dragoljúbec -bca m (ȗ)
nar. gozdna rastlina z močno dišečimi drobnimi belimi cveti; šmarnica: Hitela sva čez hrib in plan in dragoljubce trgala (Ch. Dickens – O. Župančič)

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 21. 5. 2024.