1. 1. lastnost barvnega; barvnost: medla barvenost cvetov / barvenost govorice
2. 2. redko barvitost: vabeča barvenost velemesta

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 5. 2024.

1. 1. bot. sredozemska rastlina, iz katere se pridobiva prah proti mrčesu, Chrysanthemum cinerariaefolium: učinkovit insekticid iz bolhača
   // prah proti mrčesu iz cvetov te rastline: bolhe preženemo z bolhačem
2. 2. zool. kapusnicam škodljiv hrošč, Haltica: zatirati bolhača
3. 3. slabš. kdor ima veliko bolh: razgnali jih bodo, bolhače

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 5. 2024.

1. 1. del rastline, značilen po lepi obliki in barvi: cvet se odpre, osuje, ovene; rastlina razvije cvet; utrgati cvet; čebele obletavajo cvet za cvetom; bel, dišeč, pisan cvet; češnjev, makov cvet; cvet vrtnice; barvitost cvetov / rastlina je že nastavila cvete pognala cvetne popke; roža gre v cvet začenja cveteti; solata gre v cvet poganja steblo s cveti; drevo bo kmalu v cvetu bo cvetelo; pren., pesn. razcvel se je cvet ljubezni; cvet upanja
2. 2. ekspr., navadno s prilastkom izbran, najlepši, najpomembnejši del: tam je bil zbran cvet deklet; cvet inteligence, naroda / bila je cvet deklet najlepša med dekleti; vznes.: biti v cvetu let, življenja mlad; umrla je v cvetu mladosti zelo mlada
   ● iron. ta je šele (pravi) cvet živahen, podjeten, nevzgojen (mlad) človek; ekspr. ona je v polnem cvetu zelo lepa, mlada; star. bobov ali rožni cvet junij
   ♦ bot. brezspolni cvet; dvospolni cvet ki ima prašnike in pestiče; enospolni cvet ki ima samo prašnike ali samo pestiče; goli cvet ki je brez cvetnega odevala; pestični ali ženski cvet ki ima samo pestiče; prašni ali moški cvet ki ima samo prašnike; farm. (vinski) cvet etanol, etilalkohol; min. žveplov cvet žveplo v obliki iglic

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 5. 2024.

1. 1. več cvetov gosto skupaj: češulja bezgovega cvetja; češulje cvetja na koncu vej
2. 2. odkrhnjena vejica: pod obrano češnjo je polno češulj
   ♦ bot. socvetje s cveti v isti ravnini, katerih peclji rastejo iz različnih točk glavne osi

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 5. 2024.

1. 1. ki sestoji iz dveh posvetovalnih ali zakonodajnih teles, domov: dvodomni predstavniški organi; dvodomni parlament
2. 2. bot. ki nima moških in ženskih cvetov na isti rastlini: dvodomna rastlina

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 5. 2024.

1. 1. ki je bolj v trdnem kot v tekočem stanju: belež je premalo gost, narediti je treba gostejšega; gosta tekočina; gosto blato, testo / gosta juha; gosta snov; od soli gosta voda
2. 2. ki sestoji iz trdno sprijete snovi: gost sprimek / gost kruh
   // nav. ekspr. skozi katerega se težko vidi: gost dim, prah; gosta megla, sopara / gosta tema
3. 3. razvrščen v majhnih medsebojnih presledkih: gosti cveti; gosti zobje; goste veje; goste zvezde; gosto bukovje, grmovje; drevje je preveč gosto / gosti lasje; gosta črna brada; pes ima zelo gosto dlako
   // ki sestoji iz enot, razvrščenih v majhnih medsebojnih presledkih: gost glavnik; gost gozd; gost šop cvetov; gosta gruča ljudi / gost dež, sneg / gosta tkanina; gosto sito z majhnimi luknjicami
4. 4. ki se pojavlja v kratkih časovnih presledkih: gosti streli, udarci / gosti obiski pogostni
   // dela goste korake kratke, drobne
5. 5. ki obstaja v veliki meri: gost promet; gosta naseljenost dežele / gosta senca lipe / knjiž. gost molk popoln
   // težko je poslušal gosto pripovedovanje žensk gostobesedno
   ♦ les. gost les les z gostimi letnicami; obrt. gosta petlja prvina (pri kvačkanju), pri kateri se nit ne ovije okoli kvačke

gósto in gostó prisl.: gosto kuhan riž; gosto razpredena tihotapska mreža; gosto tekoč; gosto zazidana površina

gósti -a -o sam.: nič gostega ne sme jesti; mešati do gostega; na gosto saditi nagosto; po gostem mu je pisal pogostem

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 5. 2024.

