bárvenost -i ž (ȃ) - 1. lastnost barvnega; barvnost: medla barvenost cvetov / barvenost govorice
- 2. redko barvitost: vabeča barvenost velemesta
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 5. 2024.
bohòt -ôta m (ȍ ó) pesn. bohotenje, bohotnost: bajni bohot cvetov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 5. 2024.
bolháč -a [u̯h] m (á) - 1. bot. sredozemska rastlina, iz katere se pridobiva prah proti mrčesu, Chrysanthemum cinerariaefolium: učinkovit insekticid iz bolhača
// prah proti mrčesu iz cvetov te rastline: bolhe preženemo z bolhačem - 2. zool. kapusnicam škodljiv hrošč, Haltica: zatirati bolhača
- 3. slabš. kdor ima veliko bolh: razgnali jih bodo, bolhače
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 5. 2024.
brezcvéten -tna -o prid. (ẹ̑) redko ki je brez cveta, cvetja: brezcvetne in brezlistne veje
♦ nav. mn., bot. brezcvetna rastlina rastlina, ki nima cvetov in se razmnožuje s trosi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 5. 2024.
brezcvétnica -e ž (ẹ̑) nav. mn., bot. rastlina, ki nima cvetov in se razmnožuje s trosi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 5. 2024.
cvét -a m, mn. cvéti in cvetóvi (ẹ̑) - 1. del rastline, značilen po lepi obliki in barvi: cvet se odpre, osuje, ovene; rastlina razvije cvet; utrgati cvet; čebele obletavajo cvet za cvetom; bel, dišeč, pisan cvet; češnjev, makov cvet; cvet vrtnice; barvitost cvetov / rastlina je že nastavila cvete pognala cvetne popke; roža gre v cvet začenja cveteti; solata gre v cvet poganja steblo s cveti; drevo bo kmalu v cvetu bo cvetelo; pren., pesn. razcvel se je cvet ljubezni; cvet upanja
- 2. ekspr., navadno s prilastkom izbran, najlepši, najpomembnejši del: tam je bil zbran cvet deklet; cvet inteligence, naroda / bila je cvet deklet najlepša med dekleti; vznes.: biti v cvetu let, življenja mlad; umrla je v cvetu mladosti zelo mlada
● iron. ta je šele (pravi) cvet živahen, podjeten, nevzgojen (mlad) človek; ekspr. ona je v polnem cvetu zelo lepa, mlada; star. bobov ali rožni cvet junij
♦ bot. brezspolni cvet; dvospolni cvet ki ima prašnike in pestiče; enospolni cvet ki ima samo prašnike ali samo pestiče; goli cvet ki je brez cvetnega odevala; pestični ali ženski cvet ki ima samo pestiče; prašni ali moški cvet ki ima samo prašnike; farm. (vinski) cvet etanol, etilalkohol; min. žveplov cvet žveplo v obliki iglic
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 5. 2024.
cvéten -tna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na cvet: z vrbovja se je usipal cvetni prah / dvorana, okrašena s cvetnimi kitami iz cvetov
♦ bot. cvetni listi; cvetni venec notranji listi dvojnega cvetnega odevala; dvojno, enojno cvetno odevalo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 5. 2024.
cvétnat -a -o prid. (ẹ̑) poln cvetlic, cvetov: cvetnat grm;
cvetnati travniki
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 5. 2024.
češúlja -e ž (ú) - 1. več cvetov gosto skupaj: češulja bezgovega cvetja; češulje cvetja na koncu vej
- 2. odkrhnjena vejica: pod obrano češnjo je polno češulj
♦ bot. socvetje s cveti v isti ravnini, katerih peclji rastejo iz različnih točk glavne osi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 5. 2024.
drésen -sni ž (ẹ̑) bot. rastlina s kolenčastimi stebli in skupinami drobnih cvetov, Polygonum: breskovolistna dresen;
ptičja dresen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 5. 2024.
dvódómen -mna -o prid. (ọ̑-ọ̄) - 1. ki sestoji iz dveh posvetovalnih ali zakonodajnih teles, domov: dvodomni predstavniški organi; dvodomni parlament
- 2. bot. ki nima moških in ženskih cvetov na isti rastlini: dvodomna rastlina
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 5. 2024.
glávica tudi glavíca -e ž (á; í) rabi se samostojno ali s prilastkom majhni glavi podoben del česa: tolkel je po glavici žeblja;
bucikina glavica;
glavica pletilke;
glavice vžigalic
● žarg., šport. dati glavico odbiti, zbiti žogo z glavo; ekspr. zadeti žebljico na glavíco, v glavíco opozoriti na bistvo, priti do bistva stvari // del rastline, ki vsebuje seme ali plodove: čebula dela glavice; lanene glavice; makova glavica // manjši okroglasti in glede na uporabnost najpomembnejši del nekaterih rastlin: glavica česna
♦ anat. sklepna glavica izbočeni konec kosti v sklepu; bot. cvetna glavica okroglasto socvetje, na katerem je mnogo popolnih, nepecljatih cvetov; prava glavica iz več kot dveh plodnih listov nastali mnogosemenski suhi plod; muz. glavica polni ali prazni krožec kot del note
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 5. 2024.
