domačíja -e ž (ȋ) - 1. hiša z gospodarskimi poslopji in zemljiščem: njegova domačija leži na sončni rebri; oče mu je zapustil domačijo brez dolga / prevzel je domačijo postal njen gospodar
// star. domača hiša, dom: hodil je okrog domačije in gledal v razsvetljena okna - 2. vznes. domovina: vrnili so se v domačijo; svobodna domačija
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.
dŕma -e ž (ŕ) nar. slabša trava, ščavje: Tako se je imenoval hrib nad domačijo, ki je bil porasel z drmo, to je s travo, ki so jo ovce imele najrajši (Prežihov)
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.
nameníti in naméniti -im dov. (ī ẹ́) - 1. izraža namen osebka
- a) da kdo kaj dobi: darilo sem namenil prijatelju / oče je domačijo namenil najstarejšemu sinu / prav njega so ji namenili za moža
- b) navadno v zvezi z za da kdo kaj postane: doma so ga namenili za zdravnika / ekspr. prepričan je bil, da ga je usoda namenila za kaj večjega / star. oče ga je namenil vojaški karieri
- 2. skleniti, odločiti
- a) da se komu kaj da: založba je namenila domačim avtorjem pomemben delež; občina je namenila podjetju velike kredite / osnutek je namenil organizaciji drugačno vlogo
- b) navadno v zvezi z za da se kaj uporabi za kaj: za rekreacijo so namenili tisoč dinarjev / poslopje so prvotno namenili za urad / jutrišnji dan smo namenili počitku
- c) da bo kdo česa deležen: upornikom je namenil izgon, smrt / zmagovalcu so namenili desetdnevni izlet / ekspr.: ne vem, koliko let mi je namenila usoda; usoda mu je namenila težko življenje
- 3. nav. ekspr., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža, da osebek uresniči dejanje, kot ga določa samostalnik: namenil mu je nekaj spodbudnih besed in odšel; nameniti komu pomilovalen pogled / vse, za kar je namenil svoje življenje, je propadlo
● knjiž. nameni mi vsaj pol ure, da se pogovoriva pogovarjaj se z menoj vsaj pol ure
nameníti se in naméniti se navadno z nedoločnikom - 1. izraža namen osebka, da uresniči dejanje: namenil se je prodati hišo; trdno se je namenil vztrajati do konca; namenil se je, da ostane doma / namenil se je postati zdravnik / kakor se je namenil, tako je tudi storil; pojdiva, kamor sva se namenila
// elipt., s prislovnim določilom izraža namen osebka, da uresniči gibanje, kot ga nakazuje določilo: namenil sem se v kino, vendar zaradi dela ne morem iti - 2. elipt., s prislovnim določilom oditi, odpraviti se: po ozki stezi so se namenili proti vrhu hriba; še preden se je namenil na vlak, so doma že vedeli; hitro so se namenili za tovariši
naménjen -a -o - 1. deležnik od nameniti: njemu namenjeni strel je zgrešil; fant je bil namenjen mizarstvu; ravno k njemu sem namenjen; ladja, namenjena v Italijo, se je potopila; našla je možu namenjeno pismo; poročilo je namenjeno najožjemu krogu; to ni namenjeno javnosti
- 2. ekspr., v povedni rabi izraža nujnost, logičnost česa glede na določene nepredvidljive okoliščine: ta poklic mi je bil menda namenjen; namenjeno mu je bilo osemdeset let (življenja); tako mu je bilo pač namenjeno; če mi je namenjeno, se bom rešil
- 3. star. namemben, predviden: pripeljati tovor na namenjeno postajo / zavil sem v namenjeni kraj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.
naménjati -am nedov. (ẹ́) raba peša - 1. izraža namen osebka, da kdo kaj dobi: oče je domačijo dolgo časa namenjal starejšemu sinu / namenjali so mu jo za nevesto
- 2. večkrat skleniti, odločiti
- a) da se komu kaj da: zadnja leta je založba namenjala domačim avtorjem pomemben delež
- b) navadno v zvezi z za da se kaj uporabi za kaj: potrebno bo namenjati več sredstev za razvoj
- 3. nav. ekspr., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža, da osebek uresničuje dejanje, kot ga nakazuje samostalnik: potnik je svoja vprašanja namenjal levemu sosedu
- 4. redko nameravati: tudi o tem sem namenjal govoriti; že nekaj dni se namenja prebeliti sobo / storil je, kar je namenjal
● knjiž., ekspr. le kaj mi namenja današnji dan kaj se bo danes zgodilo; knjiž. njegov položaj ga namenja drugačnim opravkom določa, opredeljuje za drugačne opravke
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.
