abrúpten -tna -o prid. (ȗ) knjiž. ki je brez zveze, odtrgan: članek dela vtis, ko da je sestavljen iz abruptnih notic
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
absolúten -tna -o prid. (ȗ) - 1. popoln, vsestranski: absoluten mir; absolutna tišina / absolutna večina glasov nadpolovična
- 2. brezpogojen, nesporen: absoluten prvak; absolutna premoč
- 3. neomejen, absolutističen: absolutni vladar; absolutna državna oblast
♦ filoz. absolutni duh po Heglu zadnja, dokončna stopnja razvoja duha iz njega samega; absolutna resnica resnica, o kateri ni mogoče razumsko dvomiti; fiz. absolutna ničla najnižja možna temperatura; geogr. absolutna višina višina določenega kraja nad morsko gladino; gozd. absolutna gozdna tla tla, kjer uspeva samo gozd; mat. absolutna vrednost vrednost števila neglede na predznak; meteor. absolutna vlaga množina vodne pare na 1 m3 zraka; muz. absolutni posluh zmožnost ugotavljati tone brez pripomočkov; absolutna glasba instrumentalna glasba s čisto glasbeno vsebino, brez določenega programa ali naslova
absolútno prislov od absoluten: absolutno veljavna sodba
// ekspr. poudarja trditev: to je absolutno potrebno; ima absolutno prav; absolutno ne! nikakor ne, sploh ne; sam.: povzpeti se v svet absolutnega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
abstinénčniSSKJ -a -o prid. (ẹ̑) abstinénčna kríza -e -e ž (ẹ̑, ȋ)
skupek vegetativnih in psihičnih motenj, ki se lahko pojavijo pri odtegovanju, odtegnitvi zdravila, alkohola, mamila pri odvisniku; abstinenčni sindrom: imeti abstinenčno krizo; huda abstinenčna kriza; Metadon lahko pri marsikom deluje kot nekakšna varovalka, saj uživalcu heroina prepreči abstinenčno krizo
abstinénčni sindróm -ega -a m (ẹ̑, ọ̑)
skupek vegetativnih in psihičnih motenj, ki se lahko pojavijo pri odtegovanju, odtegnitvi zdravila, alkohola, mamila pri odvisniku; abstinenčna kriza: blag abstinenčni sindrom; Abstinenčni sindrom mine sam od sebe in ga največ narkomanov preživi brez kakršne koli zdravniške pomoči
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
absúrd -a m (ȗ) kar je v nasprotju z logiko, nesmisel: to je pravi absurd;
privesti do absurda;
voditi v absurd;
očiten absurd / drama absurda; psihoza absurda in groze
♦ filoz. absurd po Camusu dejstvo, da je vse, kar je, brez smisla in končnega cilja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
a cappélla [akapela] neskl. pril. (ẹ̑) muz. ki je za zborovsko petje brez instrumentalne spremljave: skladba a cappella
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
ad infinítum prisl. (ȋ) knjiž. brez konca in kraja, v neskončnost: odlašati ad infinitum;
in tako naprej ad infinitum
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
administríranje -a s (ȋ) 1. opravljanje administrativnih poslov: stroški administriranja; Želela bi si zakon, ki bi omogočil učinkovito varstvo kulturne dediščine brez nepotrebnega administriranja, ki je samo sebi namen 2. rač. upravljanje računalniškega sistema ali spletnega foruma: Vsa gesla in postopki, ki se uporabljajo za vstop in administriranje mreže osebnih računalnikov, se hranijo v zapečatenih ovojnicah E ↑administrírati
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
àfebrílen -lna -o prid. (ȁ-ȋ) med. ki je brez vročine: afebrilni bolnik
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
afektácija -e ž (á) nenaravno, izumetničeno vedenje ali govorjenje: to je le poza in afektacija;
igralka je zašla v afektacijo / njegovo izražanje je brez sentimentalnosti in afektacije afektiranosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
à jour [ažúr] prisl. (ȗ) pog. brez zaostanka v dnevnem delu; na tekočem: v našem oddelku smo vedno à jour
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
akademízem -zma m (ī) knjiž. na tradiciji in šoli sloneče, neustvarjalno umetnostno izražanje: tako posnemanje vodi v akademizem;
epigonski, katedrski, okosteneli akademizem;
literarni, slikarski akademizem // slabš. samo teoretično, neživljenjsko reševanje problemov: turizem brez gradnje cest in hotelov je zgolj akademizem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
akadémski -a -o prid. (ẹ̄) - 1. nanašajoč se na šole najvišje stopnje: akademski poklic; akademski slikar; akademska izobrazba / akademski naslov; akademska čast / predavanje se bo začelo brez akademske četrti tradicionalne četrturne zakasnitve
// nanašajoč se na slušatelje teh šol: akademski pevski zbor; akademsko društvo - 2. nanašajoč se na najvišjo znanstveno in umetniško ustanovo: seja akademskega sveta
- 3. knjiž. strogo strokoven, znanstven: akademska diskusija; delo je na akademski višini
// slabš. samo teoretičen, neživljenjski: pusto akademsko razpravljanje
akadémsko prisl.: akademsko izobražen človek
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
akcènt -ênta in -énta m (ȅ é, ẹ́) - 1. lingv. izstopanje glasu po jakosti ali tonu nasproti soseščini; naglas, poudarek: akcent je na prvem zlogu; melodični akcent / besedni, stavčni akcent
// grafično znamenje za označevanje tega: zapisati akcent - 2. ed. v izreki jezika opazne tuje prvine: govori slovensko z italijanskim akcentom
- 3. knjiž. kar sploh izstopa iz okolja: bela pentlja je edini akcent obleke; njegove pesmi imajo močen lirični akcent; razprava je brez polemičnega akcenta / na sliki je opaziti močne barvne akcente
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
ákcijski in akcíjski -a -o prid. (á; ȋ) - 1. nanašajoč se na akcija1: sodeloval je v akcijski skupini v okupirani Ljubljani / sestaviti akcijski odbor, program; potrebna je bila čim večja akcijska enotnost / film akcijskega žanra
- 2. teh., v zvezi akcijski radij prostorski obseg delovanja: akcijski radij razstreliva; akcijski radij letala največja razdalja, ki jo lahko preleti letalo brez pristanka in se spet vrne na kraj vzleta
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
àkromát -a m (ȁ-ȃ) fiz. lečje, ki da sliko predmeta brez barvnih robov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
àkromátičen -čna -o prid. (ȁ-á) fiz. ki da sliko predmeta brez barvnih robov: akromatični objektiv;
akromatično lečje / akromatične barve
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
àkromatízem -zma m (ȁ-ī) fiz. lastnost lečja, da dá sliko predmeta brez barvnih robov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
akústičniSSKJ -a -o prid. (ú) ki je v zvezi s proizvajanjem zvoka na naraven način, brez elektronskega ojačenja: akustični instrument; akustična kitara; akustično glasbilo; Tradicionalna klasična, akustična glasba je romantični privilegij preteklega časa, elektronska glasba pa je sedanjost E (↑)akústika
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
alikvóten tudi alikvôten -tna -o prid. (ọ̑; ó) knjiž. ki deli celoto brez ostanka: četrtina je alikvotni del celote / alikvotni delež dediščine
♦ muz. alikvotni toni toni, sozveneči z osnovnim tonom
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
amandmá -ja m (ȃ) dodatni dopolnilni ali spreminjevalni predlog k zakonu, resoluciji: predlagati, sprejeti amandma;
večina ukrepov je bila sprejeta brez amandmajev;
zahtevajo amandma k trem členom pravilnika
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
ambícija -e ž (í) nav. mn. močno hotenje, želja po uspehu, po uveljavitvi: nobenih ambicij nimam, samo delati si želim;
tu ni prostora za osebne ambicije;
literarne, znanstvene ambicije / knjiga je pisana brez posebnih ambicij brez namena, da bi bila umetniško, znanstveno delo // ed. ambicioznost: njegova bolna ambicija; fant z zdravo ambicijo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
ambientálni -a -o [ambijentalni] prid. (ȃ) ki pripada ambientu, ga ustvarja: ambientalna osvetlitev; Premišljeno izbrane oblike in ambientalna svetloba, izbrani in usklajeni dodatki lahko prostorske omejitve spremenijo v prijeten ambient E (← it. ambientale) iz (↑)ambièntambientálna glásba -e -e ž (ȃ, ȃ)
nevsiljiva zlasti elektronska instrumentalna glasba brez poudarjenega ritma, namenjena ustvarjanju prijetnega razpoloženja: Pod drevesa bodo namestili ležalnike, viseče mreže, uredili bodo tudi knjižnico na prostem z ambientalno glasbo in gostinsko ponudbo
ambientálna postavítev -e -tve ž (ȃ, ȋ)
umetniška razstava, instalacija, postavljena znotraj ali zunaj galerije, muzeja, izkoriščajoč dano okolje: Poleg razstav doma in po svetu je pripravila že nekaj ambientalnih postavitev v zgodovinskih objektih in na prostem
ambientálno gledalíšče -ega -a s (ȃ, í)
gledališče, ki za uprizoritve izbira okolja zunaj gledaliških stavb in skuša v prostoru zabrisati mejo med igralci in občinstvom: Svoje tekste je pisal predvsem za ambientalno gledališče, hotel jih je postavljati v bunkerje iz prve svetovne vojne, na grobišča
ambientálno prisl. (ȃ)
ambientalno pomembna stavba; Poleg luči kot izjemno pomembnega scenskega elementa dogajanje zelo premišljeno ritmizira glasba, ki prostor ambientalno naseljuje
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
amórfen -fna -o prid. (ọ̑) knjiž. ki je brez določene oblike; neizoblikovan, brezobličen: iz amorfne gmote modelirati kip;
amorfna struktura / amorfna podoba mesta; njegova misel o umetnosti je še povsem amorfna / ekspr. amorfna množica neosveščena, nezavedna // min. ki je brez kristalne strukture: amorfna snov; steklo je amorfno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
àmúzičen -čna -o prid. (ȁ-ú) ki je brez čuta, smisla za umetnost: amuzično občinstvo umetnika ne razume;
estetsko amuzičen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
àmuzikálen -lna -o prid. (ȁ-ȃ) ki je brez čuta, smisla za glasbo: je povsem amuzikalen človek
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
anaerobióza -e ž (ọ̑) biol. pridobivanje življenjske energije brez uporabe prostega kisika
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
anarhíja -e ž (ȋ) stanje brez reda, brez organiziranosti, neurejenost: v bataljonu je vladala popolna anarhija;
v poeziji je prišlo do anarhije;
tako poslovanje vodi v anarhijo / ekspr. kakšna anarhija je v tej hiši nered, zmeda // nenačrtno delo ali poslovanje: anarhija v proizvodnji
♦ polit. stanje v državi brez prave oblasti; brezvladje, brezpravnost
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
anastátičen -čna -o prid. (á) tisk., nekdaj nanašajoč se na prenos originala na litografski kamen brez fotografiranja: anastatični ponatis
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
anastigmát -a m (ȃ) fiz. lečje, ki da sliko predmeta brez astigmatizma
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
animóznost -i ž (ọ̑) knjiž. nenaklonjenost, sovražnost: moje stališče do njega je brez vsake animoznosti;
animoznost med igralcema
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
anksiózen -zna -o [anksijozən] prid. (ọ̑) 1. psiht. ki je v zvezi z anksioznostjo: anksiozna motnja; anksiozno stanje; Poskušala sem zmanjšati depresivne in anksiozne simptome 2. neprijetno vznemirjen, napet zaradi občutka ogroženosti, strahu brez stvarnega zunanjega razloga; tesnobenSSKJ: biti anksiozen; Anksiozni ljudje in ljudje, ki pogosto menjajo razpoloženje, so za razliko od čustveno stabilnejših ljudi manj zadovoljni s svojimi partnerji E ← lat. anxiōsus 'zaskrbljen, tesnoben'
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
anksióznost -i [anksijoznost] ž (ọ̑) 1. psiht. duševna motnja, ki se kaže v neprijetnem stanju vznemirjenosti, napetosti zaradi občutka ogroženosti, strahu brez stvarnega zunanjega razloga: V prihodnosti bo pri zdravljenju anksioznosti mogoče predpisati pravo količino pravega zdravila, odvisno od genskega zapisa pacienta 2. neprijetno stanje vznemirjenosti, napetosti zaradi občutka ogroženosti, strahu brez stvarnega zunanjega razloga: Obšla ga je anksioznost E ↑anksiózen
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
anomíja -e ž (ȋ) stanje, ko razpadajo družbene, moralne norme, vrednote ter vezi med posameznikom in družbo: družbena anomija; kulturna anomija; Državljani brez demokratičnih tradicij, ki se sploh ne zavedajo svojih demokratičnih dolžnosti, tonejo vse bolj v anomijo, apatijo in ritualizacijo življenja E ← frc. anomie ← gr. anomía 'brezpravje' iz ánomos 'brezpraven' iz (↑)a... + nómos 'zakon'
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
anonímniSSKJ -a -o prid. (ȋ) anonímni pokòp -ega -ôpa in -ópa m (ȋ, ȍ ó; ọ́)
obred, pri katerem se pepel pokojnika raztrosi po za to določenem delu pokopališča brez označbe imena pokojnika: Poleg grobnih polj za različne vrste pokopov je na robu pokopališča določen tudi prostor za raztros pepela za anonimni pokop
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
anoréksičen -čna -o prid. (ẹ̑) 1. ki ima anoreksijo; anorektičen: biti anoreksičen; V singapurskih bolnišnicah se zdravi okrog 70 odstotkov anoreksičnih deklet, ki bijejo težek boj s hrano in telesno težo
// ki se nanaša na anoreksijo: anoreksični simptomi; Oseba z anoreksično motnjo si ne more pomagati, da ne bi mislila na svoje telo 2. ekspr. zelo vitek, suh: Ne mara debelih, ugajajo mu anoreksične ženske 3. ekspr. prazen, brez vsebine: anoreksična denarnica; anoreksična prireditev; Slovenski film ni anoreksičen, nasprotno, z vedno večjo žlico zajema življenje, kar potrjujejo gledalci, kritiki in tuji festivali E ↑anoreksíja
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
aparát -a m (ȃ) - 1. priprava za opravljanje določenega dela: aparat dela brez napake; vključiti aparat; električni aparat; optični aparati / rabi se samostojno ali s prilastkom: brivski, projekcijski, radijski, rentgenski, telefonski aparat; aparat za gašenje; ekspresni aparat za kavo / redko na letališču so pristajali lovski aparati letala
// pog. fotografski aparat: ali imaš aparat s seboj? vstaviti film v aparat - 2. anat. skupina organov z določeno funkcijo: motnje v prebavnem aparatu; zdravnik je preiskal ves bolnikov slušni aparat
♦ šport. gibalni aparat kosti, sklepi, mišice - 3. skupina ljudi, organizacij, zavodov z določeno nalogo, zlasti v javni upravi: občina je zmanjšala svoj aparat; administrativni, gospodarski, upravni, vojaški aparat; povečevati, vzdrževati državni aparat; policijski aparat je takoj stopil v akcijo; mobilizirali so ves propagandni aparat
- 4. dokumentacija, pripombe k literarnemu ali znanstvenemu delu: knjiga je opremljena z obširnim aparatom; kritični, znanstveni aparat
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
aparátčik -a m (ȃ) slabš., zlasti v sovjetskem okolju aktivist, funkcionar partijskega aparata, ki nekritično, brez premisleka izpolnjuje navodila nadrejenih: sekretar komiteja je bil aparatčik
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
apátičen -čna -o prid. (á) ki je duševno otopel, brez volje; brezčuten, top: apatičen bolnik;
mož je popolnoma apatičen;
biti, postati apatičen za vse / z apatičnim izrazom je gledala v strop; apatičen obrazapátično prisl.: apatično strmeti predse
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
apatríd -a m (ȋ) človek brez domovine, državljanstva; brezdomovinec: mednarodna konvencija o apatridih;
kot apatridi se morajo javljati oblasti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
apetít -a m (ȋ) - 1. želja, potreba po jedi; tek: dobiti, izgubiti, pokvariti si apetit; ima velik apetit; biti brez apetita; jesti z apetitom
- 2. ekspr. močna želja, pohlep po čem: apetit neokolonialistov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
aplanát -a m (ȃ) fiz. lečje, ki da sliko predmeta brez sferne aberacije
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
apretúra -e ž (ȗ) - 1. teh. dokončna obdelava materiala za lepši videz, boljšo kakovost: apretura lesa, tekstilij, usnja; obrat za apreturo / svilena apretura ki da blagu lesk, kot ga ima svila
// sredstvo za apretiranje: pri pranju apretura rada popusti; apretura proti mečkanju; platno brez apreture - 2. tovarniški obrat za apretiranje: obratovodja apreture
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
arabéska -e ž (ẹ̑) um. ornament iz geometrijskih in stiliziranih rastlinskih motivov: po stenah se prepletajo arabeske;
z arabeskami okrašena dvorana;
pročelje hiše s kamnitimi arabeskami // knjiž. besedna ali miselna igrivost: pesem je brez oblikovnih arabesk / ljubezen mladega para je ljubka arabeska v fabuli
♦ kor. plesna drža, uravnotežena na eni nogi; muz. krajša skladba, navadno klavirska
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
árgon in argón -a m (ȃ; ọ̑) kem. žlahtni plin brez barve, vonja in okusa, element Ar: z argonom polnjene žarnice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
argumentácija -e ž (á) utemeljevanje, dokazovanje kake trditve: njegovi argumentaciji ni mogoče slediti;
prepričljiva, protislovna argumentacija;
argumentacija predloga // dokazno gradivo: predložiti izčrpno argumentacijo; trditev je brez argumentacije; znanstvena argumentacija
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
arzénik -a m (ẹ̑) zelo strupen bel prah brez okusa, mišnica: zastrupiti se z arzenikom
♦ kem. arzenov trioksid
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
aséptičen -čna -o prid. (ẹ́) med. ki je brez kužnih klic, brezkužen: aseptični instrumenti / aseptična operacija operacija na neokuženem organu v brezkužnem okolju // aseptični oddelek v bolnici oddelek za bolnike z obolenji, ki jih niso povzročile kužne klice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
asíndeton -a m (ȋ) lit. nizanje, naštevanje besed ali stavkov brez veznikov; brezvezje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
askéza -e ž (ẹ̑) načelno strogo odrekanje užitkom, ugodnostim: brez askeze tega ne bi zmogel;
iz uživaštva je šel v skrajno askezo;
srednjeveška askeza / njegov obraz je kazal strogo askezo
♦ rel. prizadevanje za dosego krščanske popolnosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
àtemátičen -čna -o prid. (ȁ-á) - 1. muz. ki je brez teme, motiva: atematična skladba
- 2. lingv. brezpriponski: atematični glagoli
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
àtóničen -čna -o prid. (ȁ-ọ́) lingv. ki je brez naglasa; breznaglasen: atonična beseda
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
aviónski -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na avion; letalski: avionski motor, radar / avionska pošiljka; poslati pismo z avionsko pošto / avionski posnetek
♦ les. avionski les smrekov les počasne rasti in brez grč
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
ávtodidákt -a m (ȃ-ȃ) knjiž. kdor si pridobi (strokovno) znanje brez šol; samouk: skladateljski avtodidakt;
avtodidakt v slikarstvu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
avtomát -a m (ȃ) - 1. tehnična naprava, stroj, ki opravlja delo brez človekovega sodelovanja: zastarele stroje v tovarni so zamenjali avtomati; steklenice polnijo z avtomati; elektronski avtomat; računski, telefonski avtomat; avtomat za zavijanje cigaret; z namestitvijo avtomatov se je produkcija zelo zvišala; dela kakor avtomat brez prestanka, enakomerno; brez misli in volje, mehanično
♦ voj. brzostrelka
// aparat, ki kaj da ali naredi, če se spusti vanj kovanec: avtomat je prazen, ne dela; avtomat je igral stare popevke; restavracija ima poleg rulet tudi igralne avtomate; ob vhodu v trgovino visita dva avtomata za bonbone; avtomat za vozovnice, znamke - 2. slabš. kdor ravna ali kaj dela brez sodelovanja volje, zavesti: razmere so naredile iz njih avtomate / osebe njegovega romana so brezdušni avtomati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
avtomátičen -čna -o prid. (á) - 1. nanašajoč se na avtomate ali avtomatizirane naprave, samodejen: avtomatični stroji; avtomatične prestave, zavore; avtomatična tehtnica / avtomatična telefonska centrala; avtomatično prevajanje; avtomatično usmerjanje prometa
- 2. ki se zgodi sam od sebe, po lastnih zakonih: avtomatičen prehod pravic in dolžnosti; avtomatična valorizacija pokojnin; avtomatično napredovanje v službi
// nanašajoč se na človekovo dejanje, ki poteka brez njegove volje, zavesti: avtomatični gibi; njegovo pripovedovanje je bilo čisto avtomatično / osebe v njegovi povesti so preveč avtomatične
avtomátično prisl.: naprava deluje avtomatično; s tem bo avtomatično izgubil svoj položaj; avtomatično mu je pritrdil
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
avtomatízem -zma m (ī) stanje ali pojav, ki nastane sam od sebe, po lastnih zakonih: uvesti ekonomski avtomatizem / nav., slabš. obsojati liberalizem in avtomatizem v gospodarstvu; birokratski avtomatizem upravljanja // psih. dejanje, ravnanje brez sodelovanja človekove volje, zavesti: psihični avtomatizem; avtomatizem gibanja / družbeni, intelektualni avtomatizem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
avtomatizírati -am dov. in nedov. (ȋ) - 1. uvesti avtomate, opremiti z avtomati: avtomatizirati telefonski promet; v tovarni so večino strojev avtomatizirali; proizvodnja nekaterih predmetov se je že zelo avtomatizirala / avtomatizirati poslovanje
- 2. s ponavljanjem povzročiti, da kaj poteka brez sodelovanja volje, zavesti: avtomatizirati gibe / skakalec naj pazi, da napake ne bo avtomatiziral
avtomatizíran -a -o: avtomatizirana bencinska črpalka; postavili so nove avtomatizirane naprave
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
avtomátski -a -o prid. (ȃ) - 1. nanašajoč se na avtomate ali avtomatizirane naprave, samodejen: avtomatski aparat, radijski oddajnik; avtomatski pralni stroj / avtomatski bife; avtomatska telefonska centrala; zgradili so novo avtomatsko pekarno; avtomatska meteorološka postaja
♦ aer. avtomatski pilot avtopilot; voj. avtomatska puška; avtomatsko orožje orožje, ki se samo polni in prazni in strelja zlasti v rafalih - 2. ki poteka brez sodelovanja človekove volje, zavesti: avtomatski gibi; svoje delo opravlja z avtomatskimi kretnjami
avtomátsko prisl.: stroj avtomatsko sešteva in odšteva; vprašanja je zastavljal čisto avtomatsko
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
ažúren1 -rna -o prid. (ȗ) adm. ki je brez zaostanka v dnevnem delu, ki je na tekočem: ažurno knjigovodstvo;
administrativno delo je bilo vedno ažurno / ažurni podatki / pog. v poročanju niso ažurniažúrno prisl.: ažurno spremljati aktualne dogodke
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
bába -e ž (á) - 1. slabš. ženska, navadno starejša: grda, stara baba; ekspr. prekleta baba nora
● šalj. babe se zbirajo, dež bo; preg. kamor si hudič sam ne upa, pošlje babo ženski se posreči izpeljati tudi navidez nerešljivo zadevo
// nizko (zakonska) žena: nikamor ne gre brez svoje babe - 2. ekspr. lepa, postavna ali sposobna ženska: baba pa je, baba
- 3. ekspr. strahopeten ali klepetav moški: kaj se bojiš, baba! lahko mi poveš, saj nisem baba
- 4. kar se rabi kot podstava, opora, podlaga: steber kozolca so postavili na betonsko babo; baba (pri klepalniku) babica
♦ etn. baba zadnje snopje pri metju ali mlačvi; babo žagati šega ob koncu zimske dobe, da se prežaga lutka iz slame in cunj; pehtra baba po ljudskem verovanju bajeslovno bitje, ki nastopa v podobi hudobne ali prijazne starke
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
bajonéten -tna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na bajonet: bajonetna nožnica / bajonetni napad
♦ elektr. bajonetni okov okov za žarnice brez navojnega vznožka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
baktêrija -e ž (é) nav. mn., biol. enocelični rastlinski organizem brez klorofila, ki se množi s cepitvijo: črevesne, gnilobne bakterije;
paličasta bakterija;
bakterije mlečnega kisanja;
delovanje, gojišče bakterij
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
bánčniSSKJ -a -o prid. (ȃ) bánčna kártica -e -e ž (ȃ, ȃ)
plastična kartica z magnetnim trakom, vdelanim čipom ali obojim, ki se uporablja za brezgotovinsko poslovanje, dviganje in polaganje gotovine: ponarejena bančna kartica; ukradena bančna kartica; zloraba bančne kartice; Ponekod celo z bančno kartico ali s čekom, ki za porabnika pomeni takojšnjo obremenitev računa, trgovcu pa zagotavlja ustrezno hitro plačilo, ni bilo mogoče uveljavljati popusta
bánčni avtomát -ega -a m (ȃ, ȃ)
avtomatska elektronska naprava, s pomočjo katere imetnik določenih plačilnih kartic sam dviguje gotovino z bančnega računa in opravlja nekatere druge denarne posle; bankomatSSKJ: Vsestranskost bančnih avtomatov in omrežij danes omogoča, da gremo na čisto drug konec sveta brez vsakršne gotovine in jo še vedno lahko dobimo ob vsaki uri
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
bantustán -a m (ȃ) 1. v obdobju apartheida območje, rezervat za temnopolte Južnoafričane: Razvpiti bantustani v apartheidski Južni Afriki so večinoma delovali kot getoizirane in med seboj ločene enklave 2. območje, rezervat za pripadnike določene etnične skupine sploh: Mnogi Palestinci so se zbali, da bo Izrael zasedena območja spremenil v nekakšne bantustane 3. ekspr. izolirano, zaostalo geografsko področje brez stika z okolico: Srž problema je vedno enaka – ali smo normalna država ali smo bantustan, kjer lahko vsak dela kar po svoje E ← agl. Bantustan ← afrikan. bantoestan po Bantoe 'Bantujci' + -stan 'dežela' po zgledu (Hindoe)stan 'Hindustan'
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
barvaríja -e ž (ȋ) barvarna: barvarija usnja in čevljev / brez plačila davka ne bo smela imeti barvarije barvarske obrti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
barvílo -a s (í) - 1. snov, ki daje organizmu in njegovim delom barvo: ljudje brez kožnega barvila; krvno, lasno barvilo
- 2. kem. organska snov za barvanje: bazično barvilo; naravna barvila / anilinsko barvilo
- 3. redko ličilo: barvilo za ustnice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
báti se bojím se nedov., bój se bójte se; bál se (á í) - 1. čutiti strah, biti v strahu: ponoči in v gozdu se otrok boji; nič se ne boj; hudo, močno, zelo se bati; na smrt se bojim; preh. bati se sovražnika; boji se ga kot hudič križa, kot živega vraga zelo
// elipt.: nič se bati! pog. nič bati!
// čutiti spoštljiv strah: fant se boji samo očeta; boga se bati; celo šefa se ne boji - 2. preh. s strahom pričakovati kaj neprijetnega: bati se kazni, smrti, toče, trpljenja / lakote se jim ni bati; tako oblečen se ne bojim mraza
// ne želeti si, ne marati: bati se odgovornosti, stroškov, zamere; teh razgrajačev se vse boji / bojijo se njenega strupenega jezika - 3. z nedoločnikom kot predmetom ne imeti dovolj poguma, ant. upati si: vsako stvar se boji začeti; boji se jim zameriti; bal se je zaplavati; fantje so se bali (iti) k vojakom; boji se (iti) domov / ta se boji deklet se jih plašno izogiba
- 4. biti v skrbeh za koga ali za kaj: starši se boje za otroke; boji se za njegovo srečo, zdravje / bati se za imetje, zaslužek / ne boj se, vse bo dobro; bal sem se, da me bodo napak razumeli; boji se, kaj bo / Janez se boji, da bo brat umrl; s pleonastično nikalnico boji se, da bi mu brat ne umrl, da mu brat ne umre boji se, da bi brat umrl
- 5. ekspr. domnevati, meniti, misliti: bojim se, da ni tako, kot mislite; slišal se je krohot, da sem se bal, da bo sobo razneslo; bojim se, da se motiš; bojim se, da se ne motiš da imaš prav; ne boš mi ušel, ne boj se nikar ne misli
// bojim se, da vas motim
● ekspr. ni se bal ne biriča ne hudiča nikogar se ni bal; vse si je upal; ekspr. ali se ne bojiš boga kako si upaš kaj takega storiti; bati se lastne sence bati se vsega brez razlogov, biti plašljiv; pri tem delu se ga ne bojim upam se meriti z njim; preg. kogar je kača pičila, se boji zvite vrvi
bojé se zastar.: šli so ga iskat, ne boje se mraza in noči
bojèč se -éča -e: boječ se jeze, pikrih opazk; zastar. prečula je vso noč, neizmerno boječa se zanj; prim. boječ
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
bél -a -o stil. -ó [beu̯] prid. (ẹ́) - 1. ki je take barve kot sneg ali mleko, ant. črn: bel cvet; beli čevlji; bel konj, labod; bel papir; prt je bel; bela barva; obleči belo srajco; bela vrtnica; bleščeče, snežno bel; modrikasto, umazano bel; bel kot mleko, sneg, zid; črno-bel vzorec; belo-modro-rdeča zastava slovenska zastava
// pesn.: bela cesta; bela Ljubljana; bela smrt; belo mesto; v ljudski pesmi, v pravljicah stoji tam beli grad / izobesili so belo zastavo kot znamenje vdaje; publ. naše bele ladje potniške ladje - 2. ki je svetle barve: po nebu plava bel oblaček; bel obraz, vrat; ima belo polt; biti belih lic; mrtvaško, prsteno bel; črno-beli film film, ki kaže sliko samo v vseh odtenkih sive barve, od črne do bele; črno-bela tehnika / pesn.: beli mesec; skozi okno lije bela mesečina; bele zvezde; belo jutro / beli gospodarji so jih izkoriščali ljudje bele rase; bel(i) kruh kruh iz bele moke; bela kava kava z dodatkom mleka; bela moka pšenična moka, ki vsebuje majhno količino otrobov; belo vino vino rumenkaste, zelenkaste barve
// ki ima plodove ali gomolje svetle barve: bel krompir; bela murva / bela detelja
// v zvezi z lasje, brada svetlo siv: častitljivi beli lasje
// ekspr., z oslabljenim pomenom, v zvezi z dan, zora poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: zgodilo se je sredi belega dne; plesali so do belega dne, do bele zore vso noč, do jutra; ob, pri belem dnevu se je sprehajal z njo podnevi; ne skrivaj, javno; to je jasno kot beli dan - 3. redko nepopisan, neizpolnjen: na mizi pred njim je bil bel list / bele lise na zemljevidu neraziskano ozemlje, področje
- 4. nanašajoč se na protirevolucionarje, desničarje: vas je bila med vojno bela / bela garda protirevolucionarna organizacija med narodnoosvobodilnim bojem v Sloveniji; protirevolucionarna organizacija med državljansko vojno po oktobrski revoluciji
● star. bel denar srebrn denar; publ. beli kontinent Antarktika; star. beli menihi cistercijani; publ. beli premog vodna moč, ki se da izkoriščati za pogon elektrarn; publ. beli rudarji delavci na naftnih poljih; Bela hiša sedež predsednika Združenih držav Amerike v Washingtonu; knjiž. bela Istra kraški del Istre; knjiž. knjiga je zagledala beli dan je izšla; publ. bela kuga čezmerno omejevanje rojstev; knjiž. to so bile njene bele noči noči brez spanja; knjiž. bela odeja pokriva zemljo sneg; knjiž. predajati se beli opojnosti veselju, športu v zimski naravi; publ. plazovi v gorah grozijo z belo smrtjo s smrtjo v snegu; star. obleči belo suknjo nastopiti vojaško službo; ekspr. tak delavec je v podjetju bela vrana redkost, izjema; pesn. bela žena smrt; publ. mojstri bele žogice namiznega tenisa; publ. trgovina z belim blagom z dekleti; ekspr. če pravim jaz, da je belo, trdi on, da je črno najini mnenji si popolnoma nasprotujeta; ni ne belo ne črno je neizrazito, nejasno; zelen božič, bela velika noč če o božiču ni snega, je o veliki noči
♦ agr. bela žita pšenica, rž, ječmen, oves; antr. bela rasa; biol. bela krvnička ali belo krvno telesce brezbarvna krvna celica, ki se giblje s panožicami; bot. beli gaber, javor, trn; bela omela grmičasta rastlina z belimi jagodami, ki raste na vejah listnatega drevja, Viscum album; gastr. bela klobasa klobasa z nadevom iz riža ali kaše, mesa in drobovine; bela riba morska riba boljše vrste; belo meso kokošje, telečje meso; geogr. Bela krajina; bele noči kratke, svetle noči v visokih zemljepisnih širinah; grad. beli cement cement, ki je skoraj brez železovih primesi; kem. beli fosfor; bela galica cinkov sulfat; lit. črno-bela tehnika prikazovanje oseb ali dogodkov, pri katerem so nekateri samo pozitivni, drugi pa samo negativni; med. beli tok bel ali rumenkast izcedek iz nožnice; metal. beli žar temperatura, pri kateri zažarijo trdna ali plinasta telesa belo; bela kovina zlitina bakra, cinka in svinca; min. beli svinčenec rudnina svinčev karbonat; obrt. bela vezenina vezenina, narejena z belo nitjo na belo tkanino; polit. bela knjiga zbirka mednarodnih diplomatskih dokumentov, ki jih kaka država objavi o državi, s katero je v sporu; rel. bela barva v bogoslužju simbol čistosti, veselja, luči; bela nedelja prva nedelja po veliki noči; šah. bela figura; bela polja; trg. bela posoda posoda iz porcelana; vet. bela črta trak kit, na katerem so priraščene trebušne mišice; ozka belkasta proga ob nosilnem robu kopita; zool. beli medved; bela uš
bélo prisl.: belo cvesti; belo se oblačiti; belo bleščeči biseri; belo oprana obleka; belo pogrnjena miza / piše se narazen ali skupaj: belo lisast ali belolisast; belo pikčast; belo rožnat; belo siv; belo zelen
● belo me je pogledal jezno; starka je belo strmela vanje tako da se je videla beločnica; ekspr. na grobu je bilo vse belo krizantem zelo veliko belih krizantem
béli -a -o sam.: beli ima potezo kdor igra pri šahu z belimi figurami; kurir je padel v zasedo belih belogardistov, domobrancev; star. ta bela s koso smrt; ekspr. ni črhnil, rekel, zinil ne bele ne črne molčal je; ni povedal svojega mnenja; obrača oči, da se mu vidi belo samo beločnica; na belo mleta pšenica na fino obdelanem mlinskem kamnu; v belo oblečen; ekspr. dobil boš črno na belem napisano izjavo, potrdilo; ekspr. dokazati črno na belem pismeno; neizpodbitno, popolnoma; gore so že v belem pokrite s snegom; pogledati z belim z beločnico; jezno; vipavsko belo belo vino; pog. liter belega in sodo belega vina; v daljavi je bilo videti nekaj belega; nevesta v belem v beli obleki
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
belìč -íča m (ȉ í) nekdaj novec majhne vrednosti: odštel je pest svetlih beličev // ekspr. denar sploh: saj tako nimaš beliča, da bi dal za vino; sedel je v krčmi, dokler je čutil belič v žepu
● star. biti brez bora in beliča popolnoma brez denarja
♦ num. svetel, srebrn srednjeveški novec
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
belíti2 in béliti -im nedov. (ī ẹ́) dodajati jedi maščobo: beliti solato z oljem, žgance z ocvirki;
pren. beliti pogovor z duhovitostmi, s kletvicami
● ekspr. hude mu je belil ostro, brez prizanašanja je govoril z njim
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
bencínec -nca m, živ. (ȋ) pog. avtomobil na bencinski pogon; bencinar: Nekateri dizli se lahko brez zadrege primerjajo z najmočnejšimi bencinci, povrhu pa so velikokrat prožnejši, skromnejši pri porabi in prijaznejši do okolja E (↑)bencín
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
bermúde -múd ž mn. (ȗ) kratke, skoraj dokolenske hlače; bermuda hlačeSSKJ, bermudkeSSKJ: V kampusih nekaterih elitnih univerz je bilo nekdaj oblačenje resno, danes pa je bolj sproščeno, čeprav pisanih bermud in lisastih poletnih srajc vendarle ne bi sprejeli brez rahlega presenečenja E prenarejeno iz agl. Bermuda shorts, prvotno 'oblačilo, ki ga nosijo britanski vojaki na Bermudih', po otočju Bermuda 'Bermudi' in shorts 'kratke hlače'
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
beséda -e ž, rod. mn. stil. besedí (ẹ̑) - 1. jezikovna enota iz glasov za označevanje pojmov: kaj pomeni ta beseda? delati, ustvarjati nove besede; izgovoriti, naglasiti besedo; iskati v slovarju neznane besede; izpisati število z besedami; nenavadna, stara beseda; izgovorjena, zapisana beseda; domače, tuje besede; narečne besede; dolga beseda; beseda z več pomeni; v današnjem, najožjem, pravem, prenesenem, slabem pomenu (te) besede; v najglobljem, v širšem smislu besede / prevajati od besede do besede
// s to enoto označeni pojem: vsaka njegova druga beseda je žaljivka; ne pride mu na misel primerna beseda; iskal je besed, da bi jo potolažil; v jezi ne izbira besed; nenadoma mu je zmanjkalo besed; govori z izbranimi besedami; grde, nespodobne besede; ljubkovalna beseda; žal beseda; ekspr. ploha, poplava besed; Prijatelj! to je beseda vseh besed (O. Župančič) / skrb govori iz vsake njene besede; ujel je le nekaj besed o tem / ed., ekspr.: da ne črhneš, ne zineš niti besede! niti besede ni spregovoril; niti z besedo, z eno samo besedo ni omenil, kaj se je zgodilo - 2. ed. in mn. misel, izražena z besedami: beseda ga je razžalila, spekla, zbodla; besede letijo, merijo nanjo; besede so ji segle, šle do srca; te besede so veljale njej; rad slišim take besede; zameril mu je to besedo; hude, iskrene, nepremišljene, odkrite, ostre, pametne, prazne, prijateljske, tehtne, tolažilne, trde besede; ekspr., navadno v povedni rabi: to je beseda! to je moška, prava, poštena beseda! / nav., mn.: tvoje besede so se izpolnile; njegovih besed ne jemlje resno; pritrjevati, zaupati njegovim besedam; prekliči svoje besede! sovraštvo zveni iz njegovih besed; malo bolj pazi na svoje besede! ob očetovih besedah mu je odleglo; po govornikovih besedah sklepati, soditi; vztrajam pri svojih besedah; pesnikove besede o ljubezni; ekspr. to so bile njegove zadnje besede pred smrtjo
