akulturácija -e ž (á) knjiž. prilagoditev novemu (kulturnemu) okolju: nagla akulturacija priseljencev;
avto je zanje dokaz akulturacije na višji standard
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
alíbi tudi álibi -ja m (ȋ; ȃ) dokaz, da obtoženi ob določenem času ni bil na kraju dejanja: imeti alibi;
neizpodbiten alibi / dokazati svoj alibi // knjiž. opravičilo, izgovor: to je njegov moralni alibi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
ára -e ž (á) znesek, ki se plača naprej kot dokaz, da je pogodba sklenjena: dati, plačati, vzeti aro;
vrniti dvojno aro;
ara za njivo;
pet tisoč dinarjev are
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
argumènt -ênta m (ȅ é) kar utemeljuje, podpira kako trditev; razlog, dokaz: navesti zadostne argumente;
podpreti trditev z argumenti;
močen, prepričljiv, tehten argument;
argumenti za in proti;
kloniti pod težo argumentov
♦ mat. količina, od katere je odvisna vrednost druge količine, neodvisna spremenljivka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
avténtičen -čna -o prid. (ẹ́) - 1. ki izvira od avtorja; pristen, izviren: avtentičen podpis, rokopis, spis; izvod ni avtentičen, ker je ponekod popravljen; avtentično besedilo / film bodo snemali na avtentičnem terenu
// ki mu je verjeti, verodostojen: avtentični dokaz; avtentično poročilo o nesreči - 2. ki se ujema z originalom; natančen, točen: avtentičen prepis pogodbe; avtentičen prevod
♦ jur. avtentična listina; avtentična razlaga zakona razlaga, ki jo da zakonodajalec ali organ, ki je za to pooblaščen; muz. avtentična kadenca zveza dominantnega akorda s toničnim
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
bôžji -a -e prid. (ó) - 1. rel. ki izhaja od boga, bogu lasten: božja kazen ga je zadela; božja ljubezen, pravičnost; prositi za božjo milost; z božjo pomočjo smo se rešili; naj bo, kakor je božja volja / vznes. zaželel jim je božjega blagoslova srečo, uspeh; star. Ferdinand, po milosti božji cesar Avstrije / Sin božji Kristus; vznes. poslušati božjo besedo evangelij, pridigo; Mati božja Kristusova mati; božja previdnost ga je vodila Bog; deset božjih zapovedi / božji rop oskrumba, onečaščenje česa svetega ali posvečenega
// namenjen bogu: božja čast / star. služabnik božji duhovnik; knjiž. hiša božja, star. božji hram cerkev; služba božja maša
// božji grob vidni spomin Kristusovega groba po cerkvah za velikonočne praznike - 2. v medmetni rabi, včasih kot zapostavljeni prilastek, z oslabljenim pomenom, v zvezi z nekaterimi besedami izraža
- a) začudenje, presenečenje: križ božji, ali je to mogoče
- b) nejevoljo, nestrpnost: za božji čas, kakšno javkanje; miruj že, strela božja
- c) svarilo, opozorilo: ne govori tako, za božjo voljo
- č) podkrepitev, poudarek: človek božji, kaj govoriš! že ves božji dan sedi; na pomoč, ljudje božji; nikjer nimaš božjega miru; na vsem božjem svetu, pod božjim soncem ji ne najdeš enake
● božji mir v srednjem veku od cerkvene oblasti zaukazana prepoved bojevanja ob določenem času, na določenem ozemlju, proti določenim osebam ali nasploh; vznes. ta dogodek je bil očiten prst božji svarilo, opomin, kazen; star. živeti v strahu božjem čednostno, pošteno; iron. ne bodi tak božji volek pohleven, mevžast; ekspr. če si božji, si sit dovolj si jedel; star. božja dekla smrt; pog., šalj. božja kapljica vino; star. v kotu je visela božja martra križ s podobo Kristusa; vznes. božja njiva pokopališče; iti na božjo pot romanje; tam je slavna božja pot romarska cerkev; star. izid bolezni je še v božjih rokah neznan, nejasen; božja sodba v srednjem veku postopek v sodstvu, pri katerem je moral osumljenec za dokaz svoje nekrivde prebiti krute, smrtno nevarne preizkuse; star. stopiti pred božjo sodbo umreti; star. šiba božja velika nesreča, nadloga; ekspr. za božjo voljo jih je prosila, naj ji pomagajo zelo; vznes. pesnik po božji volji velik, nadarjen; naj gredo v božjem imenu ne branim jim; šalj. potrpljenje je božja mast, samo revež je, kdor se z njo maže; preg. ljudski glas, božji glas ljudsko mnenje je navadno pravilno, odločujoče; preg. božji mlini meljejo počasi, pa gotovo sčasoma je vsak kaznovan za svoja slaba dejanja
♦ bot. božji les ali božje drevce zimzelen grm s trnato nazobčanimi listi, Ilex aquifolium; božja milost zdravilna rastlina, ki raste na vlažnih bregovih in močvirnih travnikih, Gratiola officinalis; vrtn. božje drevo parkovno ali gozdno drevo z velikimi pernato razdeljenimi listi; pajesen; prisl.: častiti po božje; sam.: kdo si, božji? star. nima božjega v žepu denarja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
čínjenica -e ž (ȋ) zastar. dejstvo, fakt: za dokaz je treba činjenic
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
daktiloskópski -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na daktiloskopijo: daktiloskopski dokaz istovetnosti / daktiloskopski tehnik
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
dedukcíjski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na dedukcijo: dedukcijski dokaz / dedukcijska metoda poučevanja deduktivna
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
dokàz -áza m (ȁ á) kar utemeljuje, podpira kako trditev: vsi dokazi govorijo proti vam;
manjkalo mu je neizpodbitnih dokazov;
predložiti, zbirati dokaze;
trditev je podprl z dokazi;
otipljivi, tehtni dokazi;
dokazi za in proti;
za to imamo že dovolj dokazov;
zaradi pomanjkanja dokazov je bil oproščen;
priznal je pod pritiskom dokazov / dokaz o strokovnosti
♦ jur. nasprotni dokaz s katerim se ovrže kaka trditev; obremenilni, razbremenilni dokaz; mat. aritmetični dokaz pri katerem se uporabljajo samo aritmetične operacije; direktni dokaz pri katerem se izvede izrek tako, da se izhaja iz že znanih resnic; geometrijski dokaz pri katerem se uporabljajo samo geometrijske konstrukcije; indirektni dokaz pri katerem se dokaže, da privede neveljavnost izreka do protislovja // zunanji izraz, znamenje česa: to je zgovoren in prepričljiv dokaz, da je tvoja sodba napačna; dokaz ljubezni; v dokaz prijateljstva mu je podarila sliko
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
dokázen -zna -o prid. (ā) nanašajoč se na dokaz: obsežen dokazni material;
dokazna listina;
dokazno gradivo, sredstvo / njegovi očitki nimajo dokazne vrednosti
♦ jur. dokazni postopek; dokazno breme dolžnost dokazovanja, ki jo ima v civilnem postopku pravdna stranka, v kazenskem pa tožilec
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
eklatánten -tna -o prid. (ȃ) očiten, jasen, prepričljiv: eklatanten dokaz, primer / položaj v kolonialnih področjih je eklatanten izraz preživelega sistema
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
frankírati -am dov. in nedov. (ȋ) nalepiti znamko na poštno pošiljko kot dokaz plačane poštnine: frankirati pismafrankíran -a -o: pošiljka je bila nepravilno frankirana
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
ganljív -a -o prid. (ī í) ki povzroča ganjenost: to je ganljiv dokaz ljubezni;
do solz ganljiv prizor;
ganljiva povestganljívo prisl.: ganljivo jokati / ekspr. delal se je naravnost ganljivo nevednega zelo, močno; iron. lepe oči in vitka postava sta za igralsko umetnost ganljivo premalo veliko, dosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
geometríjski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na geometrijo: geometrijski liki;
geometrijska tvorba;
geometrijsko telo / geometrijska domača naloga
♦ mat. geometrijski dokaz; geometrijsko zaporedje zaporedje, pri katerem je količnik med dvema zaporednima členoma stalen // geometričen: tkanina z geometrijskimi vzorcigeometríjsko prisl.: izmenične napetosti in upori se seštevajo geometrijsko ali vektorsko; ta slikar ljubi geometrijsko stroge površine
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
ìndirékten -tna -o prid. (ȉ-ẹ̑) ki je nasproten, drugačen od direktnega, posreden: indirekten kontakt, vpliv;
to je bil indirekten odgovor / indirektna razsvetljava razsvetljava, pri kateri žarki svetila ne padajo naravnost na osvetljeno ploskev // indirektna pesniška izpoved izpoved, podana v metafori // lotiti se problema po indirektni poti
♦ biol. indirektna delitev delitev celice na dva enaka dela ob razpadu jedra na kromosome; jur. indirektni davek davek, ki ga plača potrošnik ob nakupu blaga; indirektna volilna pravica pravica voliti po posredniku; lingv. indirektni govor navajanje tujega sporočila v slovnični odvisnosti od poročevalčevega govorjenja; odvisni govor; indirektni objekt predmet v rodilniku, dajalniku, mestniku ali orodniku; mat. indirektni dokaz dokaz, pri katerem se dokaže, da privede neveljavnost izreka do protislovja; šol. indirektni pouk pouk, pri katerem učitelj sam ne poučuje, ampak organizira samostojno, tiho delo učencevìndiréktno prisl.: indirektno dokazati, priznati, vprašati; s tem je bil indirektno obdolžen
♦ lingv. indirektno prehodni glagol glagol s predmetom v rodilniku, dajalniku, mestniku ali orodniku
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
indolénca -e ž (ẹ̑) knjiž. malomarnost, neprizadevnost: velika ovira za napredovanje je njegova indolenca;
prirojena indolenca // ravnodušnost, brezbrižnost: zbuditi koga iz indolence; to je dokaz za indolenco v kulturnem življenju
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
indukcíjski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na indukcijo: indukcijski dokaz / indukcijska metoda induktivna metoda // indukcijski motor motor na izmenični električni tok; indukcijski števec števec, ki deluje na izmenični električni tok; indukcijsko segrevanje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
izpodbíti -bíjem in spodbíti -bíjem dov., izpodbìl in spodbìl (í ȋ) - 1. z udarjanjem, tolčenjem odstraniti izpod česa: izpodbiti podstavek; izpodbiti stol / izpodbiti komu nogo, roko; zgrudila se je, kakor bi jo izpodbil; pren., ekspr. izpodbiti temelje državi
- 2. zanikati, ovreči: izpodbiti dokaz, trditev; tega dejstva ni mogoče izpodbiti
// jur. dokazati neresničnost, nepravilnost, neutemeljenost česa: izpodbiti avtentičnost pisma, veljavnost pogodbe / izpodbiti oporoko s tožbo / izpodbiti nasprotnika, tožnika
izpodbít in spodbít -a -o: izpodbiti razlogi; sodba je bila s tem dokazom popolnoma izpodbita
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
izpríčba -e ž (ȋ) zastar. - 1. dokaz, potrdilo: imeti izpričbe; neovrgljiva izpričba / pismena izpričba
- 2. spričevalo: dobiti izpričbo zrelosti
- 3. izjava: verjeli so mojim izpričbam
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
izpričílo -a s (í) star. dokaz, potrdilo: drama je izpričilo njegove umetniške tvornosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
izvíren -rna -o prid., izvírnejši (ȋ) - 1. ki ni odvisen od kakega vzora, predloge: izvirna domislica, misel, zamisel; izvirna interpretacija pesmi; poiskati izvirno rešitev problema; snov povesti je izvirna / izviren mislec, pesnik; prizadeva si, da bi bil izviren
// ki se po določeni lastnosti, nazorih, navadah loči od drugih: izviren človek / njegovo življenje je bilo precej izvirno / redko nosil je izvirno pokrivalo nenavadno - 2. ki je v jeziku, v katerem ga je napisal avtor: izviren roman; izvirna literatura; izvirna proza; izvirno besedilo pesmi / prevod je narejen po izvirni angleški izdaji / predložiti izvirno listino izvirnik
- 3. prvoten, osnoven: izvirni pomen besede; izvirna kakovost surovin / vsi ti plesi niso izvirni pristni, pravi
- 4. nanašajoč se na izvir: izvirna voda / izvirni del reke
♦ ekon. izvirni dohodek dohodek, ki se ustvarja v proizvodnji; jur. izvirni dokaz dokaz iz neposrednega vira; izvirna pravica pravica, pridobljena na novo, brez pravnega prednika; rel. izvirni greh greh, ki ga je po prvih starših podedovalo vse človeštvo
izvírno prisl.: problem so rešili precej izvirno; v prireditvi je malo izvirno narodnega
izvírni -a -o sam.: v tej metodi je nekaj izvirnega; nič izvirnega ni napisal; povedati kako izvirno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
jásen -sna -o prid., jásnejši in jasnéjši (á) - 1. ki je brez oblakov, megle: jasno nebo / jasen zimski dan; prevladovalo bo jasno vreme / jasni vrhovi gor / pesn. jasne daljave, višave; pren., ekspr. obetajo se jasnejša duhovna obzorja
// knjiž. čist, bister: jasen tolmun; jasna tekočina / jasno ozračje / jasne otroške oči
// knjiž. svetel, bleščeč: skozi umazano okno ne bi prodrl niti najjasnejši sončni žarek; soba je bila polna jasne mesečine / jasne barve / pesn. sredi polja jasen grad / kot kletvica strela jasna, vsaj molčal bi; pren. bil je jasen zgled domoljubja - 2. ki se dobro vidi ali sliši: premalo jasni znaki; glasovi so bili tako jasni, da je razumel vsako besedo; obrisi predmetov postajajo vedno jasnejši; slika na zaslonu ni dovolj jasna / jasna izgovarjava, pisava razločna