napárati1 -am dov. (ȃ) - 1. s paranjem priti do določene količine česa: naparala je kup cunj
- 2. nar. prevarati, ukaniti: Ne boš me, Nace, več naparal za domačijo (I. Zorec)
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.
vtíkati -am nedov. (ȋ) - 1. dajati kaj v odprtino, notranjost česa razmeroma ozkega: otroci radi vtikajo v nos drobne predmete; ne vtikaj rok v slamoreznico; vtikati si vrtnico v gumbnico / vtikati prst skozi mrežo / ekspr. vtikati nit v šivanko vdevati
// dajati kaj ozkega, podolgovatega v kako snov: otrok je vtikal prst v marmelado in jo pokušal / vtikati roko v ogenj / vtikati rože v lase
// ekspr. dajati kaj kam sploh: vtikati toplomer pod pazduho / ključ vtikamo pod predpražnik spravljamo - 2. ekspr. nadevati komu kaj, kar mu omejuje gibanje: vtikati ujetnike v lisice, verige
- 3. ekspr. spravljati, dajati koga kam, da tam prebiva: vtikati duševne bolnike v umobolnico / vtikati nasprotnike v zapore zapirati jih
// vključevati koga v kako skupnost, navadno proti njegovi volji: mlade fante so vtikali v vojsko - 4. ekspr. porabljati za kaj, vlagati v kaj: vtikati plačo v domačijo; vtikati dohodek v propadajoče podjetje
● ekspr. povsod vtika svoj nos vmešava se v stvari, ki se ga ne tičejo
vtíkati se ekspr. - 1. vmešavati se: otroci so se radi vtikali v pogovor; tašča se vtika v vzgojo / brez potrebe se vtikaš vmes
● ekspr. ne vtikaj se v druge ne izražaj svojega mnenja o njih in njihovem delu; ne poskušaj usmerjati njihovega življenja, ravnanja - 2. vsiljivo ogovarjati koga, približevati se komu: pusti ga pri miru, ne vtikaj se vanj; v vsako žensko se vtika
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.
zagnáti -žênem dov., stil. zaženó (á é) - 1. spraviti kaj v delovanje, tek: zagnati motor, stroj / zagnati kolovrat
- 2. z veliko silo, navadno ročno, povzročiti, da prehaja kaj po zraku na drugo mesto: zagnati bombo, kamen; zagnati komu krepelce pod noge / zagnati kozarec ob tla; zagnati nož v deblo; zagnati žogo visoko v zrak / zagnati dvajset metrov daleč
- 3. narediti, povzročiti, da gre, pride navadno žival pod nadzorstvom na določeno mesto: zagnati krave na pašo, v hlev; nepreh. pastirji so že zagnali
- 4. ekspr. nagnati, napoditi: zagnati koga iz hiše / zagnati sovražnika čez mejo
- 5. ekspr. zapraviti, lahkomiselno porabiti: zagnal je ves denar / v nekaj letih je zagnal domačijo
- 6. knjiž. pognati, odgnati: trta je že zagnala / rastlina je zagnala liste
- 7. ekspr., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža nastop dejanja, kot ga določa samostalnik: ženske so zagnale glasen jok; gonjači so zagnali silen krik
● ekspr. tatovi, je zagnal hitro, silovito rekel; ekspr. zagnati komu v obraz psovko, resnico brez obzirov reči; ekspr. zagnati (vik in) krik zelo se razburiti za kaj
zagnáti se - 1. ekspr., navadno s prislovnim določilom z veliko silo, sunkom iti, se premakniti kam: zagnal se je iz sobe; zagnal se je proti hiši, po stopnicah / plezalci so se zagnali v strmino
// s silo, sunkom se premakniti z enega mesta na drugo: zagnal se je na okno; dohitel je avtobus in se zagnal na stopnico / zagnal se je v vodo skočil - 2. s predlogom hitro, sunkovito se premakniti h komu z namenom napasti ga: zagnala se je vanj in ga zlasala; zagnal se je vanj kakor tiger / pes se je zagnal proti tujcu / s tanki so se zagnali nad sovražnika
- 3. nav. 3. os., ekspr. vzpeti se: cesta se najprej zažene v hrib, potem pa se začne spuščati
- 4. ekspr., z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom izraža nastop intenzivne dejavnosti osebka, kot jo določa samostalnik: z vso vnemo se je zagnal na delo; z vsemi silami so se zagnali v boj / zagnati se v jok, smeh / na začetku se je preveč zagnal, potem pa mu je zmanjkalo moči
zagnán -a -o - 1. deležnik od zagnati: stroj še ni zagnan; palica, zagnana v kot
- 2. ekspr. zelo navdušen, vnet: zagnan delavec; biti zagnan pri delu; mladostno zagnan; zagnano prizadevanje za kaj; prisl.: zagnano delati, govoriti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.