góst -a -o tudi -ó prid., gostéjši (ọ̑ ọ́) - 1. ki je bolj v trdnem kot v tekočem stanju: belež je premalo gost, narediti je treba gostejšega; gosta tekočina; gosto blato, testo / gosta juha; gosta snov; od soli gosta voda
- 2. ki sestoji iz trdno sprijete snovi: gost sprimek / gost kruh
// nav. ekspr. skozi katerega se težko vidi: gost dim, prah; gosta megla, sopara / gosta tema - 3. razvrščen v majhnih medsebojnih presledkih: gosti cveti; gosti zobje; goste veje; goste zvezde; gosto bukovje, grmovje; drevje je preveč gosto / gosti lasje; gosta črna brada; pes ima zelo gosto dlako
// ki sestoji iz enot, razvrščenih v majhnih medsebojnih presledkih: gost glavnik; gost gozd; gost šop cvetov; gosta gruča ljudi / gost dež, sneg / gosta tkanina; gosto sito z majhnimi luknjicami - 4. ki se pojavlja v kratkih časovnih presledkih: gosti streli, udarci / gosti obiski pogostni
// dela goste korake kratke, drobne - 5. ki obstaja v veliki meri: gost promet; gosta naseljenost dežele / gosta senca lipe / knjiž. gost molk popoln
// težko je poslušal gosto pripovedovanje žensk gostobesedno
♦ les. gost les les z gostimi letnicami; obrt. gosta petlja prvina (pri kvačkanju), pri kateri se nit ne ovije okoli kvačke
gósto in gostó prisl.: gosto kuhan riž; gosto razpredena tihotapska mreža; gosto tekoč; gosto zazidana površina
gósti -a -o sam.: nič gostega ne sme jesti; mešati do gostega; na gosto saditi nagosto; po gostem mu je pisal pogostem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 5. 2024.
jábolček -čka [u̯č] m (á) - 1. manjšalnica od jabolko: iz cvetov so se že razvili zeleni jabolčki / ekspr. zmeraj je imela zanj kak jabolček ali bonbonček
- 2. nar. štajersko jabolčnik: napili so se žganja in jabolčka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 5. 2024.
jasmínov -a -o (ȋ) pridevnik od jasmin: jasminov grm, vonj
♦ kem. jasminovo olje eterično olje iz jasminovih cvetov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 5. 2024.
kamílica -e ž (ī) nav. mn. grmičasta zdravilna rastlina z drobnimi listi in belimi cveti: na sončnih grobljah je polno kamilic / nabirati, sušiti kamilice cvete kamilice // posušeni cveti te rastline: skuhati čaj iz kamilic // čaj iz teh cvetov: dajati otroku kamilice; izpirati oči s kamilicami
♦ bot. pasja kamilica rastlina z belimi ali rumenimi cveti v koških, Anthemis
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 5. 2024.
klásek -ska m (ȃ) manjšalnica od klas: klaski že zorijo;
težki klaski / pšenični klaski
♦ bot. del klasa iz enega ali več cvetov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 5. 2024.
kobúl -a m (ȗ) več tesno skupaj rastočih cvetov ali plodov: na koncih vejic so zorele v kobulu zelene jagode / odtrgala je kobul cvetja
♦ bot. kobul socvetje s cveti v isti ravnini, katerih peclji rastejo iz iste točke glavne osi; sestavljeni kobul socvetje s kobulčki na poganjkih, ki rastejo iz iste točke glavne osi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 5. 2024.
kobúla -e ž (ú) več tesno skupaj rastočih cvetov ali plodov; kobul: lešniki so v bogatih kobulah viseli na vejah
♦ agr. žensko socvetje ali plod hmelja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 5. 2024.
krezúlja -e ž (ú) redko več cvetov gosto skupaj; češulja: velike krezulje cvetja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 5. 2024.
kriptogáma -e ž (ȃ) nav. mn., bot. rastlina, ki nima cvetov in se razmnožuje s trosi; brezcvetnica
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 5. 2024.
lát -a m, rod. ed. tudi latú (ȃ) - 1. zgornji del rastline, ki vsebuje zrna, zlasti pri ovsu, prosu: odtrgati lat; zrel lat / proso že dela late
- 2. nar. (koruzni) storž: pastirji so pekli late
♦ agr. socvetje moških cvetov na vrhu stebla koruze; bot. socvetje z več grozdi na stranskih poganjkih
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 5. 2024.
máh -ú in -a m, mn. mahóvi (ȃ) - 1. rastlina brez pravih cvetov in korenin, ki raste na vlažnih, senčnih krajih: mah pokriva tla okrog hrasta; z drevja ostrgati mah in lišaj; sesti na mah; z mahom obraslo, poraslo drevo; debel, mehek mah; pren. spomine na ta dogodek je že prerasel mah
- 2. nar. barje: njive na mahu; loviti ptice na mahu
- 3. mehki dlaki podobno perje pri ptičjih mladičih; puh: iz gnezda je padel komaj z mahom pokrit ptič
// ekspr. mlade, mehke dlake kot zarodek brade in brkov: mah mu že poganja na licih; obril si je mah pod nosom
● poljud. planinski mah zdravilen grmičast lišaj olivno zelene barve, strok. islandski lišaj
♦ bot. šotni mah ki raste na vlažnih tleh in barjih in katerega spodnji del odmira; geogr. mah visoko barje; lov. mah koža s kratko, mehko dlako na rastočem rogovju
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 5. 2024.
malocvéten -tna -o prid. (ẹ̑) vrtn. ki ima malo cvetov: malocvetna cvetlica // ki ima majhne cvete: malocvetne in velikocvetne begonije
♦ bot. malocvetna španska detelja rastlina z dlakavimi majhnimi listi in drobnimi belkastimi cveti v socvetju, Dorycnium germanicum
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 5. 2024.