// nav. ekspr. ki ni hripav ali zamolkel; čist: jasen smeh, zven; njen glas je bil jasen, a oster / jasna pesem zvonov - 3. vsebinsko opredeljen, izdelan: imeti jasen cilj pred seboj; jasna idejna orientacija mladine; misel je počasi postajala jasnejša; nejasna slutnja mu je prešla v jasno spoznanje / njegov položaj še ni jasen; razmere v deželi bodo šele čez čas jasne / brez jasne zavesti, da moramo sodelovati, tega ne bomo dosegli
// podan tako, da se ne da dvomiti o tem, kaj izraža: dati jasen odgovor; vsaka jasnejša beseda bi pripeljala do sporov; jasno priznanje / publ. dati možnost za jasno soočenje dveh stališč odkrito
// navedite same jasne primere, zglede - 4. nav. ekspr. razumljiv, pojmljiv brez dodatnih podatkov: to je jasen dokaz, da smo imeli prav; gre za jasen primer zanemarjenosti; njihova prednost je jasna kot beli dan / stvar je jasna, tako ne gre več naprej / kot podkrepitev jasna stvar, da gre za pomoto
// v povedni rabi ki se lahko popolnoma pričakuje, predvideva: vsi ti pomisleki so v teh okoliščinah jasni; izdaja knjige je glede na ime avtorja že zdaj jasna - 5. ki je brez elementov, ki bi oteževali dostopnost, razumevanje: jasen spis; jasna glasba; preproste in jasne pesmi; jasno izražanje; jasno predavanje / precizen in jasen mislec
// v povedni rabi, navadno z dajalnikom ki se popolnoma razume, dojame, spozna: da bi jim bil poskus jasen, ga je še enkrat ponovil; njegova teorija (nam) še ni popolnoma jasna; vam je zdaj vsebina jasna / po teh dogodkih so mu nekatere stvari postale jasne - 6. priseben, razumen: jasno in zmedeno govorjenje / bolnik ima le redko jasne trenutke / knjiž. telo je bilo pijano, duh pa je ostal jasen
- 7. knjiž. ki ima pozitivne lastnosti v etičnem, zlasti pa v moralnem pogledu; čist: jasen značaj / jasna sreča; jasno veselje / hoditi jasna pota
// veder, iskren: jasni obrazi mladine; jasen pogled, smeh / jasna pomladna lepota
// srečen, vesel: spomini na jasno mladost; imel je malo jasnih ur - 8. star. spoštovan, cenjen, plemenit: bil je v službi jasnega kralja / v vljudnostnem nagovoru poslušajte me, jasni knez
- 9. nar. dolenjsko bled, shujšan: po bolezni je bila nekam jasna
● o tej stvari nima jasnih pojmov stvari ne razume pravilno, ne pozna je dobro; ko se je nehal opravičevati, mi je bil položaj precej jasen sem vedel, kaj pravzaprav hoče; vreči jasno luč na kaj popolnoma razkriti kaj; videti kaj v jasni luči čisto tako, kot je v resnici; imeti jasno podobo, sliko o čem pravilno, dobro kaj poznati; sčasoma bo postala stvar bolj jasna se bo ugotovilo, kakšna je v resnici, kakšna je njena prava vsebina
jásno - 1. prislov od jasen: jasno določiti cilj; njene oči so jasno in živo gledale v svet; jasno se izražati; zaradi razburjenja ni mogel jasno misliti; na površini so se jasno razločevale bele in črne pike; jasno sliši vsako besedo; jasno se zaveda svojih dolžnosti popolnoma
// piše se narazen ali skupaj: jasno modre ali jasnomodre oči; jasno zeleni gozdovi svetlo
// v povedni rabi: včeraj je bilo jasno in toplo; bilo je popolnoma jasno, da so vse že prej pripravili; jasno je kot enkrat ena, da se ji je zmešalo / kot podkrepitev kri ni voda, to je jasno - 2. v povedni rabi, navadno z dajalnikom izraža stanje razumevanja, dojemanja, spoznanja: vsem poklicanim mora biti jasno, da taka politika ne vodi k uspehu; počasi (jim) bo jasno, da je delovanje v takih razmerah res težko / ni mi jasno, kako si to dosegel
- 3. v povedi rabi izraža popolno sprejemanje brez presenečenja, pomislekov: jasno je, da mu je to moralo vzeti veselje; jasno je, da ne bo šel, saj mu tudi ni potrebno; to je popolnoma jasno, da ga ne more ubogati / elipt.: jasno, da ne ve, saj mu ni nihče povedal; iz vas ne bo nič, jasno, saj drugega tudi nisem pričakoval; jasno, tajnica je kriva, vsega ne more biti kriv šef
// v medmetni rabi izraža soglasje, pritrditev brez pridržka: hočeš požirek vina? Jasno, kar natoči mi ga; ga poznaš? Jasno, se je zlagal; naredili boste dobro kupčijo. Pa jasno
● ta slika mi je še vedno jasno pred očmi dobro se je spominjam; jasno mi je pred očmi, kako sem jim storil krivico popolnoma se zavedam, spoznavam; ekspr. sčasoma bo še vse jasno se bo še vse razkrilo, ugotovilo; ekspr. to je treba povedati jasno in glasno brez olepšavanja in prikrivanja, odločno
jásni -a -o sam.: menjavalo se je jasno in oblačno; novica je prišla kot (strela) z jasnega popolnoma nepričakovano; glede njega, z njim je hotel priti na jasno izvedeti, spoznati, kakšen je v resnici, kaj namerava; hotel si je priti na jasno, kaj namerava z njim ugotoviti, izvedeti; glede njega, o njem, z njim si še zmeraj ni na jasnem ne ve, kakšen je; glede tega, o tem, s tem si nisem na jasnem tega ne razumem popolnoma; ni si na jasnem, kako naj se stvari loti ne ve; bil si je na jasnem, da bo moral oditi spoznal je, ugotovil je; ni si bil na jasnem sam s seboj ni vedel, kakšen je, kaj v resnici hoče; zastar. ni jih pričakoval, pa se ti na jasnem prikažejo na lepem; od doma sem šel v jasnem; kos jasnega med oblaki; v tej zmedi je kaj malo jasnega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
kolkováti -újem dov. in nedov. (á ȗ) nalepiti kolek na dokument, prošnjo kot dokaz plačane pristojbine: pritožbe ni treba kolkovatikolkován -a -o: pravilno kolkovana prošnja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
lístinski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na listino: najti v arhivu listinski fragment / bogato listinsko gradivo
♦ jur. listinski dokaz dokaz z listino
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
nadàv in nadáv -áva m (ȁ á; ȃ) zastar. znesek, ki se plača naprej kot dokaz, da je pogodba sklenjena; ara
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
nadávek -vka m (ȃ) zastar. - 1. znesek, ki se plača naprej kot dokaz, da je pogodba sklenjena; ara: nadavek za vola
- 2. dodatek, nameček: nadavek k davku / na koncu pa še nekaj lepega za nadavek
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
nagráda -e ž (ȃ) - 1. kar se da komu kot dokaz priznanja za pomemben znanstveni, umetniški dosežek, za plemenito dejanje: izročiti, odkloniti nagrado; mednarodna, občinska nagrada; na tekmovanju plesnih parov sta dobila prvo nagrado; nagrada za režijo, tekst; dobitnik nagrade / dati nagrado nagraditi
// za nagrado je dobil teden dni dopusta / častna, odkupna nagrada; filmska, literarna nagrada / Nobelova, Prešernova nagrada; velika nagrada pri nekaterih tekmovanjih, zlasti športnih najvišje priznanje za zmago
// kar se dobi, če se izpolni določen pogoj: izžrebati, razpisati nagrado; denarna, knjižna, praktična nagrada / pri večjem nakupu da tovarna lepo nagrado / tolažilna nagrada / publ. najditelj naj izgubljeni predmet vrne proti nagradi - 2. plačilo za vestno, prizadevno delo, ki ni vezano na redno delovno razmerje: določiti, odobriti nagrado blagajniku društva; nagrada za nadurno delo / enkratna, mesečna nagrada / zastar. nagrada se plačuje od tiskarske pole honorar
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
nagradíti -ím dov., nagrádil (ī í) - 1. dati komu kaj kot dokaz priznanja za pomemben znanstveni, umetniški dosežek, za plemenito dejanje: nagraditi najzaslužnejše umetnike, znanstvenike; žirija ga je nagradila za odlično igro; rešitelja je bogato nagradil / nagraditi film, knjigo / nagradili so ga z dopustom / ekspr. nagraditi s ploskanjem
// dati komu kaj, ker je izpolnjen določen pogoj: nagraditi izžrebane gledalce, kupce / nagraditi s knjigo, televizorjem / nagraditi z izletom, s pozornostjo - 2. dati komu kaj kot plačilo za vestno, prizadevno delo, ki ni vezano na redno delovno razmerje: nagraditi dolgoletnega tajnika društva
● ekspr. življenje ga je za to dejanje, odkritje bogato nagradilo to dejanje, odkritje mu je prineslo veliko zadovoljstva, koristi
nagrajèn -êna -o: nagrajeni umetnik; nagrajeno delo / ekspr. njegovi napori so bili nagrajeni z velikim uspehom
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
nagrajeváti -újem nedov. (á ȗ) - 1. dajati komu kaj kot dokaz priznanja za pomemben znanstveni, umetniški dosežek, za plemenito dejanje: nagrajevati najboljše umetnike, znanstvenike / nagrajevati filme, knjige / nagrajevati z visokimi nagradami / ekspr. nagrajevati s ploskanjem
// dajati komu kaj, ker je izpolnjen določen pogoj: nagrajevati kupce / nagrajevati pravilne odgovore, rešitve / nagrajevati z izleti - 2. dajati komu kaj kot plačilo za vestno, prizadevno delo, ki ni vezano na redno delovno razmerje: nagrajevati funkcionarje, poslance / publ. nagrajevati po učinku plačevati
nagrajeván -a -o: to delo ni primerno nagrajevano
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
nalóga tudi náloga -e ž (ọ̑; á) navadno s prilastkom - 1. kar mora kdo storiti, opravljati
- a) glede na voljo, zahtevo koga: vestno je izpolnjeval vse naloge, ki so mu jih dajali, naložili, ekspr. zaupali; igralec je dobro opravil svojo nalogo; dobil je nalogo pojasniti položaj / za (domačo) nalogo jim je dala naučiti se pesem
- b) glede na lastno voljo, željo: odločil se je, da prevzame, sprejme odgovorno nalogo; zastavil sem si zanimivo, težko nalogo / vznes. to je moja življenjska naloga
- c) glede na poklic, položaj, mesto: izpolnjevati svoje delovne, službene naloge; seznanjati se z nalogami inšpektorja, tajnika / on ima v podjetju odgovorno, zahtevno nalogo / naloga borca je uničevanje sovražnika
- č) glede na določene okoliščine: naloga je bila zanj pretežka; publ. iz sklepov kongresa sledijo pomembne naloge; ni bil kos svoji nalogi; publ. sedanji položaj nam narekuje odgovorno nalogo
// kar mora kaj storiti, opravljati glede na svoj namen: razpravljati o nalogah gledališča, organizacije; šola ima izobraževalne in vzgojne naloge; koža opravlja različne naloge; naloga znanosti je iskanje, odkrivanje zakonitosti / naloge jezikovne kulture, gospodarske stabilizacije
● publ. vrsto let je uspešno opravljal naloge vodenja podjetja je uspešno vodil podjetje
- 2. pismeni izdelek, ki ga mora učenec napisati, narediti za pridobitev, dokaz določenega znanja: napisati, popravljati, redovati nalogo / aritmetična naloga; diplomska, magistrska, maturitetna naloga; matematična naloga
// šol. podatki in računski znaki, navodila, na osnovi katerih je treba izračunati, vstaviti, kar se zahteva: druga, tretja (matematična) naloga je težka; rešitve nalog so na koncu knjige / izračunati, rešiti nalogo / uporabna naloga besedilo s podatki o določeni stvarni situaciji, na osnovi katerega je treba nastaviti račune in izračunati, kar se zahteva
♦ geom. konstrukcijska naloga naloga, ki se rešuje z načrtovanjem, risanjem; igr. miselna, ugankarska naloga besedilo, slika, v zvezi s katero je treba z logičnim mišljenjem ugotoviti, odkriti, kar se zahteva; šol. domača naloga pismene obveznosti učencev, ki jih morajo opraviti doma; klavzurna naloga nadzorovani pismeni del zaključnega izpita, navadno na fakulteti; kontrolna naloga; šolska naloga v šoli ob nadzorstvu, prisotnosti učitelja pisana naloga za dokaz, preveritev določenega znanja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
naplačílo -a s (í) znesek, ki se plača naprej kot dokaz, da je pogodba sklenjena: dati, dobiti naplačilo;
naplačilo za hišo / vplačati določen znesek kot naplačilo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
navájati1 -am nedov. (ā) - 1. pripovedovati, zapisovati kaj, navadno z določenim namenom: navajati imena, številke; na koncu članka navaja avtor vire, ki jih je upošteval / navajati dokaze / med strokovnjaki, ki se ukvarjajo s to panogo, navaja tudi sebe / navajati kaj v opravičilo; navajati za primer
// dobesedno pripovedovati, zapisovati tuje besedilo: kritik navaja za dokaz svoje trditve odlomke iz romana / dobesedno navajati
// z oslabljenim pomenom izraža navzočnost česa v čem: naslednji člen navaja pravice in dolžnosti delavcev; obtožnica navaja več hudih prekrškov - 2. knjiž., redko nagovarjati, napeljevati: navaja ga, naj gre študirat; vsi so ga navajali, naj se jim pridruži
● publ. to nas navaja k sklepu, da je ujetnik govoril resnico iz tega sklepamo
navajajóč -a -e: navajajoč nove, tehtne razloge, jih je pregovoril
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
nèdvómen -mna -o prid. (ȅ-ọ̄) ki ne vzbuja dvoma, pomislekov: nedvomen dokaz;
nedvomni znaki bolezni;
nedvomna resnica / ekspr. čaka ga nedvomen uspeh / knjiž. pisateljeve biografske poteze v tej črtici so nedvomne očitne, jasnenèdvómno - 1. prislov od nedvomen: nedvomno dokazati