// kot nasprotje dejanja: preiti od besed do dejanj, k dejanjem; ostalo je samo pri besedah; pomoč je treba izkazovati z dejanjem, ne le z besedami; ekspr.: to so same besede! besede, besede, besede! - 3. nav. ed., ekspr. zagotovilo, obljuba: ne more narediti drugače, ker ga veže beseda; dati komu besedo; držati, prelomiti, spolniti besedo; posojati, verjeti na besedo / dati častno besedo zagotovilo, obljubo, da je rečeno res, da bo obljubljeno storjeno; biti zvest dani besedi
// ed., star. dogovor: biti, ostati v besedi s kom; fant in dekle sta si v besedi sta dogovorjena za poroko - 4. izražanje misli z govorjenjem: beseda mu gre, teče gladko; beseda se mu zatika; obtičati sredi besede; skočiti, vpasti komu v besedo / v besedi je vsakomur kos; z besedo je ne boš ugnal / po besedah spoznati koga po načinu govorjenja; po izgovarjavi; vznes. bojevati se za kaj z besedo in s peresom; svoboda besede
// knjiž. sposobnost za to izražanje: beseda loči človeka od živali / dar besede govorjenja, govora - 5. ed. in mn. govorni ali pismeni nastop v javnosti: sklepna, zaključna beseda govornika; spremno besedo h knjigi je napisal urednik zbirke; uvodne besede je imel predsednik društva
// nav. ed. možnost, pravica do govorjenja, zlasti v javnosti: tovariš ima besedo; dati, prepustiti, vzeti komu besedo; zahtevati besedo; prositi za besedo / oglasiti se, pozvati, priglasiti se k besedi / pusti ga do besede - 6. ed., knjiž. izmenjava mnenj, misli; pogovor, govor: na sestanku je bila beseda o osebnih dohodkih; beseda je nanesla na partizane; beseda se je razvnela, stekla; beseda teče o gospodarskih problemih; o tem ni bilo besede; napeljati, zasukati besedo na kaj; čez nekaj časa je poprijel, povzel besedo gost; vmešati se v besedo / o tem bo beseda v drugem poglavju
- 7. ed., nav. vznes. sistem izraznih sredstev za govorno in pisno sporazumevanje; jezik: ljudstvu povedati v njegovi besedi; domača, materina beseda; naša beseda; slovenska beseda / govorjena, pisana beseda; ekspr. mojster besede pisatelj ali pesnik, ki piše v lepem jeziku
// uporaba tega sistema na določenem področju človekovega udejstvovanja; zvrst jezika, stil: odrska beseda; strokovna, tehniška, umetniška beseda / Cankarjeva beseda - 8. besedilo, tekst: v kamen vklesane besede; kantata na Gregorčičeve besede / navajati Župančičeve besede
- 9. nav. ed. vloga pri odločanju: biti brez besede v hiši; zdaj so prišle ljudske množice do besede; ali si imel tudi ti kaj besede pri tem? / dokončno, odločilno besedo imeti; vselej hoče imeti glavno, prvo besedo; pren. na ledenem snegu je prišel tudi cepin do besede
// mnenje, sodba: njegova beseda veliko velja, zaleže; o tem sem ti povedal svojo besedo; veliko da na njegovo besedo / založiti, zastaviti besedo za kaj
● beseda je dala besedo razvil se je pogovor; ekspr. zob za zob, to je naša beseda geslo, parola; te besede so mu šle težko iz ust, z jezika nerad, težko je to povedal; beseda mu je ostala v grlu, na jeziku ni povedal tega, kar je mislil; bibl. beseda je padla na kamen nauk, nasvet ni imel zaželenega uspeha; bibl. beseda je meso postala kar je bilo govorjeno, se je uresničilo; star. marca trava ne raste, če bi jo iz zemlje vlekel, pravi stara beseda pregovor, izrek; ekspr. besede mu kar vro z jezika, iz ust veliko in z lahkoto govori; ta človek je kratkih, redkih besed zelo malo govori; evfem. pazi, kako se boš vedla, da ne bo kakih besed opravljanja, obrekovanja; ekspr. saj ni vredno besed ni vredno govoriti; za brata nima lepe besede ni prijazen, dober z njim; pog., ekspr. niti besede ni dal od sebe, ni spravil iz sebe prav ničesar ni rekel; ekspr. niti besede mi ni rekel, naj ne grem prav nič mi ni branil; ekspr. o tem sem brez besed, nimam, ne najdem besed od osuplosti nad tem ne morem nič reči; ekspr. ne izgubljajva več besed o tem ne govoriva več o tem; ekspr. ne obračaj, ne zavijaj besed! razumi, obravnavaj misli tako, kot so izrečene; ekspr. niti besede mu ni privoščil prav nič ni govoril z njim; nikoli mu ne zmanjka besed kar naprej (lahko) govori; molčal je, čeprav je imel besedo že na jeziku je hotel že spregovoriti; položiti komu besedo na jezik, v usta pomagati komu, da bi povedal, kar je treba, kar se pričakuje; ekspr. učenci kar požirajo učiteljeve besede z velikim zanimanjem poslušajo, kar pripoveduje; ekspr. požreti, snesti besedo ne narediti, kar je bilo obljubljeno, rečeno; težko je spravil te besede iz ust težko, nerad je to povedal; ekspr. strah mu je vzel, zaprl besedo od strahu ni mogel govoriti; besedo mi je vzel z jezika, iz ust rekel je prav to, kar sem hotel reči jaz; pog. vzeti besedo nazaj preklicati obljubo, sklep, izjavo; ekspr. še besedo, dve o tem še nekaj malega bi rad povedal o tem; ekspr. izginil je brez besede ne da bi komu povedal, da gre; ekspr. sedeli so brez besede molče; pripraviti koga do besede povzročiti, da govori; evfem. glej, da ne pride do kakih besed do prepira, spora; ekspr. zapomnil si je vse do besede, vsako besedo prav vse; uboga na (prvo) besedo takoj; ekspr. držati, prijeti koga za besedo zahtevati, da obljubo izpolni; ekspr. lovi se za besedo išče primernih izrazov; obnoviti, povedati kaj po svojih besedah, s svojimi besedami po svoje, na svoj način; ekspr. rad opleta z besedami veliko, a vsebinsko prazno govori; ekspr. na dan z besedo! povej, kaj misliš; elipt., knjiž. z drugimi besedami isto na drugačen način povedano; ekspr. z eno besedo (povedano) na kratko; vznes. poslušati božjo besedo evangelij, pridigo; reci zanj dobro besedo priporoči ga, zavzemi se zanj; z dobro, z lepo besedo pri njem nič ne opraviš s prijazno izraženo željo, zahtevo; ekspr. nobena beseda je ne gane vse prepričevanje je brez uspeha; nobena njegova beseda ji ni ušla prav ničesar ni preslišala; ekspr. nobene besede! niti besede več! nočem, ne dovolim, da bi še govorili o tem; ekspr. nikomur niti besede! ne povej nikomur nič o tem; ekspr. same besede so ga samo govori, naredi pa malo ali nič; ekspr. tu je vsaka beseda zastonj se ne da nič doseči, spremeniti; vsako besedo so morali vleči iz njega ker je bil molčeč, so ga morali vsako stvar posebej vprašati; zadnja beseda mode najnovejši modni domislek; zadnja beseda znanosti najnovejše dognanje; ekspr. to je moja zadnja beseda sklep, ki ga ne bom preklical; ekspr. biti mož beseda narediti, kar je bilo obljubljeno, rečeno; ekspr. konec, mir besedi! nočem, ne dovolim, da bi še govorili o stvari; ekspr. škoda besed ni vredno govoriti; ekspr. ima polna usta besed veliko govori; se (rad) hvali; ekspr. beseda ni konj reči, prositi, vprašati še ni nič hudega; preg. besede mičejo, zgledi vlečejo; preg. lepa beseda lepo mesto najde
♦ lingv. dvozložna beseda; pogovorne, žargonske besede; pregibna beseda; samostalniška beseda; zložena beseda; koren besede; deljenje besed prenos dela besede na koncu vrste v naslednjo; tvorba besed; lit. nevezana beseda proza; vezana beseda poezija
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
besédica -e ž (ẹ̑) nav. ekspr. manjšalnica od beseda: kratka, neznatna besedica / rad uporablja ljubkovalne besedice; napisal je nekaj besedic o tem / ed. niti besedice ni črhnil, ni zinil, ni spregovoril; niti z besedico, z eno samo besedico ni omenil tega; z najmanjšo besedico ni namignil na to / rada sliši take besedice; mile, prijazne besedice
● pog., ekspr. niti besedice ni dal od sebe, ni spravil iz sebe prav ničesar ni rekel; niti besedice mu ni privoščil prav nič ni govoril z njim; ekspr. niti besedice ti ne verjamem prav ničesar; ekspr. odšel je brez besedice ne da bi komu kaj povedal; ekspr. ponovil je vse do besedice prav vse; ekspr. niti besedice več! nočem, ne dovolim, da bi še govorili o tem; ekspr. nikomur niti besedice! ne povej nikomur nič o tem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
biánko in biánco [bjanko] prisl. (ȃ) adm. brez besedila ali z ne docela izpolnjenim besedilom, ki bo po izpolnitvi ustrezalo dogovoru: podpisati bianko;
neskl. pril.: bianko podpis
♦ fin. bianko menica podpisana, toda ne (docela) izpolnjena menica
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
bíoenergétičarka -e [bijoenergetičarka] ž, člov. (ȋ-ẹ́) ženska, ki zdravi z bioenergijo: Po več obiskih pri bioenergetičarki je hčerka začela spati brez prebujanja in tudi njeno obnašanje je bolj umirjeno E ↑bíoenergétik
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
bíokmetíja -e in bío kmetíja -- -e [bijokmetija] ž (ȋ-ȋ) kmetija, na kateri se prideluje hrana samo z uporabo naravnih, organskih snovi; ekokmetija, ekološka kmetija: Pritisk na cene ni brez posledic: tudi nekatere manjše biokmetije uporabljajo visokozmogljive kokoši, ki so jih v desetletjih navadili na optimalni izkoristek krme E ↑bío… + (↑)kmetíja
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
bíomedicínski -a -o [bijomedicinski] prid. (ȋ-ȋ) ki se nanaša na biomedicino: biomedicinske raziskave; oploditev z biomedicinsko pomočjo; Biomedicinska znanost brez odgovornosti zagotovo vodi v medicino brez človečnosti E ↑bíomedicína
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
bíoživílo -a in bío živílo -- -a [bijoživilo] s (ȋ-í) živilo, pridelano samo z uporabo naravnih, organskih snovi; ekoživilo: Na tržnicah večjih slovenskih mest in v specializiranih trgovinah je že kar nekaj časa mogoče kupovati bioživila, pridelana brez umetnih gnojil in drugih kemičnih pripravkov E ↑bío… + (↑)živílo
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
bíti sem [səm] nedov., si je smo ste so; bóm bóš bó bómo bóste bódo, stil. bóte bójo, stil. bódem itd.; bódi bódite in bodíte; bíl bilà biló in bilò bilì in bilí bilè stil. bilé, stil. bíla itd.; nikalno nísem nísi ní nísmo níste níso (ī bọ̑m bọ̄dem nísem) - I. v osebni rabi
- 1. izraža materialno ali duhovno navzočnost v stvarnosti: še so stvari, ki jih ne poznamo; ali je kak izhod? red mora biti / poudarjeno sò znamenja, da se obrača na boljše / bolnik ne bo več dolgo; v pravljicah bil je kralj, ki je imel tri sinove
- 2. navadno s prislovnim določilom, s širokim pomenskim obsegom izraža navzočnost v prostoru ali času: tukaj je jama, v kateri je raslo drevo; hiša je sredi polja stoji; drva so na dvorišču; v vsakem človeku je kaj dobrega; v knjigi so napake; v vodi je kisik; za gozdom je travnik leži, se razprostira; ekspr. le kaj je na njej, da se je ne more nagledati / otroci so doma; biti na vrtu; čez teden sem v mestu živim, bivam; kje so domači? / biti na proslavi, na zabavi udeležiti se je; biti pri pouku; biti pri zdravniku na pregledu
// tedaj je bila vojna; v Kamniku je bil semenj; proslava bo v nedeljo / omenjena nesreča je bila včeraj se je zgodila; to je bilo lani - 3. z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom izraža lastnost ali stanje osebka
- a) s pregibno besedo: mož je poštenjak; prijatelj je učitelj; otrok je bolan, nadarjen; pšenica še ni zrela; knjiga je moja; klobuk je očetov; ura bo tri / dolžen mu je veliko vsoto; njegov načrt je bil, da bi napadli; on je odgovoren za tovariše; uspehi so rezultat trdega dela / zdaj je čas, da poveste svoje mnenje; ni bila moja dolžnost, naloga popravljati napake
- b) z nepregibno besedo: ta misel ni napak; hiša je naprodaj; obleka mu bo prav; tisoč je preveč / dekle mu je všeč
- c) s predložno zvezo: meso je brez kosti; čevlji so od blata; rana je od noža; biti pri zavesti; biti v neenakopravnem položaju, v slabem stanju; mi smo v sorodu v sorodstvenem odnosu
// to mi ni po volji mi ne ugaja, ustreza; vse bo še v redu se bo uredilo; dejanja niso v skladu z besedami se ne skladajo; ti boš za pričo / biti brez denarja ne imeti ga, brez težav; vsi so proti njemu mu nasprotujejo, ga odklanjajo; biti ob službo izgubiti jo, ob dobro ime; on je za reforme se strinja z njimi; jih podpira, se zavzema zanje; biti v dvomih; biti v skrbeh, v strahu za koga; drevo je v najlepšem cvetju / vse je na razpolago se lahko vzame - č) s kakovostnim rodilnikom: vidva sta istih let; on je vesele narave; mož je srednje postave; biti kmečkega rodu; soseda je slabega zdravja; publ. stvar je velikega pomena; mnenja smo, da se motiš
- d) s primerjavo: nebo je kakor oprano; fant ni, kakor bi moral biti; drevo je bilo, kakor bi dremalo / priden, kakor je, ne bo nikoli brez dela
// izraža istost, enakost: dvakrat dve je štiri; ena in ena je dve; dinar je sto par; kolikokrat je dve v osem / pedagogika je nauk o vzgoji / pride jutri, to je v torek
- II. v brezosebni rabi ali brezosebno v pomenih kakor pod I.
- a) z zanikanim osebkom v rodilniku: očeta še ni; jutri ne bo šole; pri tej hiši ni miru / ni ga človeka, ki bi mi pomagal
- b) s smiselnim osebkom v odvisnem sklonu: žal mi je bilo; zelo jo je bilo groza; mater je strah; z njim je slabo; star. vseh je bilo sram vse
// njej je bilo dvajset let bila je stara
// ekspr. kaj bo s teboj se bo zgodilo - c) z delnim rodilnikom kot osebkom, navadno odvisnim od izraza količine: kruha je še in mesa tudi; kupcev je bilo dosti; denarja je le malo; ali je kaj novega; pet jih je bilo; vsi, kar jih je, so pripravljeni
- č) z nedoločnikom kot osebkom: molčati je bilo težko, govoriti še težje; škoda bi ga bilo zavreči / treba je delati
- d) z odvisnim stavkom kot osebkom: očitno je bilo, da se moti; všeč mi je, če ostaneš doma; znano je, kakšno vlogo je imela Partija v osvobodilnem boju
- e) s prislovno rabljenim izrazom v povedku: dolgčas je; otroka mu ni bilo mar; skoraj bo poldne; na Bledu je bilo lepo; slabó ji je bilo; škoda ga je; jeseni je bilo tri leta, odkar je odšel minilo
- III. v osebni ali brezosebni rabi, navadno s prislovno rabljenim samostalnikom v pomenih kakor pod I.: mraz je bil ali bilo, da je drevje pokalo; zunaj je bila ali bilo tema / takrat ni bil čas za pogajanje pravi čas, ni bilo časa za pogajanje dovolj časa; zdaj ni govor o premirju se ne govori; zdaj še govora ni o premirju še misliti ni nanj
- IV. eliptično navadno za poživitev pripovedi
- a) z izpuščanjem deležnika s polnim pomenom: prišla je, seveda je; pa učil, kdo se bo? ali bi kaj jedel? Bi; vsak en kozarček ga bova; kaj bomo pa zdaj?
- b) z izpuščanjem dela povedka sploh: klop je iz kamna narejena, izdelana; fant je s Primorskega doma; ti čevlji so za v dež primerni, dobri; fant ni za šolo sposoben; ekspr. iz glave si jo izbij, pa je / hvala lepa. Ni za kaj
// v zvezi z nedoločnikom za izražanje možnosti ali nujnosti: žive duše ni bilo videti; kakor je slišati, dobimo nov zakon; knjiž. tako se je spremenila, da je skoraj ni spoznati ni mogoče; nižje pog. temu človeku ni za pomagati ni mogoče pomagati; star. te že naučim, kako se ti je vesti je treba
- V. kot pomožni glagol, z opisnim ali trpnim deležnikom za tvorbo časov, naklonov ali načinov: bo delal, je delal, je bil izdelal; bi delal, bi bil delal; je izdelan / v ekspresivni rabi stoji pomožni glagol tudi na začetku stavka sem si kar mislil, da je nekaj narobe
● ekspr. kar je, je nič se ne da spremeniti; ekspr. no, ali bo že kaj! čas je že, da se naredi; ekspr. dekle je lepo, da je kaj zelo; obleka je bila deset tisoč dinarjev je stala; ekspr. ta je pa lepa! česa takega nisem pričakoval; to mi ni prav nič všeč; ekspr. še tega je bilo treba to ni bilo prav nič potrebno; to mi je odveč; prav mu je zasluži, da se mu tako godi; ekspr. bilo mu je, da bi zavriskal, zajokal tako je bil vesel, žalosten; ekspr. o tem ni da bi govoril ni potrebno, ni vredno; zakon je za vse velja; biti na glasu biti znan, sloveti; ali vam je znano, kaj je na stvari če je res in koliko je res; knjiž. na tebi je, da spregovoriš ti si na vrsti, ti si dolžen; krompir je po sto dinarjev se prodaja, kupuje; ekspr. po njem je izgubljen je, mrtev je; otrok je po očetu ima njegove lastnosti; ne vem, pri čem smo kakšen je naš položaj; biti pri sebi zavedati se; biti krepek; ekspr. ves dan je v knjigah samo bere; fant je sam zase ne mara za družbo; ekspr. dež ni in ni nehal kar naprej je deževalo; sam.: knjiž. boj za biti ali ne biti za življenje, za obstanek; prim. bom, bil, bi, bodi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
bivalíšče -a s (í) kraj bivanja, prebivanja: v prijavi navedite rojstne podatke in bivališče;
biti brez stalnega bivališča;
začasno bivališče
♦ jur. obtoženec je neznanega bivališča // knjiž. dom, stanovanje: zelo si je želel mirnega bivališča; lepo opremljeno bivališče / žival je zapustila svoje bivališče pod skalo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
blánkvêrz -a m (ȃ-ȇ) lit. peterostopni jambski verz brez rime: pesnitev v blankverzih
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
bléd -a -o tudi -ó prid., tudi bledéjši (ẹ̑ ẹ́) - 1. ki je brez zdrave naravne barve: bled obraz; otrok je bled; blede ustnice; biti bledih lic; mrtvaško, smrtno, voščeno bled; čisto, ves bled; bled od jeze, od strahu; bled v obraz; bled kakor kreda, smrt, stena, kot zid; postajati bled bledeti
// ki je nenasičene, neizrazite barve: bled čaj; bolj bleda stran lista; bledo črnilo
// ki je brez močnega sijaja, svetlobe: bleda luč, mesečina, svetloba; bledo nebo; pesn. bleda luna - 2. ekspr. ki je brez izrazitih potez, značilnosti: bled nasmeh, pojem, spomin; blede besede; to je bleda slika resnice; bledo epigonstvo
// ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: bleda groza, zavist
blédo tudi bledó prisl.: bledo se nasmehniti, spominjati; bledo orisani značaji / piše se narazen ali skupaj: bledo zelen ali bledozelen travnik; bledo modrikasta žila; bledo rdeča zarja; bledo rjava uniforma; bledo rožnata vrtnica; bledo rumena barva strnišča; bledo sinje nebo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
bledíčen -čna -o prid. (ī) - 1. bolno bled: bil je suh in bledičen otrok
♦ agr. bledične trte trte, ki so bledo zelene zaradi pomanjkanja klorofila - 2. redko ki je brez močnega sijaja, svetlobe; bled: bledična luč
- 3. ekspr. ki je brez izrazitih potez, značilnosti: bledičen talent; poezija, polna bledične sentimentalnosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
bledíkast -a -o prid. (í) nekoliko bled: bil je dolg in bledikast;
dekle nežnih in bledikastih lic // ki je brez močnega sijaja, svetlobe: bledikasta svetloba; bledikasto soncebledíkasto prisl.: bledikasto modri hribi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
blískavica1 -e ž (í) oddaljeno bliskanje brez grmenja: bliskavica pobliskava, se vžiga za obzorjem;
poletna bliskavica;
svit oddaljene bliskavice / bled obraz z bliskavicami v očeh; pren. bliskavica svetovnega konflikta; bliskavica na političnem obzorju; ni si upal zmotiti molka, ker je čutil bliskavico v ozračju
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
blízu predl., primernik blížje in blíže (í) z rodilnikom - 1. za izražanje majhne razdalje: delati blizu doma; vas blizu Metlike; stopiti bližje vrat / krogi blizu vlade / kako blizu sreče sem bil!
- 2. za izražanje majhne časovne oddaljenosti: blizu jutra, smrti; žena je blizu poroda; načrt je blizu uresničenja / brez snega je bilo do blizu božiča; blizu osmih je; mož je že blizu tridesetih
- 3. redko za izražanje precejšnjega približevanja določeni polni meri: tehta že blizu centa
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
blódenje -a s (ọ́) glagolnik od bloditi:- a) blodenje brez konca; blodenje po gozdu
- b) vročično blodenje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
blodíti in blóditi -im nedov., blójen in blóden (ī ọ́) - 1. hoditi brez cilja, brez orientacije: karavana blodi po puščavi; bloditi po gozdu, po morju; brez cilja bloditi okrog / oko blodi po planjavi; bloditi z očmi po ljudeh; pren. čudne misli mu blodijo po glavi
- 2. knjiž. biti v zmoti, v nejasnosti: ali kje je človek, ki nikoli ni blodil, v zmotah taval? (I. Cankar)
- 3. tudi preh. v vročici zmedeno govoriti; blesti: bloditi v vročici; bloditi nerazumljive reči; s smiselnim osebkom v dajalniku vso noč se mu je blodilo
- 4. preh., knjiž. spravljati v zmedenost, v zmoto; begati: misel na dekle ga blodi; ljubezen mu blodi razum / s strastjo bloditi kri
blodèč -éča -e: blodeč po svetu; blodeč popotnik; nemirno blodeč duh; sam.: pokazati blodečemu pot
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
blúf -a tudi blèf blêfa m (ȗ; ȅ ē) ekspr. bleščeč, bahav videz brez vsebine, slepilo: za čisto navaden bluf gre;
gledališki stil brez teatraličnega blufa / spregledal sem njegov bluf; samo naivneža lahko očara s svojim blufom
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
bòb bôba m (ȍ ó) - 1. kulturna rastlina s sadovi v debelih strokih: saditi bob; kakor bob debele solze / pleti korenje v bobu
● ekspr. vse je bob ob steno, v steno vse je zaman; ko da bi metal bob ob steno vse je zaman; ekspr. reci bobu bob in popu pop opiši stvari, dejstva taka, kot so v resnici, brez olepšavanja; ekspr. zdaj sem se iz boba izdrl zdaj se šele spoznam; dolgo sem premišljal, zdaj sem se šele spomnil; v pravljicah to je bilo takrat, ko je bil še bob v klasju in pšenica v stročju nikoli - 2. nar. gorenjsko ocvrto pecivo okrogle oblike z marmeladnim nadevom; krof: nacvreti bobov, boba / pojdimo po bob na obisk na dan proščenja, ko se obdaruje s pecivom
- 3. nav. mn., redko okrogel, trd iztrebek: kozji bobi
♦ vrtn. volčji bob okrasna rastlina z dlanasto razrezanimi listi in raznobarvnimi cveti v socvetjih, Lupinus
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
bódi -te in -íte velelni naklon od biti sem (ọ́) z oslabljenim pomenom - 1. knjiž., v medmetni rabi izraža ne popolnoma prostovoljno privolitev; naj bo: praviš, da si se me naveličal. Bodi!
- 2. redko, v medmetni rabi, navadno v zvezi z no izraža začudenje, zavrnitev; beži, daj: bodi no, bodi, tega ti ne verjamem; bodite no, da se je omožila / bodi no pametna, tega ti ni mogel obljubiti
- 3. knjiž., v vezniški rabi, v dopustnih odvisnih stavkih, navadno okrepljen za izražanje dejstva, kljub kateremu se dejanje nadrednega stavka uresniči; naj bo, čeprav: naprej moramo, pa bodi še tako nevarno; bodite z njim prijazni ali osorni, odgovora ne dobite / bodi pozimi ali poleti, nikoli ni nosil klobuka
● ekspr. fant, ne bodi len, skoči za tatom brez obotavljanja, urno; knjiž. s tem pa ne bodi rečeno, da je povest zanič ne trdim; prim. biti sem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
bojázen -zni ž (ȃ) tesnobno duševno stanje zaradi pričakovanja česa hudega, neprijetnega: čutiti bojazen;
vstopil je brez bojazni;
bojazen pred prihodnostjo;
obhajala jo je bojazen, da se ne bo vrnil / z oslabljenim pomenom: neupravičena je bojazen, da se ne bi mogel uveljaviti; iz bojazni, v bojazni, da jih ne bi izdal, mu ni ničesar povedala / z bojaznijo so se začeli vključevati v debato z negotovostjo, plahostjo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
bôlj prisl., nàjbolj (ȍ) - 1. stopnjuje
- a) pridevnike, ki nimajo primernika z obrazilom, in iz njih izpeljane prislove: bolj zelen; bolj goreč, oddaljen, razvit; bolj moški; bolj domač, zdrav; najbolj gozdnati kraji; bolj divje gleda / tako se stopnjujejo, posebno kadar je poudarek očiten, tudi tisti pridevniki in prislovi, ki imajo sicer primernik z obrazilom: bolj pametno govori, kakor smo pričakovali; to je najbolj pohleven človek / zagotovljena je kar najbolj izdatna podpora
- b) nepridevniške prislove: premakniti bolj naprej; stal je bolj zadaj kakor jaz; bolj natanko pogledati; to mi je bolj prav / to vprašanje je danes bolj kot kdajkoli pereče; ogiba se ga bolj ko mogoče kolikor se le da
- 2. izraža večjo mero glagolskega dejanja ali stanja: eden je bolj molčal kakor drug; ono drugo blago mi je bolj po volji; izkazal se je bolj moža, kot bi si mislil; naraven je, da bolj ne more biti; telesna moč ga ne mika manj od duševne, če ne celo bolj; doma je najbolj brez skrbi / čedalje, še, veliko, vse, zmerom bolj me skrbi; poleti ni bral, tem bolj pa pozimi
● bolj in bolj mu je všeč čedalje bolj, zmerom bolj; stvar je bolj ali manj jasna kolikor toliko, približno - 3. izraža sorazmernost dejanja v nadrednem in odvisnem stavku: kolikor bolj so jih tlačili, toliko bolj so se upirali; čim nižje greš, tem bolj je zeleno; bolj ko se ga otepaš, bolj sili vate; Kmet če je bolj jezen, bolj pije (F. Detela) ; Bolj psa dražiš, huje laja (I. Koprivec)
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
bòr2 bôra m (ȍ ó) nekdaj novec majhne vrednosti: v roke mu je stisnil nekaj borov // ekspr. denar sploh: nima bora v žepu; zadnje bore sem dal
● star. biti brez bora in božjaka popolnoma brez denarja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
bórd -a m (ọ̑) pog. deska, navadno iz umetne snovi, v obliki kratke široke smučke za vožnjo po snegu brez palic; snežna deska (1), snowboard (1): Med vožnjo z bordom je padel in si poškodoval kolk E ← agl. board, skrajšano iz ↑snowboard
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
bós bôsa -o tudi -ó prid. (ọ̑ ó) - 1. ki ni obut: poleti je navadno bos; iti, hoditi bos; otroci tekajo bosi okrog hiše / obuti čevelj na boso nogo golo, brez nogavic; star. fant je bil bosih nog
- 2. ki je brez podkev, nepodkovan: voziti z bosim konjem / star. bos voz neokovan
- 3. ekspr. neosnovan, neresničen: taka trditev je bosa
● ekspr. otroci so že skoraj bosi imajo slabe čevlje, potrebni so novih; ekspr. ta je pa bosa to ni res, to je izmišljeno; preg. kovačeva kobila je zmeraj bosa pri poklicnih storitvah svojca pridejo domači zadnji na vrsto
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
bôsti bôdem nedov., bôdel in bódel bôdla, stil. bòl bôla (ó) - 1. zaradi ostrosti povzročati komu pekočo bolečino: trnje me bode; pesek ga je bodel v bose noge / osat bode / ostra svetloba me je bodla v oči; pren. misel na tiste ljudi ga več ne bode; njihov prezir ga bode; v srce ga bode propadanje domače hiše
// brezoseb. čutiti ostro bolečino: če hodim bos, me bode / v prsih, pod rebri ga bode - 2. delati vbode, vbodljaje: z iglo je bodla v tkanino; pren. oči so svetlo žarele in bodle vanj; brez besed stoji in bode v tla
- 3. prodirati, riniti iz česa: trava je bodla iz peska; žito že bode iz zemlje
● ta krava bode rada napada z rogovi; naš uspeh jih bode (v oči) nevoščljivi so nam zaradi našega uspeha; njeno vedenje bode v oči je zelo opazno; vonj po pečenki ga bode v nos vznemirja, draži; resnica v oči bode človek ne mara neprijetne resnice
bôsti se napadati se z rogovi: vola se bodeta; pren. ali naj se vse življenje bodem z njim? ne bom se več bodel s teboj
● ekspr. ne bodi se z bikom ne nasprotuj človeku, ki ima večjo veljavo, moč kot ti; ne prepiraj se s trmastim človekom; knjiž., ekspr. bodel se je s hudimi skrbmi mučil; prim. bodeč
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
bòt in bót prisl. (ȍ; ọ̑) pog. brez dolga, brez obveznosti, na čistem: vrnil sem ti in zdaj sva bot;
pustite vi mene, jaz pa bom vas, pa smo si bot;
nekaj dodaj, pa si bova lepo bot
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
božják -a m (á) nekdaj novec majhne vrednosti: stisnil mu je v roke tri božjake // ekspr. denar sploh: nima božjaka v žepu; biti brez božjaka
● star. biti brez bora in božjaka popolnoma brez denarja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brámba -e ž (ȃ) - 1. star. obramba: vdati se brez brambe; bramba proti sovražniku / bramba domovine
// varstvo, zaščita: star sem in brez brambe; vzeti koga v brambo / bramba pravic / načelnik požarne brambe gasilskega društva - 2. nekdaj vojska, sestavljena iz brambovcev: stopiti v brambo; deželna bramba
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brez predl., z rodilnikom - 1. za izražanje odsotnosti, manjkanja koga ali česa: biti brez dela; umrl je brez oporoke; brez potrebe se razburjaš; izginiti brez sledu; otrok je brez staršev; posestvo brez dolga; meso brez kosti; letalo brez pilota; človek brez vesti / sam brez kake priče, brez vsake priče; nar. brez nobenega vzroka brez kakršnegakoli vzroka; evfem. pot ni brez nevarnosti je nevarna; evfem. trudi se, ne brez uspeha z uspehom; publ. naskakovali so brez ozira na žrtve neglede na žrtve; elipt.: mož ima denar, o, ni brez; pog. čaj brez sam čaj
● ekspr. zdaj je brez dvoma prepozno prav gotovo; prišli so vsi brez izjeme prav vsi; pog. plačal je brez nadaljnjega ni se obotavljal plačati; ekspr. brez števila ljudi zelo mnogo; pog. ta denar ti brez vsega posodim rad; ne da bi se obotavljal; ekspr. o tem se povsod šušlja, čisto brez nič ne bo nekaj je najbrž res; preg. brez dela ni jela
♦ ptt vzorec brez vrednosti - 2. z glagolskim samostalnikom za izražanje dejstva, da se dejanje ni zgodilo: iti v kino brez dovoljenja; ubogati brez odlašanja; oditi brez pozdrava; prebiti noč brez spanja / neprav. vstopiš, brez da bi potrkal ne da bi potrkal
- 3. za izražanje pogoja, ki preprečuje nastop dejanja: brez knjig mu je dolgčas; brez njega bi ne mogla živeti
- 4. za izvzemanje: tudi brez tebe nas bo dovolj; imeli so deset jedi brez sadja in slaščic; polk je imel velike izgube, čez sto brez ranjencev in bolnikov ne vštevši ranjence in bolnike
- 5. star., zlasti s števnikom za izražanje dejstva, da manjka del do polnosti: mož jih ima že devetdeset brez dveh
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brez... predpona v sestavljenkah za izražanje odsotnosti, manjkanja tega, kar je pomen osnovne besede: brezalkoholen, brezatomski;
brezbrežnost, brezdlak, brezsrajčnik, brezverec / brezsrčen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezalkohólen -lna -o prid. (ọ̑) ki je brez alkohola: brezalkoholne pijače;
proizvodnja brezalkoholnega piva
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezatómski -a -o prid. (ọ̑) ki je brez atomskega orožja: ustanoviti brezatomsko cono;
brezatomsko področje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezazbéstni -a -o prid. (ẹ̑) ki ne vsebuje azbesta: brezazbestne plošče; Po nam dostopnih informacijah tudi še ni jasno, kateri od 20 vrtcev in šol, ki so bili uvrščeni na lanski prednostni seznam, imajo danes brezazbestno streho E iz brez azbésta
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezbárven -vna -o prid. (ȃ) - 1. ki je brez barve: prevleči z brezbarvnim lakom; brezbarvni plin; voda je brezbarvna; brezbarvno steklo
// ki je brez izrazite barve: stari brezbarvni slamniki / brezbarven in izžit obraz; motne, brezbarvne oči - 2. knjiž. ki je brez izrazitih potez, značilnosti: brezbarvna junakinja romana / suh in brezbarven glas; brezbarven začetek igre
brezbárvno prisl.: vse vloge so bile podane brezbarvno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezbeséden -dna -o prid. (ẹ̑) ki je brez besed: brezbesedni dogovor;
brezbesedna molitev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezbrád in brezbràd -áda -o prid. (ȃ; ȁ á) ki je brez brade: koščen, brezbrad starec / njegov zabuhli, brezbradi obraz / star. brezbrada mladina nedorasla, nezrela
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezbréžen -žna -o prid. (ẹ̄) knjiž. ki je brez brega, meje: vsenaokrog brezbrežno morje / brezbrežen prostor; brezbrežna pokrajina, ravnina; pren., pesn. brezbrežna tišina
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezbréžnost -i ž (ẹ̄) knjiž. lastnost, značilnost brezbrežnega: brezbrežnost morja;
brezbrežnost ravnine / brezbrežnost časa, prostora // prostor brez brega, meje: barke plavajo v brezbrežnost; daljna, neznana brezbrežnost; morje mu je simbol brezbrežnosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezbrížen -žna -o prid., brezbrížnejši (ī) - 1. ki je brez zanimanja, ravnodušen: postal je otopel in brezbrižen; delal se je brezbrižnega; brezbrižen do vsega dogajanja; brezbrižen za okolico / vedno je kazal brezbrižen obraz
- 2. redko brezskrben: brezbrižen postopač
brezbrížno prisl.: brezbrižno in hladno gleda umetnino; brezbrižno pohajkovati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezcarínski -a -o prid. (ȋ) ekon. ki se opravi brez plačila carine: brezcarinski uvoz
● brezcarinska prodajalna prodajalna, v kateri se tuje blago kupuje brez plačila carine
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezcén -a -o prid. (ẹ̑) knjiž., redko ki je brez cene, vrednosti: brezcen predmet
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezcestnínski -a -o prid. (ȋ) ki je brez plačila cestnine: Avtocesta naj ne bi poslabšala njihovih življenjskih razmer, pričakujejo pa tudi vzporedno brezcestninsko cesto, kakršne imajo drugje po državi E iz brez cestníne
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezcíljen -jna -o prid. (ȋ) ki je brez cilja, namena: brezciljno pohajkovanje, tavanje / neurejeno in brezciljno delo; brezciljno življenjebrezcíljno prisl.: oči so mi blodile brezciljno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezcíljnost -i ž (ȋ) stanje brez cilja, namena: brezciljnost in negotovost ga utruja;
zabresti v brezciljnost in pesimizem / razdvojenost in brezciljnost modernega človeka; misel o brezciljnosti vseh človeških teženj; brezciljnost življenja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezcvéten -tna -o prid. (ẹ̑) redko ki je brez cveta, cvetja: brezcvetne in brezlistne veje
♦ nav. mn., bot. brezcvetna rastlina rastlina, ki nima cvetov in se razmnožuje s trosi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezčásten -tna -o prid. (á ā) knjiž. ki je brez časti, poštenosti: brezčasten človek // redko sramoten, nečasten: brezčastna zadeva
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezčástnež -a m (ȃ) knjiž. človek brez časti, poštenosti: to so ničvredneži in brezčastneži
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezčústven -a -o prid. (ȗ) ki je brez čustev: brezčustven in hladen človek / brezčustvena otopelost
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezčúten -tna -o prid. (ū) - 1. ki je brez čustev, sočutja: brezčutni, sovražni ljudje; brezčuten je in surov / brezčuten obraz
- 2. ki je duševno otopel, brez volje: brezčuten duševni bolnik
// ki je brez občutljivosti za zunanje dražljaje: ležal je brezčuten in kakor mrtev / brezčutna koža
brezčútno prisl.: brezčutno gledati trpljenje drugih; brezčutno strmeti v strop
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezdánji -a -e prid. (ā) knjiž. ki je brez dna, zelo globok: brezdanji prepad;
brezdanja globina;
okrog in okrog brezdanja voda // ekspr. ki zelo presega navadno mero: brezdanji obup; brezdanja bolečina, žalost; v očeh je žarelo brezdanje sovraštvo / pesn. brezdanja modrina, temabrezdánje prisl.: brezdanje mirni pogled
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezdélje -a s (ẹ̑) stanje brez dela: brezdelje ga je ubijalo / vdajati se brezdelju
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezdevízen -zna -o prid. (ȋ) publ. ki se opravi brez uporabe deviz: brezdevizna menjava blaga
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezdímen -mna -o prid. (ī ȋ) ki je brez dima: brezdimni plamen;
majhni brezdimni ognji
♦ agr. brezdimna sušilnica sušilnica, v kateri dim ne pride do sadja; kem. brezdimni smodnik smodnik, ki ob eksploziji, vžigu ne daje dima
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezdlák in brezdlàk -áka -o prid. (ȃ; ȁ á) redko ki je brez dlak: brezdlaka koža
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezdómec -mca m (ọ̑) človek brez doma: brezdomec sem;
usoda brezdomcev / knjiž. brezdomec v svoji domovini in tujec v svoji lastni deželi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezdómen -mna -o prid. (ọ̄) ki je brez doma: brezdomni otroci;