zapustíti -ím dov., zapústil (ī í) - 1. izraža, da osebek s hojo, premikanjem naredi, da ni več na določenem mestu: pravkar je zapustil dvorano; vojaki so zapustili položaje; večkrat na dan zapusti stanovanje / zapustiti volišče / zapustiti zabavo, zborovanje / vlak je zapustil postajo odpeljal z nje
// izraža, da osebek naredi, da ne prebiva, živi več kje: zapustiti dom, domovino; zapustiti rojstni kraj / medved je že zapustil svoje bivališče; mladiči so zapustili gnezdo - 2. izraža, da osebek naredi, da preneha biti, se nahajati skupaj s kom: dokler je bila pot neznana, ga ni zapustil; pes ni zapustil ranjenega gospodarja / tu cesta zapusti reko preneha potekati ob njej
// ekspr. senca ga ne zapusti
// izraža, da osebek naredi, da preneha bivati, živeti skupaj s kom: otroci so odrasli in zapustili starše / zapustiti družino / bolna žival zapusti čredo; samica zapusti mladiče / v osmrtnicah nenadoma nas je zapustil naš oče je umrl - 3. narediti, da preneha določeno razmerje s kom: dekle ga je zapustilo; mož je zapustil ženo
// prenehati skrbeti za koga, pomagati komu: prijatelji ga niso zapustili; velik revež je, vsi so ga zapustili; v stiski, težavah ga niso zapustili - 4. narediti, da kdo kaj dobi kot dediščino: domačijo, posestvo je zapustil sinu; zapustil mu je veliko premoženje / ekspr. žena mu je ob smrti zapustila dva otroka / ekspr. po končani šoli je knjige zapustil bratu dal, prepustil
- 5. narediti, povzročiti, da kje je, ostane, kar izraža dopolnilo; pustiti: tat ni zapustil sledov / težko življenje ji je zapustilo številne gube na obrazu / umrli ni zapustil oporoke ni naredil
// pog. predstava je zapustila slab vtis gledalcem ni bila všeč, jim ni ugajala; ekspr. ti dogodki so zapustili trajne sledove v zavesti naših ljudi so zelo vplivali na njihovo zavest - 6. nav. ekspr. izraža prenehanje sposobnosti, stanja pri kom, kot ga določa samostalnik: zapustil ga je razum, spomin, vid / telesne moči so ga zapustile / dobra volja ga je zapustila; nenadoma ga je zapustila zavest
- 7. pretrgati svojo dejavno vključenost v kaj: zapustiti šolo, tovarno / zapustiti delo, službo
- 8. publ. ne upoštevati: v svojih delih je večkrat zapustil načela estetike
● ekspr. sreča ga je zapustila prenehal je biti uspešen; ekspr. zapustiti kolesnice starega nehati živeti, delati po starem, ustaljenem načinu; kmalu bo zapustil posteljo ozdravel; evfem. zapustiti (ta) svet umreti
zapustíti se nav. ekspr. zanemariti se: ženske se v teh letih rade zapustijo / postal je odličen mojster, toda kmalu se je zapustil
zapustívši star.: zapustivši prijateljico, je stekla proti domu
zapuščèn -êna -o - 1. deležnik od zapustiti: skrbeti za zapuščene otroke; umrl je od vseh zapuščen; pravkar zapuščena soba
- 2. ekspr. neurejen, zanemarjen: zapuščen sadovnjak; vrt je zaradi bolezni gospodarja čisto zapuščen
- 3. ekspr. prazen, nenaseljen: zapuščena vas / okoli doma je bilo vse tiho in zapuščeno / zapuščeni rovi v rudniku
- 4. ekspr. osamljen, sam: po smrti moža se je počutila zelo zapuščena
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.