekspr., s prislovnim določilom poslati, premestiti: sovražnik je svoje glavne sile vrgel na jug;
četo so vrgli v boj / usoda ga je vrgla v ta kraj 7. ekspr., s prislovnim določilom hitro, nepopolno napisati, narisati: na papir je vrgel nekaj verzov;
na platno je vrgel prijateljevo podobo 8. ekspr., s prislovnim določilom, v zvezi vreči oči, pogled pogledati: vrgel je oči na razglas, sliko;
vreči neprijazen pogled po kom, za kom / že zdavnaj je vrgel oči nanjo je vzbudila njegovo zanimanje; kritik je skušal vreči pogled na njegovo celotno delo ga (na kratko) oceniti, ovrednotiti9. ekspr., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: vreči opazko, vprašanje;
vrgel mu je psovko;
za njim je vrgel jezno kletev / sonce je vrglo zadnji žarek skozi okno / lažeš, je vrgel iz sebe hitro, silovito rekel// v zvezi z v povzročiti, da kdo preide v stanje, kot ga nakazuje določilo: ta dogodek ga je vrgel v bes, obup 10. navadno s prislovnim določilom povzročiti, narediti, da kaj kje je: gora je vrgla svojo dolgo senco na melišča;
smreke so vrgle sence po pobočju / brezoseb. čez noč je vrglo nekaj snega padlo// publ., v zvezi z na povzročiti, da se na kaj gleda, o čem misli tako, kot nakazuje določilo: tako ravnanje je vrglo čudno luč nanj; to je vrglo senco na vse sodelavce / vreči na koga sum 11. pog., s prislovnim določilom dati, prinesti denar, dobiček: kupčija mu je precej vrgla;
prodaja mu je vrgla toliko, da je lahko poplačal vse dolgove / les mu je vrgel lepe denarce // prinesti, dati: glasovanje mu je vrglo malo glasov / koliko metrov drv bo vrglo drevo
● ekspr. liter vina ga vrže od litra vina je zelo pijan; nar. svinja je vrgla sedem prašičkov povrgla; ekspr. vreči karte na mizo razkriti komu vsa dejstva, vse zahteve; vreči jasno luč na kaj popolnoma razkriti kaj; pog. vreči partijo taroka zaigrati; ekspr. vrgla mu je poljubček poljubila prste svoje roke in jo obrnila, iztegnila proti njemu; ekspr. kmalu je vrgel puško v koruzo ni več vztrajal, je obupal; nar. repo vržemo na redko posejemo, vsejemo; vreči komu rokavico nekdaj pozvati ga na dvoboj; ekspr. vreči komu trnek z zvijačo poskušati pridobiti koga za svoj namen; pog. varovalko je ven vrglo varovalka je pregorela; publ. vreči vlado povzročiti, da mora odstopiti; ekspr. vreči koga iz društva, stranke, šole izločiti, izključiti; pog., ekspr. že navsezgodaj so ga vrgli iz postelje so zahtevali, povzročili, da je moral vstati; ekspr. vrgli so ga iz službe odpustili so ga, odpovedali so mu delovno razmerje; ekspr. ropot ga je vrgel iz spanja zaradi ropota se je prebudil; ekspr. ta misel ga je vrgla iz tira ga je vznemirila, razburila; ekspr. vreči koga s prestola vzeti mu oblast; star. vreči koga s prižnice oklicati; pog. vreči skrbi čez ramo ne ukvarjati se z njimi; ekspr. vrgla je to novico med zbrane prijatelje nenadoma, nepričakovano jim jo je sporočila; ekspr. vreči denar na cesto, skozi okno, stran dati, izdati denar za kaj nekoristnega, nevrednega, nesmiselnega; ekspr. vreči koga na cesto odpustiti, odsloviti ga (iz službe); prisilno ga izseliti; ekspr. vreči obleko nase, s sebe hitro se obleči, sleči; pog. vreči koga na šajbo ne narediti, kar je bilo obljubljeno, rečeno; ekspr. vrgli so ga v ječo zaprli so ga; ekspr. poročilo je hotel vreči v koš uničiti, zavreči; ekspr. knjige je vrgel v kot trajno ali začasno je nehal študirati; ekspr. to mu je vrgel v obraz to mu je brez obzirov rekel, očital; ekspr. vreči hrano vase hitro, hlastno pojesti; ekspr. vreči kozarček žganja vase izpiti na dušek; pog. profesor ga je vrgel pri izpitu negativno ocenil; pog. čez vreči izbruhati, izbruhniti; pog. komu kaj naprej vreči očitati; pog. kar nazaj ga je vrglo, ko je to slišal zelo je bil presenečen; bibl. kdor je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo človek ne sme obsojati drugih, če sam ni brez napakvréči se nav. ekspr.