brezdomen potepuh / brezdomno življenje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezdómka -e ž (ọ̑) ženska brez doma: zapuščena brezdomka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezdomovínec -nca m (ȋ) človek brez domovine, državljanstva: povsod je bil tujec, brezdomovinec;
postal je brezdomovinec // knjiž. kdor ne ljubi domovine: očitali so mu, da je brezdomovinec
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezdomovínski -a -o prid. (ȋ) ki je brez domovine: brezdomovinski potepuh / brezdomovinski svetovljan
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezdomovínstvo -a s (ȋ) stanje človeka brez domovine: životari v večnem brezdomovinstvu / brezdomovinstvo umetnika / pisatelju so očitali brezdomovinstvo brezbrižnost do domovine
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezdómski -a -o prid. (ọ̑) ki je brez doma: brezdomska sirota / brezdomsko življenje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezdómstvo -a s (ọ̑) stanje človeka brez doma: revščina in brezdomstvo;
na vsakem koraku je čutil osamljenost in brezdomstvo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezdrevésen -sna -o prid. (ẹ̑) knjiž., redko ki je brez dreves: brezdrevesni alpski pas
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezdúšen -šna -o prid. (ū ȗ) ki je brez usmiljenja, sočutja: brezdušen malopridnež, trinog / boj proti brezdušnemu izkoriščanju // slabš. ki je brez čustev sploh: bil je brezdušen birokrat / brezdušen obraz, smehljajbrezdúšno prisl.: brezdušno zatirati podložnike
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezdúšje -a s (ȗ) knjiž. stanje brez čustev: zapadel je v brezdušje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezfosílen -lna -o prid. (ȋ) geol. ki je brez fosilov: brezfosilna kamnina
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezglásen -sna -o prid. (ā) knjiž. ki je brez glasu: brezglasen jok / skoraj brezglasni koraki / brezglasen mir; temna, brezglasna nočbrezglásno prisl.: govoril je tiho, skoraj brezglasno; brezglasno se smejati; brezglasno se je zgrudila
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezglàv in brezgláv -áva -o prid. (ȁ á; ȃ) - 1. ekspr. ki ravna brez presoje, premisleka: nepremišljen in brezglav človek; brezglava množica / brezglava politika; vse njihovo početje je bilo brezglavo in zaletavo
// ki izraža veliko zmedenost, zbeganost: brezglava naglica / obšla ga je brezglava groza; vsi so kot brezglavi begali sem ter tja - 2. redko ki je brez glave: brezglavo truplo
brezglávo prisl.: brezglavo bežati; brezglavo se je zaljubil
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezgluténski -a -o prid. (ẹ̑) ki ne vsebuje glutena: brezglutenski izdelki; brezglutenska dieta; brezglutenska moka; Na seminarju so se hotelski kuharji poučili o celiakiji in pomembnosti brezglutenske prehrane E iz brez gluténa
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezgotovínski -a -o prid. (ȋ) fin. ki se opravi brez uporabe gotovine: brezgotovinski denarni promet;
brezgotovinsko plačevanje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezgrájen -jna -o prid. (ā) knjiž. ki je brez nravstvene napake, pomanjkljivosti: plemenit in brezgrajen človek / brezgrajen značaj; brezgrajno življenje / brezgrajna oblekabrezgrájno prisl.: ravnal je brezgrajno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezgréšen -šna -o prid. (ẹ́ ẹ̄) knjiž. ki je brez greha: brezgrešno bitje / brezgrešna ljubezen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezhíben -bna -o prid. (ȋ) ki je brez hibe, napake: brezhibni mehanizem;
brezhibno delovanje stroja;
avto je v brezhibnem stanjubrezhíbno prisl.: brezhibno govori več jezikov; biti brezhibno oblečen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezidéjen -jna -o prid. (ẹ̑) ki je brez ideje, idejnosti: brezidejna literatura;
brezidejno gledališče / brezidejno malomeščanstvo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezizhóden -dna -o prid. (ọ̄ ọ̑) ki je brez izhoda, rešitve: znašel se je v brezizhodnem položaju;
zaiti v brezizhodno zagato // knjiž. ki ne kaže izhoda, rešitve: brezizhodni pesimizem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezizjémen -mna -o prid. (ẹ̑) knjiž. ki je brez izjeme: zahtevati brezizjemno tišino;
brezizjemna veljavnost odločbebrezizjémno prisl.: zakon velja brezizjemno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezjêdrn -a -o prid. (ē) biol. ki je brez jedra: brezjedrna celica
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezjêdrski -a -o prid. (ē) 1. ki je brez jedrskega, atomskega orožja: brezjedrski svet; Nova brezjedrska usmeritev je v ZDA že sprožila precej glasne kritike 2. ki ne uporablja jedrske energije: Zagotoviti je treba brezogljično in brezjedrsko energetsko politiko za 21. stoletje E iz brez jêdrskega (oróžja in energije)
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezkofeínski -a -o prid. (ȋ) farm. ki je brez kofeina: brezkofeinska kava
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezkompromísen -sna -o prid. (ȋ) ki dela, ravna brez kompromisa; dosleden, načelen: brezkompromisni borec za pravico;
v teh stvareh je bil vedno brezkompromisen / brezkompromisni boj za mir; brezkompromisno izpolnjevanje načel; brezkompromisno izvajanje programa
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezkônčen -čna -o prid. (ó) knjiž. ki je brez konca: brezkončna pot;
širno, brezkončno morje / brezkončne noči brez spanja // ekspr. zelo velik ali dolgo trajajoč: brezkončna žalost; brezkončno gorje / brezkončna tišina
♦ strojn. brezkončni vijak vijak, ki se vrti, a se v vzdolžni smeri pri tem ne premika; teh. brezkončna veriga
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezkončníški -a -o prid. (ȋ) lingv. ki je brez končnice: brezkončniški genitiv
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezkonfesionálen -lna -o prid. (ȃ) knjiž. ki je brez konfesije, veroizpovedi: brezkonfesionalen človek;
biti brezkonfesionalen / brezkonfesionalna vzgoja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezkonfesionálnost -i ž (ȃ) lastnost, značilnost človeka brez konfesije, veroizpovedi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezkonkurénčen -čna -o prid. (ẹ̑) ki je brez konkurence: brezkonkurenčni uvoznik južnega sadja / ekspr. prepričajte se o brezkonkurenčnih cenah naših izdelkov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezkontáktni -a -o prid. (ȃ) ki za svoje delovanje ne potrebuje neposrednega stika: brezkontaktna kartica; V novi slovenski potni list bo vgrajen brezkontaktni čip z biometričnimi in biografskimi podatki o lastniku E iz brez kontákta
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezkorísten -tna -o prid. (ī) knjiž. ki je brez koristi: njegov trud je brezkoristen;
brezkoristne sanje;
njegove besede so bile brezkoristnebrezkorístno prisl.: toplota se brezkoristno trati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezkrájen -jna -o prid. (ā) knjiž. ki je brez kraja, konca: brezkrajen prostor / brezkrajni gozdovi; brezkrajne vode oceana // ekspr. zelo velik ali dolgo trajajoč: brezkrajna sreča
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezkríl -a -o prid. (ȋ ī) zool. ki je brez kril: brezkrila žuželka / brezkrili kivi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezkrílen -lna -o prid. (ȋ) zool. ki je brez kril: brezkrilne žuželke
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezkŕven -vna -o prid. (ŕ r̄) - 1. ki je brez krvi, brez zdrave naravne barve: brezkrvni obraz; brezkrvna dekličina roka; brezkrvne ustnice
- 2. ekspr. ki je brez izrazitih potez, značilnosti: tekst je nepomemben in brezkrven; dolgočasna brezkrvna poezija / bila je kot nezemeljsko, brezkrvno bitje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezkúžen -žna -o prid. (ú ū) med. ki je brez kužnih klic: brezkužna gaza
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezlás in brezlàs -ása -o prid. (ȃ; ȁ á) redko ki je brez las: brezlas starec / brezlasa glava
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezlastníški -a -o prid. (ȋ) knjiž. ki je brez zasebne lastnine: brezlastniška družba
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezlésen -sna -o prid. (ẹ̄) papir., v zvezi brezlesni papir boljši papir iz celuloznih vlaken in brez lesovine: knjiga bo tiskana na brezlesnem papirju
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezlísten -tna -o prid. (ȋ) ki je brez listov, listja: brezcvetne in brezlistne veje;
brezlistno drevo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezljúden -dna -o prid. (ú ū) star. ki je brez ljudi, neobljuden: pristati na brezljudnem otoku / brezljudne ulice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezlúsk -a -o prid. (ȗ ū) redko ki je brez lusk: brezluske ribe
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezmádežen -žna -o prid. (ȃ) - 1. rel. ki je brez madeža, greha: brezmadežna devica Marija / dogma o brezmadežnem spočetju dogma, da je bila Kristusova mati spočeta brez izvirnega greha
- 2. knjiž., redko zelo čist: brezmadežna polt
brezmádežno prisl.: hiša je brezmadežno čista; brezmadežno bela stena; sam.: rel. Brezmadežna Kristusova mati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezmásten -tna -o prid. (á) redko ki je brez masti, maščobe: brezmastna snov;
brezmastno mleko
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezmátičen -čna -o prid. (ā) čeb. ki je brez matice: brezmatični panj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezmátičnik -a m (ā) čeb. panj brez matice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezméjen -jna -o prid. (ẹ̄) ki je brez meje: brezmejen prostor / brezmejno morje // ekspr. zelo velik ali dolgo trajajoč: lotila se ga je brezmejna groza; brezmejna ljubezen, žalostbrezméjno prisl.: vsi so mu brezmejno zaupali; brezmejno vdan
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezméjnost -i ž (ẹ̄) knjiž. lastnost, značilnost brezmejnega: brezmejnost morja, vesolja / spoznati brezmejnost materine ljubezni // prostor brez meje: vzdignil se je v nebesno sinjino, v brezmejnost; izgubiti se v brezmejnosti; zračna brezmejnost
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezmésečen -čna -o prid. (ẹ̑) ki je brez meseca, lune: brezmesečna noč;
temno, brezmesečno nebo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezmêsen -sna -o prid. (é) ki je brez mesa: brezmesna hrana / brezmesni dan
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezmíseln -a -o [səl] prid. (ȋ) knjiž. ki je brez misli: tako postane človek brezmiseln stroj / brezmiseln krik; brezmiselne, komaj razločne besede; brezmiselna, divja radost // ki je brez možnosti za uspeh; brezsmiseln: tak način upora je brezmiselnbrezmíselno prisl.: govoriti brezmiselno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezmôčen -čna -o prid. (ó) ki je brez moči: opotekel se je in brezmočen padel;
bila je vsa drobna in brezmočna / brezmočna starost / brezmočen sanjač // ki vsebuje, izraža nemoč: brezmočen klic, smehljaj; škripal je z zobmi od brezmočne jezebrezmôčno prisl.: preklinjali so in brezmočno grozili; brezmočno je omahnil; roke so mu brezmočno visele ob telesu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezmôčnost -i ž (ó) stanje brez moči: brezmočnost po dolgi bolezni / brezmočnost in obup; občutek zapuščenosti in brezmočnosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezmotóren -rna -o prid. (ọ̄) ki je brez motorja: brezmotorno letalo;
brezmotorno progovno vozilo / brezmotorni polet
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
breznačêlen -lna -o prid. (ȇ) ki je brez načel: breznačelni in neznačajni ljudje / breznačelni konkurenčni boj; breznačelno popuščanje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
breznačêlnost -i ž (ȇ) stanje brez načel: politična breznačelnost;
breznačelnost v literaturi / onemogočil se je s svojo breznačelnostjo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
breznačŕten -tna -o prid. (ȓ) redko ki je brez načrta: breznačrtno delo;
breznačrtno izkoriščanje gozdov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
breznaglásen -sna -o prid. (ā) lingv. ki je brez naglasa: breznaglasna beseda
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
breznaglásnica -e ž (ȃ) lingv. beseda, ki je brez naglasa: enozložna breznaglasnica
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
breznároden -dna -o prid. (á) ki je brez narodnosti: breznarodni prebivalci države / breznarodna kultura
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
breznóg -a -o prid. (ọ̑ ọ̄) ki je brez noge, nog: breznog invalid;
breznoge ličinke
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
breznós -a -o prid. (ọ̑ ọ̄) ki je brez nosa: breznosi invalid z iznakaženim licem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezobláčen -čna -o prid. (ȃ) ki je brez oblakov: brezoblačno nebo / brezoblačen dan
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezoblíčen -čna -o prid. (ī ȋ) - 1. ki je brez določene oblike: podoben je bil veliki brezoblični gmoti; iz brezoblične skale izklesati kip / brezoblična stavba iz opeke; brezoblično in krvavo telo / zopet so se vrstili pusti, brezoblični dnevi; brezoblična misel
- 2. ekspr. nezaveden, neosveščen: brezoblična in nemočna množica
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezobrésten -tna -o prid. (ẹ̑) ki je brez obresti: brezobrestno posojilo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezobŕven -vna -o prid. (ȓ) knjiž. ki je brez obrvi: brezobrvni, z velikimi pegami posuti obraz
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezobvézen -zna -o prid. (ẹ́ ẹ̄) ki je brez obveznosti: brezobvezna trgovska ponudba;
brezobvezna štipendijabrezobvézno prisl.: kupci si lahko brezobvezno ogledajo blago
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezobzíren -rna -o prid. (ī) ki je brez obzirov: brezobziren človek;
postajal je vedno bolj brezobziren / brezobzirno ravnanje / brezobzirna kritika neprizanesljivabrezobzírno prisl.: brezobzirno odbiti prošnjo; brezobzirno odkrite besede
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezobzóren -rna -o prid. (ọ̄ ọ̑) knjiž., redko ki je brez obzorja, vidne meje: brezobzorne ravnine
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezók -a -o prid. (ọ̑ ọ̄) ki je brez očesa, oči: brezok berač
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezokúsen -sna -o prid. (ú ū) ki je brez (dobrega) okusa: brezokusna juha / brezokusna kravata neokusna
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezosében -bna -o prid. (ẹ̑) - 1. ki je brez osebne čustvene prizadetosti: v tej zadevi je treba biti brezoseben; zdela se mu je čisto brezosebna in hladna / brezosebni, odmaknjeni pogled; brezosebno pomilovanje
// redko neoseben, objektiven: brezosebna kritika - 2. ki ne izraža osebnih, tipičnih značilnosti: brezosebni junaki drame / pisateljev brezosebni stil; brezosebna hotelska soba
♦ lingv. brezosebna glagolska oblika oblika, ki ne kaže glagolske osebe; brezosebna raba
brezosébno prisl.: v tem stavku je glagol rabljen brezosebno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezpálčen -čna -o [u̯č] prid. (ȃ) ki je brez palca, palcev: brezpalčne rokavice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezpártijski -a -o prid. (á) ki je brez partijskega vodstva: brezpartijska demokracija // ki ni član partije: brezpartijska množica frontovcev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezperspektíven -vna -o prid. (ȋ) ki je brez perspektive, upanja: težaven in brezperspektiven položaj;
brezperspektivno životarjenje / to so nerealni in brezperspektivni načrti; brezperspektivne kolonialne vojne // knjiž. ki ne kaže izhoda, rešitve: film je pesimističen, brezperspektiven
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezpéten in brezpêten -tna -o prid. (ẹ̑; ē) ki je brez pete, pet: brezpetni čevlji
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezpétnik tudi brezpêtnik -a m (ẹ̑; ȇ) nav. mn. obuvalo brez pet: natakniti brezpetnike;
klobučevinasti, ponošeni brezpetniki
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezpilótni -a -o prid. (ọ̑) ki je brez pilota, človeške posadke: brezpilotni prestreznik; Na vojaškem področju se čedalje bolj uveljavljajo brezpilotna letala, saj je seveda veliko lažje izgubiti letalo kakor pilota E iz brez pilóta
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezpláčen -čna -o prid. (á) ki se dobi brez plačila: brezplačen dar narave;
brezplačna hrana in stanovanje;
brezplačna vozovnica, vstopnica / zaprositi za brezplačni dopust brez prejemkov, neplačanbrezpláčno prisl.: revijo prejema brezplačno; brezplačno so ga sprejeli v zavod
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezplóden -dna -o prid. (ọ̄) knjiž. ki je brez uspeha, koristi: vsi poskusi, da bi dosegel breg, so bili brezplodni;
brezplodno delo, iskanje / dolga, brezplodna leta / spustil se je v brezplodno prerekanje nepotrebno, nesmiselnobrezplódno prisl.: brezplodno izgubljati čas
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezpogójen -jna -o prid. (ọ̄) ki je brez pogojev, pridržkov, izjem: zahtevati brezpogojno disciplino;
izkazovati brezpogojno spoštovanje / brezpogojna kapitulacija
♦ biol. brezpogojni refleks nehotna, prirojena reakcija na dražljaj brez sodelovanja velikih možganovbrezpogójno prisl.: brezpogojno verjeti, zaupati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezpokójen -jna -o prid. (ọ̄) knjiž., redko ki je brez pokoja, miru: brezpokojna dežela / bila je svojeglava in brezpokojna ženska
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezpokójnost -i ž (ọ̄) knjiž., redko stanje brez pokoja, miru: brezpokojnosti se je pridruževal še strah
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezpomémben -bna -o prid. (ẹ̄) ki je brez pomembnosti, važnosti: brezpomemben dogodek;
brezpomembne besede;
govoriti o brezpomembnih stvareh;
vse okoli njega se mu je zdelo brezpomembno / brezpomemben pisatelj; politično brezpomembna oseba
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezpoménski -a -o prid. (ẹ̑) ki je brez pomena, smisla: Tedne in tedne izgubljamo v čisto brezpomenskih razpravah E iz brez poména
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezpôseln -a -o [səl] prid. (ȏ) ki je brez stalnega dela, zaposlitve: množica brezposelnih delavcev;
brezposeln rudarbrezpôselni -a -o sam.: brezposelni je potreben podpore; skupina brezposelnih; urad za brezposelne
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezpôselnost -i [səl] ž (ȏ) pojav, stanje, da je del ljudi brez stalnega dela, zaposlitve: brezposelnost v svetu narašča;
odpraviti brezposelnost;
boriti se proti brezposelnosti / akutna brezposelnost
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezposésten -tna -o prid. (ẹ̑) zastar. ki je brez posesti, premoženja: brezposestni in brezdomski proletariat
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezpóten -tna -o prid. (ọ̑) knjiž. ki je brez poti: brezpotni hribi;
brezpotna puščava
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezpótje -a s (ọ̑) knjiž. kraj brez poti: hoditi po brezpotjih;
planinska brezpotja;
pren. ta pogovor vodi v brezpotje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezpráven -vna -o prid. (á ā) ki je brez pravic: brezpravni, podjarmljeni narodi;
sužnji so bili brezpravni;
brezpravna delovna množica
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezpredméten -tna -o prid. (ẹ̑) - 1. nepotreben, odvečen, nesmiseln: brez denarnih sredstev bi bili vsi napori brezpredmetni; odlok je prišel prepozno, torej je bil brezpredmeten; vse govorjenje o tem se mu je zazdelo brezpredmetno / brez dražbe je postal nakup brezpredmeten
// zastar. ki je brez vzroka, podlage, neosnovan: brezpredmetna žalost - 2. redko s čuti nezaznaven; pojmoven, miseln: brezpredmetni fantazijski svet
♦ um. brezpredmetno slikarstvo abstraktno slikarstvo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezpriméren -rna -o prid. (ẹ́ ẹ̄) knjiž. ki je brez primere, zelo velik: to delo je bilo sad brezprimernega poguma;
avtorjev humor je brezprimeren;
ustvarjal je z brezprimerno lahkoto;
brezprimerna lepotica;
brezprimerno hinavstvobrezprimérno prisl.: brezprimerno večji pomen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezpripónski -a -o prid. (ọ̑) lingv. ki je brez pripone: brezpriponski glagoli
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezprizóren -rna -o prid. (ọ̄) v ruskem okolju, prva leta po državljanski vojni ki je brez doma in nevzgojen: brezprizorni otrok;
sam.: vzgojna problematika brezprizornih
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezprográmnost -i ž (ȃ) redko stanje brez programa, načrta: breznačelnost in brezprogramnost / brezprogramnost stranke
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezpŕst -a -o prid. (ȓ r̄) ki je brez prsta, prstov: brezprst berač
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezpŕsten -tna -o prid. (ȓ) ki je brez prsta, prstov: brezprstne rokavice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezrádosten in brezradósten -tna -o prid. (á; ọ̑) knjiž. ki je brez radosti, veselja: nemirno, brezradostno življenje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezrazréden -dna -o prid. (ẹ̑) ki je brez družbenih razredov: prehod iz razredne v brezrazredno družbo / brezrazredna literatura
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezrédje -a s (ẹ̑) knjiž. stanje brez reda: brezredje in anarhija;
doba splošnega brezredja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezrép in brezrèp -épa -o prid. (ẹ̑; ȅ ẹ́) ki je brez repa: brezrepa mačka
♦ aer. brezrepo letalo; zool. brezrepe dvoživke
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezrépec -pca m (ẹ̑) aer. letalo brez repa: manjši motor brezrepca
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezróg -a -o prid. (ọ̑ ọ̄) ki je brez roga, rogov: brezrogo govedo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezrók -a -o prid. (ọ̑ ọ̄) ki je brez roke, rok: brezrok invalid
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezrokáven -vna -o prid. (ā) ki je brez rokavov: brezrokavna ženska obleka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezrokávnik -a m (ȃ) jopica ali pulover brez rokavov: obleči brezrokavnik;
kožuhovinast, pleten, žametast brezrokavnik / posrebreni gumbi na brezrokavniku telovniku
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezrókec -kca m (ọ̑) ekspr., redko človek brez roke, rok: slepci in brezrokci
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezrúden -dna -o prid. (ū) knjiž., redko ki je brez rude: brezrudna zemeljska plast
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezseménka -e ž (ẹ̑) agr. sadež brez semena, semen: buča brezsemenka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezsèn -snà m (ə̏ ȁ) knjiž., redko stanje brez sna: vso noč je v brezsnu ždel v naslonjaču
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezsénčen -čna -o prid. (ẹ̑) ki je brez sence: brezsenčno dvorišče / brezsenčne oljke
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezsénčje -a s (ẹ̑) knjiž., redko kraj, prostor brez sence: hoditi po brezsenčju in prahu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezsistémnost -i ž (ẹ̑) redko stanje brez sistema: odpraviti brezsistemnost
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezskŕben -bna -o prid., brezskŕbnejši (ŕ r̄) ki je brez skrbi: brezskrbni otroci / brezskrben izraz obraza / njegova mladost je bila brezskrbna; prijetno, brezskrbno življenjebrezskŕbno prisl.: brezskrbno si je požvižgaval; brezskrbno govoriti, spati, živeti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezskrupulózni -a -o prid. (ọ̑) brezobzirni, brezvestni: To bi najbolj škodovalo samim menedžerjem, saj bi senca brezskrupuloznega ravnanja posameznikov padla na vse E iz brez skrúpulov
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezsméren -rna -o prid. (ẹ́ ẹ̄) knjiž. ki je brez smeri, cilja: popolnoma brezsmerno politično delo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezsmérnost -i ž (ẹ́) knjiž. kar je brez smeri, cilja: življenjska brezsmernost / brezsmernost v umetnosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezsmíseln -a -o [səl] prid. (ȋ) ki je brez smisla, smiselne urejenosti: ta odstavek je v prevodu brezsmiseln;
brezsmiselno govorjenje duševnega bolnika // ki je brez možnosti za uspeh: brezsmiseln boj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezsnén -a -o prid. (ẹ̑) knjiž. ki je brez sna: brezsnena noč
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezsnéžen -žna -o prid. (ẹ̄ ẹ̑) redko ki je brez snega: kratkotrajne brezsnežne zime
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezsóčen -čna -o prid. (ọ̄) redko ki je brez soka: brezsočna, posušena trava
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezsónčen -čna -o prid. (ọ̑) ki je brez sonca: brezsončni zimski dnevi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezspôlen -lna -o prid. (ȏ) ki je brez spola: brezspolna bitja // ki je brez spolnih teženj: njena ljubezen je bila brezspolna
♦ bot. brezspolni cvet cvet brez prašnikov in pestičev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezsrájčnik -a m (ȃ) ekspr. kdor hodi brez srajce: brezsrajčnik in bosopetec
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezsrámen -mna -o prid. (á ā) knjiž. ki je brez sramu: brezsramna ženska / brezsramen smeh; brezsramne besede // redko brezobziren, brezvesten, nepošten: brezsramni prekupčevalci / brezsramna predrznostbrezsrámno prisl.: brezsramno se razgaliti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezsŕčen -čna -o prid. (ȓ) ki je brez srca, usmiljenja: trd in brezsrčen človek;
brezsrčen zatiralec;
kako moreš biti tako brezsrčen / brezsrčen zasmeh / brezsrčni vojni časbrezsŕčno prisl.: brezsrčno so se mu smejali
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezstêbeln -a -o [bəl] prid. (ȇ) bot. ki je brez vidnega stebla: brezstebelna rastlina / brezstebelni jeglič
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezstílen -lna -o prid. (ȋ) ki je brez značilnosti kakega stila: brezstilne hiše
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezstránkarski -a -o prid. (ȃ) ki je brez političnih strank: brezstrankarski sistem v državi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezstrásten -tna -o prid. (á ā) ki je brez strasti: brezstrastno dekle // neodvisen od čustev: brezstrasten kritik, zgodovinar / brezstrasten in neprodiren obraz; brezstrasten ton glasubrezstrástno prisl.: pisal je stvarno in brezstrastno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezšúmen -mna -o prid. (ū) knjiž. ki je brez šuma: brezšumen tek motorja / brezšumni koraki / noč je bila pokojna in brezšumnabrezšúmno prisl.: brezšumno hoditi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
breztákten -tna -o prid. (ȃ) ki je brez takta, olike: biti breztakten / breztaktno ravnanje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
breztálnost -i ž (ā) knjiž., redko stanje brez trdnih načel: idejna breztalnost
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
breztelésen -sna -o prid. (ẹ̑) knjiž. ki je brez telesa, nesnoven: breztelesen duh;
breztelesne sence // ki je brez občutka telesa: sproščen je, breztelesen; sam.: plesalka je bila nekaj breztelesnega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
breztendénčen -čna -o prid. (ẹ̑) ki je brez tendence: breztendenčna poezija, umetnost
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
breztéžen -žna -o prid. (ẹ́ ẹ̄) - 1. ki je brez teže: prozorni in breztežni žarki
// knjiž. zelo lahek: breztežen puh / njena breztežna in prozorna roka - 2. breztežnosten: breztežni prostor / breztežno stanje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezúh -a -o prid. (ȗ ū) knjiž., redko ki je brez uhlja, uhljev: brezuh pes
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezúmen -mna -o prid. (ū) knjiž. - 1. ki je brez uma, pameti: brezumno bitje; kričala je kakor brezumna / brezumna pijanost; blodne, brezumne sanje
// ekspr. ki je brez razsodnosti, presoje: ne bi si mislil, da so tako zaslepljeni in brezumni; zmerom bolj živčen in brezumen / brezumno ravnanje, uničevanje - 2. ekspr. ki zelo presega navadno mero: obšel ga je brezumen strah; brezumna ljubezen, radost
brezúmno prisl.: ne govori tako brezumno; brezumno ljubosumen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezúp -a m (ȗ) knjiž. stanje brez upanja: pasti v brezup;
spravljati koga v brezup;
črn, skrajni brezup / v njegovo srce se je zajedel brezup; z brezupom misliti na prihodnost
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezúpje -a s (ȗ) knjiž. stanje brez upanja: povzročiti brezupje;
depresija in brezupje / biti prepričan o popolnem brezupju življenja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezúpnež -a m (ȗ) knjiž., redko človek brez upanja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezuspéšen -šna -o prid. (ẹ́ ẹ̄) ki je brez uspeha: brezuspešen boj;
tolažba je ostala brezuspešna;
brezuspešno delo;
brezuspešna prizadevanja;
pogajanja so bila brezuspešna
♦ jur. brezuspešna izvršbabrezuspéšno prisl.: brezuspešno iskati; brezuspešno je poskušal zaspati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezustáven -vna -o prid. (á) jur. ki je brez ustave: brezustavna doba;
brezustavno stanje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezúšec -šca m (ȗ) redko človek brez ušesa, ušes
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezvéjen -jna -o prid. (ẹ̑) redko ki je brez vej: obsekano, popolnoma brezvejno drevo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezvéjnat -a -o prid. (ẹ̑) redko ki je brez vej: bukev z brezvejnatim deblom do polovice višine
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezvéren -rna -o prid. (ẹ́ ẹ̄) ki je brez vere, veroizpovedi: brezveren človek
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezvérje -a s (ẹ̑) redko stanje brez vere, veroizpovedi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezvérski -a -o prid. (ẹ̑) ki je brez vere, veroizpovedi: brezverski ljudje / brezverski nazori
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezvérstvo -a s (ẹ̑) stanje brez vere, veroizpovedi: širjenje brezverstva / priznati svoje brezverstvo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezvésten -tna -o prid., brezvéstnejši (ẹ̄) - 1. ki je brez vesti: brezvestni ljudje; brezvesten oderuh / tako početje je brezvestno in zločinsko
- 2. redko malomaren, neprizadeven: brezvesten delavec / brezvestno opravljanje službe
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezvétrje -a s (ẹ̑) stanje, vreme brez vetra: zavladalo je popolno brezvetrje;
zaradi brezvetrja so morali zadnji del poti veslati;
brezvetrje pred nevihto;
tišina brezvetrja;
pren. giniti v brezvetrju province
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezvétrn -a -o prid. (ẹ̑) ki je brez vetra: brezvetrn dan;
brezvetrn zrak;
brezvetrna tišina nočibrezvétrno prisl., v povedni rabi: bilo je brezvetrno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezvézen -zna -o prid. (ẹ̑) publ. brezzvezen: njegove brezvezne besede
♦ lingv. brezvezna povezava prirejenih členov govora povezava brez veznika
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezvézje -a s (ẹ̑) lit. nizanje, naštevanje besed ali stavkov brez veznikov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezvéznik -a m (ẹ̑) žarg. nepoznavalec, nestrokovnjak: brezveznikov tam ne rabijo
● žarg. tega brezveznika ne bom poslušal človeka, ki govori brez smiselne medsebojne zveze
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezvéznost -i ž (ẹ̑) ekspr. nesmiselnost, nepotrebnost: Ljudje so običajno zelo razočarani nad Ameriko, ko se vozijo po puščavi in pričakujejo kakšno izjemno glasbo iz radia, slišijo pa same brezveznosti E iz brez véze po zgledu hrv. bèzveznōst
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezvírusni -a -o prid. (ȋ) ki je brez virusov: brezvirusna sadika; Neposrednih plačil na površino bodo lahko deležni tudi tisti hmeljarji, ki obnavljajo nasade z brezvirusnimi rastlinami določenih sort hmelja E iz brez vírusov
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezvládje -a s (ȃ) stanje v državi brez vlade: nastopilo je kratko brezvladje / ekspr. splošno brezvladje nered, zmeda
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezvôden -dna -o prid. (ó) ki je brez vode, rek: brezvodna planjava, puščava
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezvóljen -jna -o prid. (ọ́ ọ̄) knjiž. ki je brez volje, hotenja: brezvoljen, potrt človek;
postal je popolnoma brezvoljen;
bila je brezvoljno, tujemu hotenju podrejeno bitje / hodila je s počasnimi, brezvoljnimi koraki / brezvoljna topost, vdanostbrezvóljno prisl.: brezvoljno se je lotil dela; brezvoljno se je prepustila njegovemu vodstvu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezvóljnost -i ž (ọ́) knjiž. stanje brez volje, hotenja: zaradi utrujenosti se je pogreznil v brezčutnost in brezvoljnost
♦ psiht. bolezensko pomanjkanje volje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezvplíven -vna -o prid. (ī ȋ) redko ki je brez vpliva, moči: brezvplivna politika / v tej zadevi sem popolnoma brezvpliven
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezvŕvični -a -o prid. (ȓ) pri katerem radijska zveza nadomešča vrvico med slušalko in telefonom: brezvrvični telefon; Sodelovanje bi bilo koristno za obe podjetji, saj bi lahko skupaj prilagodili svoja omrežja in vlagali v razvoj brezvrvičnih povezav in novih mobilnikov E iz brez vŕvice
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezvsebínski -a -o prid. (ȋ) knjiž. ki je brez (dobre) vsebine: brezvsebinske knjige / zveneče, brezvsebinske fraze; brezvsebinska gesla o domovini / bledi, brezvsebinski liberalizem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezvzróčen -čna -o prid. (ọ̄ ọ̑) ki je brez vzroka, razloga: brezvzročna, nerazumljiva blodnja;
brezvzročna žalost in otožnost;
brezvzročno veselje / v naravi ni brezvzročnih pojavov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezzakonítost -i ž (ȋ) knjiž. stanje brez zakonov, postav: strah pred brezzakonitostjo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezzakónje -a s (ọ̑) knjiž. stanje brez zakonov, postav: nastopilo je pravo brezzakonje;
nered, upor in brezzakonje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezzaščíten -tna -o prid. (ȋ) redko ki je brez zaščite, varstva: brezzaščiten človek;
zasmehoval je brezzaščitno žensko
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezzemlják -a m (á) knjiž. kmetijski delavec brez zemlje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezzemljáš -a m (á) publ. kmetijski delavec brez zemlje: razdeliti zemljo med brezzemljaše;
brezzemljaši in siromašni kmetje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezzgodovínski -a -o prid. (ȋ) knjiž., redko ki je brez (pomembne) zgodovine: brezzgodovinski narod
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezzlôben -bna -o prid. (ó ō) knjiž., redko ki je brez zlobe: brezzlobni ljudje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezznačájen -jna -o prid. (ȃ) knjiž. ki je brez značaja, časti: izprijen, popolnoma brezznačajen človek
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezzób -a -o prid. (ọ̑ ọ̄) ki je brez zob: brezzob starec;
brezzoba čeljust;
brezzoba usta / brezzob glavnik; brezzobe grablje
♦ zool. brezzobi kiti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezzóbka -e ž (ọ̑) zool. jezerska školjka brez zobatega sklepa, Anodonta cygnea
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezzráčen -čna -o prid. (á ā) ki je brez zraka: brezzračen prostor;
brezzračna kovinska cev // redko ki ima premalo (svežega) zraka: brezzračna ječa; brezzračne sobe z zaprtimi okni