1. 1. manjšalnica od jabolko: iz cvetov so se že razvili zeleni jabolčki / ekspr. zmeraj je imela zanj kak jabolček ali bonbonček
2. 2. nar. štajersko jabolčnik: napili so se žganja in jabolčka

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 5. 2024.

1. 1. zgornji del rastline, ki vsebuje zrna, zlasti pri ovsu, prosu: odtrgati lat; zrel lat / proso že dela late
2. 2. nar. (koruzni) storž: pastirji so pekli late
   ♦ agr. socvetje moških cvetov na vrhu stebla koruze; bot. socvetje z več grozdi na stranskih poganjkih

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 5. 2024.

1. 1. rastlina brez pravih cvetov in korenin, ki raste na vlažnih, senčnih krajih: mah pokriva tla okrog hrasta; z drevja ostrgati mah in lišaj; sesti na mah; z mahom obraslo, poraslo drevo; debel, mehek mah; pren. spomine na ta dogodek je že prerasel mah
2. 2. nar. barje: njive na mahu; loviti ptice na mahu
3. 3. mehki dlaki podobno perje pri ptičjih mladičih; puh: iz gnezda je padel komaj z mahom pokrit ptič
   // ekspr. mlade, mehke dlake kot zarodek brade in brkov: mah mu že poganja na licih; obril si je mah pod nosom
   ● poljud. planinski mah zdravilen grmičast lišaj olivno zelene barve, strok. islandski lišaj
   ♦ bot. šotni mah ki raste na vlažnih tleh in barjih in katerega spodnji del odmira; geogr. mah visoko barje; lov. mah koža s kratko, mehko dlako na rastočem rogovju

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 5. 2024.

1. 1. manjšalnica od metla: očistiti preprogo z metlico; metlica za stranišče
   ♦ muz. metlici podobna priprava za udarjanje, igranje na boben
2. 2. gospodinjska priprava iz tankih žic za stepanje beljakov, smetane: kupila je zajemalko, metlico in kuhalnico / metlica za sneg
3. 3. nar. socvetje moških cvetov na vrhu stebla koruze; lat: koruza že dela metlice; z metlic se je osipal cvetni prah
4. 4. nav. mn., žarg., avt. priprava za brisanje avtomobilskih stekel; brisalec

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 5. 2024.