- 2. publ. gotovo: novi ukrep bo nedvomno pripomogel k izboljšanju razmer; to je nedvomno velika skrb
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
nèizpodbójen -jna -o prid. (ȅ-ọ̑) knjiž. neizpodbiten, neovrgljiv: neizpodbojen dokaz
♦ jur. neizpodbojna sodba
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
nèoporéčen -čna -o prid. (ȅ-ẹ̄) - 1. ki ni oporečen: neoporečen dokaz; njegova trditev je bila neoporečna / njena obleka je bila vselej neoporečna / neoporečno vedenje
♦ šport. neoporečna izvedba izvedba, ki je popolnoma v skladu s tekmovalnimi pravili - 2. ki ima pozitivne lastnosti zlasti v moralnem pogledu: neoporečen človek; idejno, politično neoporečen / ima neoporečno preteklost; pošteno, neoporečno življenje
nèoporéčno prisl.: neoporečno živeti; stvar je bila neoporečno ugotovljena
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
nèoporekljív -a -o prid. (ȅ-ī ȅ-í) star. neoporečen: neoporekljiv dokaz;
neoporekljiva resnica / njegovo vedenje je neoporekljivo / neoporekljiv človeknèoporekljívo prisl.: neoporekljivo dokazati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
nèoprijemljív -a -o prid. (ȅ-ī ȅ-í) knjiž. nedoločljiv, neopredeljiv: neoprijemljiv pojav / neoprijemljiv dokaz neprepričljiv // težko je bilo odgovoriti na tako neoprijemljivo vprašanje nejasno; sam.: v njegovi glasbi je nekaj neoprijemljivega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
nèotipljív -a -o prid. (ȅ-ī ȅ-í) ki se ne da otipati: zrak je neotipljiv / ekspr. otipljivi in neotipljivi svet / ekspr. neotipljivi dokaz; sam.: resnica je nekaj neotipljivega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
nèovrgljív -a -o prid. (ȅ-ī ȅ-í) ki se ne da ovreči: to je neovrgljiv dokaz;
neovrgljiva domneva, trditev;
neovrgljivo dejstvo / neovrgljiva pravica; neovrgljiva resnica // nav. ekspr. ki se ne da zanikati, zatajiti: njegov vpliv na kulturni razvoj je neovrgljivnèovrgljívo prisl.: neovrgljivo dokazati, potrditi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
nèovŕžen -a -o prid. (ȅ-ȓ) ki ni ovržen: dokaz je ostal neovržen;
neovržena trditev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
nèovŕžen -žna -o prid. (ȅ-ȓ) star. neovrgljiv: neovržen dokaz;
neovržna domneva / neovržna resnicanèovŕžno prisl.: neovržno dokazati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
nèpobíten -tna -o prid. (ȅ-ī) knjiž. neovrgljiv, neizpodbiten: nepobiten dokaz;
to je nepobitno dejstvo / nepobitna resnica nedvomnanèpobítno prisl.: nepobitno dokazati; napovedi so nepobitno držale / ekspr., v povedni rabi nepobitno je, da so doživeli neuspeh
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
nèposréden -dna -o prid., nèposrédnejši (ȅ-ẹ̑) - 1. ki je brez posredovanja, brez česa vmesnega: neposreden stik, vpliv; ostra beseda je bila neposreden vzrok za prepir; ostali so v neposredni zvezi z zaledjem / ima neposredne dokaze za njihovo krivdo / neposredni poslušalci koncerta ki so navzoči pri koncertu
// neposredni radijski prenos tekme prenos s tekmovališča istočasno s tekmo; neposredna razsvetljava razsvetljava, pri kateri padajo žarki svetila naravnost na osvetljeno ploskev; nekatere rastline ne prenesejo neposrednega sonca
// ki ima odkrit, sproščen odnos do okolja: zelo neposreden človek je / želel si je bolj neposrednega pogovora z očetom - 2. ki je zelo malo oddaljen
- a) krajevno: stanuje v neposredni bližini avtobusne postaje
- b) časovno: vse se bo pojasnilo v neposredni prihodnosti
// ki se lahko zgodi v določenem položaju, ob določenem času: neposredna vojna nevarnost je minila / rešil ga je iz neposredne nevarnosti
♦ biol. neposredni prednik; neposredna delitev delitev celice na dva enaka dela brez razpada jedra na kromosome; ekon. neposredni proizvajalec proizvajalec, ki dela v proizvodnji in ustvarja materialne dobrine; neposredna menjava menjava, ki poteka po načelu blago za blago; jur. neposredni davek davek od dohodkov in premoženja; neposredna volilna pravica pravica voliti brez posrednika; neposredne volitve; lingv. neposredni predmet predmet v tožilniku, pri zanikanem povedku pa v rodilniku; mat. neposredni dokaz dokaz, pri katerem se izvede izrek tako, da se izhaja iz že znanih resnic; ped. neposredna metoda učenje tujega jezika brez uporabe maternega jezika; polit. neposredna demokracija demokracija, v kateri med voljenimi predstavniki in volivci ni političnih strank kot vmesnega člena; ptt neposredna zveza zveza brez posredovanja vmesnih pošt ali telefonskih in telegrafskih central
nèposrédno prisl.: vedno govori zelo neposredno; neposredno voliti; neposredno vprašati; biti neposredno odgovoren; dobiti kaj neposredno iz tovarne; publ.: neposredno po vojni takoj; neposredno pred odhodom tik
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
nèprepričeválen -lna -o prid. (ȅ-ȃ) knjiž. neprepričljiv: neprepričevalen dokaz / monolog v drami je neprepričevalennèprepričeválno prisl.: njegove besede so zvenele neprepričevalno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
nèukanljív -a -o prid. (ȅ-ī ȅ-í) knjiž., redko neizpodbiten, nedvomen: neukanljiv dokaz
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
nèvarljív -a -o prid. (ȅ-ȋ ȅ-í) ki se ne vara, se ne moti: nevarljiv nagon, občutek // knjiž. trden, zanesljiv: nevarljiv dokaz, sklep / nevarljiva znamenja jasna
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
níčast -a -o prid. (ī) ekspr. - 1. zelo majhen, slaboten: videti je bil droben, ničast, vendar je dolgo vzdržal; ničasta živalca / moč vetra ni bila tako ničasta
- 2. malovreden, ničvreden: tako življenje se mu je zdelo ničasto / kot psovka niče ničasto
- 3. neprepričljiv, neutemeljen: ničast dokaz, izgovor
● ekspr. politično ničasti ljudje nepomembni, nevažni
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
níčev -a -o prid. (ī) ekspr. - 1. zelo majhen, neznaten: ničev delček milimetra; za tedanje razmere ničeva vsota / prodati po ničevi ceni zelo nizki
// v primeri z njihovimi težavami so moje ničeve / spreti se iz ničevega vzroka / med takimi strokovnjaki se počutim ničevega - 2. malovreden, ničvreden: bogastvo, slava, vse to je ničevo / taki cilji so se mu zazdeli ničevi / zanj je razen užitkov vse ničevo
● ekspr. ti bankovci so zdaj samo še ničev papir brez vrednosti, brez kupne moči; ekspr. njegovi verzi so ničevi brez estetske, vsebinske vrednosti - 3. neprepričljiv, neutemeljen: ničev dokaz, pomislek; izgovor je bil ničev, vendar je prišel prav
- 4. ki je brez učinka, koristi: napor, trud je bil ničev / ničeve sanje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
níčeven tudi ničéven -vna -o prid. (ī; ẹ̄) knjiž. - 1. zelo majhen, neznaten: stroški bodo v primeri s koristmi ničevni / tako ničevnih dogodkov se pa res ne more spomniti / ničevna živalca, vendar povzroča tolikšno škodo
- 2. malovreden, ničvreden: življenje brez želj je prazno in ničevno / ničevna opravila nepomembna
- 3. neprepričljiv, neutemeljen: ničeven dokaz
- 4. ki je brez učinka, koristi: vsa naša prizadevanja so bila žal ničevna
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
nikákor in nikàkor prisl. (ȃ; ȁ) v nikalnih stavkih - 1. izraža zanikanje kakršnegakoli načina: tega nikakor ne morem urediti, ne tako ne drugače / to nikakor še ni dokaz
- 2. ekspr. poudarja
- a) zanikano trditev, ugotovitev: ponoči nikakor ne gre v gozd; nikakor ga nisem mogel prepričati, ne zlepa ne zgrda / nikakor ne gre pretiravati s hvalo
- b) prepričanost o neprimernosti, neutemeljenosti česa: te pohvale nikakor nisem vreden; ta prijaznost nikakor ni dokaz njegove dobrote / hudoben ni, nikakor ne; ali si spet zamudil? Nikakor ne, še ni osem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
obremenílen -lna -o prid. (ȋ) ki obtožuje, dolži: obremenilna priča / obremenilna izpoved; obremenilno gradivo / obremenilne okoliščine
♦ jur. obremenilni dokaz; teh. obremenilni preizkus preizkus, ki pokaže odpornost kakega strojnega dela glede na obremenitev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
obtežílen -lna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na obtežitev: obtežilni kamen;
obtežilna vreča, napolnjena s peskom
♦ jur. obtežilni dokaz obremenilni dokaz; obtežilne okoliščine obteževalne okoliščine
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
očít -a -o prid. (ȋ ī) star. očiten: to je očit dokaz njegove površnosti / njegovi poslovni uspehi so bili tako očiti, da je imel veliko nevoščljivcev / takih očitih zlorab ni bilo dosti velikih, hudih // v povedni rabi jasen, razumljiv: zdaj mu je bilo vse očito
● preg. nič ni tako skrito, da bi ne bilo očito da se ne bi razvedelo, razkriloočíto prisl.: bila je očito najmlajša izmed vseh
● zastar. o tem sta se očito pogovarjala odkrito, naravnost; zastar. poroka naj se očito razglasi javno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
očíten -tna -o prid., očítnejši (í ī) - 1. razumljiv, pojmljiv brez dodatnih podatkov: to je očiten dokaz, da smo imeli prav; očiten primer medsebojne nesloge; to je več kot očitno
- 2. lahko ugotovljiv, zaznaven: očitna laž; podobnost med njima je očitna; te stvari so še bolj očitne v drugi knjigi
// ekspr. zelo velik, hud: storil ji je očitno krivico; gre za očitno pomoto; nova zamisel je bila v očitnem nasprotju s tedanjimi razmerami - 3. zastar. javen: zasliševali so ga pred vsemi in na očitnem kraju / očitna dražba
● star. očitna grešnica vlačuga, prostitutka
♦ rel. očitna spoved molitev, s katero se grehi na splošno javno izpovejo in obžalujejo
očítno - 1. prislov od očiten: očitno se ga izogiba; zaslišali so ga očitno pred ljudstvom / v povedni rabi očitno je, da to ni mogoče
// izraža precejšnjo verjetnost, prepričanost: očitno sta tujca; očitno je zamudil avtobus - 2. v primerniku izraža večjo mero glagolskega dejanja ali stanja; bolj: njegove pripombe to še očitneje poudarjajo; publ. to je vedno očitneje prihajalo do izraza
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
očivésten -tna -o prid. (ẹ́ ẹ̄) zastar. očiten: očivesten dokazočivéstno prisl.: očivestno danes ne sprejema
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
očivíden -dna -o prid. (í ī) star. očiten: to je očividen dokaz, da smo prav ravnali / njegov namen je bil očividen / očividen neuspeh ga je potrl zelo velik, hudočivídno prislov od očividen: očividno kazati odpor / v povedni rabi očividno je, da hoče govoriti z njim
// izraža precejšnjo verjetnost, prepričanost: očividno se s tem še ni sprijaznila
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
odmévati -am nedov. (ẹ́) - 1. ponavljati se, širiti se kot odmev: streli odmevajo; klici odmevajo od gor; brezoseb.: ali slišiš, kako odmeva; zavpil je, da je odmevalo od skal; pren., knjiž. materin jok ji je še vedno odmeval v srcu
// nav. ekspr. glasno slišati se sploh: v daljavi odmeva grmenje topov; povsod odmeva vesela pesem; prisrčen smeh odmeva med stenami / koraki odmevajo po tlaku
// v zvezi z od biti poln (odmevajočih) glasov, hrupa: dolina odmeva od vriskov; prazna hiša je odmevala od njegovih korakov; ekspr. dvorana kar odmeva od ploskanja - 2. navadno s prislovnim določilom ob svojem nastanku biti predmet razpravljanja v javnosti: avtorjeva razprava je glasno odmevala tudi v tujini; nesreča je močno odmevala po vsem svetu; pozitivno, ugodno odmevati / publ. ukrep ni ugodno odmeval
// knjiž. biti viden, kazati se: posledice te katastrofe bodo še dolgo odmevale; taka stališča še vedno odmevajo v slovenski literaturi / v sinovem glasu je odmevalo razočaranje / iz njenih besed je odmeval obup / najnovejše skladbe so dokaz, da je glasbeni bienale močno odmeval med našimi skladatelji zelo vplival nanje
● zastar. rezko je odmeval na njegova vprašanja odgovarjal
odmévati se star. odmevati: koraki se glasno odmevajo po tlaku
odmevajóč -a -e: odmevajoči glasovi, klici, koraki; pesem, odmevajoča od skal
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
odtegovánje -a s (ȃ) glagolnik od odtegovati: odtegovanje obresti / odtegovanje podpore / to je dokaz odtegovanja dolžnostim
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
ontolóški -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na ontologijo: ontološka vprašanja / ontološki temelji človeške družbe; ontološke osnove marksizma / ontološki dokaz zlasti v sholastični filozofiji dokaz za obstoj boga
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
opečátiti -im dov. (á ȃ) dati, pritisniti pečat, zlasti za dokaz verodostojnosti: opečatiti listino
● ekspr. gibanje je opečatil za nazadnjaško označil, opredelil
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