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezzvézden -dna -o prid. (ẹ̑) ki je brez zvezd: črno, brezzvezdno nebo / brezzvezdna noč
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezzvézen -zna -o prid. (ẹ̑) ki je brez smiselne medsebojne zveze: izgovarjati brezzvezne besede;
po glavi so mu rojile brezzvezne misli / slabš. brezzvezno jecljanje v njegovi knjigi / druščina se je predala lahkotnemu, brezzveznemu pogovorubrezzvézno prisl.: brezzvezno govoriti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezzvóčen -čna -o prid. (ọ̄ ọ̑) ki je brez zvena, zvoka: njegov glas je bil čudno brezzvočen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezžêljnost -i ž (é) knjiž., redko stanje brez želja: dobrodejna brezželjnost
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezžíčen -čna -o prid. (ȋ) ki je brez žične zveze: brezžični prenos slike;
vzpostaviti brezžično radijsko zvezo / poslati brezžično brzojavko / brezžični oddajnik; brezžična oddajna in sprejemna postaja
♦ ptt brezžična telefonija, telegrafija telefonija, telegrafija z elektromagnetnimi valovi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezžívčen -čna -o prid. (ȋ) ekspr. ki je kakor brez živcev, nerazburljiv: ta brezživčni človek sploh ni zmožen razburjenosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brezživljênjski -a -o prid. (ē) redko ki je brez življenjske energije: vedno bolj je brezživljenjski / govoriti z brezživljenjskim glasom
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
bridkóst -i ž (ọ̑) trpka duševna bolečina: prizadejal ji je mnogo bridkosti;
užiti dovolj bridkosti;
z bridkostjo v srcu gleda njegovo početje;
bridkost srca;
življenje brez težav in bridkosti / smrtna bridkost tesnoba, trpljenje ob umiranju
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brík1 -a m (ȋ) embalaža v obliki kvadra za tekočine: Jabolčni sok brez dodanega sladkorja, pakiran v briku E ← agl. bri(c)k, skrajšano iz imena izdelka Tetra Brik® švedskega proizvajalca Tetra Pak (od 1963), iz brick 'opeka'brík2 -- v prid. rabi
Podjetje je na prodajne police poslalo sokove v litrski brik embalaži
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brížnost -i ž (í) knjiž. skrbnost, prizadevnost: vsa njena brižnost je brez uspeha;
z vso potrebno brižnostjo se je lotil dela
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
bŕk -a m (ȓ) nav. mn. - 1. dlaka pod nosom: brki mu že poganjajo; brke briti, česati; brke si striže na krtačko; brke pogladiti, sukati, vihati si; dolgi, povešeni brki / desni, levi brk
● brki so se mu povesili užaljen je, potrt; ekspr. oče se je smehljal v brk zadržano, pritajeno; ekspr. v brk kaj povedati komu brez obzirov povedati komu svoje mnenje; ekspr. v brk se mu laže, smeje predrzno, nesramno - 2. daljša dlaka nad gobcem živali: mačka miga z brki
♦ vrtn. mačkov brk vrtna rastlina z drobno narezljanimi listi in bledo modrimi cveti; vrtna črnika
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brodíti bródim nedov. (ī ọ́) - 1. hoditi po čem ovirajočem: do kolen broditi po blatu; broditi skozi resje
● ekspr. menda kar brodi po denarju ga ima v preobilju; ekspr. globoko je brodil po krvi umoril je mnogo ljudi - 2. hoditi brez cilja, brez orientacije; bloditi: broditi po svetu; broditi po travnikih in gozdovih; pren. samo dekleta mu brodijo po glavi; misel na beg mu neprestano brodi po glavi
- 3. premikati prste, roke v čem gostem: brodila mu je po laseh; otrok brodi z rokami po snegu / race brodijo s kljunom po vodi; broditi z žlico po juhi
- 4. zastar. pluti: dolga leta je brodil po morju
brodèč -éča -e: s prsti brodeč po beli bradi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
brúto prisl. (ȗ) brez odbitkov, v celoti, kosmat: bruto izračunani dohodki;
neskl. pril.: bruto in neto dohodki;
bruto cena;
bruto proizvodnja / bruto teža skupna teža blaga in embalaže
♦ ekon. bruto produkt in brutoprodukt vrednost celotne proizvodnje v določenem razdobju, navadno v enem letu; bruto bilanca poskusna bilanca; navt. bruto tona brutoregistrska tona; trg. bruto za neto zaračunavanje blaga po njegovi bruto teži
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
bŕzda -e ž (ŕ) železo pri uzdi, ki ga ima konj v gobcu: hlapec potisne konju brzdo v gobec // uzda: prijeti, držati konja za brzdo; pren. ta človek je brez vsake brzde; ne more se obvladati, govori brez brzde
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
bŕž prisl. (ȓ) - 1. izraža, da se dejanje zgodi brez odlašanja: to reče in brž odide; brž razume; prinesi, pa brž; brž domov; brž, brž, čakajo te / glej, da se brž brž pobereš / pridi brž ko brž bržkobrž, na brž nabrž
// izraža, da se dejanje zgodi v kratkem času: brž potem je izginil; dežja ne bo tako brž - 2. redko v neposredni bližini; tik: hišice so brž ob morju
bŕž ko vez., v časovnih odvisnih stavkih za izražanje, da se dejanje v nadrednem stavku zgodi neposredno za dejanjem v odvisnem stavku: brž ko bo mogoče, se vrni; brž ko so ladjo spravili v dok, so jo pregledali; obkolili so ga, brž ko so ga zagledali / odkrižaj se jih, brž ko bo mogoče kar najhitreje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
camáriti -im nedov. (á ȃ) nar., v zvezi z dež z vso silo padati, liti: Dež je camaril brez prestanka (F. Bevk)
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
carving1 -a cit. [kárving-] in kárving -a m (ȃ) smučanje z nekoliko krajšimi smučmi, ki so razširjene na koncih in tako omogočajo lažje zavijanje in vodljivost: Zveza trenerjev in učiteljev smučanja Slovenije je med vikendom priredila državno prvenstvo v veleslalomu in carvingu | Žal smo Slovenci, ki smo karving prvi razvili, to revolucijo v alpskem smučanju slabo izkoristili E ← agl. carving iz carve 'rezati, rezbariti'carving2 -- v prid. rabi
carving smuči in smuči carving; V danes uveljavljeni carving tehniki smuči s poudarjenim stranskim lokom omogočajo smučanje brez oddrsavanja
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
cedílo -a s (í) luknjičasta priprava za precejanje tekočin: precediti skozi cedilo;
cedilo za čaj, za juho
● ostati na cedilu brez pomoči, sam; pustiti koga na cedilu brez pomoči, podpore
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
cél -a -o tudi -ó [ceu̯] prid. (ẹ̑ ẹ́) - 1. ki ni razdeljen na kose, dele: na policah so ležali celi in razrezani hlebci; skleda celega krompirja; vlaganje celih kumaric
// ki še ni načet: kolač je še cel, ga še niso pokusili; sod je še cel; naše zaloge so cele
// ki ni poškodovan: pri bombardiranju ni ostala niti ena hiša cela; cela in obtolčena posoda / cela žoga nepreluknjana, nepredrta; srajca je še cela ni še nič raztrgana
// stopiti v cel sneg nepregažen, neprehojen; pog. iz tepeža je prišel cel brez ran, poškodb - 2. ki predstavlja glede na določeno količino ali obseg polno mero: ta mesec ni dobil cele plače; otrokom ne dajo cele porcije hrane; popil je celo skodelico mleka / plačati je moral celo karto / ura bije cele ure in četrti / cel grunt nekdaj posestvo, ki obsega približno 15—20 ha
// ki zajema določeno stvar v njenem polnem obsegu: prebral je celo knjigo; poslikal je celo steno; celo popoldne je ležal; s celim telesom se je nagnil skozi okno / novica se je razširila po celi deželi; celo življenje je pridno delal; pog. babnica je celo vožnjo klepetala med vso vožnjo; po cele noči je kvartal in popival / ekspr.: cel svet že to ve vsi ljudje; cela vas se mu smeje vsi vaščani - 3. ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: dobil je cel kup pisem; na semenj so gnali cele črede živine; za celo glavo je višji od tebe; celo uro, večnost te že čakam; cela vrsta problemov je ostala nerešena; tako sem lačen, da bi pojedel celega vola
// omejuje pomen samostalnika, na katerega se veže: saj si že cel mož; postal je cel umetnik; kmalu bo cela gospodična; pripravili so nam celo gostijo; pog. iz te malenkosti je nastala cela afera
// poudarja majhno količino: cele tri dinarje je vredno; prijavilo se je celih pet ljudi; na razpolago imam celi dve minuti
● ekspr. biti cel človek moralno neoporečen, dosleden človek; to delo zahteva celega človeka vse človekove fizične in umske sposobnosti; pog., ekspr. tam je cel hudič godijo se neprijetne, težke reči; ekspr. sin je cel oče zelo mu je podoben; ekspr. tega ne dam za cel svet sploh ne, pod nobenim pogojem; ekspr. propadli so na celi črti popolnoma, v celoti; pog., ekspr. odnesti celo glavo, celo kožo nepoškodovan priti iz tepeža, boja; ekspr. naredi tako, da bo volk sit in koza cela da bo prav za obe strani
♦ bot. celi list list, pri katerem listna ploskev ni razdeljena; mat. celo število število, ki nima delov enote; muz. celi ton interval velike sekunde; šport. osvojiti celo točko; tisk. knjiga je vezana v celo platno, celo usnje ima platnen, usnjen ovitek
céli -a -o sam.: zastar. dobil ga je do celega na svojo stran popolnoma, docela; gaziti na celo, v celo, po celem po nepregaženem, neprehojenem snegu; ekspr. to si je na celem, s celega izmislila popolnoma, čisto; star. konj se je na celem ustavil iznenada, nepričakovano; star. v celem je stvar dobra (gledano) v celoti; na njem ni ostalo nič celega; obleka iz celega v enem delu
♦ mat. ena cela, pet stotink 1,05
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
cemènt -ênta m (ȅ é) drobno mlet gradbeni vezivni material iz žganih silikatov in aluminatov: tovarna, vreča cementa / portlandski cement žgan iz laporja in apnenca // pog. beton: mešati cement; tlak iz cementa
♦ anat. zobni cement kostno tkivo, ki prekriva zobne korenine; grad. beli cement ki je skoraj brez železovih primesi; hitrovezni cement ki se strdi približno v eni uri
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
céna -e ž (ẹ́) - 1. vrednost blaga in storitev, izražena v denarju: cene se dvigajo, padajo, rastejo; pog. cena se suče, vrti okrog pet tisoč dinarjev; znižati, zvišati ceno; ekspr. navijati cene; pog. na trgu držijo cene; pogoditi se, vprašati, zmeniti se za ceno; prodajati po znižanih cenah; popustiti pri ceni; nizka, pretirana, visoka cena; izvozna, nabavna, konkurenčna, odkupna, reklamna cena; ekspr. bratovska, krščanska cena; ekspr. kupiti za slepo, smešno ceno; cena blaga; indeks, katalog cen; oblikovanje, sprostitev cen / dnevne cene ki trenutno veljajo na tržišču; enotna, fiksna cena; izklicna cena začetna cena na dražbi; proizvodna ali produkcijska cena ki obsega proizvodne stroške; sezonske cene veljavne v turistični sezoni; tovarniška cena po kateri tovarna prodaja blago kupcu; vezane cene; cena na debelo po kateri trgovec na debelo prodaja blago trgovcu na drobno; cena na drobno po kateri se blago prodaja potrošniku; pren. za svoj uspeh je plačal visoko ceno
♦ ekon. dejanska cena po kateri se blago prodaja; ekonomska cena ki ustreza dejanskim stroškom in zagotavlja čisti dohodek; fakturna cena navedena v računu; maksimirana cena najvišja uradno dovoljena cena; gibanje cen dviganje in zniževanje cen v določeni dobi ali ob istem času na različnih tržiščih; zamrznjenje cen uradno odrejena ustalitev cen na določeni višini; trg. lastna cena dejanski stroški brez zaslužka; tržna cena ki trenutno velja na tržišču; zal. subskripcijska cena za prednaročnike - 2. kar je vredno priznanja, hvale; vrednost, pomembnost: njegove besede so brez cene; te pesmi nimajo posebne cene; njegov trud uživa le majhno ceno; prava človekova cena se pokaže v preizkušnjah; Prešernova pesniška cena
● živina letos nima cene se prodaja po zelo nizki ceni; prodati pod ceno, zastar. v ceno za manj, kakor je vredno; ekspr. tega ne bo naredil za nobeno ceno, zastar. po nobeni ceni pod nobenim pogojem, nikakor ne; ekspr. za vsako ceno hoče obogateti z vsemi sredstvi, po vsej sili; ekspr. rešil ga bom, čeprav za ceno življenja tudi če bi izgubil življenje; lastna hvala — cena mala
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
cénterSSKJ -tra in cênterSSKJ -tra m (ẹ̄; ē) cénter dôbrega počútja -tra -- -- in cênter -tra m (ẹ̄, ó, ȗ; ē)
center, ki s ponudbo različnih sprostitvenih tehnik, zdrave prehrane človeku omogoča dobro počutje; velnes1 (2): graditi sodobni center dobrega počutja; obisk centra dobrega počutja; ponudba centra dobrega počutja; V termah so obnovili zdraviliške kadi, ki jim pravijo kopeli vodnih nimf in bodo vključene v center dobrega počutja kot sprostitvena ponudba
cénter odlíčnosti -tra -- in cênter -tra m (ẹ̄, í; ē)
središče visokokakovostne multidisciplinarne skupine raziskovalcev, ki z uporabo sodobnih tehnologij povezuje znanost in gospodarstvo: ustanoviti center odličnosti; raziskovalni centri odličnosti; razpisi centra odličnosti; Znotraj globalne strukture je njihov center odličnosti strateško usmerjen v posebne tehnologije, ki bodo tudi v prihodnje glavno delovno področje tako v razvoju kot tudi proizvodnji
cénter za tújce -tra -- -- in cênter -tra m (ẹ̄, ú; ē)
ustanova, ki na ozemlju svoje države skrbi za tujce brez ustreznih dokumentov za bivanje; CT2 nastaniti koga v center za tujce; S sošolkami so hodile v center za tujce, kjer so se z njihovimi otroki pogovarjale, risale, se igrale družabne igre, plesale in jih spodbujale
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
cepljívka -e ž (ȋ) nav. mn., biol., navadno v zvezi z gliva enocelični rastlinski organizem brez klorofila, ki se množi s cepitvijo; bakterija
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
ceremónija -e ž (ọ́) ekspr. slavnost, obred po ustaljenih predpisih: opraviti pogrebne ceremonije;
dvorne ceremonije;
ceremonija kronanja // nav. mn., pog. pretirano ravnanje po družabnih pravilih: samo nobenih ceremonij; kaj pa je treba teh ceremonij; predstavil se je brez ceremonij
● ekspr. ne uganjaj ceremonij ne zapletaj stvari; ne razburjaj se po nepotrebnem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
césta -e ž, mn. stil. cesté (ẹ́) - 1. širša, načrtno speljana pot, zlasti za promet z vozili: ceste se križajo, vzpenjajo; kam drži, pelje ta cesta; prečkati cesto; zapeljati s ceste; priti na cesto; stati na cesti; vas leži ob cesti; iti, voziti se po cesti; dolga, ravna, široka cesta; blatna, poledenela cesta; asfaltirana, makadamska cesta; cesta Ljubljana-Zagreb / pesn. bela cesta / dela pri cesti pri gradnji ali vzdrževanju ceste
// avtomobilska cesta namenjena za motorni promet; dovozna, enosmerna, glavna, gozdna, hitra, javna, obvozna, slepa cesta; cesta prvega reda ki povezuje države, republike ali gospodarsko in turistično pomembna središča
// pesn. Morja široka cesta peljala me je v mesta (F. Prešeren) - 2. redko, s prilastkom razdalja, ki jo je treba preiti do namembnega kraja; pot: cesta do tja je še dolga; izbral si je najkrajšo cesto; pren. njegova življenjska cesta je bila kratka
- 3. redko možnost za premikanje iz enega kraja v drugega; pot: tu ni več nobene ceste / tu ni ceste ni dovoljen prehod; pren. ljudje so postavili medse pregrade, zapravili vest in zapravili ceste (M. Klopčič)
- 4. redko način, sredstvo za dosego česa; pot: do učenosti ne drži gladka cesta
● slabš. otroka je vzgajala cesta prepuščen je bil slabim vplivom pouličnega življenja; ekspr. kar dobro je meril cesto pijan se je opotekal po njej; miličnik odpira in zapira cesto dovoljuje in prepoveduje prehod; ekspr. čudna poroka, kar s ceste jo je pobral ni dosti vedel o njej, o njeni družini in življenju; ekspr. pognati, postaviti, vreči koga na cesto dati koga iz službe ali iz stanovanja; ekspr. biti na cesti biti brez službe ali brez stanovanja; na cesti je bil že mrak zunaj je bilo že temno; ekspr. zmeraj je na cesti vedno hodi okrog, nikoli ga ni doma; ekspr. misliš, da denar na cesti pobiram! da ga na lahek način zaslužim; zastar. železna cesta železnica, vlak
♦ astr. Rimska cesta medlo se svetlikajoči pas na nebu, ki ga sestavljajo številne, zelo oddaljene zvezde; avt. hitra cesta za vozila z večjo hitrostjo; odprta cesta na kateri ni omejitve hitrosti; prednostna cesta na kateri imajo vozila prednost pred vozili z drugih cest; urb. dvopasovna cesta; vpadna cesta ali cesta vpadnica ki povezuje središče mesta z zunanjimi četrtmi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
cigàn -ána m (ȁ á) - 1. pripadnik iz Indije priseljenega ljudstva, navadno brez stalnega bivališča: pravili so, da cigani kradejo otroke; ogrski cigani; tolpa ciganov; črn kot cigan; laže kot cigan
● ekspr. je tak cigan slabo oblečen; ekspr. pri nas je kot pri ciganih vse je v neredu; smeje se kot cigan belemu kruhu široko, na vsa usta - 2. slabš. zvit, lahkomiseln ali malopriden človek: to ti je pravi cigan; še hujši cigan je, kot si ti; potepa se, cigan / kot psovka cigan ciganski
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
cigánka -e ž (ȃ) pripadnica iz Indije priseljenega ljudstva, navadno brez stalnega bivališča: ciganka prosi po hišah;
črna je kot ciganka // slabš. ženska s ciganskim videzom ali lastnostmi: vedno tiči pri tisti ciganki / kot psovka kod si se tako dolgo potepala, ciganka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
cílj -a m (ȋ ī) - 1. kraj ali predmet, do katerega se hoče priti: hoditi, tavati brez cilja; priti na cilj; končno sva na cilju; cilj potovanja je Dubrovnik
♦ šport. prvi priteči skozi cilj natanko označeni konec tekmovalne proge
// predmet, v katerega se strelja, tarča: strel zgreši cilj / streljanje v cilj; pren. v debati je streljal mimo cilja - 2. kar se hoče doseči s prizadevanjem: imeti svoj cilj; strateški, vzgojni cilj; njegovi visoki cilji; cilj življenja; postavil si je za cilj, da zmaga; ne izbira sredstev za dosego cilja / neprav., v prislovni rabi kopati jarke v cilju izsuševanja terena zaradi izsuševanja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
cíncanje -a s (ȋ) glagolnik od cincati: povedati kaj brez cincanja;
končno je napravil konec cincanju;
nič cincanja, zdaj gre zares / po dolgem cincanju je voz dosegel gorski prelaz
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
civílnik -a m, člov. (ȋ) 1. kdor je na civilnem služenju vojaškega roka: Številne organizacije, ki se ukvarjajo s humanitarno dejavnostjo ali varstvom in reševanjem, bodo ostale brez nabornikov, ki so služili kot civilniki 2. kdor zagovarja načela civilne družbe: Veliko je bilo držav, ki so na pritisk civilnikov ukinile smrtno kazen E (↑)civílen
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
cmáriti -im nedov. (á ȃ) - 1. nav. ekspr. počasi peči, navadno brez maščobe: pastirji cmarijo ribe na žerjavici; cmaril je meso med dvema vročima kamnoma
// slabš. peči, kuhati: celo dopoldne je cmarila, pa nima kaj postaviti na mizo; samo polento cmari; pren. ves dan se je cmaril na soncu - 2. nar. cediti se, cizeti: Iz razpok na bosih nogah mu je cmarila počrnela kri (I. Koprivec)
cmáriti se od velike vročine izcejati maščobo, tekočino: smetana se je ob robu lonca cmarila; klobase so se cmarile v vroči peči / vlažna polena se cmarijo na ognju
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
cónaSSKJ -e ž (ọ̑) cóna za péšce -e -- -- ž (ọ̑, ẹ̄)
predel v prometni ureditvi mesta, kjer je prepovedan dostop z vozili: Precej naj bi se razširila cona za pešce, vendar se pojavljajo številna vprašanja, kako bo brez nekaterih vitalnih prometnic deloval promet v centru mesta
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
crédo tudi krédo -a [kre-] m (ẹ̑) - 1. rel. latinska molitev pri maši z začetkom: Credo: duhovnik moli credo
● prišel sem med umetnike kot Pilat v credo brez zaslug, slučajno - 2. knjiž., navadno s prilastkom načela, nazori, prepričanje: izpovedati svoj življenjski credo / estetski, politični, umetniški credo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
CT2 -- [cẹté] m (ẹ̑) krat. ustanova, ki na ozemlju svoje države skrbi za tujce brez ustreznih dokumentov za bivanje; center za tujce: Odgovorni za problematiko tujcev so intenzivno iskali novo lokacijo, ki bi ustrezala mednarodnim humanitarnim standardom in zakonu o tujcih, kamor bi preselili CT E kratica za c(enter za) t(ujce)
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
cúnja -e ž (ú) - 1. kos izrabljenega blaga: stare cunje in papir pobira; mokra, umazana cunja; tak sem kot cunja utrujen, brez volje
// punčka iz cunj iz ostankov blaga
// ekspr. sneg naletava v cunjah v velikih kosmih
// kos blaga za brisanje ali čiščenje; krpa: strepati cunjo; kuhinjska cunja; cunja za prah - 2. nav. mn., slabš. raztrgana, ponošena obleka: v takih cunjah hodi okrog
// ekspr. obleka sploh: zadnjo cunjo je prodal; ves denar porabi za cunje - 3. ekspr. neodločen, omahljiv človek: cunja si, ne pa gospodar! tako cunjo ima za moža
● ekspr. ne boš me imel za cunjo ne boš grdo, samovoljno ravnal z menoj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
cvènk cvénka in cvênka m (ȅ ẹ́, é) - 1. nav. ed., ekspr. denar: biti brez cvenka; imaš kaj cvenka v žepu; prihraniti si nekaj cvenka / rožljati s cvenkom s kovanci, novci
- 2. kratek, zveneč kovinski glas: cvenk cekinov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
cvét -a m, mn. cvéti in cvetóvi (ẹ̑) - 1. del rastline, značilen po lepi obliki in barvi: cvet se odpre, osuje, ovene; rastlina razvije cvet; utrgati cvet; čebele obletavajo cvet za cvetom; bel, dišeč, pisan cvet; češnjev, makov cvet; cvet vrtnice; barvitost cvetov / rastlina je že nastavila cvete pognala cvetne popke; roža gre v cvet začenja cveteti; solata gre v cvet poganja steblo s cveti; drevo bo kmalu v cvetu bo cvetelo; pren., pesn. razcvel se je cvet ljubezni; cvet upanja
- 2. ekspr., navadno s prilastkom izbran, najlepši, najpomembnejši del: tam je bil zbran cvet deklet; cvet inteligence, naroda / bila je cvet deklet najlepša med dekleti; vznes.: biti v cvetu let, življenja mlad; umrla je v cvetu mladosti zelo mlada
● iron. ta je šele (pravi) cvet živahen, podjeten, nevzgojen (mlad) človek; ekspr. ona je v polnem cvetu zelo lepa, mlada; star. bobov ali rožni cvet junij
♦ bot. brezspolni cvet; dvospolni cvet ki ima prašnike in pestiče; enospolni cvet ki ima samo prašnike ali samo pestiče; goli cvet ki je brez cvetnega odevala; pestični ali ženski cvet ki ima samo pestiče; prašni ali moški cvet ki ima samo prašnike; farm. (vinski) cvet etanol, etilalkohol; min. žveplov cvet žveplo v obliki iglic
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
čáčka -e ž (ȃ) nav. mn. - 1. črta, narejena brez pravega namena: otrok dela čačke po papirju; potegniti čačko
- 2. slabš. nerazločno napisana črka: težko berem njegove čačke; čačke in čičke / podpisal se je z veliko čačko
// podpis, ime: turisti mažejo zid s svojimi čačkami - 3. knjiž., ekspr., v zvezi čička (in) čačka drobnarija, malenkost: prepirajo se za svoje čičke in čačke
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
čáj -a m (ȃ) - 1. pijača iz posušenih listov čajevca ali nekaterih zelišč: kuhati, piti čaj; vroč čaj; bled čaj; kamilični, lipov čaj; čaj z rumom; skodelice za čaj / pravi ali ruski čaj iz listov čajevca
// elipt., pog.: naročil je dva čaja; čaj brez sam čaj
// posušeni listi čajevca ali zelišč za pripravljanje te pijače: branjevka prodaja zdravilne čaje; zavitek ruskega čaja
♦ farm. odvajalni, prsni čaj - 2. v zahodnih deželah popoldanski družabni sestanek, pri katerem se postreže s čajem: povabiti, priti na čaj; čaj ob petih
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
čarodéjstvo -a s (ẹ̑) knjiž. - 1. čarovništvo: preganjali so jo zaradi čarodejstva
- 2. redko čarovno dejanje; čarovnija: zdraviti brez zagovorov in čarodejstva
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
častíti -ím nedov. (ī í) izkazovati komu čast, spoštovanje: njega častijo vsi brez izjeme;
častiti po božje;
častijo ga kakor boga / častiti spomin slavnih mož / ekspr. zelo časti dobro kapljico jo ima rad, jo ceni
♦ rel. častiti križ, svetnikečaščèn -êna -o: njen rod je bil bogat in čaščen; prim. češčen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
čáša -e ž (á) - 1. knjiž. boljši kozarec kelihaste oblike: kristalna, srebrna čaša
// vsebina čaše: izpiti čašo do dna / pesn. čaša ljubezni - 2. raba peša kozarec sploh: čaše žvenkečejo; napolniti čašo; čaša vina
● vznes. dvigniti čašo nazdraviti; ekspr. zvrniti čašo izpiti brez oddiha
♦ bot. (cvetna) čaša zunanji listi dvojnega cvetnega odevala
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
čebélar -ja [čeb in čəb] m (ẹ̑) zool. - 1. sršenu podoben nočni metulj s krili brez luskic, Aegeria apiformis: čebelar prezimuje kot gosenica
- 2. živo pisana ptica, ki se hrani s čebelami in drugimi žuželkami, Merops apiaster
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
čečkaríja -e [čəč] ž (ȋ) slabš. nerazločno, grdo napisano besedilo: te čečkarije ne morem brati // literarno delo, sestavek brez vrednosti: po njegovi sodbi je ta pesem navadna čečkarija
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
čečkáti -ám [čəč] nedov. (á ȃ) - 1. delati črte brez pravega namena: otroci čečkajo po stenah
- 2. slabš. nerazločno, grdo pisati: ne čečkaj, piši lepo; nekateri učenci zelo čečkajo
// sestavljati, pisati: kdo neki čečka te članke
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
čemeríti -ím nedov. (ī í) nar. vzhodno jeziti, vznemirjati: kar naprej me čemeri / brez potrebe se čemeriš na mater
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
čépica -e ž (ẹ̄) pokrivalo brez krajevcev, navadno mehko: nositi, sneti čepico;
nočna čepica;
operacijska, slaščičarska, športna, vojaška čepica;
norčevska čepica s kraguljčki;
čepica s ščitkom / baskovska čepica
♦ bot. koreninska čepica varovalno tkivo iz rahlo povezanih celic, ki obdaja vršičke korenin; med. Hipokratova čepica obveza za glavo, pri kateri je glava povita od čela do konca lasišča
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
četŕt -a m (ȓ) - 1. posoda, ki meri četrtino določene mere: prijel je svoj četrt in prisedel / puste sobote brez četrtov in stare družbe
- 2. del na štiri enake dele razdeljene merske enote, navadno časovne; četrt ž: ura je udarila zadnji četrt pred polnočjo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
četŕt -i ž (ȓ) - 1. del na štiri enake dele razdeljene merske enote, navadno časovne: slišala je biti ure in vse četrti; zastar. do doma ima kake tri četrti ure tri četrt ure
// predavanje se bo začelo danes brez akademske četrti tradicionalne četrturne zakasnitve
// noga raztelešenega četveronožca s sosednjimi deli: kupil je celo zadnjo četrt vola - 2. del mesta s posebnimi značilnostmi: stanuje v delavski četrti mesta; industrijska, stanovanjska četrt / mestna četrt
// prva leta po 1945 najmanjša upravna enota v mestu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
čévelj -vlja m (ẹ̑) - 1. nav. mn. obuvalo s trdnejšimi podplati, segajoče največ čez gleženj: čevlji žulijo; čevlji škripljejo; nositi, obuti, sezuti, zavezati čevlje; čistiti, potempljati čevlje; desni čevelj ga tišči; pošvedrani, razhojeni, težki čevlji; čevlji na zaponko, z visoko peto, z gumijastimi podplati / krema za čevlje; trgovina s čevlji / boksasti, lakasti čevlji; delovni, ortopedski, otroški, smučarski čevlji / nizki čevlji ki ne segajo do gležnja; visoki čevlji ki segajo do gležnja ali malo čez
● ekspr. vem, kje ga čevelj žuli poznam njegove težave ali napake; ekspr. ne bo mu treba čevljev trgati po hribih živeti v hribih; ekspr. nisem vreden, da mu čevelj zavežem on je veliko boljši, več vreden od mene; ekspr. ne, vode pa ne bom pil, voda še za v čevlje ni dobra voda mi kot pijača ne prija; preg. brez muje se še čevelj ne obuje brez truda, prizadevanja ni pričakovati uspeha
// nar. škorenj: nosi čevlje z mehkimi golenicami - 2. teh. kar se natakne, pritrdi na konec predmetov: da so pilote lažje zabili, so jih na konicah okovali s čevlji
- 3. angleška ali ameriška dolžinska mera, približno 30 cm: zid je dolg deset jardov in dva čevlja
// nekdaj dolžinska mera, 31,6 cm: Pet čevljev merim, palcev pet (F. Prešeren)
♦ elektr. polov čevelj posebno oblikovan zaključni del magnetnega pola; med. mavčni čevelj mavčna obveza za nogo; zgod. španski čevelj srednjeveška mučilna priprava za stiskanje noge
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
čevrljáti -ám nedov. (á ȃ) čebljati, čebrnjati: deklice čevrljajo na dvorišču;
čevrljala je brez prestanka / rada čevrlja z znanci / ptice čevrljajo in prepevajo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
činóven -vna -o prid. (ọ̄) nanašajoč se na čin1: činovna razvrstitev / vojaška obleka brez činovnih znakov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
čírečáre -čár ž mn. (ȋ-ā ȋ-ȃ) ekspr. - 1. črte, narejene brez pravega namena: po mizi riše razne čirečare
- 2. nerazločno napisane črke: tvojih čirečar ne znam prebrati
- 3. čarovna znamenja: čarovnik je delal po zraku čirečare
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
číst -a -o stil. -ó prid., čistéjši (ȋ ī) - 1. ki je brez umazanije, prahu: čisti čevlji; čista posoda; obleči čisto srajco; čiste ulice; vse je pospravljeno in čisto / otroci so siti in čisti / čist planinski zrak; splakniti perilo v čisti vodi / prepisati na čist list nepopisan; čista polt brez izpuščajev in peg; čista rana ki se ne gnoji
// čista gospodinja ki ima smisel in skrb za snago; čisto delo pri katerem se človek ne umaže
// ki ni skaljen ali moten: čist studenec; čista gladina jezera / čisto obzorje; ekspr. jutro je bilo kristalno čisto; nebo je čisto kot ribje oko; pren. čista glava, pamet - 2. ki je brez primesi: napolniti blazino s čistim puhom; čista rudnina; čisto srebro, zlato / čista pasma, rasa / piše v čistem jeziku / čista matematika teoretična, ne praktično uporabna matematika; bluza iz čiste svile prave svile; čista umetnost nepoučna, netendenčna; pren. svoje vrste hočejo imeti čiste
// ki obstaja iz istovrstnih (duhovnih) prvin: stavba v čistem gotskem slogu; na razstavi so presenečale likovno čiste plastike; stilno čista predstava - 3. ki ni hripav ali zamolkel: zapel je z lepim in čistim glasom; ekspr. srebrno čist glas
- 4. ekon. ki ostane po odbitku vseh bremen, dajatev ali dolgov: čisti dobiček; pravilnik o delitvi čistega dohodka; čisti donos; čista plača
- 5. ki ima pozitivne lastnosti v etičnem, zlasti pa v moralnem pogledu: čist človek; čist značaj / biti, ostati čist / čista ljubezen, misel; čisto življenje / čisto dekle nedolžno
// vodili so ga čisti nameni / ima čisto politično preteklost neoporečno; pren. čisto srce - 6. ekspr. ki je brez česa drugega: njegova zahteva je čisti formalizem; čista abstrakcija / hišo je prodal v čisto izgubo
// z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: njegove besede so čist nesmisel; to je čista laž; kar sem povedal, je čista resnica
● zdaj imata čiste račune poravnala sta medsebojna navzkrižja; nimata več medsebojnih obveznosti; ekspr. poglej, če je zrak čist če ni nevarnih ali nezaželenih oseb; evfem. nima čistih rok je kriv; čista teža teža, v katero ni všteta teža embalaže; nima čiste vesti čuti se krivega; je kriv; ekspr. nalil, natočil mu je čistega vina povedal mu je resnico brez olepšavanja; čisti računi, dobri prijatelji poravnane medsebojne obveznosti omogočajo prijateljske odnose; čistemu je vse čisto
♦ farm. čisti bencin bencin za rane; filoz. čisti razum spoznavna zmožnost duha, ločena od čutnih zaznav in čustev; čisti um bistvena lastnost duha ustvarjati misel in oblikovati spoznanje; gastr. čista juha nezakuhana juha; čista mast mast brez ocvirkov; kem. kemično čist; lit. čista lirika lirika, ki izraža le čustva; čista rima rima, pri kateri se vokali ujemajo glede dolžine in širine; šol. čisti biolog biolog, ki študira sámo biologijo
čísto stil. čistó prisl.: čisto oprati; čisto obrita brada; orkester zveni intonančno čisto / doma imajo zelo čisto
čísti -a -o sam.: pog. prireditelji so imeli pet milijonov čistega čistega dobička; zbrisati kaj do čistega; prepisati na čisto dokončno, brez popravkov; prišel je na čisto sam s seboj spoznal je, kakšen je; dati otroka v čisto v čisto perilo; s tem si nisem na čistem tega ne razumem popolnoma; ekspr. ni pri čisti je nekoliko duševno zmeden
♦ gozd. sečnja do čistega, na, v čisto sečnja, pri kateri se posekajo prav vsa drevesa; prim. čisto
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
čistína -e ž (í) - 1. površina v gozdu, ki ni porasla z drevjem ali grmovjem: stopiti iz grmovja na čistino; cesta se vijuga po široki čistini; kmetija na strmi čistini; pren. čistina sredi množice
- 2. stanje brez skaljenosti, motnosti: blesk in čistina oči; čistina neba
- 3. metal. količina, odstotek čistih žlahtnih kovin v kovinah in zlitinah: v zlatarnah navajajo čistino v karatih; ugotavljati čistino kovine; čistina novca, zlata
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
čísto prisl. (ȋ) - 1. izraža odsotnost kakršnekoli omejitve: čisto gol; čisto konkurenčna oblika gospodarjenja; sod je čisto prazen; vrt je čisto na drugi strani; ostal je čisto brez pomoči; čisto brez potrebe se jezite; zdaj je hiša čisto njegova; njegov nastop je čisto tak kot očetov; čisto vse si je zapomnil; čisto je nehal piti; hiša je čisto porušena; čisto gotovo pride; čisto nepričakovano se je vrnil; imaš čisto prav; elipt. on je čisto, kakor je bil čisto tak
// hiša je čisto ob morju tik
// ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen besede, na katero se veže: to je čisto navadna goljufija; čisto preprosto mu je vse utajil; čisto sem pozabil sporočiti; čisto prav vam je; čisto zares ne vem - 2. izraža zelo visoko stopnjo: čisto majhen je; čisto mlad; čisto malo se je spremenil; čisto tiho govori
- 3. izraža rahlo omejitev: hrana je čisto dobra; bil je čisto prijazen z nami; čisto lepo so ga sprejeli; čisto prijetno je tu; to vino imam čisto rad; prim. čist
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
čistôča -e ž (ó) stanje brez umazanije, prahu: imeti, vzdrževati red in čistočo;
navajati, paziti na čistočo;
osebna čistoča;
čistoča stanovanja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
člének -nka m (ẹ̑) - 1. gibljiv stik dveh ali več kosti, navadno prstnih: nategoval si je prste s tako silo, da so mu členki pokali; zapestni členek / prstan ji je zdrknil čez členek; potrkati s členki ob mizo
// nav. mn. gleženj: do členkov gaziti blato - 2. del, ki se veže z drugimi v celoto: speti členke verige; pren. to je samo droben členek v verigi dogodkov
♦ bot. del stebla med dvema kolencema; lingv. beseda brez samostojnega pomena, ki se navadno prideva drugim
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
člôvek -éka m ed. in dv. (ó ẹ́) - 1. bitje, ki je sposobno misliti in govoriti: človek in narava; človek se rodi, umrje; te živali se bojijo človeka; anatomija človeka; razlika med človekom in živaljo
- 2. oseba neglede na spol ali oseba moškega spola: neki človek stoji pred vrati; ta človek ni priljubljen; našel sem človeka, ki me razume; bližal se je neki bradat, visok človek; pri mizi je prostora še za dva človeka / ekspr. ni ga človeka, ki bi tega ne vedel to vsakdo ve
// kot nagovor: človek, kaj pa misliš; ali te ni sram, človek božji / človeka vredno življenje
// s prilastkom oseba kot nosilec kake lastnosti: dober človek to rad stori; boj se hinavskega človeka; pameten, pošten človek; star človek tega ne more razumeti / star. popotni človek popotnik
// v povedni rabi: čustven, izobražen človek je; saj ni ravno lahkomiseln, slab človek; postal je čisto drug človek
// s prilastkom oseba kot nosilec časovno, krajevno ali kako drugače povezane skupine: mišljenje evropskega, renesančnega človeka; biti kmečki, mestni človek; slovenski človek / gledališki, poslovni človek / skrb za delovnega človeka - 3. ekspr., navadno v povedni rabi kdor združuje v sebi vse pozitivne moralne lastnosti: bodi človek in ne živina; to je človek, to je mož; ni vreden, da se imenuje človek; v vsakem človeku je nekaj človeka
- 4. nar., s svojilnim zaimkom (zakonski) mož: kje pa je tvoj človek
- 5. v zaimenski rabi izraža nedoločeno, katerokoli osebo: hudo je, če človek nima strehe; človek mora potrpeti, pa gre; star. tej ženski ni da bi človek verjel / človek bi rad vedel, kaj bo iz tega; človeku je žal, da nismo vsega opravili / človek bi dejal, da to ni res / ekspr. živ človek ga ni več videl nihče