1. 1. slana voda, ki napolnjuje vdolbine med celinami: odpluti na morje; reka se izliva v morje; vreči kaj v morje; vojskovati se tudi na morju; jadrati po morju; globoko, plitvo morje; potopljen na dno morja; gladina, globina morja; vihar na morju; prevoz po morju; življenje v morju; globok, velik kot morje / veter z morja / tisoč metrov pod morjem pod morsko gladino
   // ekspr.: včeraj so potisnili v morje novo ladjo splavili; potovati po suhem in po morju
   // tudi mn. del te vode, navadno v večjih zalivih ali ob obrežju: morje je bilo sivo; morje se leskeče; morje narašča, pljuska ob obalo, valovi; pozna vsa morja; mirno, modro, razburkano, valovito, viharno morje; vinogradi ob morju / južna morja / odšli so spet k morju / Baltiško, Črno, Jadransko, Sredozemsko morje
   // ta voda kot prometna pot: morje je postalo odprto / država nima izhoda na morje / pesn. Morja široka cesta peljala me je v mesta (F. Prešeren)
2. 2. morje z obalo kot prostor za oddih: iti, odpotovati na morje; bili smo na morju; izlet na morje; vikend na morju / prihajamo z morja
   // pog. letovanje ob morju: sit sem morja; dva tedna morja imam zadosti
3. 3. pog. morska voda: morje razjeda železo; napil se je morja / slano morje
4. 4. ekspr., s prilastkom velika količina, množina: morje cvetov; tam za morjem hiš; govori morju ljudi / morje zastav je krasilo ulice / porabiti morje črnila; preliti morje solz zelo veliko
   // stal je v morju sončne svetlobe / morje bridkosti, trpljenja, veselja; potapljati se v morju greha
   // kar se pojavlja v veliki količini, množini: ajdovo morje; megleno morje; iz nepreglednega morja so kipela slemena hribovja; okrog in okrog je snežno morje; žitno morje valovi / vsemirsko morje
5. 5. ekspr., v prislovni rabi, z rodilnikom izraža veliko količino: morje jih je; morje besed; prišlo je morje ljudi; izdelanih je bilo morje osnutkov / ne vidi nobene poti v morju možnosti
   ● ekspr. ribiča je vzelo morje utonil je v morju; pog. iti čez morje oditi v čezmorsko deželo, navadno kot izseljenec na delo; ekspr. vodo v morje nositi delati kaj odvečnega, nesmiselnega; ekspr. v morje vreči proč vreči; ekspr. v morju je našel svoj grob utonil je v morju; ekspr. utoniti v nemškem, tujem morju postati sestavni del nemškega, tujega naroda in prenehati se šteti za pripadnika svojega naroda; publ. prosto ali svobodno morje z istimi pravicami dostopno vsem državam; ekspr. široko morje ki je stran od obale, zalivov in otokov; ekspr. kraljica morja Benetke; pomoč je zalegla toliko kot kaplja v morje nič; zelo malo; preg. hvali morje, a drži se brega ne izpostavljaj se brez potrebe nevarnostim
   ♦ geogr. obrežno ali litoralno morje stransko morje, ki se vleče vzdolž obrežja celine in ki ga proti odprtemu morju omejujejo otoki ali polotoki; odprto morje ki je stran od obale, zalivov in otokov; sredozemsko morje ki je zajedeno globoko v celino in povezano z oceanom z ozkimi prelivi; stransko morje ki se z odprtega morja zajeda v celino; kipenje morja udarjanje valov ob morsko obalo; geol. brakično morje v katerem se mešata morska in sladka voda; jur. notranje morje zelo velik morski zaliv, ki je pod oblastjo države, kateri pripada obala; obalno morje del morja, ki je pod izključno oblastjo države, kateri pripada obala; odprto morje ki je z istimi pravicami dostopno vsem državam; teritorialno morje zunanji del obalnega morja; navt. mrtvo morje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 5. 2024.

1. 1. redko muhalnik: sedel je za mizo in udarjal z muhovnikom
2. 2. nar. socvetje moških cvetov na vrhu stebla koruze; lat: koruza že dela muhovnike
   ♦ bot. rastlina z dvema nasprotnima jajčastima ali srčastima listoma in zelenkastimi cveti v grozdastem socvetju, Listera

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 5. 2024.