mêtlica tudi metlíca -e ž (é; í) - 1. manjšalnica od metla: očistiti preprogo z metlico; metlica za stranišče
♦ muz. metlici podobna priprava za udarjanje, igranje na boben - 2. gospodinjska priprava iz tankih žic za stepanje beljakov, smetane: kupila je zajemalko, metlico in kuhalnico / metlica za sneg
- 3. nar. socvetje moških cvetov na vrhu stebla koruze; lat: koruza že dela metlice; z metlic se je osipal cvetni prah
- 4. nav. mn., žarg., avt. priprava za brisanje avtomobilskih stekel; brisalec
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 5. 2024.
mnogocvéten -tna -o prid. (ẹ̑) vrtn. ki ima mnogo cvetov: mnogocvetna rastlina
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 5. 2024.
monílija -e ž (í) agr. glivična bolezen sadnega drevja, ki povzroča gnitje sadežev in sušenje cvetov, vejic: zatirati monilijo / marelična monilija
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 5. 2024.
mórje -a stil. morjé -á s (ọ̑; ẹ̑) - 1. slana voda, ki napolnjuje vdolbine med celinami: odpluti na morje; reka se izliva v morje; vreči kaj v morje; vojskovati se tudi na morju; jadrati po morju; globoko, plitvo morje; potopljen na dno morja; gladina, globina morja; vihar na morju; prevoz po morju; življenje v morju; globok, velik kot morje / veter z morja / tisoč metrov pod morjem pod morsko gladino
// ekspr.: včeraj so potisnili v morje novo ladjo splavili; potovati po suhem in po morju
// tudi mn. del te vode, navadno v večjih zalivih ali ob obrežju: morje je bilo sivo; morje se leskeče; morje narašča, pljuska ob obalo, valovi; pozna vsa morja; mirno, modro, razburkano, valovito, viharno morje; vinogradi ob morju / južna morja / odšli so spet k morju / Baltiško, Črno, Jadransko, Sredozemsko morje
// ta voda kot prometna pot: morje je postalo odprto / država nima izhoda na morje / pesn. Morja široka cesta peljala me je v mesta (F. Prešeren) - 2. morje z obalo kot prostor za oddih: iti, odpotovati na morje; bili smo na morju; izlet na morje; vikend na morju / prihajamo z morja
// pog. letovanje ob morju: sit sem morja; dva tedna morja imam zadosti - 3. pog. morska voda: morje razjeda železo; napil se je morja / slano morje
- 4. ekspr., s prilastkom velika količina, množina: morje cvetov; tam za morjem hiš; govori morju ljudi / morje zastav je krasilo ulice / porabiti morje črnila; preliti morje solz zelo veliko
// stal je v morju sončne svetlobe / morje bridkosti, trpljenja, veselja; potapljati se v morju greha
// kar se pojavlja v veliki količini, množini: ajdovo morje; megleno morje; iz nepreglednega morja so kipela slemena hribovja; okrog in okrog je snežno morje; žitno morje valovi / vsemirsko morje - 5. ekspr., v prislovni rabi, z rodilnikom izraža veliko količino: morje jih je; morje besed; prišlo je morje ljudi; izdelanih je bilo morje osnutkov / ne vidi nobene poti v morju možnosti
● ekspr. ribiča je vzelo morje utonil je v morju; pog. iti čez morje oditi v čezmorsko deželo, navadno kot izseljenec na delo; ekspr. vodo v morje nositi delati kaj odvečnega, nesmiselnega; ekspr. v morje vreči proč vreči; ekspr. v morju je našel svoj grob utonil je v morju; ekspr. utoniti v nemškem, tujem morju postati sestavni del nemškega, tujega naroda in prenehati se šteti za pripadnika svojega naroda; publ. prosto ali svobodno morje z istimi pravicami dostopno vsem državam; ekspr. široko morje ki je stran od obale, zalivov in otokov; ekspr. kraljica morja Benetke; pomoč je zalegla toliko kot kaplja v morje nič; zelo malo; preg. hvali morje, a drži se brega ne izpostavljaj se brez potrebe nevarnostim
♦ geogr. obrežno ali litoralno morje stransko morje, ki se vleče vzdolž obrežja celine in ki ga proti odprtemu morju omejujejo otoki ali polotoki; odprto morje ki je stran od obale, zalivov in otokov; sredozemsko morje ki je zajedeno globoko v celino in povezano z oceanom z ozkimi prelivi; stransko morje ki se z odprtega morja zajeda v celino; kipenje morja udarjanje valov ob morsko obalo; geol. brakično morje v katerem se mešata morska in sladka voda; jur. notranje morje zelo velik morski zaliv, ki je pod oblastjo države, kateri pripada obala; obalno morje del morja, ki je pod izključno oblastjo države, kateri pripada obala; odprto morje ki je z istimi pravicami dostopno vsem državam; teritorialno morje zunanji del obalnega morja; navt. mrtvo morje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 5. 2024.
múhovnik -a m (ú) - 1. redko muhalnik: sedel je za mizo in udarjal z muhovnikom
- 2. nar. socvetje moških cvetov na vrhu stebla koruze; lat: koruza že dela muhovnike
♦ bot. rastlina z dvema nasprotnima jajčastima ali srčastima listoma in zelenkastimi cveti v grozdastem socvetju, Listera
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 5. 2024.
nadáhnjenost -i ž (á) lastnost, značilnost nadahnjenega: rdeča nadahnjenost cvetov / knjiž. lirska nadahnjenost romana
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 5. 2024.
