dolgočásje -a [u̯g] s (ȃ) duševno stanje neugodja, nezadovoljstva, osamljenosti zaradi pomanjkanja primernega dela, družbe, zabave: mori ga dolgočasje;
to dela samo iz dolgočasja;
v tem kraju bi umrl od dolgočasja;
neznosno dolgočasje;
dolgočasje zimskih večerov / njegov obraz ni kazal ničesar razen dolgočasja / natisnili so tako dolgočasje dolgočasno besedilo
● ekspr. preganjati dolgočasje ukvarjati se s čim, da ne bi bilo dolgčas
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.
duhamóren -rna -o prid. (ọ́ ọ̄) knjiž. ki utrudljivo deluje na duha; mučen, moreč: duhamorno pisarniško delo;
duhamorno dolgočasje;
neprestano ponavljanje je za učence zelo duhamorno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.
dolgočásen -sna -o [u̯g] prid., dolgočásnejši (á ā) ki povzroča, ustvarja dolgočasje: dolgočasen članek, film;
dolgočasen jesenski dan;
ta kraj je dolgočasen;
njegovo delo je zelo dolgočasno;
življenje v mestu se mu je zdelo dolgočasno / dolgočasen človek / fant z dolgočasnim obrazomdolgočásno prisl.: dolgočasno govoriti / v povedni rabi bilo mu je dolgočasno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.