1. 1. dati, postaviti kaj v položaj
   1. a) za prestrezanje, zadrževanje česa: nastavi dlan, pa ti bom dal ves drobiž; nastaviti kozarec pod pipo; nastavi predpasnik, da ti vržem jabolka / nastaviti ustnice za poljub / nastavil je roko in prestregel udarec / nastavil je kozarec (na usta) in začel piti / ekspr. ustavila se je in nastavila uho prisluhnila
   2. b) za lovljenje (živali): nastaviti pasti, zanke / nastaviti kaj za vabo; pren., ekspr. nastavil ji je past
   3. c) da se hitro, dobro vidi: knjigo mu je nastavil na mizo / na sredo sobe je nastavila stvari, pa jih ni videl dala, postavila
      // podstaviti, podtakniti: nastaviti bombo / nastaviti različne ovire, zapreke
2. 2. teh. narediti s pomočjo priprave za regulacijo, da
   1. a) kaj pravilno, ustrezno deluje: nastaviti zavore, žaromete
   2. b) se kaj pojavlja v primerni, ustrezni količini: nastaviti dotok plina, vode; nastaviti gretje avtomobila / nastaviti svetlobo z gumbom
3. 3. nav. ekspr. narediti zarodek, zasnovo, navadno cveta: žito je nastavilo klase; nastaviti popke, semena / grozdje je slabo nastavilo / rastlina je nastavila veliko cvetov
4. 4. pog. zaposliti: nastaviti novega profesorja za matematiko; nastaviti več strokovnjakov / nastavili so jo za strojepisko
5. 5. zastar. nadaljevati: pogovor sta nastavila drugi dan / nastaviti pot
   ● vulg. nastavila mu je privolila v spolno občevanje z njim; nastaviti budilko na šesto uro postaviti njen mehanizem tako, da bo zvonila ob šesti uri; ekspr. nastaviti ceno določiti; ekspr. nastaviti komu nogo spotakniti ga; ekspr. nastaviti nov sod namestiti pipo na poln sod
   ♦ mat. nastaviti enačbo

nastáviti se nav. ekspr.  
1. 1. priti, postaviti se v opazen, dobro viden položaj: nastavil sem se pred hišo in ga čakal / prav nastavil sem se mu, pa me ni videl
2. 2. dopustiti delovanje česa na kaj: nastaviti se soncu, vetru; nastaviti obraz vročini / ekspr. nastaviti se sovražnikovim kroglam

nastávljen -a -o: bil je nastavljen za profesorja; sod je nastavljen; nastavljena dlan; ujeti se v nastavljeno past; optika mora biti pravilno nastavljena; po sobi nastavljeno pohištvo / stvar je bila dobro nastavljena zastavljena, zasnovana

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 5. 2024.

1. 1. leteč priti okrog česa: ptica je nekajkrat obletela drevo / satelit v eni uri obleti zemljo
2. 2. pog. hitro obiti: obletel sem vse ulice, pa ga nisem videl; v nekaj dneh sem obletel vse znance
3. 3. leteč se izogniti: letalo je obletelo nevarno področje
4. 4. leteč se premakniti od česa do česa: čebele obletijo veliko cvetov
5. 5. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: obletele so me druge misli; obletel me je strah / brezoseb. obletelo me je, da bi odšel
   ● obletela jo je rdečica oblila; ekspr. z očmi je obletel čakajoče na hitro pogledal drugega za drugim

obletéti se izgubiti liste, iglice: drevje se obleti, star. obleti / listje se jeseni obleti odpade; pren., knjiž. pesmi tega pesnika so se obletele
// star. osuti se: rože so se obletele
● knjiž., ekspr. lepi časi so se hitro obleteli so hitro minili

obletèl in obletél -éla -o: obletelo drevje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 5. 2024.