originálen -lna -o prid., originálnejši (ȃ) - 1. ki ni odvisen od kakega vzora, predloge, izviren: originalna domislica, misel; originalna rešitev problema / izdelek je originalen / originalen mislec, pesnik / hotel je biti originalen / originalna listina izvirnik
// ki se po določeni lastnosti, nazorih, navadah loči od drugih: originalen človek / v marsičem je zelo originalen / originalen značaj - 2. ki je v jeziku, v katerem ga je napisal avtor: najraje bere originalne romane / prevod je narejen po originalni izdaji
// ki je tak, kakor ga je ustvaril umetnik: ima veliko originalnih slik starih mojstrov / zgradba romana je ostala originalna / na odločbi je originalen direktorjev podpis lastnoročen - 3. prvoten, prvi: samo motor je še originalen, vse drugo je moral zamenjati / plesi v originalni obliki / na steni se vidi še originalna barva
// pravi, pristen: originalno blago za kavbojske hlače / originalno vino naravno
♦ jur. originalni dokaz izvirni dokaz
originálno prisl.: originalno opisovati; originalno zidana stavba; originalno opremljeno stanovanje; sam.: na sebi ima nekaj originalnega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
otípen2 -pna -o prid. (ī) star. otipljiv: otipen dokaz, primer
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
otipljív -a -o prid., otipljívejši (ī í) - 1. ki se da otipati: otipljiv izrastek na kosti; bula je otipljiva; to je resnica, otipljiva kakor kamen
// ekspr. snoven, stvaren: poleg otipljivih dobrin so tudi neotipljive; zanj obstaja samo to, kar je otipljivo - 2. ekspr. lahko ugotovljiv, zaznaven: prvi otipljivi rezultati, uspehi; njegov namen je otipljiv; ta napaka, razlika je prav otipljiva
// prepričljiv, jasen: otipljiv dokaz, primer / otipljiv načrt uresničljiv
● ekspr. zamisel dobiva otipljivo podobo se uresničuje; ekspr. v pripovedovanju je skoraj plastično otipljiv nazoren
otipljívo prisl.: otipljivo dokazovati, pripovedovati; sam.: nič otipljivega niso našli
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
ovréči ovŕžem dov., ovŕzi ovŕzite in ovrzíte; ovŕgel ovŕgla (ẹ́ ȓ) - 1. ugotoviti in pokazati, da je kaj neresnično, nepravilno, neutemeljeno: ovreči dejstvo, dokaz, očitek, pomislek, trditev / njegovo razlago, teorijo so ovrgli jo zanikajo, ne priznajo
// ovreči plan ne sprejeti; knjiž. ovrgli so vse stare navade opustili, odpravili
// star. dve vreči pšenice so mu ovrgli izvrgli
// jur. dokazati neresničnost, nepravilnost, neutemeljenost česa: ovreči oporoko, pogodbo; sodbo je sodišče druge stopnje ovrglo - 2. star. negativno oceniti: njegovo dejanje so ovrgli vsi sosedje / roman je kritika ovrgla
- 3. star. vreči, dati: okoli debla so ovrgli slamo / ovrgel si je nahrbtnik oprtal
ovŕžen -a -o: ovrženi dokazi; ovržena oporoka, trditev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
ózek ózka -o prid., óžji (ọ́) - 1. ki ima med najbližjima koncema glede na dolžino razmeroma majhno razsežnost, ant. širok: rastlina z ozkimi listi; ozek pas trave; ozek trak / ozka cesta, gaz / ozek hodnik, prehod; med mizo in klopjo je ozek prostor / zlesti skozi ozko odprtino / ozek obraz
// ki ima razmeroma majhen obseg: ozek prsni koš; ozka ramena / je ozka čez pas tanka
// ki se razmeroma tesno prilega telesu: rokavi pri obleki so ozki; nosi ozke dolge hlače / kroj za ozko krilo - 2. nav. ekspr. ki pri presojanju, vrednotenju upošteva samo določene kriterije, ki ne zajemajo pojava v celoti: ozek moralist; v estetskem, umetniškem pogledu je zelo ozek / otresti se ozkega gledanja na kaj; ozko pojmovanje kulture / ozka, provincialna miselnost
// ki išče samo svoje koristi: ozki strankarski interesi - 3. ki ima, obsega majhno, omejeno področje: krog njegovih delovnih nalog je ozek; za nalogo si je izbral ozko temo / ozka specializacija / publ. začeti kaj v ozkem, širokem obsegu / ekspr. človek ozkega obzorja / to stvar pozna le ozek krog strokovnjakov
// publ. trden, močen: to je dokaz ozkih kulturnih vezi med narodoma; med obema literarnima smerema je ozka zveza / ozko sodelovanje tesno - 4. publ., v zvezi ozko grlo kar otežuje, zavira delo: slabe ceste so ozko grlo za turizem; novi stroji bodo odpravili ozko grlo v razvoju tovarne
♦ anat. ozka medenica; film. ozki film film, širok 16 mm; lingv. ozki samoglasnik sredinski samoglasnik višje lege; zool. ozka trakulja; žel. ozki tir tir s 670 mm razdalje med notranjima robovoma tirnic
ózko prisl.: ozko gledati, pojmovati kaj; to razumeš preveč ozko; ozko specializirani ljudje; ozko strokovna vprašanja; ozko odprta vrata; prim. ožji
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
pečát -a m (ȃ) - 1. uradni znak z imenom organa, organizacije, določenim besedilom kot dokaz pristnosti, verodostojnosti listine, akta: dati, odtisniti pečat; preklicati, spremeniti pečat; potrditi pogodbo s pečatom; okrogel pečat; pečat z grbom; prostor za pečat / v nekaterih državah varuh državnega pečata
// znak, odtisnjen- a) v vosku kot znak verodostojnosti: poškodovati, prelomiti pečat / dvostranski pečat
- b) na pošiljki, predmetu kot dokaz nedotaknjenosti zapore: zapreti pošiljko s pečatom; pečat na vratih je cel
// priprava z gumijastim, kovinskim negativom takega znaka, navadno okrogle oblike: izdelovati pečate; hranjenje pečata; seznam pečatov; pečat in blazinica
- 2. ed., publ., s prilastkom značilnosti, posebnosti: dati romanu pečat dobe; življenje v mestih nosi evropski pečat; vtisniti delu osebni pečat / z oslabljenim pomenom: nikoli več se ne bo rešil tega sramotnega pečata; vse jim je zaupal pod pečatom molčečnosti
● star. bal se je pečata s sodnije dopisa, sodnega sklepa; ekspr. to je zanj knjiga s sedmimi pečati nedoumljiva stvar; velika skrivnost
♦ bot. salomonov pečat rastlina s koreniko in z visečimi cevastimi cveti, Polygonatum
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
pečátiti -im nedov. (á ȃ) dajati, pritiskati pečate- a) za dokaz verodostojnosti: pečatiti listine; pečatiti z voskom
● ekspr. s komer ni bil zadovoljen, ga je pečatil z imenom sovražnik označeval, opredeljeval - b) za zapiranje pošiljke: pečatiti pošiljke, prostore
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
plómba -e ž (ọ̑) - 1. snov, navadno amalgamska, ki zapolnjuje poškodovan, izvotljen zob: plomba mi je padla iz zoba; zgladiti plombo / zdravnik mu je naredil tri plombe plombiral tri zobe; ima že veliko plomb
- 2. ploščica na predmetu, navadno z vtisnjenim datumom, imenom, številko, kot dokaz nedotaknjenosti zapore: dati plombo na vagon, vrečo; monter je odstranil plombo z varovalke / carinska plomba
♦ biol. plomba snov, navadno beton, ki zapolnjuje razpoke, votline v deblih; grad. plomba snov, navadno cementna, ki zapolnjuje, veže poškodovano mesto na gradbenem elementu; mavčna plomba mavčna mešanica, ki se da na razpokano mesto gradbenega elementa za opazovanje širjenja razpoke
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
pohvála -e ž (ā) izrazitev hvale, priznanja: pohvala mu godi;
zaslužiti pohvalo za svoje delo;
javna pohvala / izreči pohvalo pohvaliti
● ekspr. skopari s pohvalo redko koga, kaj pohvali // list kot dokaz hvale, priznanja: izročiti, prejeti pohvalo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
polnovréden -dna -o [u̯n] prid. (ẹ́ ẹ̄) publ. ki ima vse pričakovane pozitivne lastnosti, značilnosti: iz te šole je izšlo veliko polnovrednih delavcev / to je polnovreden dokaz za njegove poštene namene zadosten, prepričljiv; šah se mu je zdel polnovredna športna panoga enakovredna; odpadke izkorišča druga tovarna kot polnovredno surovino dobro, kvalitetno
♦ agr. polnovredno krmilo krmilo, katerega hranilne snovi se v celoti, popolnoma izkoristijo; fin. polnovredni kovani denar denar, katerega nominalna vrednost je določena po njegovi snovni vrednosti; obrt. polnovredni kruh kruh iz moke, ki ji niso odvzeti otrobipolnovrédno prisl.: umrlega ne bo mogoče tako kmalu polnovredno nadomestiti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
posréden -dna -o prid. (ẹ̑) ki poteka, se opravlja s posredovanjem, s čim vmesnim: posreden odgovor, odnos, stik, učinek, vpliv;
posredno odločanje, spoznanje / obveščen je bil po posredni poti / posredna razsvetljava razsvetljava, pri kateri žarki svetila ne padajo naravnost na osvetljeno ploskev // posredna pesniška izpoved izpoved, podana v metafori
● knjiž. ta človek ni priljubljen, ker je preveč posreden ne govori brez prikrivanja, odkrito
♦ biol. posredna delitev delitev celice na dva enaka dela ob razpadu jedra na kromosome; mitoza; ekon. posredna menjava prodaja blaga in z dobljenim denarjem nakup drugega blaga; filoz. posredni dokaz dokaz, ki izhaja iz zanikanja trditve in jo s tem potrjuje; jur. posredni davek davek, ki ga plača potrošnik ob nakupu blaga; posredne volitve volitve po posredniku; lingv. posredni predmet predmet v rodilniku, dajalniku, mestniku ali orodniku; posredna razlaga razlaga, ki se sklicuje, opira na razlage izhodiščne besede; mat. posredni dokaz dokaz, pri katerem se dokaže, da privede neveljavnost izreka do protislovja; ped. posredna metoda učenje tujega jezika z uporabo maternega jezika; polit. posredna demokracija demokracija, v kateri nastopajo med voljenimi predstavniki in volivci politične stranke kot vmesni člen; ptt posredna zveza zveza s posredovanjem vmesnih pošt ali telefonskih in telegrafskih centralposrédno prisl.: posredno dokazovati, izvedeti kaj; posredno priti do česa; posredno vplivati na kaj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
predóčiti -im dov. (ọ̄ ọ̑) knjiž. prikazati, predstaviti: pisatelj je predočil v romanu idealno kmečko življenje;
grafično predočiti porabo;
nazorno predočiti problem / predočil mu je, kaj vse bi ga lahko prizadelo
● knjiž. obdolžencu so predočili ukradeno listnico pokazali (kot dokaz)predóčiti si predstaviti si, zamisliti si: skušal si je predočiti vsako malenkost; natančno si je predočil njen obraz
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
prepríčati -am dov. (ī ȋ) doseči, da ima kdo povedano, mišljeno glede na logiko, izkustvo upravičeno za resnično, pravilno: prepričal jih je o njeni krivdi, o potrebnosti česa;
ni ga prepričal, da bo vojne kmalu konec / prepričati koga o pravilnosti, resničnosti česa / ta dokaz ga je prepričal, da se je motil
● pog. prepričaj ga, da bo šel z nami pregovori // publ. vzbuditi pozitiven odnos: predstava me ni prepričala / ta roman niti umetniško niti idejno ne prepriča nima ustreznih umetniških in idejnih kvalitetprepríčati se spoznati pozitiven ali negativen odnos med povedanim, mišljenim in resničnostjo tako, da se o resničnosti, pravilnosti spoznanega ne dvomi: prepričal se je o njihovi poštenosti, zastar. njihove poštenosti; prepričaj se, ali je cesta prazna; ekspr. na svoje oči sem se prepričal, da je to res
prepríčan -a -o - 1. deležnik od prepričati: že na pol prepričani ljudje so spet začeli dvomiti; prepričan je bil, da bo sprejet; biti prepričan o zmagi, neustalj. v zmago; popolnoma, trdno, ekspr. sveto prepričan
- 2. ki vsebuje, izraža prepričanost o čem: videl je njegov prepričani pogled
- 3. ki ima svoj nazor, idejo brez dvomov, pomislekov za najbolj pravilen, ustrezen resničnosti: postati prepričan komunist
● knjiž. biti prepričan vase imeti zaupanje vase, biti samozavesten; pog. nisem prepričan, če bom šel na izlet ne vem gotovo, nisem se še odločil; ekspr. bodite prepričani, da se bom potrudil poudarja gotovost izpolnitve, uresničitve povedanega; prisl.: res je, je prepričano dodal
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
prepričeválen -lna -o prid. (ȃ) s katerim se prepriča: prepričevalna moč njegovega govorjenja / igra glavnega igralca je bila psihološko, umetniško prepričevalna
● knjiž. prepričevalen dokaz prepričljiv; redko doseči prepričevalno zmago prepričljivoprepričeválno prisl.: prepričevalno govoriti, zmagati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
prepričeváti -újem nedov. (á ȗ) prizadevati si doseči, da bi kdo glede na logiko, izkustvo upravičeno imel povedano, mišljeno za resnično, pravilno: zagovarjal je svoje mnenje in zaman so ga prepričevali;
prepričevati koga o čem;
prepričevati z besedami, dokazi;
dolgo se je prepričeval, da nesreče ni kriv / njegovi pogledi so ga prepričevali, naj se ne boji / ekspr. prepričevati koga s pestmi // delati, povzročati, da kdo glede na logiko, izkustvo upravičeno ima povedano, mišljeno za resnično, pravilno: te slike nas prepričujejo, da na planetu ni živih bitij
● publ. taka umetnost ga je vse manj prepričevala ni vzbujala v njem pozitivnega odnosaprepričeváti se spoznavati pozitiven ali negativen odnos med povedanim, mišljenim in resničnostjo tako, da se o resničnosti, pravilnosti spoznanega ne dvomi: prepričeval se je, če so zaboji zabiti