● v tujini je srečal domačega človeka pripadnika iste države, rojaka; publ. mali človek človek brez važnejšega družbenega položaja in brez velikega premoženja; ekspr. to je naš človek privrženec, somišljenik; prvi človek po bibliji Adam; naš oče je človek starega kova v vsem se drži ustaljenih navad iz prejšnjih časov; ne zabavljaj čezenj, on je že človek na mestu zaupanja vreden, pošten; ekspr. vse sta si rekla, samo človek ne z zelo grdimi izrazi sta se zmerjala; vsak človek je sebe vreden vsak človek zasluži spoštovanje; obleka dela človeka kdor se lepo, izbrano oblači, ima večji ugled, dela boljši vtis; preg. človek obrača, bog obrne človekova pričakovanja se ne uresničijo zmeraj; preg. človek človeku volk v določenih okoliščinah se ljudje zelo sovražijo
♦ antr. pleistocenski človek; človeku podobne opice; igr. človek, ne jezi se družabna igra, pri kateri se premikajo figurice za eno do šest mest; jur. pravice človeka pravice, ki pripadajo človeku ne glede na raso, jezik ali politično pripadnost; prim. ljudje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
čŕn -a -o stil. -ó prid. (ŕ) - 1. ki je take barve kot oglje ali saje, ant. bel: črni lasje; črn maček; obleka iz črnega žameta; plašč je črn; črna barva; črna obleka; črna šolska tabla; sivkasto, vranje, zamolklo črn; črn kot oglje, kot vrag; črno-bel vzorec; črno-žolta zastava / pesn.: črni mrak; črni vran; črna noč, tema / izobesili so črno zastavo kot znamenje žalovanja
- 2. ki je temne barve: gost črn dim; na nebu visijo črni oblaki; črna prst; črne oči; čisto črn; gara ko črna živina zelo, hudo; ekspr.: nabil te bom, da boš ves črn; plačal bo, da bo črn zelo, veliko; črno-beli film film, ki kaže sliko samo v vseh odtenkih sive barve, od črne do bele; črno-bela fotografija / pesn.: črni grob; črni kovači; črna kri / črn(i) kruh kruh iz črne moke; črna kava kava brez dodatka mleka; črna moka pšenična ali ržena moka, ki vsebuje veliko količino otrobov; črno pivo, vino; ali je svetlolasa ali črna temnih las; nosi črna očala očala s temno obarvanimi stekli; črn od sonca zagorel
// ki ima plodove ali gomolje temne barve: grmi črnega ribeza; črna murva; črna redkev / jesti črni ribez - 3. ekspr. za človeka zelo neprijeten: tedaj so se zanje začeli črni dnevi; črna usoda / preženi črne misli; obhajajo ga črne slutnje
// ki vsebuje, izraža hudobijo, zlobo: črn naklep; bala se je njihovih črnih pogledov; ima črno dušo; snoval je črne misli
// z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: navdajal ga je črn obup; črna groza; najbolj črna revščina; črna žalost / to je črna nehvaležnost, zavist, zloba; črno sovraštvo - 4. ki ni v skladu z veljavnimi zakoni, predpisi: z lažnimi računi so si ustvarili črni fond; preprečevanje črnih gradenj; nekateri šoferji podjetij zaslužijo s črnimi vožnjami / črna borza nezakonito, nedovoljeno trgovanje, zlasti kadar blaga ni dovolj v prodaji
- 5. slabš. nanašajoč se na klerikalce, desničarje: občina je bila črna
● publ. črni kontinent Afrika; črni prebivalci Amerike črnski prebivalci; črni revirji rudarski kraji Trbovlje, Zagorje, Hrastnik; črna Afrika Afrika s črnskim prebivalstvom; ljudi prikazuje s črnimi barvami, v črni luči negativno; črne bukve po ljudskem verovanju knjiga, s katero se da čarati, vedeževati; publ. črna kronika tega tedna (prometne) nesreče; črna lista seznam osumljenih oseb, prekrškov, nesreč; črna metalurgija metalurgija železa, mangana in kroma; ekspr. je črna ovca v družini edini, ki je drugačen, slab; dobil je črno piko zabeležilo se je slabo mnenje o njem; črna roka teroristična skupina na Slovenskem, ki je na skrivaj pobijala pripadnike Osvobodilne fronte; star. črna smrt kuga; slabš. črne srajce italijanski fašisti; slabš. glej no, črna suknja duhovnik; črna šola ljudski naziv, nekdaj vmesna šola med šestletno gimnazijo in univerzo; publ. črna umetnost tiskarstvo, tisk; črna vojska nekdaj vojska, sestavljena iz vojakov, ki niso redni vojni obvezniki in so vpoklicani le ob veliki vojni nevarnosti; vznes. pokriva ga črna zemlja je mrtev, pokopan; šalj. ponoči je vsaka krava črna v določenih okoliščinah se človek zadovolji tudi z manj kvalitetnim; slabš. črno-žolta monarhija Avstro-Ogrska; publ. črno zlato premog; ekspr. če pravim jaz, da je belo, trdi on, da je črno najini mnenji si popolnoma nasprotujeta; ni ne belo ne črno je neizrazito, nejasno
♦ antr. črna rasa; bot. črni bor, hrast, koren, trn, zobnik; etn. črni mož otroška igra, pri kateri eden od igralcev, črni mož, lovi druge; črna kuhinja kuhinja, v kateri dim ni speljan v dimnik; geogr. Črna gora; gozd. črni gozd gozd z iglastim drevjem; črni les les iglastega drevja; igr. črni Peter otroška igra s kartami, pri kateri izgubi tisti, ki mu ostane karta s figuro črne glave; kem. črni smodnik strelivo, zmes solitra, žvepla in lesnega oglja; lit. črno-bela tehnika prikazovanje oseb ali dogodkov, pri katerem so nekateri samo pozitivni, drugi pa samo negativni; med. črne koze; metal. črna pločevina; petr. črni premog premog z visoko stopnjo pooglenitve; rel. črna barva v bogoslužju simbol žalosti, smrti; črna maša maša, ki se opravlja v črnih oblačilih za umrle; šah. črna figura; črno polje; trg. črna posoda posoda iz železne pločevine; zool. črni dular, medved, žužek; črna podgana; črna žolna
čŕno prisl.: črno orisati položaj; črno obrobljen robec; črno pobarvana tabla; črno vezana knjiga / piše se narazen ali skupaj: črno lisast ali črnolisast; črno pikast; črno progast; črno rjav; črno zelen / pesn. črno črn oblak
● ekspr. črno gledati biti jezen; biti pesimistično razpoložen; črno gleda na razvoj dogodkov pričakuje neugoden razvoj dogodkov; črno gleda predse jezno; ekspr. vse črno jih je zelo veliko
čŕni -a -o sam.: črni je ponudil belemu remi kdor igra pri šahu s črnimi figurami; nav. slabš. črni in rdeči desničarji, klerikalci; pog. pol kile črnega in dve žemlji črnega kruha; ekspr. ni črhnil, rekel, zinil ne bele ne črne molčal je; ni povedal svojega mnenja; črno se mi dela pred očmi zaradi slabosti, bolezni se mi zdi, da vidim pred očmi črne lise, ploskve; ekspr. ne boš dobil niti toliko, kolikor je za nohtom črnega prav nič; nosi črno za sinom črno, žalno obleko; ekspr. dobil boš črno na belem napisano izjavo, potrdilo; ekspr. dokazati črno na belem pismeno; neizpodbitno, popolnoma; na črno prodajati tujo valuto, zidati hišo; ekspr. zadel si v črno pravilno si nakazal problem, povedal si bistvo stvari; istrsko črno črno vino; črno za nohtom umazanija; pog. liter črnega in narezek črnega vina; žena v črnem v črni, žalni obleki
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
črnogradítelj -a m (ȋ) kdor gradi brez gradbenega dovoljenja: kaznovati črnograditelja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
čŕta -e ž (ŕ) - 1. nepretrgana vrsta točk: narediti, potegniti črto; pisati od črte do črte, čez črto; debela, tanka črta; navpična, poševna črta; cikcakasta, kriva, ravna črta; črti nista vzporedni / notna črta; pog. nogavice brez črte šiva, roba; blago z belimi črtami / cesta je speljana v ravni črti po ravnini v smeri, liniji
- 2. črti podobna zareza: črte na dlani; ostra črta ob ustih / črte njenega obraza so razodevale žalost poteze, izraz
- 3. drug poleg drugega stoječi predmeti ali objekti; vrsta, linija: strnjena črta hiš / bojna, obrambna črta
- 4. kar ločuje, razmejuje: nosil je pošto iz naše cone preko črte; prekoračiti mejno črto; črta, do katere seže gozd
- 5. obris, kontura: črta gorá na obzorju; profilna črta obraza; pren. dogodek je prikazal v skopih črtah
- 6. nav. mn. osnovna lastnost ali značilnost, poteza: odbijajoče črte njegovega značaja; skupne stilne črte med srednjeveškim kiparstvom in slikarstvom / osnovne črte oktobrske revolucije
● ekspr. vojna je napravila črto čez njegove načrte jih je onemogočila, prekrižala; ekspr. potegnil je črto pod svojim dosedanjim življenjem napravil je obračun, pregled nad njim; opombe navaja pod črto na koncu strani pod tekstom; publ. pod črto razmišljanja bi zapisal še tole priporočilo ob koncu bi še dodal, pripomnil; ekspr. propadli so na celi črti popolnoma, v celoti; ekspr. drama je uspela na celi črti popolnoma, v celoti; publ. v debati sta se znašla na isti črti sta bila enakega mnenja, naziranja; publ. razvojna črta našega gospodarstva načela, smernice; zračna črta najkrajša razdalja med dvema krajema
♦ avt. neprekinjena črta vzdolž ceste, čez katero voznik ne sme zapeljati; gled. črta izpuščanje, črtanje besedila v dramskem delu; dramaturška, režijska črta; jur. demarkacijska črta začasna meja med državami ali armadami, navadno po sklenitvi premirja; mat. ulomkova črta vodoravna ali poševna črta, ki loči števec in imenovalec; navt. ločna črta nekdaj merska enota na kompasu, 11°15'; vodna črta ravnina, v kateri seka mirna vodna gladina bok ladje; šport. ciljna, startna črta
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
čŕtanec -nca m (r̄) list z debelimi črtami, ki se pri pisanju daje pod papir brez črt
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
čŕtanje -a s (ŕ) glagolnik od črtati: črtanje vodoravnih črt / naloga je brez popravkov in črtanja / črtanje dolga; navodila o črtanju in razveljavljenju kazni / dobro črtanje značajev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
čŕten -tna -o prid. (ȓ) nanašajoč se na črto: črtna skladnost;
črtno bogastvo grafike
♦ filat. črtno zobčanje zobčanje, pri katerem se zobčajo pole znamk najprej vodoravno, nato navpično ali obratno; tisk. črtni kliše kliše, s katerim se odtisnejo črte ali ploskve brez vmesnih tonov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
črvíček -čka m (ȋ) - 1. manjšalnica od črv(ič): v siru so mrgoleli drobni črvički; ptice iščejo, pobirajo črvičke / črviček žalosti se ji je prikradel v srce
- 2. ekspr. majhen, nebogljen otrok: kdo bo skrbel za črvička brez matere; prosila je zase in za svojega malega črvička
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
čubéti -ím nedov. (ẹ́ í) ekspr., redko čemeti: kakor senca je čubel v kotu pivnice / brez misli je čubel predse
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
čústvenost -i ž (ȗ) lastnost (zelo) čustvenega človeka: čustvenost romantikov / govoril je brez čustvenosti, mirno in preudarno // redko čustveno življenje, doživljanje; čustvovanje: vojna je močno spremenila čustvenost modernega človeka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
čút -a m (ȗ) - 1. sposobnost za sprejemanje fizičnih dražljajev: zaradi neprestane nevarnosti so se mu čuti izostrili / svetlobni, tipni čut; čut okusa, vida; čut za vonj / čut za barve, za bolečino / ekspr. z vsemi čuti je užival sonce in morje
♦ anat. mišični čut sposobnost za zaznavanje dražljajev v mišicah in kitah pri gibanju - 2. navadno s prilastkom sposobnost za zaznavanje in dojemanje duhovnih prvin, pojavov: manjka mu pedagoški čut za to; oblikovati, vzgajati estetski čut; etični, moralni čut; imeti čut za lepoto, za umetnost / nekak notranji čut mu je povedal, da se godi nekaj hudega; njenemu ženskemu čutu ni bilo mogoče ničesar skriti / čut za orientacijo
// določen odnos do teh prvin, pojavov: užalili so njegov domovinski čut; njen družinski čut je bil s tem močno prizadet; taka rešitev se upira njegovemu socialnemu čutu; v otroku je treba vzgajati čut dolžnosti, odgovornosti; čut za pravičnost, za red / med študijem se mu je jezikovni čut zelo razvil; pri takem delu je treba imeti oster kritični čut / ekspr. nima nobenega čuta za njegove probleme razumevanja, smisla - 3. star. občutek: ob pogledu nanj jo je obšel neprijeten, zoprn čut / ob spominu nanj jo je spreletel čut zapuščenosti; čut manjvrednosti, negotovosti
- 4. zastar. čustvo: glavni čut njegove poezije je ljubezen do domovine / z vsemi čuti in željami so bili na njihovi strani / nič se mu ne smili, čisto brez čuta je brez sočutja
● knjiž. če me čut ne vara, je stvar taka če se ne motim; pomagal ji je njen šesti čut intuicija, nagon
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
da vez. - 1. v pripovednih odvisnih stavkih za uvajanje stavka, ki dopolnjuje nadrednega
- a) glede na osebek: prav je, da si prišel; škoda, da zapraviš toliko časa
- b) glede na prilastek: nima navade, da bi se pritoževal; ni dvoma, da imaš prav; rada ga ima neglede na to, da je včasih poreden / publ. dejstvo, da je proizvodnja padla, kaže na resen položaj v tovarni
- c) glede na predmet: bojim se, da je prepozno; omogočila mu je, da je končal študij; že vidim, da nimam sreče; pravim, da ga sploh ne poznam / z velelnim ali želelnim naklonom: saj sem ti rekel, da rajši počakaj; prosi, (da) naj mu dajo mir / raba peša, v vprašalnih odvisnih stavkih vsakega je vprašal, kaj da je in kam da gre
// navadno z veznikom ali prislovom za uvajanje subjektivno podanega govora ali misli: odsvetoval je pot skozi gozd, češ da ni varno; posojilo da vrne v kratkem, pravi, zdaj pa da še ne more, ker da premalo zasluži; napadli so tudi radio, ki da oddaja dekadentno glasbo
- 2. v vzročnih odvisnih stavkih, za glagoli čustvovanja za izražanje dejstva, da je vsebina odvisnega stavka vzrok dogajanju v nadrednem: kesa se, da je tako ravnal; žal mu je, da se je spozabil
- 3. v namernih odvisnih stavkih, včasih v zvezi z zato za izražanje namena, ki ga ima dejanje nadrednega stavka: dala je otroku igračo, da bi ne jokal; sedel je, (zato) da bi se odpočil; prišel sem, da se pritožim; povedal sem ti zato, da se boš vedel ravnati
// s preteklim ali nedovršnim sedanjim časom za izražanje doseženega namena: ima delavce, da mu kopljejo temelje; najel je domačine, da so mu nosili živila - 4. v načinovnih odvisnih stavkih, navadno z nikalnico za izražanje načina, kako poteka dejanje nadrednega stavka: nihče ga ne omeni, da se ne bi zraven nasmehnil; planeš v sobo, ne da bi potrkal / pomagaj rajši, namesto da gledaš; pol ure jima je minilo, da nista vedela kdaj
- 5. v primerjalnih odvisnih stavkih, v zvezi s kakor, kot, ko za izražanje primerjave z dejanjem v nadrednem stavku: smeje se, kakor da se ni nič zgodilo / prime za kljuko, kot (da) bi hotel iti; noge ko da niso njegove
- 6. v posledičnih odvisnih stavkih, včasih v zvezi s tako, toliko za izražanje posledice, ki jo ima dejanje nadrednega stavka: menda sem se ti kaj zameril, da greš brez pozdrava mimo; zavriskal je, da je odmevalo od bregov; tako ga je udaril, da se je kar opotekel; toliko se je učil, da je zbolel / ekspr.: opekel se boš, da bo joj; v hribih je snega, da je kaj
- 7. knjiž., v pogojnih odvisnih stavkih za izražanje pogoja, s katerim se uresniči dejanje nadrednega stavka; če bi: vse bi bilo lahko drugače, da nisem bila tako lahkomiselna / star., s pogojnim naklonom vse bi zapravil, da mu ne bi branila žena
- 8. knjiž., redko, v dopustnih odvisnih stavkih, včasih okrepljen za izražanje dejstva, kljub kateremu se dejanje nadrednega stavka uresniči; čeprav: trepeče, da sam ne ve zakaj
- 9. raba peša, v časovnih odvisnih stavkih za izražanje, v kakšnem časovnem zaporedju sta dejanji nadrednega in odvisnega stavka: počakal sem, da se je odkašljal; gledala je za njim, da je izginil med drevjem dokler ni izginil
// minila so leta, da nisem bil doma (od)kar
// ne bo dolgo, da bomo pod svojo streho ko bomo - 10. nav. elipt., ekspr. za izražanje
- a) ukaza, želje: da mi pri priči izgineš; da ste mi zdravi / da bi te strela
- b) ugibanja, domneve: pa ne, da si bolan; fant, čigav si? Da nisi Jerajev
- c) začudenja, ogorčenja: da te vendar, kako si nališpana; pa ta da bi nas učil; da te ni sram; pa ti da greš in me pustiš na cedilu
- č) poudarjanja, pojasnjevanja: ne maram zanj, da boš vedel; da smo si na jasnem: tega ne trpim več; da ne pozabim, pošta je zate
- d) stopnjevanja z dodatno trditvijo: živela sta zadovoljno, da ne rečem srečno; nad tem so se zgražali celo prijatelji, da ne govorim o sovražnikih
- 11. v zvezi z le, samo za omejevanje prej povedanega: tudi v naših tovarnah imamo iznajditelje, le da premalo; takoj pridem, samo da se oblečem
- 12. z oslabljenim pomenom, s prislovom za poudarjanje: baje da pride; odzdravlja milostno, komaj da skloni glavo; nemara da ga ne bo
● kako da si to naredil? zakaj; zastar. »kaj meniš, da je hudobija v krvi?« »To je da!« vpije Krjavelj (J. Jurčič) seveda; pog. če mi je všeč? Pa ja da seveda; ekspr. si zadovoljen? Kako da ne da, seveda; pog. če se je vrnil? Ne da bi jaz vedel mogoče, ne vem; ekspr. o tem ni da bi govoril ni potrebno, ni vredno govoriti; star. žanjejo ves dan, dokler da zaide sonce dokler ne; elipt. predsednik težko da pride na sejo verjetno ne pride; pog. vino je toliko da ne zastonj skoraj zastonj; pog. toliko da je spregovoril, že so udarili po njem komaj je spregovoril; pog. pri nas je ostal vem da dve uri gotovo; vsaj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
dáleč prisl. (á) - 1. izraža veliko razdaljo, ant. blizu:
- a) pri mirovanju: postaja je daleč; najbolj daleč; daleč naokoli najbogatejši; knjigo drži daleč od sebe; daleč po svetu znan; ekspr. daleč daleč spredaj; kmetije so daleč vsaksebi; tam daleč za drevjem; vidi le na daleč / ne daleč od hiše nedaleč; od daleč gledati, pozdravljati oddaleč
// po mišljenju sva si daleč narazen; biti daleč od družbenega dogajanja, od resnice; v tehniki so daleč pred nami; ostal je daleč za časom - b) pri premikanju: domov nima daleč; nocoj ne prideš daleč; premakniti mejo daleč naprej; spremil ga je daleč iz mesta; prevažati blago na daleč / od daleč se ga bom ognil oddaleč
// izraža razdaljo sploh: izmeril je, kako daleč je skočil; do vode je uro daleč; kakor daleč seže oko, je sama ravnina; on stanuje bolj daleč kot jaz
- 2. izraža veliko časovno oddaljenost: konec leta je še daleč; daleč nazaj najpomembnejši dogodek; pameten je in vidi daleč vnaprej, v prihodnji razvoj
- 3. ekspr. izraža veliko mero: daleč presega vrstnike; tako daleč se spozabi, da ga udari / daleč močnejši nasprotnik; daleč najhitrejši; cena je daleč previsoka
● z zidavo hiše so že daleč precej hiše so že sezidali; brez znanja ne prideš daleč ne boš imel uspehov; iron. daleč si prišel moralno, gospodarsko si zelo propadel; pripravila ga je celo tako daleč, da se je smejal dosegla je; ekspr. daleč sem od tega, da bi vse zanikal nikakor nočem vsega zanikati; ekspr. še (od) daleč mu ni podoben sploh ne; preg. jabolko ne pade daleč od drevesa otrok je tak kot starši; preg. počasi se daleč pride premišljena vztrajnost je koristnejša kot naglica; prim. dalj, dalje, dlje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
dán dnéva m, rod. mn. dní tudi dnévov, daj. mn. stil. dném; daj., or. dv. stil. dnéma; v prislovni rabi: rod. ed. dné, or. ed. dnévom in dném; rod. mn. dní, tož. mn. dní, mest. mn. dnéh in dnévih; tož. dv. dní tudi dnéva (ȃ ẹ̑) - 1. čas štiriindvajsetih ur, ki se začne ob polnoči in traja do polnoči: leto ima 365 dni; od takrat je minilo štirinajst dni; pridem čez dva dni, čez teden dni; pred (nekaj) dnevi je odšel; večkrat na dan se oglasi; prvi, zadnji dan v mesecu, tednu; dela vsak dan, vsak drugi dan; dan pozneje se je zgodilo; dan pred praznikom; nekaj dni po tem / štirinajst dni morja mu je dovolj / ekspr. nevarnost je vsak dan, z vsakim dnem večja / ekspr.: dogodek dneva najpomembnejši dogodek; bil je junak dneva najpomembnejša osebnost
// pri datiranju: Ljubljana, (dne) 7. julija; star. na dan 27. junija
♦ rel. sodni dan čas, ko bo Kristus sodil ljudem
// s prilastkom ta čas, določen za posebne namene, opravila: plačilni dan; vsak petek je semanji, tržni dan; uradni dan določen za uradovanje s strankami
// delovni dan delovnik
// rojstni dan
// s prilastkom ta čas, posvečen spominu na kaj: Prešernov dan; dan zmage; dan žena - 2. čas svetlobe od sončnega vzhoda do zahoda, ant. noč: dan je že; dan se daljša, krajša; dan se dela dani se; dan raste postaja daljši; deževen, jasen, lep, meglen, sončen dan; jesenski, pomladni dan; kot noč pa dan sta zelo različna
// ves dan je hodil okrog; ekspr. ves ljubi, božji dan sedi; zjutraj je bilo oblačno, čez dan se je zjasnilo; še za dne je prišel domov ko je bil še dan; z dnem je pritisnil mraz ko se je zdanilo
// ekspr. beli dan zgodilo se je sredi belega dne; ob, pri belem dnevu si je upal to storiti podnevi; ne skrivaj, javno; jasno kakor beli dan / vasi sta dan hoda narazen / kot pozdrav dober dan! - 3. mn., s prilastkom omejeno trajanje v življenju, bivanju: potekajo mu brezskrbni dnevi; burni, veseli dnevi; to so bili zanj odločilni, usodni dnevi / ekspr. črni, pasji dnevi zelo neprijetni, hudi
// slabo mu gre na stare dni / ekspr., z oslabljenim pomenom: do konca (svojih) dni ti bom hvaležen; dneve mladosti je preživel na deželi
// omejeno trajanje z razmerami, okoliščinami, stvarnostjo vred: spomini na partizanske dni; dnevi okupacije / v davnih, nekdanjih dneh / star. njega, svoje dni včasih, nekdaj
● jutri je še en dan misliti je treba tudi na prihodnost; še je čas; tudi ta dan je napočil čas, ko se je izpolnilo pričakovanje; ekspr. dnevi so mu šteti kmalu bo umrl; ekspr. človek ne ve ne ure ne dneva ne ve, kdaj bo umrl; ne ve, kaj se mu bo zgodilo; na dan vse pride na dan vse se izve, pojasni; ekspr. kar na dan z besedo povej, kaj misliš; ni hotel z resnico na dan povedati resnice; voda je udarila na dan nenadoma, z veliko silo pritekla iz odprtine; dan na dan, dan za dnem hodi sem kar naprej, zelo pogosto; ekspr. noč in dan dela kar naprej, neprenehoma; ekspr. leto in dan je čakal zelo dolgo; približno eno leto; iz dneva v dan mu govori isto kar naprej, ves čas; ekspr. živi iz dneva v dan brez cilja, brezskrbno, tja v en dan tjavendan; ekspr. govoriti tja v tri dni brez smisla, neumnosti; knjiž. knjiga je zagledala beli dan je izšla; ekspr. v nedeljo so imeli nogometaši črn dan doživeli so neuspeh; igralec je imel včeraj (dober) dan dobro je igral; lepega dne se je vrnil nenadoma, nepričakovano; pasji dnevi čas od 23. julija do 23. avgusta; ekspr. takrat smo imeli pasje dneve dneve hude vročine; ekspr. pravi sodni dan je bil velika zmeda, razdejanje; ekspr. tega še svoj živ(i) dan nisem videl še nikoli; ekspr. za vse svoje žive dni si bom zapomnil za vse življenje; preg. ne hvali dneva pred večerom ne izrekaj pohvalnega mnenja o tem, kar se še ni končalo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
dánes [nəs] prisl. (á) - 1. pričujočega, sedanjega dne: danes je njegov god; danes je 4. julij; danes smo prvega (v mesecu); danes zjutraj, zvečer; danes ob 17. uri; do danes mi ni vrnil; od danes ne smeš sama ven; za danes se ni pripravil; za danes dovolj! pa naj bo za danes / pridi danes teden čez sedem dni, danes mesec čez trideset dni; danes teden je umrl
- 2. v sedanjem času, zdaj: ognjišča so danes že redka; še danes mu stvari niso jasne / star.: danes ta dan je to že zastarelo; še danes ta dan se ga spominjajo
● ekspr. saj nisem šele danes na svet prišel, da ti bom verjel nisem tako neizkušen, naiven; ekspr. znebil bi se ga rajši danes kakor jutri čimprej; knjiž. danes ali jutri bo to odveč prav kmalu; ekspr. tak je: danes tukaj, jutri tam brez obstanka v istem kraju; ekspr. njegova služba je od danes do jutri nestalna, nezanesljiva; knjiž. sloves tega dela ni od danes ali včeraj je že dolgotrajen; ekspr. težav ne premagaš od danes do jutri kmalu, hitro; ekspr. živel je od danes do jutri ne da bi mislil na prihodnost; v slabem, negotovem materialnem položaju; preg. kar danes lahko storiš, ne odlašaj na jutri; preg. danes meni, jutri tebi nesreča, smrt lahko vsakogar doleti; sam.: Danes in jutri bosta skoro včeraj (O. Župančič)
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
dár -ú stil. -a m, tož. mn. stil. darí (ȃ) - 1. kar je dano komu v last brez plačila: dati dar; deliti darove; dobiti, prejeti v dar od koga; prinesti v dar; lep dar / dar narave; vznes. darovi zemlje pridelki
// žgalni dar v različnih religijah pridelek ali žival, ki se sežge v čast božanstvu
// nav. mn., star. daritev, darovanje: Dari opravit bog'nji po navadi prinese Črtomira lahka ladja (F. Prešeren) - 2. posebna nadarjenost ali sposobnost za kaj: za to nimam pravega daru; ima poseben dar za glasbo, za jezike / imela sta različne naravne darove; kritični, pesniški dar; dar opazovanja / imeti dar govora imeti sposobnost govorjenja; biti dober govornik
● star. utrujen je bil in dišal mu je božji dar vino; jed; vznes. dobra žena je božji dar srečen je, kdor ima dobro ženo; star. prositi za božji dar za miloščino; knjiž. danajski dar ki ni dan iz prijaznosti, ampak z zahrbtnim namenom; iron. torej si spet dobil dar govora si pripravljen, hočeš spet govoriti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
darílo -a s (í) kar je dano komu v last brez plačila: dati, dobiti darilo;
novoletna darila;
poročno darilo;
zmagovalcem so razdelili častne nagrade in praktična darila // zastar. nagrada: razpisati darila za najboljše delo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
darováti -újem dov. in nedov. (á ȗ) - 1. dati komu kaj v last brez plačila: darovati revežu; daroval je za poplavljence / darovati knjigo za rojstni dan podariti; pren., knjiž. darovala mu je svojo ljubezen, mladost
● knjiž. v zakonu je darovala življenje dvema otrokoma je rodila dva otroka - 2. opraviti daritev: darovati bogovom / darovati jagnje, žito dati kot obredno žrtev; pren., vznes. darovali so svoje življenje za svobodo
♦ rel. darovati mašo maševati
darován -a -o: darovana žival; življenje ni bilo darovano zaman
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
dáti dám dov., 2. mn. dáste, 3. mn. stil. dadó, dadé; dál (á) - 1. napraviti, da preide kaj k drugemu: dati komu knjigo, kos kruha, rožo; dati sinu denar za kino; daj sem tisto knjigo / dati komu kosilo, jesti, piti / dati posestvo sinu / dati komu kaj na posodo, v dar, v last, v najem, v zakup; dati za doto; zastonj dati / višji organi so dali nižjim navodila za delo / pog.: za koliko daš fotografski aparat? dajte mi tri kile fižola prodajte
// pog. nazaj dati vrniti
// podariti, pokloniti: tega ni treba plačati, ampak ti kar dam; dati za rojstni dan, za spomin; ekspr. dela se revnega, da bi mu človek dinar dal dela se zelo revnega
// narava mu je dala telesno moč / dati vbogajme
// napraviti, da preide kaj drugemu v uporabo: dati komu stanovanje za nekaj mesecev; dati popotniku zavetje / daj svinčnik, da se podpišem
// napraviti, da lahko kdo kaj dela, s čim razpolaga: predsednik je dal besedo diskutantu; dati komu čas za premislek / dati na izbiro, na razpolago; dati na vpogled / dati komu časten naslov; dati otroku ime / pog. dajte mi potrdilo, da sem vam plačal izdajte, sestavite
// kakšno zdravilo ti je dal zdravnik? predpisal - 2. napraviti, da česa, kar je kdo prej imel, nima več: kar smo imeli, smo dali; dati svoj delež za kaj; mnogo krvodajalcev je dalo kri / ekspr. dati glavo, življenje / kot podkrepitev glavo dam, da je tako / krava ne da mleka zadržuje mleko pri molži
- 3. narediti, ustvariti čemu kako lastnost: dati besedi nov pomen; dati čemu dokončno, ustaljeno obliko, ustrezne razsežnosti / uspeh mu je dal novega poguma
- 4. s širokim pomenskim obsegom napraviti, da pride kaj kam z določenim namenom
- a) s prislovnim določilom: dati predlog na glasovanje; dati čevlje v popravilo; dati kaj v promet; dati osnutek zakona v javno razpravo; dati otroka v rejo; dal je sina v šolo / dati pismo na pošto; tovarna je dala na trg nov izdelek; dati denar v banko, pog. na knjižico; dati oglas v časopis; malo pšenice je dal v mlin / pog. na sodnijo ga bom dal vložil bom tožbo proti njemu
- b) z namenilnikom: dati delat obleko; dati meso prekajevat; dati sina učit poslati
// z nedoločnikom napraviti, povzročiti, da se s kom kaj zgodi: dati otroka ostriči; dati si napraviti obleko / dati se fotografirati, operirati, ostriči
- 5. pog. plačati: koliko si dal za avto? dati za mašo; dati na račun / dati komu denar na roko neposredno izplačati
// kot klic pri dražbi kdo da več? - 6. ustvariti kaj kot rezultat svoje sposobnosti, dejavnosti: nekatere rude dajo velik odstotek železa; polje je dalo obilen pridelek; konferenca je dala važne rezultate; mastna hrana da veliko kalorij / pog. gledališče je dalo dobro predstavo / dati odsekan, tleskajoč, zamolkel glas / dati dober, slab zgled; dati povod
// povzročiti, da kdo kaj dobi, ima: boljšega zaslužka mi ne dajo / dati možnost, pravico, priliko, priložnost / ekspr. letos je bog dal dobro letino / knjiž. usoda ne daj, da bi tako zgodaj umrl
// z združitvijo postati nova celota: ti podatki dajo visoko številko; račun da rezultat; pog. koliko dá to? znese
// zadnje vrstice posameznih kitic glose dajo zaključno misel - 7. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: dati brco, klofuto; dati garancijo, kazen, pobudo, pomoč, poudarek, prisego, priznanje, slabo oceno, slovo, soglasje, zagotovilo; dati svoj glas za odbornika; dati bolniku injekcijo; dati izjavo izjaviti; dati obljubo obljubiti; dati odgovor odgovoriti; dati odpoved odpovedati službo; dati komu poljub; dati transfuzijo krvi; dati znak, znamenje; dati komu dobro vzgojo; dati na posodo posoditi
// dati gol / ta vas je dala mnogo žrtev; publ. v delo so dali mnogo truda vložili
// ekspr. dati častno besedo zagotoviti, da je rečeno res; obljubiti, da bo obljubljeno storjeno - 8. napraviti, da pride kaj na določeno mesto: dati knjigo na mizo, obleko v omaro, robček na usta, roko okrog vratu; grižljaj se da naenkrat v usta / daj to proč / dati na seznam, v zapisnik; dati v oklepaj / pog. dati psa na verigo prikleniti
// pog. dati stroj narazen razstaviti ga (na dele)
// pog. prosim, dajte mi tovariša XY (k telefonu) pokličite ga k telefonu; uredite, omogočite, da bom telefonično govoril z njim - 9. navadno z nikalnico napraviti, da se kaj more goditi: ozke razmere mu ne dajo delovati; delo mu ne da počitka; skrbi mu ne dajo spati; zvedavost ji ni dala, da ne bi vprašala; tega si ne dam reči; ne da si dopovedati
- 10. nedov., ekspr., v zvezi z na prisojati komu vrednote; ceniti: sosed da veliko name, nase / veliko da na poštenost, prijateljstvo; jezi ga, da ne dajo na njegovo besedo / na to nič ne dam
- 11. z nedoločnikom ukazati, naročiti: dal je poklicati k sebi služabnike, prinesti jedi na mizo; župan je dal zapreti pretepače
// pog., v medmetni rabi, z nedoločnikom izraža omiljen ukaz, željo, spodbujanje: dajva kupiti liter vina; dajmo si ogledati še to oglejmo si; pog. dajte se pomakniti naprej pomaknite se
// kot poziv pri pitju dajmo ga! - 12. v medmetni rabi, z oslabljenim pomenom, v zvezi z bog izraža
- a) nejevoljo, nestrpnost: zakaj molčiš, bog te je dal
- b) upanje: če bog da, se bomo kmalu videli
- c) svarilo, prepoved: bog ne daj, da bi storil kaj takega
- č) najboljšo željo: bog daj srečo, zdravje; bog daj, da bi bilo res
- d) zlasti v kmečkem okolju pozdrav: dober dan, dober večer bog daj
● beseda je dala besedo razvil se je pogovor; nikomur ne da blizu je nedostopen; nikomur ne da dobre, lepe, prijazne besede je osoren; z nikomer ne govori; ekspr. dati duška svoji jezi, veselju sproščeno izraziti svojo jezo, veselje; ekspr. zanj ne dam roke v ogenj nisem prepričan, da je pošten, sposoben; knjiž. dala je življenje otroku rodila ga je; pog., ekspr. dali smo jim (jih) po grbi natepli smo jih; premagali smo jih; ekspr. ne dam se jim v roke ne pustim, da bi me ujeli, da bi o meni odločali; pog. dal se je ljudem v zobe povzročil, omogočil, da ga opravljajo; pog. dal mi je čutiti, razumeti, vedeti, da me ne mara očitno, v neprimerni obliki mi je to pokazal; pog., ekspr. daj mu eno okrog ušes, za uho, po nosu udari ga; ekspr. ne da si dvakrat reči napravi brez obotavljanja; pog., ekspr. ženske so si dale opraviti okoli dojenčka so se ukvarjale z njim; ekspr. ti bom že dal! kaznoval te bom; tepen boš; ekspr. (jaz) ti bom dal popra, vetra nabil te bom; napravil ti bom kaj neprijetnega; ekspr. dušo bi dala zanj vse bi žrtvovala za njegove koristi; na vsak način si ga želi pridobiti; dal je sosedu hčer (v zakon, za ženo) privolil je v poroko z njim; žarg., šport. dati glavico odbiti, zbiti žogo z glavo; pog. dati komu košarico zavrniti njegovo ponudbo za ples; zavrniti ponudbo; ekspr. daj mi mir ne moti me, ne nadleguj me; dal je prednost karieri pred znanstvenim delom raje se je odločil za kariero kot za znanstveno delo; knjiž. dal ji je prstan zaročil se je z njo; dal mi je proste roke dovolil mi je, da ravnam po svojem preudarku; dati komu roko prijeti koga za dlan desnice, zlasti v znamenje pozdrava, prijateljskega odnosa; ekspr. dati komu srce čustveno, zlasti ljubezensko se navezati na koga; pog. dajte, da si vas ogledam dovolite; pog. dati čez izbruhati, izbruhniti; pog. sinu posestvo čez dati izročiti, prepisati; ni mi dal do besede ni mi pustil govoriti; ekspr. dati vajeti iz rok nehati opravljati vodilno delo; pog. dati vse iz sebe, od sebe do skrajnosti se potruditi; pog., ekspr. niti besede ni dal od sebe prav ničesar ni rekel; ekspr. ni dal glasu od sebe ni spregovoril; se ni javil, ni pisal; pog. ta pa ne da do sebe, k sebi vztraja pri svojem; je nedostopen; ekspr. veliko da na obleko posveča veliko pozornost in skrb oblačenju; pripisuje veliko pomembnost oblačenju; pog. dal je nov sod na pipo začel je točiti pijačo iz novega soda; pog. od plače lahko še kaj na stran da prihrani; star. knjigo na svetlo dati izdati, objaviti; dati na znanje sporočiti, pojasniti; pog., ekspr. dali smo ga na zob pili smo alkoholno pijačo; ekspr. tatove so dali pod ključ zaprli so jih v ječo; pog., ekspr. dati (jih) komu pod nos zavrniti koga, spraviti ga v zadrego zaradi njegove napake; pog. dali so ga v časopis pisali so o njem v časopisu; ekspr. v koš te dam, kadar hočem premagam te, boljši sem kot ti; pog. dati komu posestvo v roke prepustiti mu ga v upravljanje; ekspr. nima kaj v usta dati reven je; strada; pog. dati za liter, za pijačo plačati pijačo v kaki druščini; pog. gledala ga je, a ni vedela, kam bi ga dala ni se mogla spomniti, kdo je; ekspr. ne ve, kam bi se dal od dolgega časa kaj bi počel; ne vem, koliko (let) bi ti dal po tvojem videzu ne morem sklepati, koliko si star; pog. prav ti dam soglašam s teboj; nižje pog. med vojno je veliko skozi dal pretrpel; pel je, kar mu je duša dala z vsemi močmi; teci, kar ti noge dajo kolikor hitro moreš; obljubiti in dati je dvoje obljubiti je lahko, obljubo izpolniti težje; preg. čič ne da nič, stalo pa malo počivanje, brezdelje ne prinaša koristi, premoženja; preg. dvakrat da, kdor hitro da hitra pomoč je največ vredna
♦ rel. dati odvezo; šah. dati mat
dáti se - 1. z nedoločnikom izraža
- a) osebkovo dopustitev, dovolitev, da se z njim kaj zgodi: dati se motiti, odpraviti, potolažiti, pregovoriti, preprositi; daj se prepričati / pog. daj se kaj videti pridi (na obisk)
// ekspr. ni se jim dal kar tako; ekspr. ne dajte se - b) možnost, da se z osebkom kaj zgodi: to se ne da brati; snov se da cediti; stvar bi se dala bolje urediti, s pridom uporabiti; vrata se ne dajo zapreti / brezoseb.: ne da se povedati z besedami; nič se ne da opraviti, spremeniti; z njo se ne da živeti; ekspr. o tem bi se dalo (še) govoriti ni še vse razčiščeno; ne mislijo vsi tako; ne da se mu pomagati ni mu mogoče
- 2. s smiselnim osebkom v dajalniku izraža pripravljenost koga za kako dejanje: ne da se mu delati; pridi, če se ti da / elipt. ne da se mi v kino
- 3. v prislovni rabi, v zvezi kar se da izraža zelo visoko stopnjo: kar se da srečni smo; kar se le da natančno poglej; teci, kar se le (najbolj) da kolikor moreš; kar se da hitro, lep karseda
dán -a -o: ne jemlji nazaj dane stvari; to ni bilo dano iz prijaznosti; to je bilo dano vam v varstvo; na dano znamenje so začeli teči / knjiž.: tolikšna sreča mi ni bila dana; ni mi bilo dano, da bi ga spoznal; ni mi bilo dano tako lepo peti ne morem, ne znam; vsakomur je dano na voljo, kam pojde / star., pri datiranju dano v Ljubljani, dne 23. novembra 1866; prim. daj, dan prid.