1. 1. v katerem je toliko česa
   1. a) kolikor drži: sod je poln, nehaj vlivati; polna košara, vreča; do polovice poln; skoraj poln; zvrhano poln / v vrsti so stali kozarci, polni medu napolnjeni z medom
   2. b) kolikor lahko sprejme: polni avtobusi niso ustavljali na postajah; hoteli so v počitnicah polni; polna skladišča; ekspr. nastopili so pred nabito polno dvorano / zvezek bo kmalu poln
2. 2. s širokim pomenskim obsegom v katerem je določena stvar
   1. a) v velikem številu, v veliki količini: hlevi so spet polni; ob praznikih so gostilne polne / poln klas, strok v katerem je dosti semen; češnje so letos polne imajo dosti sadov
      // nav., ekspr.: trg je bil poln ljudi na trgu je bilo dosti ljudi; biti poln načrtov, vtisov imeti dosti načrtov, vtisov; ceste, polne blata zelo blatne; knjiž.: leto, polno dogodkov; zvezd polno nebo
   2. b) sploh: vse vaze so polne, kam naj da rože; obe roki ima polni; ima polna usta / polna puška nabita; polna školjka v kateri je žival
      // ki ima določene lastnosti, značilnosti v veliki meri: poln glas; poln okus izrazit; polna, črna brada gosta
      // izrazno poln jezik; vsebinsko in zvočno poln verz / publ. ta starec je edina polna oseba romana prepričljiva, živa
      // ekspr., z rodilnikom ki ima kako lastnost v veliki meri: odšel je poln upanja; biti poln veselja, zdravja zelo vesel, zdrav; knjiž.: glas, poln hrepenenja; ljubezni poln pogled
3. 3. ki predstavlja najvišjo stopnjo
   1. a) glede na določeno mero: popiti poln lonec mleka; dodati polno veliko žlico olja / publ.: plačati je moral polno vsoto celo; delati polno uro / polna pokojnina pokojnina, za katero so izpolnjeni vsi pogoji za največji dosegljivi znesek
   2. b) publ. glede na določene možnosti, sposobnosti: zaleteti se ob polni hitrosti; nasad je v polni rodovitnosti največji; stroj je dosegel polno število obratov največje mogoče
      // čas polnega razcveta baročne umetnosti
4. 4. publ. ki obsega vse sestavne dele celote, enote; popoln: vojak v polni bojni opremi; književnost, ki ima razvito le poezijo, še ni polna književnost / zbora so se udeležili v polnem številu vsi
   // napiši njegov polni naslov ime, priimek in bivališče; podpisati se s polnim imenom z imenom in priimkom
   // ki ni z ničimer omejen, zmanjšan: biti pri polni zavesti / bojevati se za polno neodvisnost; prevzeti polno odgovornost za akcijo vso; to zahtevate s polno pravico popolnoma upravičeno
   // to je junaštvo v polnem pomenu besede pravo, resnično junaštvo
   // v prislovni rabi, v zvezi v polni meri, v polnem obsegu v celoti, popolnoma: prikazati stvar v polnem obsegu; tak odgovor ne zadovoljuje v polni meri / to nas v polni meri sili k smotrnejšemu gospodarjenju zelo, močno
5. 5. ekspr. ki ima na telesu razmeroma precej tolšče, mesa: bila je polna, a ne debela / polne prsi, roke, ustnice / postati poln v obraz
6. 6. ki ni votel, je iz celega: poln rog; polna in votla telesa / kolo s polnimi gumami brez zračnic; polna opeka opeka, ki nima votlin, votlinic
   // ki je cel pobarvan, izvezen: polni krožci; listi naj bodo polni, cveti pa le obrobljeni / polna luna luna, ko je vidna vsa njena površina