nastáviti -im dov. (á ȃ) - 1. dati, postaviti kaj v položaj
- a) za prestrezanje, zadrževanje česa: nastavi dlan, pa ti bom dal ves drobiž; nastaviti kozarec pod pipo; nastavi predpasnik, da ti vržem jabolka / nastaviti ustnice za poljub / nastavil je roko in prestregel udarec / nastavil je kozarec (na usta) in začel piti / ekspr. ustavila se je in nastavila uho prisluhnila
- b) za lovljenje (živali): nastaviti pasti, zanke / nastaviti kaj za vabo; pren., ekspr. nastavil ji je past
- c) da se hitro, dobro vidi: knjigo mu je nastavil na mizo / na sredo sobe je nastavila stvari, pa jih ni videl dala, postavila
// podstaviti, podtakniti: nastaviti bombo / nastaviti različne ovire, zapreke
- 2. teh. narediti s pomočjo priprave za regulacijo, da
- a) kaj pravilno, ustrezno deluje: nastaviti zavore, žaromete
- b) se kaj pojavlja v primerni, ustrezni količini: nastaviti dotok plina, vode; nastaviti gretje avtomobila / nastaviti svetlobo z gumbom
- 3. nav. ekspr. narediti zarodek, zasnovo, navadno cveta: žito je nastavilo klase; nastaviti popke, semena / grozdje je slabo nastavilo / rastlina je nastavila veliko cvetov
- 4. pog. zaposliti: nastaviti novega profesorja za matematiko; nastaviti več strokovnjakov / nastavili so jo za strojepisko
- 5. zastar. nadaljevati: pogovor sta nastavila drugi dan / nastaviti pot
● vulg. nastavila mu je privolila v spolno občevanje z njim; nastaviti budilko na šesto uro postaviti njen mehanizem tako, da bo zvonila ob šesti uri; ekspr. nastaviti ceno določiti; ekspr. nastaviti komu nogo spotakniti ga; ekspr. nastaviti nov sod namestiti pipo na poln sod
♦ mat. nastaviti enačbo
nastáviti se nav. ekspr. - 1. priti, postaviti se v opazen, dobro viden položaj: nastavil sem se pred hišo in ga čakal / prav nastavil sem se mu, pa me ni videl
- 2. dopustiti delovanje česa na kaj: nastaviti se soncu, vetru; nastaviti obraz vročini / ekspr. nastaviti se sovražnikovim kroglam
nastávljen -a -o: bil je nastavljen za profesorja; sod je nastavljen; nastavljena dlan; ujeti se v nastavljeno past; optika mora biti pravilno nastavljena; po sobi nastavljeno pohištvo / stvar je bila dobro nastavljena zastavljena, zasnovana
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 5. 2024.
nècvétnica -e ž (ȅ-ẹ̑) nav. mn., bot. rastlina, ki nima cvetov in se razmnožuje s trosi: cvetnice in necvetnice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 5. 2024.
oblétati2 -am dov., tudi obletájte; tudi obletála (ẹ́) redko obleteti: ptica je obletala drevo / obletal sem vse trgovine, pa iskanega blaga nisem dobil / žuželke obletajo veliko cvetov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 5. 2024.
obletéti -ím dov., oblêtel (ẹ́ í) - 1. leteč priti okrog česa: ptica je nekajkrat obletela drevo / satelit v eni uri obleti zemljo
- 2. pog. hitro obiti: obletel sem vse ulice, pa ga nisem videl; v nekaj dneh sem obletel vse znance
- 3. leteč se izogniti: letalo je obletelo nevarno področje
- 4. leteč se premakniti od česa do česa: čebele obletijo veliko cvetov
- 5. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: obletele so me druge misli; obletel me je strah / brezoseb. obletelo me je, da bi odšel
● obletela jo je rdečica oblila; ekspr. z očmi je obletel čakajoče na hitro pogledal drugega za drugim
obletéti se izgubiti liste, iglice: drevje se obleti, star. obleti / listje se jeseni obleti odpade; pren., knjiž. pesmi tega pesnika so se obletele
// star. osuti se: rože so se obletele
● knjiž., ekspr. lepi časi so se hitro obleteli so hitro minili
obletèl in obletél -éla -o: obletelo drevje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 5. 2024.
oprašítev -tve ž (ȋ) glagolnik od oprašiti: oprašitev blaga v izložbi / oprašitev in oploditev cvetov / medsebojna oprašitev navadno s pelodom drugega cveta rastline iste vrste; samolastna oprašitev s pelodom istega cveta // oprašitev matice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 5. 2024.
pocvítanje -a s (ȋ) agr. zapoznelo cvetenje posameznih cvetov: pocvitanje sadnega drevja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 5. 2024.