prepričujóč -a -e: prepričujoč ga o nasprotnem, je postal nevljuden
● knjiž. to je prepričujoč dokaz, da ga ljudstvo podpira prepričljiv
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
prepričljív -a -o prid., prepričljívejši (ī í) - 1. ki ne vzbuja pomislekov, dvoma o resničnosti, pravilnosti: to je prepričljiv dokaz za pravilnost, o pravilnosti napisanega; njegov odgovor je bil prepričljiv; psihološko prepričljiv / govornik je bil jasen in prepričljiv / knjiž. seveda ga poznam, je bil vprašani prepričljiv je vprašani prepričljivo odgovoril
● publ. umetnikova prepričljiva igra dobra, kvalitetna - 2. ki ima določene lastnosti, značilnosti v taki meri, da se ne dvomi, da bi moglo biti drugače, kot je: ti uspehi so prepričljivi / bil je prepričljiv zmagovalec kolesarske dirke
prepričljívo prisl.: prepričljivo govoriti; prepričljivo zmagati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
prevériti -im dov. (ẹ́ ẹ̑) - 1. s primerjanjem dejstev, znakov ugotoviti resničnost, pravilnost, točnost česa: preveriti podatke, poročila; tega ni mogoče preveriti; izkustveno, večkrat preveriti / praksa mora preveriti posamezne oblike dela
♦ adm. preveriti točnost prepisa; šol. preveriti znanje učencev ugotoviti znanje učencev z izpraševanjem, ponavljanjem predelane snovi
// na tak način ugotoviti kaj sploh: preveriti število udeležencev - 2. star. prepričati: skušala ga je preveriti, da se moti; na svoje oči sem se preveril o tem / ta dokaz vsakogar preveri
prevérjen -a -o: podatki niso preverjeni; bil je preverjen, da ga ne mara; vse je natančno preverjeno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
prezgovóren -rna -o prid. (ọ́ ọ̄) - 1. preveč zgovoren: zdela se mu je prezgovorna
- 2. ekspr. zelo očiten, jasen, prepričljiv: to je prezgovoren dokaz, da se motiš
prezgovórno prisl.: ti zgledi to prezgovorno dokazujejo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
príča -e ž (í) - 1. oseba, ki na sodišču pove, kar ve o kom, čem: priče ga obtožujejo; zapriseči pričo; zaslišati priče; soočiti obdolženca s pričami; nezanesljiva, pristranska priča; opirati se na izjave, navedbe prič; stranka in priče; biti, nastopiti na razpravi kot priča / obremenilna priča
- 2. kdor je navzoč ob kakem dogodku z namenom, da potrdi njegovo veljavnost: poklicati, prositi koga za pričo; narediti oporoko pred pričami; podpisati se kot priča / biti za pričo pri poroki / oporočna priča; (poročna) priča
- 3. kdor je navzoč ob kakem dogodku: priče so pripovedovale, kar so videle; v tej samoti se ni bilo bati nobene priče; imeti priče in dokaze; ekspr. po besedah še živih prič se je to res zgodilo / vi vsi ste priča, priče, za pričo, da sem mu denar vrnil vi vsi vidite; vi vsi lahko potrdite; biti priča nesreče biti navzoč pri nesreči, videti jo; nehote je bil priča njunemu pogovoru ga je slišal, bil navzoč pri njem; v svojem poklicu je bila priča mnogim družinskim tragedijam je lahko opazovala, spoznala mnoge družinske tragedije
- 4. s prilastkom izraz, znamenje česa: knjiga je zanimiva priča razburkane dobe; s tem gradom so porušili zadnjo pričo preteklosti; ekspr. barake, živa priča revščine / tvoja pisma so nam priča, da še nisi pozabil na dom dokaz
// kdor kaj potrjuje z življenjem, ravnanjem: biti priča resnice - 5. zastar. zgodba, pripoved: spomnil se je očetove priče / verjeti babjim pričam čenčam
- 6. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi pri priči brez odlašanja, takoj: pri priči se je lotil dela, začel pomagati / pri priči se je streznil / pri tej priči moraš iti takoj (zdaj); pri tisti priči se je vrnil takoj (tedaj)
● publ. že imena igralcev zagotavljajo, da bomo priča odlični predstavi da bo predstava odlična; ekspr. bog mi je priča, da ne lažem izraža podkrepitev trditve; biti nema priča česa biti navzoč pri kakem dogajanju, ne da bi sodeloval; brez priče, brez prič govoriti s kom brez prič ne da bi bil še kdo navzoč; ekspr. brez vsake priče se je hotel posloviti od doma ne da bi ga kdo videl, opazil; ekspr. se bova že srečala brez prič na samem; objel jo je v pričo ljudi vpričo
♦ jur. identitetna priča s katero se doseže identiteta; kriva priča; rel. Jehovina priča pripadnik verske sekte, ki Kristusa ne priznava za boga, ampak le za najvišje bitje; prim. pričo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
prótidokàz -áza m (ọ̑-ȁ ọ̑-á) dokaz, ki nasprotuje določenemu dokazu: navesti protidokaze
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
razbremenílen -lna -o prid. (ȋ) ki razbremeni, razbremenjuje: razbremenilna opora / razbremenilna priča / razbremenilna izjava / razbremenilne okoliščine / razbremenilna cesta cesta, na katero se preusmeri del prometa s kake zelo prometne ceste
♦ grad. razbremenilni kanal kanal za dodatno odvajanje vode ob velikih pretokih; jur. razbremenilni dokaz
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
razvíden -dna -o prid. (í ī) razumljiv, pojmljiv brez dodatnih podatkov: to je razviden dokaz za našo trditev;
razviden in prepričljiv odgovor;
vse je preprosto in razvidno // lahko ugotovljiv, zaznaven: razvidna napaka; podobnost med njima je razvidna; to je razvidno iz razprave, tabele
● knjiž. razviden načrt pregleden; knjiž. dobro razvidni znaki vidni, jasnirazvídno prisl.: njegova dela to razvidno dokazujejo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
relativízem -zma m (ī) - 1. nazor, po katerem so vsa spoznanja, resnice, vrednote relativne: osnova tega leposlovnega dela je relativizem; zavračati relativizem; relativizem in subjektivizem / estetski, spoznavni, vrednostni relativizem; ekspr. sofistika in drugi relativizmi
♦ filoz. spoznavnoteoretična smer, po kateri je človeško znanje odvisno od odnosa med človekom in predmetom spoznavanja
// mišljenje, ravnanje, ki temelji na takem nazoru: tak odnos je dokaz njegovega relativizma / ekspr. pasti v relativizem in skepticizem - 2. knjiž. relativnost: zagovarjati tezo o relativizmu vrednot
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
rôka -e in -é ž, tož. ed. in mn. v prislovni predložni zvezi tudi róko róke (ó) - 1. okončina človeka, ki se uporablja za prijemanje, delo: dvigniti, skrčiti roko; iztegovati roke proti materi; prekrižati roke na prsih; zlomiti si obe roki; dolge, mišičaste roke; roka v komolcu, zapestju; čez roko obešena torbica; roke in noge / peljati dekle pod roko spremljati, voditi jo, držeč svojo roko pod njeno, navadno v višini komolca; desna, leva roka; braniti se z golimi rokami brez pripomočkov; človek s suho roko; imeti umetno roko protezo, ki nadomešča to okončino; glasovati z dviganjem rok / kot poziv oborožene osebe k neupiranju, vdaji roke kvišku / klesati roko / roka opice
// del te okončine od zapestja do konca prstov: držati, imeti roke v žepu; stisniti roko v pest; pred jedjo si umiti roke; zebe me v roke; držati se za roke; mehke, negovane, tople roke; hrbet roke / na roki nosi prstan na prstu, navadno prstancu; jesti z rokami z rokami prijemati jed in jo dajati v usta; risati s prosto roko / pri pozdravu dati, stisniti, stresti komu roko; seči komu v roko / kot podkrepitev trditve, obljube ná roko, da bom držal besedo / z oslabljenim pomenom ponuditi, sprejeti roko sprave spravo
// notranja stran tega dela: imeti raskave, žuljave roke / od presenečenja ji je padlo pismo iz rok; nastaviti dlan in piti iz roke; podajati si kaj iz rok v roke; pljunil je v roke in prijel za lopato; držati, imeti kaj v rokah / ekspr. tak je, da bi iz roke jedel zelo je krotek, ubogljiv
// kot označba na pošiljki v roke XY - 2. nav. ekspr. ta okončina glede na dejanje, delo, ki ga opravlja: prepustiti se rokam bolničarja / pazi se, ker me že srbijo roke ker bi te najraje udaril; dvigniti roko proti komu, nad koga udariti, (pre)tepsti ga; nisem še položil roke nanj nisem ga še udaril; umreti od sovražne roke / denar mu gre nerad iz rok skop je; delo mu gre od rok hitro dela; gledati komu pod roke nezaupljivo nadzorovati koga pri kakem delu, opravku; to sem prislužil z rokami s fizičnim delom
// nav. ed., s prilastkom ta okončina glede na način opravljanja dejanja: imeti lahko, mirno, zanesljivo roko; voditi vse niti dogajanja z izkušeno, spretno roko / ta pa ima roko je zelo spreten; radi jo imajo zaradi njenih pridnih, spretnih rok zaradi pridnosti, spretnosti; narediti na hitro roko nahitro - 3. ekspr., s prilastkom človek, kot ga določa prilastek: potrebovati delavne, pridne roke / pri njih manjka odločna, ženska roka / po tem ozemlju je segala pohlepna tuja roka tujci
- 4. v prislovni rabi, v zvezi na roko, na roke izraža, da se delo opravlja z rokami ali z določenim orodjem, ki se drži v rokah, ne pa s strojem: delati čevlje na roko; okopavati, žeti na roke; na roko tkani prti ročno
- 5. ekspr., s predlogom, v zvezi z dati, imeti, vzeti izraža ročno opravljanje določenega dela ali konec, začetek takega opravljanja: cel dan ima kramp, metlo v rokah; rada vzame pletenje v roke / daj že enkrat knjigo iz rok nehaj brati; dati vajeti iz rok nehati opravljati vodilno delo; umreti s puško v roki v boju
- 6. ekspr., s predlogom, v zvezi z biti, dobiti, imeti izraža, da kdo ima, razpolaga s čim, kar se prime, drži v rokah: zdaj imam vsa potrdila v rokah / te besede so ji izbile orožje iz rok povzročile, da njeni razlogi, dokazi niso bili več učinkoviti; dobiti dober dokaz v roke
// izraža osebo, ki razpolaga s čim, ima kaj v lasti: posestvo je v drugih, tujih rokah; gostilne so v zasebnih rokah / zemlje ni dal iz rok do smrti je ni prepustil, izročil; hiša prehaja iz rok v roke lastniki se pogosto menjajo; premogovniki so prešli v roke tujega kapitala / pog. blago ima iz druge roke od preprodajalca, prvega uporabnika; novica je iz prve roke iz neposrednega vira - 7. ekspr., s predlogom, v zvezi z biti, imeti, vzeti izraža, da kdo vodi kaj, odloča o čem: izlet ima v rokah tajnik; vzgoja je v njihovih rokah; oblast je v rokah ljudstva / predsednik je sam vzel stvar v roke; vzeti usodo v svoje roke / odločitev je v vaših rokah; zadeva je že v rokah sodišča; imeti škarje in platno v rokah imeti moč, oblast odločati o čem
// v zvezi z določenimi glagoli izraža vpliv, nadzorstvo, oblast koga nad kom ali čim: komaj se je rešil iz njihovih rok; iztrgati oblast iz rok buržoazije; mesto je v rokah partizanov / iztrgati koga iz rok smrti rešiti ga smrti; ne dam se jim v roke ne pustim, da bi me ujeli, da bi o meni odločali; otrok je v dobrih rokah - 8. ekspr., s prilastkom moč koga ali česa, ki se uveljavlja po kom drugem: roka oblasti, pravice, sodišča ga ni dosegla / njegova roka je dolga njegova moč, oblast sega daleč; publ. biti podaljšana roka organizacije pomagati pri uresničevanju njenih namenov, nalog
- 9. ekspr., v zvezi biti, imeti pri roki izraža, da je komu kaj glede na dejanje, pri katerem se uporablja tudi roka, blizu, na primernem mestu: orodje ima urejeno, da je takoj pri roki; nobenega zemljevida ni pri roki / izgovor ima zmeraj pri roki / jest hodi v gostilno, ki je najbolj pri roki
- 10. pog., v zvezi biti od rok izraža, da je komu kaj glede na določeno dejanje daleč, na neprimernem mestu: trgovina je precej od rok