7. 7. ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: predenj je stresla poln predpasnik jabolk; polna stran opomb; prinesti polno naročje drv
   ● ekspr. ona je v polnem cvetu zelo lepa, mlada; pog., ekspr. obljub imam že poln kovček ne maram, da mi še naprej samo obljubljate; nižje pog. zdaj te imam pa poln kufer naveličan sem te, odveč si mi; knjiž. skrinja iz polnega lesa iz masivnega lesa; ekspr. živeti ob, pri polnih loncih v izobilju; star. ni se ga upala pogledati s polnim pogledom naravnost; odkrito; pog. ne zanima ga drugo, kot da ima poln trebuh da je sit; ekspr. časopisi so polni hvale o njem zelo ga hvalijo; ekspr. on je poln muh, vseh muh poln je zelo zvit, prebrisan; ekspr. samega sebe poln človek samoljuben, domišljav; zastar. oba moža sta bila polna vina sta bila (od vina) pijana; ekspr. imeti polno denarnico veliko denarja; ekspr. imeti polno glavo skrbi zelo veliko; nizko on ima takoj polne hlače takoj se ustraši, izgubi pogum in zato popusti, odneha; ekspr. stoji pri polnih jaslih ima v obilju vse gmotne dobrine; pri polni mizi menda ne boš lačen pri mizi, obloženi s hrano; ekspr. delati s polno paro zelo hitro; ekspr. imeti polne roke dela biti zelo zaposlen; ekspr. imeti zmeraj polno torbo novic dosti, veliko; ne govori, kadar imaš polna usta kadar imaš v ustih hrano; ekspr. zdaj je mera polna ni mogoče, ne sme se več ostati neprizadet, pasiven; ekspr. da je bila mera polna, se je še urezal poleg, povrhu vseh nevšečnosti, težav; obe roki imam polni, primi ti v obeh rokah imam, držim nekaj; ekspr. vse misli so mu polne dekleta veliko misli nanjo; ekspr. vsa cesta ga je bila polna pijan se je opotekal po njej; ekspr. imeti hišo polno gostov imeti veliko gostov; ekspr. vsa hiša je polna tega otroka po celi hiši skače; ekspr. zakričati iz polnega grla, polnih pljuč zelo; ekspr. pluti s polnimi jadri k cilju hitro, brez obotavljanja se mu bližati; ekspr. zadihati s polnimi pljuči postati prost, svoboden; ekspr. tega imam že polna ušesa nočem več poslušati tega; ekspr. iz mesta se je vrnil s polnimi ušesi čenč v mestu je izvedel veliko čenč; ekspr. vsa usta so polna njene lepote vsi veliko govorijo o njeni lepoti; preg. česar polno je srce, o tem usta rada govore človek rad govori o svojih čustvih; včeraj je bil sosed po polnem trezen popolnem
   ♦ agr. polna zrelost semena zrelost semena, ki v ustreznih razmerah lahko vzkali; polno mleko mleko, ki ima vso maščobo; polno seme seme, ki v ustreznih razmerah lahko vzkali; avt. voziti s polnim plinom z največjim možnim dotokom goriva; geom. polni kot kot, ki meri 360°; polna črta črta, narisana brez vmesnih presledkov; gled. polna kulisa kulisa, ki je brez odprtin za okna, vrata; jur. polni delovni čas delovni čas, ki traja 42 ur na teden; les. polni meter kubični meter; lingv. polna prevojna stopnja prevojna stopnja s korenskim samoglasnikom o, e ali u; lit. polni stik rima; muz. polni ton ton, ki je izrazit, čist in ima dosti sozvenečih tonov; obrt. čevlji s polno peto s peto, ki se od sredine stopala postopoma veča; polno kitanje kitanje vse površine; tur. polni penzion s tremi obroki hrane; vrtn. polni cvet cvet, ki ima povečano število cvetnih listov v cvetu ali cvetov v socvetju