póln -a -o [u̯n] prid., pólnejši (ọ̑ ọ́) - 1. v katerem je toliko česa
- a) kolikor drži: sod je poln, nehaj vlivati; polna košara, vreča; do polovice poln; skoraj poln; zvrhano poln / v vrsti so stali kozarci, polni medu napolnjeni z medom
- b) kolikor lahko sprejme: polni avtobusi niso ustavljali na postajah; hoteli so v počitnicah polni; polna skladišča; ekspr. nastopili so pred nabito polno dvorano / zvezek bo kmalu poln
- 2. s širokim pomenskim obsegom v katerem je določena stvar
- a) v velikem številu, v veliki količini: hlevi so spet polni; ob praznikih so gostilne polne / poln klas, strok v katerem je dosti semen; češnje so letos polne imajo dosti sadov
// nav., ekspr.: trg je bil poln ljudi na trgu je bilo dosti ljudi; biti poln načrtov, vtisov imeti dosti načrtov, vtisov; ceste, polne blata zelo blatne; knjiž.: leto, polno dogodkov; zvezd polno nebo - b) sploh: vse vaze so polne, kam naj da rože; obe roki ima polni; ima polna usta / polna puška nabita; polna školjka v kateri je žival
// ki ima določene lastnosti, značilnosti v veliki meri: poln glas; poln okus izrazit; polna, črna brada gosta
// izrazno poln jezik; vsebinsko in zvočno poln verz / publ. ta starec je edina polna oseba romana prepričljiva, živa
// ekspr., z rodilnikom ki ima kako lastnost v veliki meri: odšel je poln upanja; biti poln veselja, zdravja zelo vesel, zdrav; knjiž.: glas, poln hrepenenja; ljubezni poln pogled
- 3. ki predstavlja najvišjo stopnjo
- a) glede na določeno mero: popiti poln lonec mleka; dodati polno veliko žlico olja / publ.: plačati je moral polno vsoto celo; delati polno uro / polna pokojnina pokojnina, za katero so izpolnjeni vsi pogoji za največji dosegljivi znesek
- b) publ. glede na določene možnosti, sposobnosti: zaleteti se ob polni hitrosti; nasad je v polni rodovitnosti največji; stroj je dosegel polno število obratov največje mogoče
// čas polnega razcveta baročne umetnosti
- 4. publ. ki obsega vse sestavne dele celote, enote; popoln: vojak v polni bojni opremi; književnost, ki ima razvito le poezijo, še ni polna književnost / zbora so se udeležili v polnem številu vsi
// napiši njegov polni naslov ime, priimek in bivališče; podpisati se s polnim imenom z imenom in priimkom
// ki ni z ničimer omejen, zmanjšan: biti pri polni zavesti / bojevati se za polno neodvisnost; prevzeti polno odgovornost za akcijo vso; to zahtevate s polno pravico popolnoma upravičeno
// to je junaštvo v polnem pomenu besede pravo, resnično junaštvo
// v prislovni rabi, v zvezi v polni meri, v polnem obsegu v celoti, popolnoma: prikazati stvar v polnem obsegu; tak odgovor ne zadovoljuje v polni meri / to nas v polni meri sili k smotrnejšemu gospodarjenju zelo, močno - 5. ekspr. ki ima na telesu razmeroma precej tolšče, mesa: bila je polna, a ne debela / polne prsi, roke, ustnice / postati poln v obraz
- 6. ki ni votel, je iz celega: poln rog; polna in votla telesa / kolo s polnimi gumami brez zračnic; polna opeka opeka, ki nima votlin, votlinic
// ki je cel pobarvan, izvezen: polni krožci; listi naj bodo polni, cveti pa le obrobljeni / polna luna luna, ko je vidna vsa njena površina - 7. ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: predenj je stresla poln predpasnik jabolk; polna stran opomb; prinesti polno naročje drv
● ekspr. ona je v polnem cvetu zelo lepa, mlada; pog., ekspr. obljub imam že poln kovček ne maram, da mi še naprej samo obljubljate; nižje pog. zdaj te imam pa poln kufer naveličan sem te, odveč si mi; knjiž. skrinja iz polnega lesa iz masivnega lesa; ekspr. živeti ob, pri polnih loncih v izobilju; star. ni se ga upala pogledati s polnim pogledom naravnost; odkrito; pog. ne zanima ga drugo, kot da ima poln trebuh da je sit; ekspr. časopisi so polni hvale o njem zelo ga hvalijo; ekspr. on je poln muh, vseh muh poln je zelo zvit, prebrisan; ekspr. samega sebe poln človek samoljuben, domišljav; zastar. oba moža sta bila polna vina sta bila (od vina) pijana; ekspr. imeti polno denarnico veliko denarja; ekspr. imeti polno glavo skrbi zelo veliko; nizko on ima takoj polne hlače takoj se ustraši, izgubi pogum in zato popusti, odneha; ekspr. stoji pri polnih jaslih ima v obilju vse gmotne dobrine; pri polni mizi menda ne boš lačen pri mizi, obloženi s hrano; ekspr. delati s polno paro zelo hitro; ekspr. imeti polne roke dela biti zelo zaposlen; ekspr. imeti zmeraj polno torbo novic dosti, veliko; ne govori, kadar imaš polna usta kadar imaš v ustih hrano; ekspr. zdaj je mera polna ni mogoče, ne sme se več ostati neprizadet, pasiven; ekspr. da je bila mera polna, se je še urezal poleg, povrhu vseh nevšečnosti, težav; obe roki imam polni, primi ti v obeh rokah imam, držim nekaj; ekspr. vse misli so mu polne dekleta veliko misli nanjo; ekspr. vsa cesta ga je bila polna pijan se je opotekal po njej; ekspr. imeti hišo polno gostov imeti veliko gostov; ekspr. vsa hiša je polna tega otroka po celi hiši skače; ekspr. zakričati iz polnega grla, polnih pljuč zelo; ekspr. pluti s polnimi jadri k cilju hitro, brez obotavljanja se mu bližati; ekspr. zadihati s polnimi pljuči postati prost, svoboden; ekspr. tega imam že polna ušesa nočem več poslušati tega; ekspr. iz mesta se je vrnil s polnimi ušesi čenč v mestu je izvedel veliko čenč; ekspr. vsa usta so polna njene lepote vsi veliko govorijo o njeni lepoti; preg. česar polno je srce, o tem usta rada govore človek rad govori o svojih čustvih; včeraj je bil sosed po polnem trezen popolnem