1. s prislovnim določilom s sunkovitim odrivom se premakniti kam: ranjenec se je vrgel kvišku, a je spet padel; ko je opazil nevarnost, se je vrgel nazaj
// s sunkovitim odrivom se premakniti z določenim namenom z enega mesta na drugo: vratar se je vrgel za žogo in jo ujel / iz obupa se je vrgel v prepad s skokom v prepad naredil samomor; vreči se v vodo skočiti
2. v zvezi z na hitro, sunkovito se premakniti h komu z namenom napasti ga: vrgel se je nanj in ga začel tepsti; vreči se na koga kot ris / kragulj se vrže na svoj plen / z veliko vojsko se je vrgel na nasprotnika
3. s prislovnim določilom hitro, sunkovito uleči se: ob zvoku sirene se je vrgel na tla; oblečen se je vrgel na posteljo
4. navadno z glagolskim samostalnikom, v zvezi z na, v izraža nastop intenzivne dejavnosti, kot jo določa samostalnik: z vso vnemo se je vrgel na delo, v študij; vreči se v boj; vrgel se je v branje / vrgel se je v beg začel bežati
// s širokim pomenskim obsegom intenzivno začeti določeno dejavnost, katere predmet izraža dopolnilo: zgodaj spomladi se je vrgel na vrt / vrgli so se na jedačo začeli hlastno, obilno jesti; z navdušenjem se je vrgel na knjigo jo je začel brati, študirati; vrgel se je na politiko začel politično delovati
● ekspr. vrgla se mu je okrog vratu navdušeno ga je objela; slabš. vreči se na kolena pred kom poklekniti pred kom; ekspr. sin se je vrgel po očetu ima njegove lastnosti
vŕžen -a -o:
v vodo vržen kamen; plašč, vržen čez ramo; četa, vržena v boj
♦ filoz. človek je vržen v svet po eksistencialistični filozofiji človek biva brez vnaprejšnje določenosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
zagánjati -am nedov. (ȃ) 1. spravljati kaj v delovanje, tek: zaganjati motor / voznik je nekaj minut zaganjal avtobus 2. povzročati, da kaj hitro, sunkovito se premikajoč po vodi, zraku prihaja kam: valovi so zaganjali čoln ob breg;
veter jim je zaganjal dež v obraz
● vojaki so spretno zaganjali sulice metali3. delati, povzročati, da gre, pride navadno žival pod nadzorstvom na določeno mesto: zaganjati krave na pašo 4. knjiž. poganjati, odganjati: rastlina je že začela zaganjati / mirta zaganja novo popje 5. ekspr., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža nastopanje dejanja, kot ga določa samostalnik: gledalci so ob njegovih akrobacijah zaganjali krike, smeh;
labodi so zaganjali vedno hujši vrišč zagánjati se
1. hitro, sunkovito se gibati: pri hoji se zaganja / mlinski kamni so se zaganjali / burja se zaganja
2. navadno s prislovnim določilom s silo, sunki se premikati z enega mesta na drugo: zaganjal se je od skale do skale; žival se je zaganjala po strmini navzgor
3. s predlogom hitro, sunkovito se premikati k čemu: ptič se je zaganjal proti oknu, vendar ga ni dosegel
// s takim premikom udarjati ob kaj, v kaj: lev se je zaganjal ob mrežo; valovi so se zaganjali v skale; pren., ekspr. veter se jim je zaganjal v obraz
4. s predlogom hitro, sunkovito se premikati h komu z namenom napasti ga: zaganjal se je vanj in ga tepel / bik se je zaganjal v rdečo cunjo; pes se je zaganjal proti tujcu / daj mi to, se je zaganjal vanj
zaganjajóč -a -e:
zaganjajoč živino na pašo, si je žvižgal; v breg zaganjajoči se valovi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
zalomíti -lómim dov. (ī ọ́) 1. z lomljenjem delno ločiti navadno bolj oddaljeni del česa: zalomiti vejo za zaznamovanje poti 2. zlomiti kaj tako, da koničasti del ostane v čem: zalomiti ključ, sveder 3. zlomiti kaj tako, da sega poškodba v notranjost česa: zalomiti noht;
kost se zalomi
● knjiž. zalomiti glavo v pozdrav skloniti; ekspr. v joku zalomiti roke, z rokami narediti nekaj krčevitih gibov, izražajoč žalost
♦ lov. zalomiti nastrel označiti z odlomljeno vejozalomíti se
ostro, koničasto spremeniti smer: na vrhu se pot zalomi na desno / ekspr. travnik se hitro zalomi v breg hitro preide; pren., ekspr. pevki se je zalomil glas
● ekspr. kadar se kaj zalomi, ga pokličejo na pomoč pride do težav, nevšečnosti
zalómljen -a -o:
zalomljen noht; pravokotno zalomljena soteska
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
zapljúskati -am dov. (ȗ) 1. večkrat se v sunkih premakniti, navadno neenakomerno: voda v škafu je zaradi tresljaja zapljuskala // nav. ekspr. dati kratke, tleskajoče glasove ob takem premikanju: v steklenici je zapljuskalo vino // z udarjanjem po tekočini povzročiti kratke, tleskajoče glasove: dežne kaplje so zapljuskale po vodni gladini; v temi so zapljuskala vesla 2. večkrat slišno, navadno neenakomerno udariti, zadeti ob kaj: val zapljuska ob breg // večkrat se v sunkih razliti: valovi so zapljuskali čez rob čolna; pren. novi kulturni tokovi so zapljuskali po deželi
● ekspr. godba je zapljuskala iz dvorane se je zaslišala
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
zíljski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na Ziljo: ziljski breg / ziljska inačica pesmi; ziljsko narečje
♦ etn. ziljski rej; ziljsko štehvanje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.
žuboréti -ím nedov. (ẹ́ í) 1. dajati rahle, med seboj pomešane glasove, navadno pri toku manjše količine vode: reka, vodomet žubori;
prijetno žuboreti / ekspr., z notranjim predmetom potoček žubori svojo pesem / ob robu vasi žubori izvir // s prislovnim določilom žuboreč se premikati: rečica žubori po soteski / voda je žuborela v podstavljeno posodo žuboreč padala2. ekspr. rahlo, lahkotno se slišati: iz radia je žuborela tiha glasba;
od vsepovsod je žuborela človeška govorica 3. ekspr. živahno, lahkotno govoriti, pripovedovati: ljudje so se sprehajali med stojnicami in žuboreli // živahno, lahkotno se oglašati: v stari češnji so žuboreli ščinkavci žuborèč -éča -e:
voda je žuboreč pljuskala ob breg; sedeti ob žuborečem potoku
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.