pólno 
1. 1. prislov od poln: glas je zvenel polno; polno razvita osebnost
2. 2. veliko, mnogo: na cestah je polno ljudi / v njem je polno življenja / gozd nudi vse polno koristi
   ● ekspr. povsod ga je polno povsod ga lahko srečaš; pog. ima jih polno za ušesi je zelo navihan; sam.: ekspr. dajati iz polnega veliko, radodarno; ekspr. kot umetnik se je iz polnega izživljal v poeziji najbolj celovito, popolno; ekspr. izobraženstvo hoče zajemati iz polnega hoče biti dobro obveščeno, seznanjeno; ekspr. njegove sodbe navadno zadenejo v polno so točne, pravilne; so učinkovite
   ♦ lov. zadeti žival v polno smrtno; šport. metati na polno pri kegljanju metati, ko stojijo vsi keglji; metati določeno število lučajev, pri čemer se podrti keglji po vsakem lučaju postavijo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 5. 2024.

1. 1. nanašajoč se na rože: rožne čebulice; otroci so pletli rožne kite / rožni vrt / rožni grm; rožni trni / rožno olje eterično olje iz cvetov vrtnic
   // star. v rožnem maju cvetočem
   ● star. rožni cvet junij; ekspr. rožna mladost lepa, srečna; knjiž. rožno jutro lepo, jasno
2. 2. knjiž. rožnat: rožna svetloba / rožna lica
   ♦ bot. rožni koren rastlina s suličastimi, nazobčanimi listi in navadno zelenkasto rumenimi cveti v socvetjih, Sedum rosea; rel. rožni venec molitev iz zdravamarij, očenašev in razmišljanja o dogodkih iz Kristusovega življenja; priprava iz kroglic, nabranih na vrvico ali verižico, za molitev rožnega venca; zool. rožni škržat majhna zajedavska žuželka, ki sesa rastlinske sokove in je posebno škodljiva vrtnicam, Typhlocyba rosae

róžno prisl.: rožno cvetoča ajda / piše se narazen ali skupaj: rožno bel ali rožnobel; rožno rdeč
♦ bot. rožno rdeči dežen zaščitena alpska rastlina z rožnatimi cveti, Heracleum siifolium

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 5. 2024.

1. 1. premikati zgornji del česa navzdol, proti tlom: sklanjati in vzravnavati glavo, hrbet / sklanjal je glavo in poslušal; sklanjati glavo nad šopkom
   ● knjiž. spoštljivo sklanjam glavo pred takim človekom izkazujem mu čast, spoštovanje
2. 2. lingv. menjavati končnice pri samostalniku, pridevniku, zaimku in števniku: sklanjati samostalnike; sklanjati po pridevniški sklanjatvi

sklánjati se 
1. 1. premikati glavo, zgornji del telesa navzdol, zlasti naprej: hitro se sklanjati / sklanjati se k otroku; sklanja se čez ograjo, skozi okno / sklanjati se po steklenice pod točilno mizo / težki cveti se sklanjajo; veje se sklanjajo nad vodo
2. 2. ekspr., s širokim pomenskim obsegom, v zvezi z nad izraža opravljanje dela, opravila, kot ga določa sobesedilo: ves dan se sklanja nad delo; pogosto se sklanja nad knjigo bere, študira; bolničarke so se sklanjale nad ranjenci so jim stregle
   ● pesn. na gredi se cvet sklanja k cvetu je dosti cvetov; ekspr. sonce se sklanja k obzorju kmalu bo zašlo; knjiž. čas se sklanja v jesen kmalu bo jesen

sklanjáje: kašljal je, sklanjaje glavo

sklanjajóč -a -e: šla sta navkreber, sklanjajoč glave; sklanjajoča se drevesa

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 5. 2024.

1. 1. tekočina v rastlinah, ki omogoča rast, razvoj: ta rastlina ima v steblu bel, strupen sok; nekatere žuželke sesajo drevesne sokove; sok korenin, plodov
   // tekočina, ki se pojavi pod lubjem v času rasti: po drevju se začne že v februarju pretakati sok / drevje je v soku
2. 2. tekoča sestavina sadeža: iztisniti sok iz limone; sok rdeče pese
   // brezalkoholna pijača, narejena iz te sestavine: piti sok; sirupi in sokovi / borovničev, korenčkov, marelični sok; sadni, zelenjavni sok / elipt., pog. prosim tri soke kozarce, stekleničke soka
3. 3. tekoč izloček nekaterih organov, žlez: matični mleček je sok, ki ga izločajo mlade čebele; dišeči, sladki sokovi cvetov / telesni, živalski sokovi
4. 4. tekočina, ki se izloči pri dušenju, pečenju: dušiti zelenjavo v lastnem soku; sok pečenke
5. 5. ekspr., navadno s prilastkom kar v telesu omogoča življenje, daje moč: mladostni sokovi so fante vedno bolj burili; rudnik jim je izčrpaval ves življenjski sok; rastline črpajo sokove življenja iz zemlje; pren. vstaja je črpala sokove iz podpore prebivalstva; podeželje, zaprto samo vase, brez pravih življenjskih sokov, je komaj životarilo
6. 6. ekspr. kar dela, da je kaj živo, polno: to daje predstavi sol in sok
7. 7. nar. gorenjsko močnik: kuhati, zabeliti sok / ajdov, koruzni sok
   ● nar. niti za sok ni zaslužil zelo malo je zaslužil; ekspr. dal je družbi življenjski sok svojih najlepših let življenjsko moč; pesn. sok srca kri; knjiž. upijaniti se od soka trte z vinom; ekspr. skozi osebe romana se pretaka resnični sok življenja osebe romana so življenjsko prepričljive, kot žive
   ♦ agr. bistri sok sadni sok iz filtriranega iztisnjenega soka; kašasti sok sadni sok iz zdrobljenih, zmletih sadežev; matični sok iz rastlin pridobljen naravni sok kot surovina za izdelavo sadnih sokov, sirupov; naravni sok; sladkorni sok pridobljen iz sladkorne pese ali sladkornega trsta; biol. celični sok raztopina organskih in anorganskih snovi v rastlinski celici; prebavni sokovi izločki prebavnih žlez z encimi, ki razkrajajo hrano pri prebavljanju; želodčni sok prebavni sok, ki ga izloča želodčna sluznica; med. telesni sokovi po Galenu arterijska in venozna kri, sluz in žolč