♦ agr. polna zrelost semena zrelost semena, ki v ustreznih razmerah lahko vzkali; polno mleko mleko, ki ima vso maščobo; polno seme seme, ki v ustreznih razmerah lahko vzkali; avt. voziti s polnim plinom z največjim možnim dotokom goriva; geom. polni kot kot, ki meri 360°; polna črta črta, narisana brez vmesnih presledkov; gled. polna kulisa kulisa, ki je brez odprtin za okna, vrata; jur. polni delovni čas delovni čas, ki traja 42 ur na teden; les. polni meter kubični meter; lingv. polna prevojna stopnja prevojna stopnja s korenskim samoglasnikom o, e ali u; lit. polni stik rima; muz. polni ton ton, ki je izrazit, čist in ima dosti sozvenečih tonov; obrt. čevlji s polno peto s peto, ki se od sredine stopala postopoma veča; polno kitanje kitanje vse površine; tur. polni penzion s tremi obroki hrane; vrtn. polni cvet cvet, ki ima povečano število cvetnih listov v cvetu ali cvetov v socvetju
pólno - 1. prislov od poln: glas je zvenel polno; polno razvita osebnost
- 2. veliko, mnogo: na cestah je polno ljudi / v njem je polno življenja / gozd nudi vse polno koristi
● ekspr. povsod ga je polno povsod ga lahko srečaš; pog. ima jih polno za ušesi je zelo navihan; sam.: ekspr. dajati iz polnega veliko, radodarno; ekspr. kot umetnik se je iz polnega izživljal v poeziji najbolj celovito, popolno; ekspr. izobraženstvo hoče zajemati iz polnega hoče biti dobro obveščeno, seznanjeno; ekspr. njegove sodbe navadno zadenejo v polno so točne, pravilne; so učinkovite
♦ lov. zadeti žival v polno smrtno; šport. metati na polno pri kegljanju metati, ko stojijo vsi keglji; metati določeno število lučajev, pri čemer se podrti keglji po vsakem lučaju postavijo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 5. 2024.
polnocvéten -tna -o [u̯n] prid. (ẹ̑) vrtn. ki ima povečano število cvetnih listov v cvetu ali cvetov v socvetju: polnocvetni tulipani;
polnocvetne vrtnice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 5. 2024.
práprot -i ž (á) rastlina brez cvetov, z velikimi pernato deljenimi listi, ki raste navadno v gozdu: žeti praprot;
jasa, porasla s praprotjo;
hoditi med visoko praprotjo / drevesasta praprot ki ima deblo; sobna praprot primerna za gojenje v sobi // skriti se v praprot; hoditi po praproti
♦ bot. orlova praprot z dolgopecljatimi, do 2 m dolgimi pernatimi listi, Pteridium aquilinum; praprot črnica
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 5. 2024.
razcvétje -a s (ẹ̑) knjiž. razcvet: pozno razcvetje rož / novo razcvetje gospodarstva / prizadevati si za razcvetje kulturne dejavnosti
● zastar. letos imajo sončnice malo razcvetja cvetov
♦ bot. čašasto, latasto razcvetje čašasto, latasto socvetje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 5. 2024.
razpŕtost -i ž (ȓ) lastnost, stanje razprtega: razprtost vej / razprtost cvetov
♦ geom. razprtost med dvema poltrakoma
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 5. 2024.
rozólija -e ž (ọ́) nekdaj liker zlasti iz cvetov pomaranč, vrtnic: sladka rozolija
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 5. 2024.
róžen -žna -o prid. (ọ̑) - 1. nanašajoč se na rože: rožne čebulice; otroci so pletli rožne kite / rožni vrt / rožni grm; rožni trni / rožno olje eterično olje iz cvetov vrtnic
// star. v rožnem maju cvetočem
● star. rožni cvet junij; ekspr. rožna mladost lepa, srečna; knjiž. rožno jutro lepo, jasno - 2. knjiž. rožnat: rožna svetloba / rožna lica
♦ bot. rožni koren rastlina s suličastimi, nazobčanimi listi in navadno zelenkasto rumenimi cveti v socvetjih, Sedum rosea; rel. rožni venec molitev iz zdravamarij, očenašev in razmišljanja o dogodkih iz Kristusovega življenja; priprava iz kroglic, nabranih na vrvico ali verižico, za molitev rožnega venca; zool. rožni škržat majhna zajedavska žuželka, ki sesa rastlinske sokove in je posebno škodljiva vrtnicam, Typhlocyba rosae
róžno prisl.: rožno cvetoča ajda / piše se narazen ali skupaj: rožno bel ali rožnobel; rožno rdeč
♦ bot. rožno rdeči dežen zaščitena alpska rastlina z rožnatimi cveti, Heracleum siifolium
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 5. 2024.
sívkin -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na sivka 2: vijoličast sivkin cvet;
sivkin vonj / čepica sivkine barve sivo vijoličaste barve; uporabljala je dišeče milo in sivkino vodo kolonjsko vodo s sivkinim oljem; sivkino olje eterično olje, pridobljeno iz sivkinih cvetov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 5. 2024.