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
deaktivírati -am dov. in nedov. (ȋ) 1. spraviti v nedejavnost, narediti neaktivno: deaktivirati bombo; Nekaj antibiotika se v tem času zagotovo deaktivira 2. narediti, povzročiti, da je kdo brez spodbude, navdušenja: Nediferencialni frontalni pouk nadarjene učence demotivira in deaktivira E (↑)de… + (↑)aktivírati
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
defékt -a m (ẹ̑) okvara, poškodba, zlasti na vozilu: imeti, popraviti defekt;
defekt na pnevmatiki;
na cilj je pripeljal brez defekta / pog. gumi defekt // pomanjkljivost, motnja, napaka: duševni, etični, telesni defekt
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
dejánje -a s (ȃ) - 1. uresničenje odločitve ali volje: to njegovo dejanje je izzvalo ostro reakcijo; priznati svoje dejanje; storiti nepremišljeno dejanje; tudi z dejanjem je pokazal svojo poštenost; nasprotja med besedami in dejanji / družbi nevarno, sovražno dejanje; izdaja te knjige je pomembno kulturno dejanje; sestanek je pomenil veliko, zgodovinsko dejanje
// uresničevanje odločitve ali volje: preiti od obljub k dejanju; zalotiti, zasačiti koga pri dejanju; odlašati z dejanjem; čas, kraj dejanja - 2. jur., v zvezi kaznivo dejanje družbi nevarno dejanje ali opustitev dejanja, za kar je v kazenskem zakonu predpisana kazen: obdolžili so ga kaznivega dejanja; zagrešiti, zakriviti kaznivo dejanje; zagovarjati se zaradi kaznivega dejanja; storilec kaznivega dejanja
- 3. lingv., navadno v zvezi z glagolski vsebina glagola kot besedne vrste: osebek je nosilec glagolskega dejanja v stavku / ponavljanje, trajanje glagolskega dejanja; trenutnost glagolskega dejanja
- 4. vsebinsko in oblikovno zaokrožena enota odrskega dela: konec dejanja je zelo učinkovit; odlomek, prizor iz prvega dejanja opere; komedija v štirih dejanjih; pren. zadnje dejanje družinske drame se je odigralo pred sodiščem
- 5. dogajanje v literarnem delu, navadno odrskem: dejanje se godi v mestu; zgodba je brez osrednjega dejanja; dramsko dejanje; nosilec dejanja v romanu
● ekspr. vse svoje dejanje in nehanje je posvetil otrokom vse življenje, prizadevanje; on je mož dejanj ne govori veliko, ampak hitro, odločno ukrepa
♦ rel. Dejanja apostolov knjiga svetega pisma, ki opisuje zgodovino prve Cerkve
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
deklamátorstvo -a s (ȃ) slabš. vsebinsko prazna vznesenost: ustavni zakon naj bo brez puhlega političnega deklamatorstva / patetično in privzdignjeno deklamatorstvo našega igralca
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
dekór -a in -ja m (ọ̑) - 1. celota likovnih elementov, namenjenih olepšavi, okras: barve izložbenega dekora; ločevanje dekora od arhitekture; nagrada za najlepši dekor / prikupen dekor za na mizo / ekspr. film je poln operetnega dekora
- 2. gled. likovna oprema prizorišča v gledališču ali filmu: filmski, gledališki, odrski dekor; film je posnet na ulicah, brez ateljejskega dekora
- 3. knjiž., redko ugled, čast, dostojanstvo: njun zakon ni bil srečen, a varovala sta dekor
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
délati -am nedov. (ẹ́ ẹ̑) - 1. zavestno uporabljati telesno ali duševno energijo za pridobivanje dobrin: delati in počivati; dela od jutra do večera; vse življenje je delal; cel dan je delal na polju, pri stroju, v pisarni; delati fizično, umsko; pridno, težko delati; na roko delati ročno; učiti otroka delati; dela kakor za stavo, ko mravlja, ko nor; dela kot črna živina / zelo je delal, da je naredil v tako kratkem času se je trudil
// navadno s prislovom opravljati delo na določenem področju: kulturno, politično delati / delati proti okupatorju; dela za narod; dela z mladino / dela pri društvu, v organizaciji / delati za odpravo zaostalosti, v korist človeštva
// navadno s prislovom izpolnjevati, opravljati kako nalogo: novi odbor slabo, uspešno dela; novi člani ne delajo tako, kot se je od njih pričakovalo; nekatere naše organizacije sploh ne delajo / pog.: avto mu dobro dela; vse naprave odlično delajo delujejo - 2. opravljati delo na kakem področju celotnega proizvajalnega procesa kot vir zaslužka: ugotoviti, koliko ljudi dela v industriji, kmetijstvu; dela v rudniku, v tovarni / dela pri črpalni napravi, pri odpremljanju blaga; dela v sprejemnem oddelku; dela kot skladiščnik / pog. nekateri otroci še hodijo v šolo, drugi pa že delajo so zaposleni; delati honorarno, priložnostno / v službi dela dopoldne in popoldne; dela osem ur dnevno
// imeti opravka s čim kot predmetom svoje zaposlitve, dela: delati s kemikalijami; knjižničarji delajo s knjigami / pog. nerad dela z ljudmi - 3. preh., s širokim pomenskim obsegom z delom omogočati nastajanje česa: delavci delajo malto; delati dopis sestavljati; delati nov most čez reko graditi; več strokovnjakov dela načrt za novo cesto; delati nalogo pisati; razstavo smo delali dva dni; začeli smo delati temelje stavbe; delati cesto s stroji; delati jamo z lopato; publ. dela na slovarju sestavlja, dela ga
// dal je delat plašč; vaša obleka se že dela / pri rezanju je delala velike kose
// proizvajati, izdelovati: tovarna dela le športne čevlje; delati električne aparate za izvoz; delati stroje / v Idriji delajo čipke; pozimi delajo drva; ekspr. delati verze / ona dela dobro pecivo
// pridobivati, napravljati: gumi delamo iz kavčuka; vino se dela iz grozdja - 4. preh. opravljati, izvrševati kako delo ali aktivnost sploh: zgodaj zjutraj raznaša časopise, to dela vsak dan; vse dela prizadevno, z veseljem / poglej, kaj delajo otroci na dvorišču; zmeraj kaj dela, da moti druge; klepeta s sosedi, to dela najraje / delati zla dejanja; delati dobro
// z oslabljenim pomenom, zlasti z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: delati čudeže; delati korake korakati; delati grehe grešiti; delati izpit, maturo; delati kompromise, napake; delati kupčije kupčevati; delati nemir; delati šale šaliti se; delati zločine - 5. biti dejavno udeležen pri nastajanju česa: tanke pete delajo jamice v parketu; veter dela valove; na tem mestu voda dela brzice / drevo dela senco; glivice delajo tanko prevleko na siru / rože delajo popke poganjajo; solata dela glave / glasove delamo z govorilnimi organi
// dajati čemu kako lastnost, značilnost: ta frizura jo dela mlajšo, kot je v resnici; neprestano deževje je delalo bivanje na morju manj prijetno; moderna dekoracija dela dvorano zanimivo; delati kaj toplo; delati kaj bolj lepo lepšati
// pog. alkohol ga dela čisto zmedenega / dela mu žalost, veselje; dela si iluzije, upe / otroci mu ne delajo časti - 6. s širokim pomenskim obsegom biti v delovnem stanju: prezračevalne naprave so delale neprestano; vsi motorji delajo so v pogonu; srce mu je začelo delati utripati, biti
// za stranke delamo od desete do dvanajste ure; pošta ne dela; uredništvo danes ne dela; skupščina med počitnicami ne dela ne zaseda; nekatere tovarne zaradi stavk ne delajo ne obratujejo
// pog. učinkovati, delovati: strup je začel hitro delati - 7. s prislovom kazati do česa določen odnos, ki se izraža zlasti v dejanjih: grdo dela s knjigami; rad bi videl, kako bo delal z njo; ne smemo tako delati z maternim jezikom; z njo dela kakor s cunjo / delaj, kot misliš, da je prav; zmeraj dela po vesti; delati v skladu s predpisi
● delati komu kratek čas kratkočasiti, zabavati ga; dela mu druščino, družbo je z njim, da ni sam; v tej stroki delamo prve korake smo se z njo šele začeli ukvarjati; krivica dela hudo kri razburja, draži, jezi; ekspr. kaj bi delal kisel obraz kazal nejevoljo; on dela razlike ne ravna z vsemi enako; žena mu dela scene javno kaže nejevoljo nanj, se netaktno vede; v tej stvari ti ne bomo delali sile te ne bomo izsiljevali; pog. to mi dela skomine vzbuja želje; ekspr. delati hud veter zaradi česa močno se razburjati, ostro ukrepati; bil je mož, ki je delal zgodovino je odločujoče posegal v zgodovino; delati moram še po urah po končanem delovnem času; popoldne ne mara delati po urah za plačilo, ki je odvisno od porabljenega časa; obleka dela človeka kdor se lepo, izbrano oblači, ima večji ugled, dela boljši vtis; pog. delati račun brez krčmarja ne upoštevati vseh okoliščin; pog. delati iz muhe slona močno pretiravati; preg. obljuba dela dolg kar se obljubi, se mora tudi izpolniti; preg. kdor ne dela, naj ne je; prilika dela tatu priložnosti se je težko ubraniti; vaja dela mojstra
♦ fiz. oddajnik dela s frekvenco 20,003 megahertza; les. les dela se krči in širi zaradi sušenja ali vpijanja vlage; šport. delati stojo stati na rokah
délati se - 1. biti v stanju nastajanja: bula se mu dela na vratu; ivje, led se dela; na cesti se delajo jame, razpoke / dela se velika škoda nastaja
// dan se dela dani se; mrak se dela mrači se; tema se dela temni se
// fant se dela se duševno in telesno pozitivno razvija - 2. kazati določeno stanje ali lastnost, ki v resnici ne obstaja: dela se bolnega tudi bolan; dela se gluhega, imenitnega, skromnega; pog. kaj se boš delal važnega, saj vemo, kako je s teboj; dela se junaka; dela se ji prijateljico; samo dela se, da spi; delal se je, kot da ni opazil
● pog. dela se norca iz njega ne upošteva, ne obravnava ga resno; se norčuje, šali; ekspr. ima toliko sadja, da se gnoj dela iz njega zelo veliko; tako je lačen, da se mu delajo pajčevine v želodcu zelo
deláje star.: zaprl je oči, delaje se, kakor da bi spal
delajóč -a -e star.: stopal je, delajoč dolge korake
délan -a -o: film je delan po znanem gledališkem delu; doma delano blago; delano vino umetno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
deljív -a -o prid. (ī í) ki se da deliti: deljiva snov
♦ ekon. deljivi dohodek skupni viri prejemkov družbenopolitičnih skupnosti, ki se delijo po določenem ključu; mat. deljivo število število, ki se da brez ostanka deliti s kakim drugim številom
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
délo -a s (ẹ́) - 1. zavestno uporabljanje telesne ali duševne energije za pridobivanje dobrin: ceniti, spoštovati delo; blaginja temelji na delu; rezultati, sadovi skupnega dela; plačilo po delu / fizično, umsko delo; kvalificirano, strokovno delo; plačano delo; prostovoljno delo / braniti, izogibati se dela; pripraviti se k delu; biti utrujen od dela; ekspr. vreči se na delo; ekspr. zagristi, zakopati se v delo; prizadeven, vztrajen pri delu; večkrat si oddahnem med delom; pretirano delo; delo od jutra do večera / mehanizirati delo; organizirati, voditi delo; pohiteti, prenehati, začeti z delom; zboljšati način dela / prva leta po 1945 družbenokoristno delo / praznik dela
// trud, napor: uspehi niso v sorazmerju z vloženim delom; ta reč bi zahtevala preveč dela; ekspr. škoda dela za to - 2. navadno s prilastkom delanje, vezano na določeno področje: pritegniti koga k delu proti okupatorju; vključil se je v delo za napredek; načrtno, večletno, vztrajno delo z mladino; pedagoško, politično delo; praznovali so štiridesetletnico njegovega umetniškega dela; delo pri društvu, v odboru / v članku je dobro prikazal njegovo pisateljsko delo; dobil je nagrado za svoje življenjsko delo
// to delanje za izpolnjevanje kake (skupne) naloge: oceniti delo komisije; spremljati delo skupščine; ovirati delo šole - 3. kar se uresničuje z delanjem: to delo dobro napreduje; vsega dela ne more opraviti sam; dal mu je najtežje delo; dela vsako delo, ki mu pride pod roko; izvršiti, končati, zaključiti kako delo; nujno, važno delo; loti se tudi umazanega, zahtevnega dela; svoje delo opravlja vzorno; ima dosti, preveč dela / mn.: gradbena, mizarska, obrtniška, tehniška, vzdrževalna dela; drobna dela opravila; hišna dela / nav., slabš. pravi, da ne bo delal hlapčevskih del del, ki so zanj ponižujoča; star. najeli so ga za hlapčevska dela dela na polju in pri živini
// to kot vir zaslužka: dati delo boljšemu ponudniku; podjetje je dobilo novo delo; prevzeti komu delo; biti preskrbljen z delom / delo na gradbišču so opravili v dogovorjenem roku / skleniti pogodbo o delu - 4. navadno s prilastkom kar je uresničeno z delanjem, zlasti na umetniškem področju: izdati pomembno delo; kritizira, ocenjuje dramska, pesniška dela; literarno delo; razstava del baročnih umetnikov / knjiž. človek umre, njegovo delo pa ostane
// s prilastkom izdelek, predmet glede na izdelovalca ali način izdelave: ti čevlji so industrijsko, ročno delo; stavba je baročno delo / ženska ročna dela ročno izdelane vezenine ali pletenine - 5. predmet, stvar, ki jo kdo izdeluje: delo ji je od razburjenja padlo iz rok; komaj je vzela delo v roke, ga je že zopet odložila
- 6. zaposlitev, služba: dobiti, iskati delo; biti brez dela; odpustiti koga z dela; sprejeti koga na delo; honorarno, priložnostno, sezonsko delo / dela prosti dnevi; izostanek od dela; nadurno delo ki presega delovno obveznost
// iti, voziti se na delo v kraj zaposlitve; biti na delu v tujini
// s prilastkom področje v okviru celotnega proizvajalnega procesa kot možnost zaposlitve: kmečko delo ga ne veseli; zanima se za delo v rudniku; opravlja delo pri stroju, v izvoznem oddelku - 7. redko dejanje: zagovarjal se bo za svoja dela; junaško, krvavo delo
- 8. fiz. premagovanje sile na določeni poti: delo, ki ga opravi stroj / enota za merjenje dela
● to delo ne more čakati je neodložljivo; propaganda je opravila svoje delo dosegla zaželeni učinek; knjiž. živi od dela svojih rok sam se preživlja; pog. ne prime za nobeno delo noče delati; sovražne sile so že na delu že delujejo; obleka je v delu se izdeluje, izgotavlja; ekspr. ne moti ga, je ves v delu zelo vneto dela; odšel je z doma v največjem delu v kmečkem okolju v času košnje in žetve; pri delu ga je čas prehitel dela ni utegnil dokončati; očetova smrt je njegovo delo on jo je povzročil; skrb za otroke je njeno delo naloga, dolžnost; delo hvali mojstra delavčeva strokovnost se sodi po kvaliteti njegovih izdelkov; preg. brez dela ni jela
♦ ekon. družbeno potrebno delo povprečen delovni čas za proizvodnjo določenega blaga; presežno delo delo, katerega produkti ne ostanejo delavcu; delitev dela delitev enotnega produkcijskega procesa na več ločenih procesov; družbena delitev dela specializacija posameznih gospodarskih enot na proizvajanje posameznih vrst blaga, ki jih med seboj zamenjujejo; mednarodna delitev dela specializacija posameznih narodnih gospodarstev na proizvajanje posameznih vrst blaga, ki jih na svetovnem trgu med seboj zamenjujejo; zal. izbrano delo po določenem kriteriju izbrana in v knjižni obliki izdana dela kakega avtorja; zbrano delo vsa dela kakega avtorja, izdana v knjižni obliki
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
déloSSKJ -a s (ẹ́) délo na čŕno -a -- -- s (ẹ́, ŕ)
samostojno ali nesamostojno delo, ki ga kdo opravlja v nasprotju z zakonskimi določili, brez nadzora pristojnih državnih organov ter brez plačila davkov in prispevkov: Posameznik bo kršil novi zakon, če bo v svojem imenu in za svoj račun zaposlil delavca, ki zanj opravlja delo na črno E po zgledu nem. Schwarzarbeit in it. lavoro nero
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
demonstrácija -e ž (á) - 1. množično izražanje razpoloženja, navadno v znak protesta: demonstracije so potekale brez incidentov; prirejati demonstracije; delavska, politična demonstracija; množične demonstracije; demonstracije proti vojni
- 2. nazorno prikazovanje pojava ali predmeta in njegove uporabe: predavanja spremljajo praktične demonstracije; priredili so uspešno demonstracijo novih preparatov; demonstracija elektronskega računskega stroja
♦ ped. metoda demonstracije metoda, pri kateri učitelj kaže učencem stvari in postopke, s katerimi jih želi seznaniti
// izražanje, prikazovanje česa sploh: demonstracija izdelkov na razstavnem prostoru; zunanja demonstracija občutij; slikarju je šlo za demonstracijo bede; to je bila demonstracija sile / vojne demonstracije grozilno zbiranje oboroženih sil na meji sovražne države
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
demotivírati -am nedov. in dov. (ȋ) povzročati, da je kdo brez spodbude, navdušenja: Nasprotniki reforme sodijo, da se v načrtu skrivajo nevarnosti za univerzitetno demokracijo, to pa da bo prej demotiviralo univerzitetne učitelje, kot pa jih pripravilo k učinkovitejšemu delu E (↑)de… + (↑)motivírati
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
denár -ja m (á) - 1. splošno veljavno plačilno sredstvo in merilo vrednosti: imeti, posoditi denar; vložiti denar v hranilnico; denarja je zmanjkalo; služiti, zaslužiti veliko denarja; ostal je brez denarja; igrati za denar; dobiti plačilo v denarju / denar priteka, se steka v blagajno; denar je pošel; na lahek način priti do denarja; ekspr. lahko bi zaslužil na kupe denarja; ima denarja kot toče, kot pečka zelo veliko
// ta denar je še v veljavi; država je zamenjala denar dala v obtok novo plačilno sredstvo; zamenjati denar v banki eno valuto za drugo; plačati z gotovim denarjem z gotovino; menjalnica denarja
// kovinski ali papirnati predmeti, ki se uporabljajo kot plačilno sredstvo: dal mu je ves denar, ki ga je imel pri sebi; skrbno je začel preštevati denar; denarnico ima polno denarja; ponarejen, srebrn denar; ekspr. cel šop denarja je držal v rokah / menjati, zmenjati denar bankovec, kovanec večje vrednosti v drobiž; droben denar drobiž
// kovinski, papirnati denar; poznam ga kot slab denar zelo dobro, zlasti po slabih lastnostih - 2. nav. ekspr., s prilastkom plačilo, znesek: dobiti za drag, velik denar; lepe denarje dobiva, pa vse zapravi; kupiti za majhen denar; tega ne prodam za noben denar
● ekspr. denar se je ne drži ne hrani ga; je zapravljiva; ekspr. denar mu ne gre rad iz rok skop je; ekspr. sto tisoč, to je že denar to je velika vsota denarja; to blago je vredno svojega denarja njegova cena ustreza vrednosti; iron. ta ti je svojega denarja vreden je slab, pokvarjen človek; ekspr. kaj mislijo, da denar po tleh pobiramo, da denar delamo da ga na zelo lahek način zaslužimo; ekspr. denar spravlja v nogavico ga hrani doma; varčuje; pog. knjiga gre v denar proda se dosti izvodov knjige; pog. spraviti v denar prodati; pog. nisem pri denarju nimam denarja; ekspr. to je zlatega denarja vreden delavec zelo dober, marljiv; pog., ekspr. denar na roko ali pa nič plačati takoj in v gotovini; preg. denar je sveta vladar za denar se vse dobi; preg. za malo denarja malo muzike za majhno plačilo se malo dobi
♦ ekon. aktivni denar; bančni denar bankovci emisijske banke in knjižni denar; knjižni denar imetje na bančnem računu, ki se uporablja kot plačilno sredstvo; kreditni denar državne in bančne zadolžnice, ki veljajo kot plačilno sredstvo; kupna moč denarja veljava denarja, izražena v količini blaga, ki se dobi za denarno enoto; obtok denarja krožno gibanje denarja med posameznimi sektorji narodnega gospodarstva; količina denarja, ki je v krožnem gibanju; vrednost denarja; fin. emisija denarja; razvrednotenje denarja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
denotát -a m (ȃ) 1. jezikosl. vsebina predmetnosti ali pojavnosti brez čustvenega priznaka: Sinonimi so različna poimenovanja za isti denotat 2. filoz. zaznamovani, imenovani predmet; označenecSSKJ: Benthamova avtoikona je paradoksni znak, ki je istoveten s svojim denotatom E ← nem. Denotat ← lat. dēnotātum iz dēnotāre 'označiti'
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
deréza -e ž (ẹ̄) nav. mn. železna priprava z ostrimi konicami za na čevlje: navezati dereze;
po zaledeneli strmini ni bilo mogoče hoditi brez derez;
hoja z derezami
♦ alp. ledeniške dereze s kratkimi konicami za hojo po ledu; srenske dereze z dolgimi konicami za hojo po srenu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
desétnica -e ž (ẹ̑) etn., po ljudskem verovanju deseta hči, ki mora z doma po svetu: desetnica brez doma
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
desétnik -a m (ẹ̑) - 1. čin komandirja desetine ali nosilec tega čina: napredovati za desetnika; desetnik 17. pešpolka
- 2. etn., po ljudskem verovanju deseti sin, ki mora z doma po svetu; deseti brat: žalostna usoda desetnika; bil je kot desetnik brez obstanka
// ekspr. brezdomec, potepuh: slikar upodablja razcapane berače, slepce in desetnike; potepuški desetnik - 3. v fevdalizmu kdor prejema desetino: patent določa, da mora kmet spravljanje krompirja oznaniti svojemu desetniku
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
dèskanje -a s (ə̏) 1. šport, pri katerem se stoji na jadralni deski in vozi po vodi s pomočjo vetra; jadranje na deski, surfanje (1), windsurfing: Jezero je dolgo 40 kilometrov, okoli njega pa rastejo turistični bungalovi, ob katerih ponujajo ribarjenje, deskanje in vožnjo s čolni
// šport, pri katerem se vozi po valovih z desko brez jadra; surfanje (1//): deskanje na valovih; Pogrešam deskanje, saj je čudovit občutek drseti po valovih s kakšnimi 80 kilometri na uro 2. šport, pri katerem se vozi po snegu stoje na snežni deski; bordanje, snowboard (2), snowboarding: deskanje na snegu; Deskanje postaja vedno bolj priljubljen zimski šport, poln adrenalina, energije in akcije 3. pregledovanje strani na svetovnem spletu; brskanje, surfanje (2): spletno deskanje; Visoka tehnologija deskanja, videoiger in mobitelefonije večine državljanov na razvitem severu ne osvobaja, temveč jim samo malce hitreje prazni žepe, državi pa omogoča še temeljitejši nadzor nad njimi E (↑)dèskati
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
dèskarski -a -o prid. (ə̏) 1. ki se nanaša na šport, pri katerem se vozi po snegu stoje na snežni deski; snowboarderski: slovenska deskarska reprezentanca; Najmlajša deskarska disciplina so skoki 2. ki se nanaša na šport, pri katerem se vozi po vodi stoje na jadralni deski: deskarski jambor in jadro
// ki se nanaša na šport, pri katerem se vozi po valovih z desko brez jadra: Poleg lepo urejene plaže z zlato mivko stoji še mogočna skalnata deskarska plaža, na kateri vsako leto prirejajo mednarodna tekmovanja E ↑dèskar
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
dèskatiSSKJ -am nedov. (ə̏) 1. ukvarjati se s športom, pri katerem se stoji na jadralni deski in vozi po vodi s pomočjo vetra: Večina jadralcev na deski prebiva kar v mali mehiški vasici, kjer živijo odklopljeno, skromno življenje, saj lahko nemoteno deskajo na enem najboljših krajev na Zemlji
// ukvarjati se s športom, pri katerem se vozi po valovih z desko brez jadra: Če deskamo na valovih po južnih morjih, moramo vedeti, da nas kakšen val utegne pokopati, pa tudi morskim psom se ne moremo povsem izogniti 2. ukvarjati se s športom, pri katerem se stoji na snežni deski in vozi po snegu; bordati: naučiti se deskati na snegu; Med zimskim dopustom je šel deskat na sneg 3. pregledovati strani na svetovnem spletu; brskati, surfati: deskati po spletnem omrežju; deskati po svetovnem spletu; Uporabniki so dolžni deskati po medmrežju skrbno in previdno, saj v celoti odgovarjajo za svojo telekomunikacijsko opremo E (↑)deskà
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
destilácija -e ž (á) fiz. spreminjanje tekočine v paro in te pare v tekočino, prekapanje: destilacija vode / frakcionirana destilacija pri kateri se postopno ločujejo tekoče zmesi na sestavine na osnovi njihovih različnih vrelišč
♦ kem. suha destilacija razkroj organskih snovi pri višji temperaturi brez dostopa zraka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
déte -ta s (ẹ́) knjiž. deček ali deklica v prvih letih življenja; otrok: dete je zajokalo, zaspalo;
njena hčerkica je prisrčno dete;
bolno dete;
joka kot majhno dete // človeški potomec v odnosu do staršev: imela sta eno samo dete; roditi dete; vznes. nosila je dete pod srcem / občinsko dete nekdaj otrok brez staršev, za katerega skrbi občina
● ekspr. to društvo je mrtvorojeno dete ne bo obstalo, se ne bo uveljavilo
♦ rel. božje Dete Kristus kot otrok
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
deténcija -e ž (ẹ́) jur. dejansko razpolaganje s stvarjo brez pravnega lastništva: imeti kaj v detenciji in ne v posesti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
devêti -a -o štev. (é) ki v zapovrstju ustreza številu devet: deveti [9.] februar;
bil je deveti otrok v družini;
ob deveti (uri) 9h;
21h;
v deveto leto gre / deveti del celote
● ekspr. dekleta so mu deveta briga prav nič se ne zmeni zanje; deveta dežela v pravljicah daljna dežela; dežela, v kateri se človeku zelo dobro godi; ekspr. tat je bil že zdavnaj za deveto goro zelo daleč; je izginil brez sledu; pog., šalj. deveta lepota jamica na bradi; ekspr. kovati koga v deveta nebesa zelo hvaliti, povzdigovati; ekspr. biti v devetih nebesih zelo srečen; preg. dober glas seže v deveto vas kar je dobro, je daleč naokrog znano
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
devíškost -i ž (ȋ) lastnost, značilnost deviškega: dekletova deviškost;
deviškost njenega telesa / ekspr. deviškost mladih brez
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
deziluzionístičen -čna -o prid. (í) knjiž. ki je brez iluzij: deziluzionistični motiv v pesmi;
deziluzionistična drama, poezija
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
deziluzionízem -zma m (ī) knjiž. stanje brez iluzij: njegov deziluzionizem vendarle izzveni romantično;
popolni deziluzionizem;
deziluzionizem Prešernove pesmi Slovo od mladosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
dezinteresíranost -i ž (ȋ) knjiž. stanje brez zanimanja, navdušenja; nezanimanje, ravnodušnost: že nekaj časa spremlja njegova prizadevanja molk in dezinteresiranost;
v satiri se je norčeval iz duhovne lagodnosti in dezinteresiranosti / akcija ni imela uspeha zaradi dezinteresiranosti odgovornih ljudi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
dezorientíranost -i ž (ȋ) stanje brez orientiranosti, zlasti idejne: v takratni literarni kritiki je vladala idejna zmeda in dezorientiranost / članek odkriva avtorjevo strokovno dezorientiranost
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
díh -a m (ȋ) - 1. enkraten sprejem zraka v pljuča in njegovo iztisnjenje: šteti dihe; to je bil njegov zadnji dih; pogostnost dihov
// dihanje: stisnil ga je tako močno, da mu je zastajal dih; pridrževati, zadrževati dih; dolgo je zdržal brez diha - 2. iz pljuč iztisnjeni zrak: čutil je njegov dih na obrazu; grela ga je s toplim dihom; pren., ekspr. zjutraj se je videl dih zemlje nad vlažno črnico
// knjiž. rahlo pihanje, pihljanje: dih večernih sapic; sveži dih z gora
// knjiž., s prilastkom rahlo znamenje prisotnosti, bližine česa: pomladni dih; čutim dih smrti; dih novega časa
● ekspr. nenavadna lepota jim je jemala dih zaradi nenavadne lepote so bili zelo prevzeti; brez diha je čakal, kaj bo zelo napeto; ekspr. do zadnjega diha se je boril do konca življenja, do smrti; knjiž., ekspr. v tem ni niti diha resnice prav nič
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
dìm díma m (ȉ í) plini, pomešani z drobci saj in pepela, ki nastajajo pri zgorevanju: dim se vzdiguje proti nebu;
iz peči uhaja dim;
vdihavati cigaretni dim;
zadušiti se v dimu;
bel, črn, siv dim;
gost, smrdljiv dim;
tovarniški dim;
smodnikov, tobakov dim;
oblaki dima;
odvod dima;
proti nebu se je dvignil velik steber dima // ekspr. oblak takega plina: iz dimnikov so se valili gosti dimi; puhal je modre dime predse pri kajenju // pog. hlastno je potegnil nekaj dimov
● ekspr. vse to je dim in pena nepomembna stvar, nič; pog. mogoče bi cigareto? Gotovo ste že dolgo brez dima že dolgo niste kadili; obesiti meso v dim dati ga prekajevat; šolo so požgali in tako so šle v dim tudi šolske knjige so zgorele; ekspr. njegove obljube so prazen dim obljub ne bo izpolnil; preg. ni dima brez ognja ni posledice brez vzroka
♦ meteor. morski dim megla, ki se pojavi nad morsko površino; zgod. dim v pravnih sistemih srednjega veka hiša z ognjiščem kot osnova za davčno obveznost
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
dirékten -tna -o prid. (ẹ̑) ki je brez posredovanja, brez česa vmesnega, neposreden: direkten kontakt;
direkten vpliv;
pog. ravnatelj ima direkten telefon / poskrbeti za direkten prevoz potnikov; peljati se z direktnim vlakom z vlakom, ki omogoča potovanje brez prestopanja; do Ljubljane imate direktno zvezo / direkten radijski prenos tekme prenos s tekmovališča istočasno s tekmo; direktna razsvetljava razsvetljava, pri kateri padajo žarki svetila naravnost na osvetljeno ploskev // ki ničesar ne prikriva, jasen: fant se izmika direktnemu odgovoru; postaviti direktno vprašanje / direktna pesniška izpoved izpoved, ki ni podana v metafori; odkrita pesniška izpoved
● pog., ekspr. tvoja trditev je v direktnem nasprotju s splošnim mnenjem popolnoma nasprotna
♦ alp. direktna smer plezalna smer, ki poteka od vznožja stene do vrha v kar najbolj ravni črti; astr. direktno gibanje gibanje nebesnih teles od zahoda proti vzhodu; biol. direktni prednik; direktna delitev delitev celice na dva enaka dela brez razpada jedra na kromosome; jur. direktni davek davek od dohodkov in premoženja; direktna volilna pravica pravica voliti brez posrednika; lingv. direktni govor navajanje tujega sporočila v izvirni obliki; premi govor; direktni objekt predmet v tožilniku, pri zanikanem povedku pa v rodilniku; ped. direktna metoda učenje tujega jezika brez uporabe maternega jezika; polit. direktna demokracija demokracija, v kateri med voljenimi predstavniki in volivci ni političnih strank kot vmesnega člena; strojn. črpalka na direktni pogon; šport. direktni udarec udarec pri boksu z izprožitvijo roke naravnost naprejdiréktno prislov od direkten: direktno izraziti svoje mnenje; blago jim pošiljajo direktno iz tovarne
// pog., ekspr. poudarja trditev: ob tem dogodku je direktno podivjal
♦ lingv. direktno prehodni glagol glagol s predmetom v tožilniku, pri zanikanem povedku pa v rodilniku
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
dívan -a m (ȋ) oblazinjeno ležišče brez stranic, navadno ozko in z dvignjenim zglavjem: sesti na divan;
ležati na divanu;
v kuhinji je stal star, oguljen divan
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
dívji -a -e prid. (í) - 1. ki živi, raste svobodno v naravi: divji golob, zajec; v starem štoru je našel divje čebele; cepiti divjo češnjo; jata divjih rac; divje in gojene rastline; divje in domače živali
- 2. ki še ni kultiviran, civiliziran: ti kraji so še zelo divji / divja dolina, pokrajina; divja, nedotaknjena narava / divji predeli celine; film o Divjem zahodu o življenju v zahodnem delu Združenih držav Amerike, ko ta še ni bil popolnoma civiliziran
// divja plemena ki živijo na zelo primitivni stopnji družbenega razvoja - 3. ki se ne da ukrotiti: konja je prodal, ker je bil divji / pri sosedu imajo zelo divjega psa / bik je ves divji razgrajal po vasi razdražen
- 4. nav. ekspr. ki ne obvladuje svojih negativnih lastnosti: tega divjega človeka se vsi izogibajo; vojaki so bili divji; bal se je divje drhali, ki je pustošila po deželi / imel je divje navade / otroci so tako divji, da jih komaj krotim neugnani, razposajeni
// ekspr., v povedni rabi zelo jezen: kmalu se vrni, sicer bo oče divji; divji ko ris / na koga je tako divji? ves divji je nanj
// ki izraža, kaže divjost, veliko jezo: divji obraz; ustrašil se je njegovega divjega pogleda / opazil je divji blesk v njegovih očeh / zaslišal se je divji lajež psov - 5. ekspr., navadno v povedni rabi ki se boji tujih ljudi: ne bodi tako divji in pridi bližje
- 6. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji in z veliko intenzivnostjo: prijela ga je divja jeza; ljubil jo je z divjo strastjo / zaslišal se je divji krik, smeh / vnel se je divji boj / mraz je sicer divji, a snega ni; začutil je divjo lakoto
// ki ima veliko hitrost, silovitost: pognal je konja v divji dir; od divje vožnje z avtomobilom ga boli glava / utrujen od divjega plesa - 7. ekspr., s širokim pomenskim obsegom čuden, nenavaden: to je napravilo nanj prav divji vtis; imel je divje sanje / vedno nosi obleke divjih barv
- 8. ki ni v skladu z veljavnimi zakoni, predpisi: divji lov; divja gradnja črna gradnja
// divji zakon skupno življenje moškega in ženske brez zakonske zveze
// divji lovec, ribič
● pog., ekspr. ves divji je na meso zelo rad ga je; pog., ekspr. divji je na ženske ima veliko slo po ženskah
♦ bot. divji bezeg; divji kostanj okrasno drevo z belimi, rumeno ali rdeče lisastimi cveti v piramidastih socvetjih, Aesculus hippocastanum; divja roža šipek; etn. divji mož po ljudskem verovanju moškemu podobno kosmato bitje, ki prebiva v gozdu; divja jaga po ljudskem verovanju truma duhov prednikov, ki se podi v božičnem času po zraku; med. divje meso nepravilno razraslo tkivo v rani, ki se slabo celi; šport. tekmovanje na divjih vodah tekmovanje v kajaku ali kanuju na deroči reki; vrtn. divja mladika mladika, ki zraste iz starega tkiva; zool. divji petelin velika gozdna ptica temne, na prsih zelenkasto modre barve, Tetrao urogallus; divja koza gams
dívje prisl.: divje kričati; divje rasti; divje voziti; divje romantična pokrajina; divje smo navijali za naše moštvo
● ekspr. divje ga je imelo, da bi ga udaril komaj se je premagoval; sam.: nekaj divjega je v njegovi naravi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
dléskati -am in dlêskati -am nedov. (ẹ̄ ẹ̑; ē ȇ) dajati kratke, nizke, nezveneče glasove: brez prestanka je dleskal z jezikom / dleskati s prsti / dleskati s kljunom
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
dnò -à s, rod. mn. dnòv in dnóv stil. dán, mest. mn. dnìh in dnéh (ȍ ȁ) - 1. spodnji, osnovni del posode ali posodi podobne priprave: izbiti sodu dno; napraviti, očistiti dno; vstaviti sodu dno; gošča se zbira na dnu lonca; kovček z dvojnim dnom; ravno dno; skleda brez dna / dno ladje, panja; posteljno dno iz žične mreže / izpiti kozarec do dna do konca, popolnoma
// kot poziv pri pitju do dna! / pesn. izpiti kupo bridkosti do dna
// spodnji, najnižji del poglobitve v zemeljski površini: voda je tako globoka, da ne dosežeš dna; ladja je zadela ob dno; morsko, rečno dno; peščeno dno; plitvo dno; kamenje na dnu potoka / v dno se je prišlo po skalnati in grmičasti strmini; pren. dno neba - 2. navadno s prilastkom del prostora ali plast, ki je tik nad spodnjo ploskvijo: zajeti vodo z dna; potopiti kaj na dno morja; pog. kaj delate s čolnom, bi radi šli na dno? bi se radi potopili; na dnu brezna, jame je temno; globoko v dnu je ležalo mesto; pren. s pogledom je hotel prodreti na dno njegove duše; na dnu sta si prav blizu, saj sta že dolgo prijatelja; če natančneje presodimo, ni na dnu nič resnega
// spodnji del česa: tam je dno stene; brezno je segalo nekako do dna hriba; sedel je na dnu stopnic
// najbolj oddaljeni del česa: z dna ulice so prihajali neprijetni zvoki / v dnu oči je smeh; pren., vznes. njegov glas prihaja k nam iz dna stoletij - 3. knjiž., navadno s prilastkom najnižji, najrevnejši družbeni sloj: dno družbe; v drami je prikazano dno takratnega življenja; ljudje z malomeščanskega dna / bil je pometač, živel je prav na dnu
- 4. ekspr., v prislovni rabi, s predlogom, v zvezi dno duše, srca izraža visoko stopnjo, intenzivnost čustvene prizadetosti: iz dna duše je prepričan; iz dna srca sem ti hvaležen; ljubiti, sovražiti iz dna srca; v dno duše, srca ga je bilo sram / v dnu svoje duše se je čutil ponižanega
// v zvezi do dna popolnoma, čisto: dojeti do dna; dogodek ga je do dna pretresel; spoznal ga je do dna
● pog., ekspr. ta človek nima dna ni mu nikoli dovolj jedi in pijače; tej stvari ne vidim dna konca; publ. to sporočilo je izbilo sodu dno je sprožilo proces, ki se je dolgo pripravljal; ekspr. ta prepad je brez dna zelo globok; pogledati, seči stvari do dna spoznati, kar je zanjo najvažnejše in najznačilnejše; priti vprašanju do dna razrešiti vprašanje; dihniti iz dna globoko iz pljuč; iz dna spremeniti življenje popolnoma, v celoti; publ. naše moštvo je na dnu tabele na enem izmed zadnjih mest; na zadnjem mestu; ekspr. polniti sode brez dna opravljati nekoristno delo; opravljati delo, ki ni nikoli končano
♦ anat. lobanjsko dno sestavljena ploščata kost, ki deli lobanjsko votlino od ustne in nosne votline; medenično dno mišična obloga spodnjega dela medenice; bot. listno dno del lista, kjer vstopa iz stebla osrednja listna žila; geogr. dno doline; muz. resonančno dno spodnja plošča resonančnega trupa pri klavirju, godalih in nekaterih brenkalih
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
do... predpona - 1. v glagolskih sestavljenkah, včasih okrepljena z do za izražanje
- a) dosege neke mejne ali končne točke v kraju ali času ali usmerjenosti proti njej: dobojevati, dodelati, dodelovati, dohiteti, dogoreti, dogorevati, dokončati, doslužiti, doštudirati / doseči do stropa; dospeti do gozda; dozidati do slemena
- b) dosege zaželenega namena, cilja ali usmerjenosti proti njemu: dočakati, dognati, doklicati, dopovedati, dopovedovati / doplavati do brega / v zvezi s se dokopati se, domisliti se
- c) dopolnitve, dopolnjevanja dejanja z dodajanjem: doliti, dolivati, doplačati, doplačevati, dozidati, dozidavati
- č) redko same dovršnosti (brez pomenskega odtenka): dogoditi se, dogotoviti, dovoliti
- 2. v imenskih sestavljenkah glagolskega izvora za izražanje pomena, kot ga določa ustrezni glagol: dodatek, dodelava, dogleden, doklicen, dokvalifikacija
- 3. v imenskih sestavljenkah in sestavljenih prislovih za izražanje pomena, kot ga določa predložna zveza: dokolenke, dokomolčen, dosmrten; dodobra, donedavna, dopoldne, dozdaj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
dóber dôbra -o prid., bóljši (ọ́ ó) - 1. ki ima pozitivne lastnosti, zlasti v moralnem pogledu: dober človek; fant je dober in pošten / daje jim dober zgled; ima veliko dobrih lastnosti; dobro dejanje, delo / pog. bodi dober z menoj prizanesljiv, usmiljen; je iz dobre družine; ima dobro vzgojo
// ki ima pozitivne lastnosti v odnosu do ljudi: dober sosed; vedno je bil dober z nami; srčno dober; dober kot duša, kot kruh / živijo v dobrih odnosih; želi si kake dobre besede / v nagovoru bodite tako dobri in nas obvestite - 2. s širokim pomenskim obsegom ki ima zaželeno lastnost, kakovost v precejšnji meri: dobri čevlji; dober papir ne vpija črnila; dober radijski sprejem; dober zrak; povsod so speljane dobre ceste; dobra zemlja / dobra hrana okusna; izdatna, obilna; točimo dobro vino / operacijo bo prenesel, ker ima dobro srce zdravo, močno
// knjiga je pisana v dobrem jeziku pravilnem, izrazno bogatem
// kot voščilo pri jedi dober tek, pri kakem delu dobro srečo želim; žarg., lov., kot voščilo za uspešen lov dober pogled
// ki v precejšnji meri izpolnjuje dolžnosti ali delovne zahteve: dober državljan; on je dober oče / dober delavec bi to naredil v polovičnem času / biti dober delavec prizadevno, uspešno delati; ta zdravnik je dober diagnostik / dober prevodnik toplote
// glede na določene zahteve uspešen, učinkovit: naredil je dober načrt za delo; dal mu je dober nasvet; vodi dobro politiko / dober začetek - 3. ki glede na možni razpon dosega precejšnjo pozitivno stopnjo: dobra kakovost; dobra prehranjenost organizma; dobro razumevanje snovi / dosegli so dobre rezultate; hiša je v dobrem stanju / midva sva dobra znanca, prijatelja / po eni uri dobre hoje smo prišli na cilj hitre, urne
// precejšen, obilen: ima dobre dohodke; delo je težko, zaslužek je pa dober; dobra letina / predstava je imela dober obisk - 4. ki prinaša ugodnosti, veselje: dobra novica; poznam dobre in slabe strani potovanja z avtomobilom; to je za vas dobro znamenje / živi v zelo dobrih razmerah; pri njem ima dobro življenje / film je doživel dobro kritiko pozitivno, pohvalno; ohranili so ga v dobrem spominu; o njem imam dobro mnenje / kot pozdrav: dober dan! dober večer! dobro jutro!