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 5. 2024.

1. 1. spravljati v usta kaj tekočega in požirati ob hkratnem vlečenju zraka vase, pri čemer nastajajo sikajoči glasovi: srkati vroč čaj iz skodelice; pri jedi srka in mlaska / srkati sok iz pomaranče / čebele srkajo med iz cvetov
2. 2. ekspr. piti v majhnih požirkih: srkale so liker in se pogovarjale; počasi je srkal kavo in opazoval mimoidoče / zbrali so se v zidanici in srkali novo vino pili
3. 3. sprejemati vase: goba srka vodo; korenine srkajo vlago iz zemlje
   ● ekspr. otrok je srkal njegove besede pazljivo ga je poslušal; ekspr. zasopel je srkal čisti gorski zrak vdihaval; pog., ekspr. rad ga srka pije (alkoholne pijače)

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 5. 2024.

1. 1. star. lisa, pega: gobe z velikimi šarami na klobuku / pred očmi so se mu delale svetle šare
2. 2. zastar. barva: namazati s šaro / šara cvetov

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 5. 2024.

1. 1. narediti, povzročiti, da zlasti kaj prožnega dobi polkrožno, krivo obliko: upogniti gumijasto cev; upogniti karton, palico; upogniti veje navzdol, navzgor; stebelca so se od težkih cvetov upognila; tramovi so se upognili zaradi prevelike obremenitve / jekleni trak se upogne se da upogniti
   // upogniti glavo skloniti; hrbet se mu je od napornega dela upognil sključil; ramena so se mu upognila povesila
   // spraviti v položaj, ko sosednji deli med seboj tvorijo kot: upogniti komolec; upogniti nogo v kolenu
2. 2. ekspr. ukloniti: fant se ni dal upogniti; upognil jih je z grožnjami / upognil je sosednje dežele si jih podredil
   // upognil je njeno šibko naravo; upogniti komu voljo zlomiti
   ● ekspr. upogniti hrbet, koleno, tilnik pred kom ukloniti se, vdati se; podrediti se; ekspr. upognil je koleno in prosil odpuščanja pokleknil je; ekspr. drevo se upogne, dokler je mlado mladega človeka je mogoče vzgojiti

upogníti se zastar.  pripogniti se, skloniti se: upognil se je in pobral kamen

upógnjen tudi upôgnjen -a -o: od vetra upognjena drevesa; upognjen nos kriv; upognjen starec sključen; upognjena hrbtenica kriva
♦ les. pohištvo iz upognjenega lesa omehčanega s parjenjem ali kuhanjem, da se lahko krivi; upognjeno pohištvo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 5. 2024.

1. 1. zool. pri katerem se zarodek razvije v materinem telesu in rodi žive mladiče; živoroden: viviparne živali
2. 2. bot. ki razvije namesto cvetov olistane brstiče: viviparne rastline

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 5. 2024.

1. 1. zool. pri katerem se zarodek razvije v materinem telesu in rodi žive mladiče: živorodne živali / živorodna kuščarica
2. 2. bot. ki razvije namesto cvetov olistane brstiče: živorodne rastline / živorodna dresen

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 5. 2024.