sklánjati -am nedov. (ȃ) - 1. premikati zgornji del česa navzdol, proti tlom: sklanjati in vzravnavati glavo, hrbet / sklanjal je glavo in poslušal; sklanjati glavo nad šopkom
● knjiž. spoštljivo sklanjam glavo pred takim človekom izkazujem mu čast, spoštovanje - 2. lingv. menjavati končnice pri samostalniku, pridevniku, zaimku in števniku: sklanjati samostalnike; sklanjati po pridevniški sklanjatvi
sklánjati se - 1. premikati glavo, zgornji del telesa navzdol, zlasti naprej: hitro se sklanjati / sklanjati se k otroku; sklanja se čez ograjo, skozi okno / sklanjati se po steklenice pod točilno mizo / težki cveti se sklanjajo; veje se sklanjajo nad vodo
- 2. ekspr., s širokim pomenskim obsegom, v zvezi z nad izraža opravljanje dela, opravila, kot ga določa sobesedilo: ves dan se sklanja nad delo; pogosto se sklanja nad knjigo bere, študira; bolničarke so se sklanjale nad ranjenci so jim stregle
● pesn. na gredi se cvet sklanja k cvetu je dosti cvetov; ekspr. sonce se sklanja k obzorju kmalu bo zašlo; knjiž. čas se sklanja v jesen kmalu bo jesen
sklanjáje: kašljal je, sklanjaje glavo
sklanjajóč -a -e: šla sta navkreber, sklanjajoč glave; sklanjajoča se drevesa
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 5. 2024.
socvétje -a s (ẹ̑) bot. skupek cvetov z ovršnimi listi na steblu: oblike socvetij;
rastlina z belimi cveti v socvetju / čašasto, grozdasto, latasto socvetje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 5. 2024.
sók -a m, mn. sokóvi tudi sóki (ọ̑) - 1. tekočina v rastlinah, ki omogoča rast, razvoj: ta rastlina ima v steblu bel, strupen sok; nekatere žuželke sesajo drevesne sokove; sok korenin, plodov
// tekočina, ki se pojavi pod lubjem v času rasti: po drevju se začne že v februarju pretakati sok / drevje je v soku - 2. tekoča sestavina sadeža: iztisniti sok iz limone; sok rdeče pese
// brezalkoholna pijača, narejena iz te sestavine: piti sok; sirupi in sokovi / borovničev, korenčkov, marelični sok; sadni, zelenjavni sok / elipt., pog. prosim tri soke kozarce, stekleničke soka - 3. tekoč izloček nekaterih organov, žlez: matični mleček je sok, ki ga izločajo mlade čebele; dišeči, sladki sokovi cvetov / telesni, živalski sokovi
- 4. tekočina, ki se izloči pri dušenju, pečenju: dušiti zelenjavo v lastnem soku; sok pečenke
- 5. ekspr., navadno s prilastkom kar v telesu omogoča življenje, daje moč: mladostni sokovi so fante vedno bolj burili; rudnik jim je izčrpaval ves življenjski sok; rastline črpajo sokove življenja iz zemlje; pren. vstaja je črpala sokove iz podpore prebivalstva; podeželje, zaprto samo vase, brez pravih življenjskih sokov, je komaj životarilo
- 6. ekspr. kar dela, da je kaj živo, polno: to daje predstavi sol in sok
- 7. nar. gorenjsko močnik: kuhati, zabeliti sok / ajdov, koruzni sok
● nar. niti za sok ni zaslužil zelo malo je zaslužil; ekspr. dal je družbi življenjski sok svojih najlepših let življenjsko moč; pesn. sok srca kri; knjiž. upijaniti se od soka trte z vinom; ekspr. skozi osebe romana se pretaka resnični sok življenja osebe romana so življenjsko prepričljive, kot žive
♦ agr. bistri sok sadni sok iz filtriranega iztisnjenega soka; kašasti sok sadni sok iz zdrobljenih, zmletih sadežev; matični sok iz rastlin pridobljen naravni sok kot surovina za izdelavo sadnih sokov, sirupov; naravni sok; sladkorni sok pridobljen iz sladkorne pese ali sladkornega trsta; biol. celični sok raztopina organskih in anorganskih snovi v rastlinski celici; prebavni sokovi izločki prebavnih žlez z encimi, ki razkrajajo hrano pri prebavljanju; želodčni sok prebavni sok, ki ga izloča želodčna sluznica; med. telesni sokovi po Galenu arterijska in venozna kri, sluz in žolč
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 5. 2024.
sŕkati -am nedov. (ŕ ȓ) - 1. spravljati v usta kaj tekočega in požirati ob hkratnem vlečenju zraka vase, pri čemer nastajajo sikajoči glasovi: srkati vroč čaj iz skodelice; pri jedi srka in mlaska / srkati sok iz pomaranče / čebele srkajo med iz cvetov
- 2. ekspr. piti v majhnih požirkih: srkale so liker in se pogovarjale; počasi je srkal kavo in opazoval mimoidoče / zbrali so se v zidanici in srkali novo vino pili
- 3. sprejemati vase: goba srka vodo; korenine srkajo vlago iz zemlje
● ekspr. otrok je srkal njegove besede pazljivo ga je poslušal; ekspr. zasopel je srkal čisti gorski zrak vdihaval; pog., ekspr. rad ga srka pije (alkoholne pijače)
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 5. 2024.
stilizácija -e ž (á) glagolnik od stilizirati: odmik od naturalizma k abstraktni stilizaciji;
stilizacija cvetov za ornamente / nejasna stilizacija besedila
♦ jur. stilizacija zakonskega besedila
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 5. 2024.
stilizíranje -a s (ȋ) glagolnik od stilizirati: stiliziranje cvetov pri upodabljanju / stiliziranje povesti za film
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 5. 2024.