// ki prinaša precejšnje gmotne koristi: ima dober poklic, položaj; napravil je dobro kupčijo - 5. navadno v povedni rabi ki glede na kak kriterij, normo, zahtevo ustreza, zadovoljuje: pritisk imate dober, ni se vam treba zdraviti; sin je še kar dober, hči je slabša; naloga bo dobra, lahko jo oddaste / za kuharja bo že dober; nizki čevlji niso dobri za v hribe; ta obleka je še čisto dobra za v šolo
- 6. navadno v povedni rabi veljaven, uporaben: stari vozni listek ni več dober; ta znamka ni dobra za pismo / kolo je še dobro; mleko ni več dobro je pokvarjeno, neužitno
- 7. v povedni rabi ki ugodno vpliva, koristi: počitek po delu je dober; čaj je dober proti prehladu; mleko je dobro za otroke / prevelika strogost ni dobra / gumijasti podplati so dobri za v dež
- 8. z izrazom količine ki nekoliko presega točno mero: dober meter visok steber; posoda drži dobrega pol litra; do mesta je dobro uro / tako sodi dober del naše kritike precej velik, precejšen; opravila sta dober kos poti / star. čakam ga že dober čas precej dolgo
- 9. pog., v povedni rabi, s širokim pomenskim obsegom izraža
- a) stanje, ki je v nasprotju s prejšnjim, navadno pozitivno: še dva dni boš ležal, pa boš dober zdrav; ti si že dober, mene pa še vse čaka si prestal neprijetnosti, težave; še ta izpit, pa sem dober; s tobakom sem dober za pol leta založen, preskrbljen; ekspr. če te zalotijo, si dober za dve leti boš zaprt; še malo se bo jezila, pa bo dobra pomirjena
- b) občudovanje, priznanje: dober je, da je zdržal toliko časa; dober je, da ni povedal / dobra je, da si upa pogumna
- c) ekspr. nevoljo, grajo: ti si pa dober, lahko bi mi prej povedal; ta je pa dobra, vsak bi že rad gospodaril!
● igralec je imel včeraj dober dan dobro je igral; ta hiša je na dobrem glasu ljudje imajo ustaljeno pozitivno mnenje o njej; pog. ima dober jezik spretno govori, dober nos bistro, pravilno predvideva; star. prodati dober kup poceni; pog. vedno so si bili dobri v prijateljskih odnosih; pog. že dalj časa sta si dobra se imata rada; v sili sem mu bil tudi jaz dober je mene prosil za pomoč; pog. on je dober za družbo družaben, zabaven; reci zanj dobro besedo priporoči ga; zavzemi se zanj; z dobro besedo pri njem nič ne opraviš s prijazno izraženo željo, zahtevo; ekspr. ima dobro glavo se lahko uči; pog. ona je dobrih rok radodarna; otrok je v dobrih rokah zanj skrbijo skrbni ljudje; to je storil v dobri veri v prepričanju, da je tako prav; posodil jim je v dobri veri, da bodo vrnili v trdnem prepričanju; biti dobre volje veselo razpoložen; pokazati dobro voljo za kaj pripravljenost; zgubil je dobro ime ni več spoštovan; on je dobrega srca, ima dobro srce je usmiljen, dobrohoten; konec dober, vse dobro; naglica ni nikjer dobra ni koristno, če se kaj opravi hitro, brez preudarka; prisiljena reč ni dobra če mora kdo kaj storiti proti svoji volji, ima to navadno slabe posledice
♦ bot. dobra misel zdravilna rastlina z drobnimi škrlatnimi cveti, Origanum vulgare; jur. misija dobre volje delegacija, ki jo pošlje kaka država v drugo, da izboljša medsebojne odnose; rel. dobro delo dejanje, narejeno iz ljubezni do ljudi; šol. dober uspeh uspeh s povprečno oceno dobro; prav dober uspeh uspeh s povprečno oceno prav dobro
dôbro - 1. prislov od dober: dobro gospodariti; dobro misliti o ljudeh; sadje je letos dobro obrodilo; dobro postavljeno vprašanje; vročino dobro prenaša; umil si se dobro, še počeši se; dobro vzgojen otrok; dobro zaslužiti / vse se je dobro končalo srečno, uspešno; rad dobro jé in pije; dobro kuha; blago se dobro nosi je trpežno in se ne mečka; za v sneg se dobro oblecite v topla oblačila; udarce ste dobro prenesli; dobro prodati po visoki ceni; vidi in sliši dobro razločno, jasno; tu ljudje dobro živijo v izobilju, lagodno
- 2. izraža precejšnjo temeljitost dejanja: posodo dobro očistite in posušite; dobro je poslušal, kaj bo povedal; publ. iz dobro poučenih krogov se je zvedelo; dobro znan obraz / dobro pritrditi močno, trdno; dobro shranite varno
// ekspr.: dobro si ga ugnal; dobro ste se držali / kot podkrepitev dobro veš, da ne morem
// star. precej, zelo: dobro dolgo smo ga čakali; dobro hitro je hodil - 3. z dovršnim glagolom poudarja pravkaršnjo izvršitev dejanja: ni še dobro sedla, že so ji dali novo delo; zbudili so jo, ko je komaj dobro zaspala
- 4. v povedni rabi izraža
- a) primernost, koristnost česa: zate bo dobro, če boš delal; najbrž bi bilo dobro, če bi mu dali injekcijo; dobro bi se bilo posvetovati še z drugimi / če boš govoril resnico, bo dobro / zdaj ni dobro molčati ne sme se
- b) v zvezi z bi (obzirno) željo, trditev: dobro bi bilo malo manj govoriti, pa več delati; ta njegov predlog bi bilo dobro upoštevati; dobro bi bilo, da bi začeli
- c) precejšnjo zadovoljivost razmer, okoliščin: pri vas je zdaj dobro, ne morete se pritoževati
- č) s smiselnim osebkom v dajalniku precejšnjo zadovoljivost psihičnega, zdravstvenega ali gmotnega stanja: dobro mi je; malo si odpočij, pa ti bo bolje
- 5. nav. elipt. izraža
- a) zadovoljstvo nad čim: dobro, da si ostal doma; dobro, da ni zamudil
- b) začudenje, presenečenje nad čim: dobro, da vse zmore; še dobro, da ga poslušajo
- 6. v medmetni rabi izraža
- a) soglasje, privolitev: mi bomo tudi šli z njimi. Dobro; dobro, pa naj bo po tvojem
- b) zadržano pritrjevanje: dobro, drugače tudi narediti nisi mogel; dobro, kaj si pa drugega hotel
- c) nevoljno sprijaznjenje s čim: dobro, bom vsaj vedel, pri čem sem; dobro, zdaj vsaj vidim, kaj je na stvari
● pijača mu je dobro dela prijala, koristila; dobro mu dene, če ga hvalijo všeč mu je, ugaja mu; dobro se jim godi so, živijo v dobrih gmotnih, zdravstvenih razmerah; ne počuti se dobro ne čuti se zdravega; pri vas se dobro počuti se mu zdi prijetno, domače; pog. v matematiki je dobro podkovan jo temeljito obvlada; pog. pri meni je dobro zapisan o njem imam ugodno mnenje; dobro se mu zdi, da ste prišli veseli ga; z njim ni dobro češenj zobati imeti opravka
♦ šol. fizika: dobro; zemljepis: prav dobro
dôbri -a -o sam.: pomagal je dobrim in slabim; ekspr. ta je pa dobra! česa takega nisem pričakoval; dobro in zlo; pri omenjanju pokojnega sosed, bog mu daj dobro, je bil čuden mož; do dobrega se seznaniti s problemom temeljito, popolnoma; delati za dobro naroda blaginjo, blagostanje; pog. on vse za dobro vzame ne pripisuje slabega namena ravnanju, dejanjem ljudi, čeprav so zanj neugodna; v njegovo dobro sem to storil korist, prid; 100 din imam še v dôbrem in dóbrem jih moram še dobiti; storil je dosti dobrega; to ne pomeni nič dobrega / kot nagovor kaj bo dobrega kakšne novice prinašate; kaj želite
♦ fin. v dobro desna stran, kolona v knjigovodskih kontih, kamor se vpisujejo odobritve; knjižiti v dobro; šol. dobiti dobro v matematiki pozitivno oceno, ki je za eno stopnjo višja od zadostne; dobiti prav dobro iz fizike drugo najvišjo pozitivno oceno; prim. boljši
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
dobítek -tka m (ȋ) - 1. denar ali predmet, dobljen v igri na srečo: zadeti glavni dobitek; s tombole se je vračal brez dobitka
- 2. knjiž. pridobitev, korist: to je izreden dobitek za vse narode; pokazal mu je svoj novi dobitek
♦ šah. dobitek kmeta osvojitev nasprotnikovega kmeta - 3. zastar. dobiček, premoženje: samo za dobitek mu gre
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
dôbriSSKJ -a -o prid. (ó) dôbri holesteról -ega -a m (ó, ọ̑)
holesterol, ki sodeluje pri obrambi telesa pred protozoarnimi infekcijami in je protimikrobno učinkovit: Moški, ki jih stresne situacije ne ganejo preveč in brez težav ohranijo mirno kri, si tako dvignejo vrednosti dobrega holesterola HDL, tistega, ki varuje krvne žile
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
docènt -ênta in -énta m (ȅ é, ẹ́) univerzitetni predavatelj, za stopnjo nižji od izrednega profesorja: izvolili so ga za docenta;
docent na filozofski fakulteti;
razpisati delovno mesto docenta
♦ ped. privatni docent v nekaterih državah predavatelj, ki ima pravico predavati na univerzi, navadno brez plačila
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
dognáti -žênem dov., doženíte (á é) - 1. z razmišljanjem, raziskovanjem priti do česa: premišljeval je, a dognati ni mogel ničesar; poskušal je dognati kaj stvarnega; dognati resnico; zdravnik je dognal vnetje; hotel bi dognati, če dogovor še drži; dognal je, da mora nalogo opraviti čimprej; brez težave je dognal, kaj pomeni njeno vedenje; dognati s poskusi
♦ jur. dognati istovetnost osebe; dognati krivdo - 2. knjiž. izoblikovati popolnoma, do konca: prevajalec je prevod res dognal / misli ni mogel vselej do kraja dognati; nekatere pesmi je dognal do take popolnosti, da so neprevedljive
- 3. star. narediti, izvesti kaj do konca: delo je srečno dognal; dognati kupčijo, pravdo
● star. rad bi umrl, dognal sem prišel sem do konca življenja; star. dognala je svoje življenje umrla je - 4. star. skleniti, dogovoriti se: starši so dognali, naj se fant in dekle vzameta
dognán -a -o: Prešernov vpliv na druge pesnike je dognan; to je že dognana resnica; ta novela je najbolj dognana; pravda je dognana; stvar še ni dognana; oblikovno in vsebinsko dognan prevod; film je po izrazu dognan
● redko opazil sem, da so čevlji že močno dognani ponošeni, obrabljeni; redko ljudje so bili od dolge poti dognani do konca zelo utrujeni, izčrpani
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
doklèr in dókler in dòkler vez. (ȅ; ọ̑; ȍ) v časovnih odvisnih stavkih - 1. z nedovršnim glagolom za izražanje, da traja dejanje nadrednega stavka toliko časa kolikor dejanje odvisnega: dokler je zakon v veljavi, se ga je treba držati; revež bo, dokler bo živ; dokler smo imeli denar, smo kupovali knjige; tega ne bi dovolil, dokler bi imel še kaj oblasti nad njo
● upamo, dokler živimo; preg. dokler lipa cvete, ji ne manjka čebel v sreči ima človek dosti prijateljev - 2. z zanikanim glagolom za izražanje, da traja dejanje nadrednega stavka do nastopa dejanja v odvisnem: gledal je za njo, dokler ni izginila za hišo; varuj otroka, dokler se ne vrne mati / ni miru, dokler vse ne spi / brez nikalnice: star. žanjejo ves dan, dokler da zaide sonce; zastar. bolj dan na dan brli življenja sveča, dokler ji reje zmanjka, in ugasne (F. Prešeren)
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
dólg -á [u̯g] m, tož. mn. stil. dolgé (ọ̑) - 1. kar mora kdo vrniti, poravnati, zlasti v denarju: dolg se je iz leta v leto večal; črtali so mu dolg; plačati, poravnati, terjati, vrniti dolg; posestvo je brez dolga; državni dolg; vojni dolg / imeti dolg; ekspr.: izkopati se iz dolgov; lesti, zabresti v dolgove
// kar mora kdo povrniti, storiti, zaradi določenih moralnih norm: vaša dobrota mi nalaga vedno nove dolgove; oživljanje starih del je njen moralni dolg; dolg do domovine - 2. star. krivda, greh: smrt je zbrisala vse zmote in dolgove življenja
● dela dolgove ne plačuje denarnih obveznosti; si izposoja; vzeti kaj na dolg ne plačati takoj; sem na dolgu z odgovorom nisem še odgovoril, odpisal; s stanarino bom ostal še na dolgu je ne bom še poravnal; ekspr. do vratu tiči v dolgovih zelo je zadolžen; preg. obljuba dela dolg kar se obljubi, se mora tudi izpolniti
♦ ekon., fin. dolg je dospel v plačilo; jur. častni dolg katerega poravnava je le častna, ne pa pravna dolžnost; neizterljivi dolg; rel., v očenašu odpusti nam naše dolge
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
dolgoróčen -čna -o [u̯g] prid., dolgoróčnejši (ọ̑) nanašajoč se na dolg rok: najeti dolgoročni kredit;
dolgoročno posojilo / dolgoročni načrt razvoja našega gospodarstva; skleniti dolgoročni trgovinski sporazum; dolgoročne investicije, pogodbe; dolgoročna napoved vremena za daljši čas // brez dolgoročnejšega planiranja ni možen velik gospodarski napredek ki se nanaša na razmeroma dolgo dobo // redko dolgotrajen: dolgoročna brezposelnost; dolgoročno zdravljenje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
dolínski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na dolino: dolinski kmetje / dolinsko in višinsko podnebje
♦ geogr. dolinsko razvodje razvodje v dnu doline brez pomembnejše vzpetosti sveta; grad. dolinska pregrada velik jez, ki zadržuje veliko količino vode
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
dóm -a m, mest. ed. dómu in dômu; mn. domóvi, v drugem pomenu tudi dómi; dv. dóma in domóva (ọ̑) - 1. prostor, hiša, kjer kdo stalno živi, od koder izhaja: bratova družina ima v mestu lep dom; urediti si dom; vse življenje je bil brez doma / koliko imaš do doma; vsako jutro gre zgodaj od doma, z doma; pozno je že bilo, ko sta se napotila proti domu; dostava mleka na dom na stanovanje
// tu bo odslej tvoj dom tu boš prebival, živel
● ekspr. rad se drži doma veliko časa preživi domá; ima dva doma, v svoji družini in pri starših z obema družinama je enako tesno povezan; knjižnica izposoja knjige na dom izposojevalci jih lahko vzamejo s seboj; vznes. zadnji dom grob
// družinska skupnost, v kateri kdo živi: šola in dom morata pri vzgoji sodelovati; ni mu bilo veliko do doma in ga je zanemarjal; skrbeti za dom / dobiti pismo od doma od domačih, od svoje družine; spodili so ga z doma; toži se mu po domu po domačih ljudeh, domačem kraju
// zaradi prezaposlenosti otrokom ni mogla nuditi pravega doma družinskega vzdušja, topline; ustvariti si želita dom lastno družino - 2. navadno s prilastkom stavba, urejena za določen namen: društvo si je sezidalo dom / prireditev bo v prosvetnem domu; gasilski, zadružni, zdravstveni dom / podjetje ima svoj samski in počitniški dom; planinski, turistični dom
// ustanova, ki omogoča bivanje in daje oskrbo: ves čas študija je stanoval v domu; upravnik doma / dijaški, invalidski, študentski, vajenski dom; kazensko-poboljševalni dom; dom igre in dela prva leta po 1945 otroški vrtec; dom onemoglih; dom za slepo mladino - 3. knjiž. kmečka hiša, navadno z gospodarskimi poslopji: ob cesti stoji velik dom; porušeni, požgani domovi / njive in travniki ležijo okrog doma
- 4. posestvo, domačija: prevzeti dom po očetu; poročil se je na dom; sin je ostal na domu
// vznes. domovina: bojevati se za dom in rod - 5. posvetovalno ali zakonodajno telo, ki zastopa določen sloj ali ima določeno funkcijo: seja obeh domov / spodnji in zgornji dom angleškega parlamenta
♦ ekon. delo na domu pod vodstvom podjetja za trg organizirana proizvodnja v zasebnih stanovanjih; geogr. stegnjeni dom pri katerem so gospodarska poslopja prizidana k hiši v isti smeri; dom v ključu pri katerem so gospodarska poslopja prizidana k hiši v dveh pravih kotih; prim. zdoma
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
domàč -áča -e prid. (ȁ á) - 1. nanašajoč se na dom 1:
- a) domači in sosedovi otroci; domača hiša; živel je v težkih domačih razmerah; biti pri kom kakor domač / domače ime ime domačije, ki ga uporablja bližnja okolica; domači praznik praznik v okviru družine; dan, ko se pri hiši zakolje prašič
- b) domač pridelek; domača hrana, klobasa; domače vino / domača zdravila doma pripravljena zdravila, navadno iz zdravilnih rastlin, zelišč
- c) domača nega bolnikov; krava domače reje; domača vzgoja; domača zabava; domača dela, opravila / domača obrt na tradiciji sloneče obrtno delo kmečkega prebivalstva kot stranska zaposlitev; čevlji domačega dela ročnega
- č) kmetje so lahko sekali le za domače potrebe; pridelujejo za domačo rabo in še jim ostane za prodajo / domača halja halja za nošenje doma, v stanovanju; domača lekarna omarica z najnujnejšimi zdravili
- 2. nanašajoč se na ožjo ali širšo domovino: domači fantje; domači film; rad sem v domačem kraju; domači in tuji tekmovalci; nisem domač v tem kraju; domača industrija; domače novice; domača občina / slabš. domači izdajalec med narodnoosvobodilnim bojem okupatorjev sodelavec; domači jezik jezik lastne jezikovne skupnosti; domači kapital; domači turizem turizem, ki ne vključuje tujih, inozemskih turistov; domače tržišče tržišče znotraj države
// ki je po izvoru od tam, kjer živi: priseljenci in domači prebivalci / domača rastlina - 3. ki živi, raste ob človeku, pod njegovim nadzorstvom: divje in domače živali
- 4. krotek, nenapadalen: nikar se ne bojte, pes je čisto domač
- 5. navadno v povedni rabi ki ne kaže strahu v občevanju z ljudmi: že čez nekaj dni je postal domač; drugič je bila z njim čisto domača / gostje so se napravili domače
// ki vzbuja občutek ugodja: majhen prostor je bolj domač kot velik
● ekspr. že dolgo ni prestopil domačega praga ni bil doma; iron. domači prijatelj ženin ljubimec; kar vstopi, nič nas ne motiš, saj si domač do tebe imamo skoraj tak odnos kot do člana družine; vrnil se je pod domačo streho domov; pesn. domače ognjišče dom, družina; ekspr. stopiti spet na domača tla vrniti se v domovino
♦ ekon. domače delo pod vodstvom podjetja organizirana proizvodnja za trg v zasebnih stanovanjih; etn. domače platno platno, ki je ročno tkano iz ročno predene preje; gastr. domači prijatelj trdo, na rezine razrezano pecivo z orehi in rozinami; obrt. domači kruh z moko potresen in v pletenih košaricah vzhajan pekovski kruh; šol. domači učitelj nekdaj učitelj, ki poučuje otroke bogatejših staršev na njihovem domu; domača naloga pismene obveznosti učencev, ki jih morajo opraviti doma; domače ali obvezno čtivo literarna dela, ki jih morajo učenci prebrati doma
domáče prisl.: prav domače se je vedla; po domače povedati preprosto, ne zapleteno; v domačem jeziku; biti po domače sprejet / Janez Kotar, po domače Maček
● ekspr. tista proslava je bila — po domače rečeno — krokarija povedano brez olepšavanja; iron. v tovarni je šlo vse preveč po domače ni bilo prave delovne discipline in odgovornosti
domáči -a -e sam.: vsi domači so mu pomrli člani družine; prinesi merico domačega! doma pridelanega vina; pog. navija za domače domače tekmovalce
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
domačíja -e ž (ȋ) - 1. hiša z gospodarskimi poslopji in zemljiščem: njegova domačija leži na sončni rebri; oče mu je zapustil domačijo brez dolga / prevzel je domačijo postal njen gospodar
// star. domača hiša, dom: hodil je okrog domačije in gledal v razsvetljena okna - 2. vznes. domovina: vrnili so se v domačijo; svobodna domačija
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
domáčnosten -tna -o prid. (á) - 1. po značilnostih, lastnostih podoben domačemu: domačnostno občutje, vzdušje; njegova soba je brez domačnostnega udobja / zaradi zgledovanja po tujih mestih je kraj izgubil svoj domačnostni izraz
- 2. domačijski: domačnostna umetnost / domačnostna smer v literaturi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
domála prisl. (ȃ) knjiž. skoraj, do malega: domala vsi so tukaj;
otok je domala brez zelenja;
domala plešast / toča je domala uničila pšenico
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
donkihót -a m (ọ̑) ekspr. kdor si prizadeva doseči kaj velikega, nedosegljivega, navadno brez uspeha: on je nepoboljšljiv donkihot
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
dopingíranec -nca m, člov. (ȋ) kdor jemlje, uživa nedovoljeno sredstvo, ki preko mere povečuje telesno dejavnost, zmogljivost: Športnik brez dopinga dokazuje tisto, kar človek zmore po naravni poti, pri dopingirancu pa naj bi šlo predvsem za dokazovanje, kako dobro uporabljena ukana deluje E ↑dopingíran
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
dórski -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na Dorce: dorsko narečje
♦ muz. dorska lestvica v srednjeveški cerkveni glasbi diatonična lestvica nealteriranih tonov od tona d navzgor; um. dorski slog starogrški umetnostni slog, za katerega je značilna resnost in masivnost; dorski steber steber brez baze in s preprostim kapitelom
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
doséči -séžem dov., dosézi dosézite; doségel doségla; nam. doséč in dosèč (ẹ́) - 1. z iztegnjeno roko ali s kakim predmetom priti do česa: copate so bile tako daleč pod posteljo, da jih je komaj dosegel; ne dosežem dna; otrok komaj doseže do kljuke; ne morem doseči na omaro; daj mi palico, ne dosežem z roko / vrv je prekratka, da bi dosegla do dna segla; pren. s pogledom doseči kaj; hiše z očesom ni mogel doseči
- 2. zvečati se do določene mere, navadno v višino: reka je dosegla kritično točko; drevo je doseglo pet metrov; v tistem času je dosegel imperij največji obseg / industrija je dosegla stopnjo, ko brez modernizacije ne bo mogla povečati storilnosti; razposajenost je dosegla vrhunec
- 3. s premikanjem priti kam, do česa: dekle je v hrbtnem plavanju doseglo nasprotni breg; kmalu so dosegli gozd in se skrili v njem / vlak je dosegel prve mestne hiše / zasledovalci ga bodo kmalu dosegli dohiteli in ujeli; pren. njegov glas me ni dosegel
- 4. s prizadevanjem, dejavnostjo priti do česa: doseči zaželeni cilj, svoj namen; dosegel je doktorski naslov; doseči visoko izobrazbo; na tekmovanju so dosegli drugo mesto; z vztrajnostjo se vse doseže; če bi bili enotni, bi lahko kaj dosegli; dosegel je, da so ga sprejeli na delo / kakšen učinek je dosegel s tem / doseči veliko hitrost
// z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dovršitev dejanja, ki ga določa samostalnik: doseči napredek, porast, priznanje, sporazum, uspeh; doseči soglasje z dogovorom; doseči zmago zmagati
// doseči gol dati gol
// priti do česa, dočakati, doživeti: dosegel je izredno čast; doseči umetniški višek, vrhunec slave / doseči visoko starost - 5. v celoti opraviti, izpolniti: upamo, da bomo predvideni izvoz dosegli; doseči normo
● publ. listi dosežejo velikost dlani zrastejo do velikosti dlani; pogorje doseže višino dva tisoč metrov je visoko do dva tisoč metrov; v znanju ga ni nihče dosegel mu ni bil enak; z dobroto pri njem vse dosežeš če si z njim dober, naredi vse, kar želiš
♦ šport. dosegel je dober, rekorden čas rezultat pri hitrostnem športu; doseči pravico za vstop v finale
doséžen -a -o: cilj je dosežen; dohodki, doseženi v lanskem letu; doseženi rezultati; razveljaviti doseženi sporazum; vesel je doseženega uspeha
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
dosèg -éga m (ȅ ẹ́) - 1. oddaljenost, v kateri se da z iztegnjeno roko ali s kakim predmetom priti do česa: žival se mu je približala na doseg; knjiga je na dosegu / ekspr. zdi se mu, da je dolina na dosegu roke zelo blizu
// oddaljenost, v katero sega delovanje česa: oddahnili so se, ko so začutili, da so iz dosega strelov; priti v doseg sovražnika; biti v dosegu strojnic / domišljija se izmakne dosegu razuma - 2. razdalja, do katere kaj deluje, učinkuje: povečati doseg radijskega oddajnika; doseg radarja, svetilnika / doseg balističnih raket domet
// aer. največja razdalja, ki jo lahko preleti letalo brez pristanka: letalo z dosegom pet tisoč kilometrov - 3. dosežek, uspeh: prejel je nagrado za dosege v režiji / doseg idealov doseganje, dosega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
dosléden -dna -o prid., doslédnejši (ẹ̑) ki dela, ravna vedno po določenih načelih: biti dosleden pri svojem delu;
ostal je vedno dosleden in zvest svojemu prepričanju;
dosleden vzgojitelj / bil je najdoslednejši bojevnik za samoodločbo narodov; dosleden zagovornik delavstva // ki je brez bistvenih sprememb, odstopanj: takrat je bil še daleč od doslednega materializma; dosleden program; vzgoja mora biti doslednadoslédno prisl.: dosledno se drži svoje teorije; vlada dosledno izvaja svojo politiko; zahteve šol bi morale biti dosledneje usklajene z učnimi programi / ekspr.: vabil jo je na izlete, a ga je dosledno odbijala vztrajno, kar naprej; na zaslišanjih vse dosledno taji prav vse, čisto vse
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
dostájati -am nedov. (ā) zastar., navadno z nikalnico imeti dovolj česa: ne dostaja mi izurjenosti;
za to delo mu ni dostajalo močidostájati se tikati se, zadevati: kar se mene dostaja, si lahko brez skrbi; to se dostaja njegovega dela
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
dostópanje -a s (ọ̄) uporabljanje česa, do česar se ima možnost, pravico priti: dostopanje do sredstev v skupni rabi; dostopanje do svetovnega spleta; Dostopanje sodišč v register transakcijskih računov brez navedbe davčne številke imetnika transakcijskega računa se zdi smiselno, saj bi to razbremenilo sodišča in pospešilo postopke E ↑dostópati
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
dovoljênje -a s (é) kar izraža soglasje nadrejenega z željo, prošnjo podrejenega: oče mu je dal dovoljenje, da gre v hribe;
dobiti, prositi dovoljenje za kaj;
brez dovoljenja je zapustil delavnico;
z materinim dovoljenjem hodi na ples;
pismeno dovoljenje / kot vljudnostna fraza z dovoljenjem? je vprašal in prisedel // tako soglasje v pismeni obliki: izdati dovoljenje za prevoz; mejo je prestopil brez dovoljenja / gradbeno dovoljenje; delati brez obrtnega dovoljenja; oskrbeti si potno dovoljenje; sodišče mu je odvzelo vozniško dovoljenje; dovoljenje za lov / dovoljenje mu kmalu poteče veljavnost dovoljenja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
dovršíti -ím dov., dovŕšil (ī í) - 1. knjiž. dokončati, končati: pisatelj je dovršil roman / svoje naloge ni mogel dovršiti; dovršil je svoje delo / dovršiti šolo, študij
- 2. živeti do določene dobe; dopolniti: otrok je dovršil sedmo leto
dovršívši zastar.: dovršivši študije, je bil vzgojitelj pri grofovski družini
dovršèn -êna -o - 1. deležnik od dovršiti: ko je bilo delo dovršeno, se je zadovoljno nasmehnil; proces še ni popolnoma dovršen
- 2. ki je po svojih lastnostih, značilnostih brez napak, pomanjkljivosti: dovršen prevod; svoje misli podaja v dovršeni obliki; pesnik je stopil v javnost kot dovršena osebnost; oblikovno dovršeni stavki; tehnično dovršen stroj; prisl.: dovršeno obvlada tri jezike
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
dovtípnež -a m (ȋ) kdor (rad) dela, pripoveduje dovtipe: bil je vedno vesel in duhovit dovtipnež;
je dovtipnež brez primere
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
dramátičen -čna -o prid., dramátičnejši (á) - 1. nav. ekspr. ki vzbuja pozornost, presenečenje zaradi napetosti, razgibanosti: dramatični dogodki; dramatičen prizor; življenje mu poteka mirno, brez dramatičnih zapletov; dramatična situacija / zgodba je polna živahnega, dramatičnega dogajanja
- 2. redko dramski: napisati v dramatični obliki; dramatična predstava / dramatični krožek
♦ lingv. dramatični sedanjik sedanji čas, ki dovršno preteklo dejanje prikazuje kot sedanje
dramátično prisl.: borba je potekala zelo dramatično
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
drèk drêka m, mest. ed. tudi dréku (ȅ é) - 1. vulg. neprebavljeni delci hrane, ki jih organizem izloča skozi črevo; blato, govno, iztrebki: stopiti v drek; kurji, pasji, svinjski drek; smrad po dreku; umij se, smrdiš ko drek
- 2. nizko kar je malo vredno, nepomembno: vsak drek si zapiše; joka za vsak drek; tepec boš ostal, če boš bral takle drek tako slabo knjigo
// bil je proti vojni in sploh vsemu temu dreku
// malo vreden, nepomemben človek: ti si drek proti njemu / kot psovka na, drek hudičev, da si boš zapomnil, kdaj si izzival - 3. nizko neprijeten, zapleten položaj: zdaj si pa res v dreku; zmeraj je pomagal komu iz dreka
- 4. nizko, v prislovni rabi izraža
- a) navadno v zvezi z en močno zanikanje ali zelo majhno mero: to me pa res en drek briga; vse si je sam pripravil, doma je en drek dobil; iskal sem, pa sem en drek našel
- b) v povedni rabi omalovaževanje: drek je vse skupaj / elipt. pravi drek, če me premestijo
- 5. nizko, v medmetni rabi izraža močno zanikanje ali omalovaževanje: drek, ne bom se pustil; drek, pa taka zabava!