● ekspr. s tem si ne bom mazal rok ne bom storil tega nečastnega, negativnega dejanja; ekspr. zanj dam roko v ogenj prepričan sem, da je pošten, sposoben; pog. če le more, drži roke v žepu, križem lenari, ne dela; ekspr. držati, imeti roko nad kom biti mu zaščitnik, varovati ga; že po prvih težavah so mnogi dvignili roke izgubili upanje na uspeh; opustili delo; ekspr. trgovci so si meli roke so bili zadovoljni, veseli; ekspr. poletje podaja roko jeseni prehaja v jesen; ekspr. zadnji čas je, da si podasta roke se pobotata; ekspr. lahko si kar roko podasta oba sta enaka, slaba; knjiž. sodišče je položilo roko na knjigo je prepovedalo razširjanje, prodajo te knjige; pog. položiti roko nase narediti samomor; ekspr. (položi) roko na srce in priznaj bodi odkritosrčen; ekspr. ponuditi komu roko biti pripravljen, želeti komu pomagati; izraziti željo se s kom poročiti; umiti si roke (kot Pilat) ne sprejeti odgovornosti za negativno dejanje, ki ga je kdo storil ne popolnoma prostovoljno; ekspr. izpustiti zmago iz rok ne zmagati kljub ugodnemu položaju; ekspr. živeti iz rok v usta sproti porabiti zasluženo; pog. biti si na roke, na roko pomagati drug drugemu; biti v prijateljskih, dobrih odnosih; pog. na roke, na roko jim gre dela zanje tako, kot želijo; pomaga jim; pog. denar na roko ali pa nič plačati takoj in v gotovini; ekspr. ukrade, kar mu pride pod roko kar more; ekspr. skozi njegove roke je šlo že dosti učencev poučeval je že dosti učencev; dati komu posestvo v roke prepustiti mu ga v upravljanje; ekspr. padel je policiji v roke policija ga je odkrila, ujela; ekspr. treba bo pljuniti v roke treba bo z vnemo, prizadevnostjo (začeti) delati; ekspr. po dolgem pogajanju sta si udarila v roke sta sklenila dogovor, kupčijo; ekspr. oče ga je vzel v roke ostro opomnil, oštel; ekspr. (vzemi) pamet v roke izraža opozorilo, opomin, ohrabritev; ekspr. (za)prosil je za njeno roko zasnubil jo je; ekspr. zmeraj so ga na rokah nosili zelo negovali, razvajali; zelo obzirni, pozorni so bili do njega; star. izid bolezni je še v božjih rokah neznan, nejasen; pog. kupiti, prodati pod roko nezakonito, skrivaj; ekspr. to podpišem z obema rokama s tem se v celoti strinjam; žarg., grad. z roko podprt tram z ročico; evfem. nima čistih rok je kriv; črna roka teroristična skupina na Slovenskem, ki je na skrivaj pobijala pripadnike Osvobodilne fronte; ekspr. on je njegova desna roka nepogrešljiv, najožji sodelavec; pog. biti dobrih rok radodaren; leva roka star. kmetija leži na levo roko od ceste na levi strani; pog. to bo naredil z levo roko z lahkoto, brez težav; ne temeljito, površno; ekspr. imeti dve levi (roki) biti len, neroden pri delu; publ. v državi se je uveljavila politika močne roke zahteva po doslednem izpolnjevanju predpisov, zakonov; goste so sprejeli z odprtimi rokami gostoljubno, z veseljem; ekspr. imeti polne roke dela biti zelo zaposlen; ekspr. ostal je praznih rok ni dobil pričakovanega; njegova pričakovanja se niso uresničila; ekspr. odtegniti komu prijateljsko roko prijateljstvo, pomoč; dati komu proste roke dovoliti mu, da ravna po svojem preudarku; ekspr. delati na svojo roko brez upoštevanja soglasja, vednosti, mnenja drugih; pog. začeti (obrt) na svojo roko postati samostojen obrtnik; knjiž. živi od dela svojih rok sam se preživlja; ekspr. imeti zvezane roke ne moči storiti kaj odločilnega; ekspr. vladati z železno roko odločno, s silo, nasiljem; ekspr. zdi se mu, da je dolina na dosegu roke zelo blizu; ekspr. ima prijateljev, da jih na prste ene roke prešteješ zelo malo; ekspr. saj nimam deset rok ne morem opraviti toliko dela, kot se pričakuje, zahteva od mene; roka roko umije človek povrne zlasti v neprijetnem, nedovoljenem položaju dobljeno pomoč s podobno pomočjo; če mu prst ponudiš, pa roko z(a)grabi če pokažeš pripravljenost storiti majhno uslugo, zahteva veliko; preg. boljši je vrabec v roki kakor golob na strehi koristneje je imeti malo, a zares, kakor pa veliko pričakovati, a ne dobiti
♦ elektr. pravilo desne roke s katerim se določa smer inducirane napetosti; film., fot. fotografirati, snemati iz roke tako, da se drži kamera, fotografski aparat v roki; igr. igrati iz roke brez talona; rel. polaganje rok bistveni del obreda pri birmi, mašniškem posvečenju; teh. mehanična roka priprava, ki opravlja podobna dela kot roka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
sámoponížanje -a s (ȃ-ȋ) knjiž. ponižanje samega sebe: nagibi za njegovo samoponižanje / to je naredil iz samoponižanja / njegovo pismo je pretresljiv dokaz samoponižanja človeka / v taborišču je bil priča samoponižanju našega ljudstva
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
simból -a m (ọ̑) - 1. predmet, lik, ki izraža, predstavlja določen abstrakten pojem; znak, znamenje: umetnik je vzel simbole iz vsakdanje predmetnosti; oljkova vejica je simbol miru; srp in kladivo kot simbol komunizma / državni, verski simboli
// kar kaj izraža, predstavlja sploh: beseda je že sama po sebi simbol / glasovni simbol; idejni simbol / atomska energija je za manj razvite dežele simbol tehničnega napredka znak, dokaz - 2. dogovorjena črka, kratica za označevanje določene stvari: napisati simbol; simbol za vodik je H / matematični simboli; simbol D pomeni dnevni delovni čas; simboli za števila
♦ elektr. simbol znak ali v besedo povezanih več znakov, ki predstavljajo kak ukaz; filoz. simbol čutno zaznavna stvar, katere pomen ni enopomensko določen in dopušča različne razlage; min. simbol ploskve simbol, ki podaja točno lego ploskve v prostoru; soc. statusni simbol kar na zunaj kaže določeno družbeno pripadnost
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
sôdba -e ž (ó) - 1. odločitev sodišča o obravnavani sporni, kazenski zadevi na koncu sodnega postopka: objaviti, razglasiti sodbo; pritožiti se zoper sodbo; s sodbo razveljaviti
// besedilo s to odločitvijo: natipkati, podpisati sodbo / izročiti sodbo - 2. star. sojenje, sodni proces: sodba še teče; voditi sodbo
- 3. rezultat umske dejavnosti, ki temelji na dojemanju, upoštevanju določenih dejstev in izraža odnos do česa: njegova sodba o dogodku, filmu je krivična, ostra, ugodna, utemeljena; sodba o kakovosti, resničnosti česa; sodba, da on marsikaj ve, se je izkazala za napačno / ne želim dajati političnih sodb o tem / izreči, napisati svojo sodbo o čem, kom / imeti o stvari svojo sodbo svoje mnenje, mišljenje
// kar posreduje, izraža tak rezultat umske dejavnosti: brati, slišati različne sodbe o kom
// miselno dejanje, na podlagi katerega tak rezultat nastane: varuj se prehitre sodbe; izpostavlja se sodbi ljudi, ki mislijo slabo o človeku; biti hiter, mil v sodbi / po moji sodbi je roman odličen - 4. filoz. vsaka misel, ki je lahko ali resnična ali neresnična: ta stavek je jezikovna oblika sodbe; pojmi in sodbe
// stavek, ki to misel izraža: ta sodba je neresnična, toda slovnično pravilna
● ekspr. malemu narodu je bila pisana sodba in glasila se je na smrt odločeno mu je bilo, da bo uničen, da bo izumrl; knjiž. ne lastim si sodbe o tem vprašanju zdi se mi, da ne morem, nimam pravice presojati to vprašanje; ekspr. s tem dejanjem si je sam izrekel, podpisal sodbo je sam odločil, povzročil, da ga bo doletelo kaj slabega, neprijetnega; ekspr. narod si bo pisal sodbo sam narod bo sam odločal o sebi, svoji usodi; božja sodba v srednjem veku postopek v sodstvu, pri katerem je moral osumljenec za dokaz svoje nekrivde prebiti krute, smrtno nevarne preizkuse; star. poklicati koga pred sodbo pred sodišče; star. stopiti pred božjo sodbo umreti; ekspr. prepričan sem, da bo sodba zgodovine pravičnejša da se bo v prihodnosti pravičneje sodilo o določeni osebi, dejstvu
♦ filoz. kategorična, konjunktivna, pogojna sodba; jur. izdati, izpodbijati, izreči sodbo; sodba se je izvršila takoj odločitev sodišča, zlasti kazen; obsodilna, oprostilna sodba; sodba je postala pravnomočna; sodba temeljnega, vrhovnega sodišča; rel. posebna sodba spoznanje in priznanje vrednosti in posledic lastnega življenja takoj po smrti; poslednja ali vesoljna sodba Kristusova sodba ob koncu sveta; zgod. črepinjska sodba glasovanje državljanov v stari Grčiji na lončenih črepinjah o izgonu državi nevarnega državnika; ostrakizem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
stváren -rna -o prid., stvárnejši (á ā) - 1. nanašajoč se na snovne stvari: razstaviti listine in stvarno gradivo o razvoju šolstva / stvarna in duhovna zgodovina Slovencev
// nanašajoč se na objektivne, od človekove zavesti neodvisne stvari, neodvisno stvarnost: načelni in stvarni razlogi; zaznava brez stvarne podlage; med temi pojavi obstaja stvarna zveza / navesti stvarne dokaze - 2. nanašajoč se na stvari, stvarnost samo brez osebnih, čustvenih primesi: imeti stvarne odnose s kom; odgovor je bil miren, stvaren / stvarna obravnava, presoja; stvarna razčlenitev stanja / stil tega pisatelja je suh, stvaren / govornik je bil kratek in stvaren
- 3. ki v resnici je, obstaja: stvarni svet; stvaren in navidezen / publ. upoštevati stvarno stanje dejansko, resnično
- 4. ki pri mišljenju, ravnanju priznava, upošteva dejstva, uresničljive možnosti: zmeraj je bil zelo stvaren, trezen človek
// značilen za takega človeka: nadaljeval je v bolj umirjenem, stvarnem tonu
♦ biblio. stvarni katalog katalog, narejen po določenih vidikih glede na vsebino del; stvarno kazalo kazalo obravnavanih pojmov; jur. stvarni dokaz predmet, sled na predmetu, pomembna za ugotovitev dejstev; stvarna pristojnost pristojnost glede na predmet, zadevo; stvarno jamstvo jamstvo z določeno stvarjo ali z določenim premoženjem; stvarno pravo pravo, ki ureja razmerja med ljudmi glede stvari; lingv. stvarna lastna imena lastna imena časopisov, umetniških del, delovnih, političnih organizacij; šol. stvarni pouk do 1957 pouk prirodopisa, zemljepisa, zgodovine v okviru predmeta slovenski jezik v prvem in drugem razredu osnovne šole
stvárno prisl.: prosim, govorite, razpravljajte stvarno; to obstaja stvarno, ne le pojmovno; biti stvarno usmerjen; sam.: dognati kaj stvarnega, otipljivega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
stvarílnost -i ž (ȋ) knjiž. ustvarjalnost: delo je dokaz velike umetniške stvarilnosti / z jezikovnega stališča so tudi prevodi del naše slovstvene stvarilnosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
svedóčba -e ž (ọ̑) zastar. - 1. dokaz: njegova pisma so svedočba, da je še ni pozabil; pismena svedočba
- 2. spričevalo: razdeliti učencem svedočbe / zdravniška svedočba
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
svedòk in svedók -óka m (ȍ ọ́; ọ̑) zastar. priča: bil je svedok zločinu;
imel je dva svedoka // dokaz: vesel vzklik je bil svedok, kako dobrodošel je njegov obisk
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
šólski -a -o prid. (ọ̑) - 1. nanašajoč se na šolo
- a) šolski okoliš / šolski avtobus avtobus za prevoz učencev v šolo; šolski kabineti; šolski zvonec; šolska klop, tabla; šolska knjižnica, telovadnica; šolska poliklinika / šolski izlet; ustanoviti šolski pevski zbor; sodelovati na šolski proslavi; izdajati šolsko glasilo; letno šolsko poročilo / šolski pouk / šolski sluga nekdaj kdor opravlja pomožna, zlasti manjša oskrbniška dela na šoli
// Slovenski šolski muzej - b) šolski dnevi v letu; šolske počitnice / izvesti šolsko reformo / šolska izobrazba; osemletna šolska obveznost / šolske knjige učbeniki; kupiti zvezke in druge šolske potrebščine / šolska ura čas 45 minut; šolsko leto leto, ki traja od 1. septembra do 31. avgusta; priložiti prošnji zadnje šolsko spričevalo / šolska ladja ladja za praktični pouk pomorstva, navtike; šolsko letalo letalo za praktični pouk letenja
// šolska torba / šolski in predšolski otroci; šolska mladina - c) prebeliti šolske hodnike; šolsko dvorišče
- 2. nav. slabš. ki ima togo, ustaljeno, navadno poenostavljeno obliko: šolsko pojmovanje sveta; ta razlaga je zelo šolska / njeno igranje, recitiranje je preveč šolsko
● ekspr. letos je prestopil šolski prag je šel prvič v šolo; ekspr. ta roman je šolski primer klasične zgradbe besedila nazoren, jasen, poučen; star. bil je njegov šolski tovariš sošolec; pog. drgniti šolske klopi hoditi v šolo; ekspr. poznata se že iz šolskih klopi iz let skupnega šolanja
♦ rel. šolska sestra redovnica reda, ki se ukvarja s poučevanjem verouka, strežbo bolnikov, vodenjem gospodinjstva v verskih zavodih; šol. šolski nadzornik kdor poklicno nadzoruje in usmerja učno in vzgojno delo šol; izpolniti šolsko obveznost končati osem let šolanja v osnovni šoli; šolska naloga v šoli ob nadzorstvu, prisotnosti učitelja pisana naloga za dokaz, preveritev določenega znanja; voj. šolski naboj naboj brez smodnika in vžigalne kapice
šólsko prisl.: njegove slike delujejo šolsko in prazno; problem so reševali preveč šolsko; spraševal ga je čisto po šolsko; šolsko pravilna pisava; sam.: žarg. danes pišemo matematično šolsko šolsko nalogo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
štampíljka -e ž (ȋ) - 1. priprava z gumijastim negativom določenega znaka, navadno pravokotne oblike: izdelovati štampiljke; vzeti štampiljko iz predala; štampiljka z znakom čebelice; štampiljka in blazinica
- 2. uradni znak z imenom organa, organizacije, z določenim besedilom kot dokaz pristnosti, verodostojnosti listine, akta: dati, odtisniti štampiljko / uradna štampiljka
● pog. planinska koča ima svojo štampiljko svoj žig
♦ adm. datumska, delovodna štampiljka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
štéti štéjem nedov. (ẹ́ ẹ̑) - 1. imenovati števila po vrsti: otrok že zna šteti; šteti od ena do sto; šteti na prste
- 2. ugotavljati število česa: šteti drevesa na vrtu; volilna komisija je štela glasove; šteti hiše ob cesti; štel je, koliko dni je še do novega leta; odzdaj se bo vse blago štelo, da ne bo goljufije preštevalo; trikrat so se šteli, če so vsi / vojna leta se mu za pokojnino štejejo dvojno / šteti denar
- 3. s števnikom ali z izrazom količine izraža, da so pri osebku sestavine, deli v takem številu, kot ga nakazuje števnik ali izraz količine: garnitura šteje več elementov; njegova knjižnica je štela več tisoč knjig; mesto šteje sto tisoč prebivalcev; odbor šteje petnajst ljudi