šára2 -e ž (á) - 1. star. lisa, pega: gobe z velikimi šarami na klobuku / pred očmi so se mu delale svetle šare
- 2. zastar. barva: namazati s šaro / šara cvetov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 5. 2024.
tráva -e ž (á) rastlina z dolgimi ozkimi listi in kolenčastim steblom brez izrazitih cvetov: spomladi trava ozeleni;
po dvorišču se razrašča trava;
kositi travo;
krave mulijo travo;
pohoditi, pomendrati, potlačiti travo;
popleti, populiti, požeti travo v vinogradu;
skriti se v travo;
gosta, mehka, mlada, rosna, sočna, visoka trava;
šop trave;
bilo jih je kot listja in trave zelo veliko // ekspr.: trave so se zibale v vetru; vonj junijskih trav / povsod je pesek, le tu in tam raste kaka trava šop trave; ekspr. pozna vse trave in njihovo zdravilno moč zelišča // nakositi trave, travo za živino; grabiti, obračati, sušiti travo; naročje trave / angleška trava nizka, gosto rastoča trava za gojene trate; gorska, gozdna, močvirska trava // travnata površina: otroci se igrajo na travi; hoditi po pesku in travi / kot opozorilo ne hodi po travi / ekspr. petje murnov v travah
● ekspr. še preden je trava prerasla njegov grob, so ga pozabili kmalu po njegovi smrti; ekspr. naj raste trava ali ne, ko nas ne bo vseeno nam je, kako bo po naši smrti; evfem. ne bo več dolgo trave tlačil ne bo več dolgo živel; žarg. kaditi, uživati travo hašiš; ekspr. videti travo rasti in slišati planke žvižgati videti in slišati stvari, ki jih v resnici ni; ekspr. neumen, da sliši travo rasti zelo; poljud. marijina trava trava z dolgopecljatimi in od strani sploščenimi klaski, strok. migalica; z morsko travo polnjene žimnice s posušenimi listi, stebli morskih trav; plastična trava travi podobna plastična snov za blazine, pakiranje; nar. severovzhodno trava krompirja cima
♦ agr. kisla trava ki raste na kislih tleh; bot. trave rastline s kolenčastim steblom, navadno črtalastimi sedečimi listi in cveti v klaskih, Poaceae; klasasta s klasastim socvetjem, latasta trava z latastim socvetjem; medena trava z navadno belkastimi in puhastimi klaski, Holcus; morske trave morske rastline s črtalastimi listi, Zostera; pasja trava z zgoščenim socvetjem, Dactylis; vrtn. pisana trava vrtna rastlina z dolgimi suličastimi listi z belimi ali rumenkastimi vzdolžnimi progami, Phalaris arundinacea var. picta
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 5. 2024.
trósnica -e ž (ọ̑) nav. mn., bot. rastlina, ki nima cvetov in se razmnožuje s trosi: trosnice in cvetnice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 5. 2024.
trósovka -e ž (ọ̑) nav. mn., bot. rastlina, ki nima cvetov in se razmnožuje s trosi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 5. 2024.
upogníti upógnem tudi upôgnem dov. (ī ọ́, ó) - 1. narediti, povzročiti, da zlasti kaj prožnega dobi polkrožno, krivo obliko: upogniti gumijasto cev; upogniti karton, palico; upogniti veje navzdol, navzgor; stebelca so se od težkih cvetov upognila; tramovi so se upognili zaradi prevelike obremenitve / jekleni trak se upogne se da upogniti
// upogniti glavo skloniti; hrbet se mu je od napornega dela upognil sključil; ramena so se mu upognila povesila
// spraviti v položaj, ko sosednji deli med seboj tvorijo kot: upogniti komolec; upogniti nogo v kolenu - 2. ekspr. ukloniti: fant se ni dal upogniti; upognil jih je z grožnjami / upognil je sosednje dežele si jih podredil
// upognil je njeno šibko naravo; upogniti komu voljo zlomiti
● ekspr. upogniti hrbet, koleno, tilnik pred kom ukloniti se, vdati se; podrediti se; ekspr. upognil je koleno in prosil odpuščanja pokleknil je; ekspr. drevo se upogne, dokler je mlado mladega človeka je mogoče vzgojiti
upogníti se zastar. pripogniti se, skloniti se: upognil se je in pobral kamen
upógnjen tudi upôgnjen -a -o: od vetra upognjena drevesa; upognjen nos kriv; upognjen starec sključen; upognjena hrbtenica kriva
♦ les. pohištvo iz upognjenega lesa omehčanega s parjenjem ali kuhanjem, da se lahko krivi; upognjeno pohištvo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 5. 2024.
vèčcvéten -tna -o prid. (ȅ-ẹ̑) ki ima več cvetov: večcvetna rastlina
♦ bot. večcvetni klasek
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 5. 2024.
velikocvéten -tna -o prid. (ẹ̑) vrtn. ki ima veliko cvetov: velikocvetna rastlina // ki ima velike cvete: velikocvetne begonije
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 5. 2024.
vivipáren -rna -o prid. (ȃ) - 1. zool. pri katerem se zarodek razvije v materinem telesu in rodi žive mladiče; živoroden: viviparne živali
- 2. bot. ki razvije namesto cvetov olistane brstiče: viviparne rastline
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 5. 2024.
vrstnàt -áta -o prid. (ȁ ā) vrtn. ki ima povečano število cvetnih listov v cvetu ali cvetov v socvetju; polnocveten: vrstnati cveti potonike, vrtnice / vrstnati glog glog z belimi, rožnatimi ali rdečimi polnocvetnimi cveti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 5. 2024.
živoróden -dna -o prid. (ọ̄) - 1. zool. pri katerem se zarodek razvije v materinem telesu in rodi žive mladiče: živorodne živali / živorodna kuščarica
- 2. bot. ki razvije namesto cvetov olistane brstiče: živorodne rastline / živorodna dresen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 20. 5. 2024.