● nizko vse en drek je, če grem ali ne vseeno je; nizko tako za en drek je, da bi ga še otrok lahko pretepel brez moči, šibek; nizko pritožuje se za vsak drek za vsako malenkost; nizko biti, stati do kolen v dreku biti v zelo neprijetnem, zapletenem položaju
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
dréti se dêrem se nedov., deríte se; dŕl se (ẹ́ é) ekspr. oglašati se z močnim, neprijetnim glasom: nikar se ne deri;
dreti se na ves glas;
dere se kot sraka, kot žerjav / v kotu gostilne se je drl gramofon // zelo glasno jokati: otrok se kar naprej dere; drl se je, ko da bi ga kdo iz kože deval // grobo, glasno koga oštevati: vsi so se drli nanj; brez vzroka se je drl nad menoj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
dŕncati -am nedov. (ȓ) - 1. teči v drncu: drncati in galopirati / poveljnik je drncal na belem konju
♦ vet. enakomerno, hitro teči brez poskakovanja
// ekspr. hiteti, drveti: kočije so drdrale in drncale mimo nas - 2. redko bingljati, migati: sedel je na klopi in drncal z nogami
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
dŕnec -nca m (ȓ) enakomeren hitrejši tek, zlasti pri konju: utrujena žival je prešla iz drnca v korak;
pognati konja v drnec;
enakomeren, lahen, nagel drnec / jahati, voziti se v drncu
♦ vet. enakomeren, hiter tek brez poskakovanja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
drobíž -a m (í) - 1. denar manjše vrednosti, navadno kovanci: pripravite drobiž; plačati z drobižem; drobiž in debeliž; za sto dinarjev drobiža; pren. majhni narodi so bili često drobiž za barantanje med velikimi
● ekspr. zdaj pa ima iz krajcarja drobiž je še na slabšem kot prej
// ekspr. denar sploh: nikoli ni brez drobiža; to pa stane precej drobiža - 2. ekspr. majhni otroci: okrog mlaja se je zbral ves vaški drobiž; imel je polno hišo drobiža / psica je ljubosumno varovala svoj drobiž mladiče
- 3. ekspr. kar je drobno, majhno: jabolka so slaba, sam drobiž; prodajal je najrazličnejši gospodinjski drobiž drobnarije; literarni drobiž krajši sestavki
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
drúštvo -a s (ȗ) - 1. organizirana skupina ljudi, ki ima skupne cilje in deluje po določenih pravilih: ustanoviti, razpustiti društvo; pristopiti k društvu; biti, delati v društvu; cerkvena, dijaška, strokovna društva; predsednik društva; občni zbor društva; sprejeti pravila društva / avto-moto društvo; čebelarsko društvo; prostovoljno gasilsko društvo; kulturno-prosvetno društvo; planinsko, telesnovzgojno, turistično društvo; društvo književnikov / Društvo prijateljev mladine
♦ zgod. Društvo narodov po prvi svetovni vojni ustanovljena organizacija večjega števila držav, katere cilj je bil krepiti sodelovanje med narodi in ohraniti mir na svetu - 2. zastar. druščina, družba: ni mogel živeti brez veselega društva / potovati v društvu ljubeznivih dam
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
družína -e ž (í) - 1. zakonski par z otroki ali brez njih: ta družina stanuje v našem bloku; vsa družina je bila zbrana okrog mize; kmečka družina; biti iz dobre, poštene, premožne družine; šestčlanska družina; člani družine; publ. rojstni dan je praznoval v krogu družine; sosedje so si bili kakor ena družina živeli so v slogi, prijateljstvu
// eden od zakoncev in otroci: imeti družino; preživljati, zanemarjati družino; ustvaril si je družino; pozdravlja vas Metka z družino; pren. koklja s svojo drobno družino - 2. skupina ljudi, ki jih vežejo sorodstvene vezi; rodbina: jetika je v družini; glasbena nadarjenost je v njihovi družini že tradicionalna; imena starih družin; zadnji potomec nekdaj znane družine / ekspr. denarja ni treba vračati, saj ostane vse v družini; pren. besedna družina; družina delovnih ljudi vsega sveta; družina zvezd
- 3. navadno s prilastkom skupina ljudi, ki jih druži organizirano skupno delo: igralska, lovska, ribiška, strelska družina / dramska družina ansambel, igralci
- 4. raba peša služabniki, služinčad: gospodar je nadzoroval družino na polju / star., s povedkom v množini moškega spola Družina so se poskrili v kleti in pod streho ali pa so pobegnili v bližnjo hosto (J. Trdina)
- 5. zastar. druščina, družba: človeka slaba družina popači; imel je prijetno družino
- 6. biol. sistematska kategorija rastlinstva ali živalstva, nižja od reda: družina psov; rastlina iz družine zlatičnic
♦ čeb. čebelja družina biološka celota, ki sestoji iz delavk, matice in trotov; lingv. družina jezikov več po izvoru sorodnih jezikov; rel. sveta družina Jezus, Marija in sv. Jožef; soc. nepopolna družina v kateri manjka eden od staršev; načrtovanje družine; tisk. črkovna družina vse črkovne garniture istega tovarniškega imena; zgod. družina oboroženo spremstvo plemenskih poglavarjev in vladarjev v zgodnji fevdalni dobi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
držáti -ím nedov. (á í) - 1. imeti kaj z rokami oprijeto: držati kozarec; držati za kljuko, vrv; detektivove roke so ga čvrsto držale; držal ga je kakor v kleščah / od smeha smo se držali za trebuhe / držita se za roke
// z rokami imeti oprijeto kaj zaradi kakega namena, dela: otroka je naučila držati svinčnik; ne zna držati kose; držati (za) plug naravnavati ga pri oranju
// le dobro ga drži, da ti ne uide; drži se, da ne boš padel / kot klic za ščuvanje psa dŕži ga - 2. opravljati delo, ki kaj povezuje v celoto: led drži kamenje skupaj; vezi so trdno držale; žeblji čvrsto držijo / ekspr. čeprav bolan, je oče le še trdno držal kmetijo skupaj
- 3. ohranjati kaj v določenem položaju, kljub delovanju nasprotne sile: balkon držita dva stebra; komaj je držal tram pokonci; s kolom je držal škaf pod vodo / sadno drevje je polno, da komaj drži; sneg je bil premehek, da bi nas držal / ključavnica ni dolgo držala, vrata so kmalu popustila
// ohranjati kaj v določenem položaju, na določenem mestu sploh: fant je držal dekle v objemu; držati roke na hrbtu; držati otroka v naročju; otrok drži kar naprej prst v ustih / knjigo drži narobe; držati glavo pokonci - 4. s širokim pomenskim obsegom s svojo oblastjo, z vplivom ohranjati koga na določenem mestu:
- a) že od včeraj ga držijo na policiji; držali so ga zaprtega
- b) mati je držala otroke v prostem času doma
- c) vso noč so nas s strojnicami in minami držali od sebe / dekle je držalo svojega najnovejšega znanca v spoštljivi razdalji
- č) preostali denar je držala za hude čase / trgovci niso hoteli prodajati blaga ceneje, rajši so ga držali v skladiščih
// vojaško obvladovati kak prostor, objekt: cesto zanesljivo drži naša druga četa; sovražnik še zmeraj drži nekatere pomembne postojanke
// pog. ohranjati koga pod vplivom, v oblasti: silna besnost me je držala; krč ga že spet drži / ni mogel več držati nejevolje zadrževati, tajiti
- 5. s širokim pomenskim obsegom s svojo dejavnostjo, postopki ohranjati kaj v določenem stanju: držati potrošnjo v mejah realnih možnosti; razred drži v disciplini; držati repertoar na visoki umetniški ravni; načrt držijo v strogi tajnosti
// delati, da se kaj ohranja, bistveno ne spreminja: držati čistočo med boleznijo; držati ritem pri plesu; držati začetni tempo do konca teka / to blago drži barvo; izdelki držijo svoje cene / pog. držati rekord v metu krogle
// pog. ohranjati svojo bistveno lastnost, uporabnost: te hlače že zelo dolgo držijo; pričeska ji odlično drži; tisti stari voz še zmeraj drži je uporaben; tako konzervirana zelenjava (se) drži skozi vso zimo se ne pokvari - 6. žarg., s širokim pomenskim obsegom zaradi kakega namena ohranjati kaj v kakem odnosu: poleg goveje živine drži še ovce in dve kozi ima, goji; že nekaj časa ne drži več služkinje nima; tega artikla pri nas ne držimo nimamo, ne prodajamo
// držati blago na zalogi - 7. pog. trajati: deževje je držalo tri tedne; padel je v duševno odsotnost, ki je držala; lepo vreme se bo še držalo
- 8. biti tak, da ne more skozi tekočina, sipka snov: bazen drži; čevlji mi sploh ne držijo, nogavice imam čisto mokre; lonec drži, čeprav je malo počen / otrok ne drži vode ne more zavestno uravnavati odvajanje seča
- 9. s prislovnim določilom imeti določeno prostornino: ta posoda drži malo manj kot pet litrov; koliko drži sod
- 10. biti v skladu z resničnostjo: vremenska napoved je malokdaj držala; številke niso povsem držale; drži kot pribito / ta predpis ne drži več ne velja
// navadno v zvezi z beseda, obljuba vztrajati pri obveznosti: vse obljubi, a ničesar ne drži; držati besedo, obljubo / brezoseb., kot podkrepitev drži, jutri se vidiva - 11. biti usmerjen, voditi, peljati: pojdi po cesti, ki drži v dolino; most drži preko reke; stopnice držijo navzgor / čez travnik je držala krvava sled / ena vrata držijo v spalnico, druga pa naravnost na vrt
- 12. pog., navadno z orodnikom strinjati se s kom in ga podpirati pri delovanju: zmeraj drži z bogatimi, z močnejšimi; vsi držijo z njim; mati je držala s sinom proti očetu; sošolci držijo skupaj
- 13. nižje pog., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža opravljanje dejanja, ki ga določa samostalnik: držati govor; držati predavanje predavati, imeti predavanje; držati komu dolge pridige / držati stražo biti na straži, stražiti
// držati pod kontrolo kontrolirati - 14. nižje pog., v zvezi z na ceniti, dati na kaj: ljudje držijo nanj; držati na svojo čast
- 15. zastar. imeti, šteti za: za nespametnega koga držati; tiste narode so držali za manj civilizirane
● ekspr. kaj te le danes drži? zakaj si tako čuden, nepristopen; pog. vreme bo še nekaj časa držalo ostalo lepo, se ne bo poslabšalo; držati figo, pesti za koga želeti komu, da bi se mu kaj uresničilo, posrečilo; nizko glej, da boš gobec držal da ne boš česa povedal, rekel; pog. branjevke so držale jajca po dinarju prodajale so jih po dinarju; niso jih hotele prodajati ceneje; ekspr. držati jezik (za zobmi) ne povedati česa, molčati; držati korak s kom ne pustiti se komu prekositi, ne zaostajati za kom; brezoseb., pog. drži me, da bi ga pošteno premikastil čutim željo, mika me; pog. držati mulo kazati jezo, nejevoljo; knjiž. držati ogledalo svojemu času v umetniških, zlasti v gledaliških delih prikazovati problematiko določene dobe; držati roko nad kom biti mu zaščitnik, varovati ga; pog. držati roke križem lenariti, ne delati; evfem. ne bo dolgo, ko mu bodo svečo držali umrl bo; evfem. držati vrečo biti soudeležen pri kraji, ropu; ekspr. držati koga za besedo zahtevati, da obljubo izpolni; ekspr. držati koga na vajetih, na kratko imeti ga popolnoma v oblasti; pog. držati ljudi v distanci ne biti z njimi preveč prijazen, domač; ekspr. vseh teh podatkov pa res ne morem držati v glavi, v spominu si ne morem zapomniti; ekspr. držati koga v precepu, v šahu onemogočati mu, da bi samostojno ukrepal, se odločal; pog. držati kaj v svojih rokah sam odločati o čem, voditi kaj; le upanje ga še drži pokonci ohranja zdravega, živega; oče je svoje otroke trdo držal bil je zelo strog z njimi; preg. bolje drži ga kot lovi ga bolje se je zadovoljiti s slabšo, a gotovo možnostjo
♦ lov. divjad (dobro) drži ne zbeži, ne odleti takoj, ko začuti lovca ali psa; pes dobro drži vztrajno goni divjad
držáti se - 1. biti v prostorsko neposrednem stiku s čim; dotikati se, stikati se: naša hiša se drži trgovine; delovna soba se je držala salona
// biti pritrjen, prilepljen na čem: čevljev se še drži blato; čela se drži šop potnih las; pren. krivica se ga drži; vzdevek iz dijaških let se ga še zmeraj drži
// premikati se po določeni poti, določeni smeri: držati se glavne ceste, markacije
// ekspr. ne oddaljevati se od česa, ne zapuščati česa: ljudje se pred večjimi prazniki držijo večinoma dóma; pren. vse do svoje smrti se je držal govorice rojstnega kraja; drži se me ko klop - 2. delati, kot se zahteva, predpisuje: držati se diete, dogovora, napotkov, navodil, pogodbe, predpisov; držati se prave mere; drži se svojih nazorov kot pijanec plota
- 3. z izrazom na obrazu in z obnašanjem kazati razpoloženje: čemerno, jezno, prijazno se držati; drži se sila domišljavo; držati se na jok; drži se, ko da ne zna do pet šteti nevedno, naivno
// telo imeti, ohranjati v določenem položaju: držati se vzravnano; po vojaško se držati; ljudje so se držali, kakor da bi jih zeblo
// pog. biti domišljav: kaj se boš držala, saj nisi nič posebnega - 4. ohranjati svoj obstoj, položaj kljub ogroženosti: trdnjava se je dolgo časa držala; samo s silo se drži na oblasti; celotna reprezentanca se je odlično držala
// pog. vesti se, zadržati se: če se bo v zaporu dobro držal, bo še pomiloščen; med okupacijo se je dobro držal; hrabro, pogumno se držati - 5. s prislovnim določilom izraža, da je kdo na določenem mestu, v določenem stanju: vedel je, kje se medved najraje drži; megla se drži v dolini že tri dni; nekatere ribe se držijo prav pri dnu / pozimi se držijo gamsi v gručah; pesek se drži skupaj; zmeraj se je držal bolj sam zase, ob strani
● pog. res ne vem, zakaj se držiš (name) si jezen, užaljen; pog. avto se dobro drži ceste ga ne zanaša na ovinkih, pri hitri vožnji; ekspr. denar se je ne drži ne hrani ga; je zapravljiva; ekspr. komaj se ga še duša drži je tako slab, da bo kmalu umrl; ekspr. ne ve, kje se ga glava drži zaradi preobilice dela, skrbi je popolnoma zmeden; smola se ga drži vse se mu ponesreči; večkrat doživi kaj neugodnega; ekspr. njega se pa še mleko drži je še zelo mlad, neizkušen; ekspr. držati se materinega krila biti v svojem ravnanju nesamostojen, odvisen zlasti od matere; ekspr. vreme se že ves ta teden kislo drži ni lepo, a vendar je (še) brez padavin; držati se v dve gubé sključeno; nižje pog. nazaj se držati pri jedi, pri pijači jesti, piti manj, kot si kdo želi, pri delu biti len; ne delati, kolikor bi lahko in kolikor bi bilo potrebno; pog. za svoja leta se še odlično drži je nadpovprečno čil, zdrav; drži se kot lipov bog je neroden, molčeč; kar tod pojdite in se držite desne, na desno na vsakem razpotju pojdite po desni poti
držé: drže se za roke, sta se sprehajala po parku
držèč -éča -e: izpeljal je načrt, držeč se v celoti svoje prvotne zamisli; posodo, držečo pet litrov, je napolnil do roba; stopala je tesno ob njem, držeč ga pod pazduho
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
držáven -vna -o prid. (á) - 1. nanašajoč se na državo:
- a) državni aparat, organ; državna administracija, oblast, uprava, ureditev / državni praznik, proračun, zakon; državna meja, politika, tajnost; državno gospodarstvo, ozemlje; pogreb na državne stroške; publ. organizirati kaj v državnem merilu / državni akt; državni monopol
- b) državni prvak; državna reprezentanca; državno šahovsko prvenstvo / državni pečat; državna zastava, himna in grb so simboli države; državne barve barve državne zastave
// državni davek, jezik; državna vera - c) po toliko stoletjih smo postali svoboden in državen narod s svojo državo; državni uradnik, uslužbenec; državna kontrola; državna služba; nastajanje novih državnih tvorb držav; državni udar nasilna sprememba vlade brez sodelovanja ljudskih množic
- 2. ki je last države: državni kapital; državni dolgovi; državna lastnina; državno podjetje, posestvo, premoženje / državna blagajna / državni sektor; to, kar vidiš tu, je vse državno; državna šola nekdaj šola, ki jo ustanovi, vzdržuje in nadzoruje država
♦ jur. državno pravo pravo, ki ga ustvarja država ali ki se ukvarja z organizacijo države; polit. državni centralizem sistem upravljanja, v katerem je reševanje vseh pomembnejših vprašanj v pristojnosti osrednjih državnih organov; državni kapitalizem razvojna stopnja kapitalizma, na kateri država posega v gospodarsko dogajanje; državni socializem socialistična družbena ureditev, v kateri država vodi in usmerja gospodarsko in drugo družbeno dogajanje; državni zbor osrednji parlament v nekaterih državah
držávno prisl.: takrat je bil še državno nastavljen; državno organiziran socializem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
državljánka -e ž (ȃ) ženska oblika od državljan: postala je jugoslovanska državljanka / le brez nervoze, državljanka, vse se bo uredilo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
državljánstvo -a s (ȃ) pravna pripadnost določeni državi: državljanstvo mu je bilo odvzeto;
imeti, sprejeti tuje državljanstvo;
zaprositi za jugoslovansko državljanstvo;
oseba brez državljanstva;
zakon o državljanstvu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
držávnost -i ž (á) - 1. družbena ureditev v obliki države: priboriti si državnost; izguba, oblikovanje lastne državnosti; razvoj socialistične državnosti; buržoazna oblika državnosti; pravica naroda do lastne državnosti
- 2. redko državljanska zavest: to so bili ljudje brez državnosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
dúdlar -ja m (ȗ) - 1. dudar: mladina se je zbirala okrog dudlarja
- 2. žarg., šol. kdor se uči mehanično, brez razumevanja: med učenci je bilo prav malo dudlarjev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
dúdlati -am nedov. (ȗ) redko igrati na dude: dudlar je vse popoldne veselo dudlal // slabš. igrati, peti: na drugem koncu ulice je neutrudno dudlal glasbeni avtomat; kadar je bil pijan, je kar sam zase dudlaldúdlati se žarg., šol. učiti se mehanično, brez razumevanja: namesto da bi poizkušal razumeti, se je dudlal; dudlati se novo pesem / ekspr. pred šolsko nalogo se cele popoldneve dudla uči
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
dúh -á m, im., tož. dv. tudi duhá (ȗ) - 1. razumsko-spoznavna stran človeka: njegov duh je ostal jasen; oblikovati duha človeka; stremljenje duha k lepoti; zadovoljiti potrebe duha; sposobnost duha; knjiž. moj duh bedi nad njim / dela človeškega duha najvišje, izvirno ustvarjalne sposobnosti; velikani duha / enoličnost ubija duha miselno dejavnost; bogastvo človekovega duha mišljenja, čustvovanja; lepa je in polna duha bistroumnosti, domiselnosti
// s prilastkom miselne, značajske značilnosti: je bistrega, upornega duha; manjka mu kritičnega duha
// s prilastkom nadarjenost, sposobnost: narava mu ni dala umetniškega duha; ima preroškega duha; je brez trgovskega duha - 2. s prilastkom človek, zlasti glede na njegove miselne in značajske značilnosti: slovi kot izrazit analitičen duh; takšno stališče zastopajo naši najnaprednejši duhovi; nemiren, velik duh / spada med največje duhove dvajsetega stoletja mislece, razumnike; klasična filozofija je dolgo obvladovala evropske duhove
// mn., publ. ljudje, zlasti glede na določene nazore, ideje: glede tega se duhovi razhajajo; novica je razburila duhove / ločitev duhov razcepitev v nazorsko različne skupine - 3. splošne miselne, nazorske značilnosti: duh časa se spreminja; nasprotovati duhu časopisa; spoznati duha modernega človeka / napreden duh knjige; patriarhalni duh meščanstva / biti vzgojen v svobodoljubnem duhu miselnosti, nazorih; biti Slovenec po rodu in duhu / vsi so istega duha; vznes. bil mu je brat po duhu in po srcu
// resnična, prava vsebina: pačiti načela in duha gibanja; takšni zaključki so tuji duhu razprave; to ustreza le črki, ne pa duhu zakona / postopati v duhu predpisov smislu - 4. navadno s prilastkom splošno psihično razpoloženje: zanimalo ga je, kakšen duh vlada med delavstvom, v deželi; tekmovalni duh je zajel šolo / knjiž., z oslabljenim pomenom: med množicami se je širil duh nezadovoljstva nezadovoljstvo; vanj je stopil duh zavisti / odnosi med državama se razvijajo v prijateljskem duhu vzdušju, atmosferi; publ. posvetovanje je potekalo v duhu medsebojnega razumevanja / vnašati v poslovanje dobičkarski duh stremljenje, težnje
- 5. v različnih mitologijah in religijah bitje netvarne narave: verjeti v duhove; dobri in zli duhovi; gozdni, vodni duhovi; odšel je tiho kakor duh / v krščanstvu: Bog je duh; hudobni duh hudič; nebeški duhovi angeli
- 6. v različnih religijah nematerialno, neumrljivo bistvo človeka; duša: duh je zapustil telo / prikazal se mu je duh rajnega; ekspr. ali si ti ali je tvoj duh
- 7. v idealističnih filozofijah nematerialno počelo vsega, kar je: duh in materija; bitnost duha
● knjiž. njegov duh ni klonil ostal je pogumen; duh se mu je omračil duševno je zbolel; bibl. duh je sicer voljan, ali meso je slabo človek si prizadeva za dobro, toda njegove slabe lastnosti ga pri tem ovirajo; dvigniti duha vojakom jih opogumiti; biti v duhu pri kom z mislimi, ne dejansko; samo sedel je pri njih, z duhom pa je bil odsoten mislil je na druge stvari; brati kaj s pravim duhom namenom, razumevanjem; ekspr. on je njegov zli duh kvarno vpliva nanj; star. bolan na duhu slaboumen, omejen; iron. ubog na duhu nedomiseln, naiven; knjiž. braniti resnico z orožjem duha s prepričljivim, bistrim dokazovanjem; ura duhov po ljudskem verovanju čas od polnoči do ene, v katerem se vračajo duhovi rajnih; ekspr. zakladi duha kar je ustvaril človeški razum
♦ filoz. absolutni duh po Heglu zadnja, dokončna stopnja razvoja duha iz njega samega; svetovni duh po Heglu počelo in urejevalec zgodovine; rel. sv. Duh tretja božja oseba
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
dúh -a in -á m (ȗ) - 1. značilnost, ki se zaznava z vohom: v prostorih je bil neprijeten duh; navzeti se duha po dimu; jed ima zoprn duh; hlevski duh; mrtvaški duh po mrliču, svečah in rožah; duh svežega sena; opojni duh vrtnic / ekspr. iz kuhinje so se širili vabljivi duhovi
● izginili so brez dúha in sluha neznano kam, brez sledu
// neprijeten vonj: mleko ima duh / meso že dobiva duh začenja zaudarjati, smrdeti - 2. zastar. zmožnost zaznavati vonj; voh: nekatere živali nimajo duha
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
duhóvnik -a m (ọ́) kdor opravlja bogoslužje: duhovnik mašuje;
župnija je dobila novega duhovnika;
katoliški, pravoslavni duhovnik;
poganski duhovniki / vojaški duhovnik; pogreb brez duhovnika civilni pogreb; pren., ekspr. postal je duhovnik in apostol revolucionarne miselnosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
dúrnik -a m (ȗ) nar. podboj (pri vratih): Če bo kaj, pa povej! je še slišal prijateljev zaspani glas, ko je narahlo, brez odmeva prislonil vrata v durnike (Prežihov)
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
dúša -e ž (ú) - 1. v različnih religijah nematerialno, neumrljivo bistvo človeka: človek ima telo in dušo; pogubiti dušo; skrbeti za dušo / v krščanstvu: moliti za pokoj, zveličanje duš; trpljenje duš v vicah / ekspr. tekel je, da bi kmalu dušo izpustil zelo hitro; vpije kot duša v vicah / pog., kot podkrepitev pri moji duši da ni res
// v idealističnih filozofijah nematerialno počelo vsega, kar je; duh: človekova duša je le del vesoljne duše - 2. čustveno-moralna stran človeka: njegova duša se temu upira; s pogovarjanjem si lajša dušo; dvomi mu trgajo dušo; izbrisati sovraštvo iz duše; boriti se v duši / občutek krivde mu teži dušo vest; ima čisto dušo / razkril mu je svojo dušo misli, čustva; biti brez duše usmiljenja, sočutja; posvetil mu je vse moči svoje duše duha; pren. spoznati dušo mesta, umetnine
// s prilastkom skupek človekovih čustvenih, miselnih in voljnih značilnosti; duševnost: spoznati mladostnikovo dušo; značilnosti ženske duše; vživeti se v dušo sočloveka
// s prilastkom narava, čud: ima birokratsko, pogumno dušo; človek umetniške duše; je vesele duše in dobrega srca / mehka slovanska duša
// ekspr., v prislovni rabi, s predlogom, v zvezi dno duše izraža visoko stopnjo, intenzivnost čustvene prizadetosti: iz dna duše ti želim; v dno duše ga je bilo sram / v dno duše se je čutil ponižanega - 3. ekspr., navadno s prilastkom človek, zlasti z vidika njegovih značajskih, čustvenih značilnosti: iskal je sočutno dušo; živel je med samimi kramarskimi dušami; bil je zlata duša; neka zlobna duša ga je zatožila / kot psovka odpri, pasja duša / njegov oče je duša dobrosrčen, ustrežljiv
// knjiž. oseba, človek sploh: ti si prva duša, ki sem jo srečal; mesto šteje deset tisoč duš prebivalcev
// kot nagovor: duša, dušica, pridi sem; tako ne bo šlo dalje, duša draga; ljuba duša, počakajte no malo / ekspr.: žive duše nisem videl na cesti nikogar; živi duši tega ne povej nikomur - 4. z rodilnikom najvažnejši, najpomembnejši član ali del: postal je duša društva; mati je duša družine; publ. duša drame je konflikt
- 5. osrednji, notranji del česa: žogi je počila duša; duša kabla; žica z jekleno dušo
- 6. priprava s stenjem pri svetilki na olje: duša plava na olju
● ekspr. komaj se ga še duša drži je tako slab, da bo kmalu umrl; šalj. duša se mu je prirasla kljub starosti še ne bo kmalu umrl; ekspr. dušo bi dala zanj vse bi žrtvovala za njegove koristi; na vsak način si ga želi pridobiti; evfem. izdihniti dušo umreti; star. duše pasti opravljati duhovniški poklic; šalj. podpreti, privezati si dušo utešiti si žejo, glad; ekspr. še dušo bi prodal ima močno trgovsko strast; pri izbiri sredstev za dosego česa ne spoštuje ničesar; pog., ekspr. na dušo ji piha vneto ji prigovarja, dvori; star. vzeti kaj na svojo dušo prevzeti odgovornost, krivdo; vznes. njena podoba se mu je vtisnila v dušo zapomnil si jo je; to mu ni po duši mu ni všeč; tesno mu je pri duši čuti nedoločen strah; nihče ni vedel, kako ji je bilo tedaj pri duši kaj je občutila; ekspr. za to sem z dušo in telesom popolnoma, brez pridržka; mirne duše lahko greste brez pomislekov, skrbi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
dušegréjka -e ž (ẹ̑) v ruskem okolju, nekdaj ženska jopica brez rokavov in gumbov: ženske so pletle nogavice in dušegrejke;
dekle v nedeljski dušegrejki
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
dušík -a m (ȋ) kem. v zraku najbolj razširjeni plin brez barve, vonja in okusa, element N: pridobivanje dušika iz zraka;
utekočinjen dušik
♦ agr. apneni dušik
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
duty free -- -ja in -- -- cit. [djúti frí] in djútifrí -ja m (ú, ȋ) prodajalna, v kateri se tuje blago kupuje brez plačila carine; brezcarinska prodajalnaSSKJ: Duty freeji so ponavadi na letališčih | Dunaj je bil na djutifrije že dolgo alergičen, proti njim je protestiral že pri jugoslovanski vladi E ← agl. duty free shop 'prostocarinska prodajalna' iz duty free 'prost carine, dajatev' (iz duty 'carina, dajatev, obveznost' in free 'prost') in shop 'prodajalna'
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
dvá -é -é štev., rod., mest. dvéh, daj., or. dvéma (ȃ ẹ̑) - 1. izraža število dve [2]
- a) v samostalniški rabi: ena in ena je dve; ni naju strah, saj sva dva; dve pa dve sta govorili med seboj / ura je dve; ob dveh ponoči; ob dveh (popoldne) 14h; star. pride proti dvema malo pred drugo uro
// korakati po dva in dva tako, da sta dva v vrsti; ekspr. delati, jesti za dva zelo veliko; nav., slabš. stara dva že spita starši; hoditi po dveh po dveh nogah - b) v prilastkovi rabi: dva brata; čez dva dni; roman v dveh delih; dva tisoč; dve uri hoda; dve leti in pol; pred dvema letoma, pog., neustalj. pred dvemi leti; elipt.: ekspr. ima jih dve manj kot osemdeset oseminsedemdeset let; star. mož jih ima že devetdeset brez dveh; pog.: spil je dva aperitiva dve čašici; dva čaja, prosim / poudarja dvojino: tu so vsi dežniki, zdaj pa povejte, katera dva sta vaša; pokažite mi tista dva vzorca / ta dva naj gresta tadva
- c) v medmetni rabi: otroci so korakali: leva, desna, ena, dve; daj, skoči: ena, dva, tri
// neskl. izraža številko dve: hiša številka dve; napiši dve; tekma se je končala z dve ali dva proti ena / pog. v spričevalu ima same dve zadostne ocene
- 2. v zvezi s tri izraža približnost: že dva, tri tedne ga nisem videl; v dveh, treh letih si zemlja opomore
- 3. ekspr. izraža nedoločeno manjšo količino: do trgovine imam dva koraka; naredi dva požirka
● je med dvema ognjema v položaju, ko ga ogrožata, delujeta nanj dve nasprotujoči si sili; obsedel je med dvema stoloma hotel je dvoje stvari hkrati, pa ni dosegel nobene; ekspr. še besedo, dve o tem še nekaj malega bi rad povedal o tem; ima dve bradi brado s podbradkom; držati se v dve gubé sključeno; ekspr. ubiti dve muhi na en mah z enim dejanjem hkrati opraviti dve stvari; star. biti na dve plati dvoličen; ekspr. imeti dve železi v ognju dva načrta hkrati za dosego kakega cilja; ekspr. ena dva tri, že ga ni več v trenutku; ekspr. ena dve bom tam zelo hitro, takoj; sprehodi v dveh sprehodi dveh oseb, navadno moškega in ženske; z eno (roko) daje, z dvema jemlje jemlje več, kot daje; preg. kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima spore izkoristijo navadno tisti, ki v njih niso udeleženi; preg. palica ima dva konca vsako orožje se utegne obrniti proti tistemu, ki ga uporablja
♦ šah. lovec na b 2; šport. med dvema ognjema skupinska otroška igra z žogo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
dvákrat prisl. (ȃ) izraža dve ponovitvi: dvakrat dve je štiri;
dvakrat zakleniti;
preobleči se dvakrat na teden / dvakrat tolikšna vrednost; dvakrat več / ekspr.: zanj je to strašen, dvakrat strašen udarec zelo hud; tako govorjenje je dvakrat nič nesmiselno, prazno
● videl sem ga enkrat, dvakrat malokrat, malokdaj; ne bi rekel dvakrat, da se ne bo pritožil skoraj gotovo se bo pritožil; ekspr. ne da si dvakrat reči napravi brez obotavljanja; preg. dvakrat da, kdor hitro da hitra pomoč je največ vredna; preg. samo v mlinu se dvakrat pove ne bom še enkrat povedal, pa bi bil poslušal
♦ bot. dvakrat nazobčani list list z zobci, ki so tudi nazobčani
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
dvér -i ž (ẹ̑) nav. mn., star. vrata: odpreti, zapreti dveri;
nastežaj odprte dveri;
potrkati na dver;
pren. Čemu nocoj si brez besed, čemu zapiraš srca dver? (A. Gradnik)
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
dvóm -a tudi dvòm dvôma m (ọ̑; ȍ ó) - 1. odnos do okolja, ki izključuje zanesljivo sklepanje o resničnosti česa: dvomi ga mučijo, obhajajo; rahel dvom se nas je loteval; znebiti se dvomov; pregnati dvome; to mu je razpršilo še zadnji dvom; dvom nad bogom in ljudmi; ti dogodki vzbujajo dvome o poštenosti tega prizadevanja; pog. pri njem se je pojavljal dvom v vse novo; razjeda jo dvom, ali je bilo vse to res potrebno / verski dvomi
// nav. ed. duševno stanje kot odraz takega odnosa: rajši sprejmem težko resnico, kot da bi ostal v dvomu; živeti v nenehnem dvomu / biti v dvomu, dvomih - 2. ekspr., v povedni rabi, z nikalnico izraža, potrjuje prepričanost o resničnosti česa: ni dvoma, da pride; nobenega dvoma ni, da je tako
● ekspr. naši so bili brez dvoma boljši prav gotovo; ekspr. to je izven vsakega dvoma prav gotovo, res je tako
♦ filoz. metodični dvom načelo, ki v spoznavanju priznava samo jasne trditve in zavrača vse nedokazane
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
dvómba -e ž (ọ̑) zastar. dvom: vzbudile so se mu dvombe in sumi / nikakor ni mogel pregnati verskih dvomb / bila je brez dvombe najlepša v tem kraju
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
efékt -a m (ẹ̑) - 1. kar predstavlja posledico kakega dejanja ali dela, uspeh: trudila sta se, toda efekt ni bil pri obeh enak; dobro organizirana proizvodnja bo dala večji efekt; njegovo prizadevanje ni bilo brez efekta; zanima nas končni efekt / finančni efekt podjetja
- 2. sredstvo, ki naj naredi močen vtis, učinek: uporabil je cenene efekte; njegova gledališka dejavnost je bila usmerjena v zunanje efekte / v tej družbi prevladujeta efekt in poza
// vtis, učinek: največji efekt je dosegel zaključek skladbe; močen barvni efekt; vsaka nadaljnja beseda bi pokvarila efekt govora
♦ film., gled. zvočni efekt zvok, ki spremlja dogajanje; učinek, ki ga zvok doseže; fiz. fotoelektrični efekt fotoefekt
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
efemêren -rna -o prid. (ȇ) knjiž. ki traja malo časa; kratkotrajen, bežen: efemeren pojav;
po efemernih poizkusih so prešli k načrtnemu delu;
efemeren uspeh
♦ bot. efemerna rastlina rastlina, ki hitro doraste in odmre // ki ima majhno, kratkotrajno vrednost, nepomemben: efemerni zapiski; lirika brez prave človečnosti je efemerna
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
egoízem -zma m (ī) miselnost, ravnanje, pri katerem človek upošteva samo svoje koristi, sebičnost: ravnal je brez egoizma;
v svojem egoizmu ni videl drugih ljudi;
egoizem in individualizem
♦ soc. nacionalni egoizem prepričanje o večvrednosti svojega naroda in njegovi pravici do razvoja na škodo drugih
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
ékokmetíjstvo -a in éko kmetíjstvo -- -a s (ẹ̑-ȋ) kmetijstvo, ki svojo dejavnost opravlja predvsem brez uporabe kemičnih ali drugih umetnih sredstev, v prizadevanju za varovanje, ohranjanje narave, življenjskega okolja; biokmetijstvo, ekološko kmetijstvo: Odločil sem se za ovčerejo, pozimi gozdarjenje, vmes pa sem predaval kmetom o ekokmetijstvu E ↑éko… + (↑)kmetíjstvo
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
ekolóškiSSKJ -a -o prid. (ọ̑) 1. ki se nanaša na varovanje, ohranjanje narave, življenjskega okolja; eko (1): Osem kmetij že ima ekološki certifikat, lastniki devete pa nanj čakajo 2. ki poteka v prizadevanju za varovanje, ohranjanje narave, življenjskega okolja; eko (2): ekološki nadzor; ekološka gradnja; Številni kmetje, ki so se prej ukvarjali z integriranim kmetijstvom, so se preusmerili v ekološko pridelavo hrane 3. ki je pridelan, proizveden v prizadevanju za varovanje, ohranjanje narave, življenjskega okolja; eko (3): ekološki izdelek; Cilj zakona je bil podpora ekološki hrani kot kakovostneje pridelani hrani E (↑)ekologíjaekolóška bómba -e -e ž (ọ̑, ọ̑)
velika nevarnost za naravo, življenjsko okolje: Ker gre lahko za pravo ekološko bombo, so gradbinci dela ustavili
ekolóška kmetíja -e -e ž (ọ̑, ȋ)
kmetija, na kateri se prideluje hrana v prizadevanju za varovanje, ohranjanje narave, življenjskega okolja; biokmetija, ekokmetija: Nekatere ekološke kmetije so usmerjene zgolj v pridelovanje, nekatere pa kmetijstvo povezujejo tudi s turizmom in izobraževanjem
ekolóška rénta -e -e ž (ọ̑, ẹ̑)
renta, ki jo dobiva prizadeta pravna ali fizična oseba od povzročitelja razvrednotenja okolja ali nevarnosti za okolje in s tem za zdravje ljudi: Po stari pogodbi so ljudje v bližini odlagališča upravičeni do izplačila ekološke rente še šest let po zaprtju deponije
ekolóška tŕžnica -e -e ž (ọ̑, ȓ)
tržnica, na kateri se prodajajo izdelki, pridelani predvsem brez uporabe kemičnih ali drugih umetnih sredstev, v prizadevanju za varovanje, ohranjanje narave, življenjskega okolja; ekotržnica: Na petih hektarjih pridelajo hrano zase in za prodajo, večinoma na sobotni ekološki tržnici v Ljubljani
ekolóški ôtok -ega -óka m (ọ̑, ó ọ́)
manjša površina, navadno v naselju, z zabojniki za ločeno zbiranje odpadkov; ekootok: Ekološki otoki z zabojniki za ločeno odlaganje stekla, papirja in embalaže so prevečkrat predaleč, jih je premalo ali pa jih sploh še ni
ekolóški prideloválec -ega -lca [pridelovau̯ca] m, člov. (ọ̑, ȃ)
kdor kaj prideluje predvsem brez uporabe kemičnih ali drugih umetnih sredstev, v prizadevanju za varovanje, ohranjanje narave, življenjskega okolja; biopridelovalec, ekopridelovalec: Ni dovolj le neposredno plačilo na hektar, temveč je treba ekološke pridelovalce spodbuditi k uspešnejšemu trženju in razviti trg
ekolóški znák -ega -a m (ọ̑, ȃ)
oznaka kot izraz okoljevarstvene ozaveščenosti: Mednarodni ekološki znak Modra zastava predstavlja simbol urejenosti in varnosti naravnega kopališča, ki mora za to izpolnjevati 26 meril
ekolóško kmetíjstvo -ega -a s (ọ̑, ȋ)
kmetijstvo, ki prideluje hrano predvsem brez uporabe kemičnih ali drugih umetnih sredstev, v prizadevanju za varovanje, ohranjanje narave, življenjskega okolja; biokmetijstvo, ekokmetijstvo: Po naravnih danostih ima Slovenija, kot pravijo na resornem ministrstvu, naravnost odlične možnosti za pospešen razvoj ekološkega kmetijstva
ekolóško prisl. (ọ̑)
ekološko pridelana hrana; Zakaj za ekološko najbolj sporne projekte ni presoj vplivov na okolje?
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
ékoprideloválec -lca in éko prideloválec -- -lca [ekopridelovau̯ca] m, člov. (ẹ̑-ȃ) kdor kaj prideluje predvsem brez uporabe kemičnih ali drugih umetnih sredstev, v prizadevanju za varovanje, ohranjanje narave, življenjskega okolja; biopridelovalec, ekološki pridelovalec: Genetsko spremenjene rastline se križajo z divjimi in ekološko gojenimi rastlinami in tako je trud ekopridelovalcev zaman E ↑éko… + (↑)prideloválec
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
ékotŕžnica -e in éko tŕžnica -- -e ž (ẹ̑-ȓ) tržnica, na kateri se prodajajo izdelki, pridelani predvsem brez uporabe kemičnih ali drugih umetnih sredstev, v prizadevanju za varovanje, ohranjanje narave, življenjskega okolja; ekološka tržnica: Kot so povedali kupci, na ceno izdelkov niti ne gledajo, zato se jih veliko na ekotržnico odpravi vsak teden E ↑éko… + (↑)tŕžnica
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
eksaltíranost -i ž (ȋ) knjiž. zanesenost, navdušenost, razvnetost: njena eksaltiranost ga je motila;
ta lirična izpoved je brez eksaltiranosti / živčna eksaltiranost
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
ekshibicionístičen -čna -o prid. (í) nanašajoč se na ekshibicionizem: prostor je brez ekshibicionističnih elementov / ekshibicionistično razgaljanje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
ekshibicionízem -zma m (ī) zaneseno razkrivanje, prikazovanje česa, navadno čustev: čustveni, nazorski ekshibicionizem
♦ med. bolezensko nagnjenje do razgaljanja in razkazovanja spolovil // preračunano uporabljanje takih dejanj ali sredstev, ki dosegajo velik učinek: režija je bila preprosta, realistična, brez ekshibicionizma; stilistični ekshibicionizem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
ekstáza -e ž (ȃ) duševno stanje, v katerem se človek čuti postavljenega v drugačen, zelo osrečujoč duševni svet; zamaknjenost, zamaknjenje: pasti v ekstazo;
ritem bobna jih je spravil v ekstazo;
biti v ekstazi;
religiozna ekstaza;
počutil se je kakor v ekstazi // ekspr. veliko navdušenje, zanos, prevzetost: njegov govor je spravil poslušalce v ekstazo / čutna, ljubezenska ekstaza / enolično življenje brez poleta in ekstaz
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
ekstemporírati -am nedov. (ȋ) knjiž. govoriti ali igrati brez priprave: ekstemporira tudi resno muziko;
zna dobro ekstemporirati in improvizirati / iskal je stik z gledalci in ekstemporiral
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
ekstêren -rna -o prid. (ȇ) knjiž. ki sodeluje v kaki skupnosti brez rednega razmerja, zunanji: eksterni sodelavec / eksterni učenec učenec, ki ne stanuje v internatu svoje šole
♦ šol. eksterni zavod učni zavod, kamor prihajajo učenci samo k pouku in ne stanujejo v njem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
eksterníst -a m (ȋ) - 1. učenec, ki ne stanuje v internatu svoje šole: šolo je obiskoval kot eksternist
- 2. knjiž. slušatelj, ki sme delati izpite brez rednega obiskovanja predavanj; izredni slušatelj: vpisal se je kot eksternist
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
ekstravagánca -e ž (ȃ) - 1. nav. mn. ekstravagantno početje ali stvar: nerazumevanje za slikarjeve kubistične in konstruktivistične ekstravagance; modne ekstravagance; ekstravagance bogatašev
- 2. močno odstopanje od običajnega: oblači se brez ekstravagance; težnja po ekstravaganci
- 3. ekstravagantnost: ekstravaganca družbe mu je ustrezala
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
elektrárna -e ž (ȃ) objekt z napravami za proizvajanje električne energije: nova elektrarna že obratuje;
graditi elektrarne;
elektrarna na atomski pogon
♦ elektr. kalorična elektrarna termoelektrarna; pretočna elektrarna hidroelektrarna brez večjega akumulacijskega bazena; vodna elektrarna hidroelektrarna
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
elektróda -e ž (ọ̑) teh. električni prevodnik, ki se rabi za dovajanje ali odvajanje električnega toka v snov ali iz snovi: vtakniti elektrodi v elektrolit;
kovinska, oglena, platinska elektroda;
konica elektrode / gola elektroda brez mineralne obloge; oplaščena elektroda z mineralno oblogo; varilna elektroda taljiva elektroda, navadno z mineralno oblogo za obločno varjenje; netaljiva elektroda, navadno za uporovno varjenje
♦ elektr. negativna elektroda katoda; pozitivna elektroda anoda
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
embalírati -am nedov. in dov. (ȋ) opremljati z embalažo: piščance embalirajo v polivinilne vrečke / jušne koncentrate embalirajo ali skupaj z zakuho ali v kockah brez zakuheembalíran -a -o: neprimerno embalirana živila
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
enolíčen -čna -o prid. (ī) ki poteka, se ponavlja brez sprememb: enolični dnevi;
enolična pesem;
enolično delo;
enolično šumenje reke;
njegovo življenje je enolično / enolična obala, pokrajina / enolična hranaenolíčno prisl.: enolično govoriti; zvonovi so zvonili enolično in vztrajno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
ênorámen -mna -o prid. (ē-ȃ) ki ima en krak, rogelj: enoramni svečnik
♦ arhit. enoramne stopnice stopnice brez podesta, ki vežejo dve etaži ali nadstropji v ravni črti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
enostáven -vna -o prid. (á ā) - 1. preprost, nezapleten: enostaven problem; navidezno enostavno vprašanje / narediti kaj na enostaven način; postopek je zelo enostaven; stvar je popolnoma enostavna / življenje v mestu ni bilo tako enostavno, kot si je predstavljal / enostavne gimnastične vaje
- 2. ki ima malo sestavnih delov ali enake sestavne dele: enostaven lik, stroj; enostavna spojina; enostavno rezilo / enostavni rastlinski listi
♦ biol., kem. enostavna beljakovina beljakovina, sestavljena samo iz aminokislin; protein; ekon. enostavna blagovna proizvodnja blagovna proizvodnja manjšega obsega, pri kateri je proizvajalec sam lastnik proizvajalnih sredstev; enostavno delo delo, ki ga lahko opravlja človek brez posebne izobrazbe, kvalifikacije; elektr. enostavno oporišče oporišče električnega voda z enim drogom; kem. enostavni sladkor osnovni ogljikov hidrat, katerega molekule se ne dajo razcepiti v manjše; monosaharid; mat. enostavni sklepni račun sklepni račun, pri katerem nastopajo tri znane in ena neznana količina; enostavno razmerje razmerje dveh količin
enostávno prislov od enostaven: enostavno in elegantno opremljena soba
// pog. poudarja trditev: nekateri o teh stvareh enostavno ne govorijo; smeti so metali enostavno skozi okno kar; tega enostavno ni mogla prenašati nikakor
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
ênostôpenjski -a -o [pən] prid. (ē-ō) ki ima samo eno stopnjo: enostopenjski razvoj
♦ jur. enostopenjski postopek postopek z eno samo instanco; enostopenjske volitve neposredne volitve; enostopenjsko sodišče sodišče, ki sodi dokončno; strojn. enostopenjska turbina turbina, ki ima eno kolo; šol. enostopenjski študij zaključeno študijsko obdobje na fakulteti, brez vmesnih stopenj; teh. enostopenjska raketa raketa z eno pogonsko napravo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
ênostránski -a -o prid. (ē-á) nanašajoč se na eno stran: enostranska obveznost, pogodba;
enostransko prijateljstvo / enostranska sirota otrok brez enega od staršev
♦ med. enostranska ohromitev; num. enostranski novec novec, ki ima samo na eni strani vtisnjeno podobo ali napis; strojn. enostranski bat bat, ki je samo na eni strani v stiku z delovno snovjo; tisk. enostranski tisk tisk samo po eni strani papirja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
enôtnost -i ž (ó) lastnost, značilnost enotnega:- a) ta dogodek je razbil enotnost stranke; boriti se za enotnost; publ. pogovori so potekali v duhu medsebojnega razumevanja in enotnosti / etnična, jezikovna enotnost / bratstvo in enotnost jugoslovanskih narodov
- b) enotnost kompozicije, geološke strukture
- c) razgovori so potrdili enotnost pogledov
♦ ekon. načelo proračunske enotnosti načelo, da vsi dohodki proračuna krijejo vse njegove izdatke; lit. enotnost kraja, časa in dejanja značilnost (francoske) klasicistične dramaturgije, da je v dramskem delu en sam prostor, čas štiriindvajsetih ur in dogajanje brez epizod; ped. enotnost šolskega sistema značilnost šolskega sistema, ki ima eno samo možnost šolanja; polit. načelo enotnosti oblasti načelo, po katerem je nosilec oblasti ljudstvo, ki to oblast uveljavlja po predstavniških organih; soc. enotnost nasprotij, protislovij načelo, da je trenutno stanje posledica ravnotežja sil v stvareh in pojavih
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
etikéta2 -e ž (ẹ̑) pravila o občevanju, vedenju v družbi: etiketa mi tega ne dovoljuje;
vesti se, kot zahteva etiketa;
pregrešiti se zoper etiketo;
dvorna, meščanska etiketa / človek brez etikete
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
evidénten -tna -o prid. (ẹ̑) razumljiv, pojmljiv brez dodatnih podatkov; jasen, očiten: trditev je evidentna resnica;
načrtna ureditev mesta je evidentnaevidéntno prisl.: niso nas dovolj evidentno poučili
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
ex abrúpto [eks-] prisl. (ȗ) knjiž., redko, navadno v zvezi z govoriti, povedati brez priprave: njegov nastop ni bil dober, ker je govoril ex abrupto
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 5. 2024.
Prikazanih je prvih 500 zadetkov od skupno 2562 zadetkov.