doplačílen -lna -o prid. (ȋ) ki se dobi za doplačilo: naročniki lahko prejmejo poleg rednih še dve doplačilni knjigi
♦ ptt doplačilna znamka posebna, dodatna znamka v dobrodelne namene
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
doplačílo -a s (í) kar se doplača: doplačilo davka / za doplačilo bodo naročniki prejeli še eno knjigo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.
pridàv -áva m (ȁ á) - 1. zastar. dodatek: pijača brez dražilnega pridava
- 2. nar. dolenjsko doplačilo, zlasti pri zamenjavi: ni hotel menjati volov z njim, ker bi dobil premalo pridava
● nar. gorenjsko lilo je in za pridav še treskalo za nameček
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 5. 2024.