- 4. upoštevati pri štetju, številu česa: ali mene ne boste šteli zraven; če ne štejem tebe, nas bo devet
// upoštevati, obravnavati v kaki celoti: pri ceni šteti zraven tudi delo in prevoz / ta opravila štejemo v redno zaposlitev; vsak tek posebej se šteje v končni vrstni red - 5. z ocenitvijo vrednosti, značilnosti uvrščati: marsikdo bi se rad štel k umetnikom; šteti koga med slavne osebnosti; štel se je med njegove prijatelje / kite štejemo k sesalcem / z oslabljenim pomenom: štejejo ga k dobrim delavcem je dober delavec; star. srečnega se štejem, da sem vas spoznal srečen sem
// knjiž. spadati, soditi: k domačiji šteje tudi hlev; ljubezenski prizori štejejo med priljubljene pisateljeve motive; določiti, kaj šteje v redno delo; ta država šteje v skupino gospodarsko nerazvitih - 6. z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom, v zvezi z za izraža omejitev lastnosti, značilnosti na stališče osebka; imeti: tako ravnanje štejem za napačno, žaljivo; štel jo je za zelo srečno; to mestno zemljišče se šteje za urejeno / sestri sta svojega brata šteli za nasprotnika; ne šteje ga več za sina; štel se je za Slovenca; to dejanje se je štelo za upor
● ekspr. šteje samo dokaz, drugo ne upošteva se; ekspr. njegovi romani (nekaj) štejejo so pomembni, dobri; v takih razmerah noben predpis več ne šteje ne velja; ekspr. že štejem dneve do počitnic nestrpno čakam počitnice; ekspr. gospodar ji je štel grižljaje pazil, da ne bi veliko pojedla; ekspr. šteti komu kosti zelo ga pretepati, tepsti; knjiž. dekle šteje dvajset let je staro; šteti komu kaj v dobro, v zlo, za slabo upoštevati, da je kdo kaj dobrega, zlega, slabega naredil; šteli so, da smo si v sorodu imeli so nas za sorodnike; drži se, kot da ne zna do pet šteti nevedno, naivno; ekspr. tako je suha, da bi ji lahko rebra štel zelo
štéti se nar. biti domišljav, prevzeten: sosed se šteje; kaj se boš štela, saj nisi nič posebnega
štéti si z oslabljenim pomenom, v zvezi z v izraža priznanje velike vrednosti ali veljave: v čast si štejem, da ste prišli; v posebno prijetno dolžnost si štejem, da vas lahko pozdravim med nami; štejem si v srečo, da sem te našla / tega si ne moreš šteti v (veliko) zaslugo
štét -a -o: šteti dnevi so že minili; štet je med najboljše delavce
● ekspr. dnevi so mu šteti kmalu bo umrl; sam.: opozarjati na značilnosti štetega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
tálec -lca m (ȃ) kdor iz (vojaško) nasprotne strani s svojim življenjem ali prostostjo jamči za izpolnitev določenih zahtev: v dokaz svoje miroljubnosti so nasprotnikom dali, izročili talce;
zahtevati talca za jamstvo;
vzeti koga za talca // oseba, ki jo zlasti okupator določi za povračilno žrtev: za vsakega okupatorskega vojaka so ubili deset talcev; streljanje talcev v Gramozni jami
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
téhten -tna -o prid., téhtnejši (ẹ́) - 1. ki ima velik pomen, veliko vrednost: tehten članek, prispevek; sporočilo je tehtno / tehtna odločitev; njegova beseda je tehtna / tehten sodelavec, ustvarjalec / kulturno, politično tehtno središče pomembno
// ki izraža, kaže, da se čemu pripisuje tak pomen, taka vrednost: spregovoriti s tehtnim glasom; njegove kretnje so umirjene in tehtne - 2. ki je zaradi pomembnosti določene stvari vreden upoštevanja: tehten dokaz, razlog; izostati zaradi tehtnega vzroka
● star. ujeti veliko tehtnih polhov težkih
téhtno prisl.: tehtno govoriti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
tráč -a m (ȃ) nižje pog. čenča: pripovedovati trače;
uporabiti za dokaz navaden trač
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
tŕden -dna -o prid., tŕdnejši tudi trdnéjši (ŕ r̄) - 1. ki (dobro) vzdrži pritisk, delovanje zunanjih sil: trden grad, most; trden jez; hiša ima trdne temelje; trdna stavba; trdno obzidje / trdni čevlji močni, trpežni; pren. trdni temelji za mir
// ki se težko pretrga, loči: trden papir; trdna nit, tkanina / most ni dovolj trden za tako težo / trden šiv, vozel / trdna povezava, pritrditev; pren. trdne prijateljske vezi
// sposoben vzdržati negativne vplive: trden politični položaj / trden ugled; trdno zdravje - 2. ki obdrži svojo prostornino in obliko, če nanj ne deluje prevelika sila: plini, tekočine in trdne snovi / odstraniti trdne delce iz tekočine / trdno gorivo / trdna, tekoča in plinasta zgradba zemlje
// sprijet, zbit: beton ni dovolj trden; nabiti ilovico, da bo bolj trdna - 3. ki ima tako zgradbo, da lahko dobro opravlja svojo funkcijo; močen: trdno okostje / trdno orodje
// ki ima veliko mero lastnosti, potrebnih za opravljanje svoje funkcije: trdna država, vojska; trdna organizacija - 4. ki ima veliko telesno moč, odpornost: prileten, a trden moški; trden kot dren / ima še trdne noge
// sposoben prenašati duševne napore: trden, zanesljiv človek; biti moralno trden / trdna osebnost / trden značaj - 5. navadno v povedni rabi ki ne omahuje: kljub prepričevanju je ostal trden; biti trden v svojih sklepih, sodbah / tekmovalec, učenec ni trden
// ki izraža neomahljivost: odgovoriti s trdnim glasom; stopati s trdnim korakom - 6. ki ne vzbuja nobenega dvoma, pomisleka glede resničnosti, pravilnosti: trden dokaz; trdno dejstvo / trdne norme; trdna načela, pravila / nova razlaga, teorija še ni trdna / ta letnica ni trdna gotova, zanesljiva
// ki ne vsebuje nobenega dvoma, pomisleka glede resničnosti, pravilnosti: trdna vera; trdno prepričanje
// ki ne vsebuje nobenega dvoma, pomisleka glede uresničitve, izpolnitve: trden sklep; trdna obljuba, odločitev / trdno upanje - 7. ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: trden dotik, stisk / trden spanec / trdna noč; trdna tema popolna
● ekspr. trden kmet bogat, premožen; ekspr. biti trden v matematiki dobro jo obvladati; ekspr. v nogah ni bil nič kaj trden bil je negotov v hoji zaradi strahu, vinjenosti; redko trdne cene določene, nespremenljive; redko proti ognju trdno steklo odporno; čuti trdna tla pod nogami prepričan je, da je na varnem; ekspr. nima trdnih tal pod nogami se ne zaveda resničnosti, mogočega, dovoljenega
♦ ekon. trdna valuta valuta, katere vrednost se ne spreminja; etn. (trden) most otroška igra, pri kateri prehaja vrsta pod dvignjenimi sklenjenimi rokami enega ali več parov sodelujočih; fiz. trdno telo telo iz trdne snovi; fiz., kem. trdno agregatno stanje
tŕdno tudi trdnó prisl.: trdno se držati načel; trdno kaj namestiti, pritrditi; trdno se koga okleniti; trdno skleniti, upati, verjeti; trdno stati; trdno zaspati; biti trdno povezan s kom; biti trdno prepričan o čem; trdno sprijeta snov; trdno zavezana vreča / za trdno obljubiti, vedeti zatrdno
● star. iti trdno za kom tik, tesno; ekspr. trdno stati na zemlji biti zelo stvaren; sam.: glede tega si nisem na trdnem tega ne razumem popolnoma; o tem ne vemo nič trdnega nimamo zanesljivih podatkov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
trúmf -a m (ȗ) star. adut: izigrati trumf / ta dokaz je naš zadnji trumf
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
uporabíti in uporábiti -im dov. (ī á) - 1. narediti, da kaj opravi določeno delo, nalogo in s tem zadovolji potrebe koga: papirnato embalažo lahko uporabite le enkrat; če ste kupljeni predmet uporabili, ga v trgovini ne sprejmejo nazaj / v zadnji vojni so dvakrat uporabili atomsko bombo jo vrgli; policija je uporabila orožje streljala; smem uporabiti vaš telefon sporočiti kaj po vašem telefonu; uporabiti pravilo ravnati se po njem; tega zakona v praksi še niso uporabili
// narediti, da kaj prinese koristi, da rezultate: koristno uporabiti odpadke; narediti načrt, kako uporabiti odpadno vročo vodo; naloženi denar je treba uporabiti / uporabiti tuje izkušnje, znanje - 2. narediti, da je kaj pripomoček pri kakem opravilu, dejavnosti: pri vlomu je uporabil različno orodje; uporabil je palico, da bi dosegel okno
// narediti, da je kaj sredstvo za dosego česa: uporabil je prijazen nasmešek, da bi jo pridobil; uporabil je svoj vpliv za njegovo izvolitev / uporabiti proti kršitelju z zakonom določene ukrepe / uporabil je vsako priliko, da ga je obiskal izrabil, porabil; uporabil je njegovo slabost izkoristil, zlorabil
// uporabiti kaj v korist, škodo koga - 3. narediti, da kaj nastopi v sporočilu: v pogovoru je večkrat uporabil kako narečno besedo; uporabiti citat / uporabiti ločilo
- 4. v zvezi z za narediti, da je kaj sredstvo za izdelavo, pridobivanje česa: uporabiti kamenje za skalnjak; uporabiti moko za kruh
// z glagolskim samostalnikom izraža, da je kaj predmet dejavnosti, kot jo določa samostalnik: uporabiti konja za jahanje; uporabiti letališče za pristajanje športnih letal
// z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom, v zvezi z za, kot izraža, da je kaj namenjeno za to, kar določa samostalnik: uporabil ga je za kurirja, kot odposlanca; vsako malenkost uporabi za izgovor; uporabiti kaj kot dokaz
● publ. uporabiti prave prijeme pri kom pravilno ravnati s kom; ekspr. uporabiti otroka proti očetu pridobiti ga, da je njemu nasproten; ekspr. uporabiti zakonito pot za dosego pravice zakonito si prizadevati zanjo; ekspr. uporabiti koga za ščit s kom zavarovati sebe
uporábljen -a -o: uporabljeni predmeti; seznam uporabljene literature; večkrat uporabljeno olje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
veljáti -ám nedov. (á ȃ) - 1. imeti pravno moč: predpis, zakon velja od novega leta / to igralno pravilo ne velja več / ukaz velja za vse
- 2. zaradi določenega dejstva, lastnosti zagotavljati naslovniku, uporabniku kako pravico: potni list ne velja več; vozovnica velja en dan; razpis velja do zasedbe delovnega mesta
♦ ekon. cena velja franko
// po odločitvi pristojne osebe, organa obvezovati koga, da upošteva določeno dejstvo: cenik, vozni red še velja - 3. imeti zagotovilo osebka o svoji izpolnitvi: obljuba, vabilo še vedno velja / brezoseb., kot podkrepitev velja, jutri se vidiva
// imeti zaradi določenega dejstva, lastnosti vpliv na koga: njihovo mnenje tudi nekaj velja / ekspr. njegova mora veljati / ekspr. njegovi romani nekaj veljajo - 4. zaradi dobrih, primernih lastnosti biti upoštevan, uporabljan: ta načela v družbi, znanosti še veljajo / velja samo dokaz
- 5. biti v skladu z resničnostjo; držati: vremenske napovedi malokdaj veljajo / povedano velja tudi za naše razmere
- 6. z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom, v zvezi z za izraža omejitev lastnosti, značilnosti na splošno mnenje, prepričanje: ta beseda velja za nedostojno; trditev velja za sporno / veljati za odločnega, poštenega človeka
// izraža, da ima kaj glede na dogovor, izkušnje lastnost, vlogo tega, kar izraža dopolnilo: to naj velja za kriterij / oglje je nekdaj veljalo kot zdravilo - 7. z dajalnikom, z glagolskim samostalnikom biti namenjen komu: opozorilo, žvižg velja nam / vsem naj velja moja iskrena zahvala / publ. naša pozornost velja predvsem aktualnim dogodkom
- 8. brezoseb., ekspr., z nedoločnikom izraža nujnost, potrebnost uresničitve dejanja: to lepoto, zanimivost velja videti; tega človeka si velja zapomniti / velja omeniti, poudariti, da sam ni bil zraven
- 9. ekspr. stati, imeti ceno: avtomobil velja sto tisoč dinarjev / počitnice so nas veliko veljale
● ekspr. korajža, pogum velja stvari se je treba lotiti, čeprav so videti težavne; neprevidnost bi ga skoraj veljala življenje stala; ekspr. naj velja, kar hoče, poskusil bom izraža podkrepitev trditve; preg. kolikor jezikov znaš, toliko (mož) veljaš znanje več jezikov zelo poveča človekovo pomembnost
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
vŕl -a -o [vru̯] prid., vŕlejši (r̄ ŕ) - 1. knjiž. ki ima moralno, značajsko pozitivne lastnosti; pošten, vreden spoštovanja: vrl človek ne živi za sebe / v nagovoru vrli meščani, rojaki / z vrlim vedenjem izkazati se vrednega naklonjenosti
// ki ima pozitivne lastnosti, značilnosti koga sploh; prizadeven, vreden hvale: red in čistoča sta pričali o vrli gospodinji / vrl pes ranjenega gospodarja ni zapustil / biti vrl v boju dober, pogumen - 2. zastar. dober, lep: obleči najvrlejše oblačilo / to je vrl dokaz, da je odkrit človek / prirediti vrlo svatbo veliko, razkošno
- 3. nar. vzhodno priden: če boš vrl, dobiš nagrado
vŕlo prisl.: vrlo se držati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
zablodélost -i ž (ẹ́) knjiž., redko zmotnost, zgrešenost: dokaz zablodelosti trditve
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
zadôsten -tna -o prid. (ó) ki ustreza, zadošča- a) po količini, meri: za telesni razvoj je potrebna zadostna hrana; zbrati zadostna sredstva za obnovo šole; tečaj bo organiziran, če bo zadostno število udeležencev / zadosten premislek / publ. občani so ostali brez zadostnega odgovora zadovoljivega
// zadostna količina, mera - b) po lastnostih, kakovosti: zadosten dokaz, razlog, vzrok; pridobiti si zadostno izobrazbo / knjiž. biti samemu sebi zadosten ne potrebovati drugega
♦ šol. zadostni uspeh uspeh s povprečno oceno zadostno; zadostna ocena najnižja pozitivna ocena
zadôstno prisl.: zadostno utemeljena trditev
● knjiž. jama je bila zadostno globoka, da se je v njej lahko hodilo dovolj, zadosti; sam.: izdelati z zadostnim zadostnim uspehom; v razredu je petina zadostnih učencev z zadostnim uspehom; dobiti zadostno zadostno oceno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
zapečátiti -im dov. (á ȃ) - 1. dati, pritisniti pečat, zlasti za dokaz nedotaknjenosti zapore: zapečatiti pošiljko; zapečatiti stanovanje; zapečatiti zavitek z voskom / zapečatiti kuverto zalepiti; pren., ekspr. strah mu je zapečatil usta
- 2. ekspr. potrditi sklenitev česa: s to kretnjo sta zapečatila kupčijo / s tem golom je zapečatil poraz gostov
- 3. ekspr. narediti, da se kdo ne more rešiti iz kakega neprijetnega položaja: niso mu omogočili šolanja in s tem so ga zapečatili za vse življenje; z najetjem prevelikega kredita se je zapečatil
● žarg., šol. profesor je učenca zapečatil mu z negativno oceno onemogočil napredovanje v višji razred; ekspr. s tem je zapečatil svojo usodo jo dokončno določil; pog. prijeli so ga in zapečatili za dve leti zaprli
zapečáten -a -o: zapečaten paket; če ne dobimo pomoči, smo zapečateni
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
zatŕden -dna -o prid. (ŕ ȓ) knjiž. trden, gotov: zatrden dokaz / zatrdna vest zanesljiva
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
zgovóren -rna -o prid., zgovórnejši (ọ́ ọ̄) - 1. ki (rad) veliko govori: zgovoren človek; fant je po naravi zgovoren in dovtipen; nenavadno, zelo zgovorna je; bila je zgovorna kot kaka branjevka / šele doma je postal zgovoren; ekspr.: dobro bi bilo, če bi bil manj zgovoren; vino naredi človeka zgovornega / trgovec je bil zgovornega jezika
- 2. ki v veliki meri pove, izraža določeno vsebino: to je zgovoren dokaz, da je tvoja sodba napačna; članek z zgovornim naslovom; njegov molk je zgovoren; ta primer je zelo zgovoren; slike so same po sebi zgovorne, zato ne potrebujejo razlage
zgovórno prisl.: dovolj zgovorno so mu povedali, da je nezaželen; esej zgovorno priča o pesnikovem razvoju
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
zmagosláven -vna -o prid., zmagoslávnejši (á) - 1. ki izraža, kaže veselje, ponos zaradi zmage, uspeha: zmagoslaven nasmeh, pogled / zmagoslaven sprejem
- 2. ekspr. zmagovit: zmagoslavna četa / zmagoslaven boj
- 3. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji, močni obliki: zmagoslavna lepota / zmagoslaven dokaz moči zelo velik, prepričljiv
● knjiž., ekspr. kdo bo dobil zmagoslavno palmo zmagal; publ. igra je opravila zmagoslavno pot po odrih je bila uspešno igrana
♦ rel. zmagoslavna cerkev skupnost svetnikov v nebesih
zmagoslávno prisl.: zmagoslavno pokazati avtomobil
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
žíg -a m (ȋ) - 1. uradni znak z imenom organa, organizacije, z določenim besedilom kot dokaz pristnosti, verodostojnosti listine, akta: dati, odtisniti žig; pritisniti, ekspr. udariti žig v potni list; preklicati, spremeniti žig; opremiti kupon z žigom / nerazločen poštni žig
// v izdelek vtisnjen, odtisnjen znak, s katerim se potrjuje kvaliteta, izdelovalec: vtisniti žig; prstan z žigom na notranji strani - 2. priprava zlasti s kovinskim negativom določenega znaka, navadno okrogle oblike: hraniti, izdelovati žige; barva, stojalo za žige
- 3. ed., knjiž., navadno s prilastkom značilnosti, posebnosti: vojna leta so mu dala žig za vse življenje; s tem dejanjem si je pritisnil sramotni žig / z oslabljenim pomenom tega človeka označuje žig izdajstva
● vžgati sramotni žig nekdaj vžgati znamenje kot kazen za kako dejanje
♦ adm. mokri žig pri katerem je barva raztopljena in se znak odtisne na papir; suhi žig reliefno oblikovan, brezbarven žig, pri katerem se znak odtisne s stisnjenjem kovinskega pozitiva in negativa; filat. enokrožni žig ki ima eno krožnico, ob kateri je označba pošte; metal. čistinski žig ki na kovini potrjuje stopnjo čistine; ptt priložnostni žig poštni žig, uporabljan na določeni pošti, poštah v počastitev določenega dogodka; vet. žig z žigom narejeno, vžgano znamenje na telesu zlasti goveda, konja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
žív -a -o stil. -ó prid. (ȋ í) - 1. sposoben rasti, razmnoževati se: vsaka živa stvar umre / enovitost živega sveta; človek in druga živa bitja / živa narava živali, rastline, človek
- 2. ki je v stanju, v katerem potekajo življenjski procesi: z bojišča so odnašali žive in mrtve tovariše; ranjenec je še živ; vrnil se je živ in zdrav; ekspr.: biti napol živ; pol mrtev, pol živ se je zatekel v vas / ustvariti videz, da je lutka živa / ta žival se hrani z živim plenom; živi in mrtvi organizmi v zemlji / žive in suhe veje; dajanje živega tkiva drugi osebi; ekspr.: kavelj mu je trgal živo meso; sežgali so ga pri živem telesu
- 3. ki je iz živih bitij, zlasti ljudi: voziti živi tovor / ekspr.: postaviti živi zid; živa veriga se je pretrgala / risati po živem modelu
// v katerem so zanj značilne živali, rastline: reka v spodnjem toku ni več živa / živa zgornja plast zemlje - 4. ki še deluje: živ izvir; živi in ugasli vulkani / ekspr. v dolini je živ samo še en mlin / ekspr. biti strokovno še živ dejaven
// živo oglje še tleče
// živa rana ki se še ne celi
// pazi, če je ogenj kje še živ - 5. ki vpliva, vzbuja zanimanje: še vedno živ avtor; žive ideje / njegovo ime je tam še zmeraj živo še znano, uveljavljeno
// ki se uporablja: učiti se žive jezike; ti običaji so ponekod še živi; žive besede - 6. ki obstaja (v resničnosti): živa družbena stvarnost; opisovati živo življenje
// ki izhaja iz življenja, temelji na njem: živa izobrazba; to je globoka, živa psihologija
// ki obstaja, je: vojna je pustila žive sledi; v vseh je živa ista misel / publ. sovražnosti so še žive vojaške operacije, oboroženi spopadi še trajajo
// aktualen, pereč: živa problematika našega časa; potreba po društvu je zelo živa - 7. ki ima izrazite poteze, značilnosti, podobne kot v resničnosti: živi umetniški liki / žive podobe trpljenja
// ki zaradi svoje prepričljivosti, verjetnosti zelo prevzame: knjiga je živ dokaz tistih dni; opisovati z živo in iskreno besedo / predstava je bila zelo živa - 8. za katerega je značilna življenjska sila, veselje, volja do udejstvovanja: sproščen, živ fant; biti živ kot živo srebro
// nav. ekspr. ki izraža, kaže življenjsko silo, veselje, zanimanje za kaj: živ pogled; pogledati z živimi očmi / v živem pogovoru so prišli domov; živa razprava o kakem vprašanju
// ekspr., v povedni rabi ki kaže veliko nagnjenje do spolnosti: premalo je živ zanjo; ne bo ga čakala, preveč je živa - 9. živahen: otroci so bili na izletu zelo živi; bodi malo bolj živ / med najbolj živimi žuželkami je kobilica / živi koraki / živ tok reke; živa ulica / živ promet med prazniki / kopališče je bilo ves dan živo
- 10. ekspr., navadno v povedni rabi ki se zaradi velike prožnosti težko oblikuje, uredi: po umivanju so lasje zelo živi; živo blago; suho seno je živo
- 11. ekspr. intenziven, močen: jutro, polno živega sonca / žive barve svetle in intenzivne
// živi in temni pasovi na obleki z živimi barvami; živa pisanost oblačil - 12. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: spomin se je spremenil v živo bolečino; iz oči mu je brati živo prošnjo; molil je z živo vero / starost je živo nasprotje mladosti / v živem spominu so mu ostali tisti dnevi
- 13. ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: priseči pri živem bogu; tisti je živ norec / tam se je začel živ pekel; domišljija je postala živa resnica
● ekspr. živ človek ga ni več videl nihče; ekspr. tega še svoj živ(i) dan nisem videl še nikoli; ekspr. za vse svoje žive dni si bom zapomnil za vse življenje; ekspr. tukaj te živ hudič ne stakne nihče; ekspr. živega krsta nisem videl nikogar; ekspr. on je živ(i) leksikon je zelo razgledan, načitan; ekspr. bolnik je živ mrlič zelo bled, shujšan; ekspr. dekle je živi ogenj zelo živahno, ognjevito; knjiž. z živo in pisano besedo je opozarjal na nevarnosti vojne govorjeno; ekspr. živi duši tega ne povej nikomur; ekspr. tega ne smem povedati za živo glavo pod nobenim pogojem, nikakor ne; ekspr. podiranje stropov nad živimi jamami nad jamami, v katerih (še) teče voda; ekspr. ta človek je živa kronika se dobro spominja dogodkov; knjiž. narediti komu živo lestvico nastaviti komu sklenjene roke, ramena, da nanje stopi in se tako povzpne; živa meja vrsta strnjeno nasajenega nizkega grmičevja, navadno za ograditev, razmejitev; knjiž., ekspr. sin je živa podoba očeta je zelo podoben očetu; ekspr. priti pri kopanju do žive skale do skale, ki je na prvotnem mestu, trdno zraščena z zemljo; ekspr. pred hišo ima živo vodo tekočo vodo, navadno studenec; živo apno negašeno apno; ni udarjal konja po hrbtu, ampak je izbiral sama živa mesta najbolj občutljiva, boleča; živo opazovanje pri pouku pozorno, skoncentrirano; živo srebro tekoča žlahtna kovina srebrno bele barve; pog. v teh dneh se je živo srebro močno dvignilo je temperatura zelo narasla; ekspr. v zaporu je doživel, kaj se pravi biti živ pokopan biti popolnoma ločen od ljudi, življenja zunaj zapora; ekspr. najraje bi jo živo požrli zelo so jezni nanjo; ekspr. živega ga ne morejo (videti) zelo ga sovražijo; boji se ga kot živega vraga zelo; bil je bolj mrtev kot živ od mraza zelo ga je zeblo; ekspr. vrnil se je bolj mrtev kot živ zelo utrujen, izčrpan; živemu človeku se vse pripeti, mrtvemu pa samo jama dokler je človek živ, lahko doživi zelo različne stvari; živa vera gore prestavlja kdor trdno veruje, lahko napravi skoraj nemogoče stvari
♦ agr. živa teža teža žive živali; cepljenje na živo oko cepljenje, pri katerem odžene oko cepiča še isto leto; biol. živo svetlikanje sevanje za živali in rastline značilne svetlobe zaradi življenjskih pojavov v organizmu; ekon. živo delo tekoče delo, ki ustvarja dobrine; geogr. živi pesek peščeni delci, navadno v večji količini, ki se zaradi delovanja vetra, vode premikajo z enega mesta na drugo; gled. živa slika prizor, v katerem se igralci ne gibljejo in ne govorijo; les. živa grča grča, ki je vrasla v les; lingv. živi jezik jezik, ki ga kak narod, ljudstvo še govori; med. živo cepivo cepivo, ki vsebuje žive mikroorganizme; mont. živi pesek z vodo prepojen pesek v zemeljski skorji, ki pod pritiskom zasipava rove, jaške; tisk. živa pagina podatek o avtorju, naslovu dela ali o abecednem obsegu strani, naveden na strani nad besedilom; voj. živa sila za boj usposobljeni ljudje; zool. živi fosil žival, ki se je nespremenjena ohranila iz geološke preteklosti; živa nit zelo tanka glista, ki živi v sladki vodi, Gordius aquaticus
žívo tudi živó prisl.: živo goreti, se lesketati; živo pripovedovati; živo poslikana skrinja / piše se narazen ali skupaj: živo rdeča ali živordeča barva; živo modro nebo / v povedni rabi: pred kratkim je bilo tam še vse živo; v pristanišču je bilo živo kot v panju
● ekspr. živo ga je pogrešala zelo; ekspr. tam je bilo vse živo otrok zelo veliko
♦ muz. živo označba za hitrost izvajanja vivace
žívi -a -o sam.: nar. kositi do živega, v živo do tal; ekspr. suša koruzi ni mogla do živega je ni ovirala v rasti; ekspr. ni mu mogel priti do živega izraža nesposobnost osebka, da bi koga bistveno prizadel; ekspr. priti resnici, stvari do živega popolnoma jo spoznati; knjiž. rad bi jo videl, kakšna je bila za živega za življenja; ekspr. kričati, piti, tepsti na žive in mrtve zelo; ekspr. opravljati koga na žive in mrtve zelo; ekspr. to problematiko so preiskali bolj v živo natančno, temeljito; ekspr. jermeni so ga rezali v živo v golo kožo; pog., ekspr. rezali so jo v živo, pri živem operirali brez omrtvičenja; ekspr. misel na to jo je v živo zabolela zelo; ekspr. te besede so jo zadele v živo so jo zelo prizadele; ekspr. vsaka krogla je zadela v živo smrtno; ekspr. s tem vprašanjem je zadel v živo je pravilno nakazal problem, bistvo stvari; ekspr. njega ni več med živimi je že umrl; star. učitelji bi se morali na živem seznaniti s tem delom na kraju samem; praktično; žarg. vse živo ga preganja vsi ga preganjajo; nevihta je prinesla uničenje vsemu živemu; razvoj živega; ekspr. oddaja v živo oddaja, pri kateri sodelujoči nastopajo neposredno
♦ gozd. smolarjenje na živo pridobivanje smole, zaradi katerega drevo ne odmre
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.